Svami Vivekananda ~ Dve ptici

ali kako poteka življenje na tem svetu.

Na drevesu sta dve ptici, ena na vrhu in druga odspodaj. Tista na vrhu je mirna, tiha in veličastna, potopljena v svoj lasten sijaj; tista na spodnjih vejah se hrani enkrat s sladkimi, drugič z grenkimi sadeži, skače z veje na vejo, enkrat je srečna, drugič nesrečna. Čez časa spodnja ptica ugrizne v precej bolj grenak sadež, kar v njej povzroči občutek gnusa, in pogleda navzgor ter vidi drugo ptico, veličastno, z zlatimi peresi, ki ne je ne sladkega ne grenkega sadja, ki ni niti srečna niti nesrečna, ampak mirna, Self-centered and sees nothing beyond his Self. Spodnja ptica hrepeni po tem stanju, ampak ga kmalu pozabi, in spet začne jesti sadeže. Čez nekaj časa, zopet ugrizne v nekoliko bolj grenak sadež in spet pogleda navzgor in poizkuša priti bližje zgornji ptici. Spet pozabi in čez nekaj časa pogleda navzgor, in tako znova in znova, dokler naposled vendarle ne pride zelo blizu čudoviti ptici in vidi odsev svetlobe from his plumage playing around his own body, občuti spremembo in zdi se, da se raztaplja: še bližje pride, in vse na njem se topi, in končno le razume to čudovito spremembo. Spodnja ptica je bila, tako rekoč, le na pogled otipljiva senca, odsev zgornje. Prehranjevanje s sadeži, sladkimi in grenkimi, menjavanje bridkosti in sreče, vse to je bil le jalov privid, sanje: ves ta čas je bila resnična ptica tam zgoraj, mirna in tiha, veličastna in sijajna, preko žalosti, preko potrtosti. Zgornja ptica je Bog, Gospodar tega vesolja; in spodnja ptica je človeška duša, ki se prehranjuje s sladkimi in grenkimi sadeži tega sveta. Sem ter tja pride velik udarec za dušo. Za trenutek preneha s prehranjevanjem in pogleda proti neznanemu Bogu, in oblije jo obilje svetlobe. Ugotovi, da je ta svet le senca. Vendar jo čutila zopet odvlečejo navzdol, in začne, tako kot pred tem, jesti sladke in grenke sadeže tega sveta. Zopet nastopi izjemno hud udarec, zopet postane njeno srce odprto za božansko svetlobo; tako se postopoma pomika proti Bogu, in prihaja bližje in bližje, in ugotovi, da njen stari jaz postopoma izginja. Ko pride dovolj blizu, vidi, da….

 
 

Tako pa poteka duhovno “iskanje”, ki sploh ni iskanje, ampak je zgolj neko.. Oziroma [bila bi potrebna obširnejša razlaga].. (že objavljeno):

Obstajajo nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. [mogoče stopničko višje, op. pr.] Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

 

0 Responses to “Svami Vivekananda ~ Dve ptici”


  • No Comments

Leave a Reply