Duhovnost v kali-jugi

Popolnost. Če je človek popoln, je lahko zadovoljen in samozavesten, če ni popoln, ne more biti. Če človek vse ve, je lahko dobre volje, če ne ve vsega, ne more biti.

Ker je pa stanje nezadovoljstva precej mučno, hočemo čim preje prispeti na cilj. Cilj pa ni tako blizu kot smo si mislili, pot je še precej dolga, nam pa zmanjkuje energije in predvsem potrpljenja.

Kaj narediti? Ena možnost je ta, da čeprav ne vemo vsega, čeprav nismo popolni in to čutimo z vsem bitjem, uporabimo preostali del energije za to, da se prepričamo/hipnotiziramo, da smo že prispeli, da smo popolni, da je vse lepo in prav. In vsakomur, ki bo prišel za nami, bomo prodali svojo resnico, bomo prodali svoj zamaskiran obup kot končni cilj.
 

In to veliko ljudi počne, v posvetnem življenju, in prav tako v duhovnosti.

Vse nekako na hitro, čim prej, po čim krajši poti…

Čemu?

Kriza je, ni denarja, odnosi so v razsulu, ni kam zbežati, nimamo vplivnega družbenega položaja, nimamo lepega avtomobila, stanovanja, hiše, oblačil,…

So pa ljudje, ki jih drugi in ki sami sebe imenujejo učitelji osebnostne rasti, coach-i, trenerji takšnih in drugačnih tehnik, motivatorji, učitelji tečajev, inštruktorji, in najvišja stopnja, duhovni učitelji.

Precej od teh ljudi pa ima tisto, česar običajni ljudje nimajo. Pogledate kakšnega zahodnjaškega predavatelja ali duhovnega učitelja,… Lepo, mar ne? Le norec si ne bi želel takšnega življenjskega sloga, s toliko lepimi rečmi in slave..

Na takšen način tehnike postanejo nepomembne, učenje postane nepomembno, nauk postane nepomemben, vse kar šteje je določen položaj in pot do tega položaja. Nič drugega učenca ne zanima. Zanima ga le to, da bo lahko čim preje imel vse te reči, kot jih imajo ti ljudje. In v ta namen je pripravljen narediti marsikaj, se marsičemu odreči, ampak le za nekaj mesecev/let, dokler ne doseže položaja, potem bo pa z obrestmi dobil vse tisto, čemur se je odrekel.
 

In to, zgoraj opisano, je osebnostna in celo t.i. duhovna rast — v Kali-jugi. Tako zgledajo učenci/aspiranti in mojstri/učitelji v obdobju teme, v obdobju, ko se laž prodaja za resnico.

Vsak bi rad predaval, pisal, učil,… nihče pa ne bi tega ŽIVEL, nihče ne bi tega prakticiral v vsakdanjem življenju.

Zakaj ne?

Mogoče zaradi tega, ker so duhovne vrednote nekaj, kar noben ne razume. Ker je človek še vedno ujet v telesu, posvetnem in njim lastnim vrednotam. Vse kar razume so materialne reči in mnenja drugih ljudi, mnenja pomembnih drugih ljudi, mnenja medijev.

“Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja, in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.” (Matejev evangelij 6,19-21) Tega posvetni človek ne razume. Ne dojame. Nikakor ne. T.i. duhovnost je le sredstvo za dosego posvetnih užitkov; seksa, denarja in moči (nad drugimi). In več kot je tega, bolj je človek “duhoven”, večja in bolj uporabna je njegova modrost; manj kot je tega, slabše je njegovo praktično duhovno življenje. “Ne služi milijonov, jah, zaveden je, kaj čmo pomagat.” In vse tiste izjave, “življenje je igra, dajmo se igrati in si nabirajmo prijatelje na socialnih omrežjih”, “življenje je igra, kaj naj bi bilo narobe s tem, če se igramo in hočemo zaslužiti tisoče evrov, kdo nam to prepoveduje, kdo pravi, da naj bi to bilo slabo”, “kdo nam pa kaj more, mi poznamo skrivnosti življenja, mi poznamo zakonitosti vesolja, mi si lastimo štiri kote zemlje (four corners of the earth), mi lahko delamo kar hočemo, mi smo bogovi”…
 

Nekako tako govori Lucifer. Krščanska zgodba (čeprav ni nujno, da je najbolj pravilna) bi šla nekako takole; to je tisto bitje, ki je bil med najvišjimi med angeli, a se ni hotel pokloniti novo ustvarjenemu bitju, človeku. “Jaz sem bil ustvarjen pred njim, jaz sem močnejši in pametnejši, jaz se pred tako pomilovanja vrednim bitjem že ne bom klanjal”, in zaradi te arogance je bil izgnan iz nebes. In od takrat se nič ni spremenilo. Lucifer misli, da vse ve, da je najpametnejši, celo pametnejši od Boga, misli, da mu nihče nič ne more, misli, da se nima ničesar več za naučiti, misli, da so mu dosegljive vse skrivnosti, in poleg tega kar on ve, ne obstaja nobeno drugo znanje… Vsaj tako se kaže navzven, svojim podložnikom – kot vsaka vladajoča struktura. Kako bi se pa podložniki obnašali do njega, če ne bi bil on vseveden, kako bi se državljani vedli do institucij, če bi vedeli, da institucije ne morejo vsega rešiti?.. Torej, to bitje je izven nebes že kar nekaj časa, in verjetno se v njemu samemu vendarle pojavlja dvom, “kaj pa če ne vem vsega, kaj pa če bo moje vladavine tu na zemlji nekoč konec, kaj pa če so kakšni angeli, ki vedo več od mene, ki so se v tem času mojega izgona naučili novih, meni nepoznanih reči?” in podobno. In to je ta dvom, ki se na vsake toliko časa izmuzne aroganci in priplava na dan, in to je ta dvom, ki to bitje razjeda, in to je ta dvom, zaradi katerega je to bitje besno in vedno znova in znova gradi Babilonske stolpe.

In to je ta dvom, ki se pojavi tudi pri posvetnih ljudeh; kaj pa če? Kaj pa če besede modrih niso prazno mešanje zraka? Kaj pa če res obstaja takšno bogastvo, ki je v nebesih, ki je večno, neuničljivo. Kaj pa če obstaja takšno bogastvo, ki presega vse materialistične/posvetne vrednote?

Kaj pa če?..
 

0 Responses to “Duhovnost v kali-jugi”


  • No Comments

Leave a Reply