Protesti, mladi, politika, ujetniki v času, lokalizacija,… Miselnost te civilizacije II

(neke vrste nadaljevanje zapisa/članka ‘Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije‘)

Proteste v določeni meri podpiram. Zelo dobro je to, da se ljudje zbudijo še pravi čas in ukrepajo, dokler je še mogoče ukrepati, čeprav smo v gnoju huje kot si ljudje predstavljajo. Borijo se predvsem proti bankirjem, nekateri celo zapirajo račune.. Kar v redu.. Borijo se tudi proti navezi politika – bankirji. Bankirji iz nič ustvarijo denar, ga posodijo vladi, od vlade pa zahtevajo povračilo vsega PLUS obresti. Vlada na nek skrivnosten način to podpira in celo ščiti; s svojimi zakoni, vojsko in policijo. Vlada <-- politiki <-- predstavniki ljudstva <-- običajni državljani. A ta naveza ni edini problem.. Imamo čedalje večje število uvoženih delavcev.. kdo ve njihovo število? Ima država možnost reči NE?... Potem imamo še diktat dokaj specifične zakonodaje iz 1189km oddaljenega Bruslja – je kdo že bil tam? Videl te ljudi, ki pišejo zakone, z njimi govoril? Jih kdo sploh pozna? Kako lahko kdo, četudi bi bil še tako pošten, piše podrobne zakone praktično za vsako vas? Ali si nismo ljudje različni? Ali niso zahteve določene regije svojevrstne? …

Tu se čuti ta vzgoja v šolah, ta pokornost avtoriteti, ubogljivost.. „Saj oni tam gori bodo že vedeli kaj delajo.“ Zgledi prihajajo iz uglednih centrov (kdo jim je dal ugled?), v mnogih državah ga prakticirajo (kako je prišlo do tega? kako takšno prakso doživlja navaden državljan?), predstavniki teh institucij so izredno elegantno oblečeni, imajo vedno veliko ljudi okoli sebe (če ne drugega, pa varnostnike), bivajo v najboljših hotelih, jedo v najuglednejših restavracijah, vozijo se z najboljšimi avtomobili, celo helikopterji, velike živine (posrečena fraza) imajo zasebna letala, jahte, vile,… Zdijo se zadovoljni, srečni, pomembni, močni, ljudje jih spoštujejo, „kdo torej ne bi poslušal takšnih ljudi.“ Naivni ljudje iz hobbit-landa, pred vsemi temi rečni občutijo občudovanje, veliko spoštovanje, malo jih je pa tudi strah. Pojavi se neka čudna želja, da bi tudi sami radi bili tako pomembni kot oni, radi bi imeli enake reči, in ker vsa ta pompoznost zamegli razum in zdravo pamet, želja zmaga in jo začnejo uresničevati. Če jo hočejo uresničiti, če hočejo imeti vse te prelepe reči, katere imajo ti ugledneži, se morajo seveda čim več družiti z njimi, in poslušati njihove nasvete. Tako se predstavniki iz hobbit-land čedalje več časa zadržujejo v tujini, nenehno so v temu okolju, nase prevzamejo njihove vrednote in postopoma a zagotovo pozabijo, od kje prihajajo, kaj naj bi bil njihov namen, koga predstavljajo,…. Toliko se družijo v „visokih“ krogih, da so postali otopeli za tegobe malih ljudi iz svojega hobbit-landa, četudi jih sem pa tja pridejo obiskati. To odražajo fraze kot so: „vsakdo lahko uspe, le delati je potrebno“, „sosed je revež, nima za kruh – hja, sam si je kriv, kaj pa ne sledi trendom časa, kaj si pa ne najde službe, zakaj se pa ne vključi v politiko ali si najde delo v mestu, v kakšni tovarni. Sicer je res, da so pogoji za delo slabi, da ni možno normalno dihati, bo pa imel nekaj denarja in si s tem vsaj kupil kruh. Ali pa naj se vpiše v kakšen tečaj, oz. gre za zavarovalniškega agenta ali terenskega prodajalca, saj veliko izkoriščevalskih podjetij išče takšne ljudi.“.. Le takšni nasveti se najdejo, brez pravega sočutja, brez, da bi tem ljudem resnično prisluhnili in poizkušali razumeti njihovo stisko – da bi videli kaj jo povzroča in naredili po najboljših močeh, da bi jo vsaj malenkost ublažili, oz. da ne bi s svojim delom/službo še slabšali položaj revnih..
 

Mladi.. Protesti.. Borba proti sistemu.. Banke.. Politiki.. Pod vodstvom Gandija so v Indiji zažigali zahodnjaška razkošna oblačila, in se vrnili k svojim, bolj preprostim. Tako so se odpovedali uvozu tujega blaga, in dali delo svojemu prebivalstvu. Kako bi se to odražalo v sedanjih časih? Čemu iz tujine bi se lahko Slovenija odpovedala, in proizvajala sama. Bi to lahko bila HRANA? Koliko hrane imamo uvožene.. Mandeljni (ZDA), limone (Mehika), rozine, banane, pomaranče, fige, datlji, (kako smo razvajeni)… celo korenje, hruške, mleko (hofer),.. Koliko osnovnih prehrambenih izdelkov, katere bi lahko pridelovali doma… Katerim bi lahko bila zakonodaja bolj naklonjena… Ampak ne, lažje je kupovati iz tujine, lažje je sklepati milijonske pogodbe z uvažanjem in gradnjo tujih trgovskih centrov, kot pa zagnati in spodbujati lokalno proizvodnjo. Ali ne bi bilo lepo, če bi imela vsaka občina, oziroma poštna številka, svoje kmetije, kjer bi dobili mleko, jajca, jabolka, hruške, orehe, korenje,… Kakšna takšna lokalna trgovinica.. Zakaj/čemu mora biti vse uvoženo, vse iz tujine.. Čemu je lažje podpirati nekoga, ki je1000 km stran, kot pa soseda.. Čemu tako velika nevoščljivost, nesodelovanje, gledanje pod prste, tekmovanje,… Da mora imeti vsaka večja kmetija vse stroje svoje – in potem sta dve takšni veliki kmetiji na kupu, vsaka s svojo gromozansko mašinerijo… ali je sosesko sodelovanje res nemogoče?… Še v normalni/“ugledni“ družini mora imeti vsak član svoj mobitel, računalnik in celo svoj avto. In potem se čudite, kako je možno, da nas je sistem tako zasužnjil.. da je tako zrasel in postal tako požrešen. Volitve so vsak dan, ne pa enkrat na štiri leta – vsak zapravljen evro je oddana volilna glasovnica!

Borba mladih/protestnikov ne sme biti le proti kapitalu in politiki, ker to ni tisto jedro sistema – jedro sistema je znotraj vaših lastnih glav („Največjega sovražnika boste našli na zadnjem mestu, katerega boste preiskali.“), je v tej lenobnosti, vzvišenosti, v življenju polnem užitkov in poceni zabave, v egoizmu (kaj jaz hočem, kaj jaz potrebujem), v nezmožnosti se umiriti, se odklopiti od matrice,… Ljudje se re-kreirajo (ponovno oblikujejo), tečejo,… a koliko teh ima v ušesih mp3-je, koliko teh je celo med tekom priklopljenih na neko umetno resničnost. Sprehodi – nujno s telefonom in nujno se pogovarjati.. Doma neprestano facebook.. prvo opravilo zjutraj, ko se človek zbudi, je pogledati e-pošto in facebook; kaj si drugi mislijo o meni, če je kdo „lajkov“ (like) moj komentar, če je kdo še kaj napisal.. E-pošta je vezana celo na mobilne telefone, tako da je lahko/’mora biti’ človek z vsem na tekočem tudi ko je na poti… „Connecting people“ ali mogoče zasužnjevanje ljudi?.. Kakšno pomembno reč počnete, ki ne more počakati?

Ni čudno, da so tudi banke, kot ogledalo takšne miselnosti, tako tempirane in neprilagodljive. Posodijo denar neki državi/podjetju, ta država ima naravno katastrofo.. in namesto, da bi jim pomagali, jim ustavili obresti, si bančniki veselo manejo roke.. Država nesposobna odplačevati obresti, bo morala prodati svoj kos zemlje.. In banka je svoj iz nič ustvarjen denar spremenila v fizično ozemlje neke države – lepo, mar ne? Kateri prijatelj, dobrosrčna oseba, bi posodila denar, potem pa, ker bi se zgodila nesreča in bi se pri obljubi zalomilo, bi zahteval nazaj denar v točno določenem roku.. Dober primer glede obresti in odplačevanja dolgov je (bil) v filmu Robin Hood, Princ tatov (1991). Robin reši svojega prijatelja ujetništva oz. smrti, skupaj pobegneta, zato se ta njegov muslimanski prijatelj njemu zaveže s svojim življenjem: „Rešil si me, zato prisegam, da bom ostal s tabo, dokler še jaz ne rešim tebe.“ Prideta nazaj v Anglijo, tam Robinu grozi smrtna nevarnost, ta muslimanski prijatelj, Azeem, pa opravlja svojo dnevno molitev, kot da ne bi bilo nič. Robin se vendarle izmuzne in premaga 6 nasprotnikov, in ves jezen pride do svojega sedaj služabnika, kako si on upa opravljati svojo molitev, ko je sam v smrtni nevarnosti: „15.000 km daleč si prišel, da bi me rešil, potem pa kar pustiš, da me (skorajda) zakoljejo?“ Musliman odvrne: „Prisege izpolnim takrat, ko sam izberem.“ (I fulfill my vows when I choose.) Sosed mi posodi gajbo krompirja, obljubim, da mu bom vrnil. Vrnem mu gajbo krompirja plus nekaj malega obresti, neko darilo za hvaležnost, ker „se spodobi in je pravično“. Ampak to ni vezano na čas; en mesec, dva, trije, eno leto, dve,.. če se kaj zalomi… še vedno ostane gajba krompirja plus neko darilo… ne nastane s te gajbe krompirja 5 (npr) gajb krompirja, po desetih letih iz ene življenjske usluge ne nastane 5 uslug, kot bi morda pričakovali, ker se takšna zgrešena/parazitska logika uporablja v pri denarju/bančništvu..
 

Lepo je rekel nek starejši gospod, nekako takole: „Mladi se borijo proti sistemu, ampak rad bi videl, kdo jim bo vse to kar hočejo zagotovil, kako si to predstavljajo?“ Točno tako.. kako si protestniki predstavljajo, da bodo živeli svoje dostojno življenje? Bodo drugi delali za njih, medtem ko se bodo sami predajali nenehnemu uživaštvu, ali bodo sami poskrbeli za potrebna sredstva pri svojih zabavah. Na primer, ljudje imajo svoje vinograde, za njih skrbijo in jih negujejo, v zameno jim pa vinograd daje dobro grozdje, iz katerega naredijo vino in ta jim nudi zabavo. Ali pa življenje preprostih Hobbitov, vse si pridelajo in sezidajo z lastnim poštenim delom; ostane jim več kot dovolj časa tudi za počitek in zabavo.. To je v redu, ni sicer ravno duhovno, ni pa tudi satanistično, tako da naj bo. Ampak ko morajo drugi delati in trpeti in slabeti zaradi našega uživaštva (Zgodba o stvareh, vse te količine odpadkov,..), tu je pa potrebno narediti konec.

Občutek imam, upam da se motim, da hoče večina še vedno živeti na račun drugih in se temu ne bo odpovedala. Preveč nizkotno se jim zdi, da bi sami proizvedli večji del tega kar potrebujejo. Ne boste verjeli, ampak obstaja neka precej resna tematika, kateri se reče technotopia oziroma transhumanism. Razpravlja se o tehnološkem svetu, kjer bodo vladali roboti in tehnologije, kjer bo človek neke vrste robot, cyborg,.. Imeli boste vgrajen nek mikročip, ali mini računalnik in boste postali blazni/o pametni; imeli boste zmožnosti takšne kot ima računalnik (iskanje podatkov, računanje), lahko se boste celo povezali na internet. Velikanski uspeh za človeštvo, mar ne? Na nekem slovenskem forumu sem bral precej resne razprave, kako je smiselno ustvariti biološke robote, kateri bodo opravljali dela namesto nas – v kolikor ostanemo ljudje.. Venus project je podobno; masovna proizvodnja, celotno gradnjo izvajajo roboti. Vse kar je potrebno človeku za narediti je to, da robotu pove kaj hoče, in robot bo s svojimi pomočniki to zgradil. „Resnična demokracija, sodelovanje na človeški ravni“, ne pa da ti arhitekt nariše hišo in ti nimaš nobene besede pri tem – robotom bomo lahko govorili kakšno hišo bomo hoteli, in „v trenutku se bo pojavila pred nami“. Namen tehnologije je, da „obogati življenja ljudi“. „Znanost in tehnologija s skrbmi za človeka in okolje.“ (citati iz venus project strani in videov; housing, counstructing) Avtomatizirano, robotsko vodeno, celo sateliti v vesolju,… Kako za vraga naj bi to „obogatilo življenje ljudi“? Kaj bodo ljudje v tem svetu sploh počeli? Še naprej razvijali in raziskovali tehnologije, kot je nanotehnologija, katera jih bo s takšno miselnostjo še nadaljnje zasužnjila in naredila še bolj otopele? Kakšno predstavo o človeku oz. človeštvu imajo ti ljudje? “Samo dve reči sta neskončni,..“
 

Mogoče bi poleg zapiranja bančnih računov bilo potrebno tudi odpovedati se (poleg uvoza osnovnih prehrambenih izdelkov) vsaj še (jih zapakirati in poslati na matična podjetja v tujino) vsem tem mp3 predvajalnikom in pametnim telefonom, kateri človeku ne dovolijo niti trenutka oddiha… … Kaj pa vem… Mogoče bi se ljudje v tem primeru za odtenek boljše počutili in kvalitetnejše uporabljali svoj prosti čas..
 

se nadaljuje..
 

0 Responses to “Protesti, mladi, politika, ujetniki v času, lokalizacija,… Miselnost te civilizacije II”


  • No Comments

Leave a Reply