Družinski zakonik ali individualizacija zahodne družbe

11. junij 2012; ali bolje rečeno: odtujevanje
beta verzija

Za otroka skrbijo starši, družina in ožja (sorodstvena) skupnost; strici, tete, stare mame in stari očetje. Vse tiste zabave in praznovanja in rojstni dnevi, kjer se zbere rodbina. Pa ko starši peljejo otroka na obisk k starim staršem, da ga varujejo. Med seboj si pomagajo.

Danes pa imamo en velikanski problem. To razpada. Vse je “individualizirano” (beri: ODTUJENO eno od drugega). Nihče nobenega več ne potrebuje. Ženska se lahko oplodi brez moškega, če se ji kaj pokvari v hiši pokliče serviserja, v trgovino ni potrebno hoditi, vam lahko pripeljejo na dom, veliko reči je možno naročiti preko interneta ali telefona. Če je žena tečna, gre k frizerki ali v kakšen kozmetični/masažni salon. Če se kakšna naprava doma pokvari, ni problema, peljete na servis, oz. to ste naredili v starih časih, sedaj enostavno kupite NOVO. Če se komu zahoče seksa, lahko pokliče po telefonu, če ima več denarja gre za na to določena mesta, če pa ni ravno pri denarju, je dovolj že običajni pub.; če že nočete imeti resne zveze, ker je preveč zahtevna, in se hočete le malo pozabavati, pocrkljati. Če kdo zboli, gre takoj k zdravniku in takoj ga pozdravijo; da ne bi zbolel v prihodnje obstajajo tudi kakšna “imunizativna” zdravila/tekočine. Za toploto v hiši/stanovanju poskrbijo naprave, tako da ne rabite več se truditi z drvi, za kar ne rabite več gledati moškega pri hiši. Vrta človek tudi ne potrebuje, ker je možno vse kupiti v trgovini. Za starost in pokojnino so nekoč skrbele mlajše, pri moči polne generacije, danes, ko se ta generacije le še bolj ali manj zabava (link), so starejši prepuščeni sami sebi, in vaša penzija tudi – če jo hočete imeti, vplačujte že sedaj. …

Tako nekako, vsak zase, noben nikogar ne potrebujemo več – OPA! ne potrebujemo bližnjih, ne potrebujemo povezanih skupnosti, ne potrebujemo ljudi, ki bi nas malo bolje poznali, namesto tega pa potrebujemo SISTEM/Matrico. In izkaže se, da bolj kot smo razvajeni, bolj kot smo leni, bolj kot svojo odgovornost (in s tem moč) zavračamo, bolj se krepi sistem in mogočnejši postaja. Čedalje več je takšnih podjetij, ki vam nudijo raznorazne storitve in usluge. Človek se z ničemur ne bi ukvarjal, vse se mu zdi pretežko in sedaj imamo kar imamo – tu nastopi rek, “pazi kaj si želiš”, ker to kar želiš se ti lahko uresniči, in to kar se ti bo uresničilo ima svojo CENO. Nič ni zastonj, tudi če kaj vizualizirate in iz zraka manifestirate; še vedno terja vašo pozornost in skrb in nekako ste vi odgovorni za to, kar ste ustvarili. Človek si lahko zaželi avto, ampak s tem avtom pridejo določene obveznosti in odgovornosti in določene sitnosti, ki jih je potrebno znati odpraviti.. Prav tako z razvajenostjo, ima svojo ceno: večanje sistema/matrice. Sedaj, večja kot je razvajenost, večji je sistem/matrica; večji kot je sistem/matrica, več vaše energije zahteva – in verjemite, ne pozna meje…
 

Pa vendar, ljudem nekaj manjka – pri vsej tej “individualizaciji”; je tako? Nekaj se je izgubilo. Je že res, da smo se osvobodili vseh tistih težakov, ki bi se vtikali v naše življenje, a manjka nekaj drugega; manjka toplina, manjka razumevanje (tudi za to imamo psihologe, psihiatre, psihoterapevte,..), manjka kolegialnost, sodelovanje, povezanost, globlji stik,.. Kar na enkrat smo ostali brez tega in sedaj se sprašujemo kdaj in kako je prišlo do tega? Imamo vse, a hkrati smo strašansko osamljeni.. zakaj?
 

“Emancipacija” žensk; ženske so postale “svobodnejše”, imajo svoje pravice (in s tem tudi goro novih dolžnosti), so približno enakopravne (karkoli že to pomeni), pa vendar; ali so srečnejše? Ali so zaradi tega, ker se lahko same preživljajo, ker lahko imajo same otroke, ker so za vse same sposobne poskrbeti, ali so zaradi vsega tega kaj srečnejše?
Verjetno da ne – kaj pa je iz tega nastalo? Večji razvrat v družbi, večja sprevrženost, večja razvajenost, stanje, “ko je vse dovoljeno in nihče za nič ne odgovarja”, spolnost in seks vse povprek, kar tako malo, za šport.

In sedaj še “emancipacija” otrok. Otroci s svojimi pravicami. In nad temi pravicami bo bedela država.

Zamislite si, da ste stari 30 let, zapitek, na robu družbe in zavoženim življenjem in se spominjate zgodnjih let svojega otroštva: doma niso bile najbolj urejene razmere, imeli smo se radi, a bili so tudi občasni prepiri. O teh prepirih sem potožil prijatelju v vrtcu, ta prijatelj je povedal vzgojiteljici in vzgojiteljica naprej socialnim centrom. Po podrobnem zaslišanju, so ugotovili, da razmere v naši družini niso v mojo korist, da bi se razvil v sposobno in vsestransko osebnost, in so me odtujili mojim staršem. Odtujili so me! Si predstavljate! Zaradi tega, ker sem malo potožil prijatelju v vrtcu. Jokali smo vsi, jokala sta starša, jokal sem jaz, a poti nazaj ni bilo. Dali so me v drugo družino, ugledno družino, ki so po materialni plati lepo skrbeli zame, a na vse ostalo so pozabili. Zahteval sem drugo družino in so me prestavili, spet enake razmere, ko so ugotovili, da se izmišljujem in da niti približno ne vem kaj hočem. Zato so me posadili v rejniško skupnost, kjer nas je bilo 10 otrok.. Kaj smo delali v tej skupnosti je bolje, da vam ne opisujem. Mogoče poznate tiste zgodbe o šolanju v Afriki in o otrocih, ki nosijo orožje, no, to se je zgodilo pri nas! Podobno. Si predstavljate? V urejeni družbi, kjer imajo tako ženske kot otroci svoje pravice, kjer obstajajo zakoni za vsako najmanjšo podrobnost; v takšni družbi izkoriščajo otroke bolj kot kadarkoli poprej. … Naposled sem iz tega centra pobegnil in sedaj sem, kjer pač sem…
 

Ženska se ne more odločiti, katerega partnerja bo izbrala in tava od enega do drugega in išče “tistega tapravega”. Ja kaj pa otrok, kaj bodo pa otroci počeli? Iskali prave starše? Nepopolno razvita oseba bo iskala svoje “dušne starše” – tu na zemlji.. Ali ste resni? Hočemo otroke, ki bodo zahtevali svoje in če jim ne bo zadoščeno, si bodo našli zavetnike v socialnih centrih?

Že sedaj si nihče ne upa vzgajati otrok; ne starši, ne vzgojitelji, ne dedki, ne babice.. Nihče.. In prepuščeni so večinoma svojim vrstnikom in televiziji in raznoraznim agresivnimi igrami s kartami in podobno. Z novim zakonikom se bo pa to le še stopnjevalo.

Kako lahko otrok odraste v samostojno in razvito osebnost, če pa nima nobenih zgledov v okolici, niti ne v domišljijskih zgodbah (tiste dobre zgodbe so skorajda pozabljene); od kje bo črpal svojo identiteto, od kje bo dobil prave zglede,…?

————————-
 
 

“Nisem tu, da bom življenje omejeval, ampak da ga bom spodbujal”…. ali ni evolucija človeka, duhovna rast to, da se povzpne nad svoj nižji jaz in da končno zavlada višji jaz. Tisti, ki ste bolj resno na duhovni poti veste koliko je potrebno truda, da držite nižji jaz v šahu, da ga nadzirate, da je neprestano pod drobnogledom in analiziranjem,… Neprestan boj. “Telo hoče eno, duh drugo.” In morate biti prekleto pazljivi in preverjati svoje želje; kaj je v skladu z mojo dušo in kaj je skušnjava nižjih centrov.
In kako lahko imate kaj življenja, svobode, globine, če ne omejujete svojega nižjega jaza, ali ga celo spodbujate? In take izjave lahko pridejo le iz ust nevednih, oprostite, ampak razumnosti v vaših besedah enostavno NI!

Ali pa STRPNOST. Kar na enkrat mora človek biti do vsega strpen. Če se čemu upre je takoj označen za homofoba ali kaj hujšega. Kot da bi žensko nekdo hotel posiliti, ona se tega brani, in bi bila označena za homofobno. To počne ta liberalnost; VDIRA v zasebnost posameznika, brez kakršnegakoli spoštovanja ali da bi skušali razumeti, in zahteva karkoli že pač zahteva…

Včeraj je bilo lepo rečeno, da vsa ta društva/zavodi/organizaciji od nekod dobivajo lepe denarčke.. In če povežem to z Novus Ordo Seclorum, Novim Svetovnim Redom, je točno to kar ti hočejo. Destabilizacijo družbenega reda, destabilizacijo odnosov med posamezniki, da ne bo nikjer trdnega središča, ki bi bil zmožen organizirati kakšen odpor ali se vsaj postaviti za svoje od Boga dane pravice.
 

245. člen (oseba skrbnika)
(2) Skrbništvo se lahko zaupa tudi ustrezni pravni osebi, ki imenuje svojega delavca za odgovorno osebo za izvajanje skrbništva.

Torej lahko neko “odgovorno” podjetje/institucija, imenuje tretjo osebo kot skrbnika? Kaj je že bilo tisto z ameriško vojsko v Iraku in varnostnike privatnih podjetij, bivši vojaki/specialci in podobno, ki so ali še vedno varujejo vojaške objekte in se celo udeležujejo vojaških akcij…
 

Homoseksualne osebe so lahko uspešne in lahko vzgojijo zgleda vredne otroke; vendar, ne želim si živeti v svetu, kjer bo to postalo standard ali celo zaželjeno. Brez stabilnosti, brez korenin, brez tradicionalne družine kot takšne, brez širše trdne podpore ne bo nikoli neke razumne družbene strukture..

Pa de ne omenjam vseh teh ponavljajočih se fraz “korist otroka”, ki jih je v zakoniku polno….

Tako da… zakoni mi niso nikoli bili všeč, in da če hoče nekdo razumeti zakon in se po njem ravnati rabi ali (a) specializiranega odvetnika ali (b) goro časa in energije in zavzetosti.

In če že sprejemamo zakone, bi jih morali sprejemati vsi vpleteni; tako stroka, kot tisti, katere ta zakon zadeva.

In da ne sprejemamo zakonov kot po tekočem traku, in potem imamo goro zakonov, ki si med seboj velikokrat nasprotujejo, in tako za spretnega odvetnika ni problem, da se njegov varovanec izogne neprijetnim kaznim. Takšna zakonodaja je zgolj farsa…
 

zunanje povezave

* Živi in pusti živeti ali ko ljudje hočejo biti več kot bogovi
* Družinski zakonik – Cepljenje in alternativna prehrana
* Vse bo hudič vzel; ne strinjam se ravno z vsemi članki, ampak to okoli družinskega zakonika dam g. Vodebu precej prav
* Yuri Bezmenov: Psychological Warfare Subversion; podreditev države se začne mnogo pred dejanskimi koraki; podobno kot John Perkins in “the ecomonic hit man”. Poglejte tudi “Deception was my yob
 

0 Responses to “Družinski zakonik ali individualizacija zahodne družbe”


  • No Comments

Leave a Reply