Za otroka skrbijo starši, družina in ožja (sorodstvena) skupnost; strici, tete, stare mame in stari očetje. Vse tiste zabave in praznovanja in rojstni dnevi, kjer se zbere rodbina. Pa ko starši peljejo otroka na obisk k starim staršem, da ga varujejo. Med seboj si pomagajo.

Danes pa imamo en velikanski problem. To razpada. Vse je individualizirano. Nihče nobenega več ne potrebuje. Ženska se lahko oplodi brez moškega, če se ji kaj pokvari v hiši pokliče serviserja, v trgovino ni potrebno hoditi, vam lahko pripeljejo na dom, veliko reči je možno naročiti preko interneta ali telefona. Če je žena tečna, gre k frizerki ali v kakšen kozmetični/masažni salon. Če se kakšna naprava doma pokvari, ni problema, peljete na servis, oz. to ste naredili v starih časih, sedaj enostavno kupite NOVO. Če se komu zahoče seksa, lahko pokliče po telefonu, če ima več denarja gre za na to določena mesta, če pa ni ravno pri denarju, je dovolj že običajni pub.; če že nočete imeti resne zveze, ker je preveč zahtevna, in se hočete le malo pozabavati, pocrkljati. Če kdo zboli, gre takoj k zdravniku in takoj ga pozdravijo; da ne bi zbolel v prihodnje obstajajo tudi kakšna “imunizativna” zdravila/tekočine. Za toploto v hiši/stanovanju poskrbijo naprave, tako da ne rabite več se truditi z drvi, za kar ne rabite več gledati moškega pri hiši. Vrta človek tudi ne potrebuje, ker je možno vse kupiti v trgovini. Za starost in pokojnino so nekoč skrbele mlajše, pri moči polne generacije, danes, ko se ta generacije le še bolj ali manj zabava (link), so starejši prepuščeni sami sebi, in vaša penzija tudi – če jo hočete imeti, vplačujte že sedaj. …

Tako nekako, vse individualizirano, nikogar ne potrebujemo več – OPA! ne potrebujemo bližnjih, ne potrebujemo povezanih skupnosti, ne potrebujemo ljudi, ki bi nas malo bolje poznali, namesto tega pa potrebujemo SISTEM / Matrico. In izkaže se, da bolj kot smo razvajeni, bolj kot smo leni, bolj kot svojo odgovornost (in s tem moč) zavračamo, bolj se krepi sistem in mogočnejši postaja. Čedalje več je takšnih podjetij, ki vam nudijo raznorazne storitve in usluge. Človek se z ničemur ne bi ukvarjal, vse se mu zdi pretežko in sedaj imamo kar imamo – tu nastopi rek, “pazi kaj si želiš”, ker to kar želiš se ti lahko uresniči, in to kar se ti bo uresničilo ima svojo CENO. Nič ni zastonj, tudi če kaj vizualizirate in iz zraka manifestirate; še vedno terja vašo pozornost in skrb in nekako ste vi odgovorni za to, kar ste ustvarili. Človek si lahko zaželi avto, ampak s tem avtom pridejo določene obveznosti in odgovornosti in določene sitnosti, ki jih je potrebno znati odpraviti.. Prav tako z razvajenostjo, ima svojo ceno: večanje sistema/matrice. Sedaj, večja kot je razvajenost, večji je sistem/matrica; večji kot je sistem/matrica, več vaše energije zahteva – in verjemite, ne pozna meje…
 

Pa vendar, ljudem nekaj manjka – pri vsej tej individualizaciji; je tako? Nekaj se je izgubilo. Je že res, da smo se osvobodili vseh tistih težakov, ki bi se vtikali v naše življenje, a manjka nekaj drugega; manjka toplina, manjka razumevanje (tudi za to imamo psihologe, psihiatre, psihoterapevte,..), manjka kolegialnost, sodelovanje, povezanost, globlji stik,.. Kar na enkrat smo ostali brez tega in sedaj se sprašujemo kdaj in kako je prišlo do tega? Imamo vse, a hkrati smo strašansko osamljeni.. zakaj?
 

Emancipacija žensk; ženske so postale svobodnejše, imajo svoje pravice (in s tem tudi goro novih dolžnosti), so približno enakopravne (karkoli že to pomeni), pa vendar; ali so srečnejše? Ali so zaradi tega, ker se lahko same preživljajo, ker lahko imajo same otroke, ker so za vse same sposobne poskrbeti, ali so zaradi vsega tega kaj srečnejše?
Verjetno da ne – kaj pa je iz tega nastalo? Večji razvrat v družbi, večja sprevrženost, večja razvajenost, stanje, “ko je vse dovoljeno in nihče za nič ne odgovarja”, spolnost in seks vse povprek, kar tako malo, za šport.

In sedaj še emancipacija otrok. Otroci s svojimi pravicami. In nad temi pravicami bo bedela država.

Zamislite si, da ste stari 30 let, zapitek, na robu družbe in zavoženim življenjem in se spominjate zgodnjih let svojega otroštva: doma niso bile najbolj urejene razmere, imeli smo se radi, a bili so tudi občasni prepiri. O teh prepirih sem potožil prijatelju v vrtcu, ta prijatelj je povedal vzgojiteljici in vzgojiteljica naprej socialnim centrom. Po podrobnem zaslišanju, so ugotovili, da razmere v naši družini niso v mojo korist, da bi se razvil v sposobno in vsestransko osebnost, in so me odtujili mojim staršem. Odtujili so me! Si predstavljate! Zaradi tega, ker sem malo potožil prijatelju v vrtcu. Jokali smo vsi, jokala sta starša, jokal sem jaz, a poti nazaj ni bilo. Dali so me v drugo družino, ugledno družino, ki so po materialni plati lepo skrbeli zame, a na vse ostalo so pozabili. Zahteval sem drugo družino in so me prestavili, spet enake razmere, ko so ugotovili, da se izmišljujem in da niti približno ne vem kaj hočem. Zato so me posadili v rejniško skupnost, kjer nas je bilo 10 otrok.. Kaj smo delali v tej skupnosti je bolje, da vam ne opisujem. Mogoče poznate tiste zgodbe o šolanju v Afriki in o otrocih, ki nosijo orožje, no, to se je zgodilo pri nas! Podobno. Si predstavljate? V urejeni družbi, kjer imajo tako ženske kot otroci svoje pravice, kjer obstajajo zakoni za vsako najmanjšo podrobnost; v takšni družbi izkoriščajo otroke bolj kot kadarkoli poprej. … Naposled sem iz tega centra pobegnil in sedaj sem, kjer pač sem…
 

Ženska se ne more odločiti, katerega partnerja bo izbrala in tava od enega do drugega in išče “tistega tapravega”. Ja kaj pa otrok, kaj bodo pa otroci počeli? Iskali prave starše? Nepopolno razvita oseba bo iskala svoje “dušne starše” – tu na zemlji.. Ali ste resni? Hočemo otroke, ki bodo zahtevali svoje in če jim ne bo zadoščeno, si bodo našli zavetnike v socialnih centrih?

Že sedaj si nihče ne upa vzgajati otrok; ne starši, ne vzgojitelji, ne dedki, ne babice.. Nihče.. In prepuščeni so večinoma svojim vrstnikom in televiziji in raznoraznim agresivnimi igrami s kartami in podobno. Z novim zakonikom se bo pa to le še stopnjevalo.

Kako lahko otrok odraste v samostojno in razvito osebnost, če pa nima nobenih zgledov v okolici, niti ne v domišljijskih zgodbah (tiste dobre zgodbe so skorajda pozabljene); od kje bo črpal svojo identiteto, od kje bo dobil prave zglede,…?

————————-
 
 

“Nisem tu, da bom življenje omejeval, ampak da ga bom spodbujal”…. ali ni evolucija človeka, duhovna rast to, da se povzpne nad svoj nižji jaz in da končno zavlada višji jaz. Tisti, ki ste bolj resno na duhovni poti veste koliko je potrebno truda, da držite nižji jaz v šahu, da ga nadzirate, da je neprestano pod drobnogledom in analiziranjem,… Neprestan boj. “Telo hoče eno, duh drugo.” In morate biti prekleto pazljivi in preverjati svoje želje; kaj je v skladu z mojo dušo in kaj je skušnjava nižjih centrov.
In kako lahko imate kaj življenja, svobode, globine, če ne omejujete svojega nižjega jaza, ali ga celo spodbujate? In take izjave lahko pridejo le iz ust nevednih, oprostite, ampak razumnosti v vaših besedah enostavno NI!

Ali pa STRPNOST. Kar na enkrat mora človek biti do vsega strpen. Če se čemu upre je takoj označen za homofoba ali kaj hujšega. Kot da bi žensko nekdo hotel posiliti, ona se tega brani, in bi bila označena za homofobno. To počne ta liberalnost; VDIRA v zasebnost posameznika, brez kakršnegakoli spoštovanja ali da bi skušali razumeti, in zahteva karkoli že pač zahteva…

Včeraj je bilo lepo rečeno, da vsa ta društva/zavodi/organizaciji od nekod dobivajo lepe denarčke.. In če povežem to z Novus Ordo Seclorum, Novim Svetovnim Redom, je točno to kar ti hočejo. Destabilizacijo družbenega reda, destabilizacijo odnosov med posamezniki, da ne bo nikjer trdnega središča, ki bi bil zmožen organizirati kakšen odpor ali se vsaj postaviti za svoje od Boga dane pravice.
 

245. člen (oseba skrbnika)
(2) Skrbništvo se lahko zaupa tudi ustrezni pravni osebi, ki imenuje svojega delavca za odgovorno osebo za izvajanje skrbništva.

Torej lahko neko “odgovorno” podjetje/institucija, imenuje tretjo osebo kot skrbnika? Kaj je že bilo tisto z ameriško vojsko v Iraku in varnostnike privatnih podjetij, bivši vojaki/specialci in podobno, ki so ali še vedno varujejo vojaške objekte in se celo udeležujejo vojaških akcij…
 

Homoseksualne osebe so lahko uspešne in lahko vzgojijo zgleda vredne otroke; vendar, ne želim si živeti v svetu, kjer bo to postalo standard ali celo zaželjeno. Brez stabilnosti, brez korenin, brez tradicionalne družine kot takšne, brez širše trdne podpore ne bo nikoli neke razumne družbene strukture..

Pa de ne omenjam vseh teh ponavljajočih se fraz “korist otroka”, ki jih je v zakoniku polno….

Tako da… zakoni mi niso nikoli bili všeč, in da če hoče nekdo razumeti zakon in se po njem ravnati rabi ali (a) specializiranega odvetnika ali (b) goro časa in energije in zavzetosti.

In če že sprejemamo zakone, bi jih morali sprejemati vsi vpleteni; tako stroka, kot tisti, katere ta zakon zadeva.

In da ne sprejemamo zakonov kot po tekočem traku, in potem imamo goro zakonov, ki si med seboj velikokrat nasprotujejo, in tako za spretnega odvetnika ni problem, da se njegov varovanec izogne neprijetnim kaznim. Takšna zakonodaja je zgolj farsa…
 

zunanje povezave

* Živi in pusti živeti ali ko ljudje hočejo biti več kot bogovi
* Družinski zakonik – Cepljenje in alternativna prehrana
* Vse bo hudič vzel; ne strinjam se ravno z vsemi članki, ampak to okoli družinskega zakonika dam g. Vodebu precej prav
* Yuri Bezmenov: Psychological Warfare Subversion; podreditev države se začne mnogo pred dejanskimi koraki; podobno kot John Perkins in “the ecomonic hit man”. Poglejte tudi “Deception was my yob”
 

Motivacijski avtorji, predavatelji, vodenje tečajev, certifikati in učenje novih terapevtov, s tem se je izredno dobro služilo na začetku – tako kot vedno pri vseh ostalih rečeh, tisti, ki izumijo neko panogo, imajo daleč največ koristi od tega – tam v 80letih v ZDA, ampak danes je trg s tem preveč zasičen, vedno nekaj novega – a le z novim imenom, kopito je pa staro, zato nič čudno, da vedno manj deluje..

Poleg tega je Slovenija za igranje kakršnihkoli vlog premajhna. V tej podalpski deželi vas ljudje vidijo v vsakdanjem življenju, vas imajo vedno na očeh, in tudi težko je dobiti toliko denarja, da bi se lahko oddaljili in vas sosedje nikoli ne bi videli; nič dela okoli hiše, nič sprehodov, nič domačih zabav in podobno. To bi bilo možno le, če bi imeli veliko posestvo ograjeno z dvometrsko ograjo; kar je pa precej težko dosegljivo, pa še v okolje ne paše najboljše. Zato se pri nas ne moremo izogniti, da se o določeni znani/pomembni osebi ve veliko reči, ki ne vplivajo ravno najboljše na videz posameznika; aroganca, vzvišenost, goljufanje, prilizovanje, grebatorstvo,… In te informacije gredo zelo hitro okoli; ne po uradnih kanalih, ne toliko po časopisih in medijih ampak bolj od ust do ust. Ker smo majhni, ta od ust do ust doseže precej ljudi, zadostno število ljudi, da uravnoteži precenjeno sliko posameznika preko medijev in pomembnih dogodkov/prireditev. Drugače je na primer v ZDA, kjer imajo 313-milijonov prebivalcev, nepovezane skupnosti, med seboj so si odtujeni, veliko priseljencev, neprestane selitve, in ker ni nekega trdnega središča, prevlada idealizirana slika podana preko množičnih občil, katera dosegajo milijone ljudi. Nek uspeh v ZDA, kakšen “best-seller”, ki doseže milijon bralcev, vam hitro omogoči, da se oddaljite od povprečnih ljudi; kaj pa v Sloveniji, dobro prodana knjiga, 5000 izvodov? Nekaj sicer je, ampak veliko premalo..
   Tako da vsa ta slava, pomembnost, to zgledovanje po številu velikih deželah ni smiselno. Pa tudi, kaj ti slavni in pomembni naredijo za navadnega državljana? Kako zgleda prenos energije? Nekdo vloži svoj trud in svoj napor za dosego nekega cilja, pozabi na dnevne obveznosti, doseže neke rezultate, dobi tisoče evrov, dobi aplavze in občudovanje množice,.. ampak, kaj pa ta oseba nudi ljudem v zameno? Kaj je ta oseba naredila, da bo njen oboževalec lažje živel v življenju, da bo v življenju naredil korak ali dva proti temu, da bo boljši človek?… Velikokrat so ti ljudje vzvišeni, arogantni, samo-pomembni, od drugih zahtevajo spoštovanje,.. in vse to učijo tudi mlade, vse to učijo mlade ljudi, katerim so vzorniki. So to vrednote vredne posnemanja?… In potem imate tisto tipično, ko se najde kakšen komentar točno v zgoraj opisanem stilu, “kaj pa oni naredijo za nas, kaj je takšnega kar so naredili, da je meni življenje lažje” (kar je upravičena zahteva, ker ti slavni velikokrat zahtevajo podporo od množice), in odgovori so v stilu, “kdo si pa ti, da imaš pravico in blatiš po drugih”, “kaj si pa ti že naredil v življenju, da lahko jezik steguješ”.. Bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi ta slava in zvezdništvo le maska, fasada, prevara, kjer nastrada tako slavna oseba kot njeni oboževalci; koristi imajo pa tako kot vedno tisti, ki nek šov vodijo, ali so to korporacije, ali pa države. Poglejte nekatere znane osebe iz preteklosti, tiste malo bolj instant, kje so sedaj? Koliko jih konča v drogah, mamilih, alkoholu, v depresiji,..? Tako da bi bil jaz zelo pazljiv, ko omenjamo slovensko nevoščljivost, in bi se raje vprašal, “ali imajo zvezdniki pravico do arogantnega obnašanja, pravico do tega, da zahtevajo občudovanje?” Zgolj zaradi tega, ker so dobri in uspešni na svojem področju? Ali pa je morda potrebno še kaj drugega, in uspehi le niso dovolj… … …
 

Ampak, čemu bi sploh morali služiti denar na račun drugih? Čemu je vedno potrebno nekaj prodati, nekje množično nastopiti, da se lahko bogastvo posameznika poveča? Čemu je potrebno, da je vse ovekovečeno in poštempljano s strani podjetij/institucij/države? Kot da brez tega nima nobene vrednosti..

Kdo je bogatejši? Tisti, ki ima veliko evrov na računu, tisti, ki ima veliko “zakopanega” zlata “na skritih mestih”; ali tisti, ki zna unovčiti svoje fizične, umske in duhovne sposobnosti na licu mesta, brez dodatnih pripomočkov? Tisti, ki tudi če nič nima fizičnega, zna preživeti, je sposoben nekaj narediti, da dobi v zameno osnovne dobrine, na primer hrano in prenočišče ali tisti, ki rabi s seboj vedno denar, da lahko plača neko uslugo… Kdo je modrejši, tisti, ki novači ljudi in jih vabi na srečanja njegove skupnosti, ali tisti, ki je zmožen neznancu v nekaj besedah razložiti oz. povedati nekaj besed, zaradi katerih bo ta neznanec za korak ali dva ali tri bližje Resnici? Kateri je močnejši, tisti, kateri rabi zaledje svoje organizacije in somišljenikov, ali tisti, ki se je zmožen sam znajti med svojimi “nasprotniki”. Kateri?
 

Kar bi si želel je to (nič novega sicer), da pogledamo kaj imamo in česa nimamo, kaj so naše prednosti in naše slabosti, in da ne kopiramo tujih vrednot kar vse povprek, ampak iz njih izluščimo tisto, kar je najbolj pomembno, kar bi v resnici radi dosegli, in se potem brez tujega vmešavanja odločimo, po kateri poti bomo šli.

Da ne kopiramo tujih motivatorjev, ki imajo tečaje samo zato, da se prodaja, ampak da izluščimo pomembne stvari. Če je pomembna modrost, znanje, ljubezen, duhovno bogastvo,.. Katera je najhitrejša pot do tega? Kaj je bolj pomembno, da imam 5 ljudi, ki dela zame ali to, da imam enega človeka, ki dela skupaj z menoj? Kdaj bom več dosegel? Kdaj bom bolj uspešen? Kdaj se bom hitreje naučil?

Na našem področju bi morali izkoristiti svoje PREDNOSTI. Majhnost, odmaknjenost, gore, gozdove, naravo, tišino, čisto okolje,… To, da imamo veliko zahodnjaških dobrin, da nam je na voljo njihovo najboljše (bolj ali manj) znanje in znanje celotnega sveta (Indija na primer), da nam je na voljo njihova tehnologija (elektrika, računalniki in internet), hkrati pa nismo tako globoko zabredli v materializem/marksizem/ateizem/liberalizem (obstaja skupni imenovalec vsem tem), da ne bi bilo nobenega izhoda. Še vedno imamo veliko svojega posestva, svojih hiš, še obstoječe skupnosti (komajda še kaj), še kar nekaj medsebojne pomoči (kljub tej vedno slišani škodoželjnosti)..

Ni nam potrebno kopirati zahodnjakov vse povprek in pri vsem kar počno.. Ni, nobena takšna potreba ne obstaja.. Verjamem celo nasprotno, da zahodni svet bolj potrebuje nas kot mi njega; ker s tem, ko jih kopiramo, se tudi oni počutijo boljše, v stilu, “no, saj če so pa ti Slovenci prevzeli določene naše navade, potem pa že ne morejo biti te navade tako slabe in zgrešene”. Ste kdaj pomislili na to, da si IMPERIJ išče uteho s tem, ko si podreja vse ostale države in ko mu vse ostale države hočejo biti podobne in se centru moči klanjajo? In da se imperij čuti OGROŽENEGA, ko kdo ne živi njegovih vrednot? (Lahko kaj takšnega opazite v vsakdanjem življenju; na primer, relacija otroci – (stari-)starši?)
 

Bo že držalo, “sto-tisoče je učiteljev, ampak težko je najti enega učenca”, “vsi hočejo biti učitelji, vsak berač hoče napraviti darilo za milijon dolarjev”, “za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči; kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo”.

Si predstavljate, da ste pravi učenec, pravi aspirant? In naposled pridete do uresničitve in gori rečete, “premakni se!”, in gora se premakne? Da ste neodvisni od hrane, “človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust”, “moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal”. Da niste odvisnik-odobravanja (approval-junkie), odvisni od mnenj drugih, da če vas kdo kratkoročno ne mara še ni konec vašega sveta, da se ne klanjate pred posvetnimi vladarji, ampak se zgolj v tišini klanjate Bogu. Ali ne bi bilo lepo, da ko se znajdete pred smrtno grožnjo nasprotniku pogledate v oči in z mirnim in odločnim glasom, glasom za katerim stoji realizacija, rečete: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.”

Imajo zahodnjaški predavatelji karkoli od tega? So prosti strahu in poželenj? So prosti pred manipulacijami posvetnih vladarjev, posvetnih vrednot; želje po slavi, biti prepoznaven, želji/strahu po ugajanju? Kaj pomaga vso znanje, vse sposobnosti (katere že imajo), če jih lahko tako hitro zavržete in pozabite od kod izvirajo? Če jih uporabite za laž, zavajanje in zaslepljevanje ljudi, namesto da bi ljudi osvobajali?

Ali ne bi bilo lepo, da greste na tržnico, tako kot Sokrat, in ko vas drugi vprašajo zakaj, odvrnete: “Rad grem na tržnico, da vidim koliko reči zlahka pogrešam.” Ali pa tako kot Nox-i, preprosto ljudstvo, ki ob morebitni nevarnosti pravijo, “mi se ne bojimo nikogar, nikomur nismo sužnji, naš način življenja nam služi od kar obstaja naše ljudstvo“.

Ali ne bi bilo lepo imeti zgolj delček te modrosti, delček tega vedenja, delček te notranje/duhovne moči in vsaj delček tega živeti v vsakdanjem življenju? Ali ni to vredno več kot vsi milijoni na banki ali zlato v gozdu, kot vsa posvetna poznanstva in spoštovanja in diplome in titule? Ali ni? Ali ne bi bilo smiselno tega preizkusiti, to postaviti na preizkušnjo? .. ..
 

Ker je pa stanje nezadovoljstva precej mučno, hočemo čim preje prispeti na cilj. Cilj pa ni tako blizu kot smo si mislili, pot je še precej dolga, nam pa zmanjkuje energije in predvsem potrpljenja.

Kaj narediti? Ena možnost je ta, da čeprav ne vemo vsega, čeprav nismo popolni in to čutimo z vsem bitjem, uporabimo preostali del energije za to, da se prepričamo/hipnotiziramo, da smo že prispeli, da smo popolni, da je vse lepo in prav. In vsakomur, ki bo prišel za nami, bomo prodali svojo resnico, bomo prodali svoj zamaskiran obup kot končni cilj.
 

In to veliko ljudi počne, v posvetnem življenju, in prav tako v duhovnosti.

Vse nekako na hitro, čim prej, po čim krajši poti…

Čemu?

Kriza je, ni denarja, odnosi so v razsulu, ni kam zbežati, nimamo vplivnega družbenega položaja, nimamo lepega avtomobila, stanovanja, hiše, oblačil,…

So pa ljudje, ki jih drugi in ki sami sebe imenujejo učitelji osebnostne rasti, coach-i, trenerji takšnih in drugačnih tehnik, motivatorji, učitelji tečajev, inštruktorji, in najvišja stopnja, duhovni učitelji.

Precej od teh ljudi pa ima tisto, česar običajni ljudje nimajo. Pogledate kakšnega zahodnjaškega predavatelja ali duhovnega učitelja,… Lepo, mar ne? Le norec si ne bi želel takšnega življenjskega sloga, s toliko lepimi rečmi in slave..

Na takšen način tehnike postanejo nepomembne, učenje postane nepomembno, nauk postane nepomemben, vse kar šteje je določen položaj in pot do tega položaja. Nič drugega učenca ne zanima. Zanima ga le to, da bo lahko čim preje imel vse te reči, kot jih imajo ti ljudje. In v ta namen je pripravljen narediti marsikaj, se marsičemu odreči, ampak le za nekaj mesecev/let, dokler ne doseže položaja, potem bo pa z obrestmi dobil vse tisto, čemur se je odrekel.
 

In to, zgoraj opisano, je osebnostna in celo t.i. duhovna rast — v Kali-jugi. Tako zgledajo učenci/aspiranti in mojstri/učitelji v obdobju teme, v obdobju, ko se laž prodaja za resnico.

Vsak bi rad predaval, pisal, učil,… nihče pa ne bi tega ŽIVEL, nihče ne bi tega prakticiral v vsakdanjem življenju.

Zakaj ne?

Mogoče zaradi tega, ker so duhovne vrednote nekaj, kar noben ne razume. Ker je človek še vedno ujet v telesu, posvetnem in njim lastnim vrednotam. Vse kar razume so materialne reči in mnenja drugih ljudi, mnenja pomembnih drugih ljudi, mnenja medijev.

“Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja, in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.” (Matejev evangelij 6,19-21) Tega posvetni človek ne razume. Ne dojame. Nikakor ne. T.i. duhovnost je le sredstvo za dosego posvetnih užitkov; seksa, denarja in moči (nad drugimi). In več kot je tega, bolj je človek “duhoven”, večja in bolj uporabna je njegova modrost; manj kot je tega, slabše je njegovo praktično duhovno življenje. “Ne služi milijonov, jah, zaveden je, kaj čmo pomagat.” In vse tiste izjave, “življenje je igra, dajmo se igrati in si nabirajmo prijatelje na socialnih omrežjih”, “življenje je igra, kaj naj bi bilo narobe s tem, če se igramo in hočemo zaslužiti tisoče evrov, kdo nam to prepoveduje, kdo pravi, da naj bi to bilo slabo”, “kdo nam pa kaj more, mi poznamo skrivnosti življenja, mi poznamo zakonitosti vesolja, mi si lastimo štiri kote zemlje (four corners of the earth), mi lahko delamo kar hočemo, mi smo bogovi”…
 

Nekako tako govori Lucifer. Krščanska zgodba (čeprav ni nujno, da je najbolj pravilna) bi šla nekako takole; to je tisto bitje, ki je bil med najvišjimi med angeli, a se ni hotel pokloniti novo ustvarjenemu bitju, človeku. “Jaz sem bil ustvarjen pred njim, jaz sem močnejši in pametnejši, jaz se pred tako pomilovanja vrednim bitjem že ne bom klanjal”, in zaradi te arogance je bil izgnan iz nebes. In od takrat se nič ni spremenilo. Lucifer misli, da vse ve, da je najpametnejši, celo pametnejši od Boga, misli, da mu nihče nič ne more, misli, da se nima ničesar več za naučiti, misli, da so mu dosegljive vse skrivnosti, in poleg tega kar on ve, ne obstaja nobeno drugo znanje… Vsaj tako se kaže navzven, svojim podložnikom – kot vsaka vladajoča struktura. Kako bi se pa podložniki obnašali do njega, če ne bi bil on vseveden, kako bi se državljani vedli do institucij, če bi vedeli, da institucije ne morejo vsega rešiti?.. Torej, to bitje je izven nebes že kar nekaj časa, in verjetno se v njemu samemu vendarle pojavlja dvom, “kaj pa če ne vem vsega, kaj pa če bo moje vladavine tu na zemlji nekoč konec, kaj pa če so kakšni angeli, ki vedo več od mene, ki so se v tem času mojega izgona naučili novih, meni nepoznanih reči?” in podobno. In to je ta dvom, ki se na vsake toliko časa izmuzne aroganci in priplava na dan, in to je ta dvom, ki to bitje razjeda, in to je ta dvom, zaradi katerega je to bitje besno in vedno znova in znova gradi Babilonske stolpe.

In to je ta dvom, ki se pojavi tudi pri posvetnih ljudeh; kaj pa če? Kaj pa če besede modrih niso prazno mešanje zraka? Kaj pa če res obstaja takšno bogastvo, ki je v nebesih, ki je večno, neuničljivo. Kaj pa če obstaja takšno bogastvo, ki presega vse materialistične/posvetne vrednote?

Kaj pa če?..
 

“Nekaj resnično sijajnega se pojavlja na tem planetu. Prvič po več-tisoč letih imamo resnično priložnost za MIR na tem planetu.”
Upam da ne samo mir, ampak tudi več duhovnosti, Iskrenosti, Resnice, Modrosti,…

“Obstaja 300-tisoč rokopisov in knjig o miru, vsako od njih so povprečno prebrali trije ljudje, vključno z avtorjem in založnikom. Kdo bi rad prebral še eno knjigo o miru? Mi hočemo ustvariti mir.”
Točno tako!

“Čez oči so vam dali tančico (veil). Več tisoč let nazaj so naši predniki živeli kot eno, vendar je bila zaradi lastnega ugodja skoraj celotna civilizacija v hipu uničena.”
Če bi resnično živeli v miru, do tega uničenja ne bi prišlo.. Ta spomin na Enost in mir in ljubezen ne prihaja nujno iz zgodovine tega sveta. “Od Boga smo prišli, k Bogu se vračamo.” In od tam prihaja ta spomin.

“Čas je, da se spomnimo kdo v resnici smo. Ne bojte se velikih sprememb, katerim smo priča v tem trenutku. Enostavno spoznajte, da je to ogromen proces, da spere poti starega sveta. Zavedajte se, da ni več časa, da bi bili vzvišeno zadovoljni s samim seboj. Meditirajte vsak dan. In ko se bodo zidovi okoli vas pričeli podirati, boste videli, da so ravno ti zidovi tisti, kateri so nas toliko let zadrževali zaprte.”

“Ne smemo gojiti sovraštva do tistih (Bush & companija), ki so nas zatirali. Jezni postanemo in ta jeza izvira iz strahu. Namesto tega moramo pogledati globlje v naša srca in se potruditi, da bomo našli odpuščanje. Vsako bitje, ne glede na to kako temačno izgleda, znotraj sebe nosi luč.”

Nassim Haramein – Verjamem (I belive); precej zanimiv poba, eni pravijo da je prevarant (ali še kaj drugega), drugi ga imajo za precej naprednega; njegove teorije in pogled na svet so definitivno dobrodošli, vsem v razmislek. Priporočam na primer Corssing the Event Horizon; vse štiri dele in dodatke.

Zanimivo je, da so te spremembe predvidele mnoge starodavne civilizacije skozi veke, ko so govorili o tem trenutku v zgodovini, kot trenutek, ko bomo naleteli na velike spremembe na planetu in da bo to predhodnik spremembam v mentaliteti, spremembi v družbi, spremembi v tehnologiji, ki nas bodo rešile pred temi velikimi kataklizmičnimi spremembami na našem planetu. Verjetno je, da bomo živeli v popolnoma drugačni družbi.

Torej, kaj sem se naučil iz svojega življenjskega raziskovanja. Oh, tega je veliko. Če bi lahko povzel, in morda se bo zdelo ezoterično in neresnično, ampak zagotavljam vam, to temelji na velikem številu raziskav.

Verjamem, da je zgodovina našega sveta precej drugačna od tega, kar so nam povedali in nas naučili. Da je manjkajoči člen, med neandertalcem in homo-sapiensom, ni le en člen, ampak je celotna veriga dogodkov, ki ima opraviti z napredno civilizacijo, ki je prišla na zemljo, ugotovila, da je zemlja na zelo nizki stopnji evolucije, in pomešala svoje gene z našimi, da bi nam pomagala pri evoluciji, in tako ustvarili homo-sapiensa, z večjimi možgani in tako naprej. To spremembo ali to napredovanje v naših evolucijskih korakih, opisuje veliko, veliko različnih družb po svetu in starodavnih tekstov, v legendah, v mitih stvarjenja, vsi opredeljujejo te napredne civilizacije, ki pridejo na zemljo, imenovani Sončni bogovi ali Sinovi sonca, ki imajo otroke s človeškimi ženami, pomešajo njihove gene z geni prebivalci zemlje, da ustvarijo tega novega človeka [1]. In verjamem, da je to vzajemno delovanje s to napredno civilizacijo, da je ta civilizacija bila vseskozi prisotna skozi našo zgodovino. Najprej so nam morda celo dali napredno tehnologijo [2], eno od najmočnejših kosov tehnologije, ki so jo imeli, tehnologijo, ki lahko poganja (vesoljsko) ladjo, ali proizvede velike količine energije, ali ustvari polja, ki pomagajo rastlinam rasti, ki lahko strukturirajo vodo, ki lahko naredijo vse sorte reči, katere bi celo danes imeli za čudežne. V naslednjih petnajstih letih, bomo morda začeli videvati tehnologijo, ki nam dovoljuje, da premagamo gravitacijsko polje, in levitiramo reči, se premaknemo iz površja našega planeta in resnično damo zemljo nazaj zemlji in dovolimo zemlji, da spet postane vrt, da tako živimo v popolnoma drugačnem razmerju. Ta zelo napredna tehnologija, tako verjamem, je bila prisotna v najzgodnejšem času naše zgodovine, in je posledično bila odstranjena, kajti pojavila se je potreba, da dovolimo naši rasti, da dozorimo, preden bi lahko spet imeli takšno moč.

Verjamem, da je bila odločitev v tistem času sprejeta, da se to informacijo, katero bi potrebovali za odkritje te tehnologije, vgradi, tako da bi imeli dovolj časa, za spremembe, ki so predvidene na našem planetu za ta čas. Ta informacija je bila vgrajena v religijska prepričanja in kulturne strukture, celo v načine gradnje stavb, da se jo je lahko razbralo in se jo preneslo iz generacije v generacijo v ta čas, da jo lahko vi in jaz ponovno odkrijemo in dekodiramo in pravilno uporabimo.

Napredna tehnologija, ki izvira iz tega znanja, bi lahko imela temeljne _vplive(?)_ na našo družbo, dramatično bi spremenila našo družbo. Iz družbe, ki živi pravzaprav na ravninskem nivoju, na družbo, ki ima dostop do tega, kar imenujem z-os, ki ima dostop do našega sončnega sistema in mogoče celo dostop do naše galaksije.

Prav tako verjamem, da je temeljno opozorilo v vseh teh tekstih, v vsem tem znanju, ki nam pravi, da ko dobimo ta nivo tehnologije, je bistvenega pomena, da postanemo __, sodelujoča družba, namesto tekmovalne in vojniške. In mislim, in okoli sebe videvam v tem času razvoj tega planeta in te zemlje in naše družbe; zelo hitro se učimo teh lekcij. Polje je zelo polarizirano, veliko ljudi izbira mir, duhovni napredek, in sodelovanje. In veliko jih izbira vojno in tekmovanje. Postaja očitno, katera je močnejša, katera je tista sila, ki bo potrebna za naš evolucijski korak v tem času naše zgodovine.

Tako sem navdušen, da sem tu v tem času zgodovine, smo pred tem, da prečkamo dogodkovni horizont (event horizon) našega evolucijskega razvoja v ero galaktičnih odnosov, ko se lahko povzpnemo do naših polnih potencialov in postanemo galaktična bitja, katera tudi smo.

Opombe:
[1] Nekaj podobnega opisuje tudi E.Haich v Posvetitvi, poglavje Prihodnost, stran 206
[2] Mojzes z gore ni prinesel dveh plošč z zapovedmi, ampak energijsko napravo!! – crossing the event horizon, 4. del
 

Sprehod skozi (našo) resničnost (Tour Through Reality);
od velikega do majhnega in spet nazaj – je kakšna razlika?
Niti ni tako materialistično in mrtvo in polno koleščkov vse skupaj, kaj ne da?

Možganska celica (majhno, micro; micro-cosm) in struktura vidnega vesolja (veliko, macro; macro-cosm). Grška beseda “cosmos” pomeni “red” oz. “svet” oz. “urejeni svet”. Vesolje oz. kozmos – urejeni svet.

 
(ažurirano: 06. April, 2012; namesto videa “Power of One“, video “Sprehod skozi (našo) resničnost“; 08. april: dodana slika; 09. april: preveden video)
 

Čas nekako ne obstaja, je iluzija/slepilo naše realnosti/dimenzije/kompaktnosti/planeta. Tudi, če rečemo, da obstaja, ne moremo mimo dejstva, da je močno SUBJEKTIVEN; štos preko e-pošte, ‘relativnost časa’:

V postelji:
- Pogledaš na uro: 6.00
- Pogledaš čez 5 minut: 6.45 !!

V službi/šoli:
- Pogledaš na uro: 14.00
- Pogledaš čez 20 minut: 14.01 !!

Slišati je, da se “čas pospešuje”; več se da narediti v enem dnevu, daljšo razdaljo prepotovati, več je reči, katere je potrebno vedeti, da je človek na tekočem; nove in nove vse bolj napredne teorije na vseh področjih, knjige, članki, intervjuji, resničnostni šovi, športno dogajanje, odmevni dogodki doma in po svetu,.. dolgov, položnic, propadlih podjetij, revnih ljudi,… človek lahko hitreje napreduje, hitreje dojame Resnico, ji je bližji, laž je vse bolj očitna,,.. Vsega je čedalje več, hitreje je možno doseči, hitreje nas doseže; tako dobro kot slabo.
 

Čas ni resničen, je pa resnična frekvenca/vibracija, in ravno tako je slišati (in čutiti), da se vibracija planeta dviguje; vstop v novo dimenzijo, 2012 in okoli ter ostalo. Dvigovanje frekvence pa pomeni, da je več je Luči, Svetlobe, Resnice, Modrosti, Radosti, Iskrenosti,…
Ker je tega čedalje več, je čedalje manj prostora za temo/laž, ki je vsa ta tisočletja (vsaj 5 jih je) vladala temu planetu. “Moj” občutek o tem času v katerem živimo, o 2012, “koncu sveta” in podobnem je: tema ve, da ji je čas tukaj štet, in da je kmalu ne bo več, zato poizkuša izkoristiti še svoje zadnje dneve in izrabiti svojo moč čim boljše, da si bo nabrala čim več energije, torej jo čim več pobrala ljudem. Zato vsa ta panika, strah, tempirane in potencirane krize, ekonomska, socialna in na vseh ostalih področjih, ki vse kričijo, “brez nas vam živeti ni”, “brez naših bank in institucij boste zgnili”,.. In ravno tako veliko slepil; šovi, športni dogodki, evro-vizije (vizija, haha), trač novice,…
Ker se jim čas izteka, se skušajo pokazati tudi kot osvoboditelji. Maitreya na primer, ki ne prinaša čisto nič Resnice, ampak nasprotno, in – ne vem če je to povezano – navidezna/hologramska/’in tudi malo manj’ (npr. tajni projekti) invazija letečih krožnikov in “nezemljanov”. In verjetno nas nas bodo potem vlade/korporacije zaščitile in naredile vse v naše dobro, tako da nam bodo vzeli/pokradli še več pravic in svoboščin in nas še bolj omrtvičili – povečali svojo moč. Pod lažno osvoboditev spadajo tudi ti s strani podmladkov elit vodeni množični protesti (čeprav niso bili oni pobudniki – zato so potrebovali nekaj časa, da je prišlo v medije), ki bojda celo zahtevajo svetovno centralno banko; nekako v stilu že dobro poznanega brain-wash gesla, “da se takšna kriza ne bo ponovila nikoli več”.
 

Resnica je, Resnice bo še več, Resnica bo na koncu prevladala, ampak malo bo potrebno še “počakati” (kar pomeni, nadaljevati s pripravami, živeti Resnico kolikor je možno), da tema/laž izpoje svojo vladavino do konca. Zato se ne dajte premotiti in ne obupajte, četudi je na trenutke izredno hudo; predvsem pa ne prodajte svoje duše, čeprav se zdi, da se vse okoli vas podira in da je tema močnejša.
 

Začetek gorja; Jezus, Matejev evangelij 24,3-14

3 Ko pa je sedèl na Oljski gori, so stopili k njemu učenci in ga na samem vprašali: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno znamenje bo napovedovalo tvoj prihod in dovršitev sveta?« 4 Jezus jim je odgovoril: »Glejte, da vas kdo ne premoti! 5 Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ‘Jaz sem Kristus,’ tako da bodo mnoge zbegali. 6 Slišali pa boste o vojnah in novice o vojskovanjih; glejte, da se ne daste zbegati! Vse to se namreč mora zgoditi, vendar to še ne bo dovršitev. 7 Vstal bo narod zoper narod, država zoper državo. Lakota in potresi bodo na raznih krajih, 8 vendar bo vse to kakor začetek porodnih bolečin. 9 Takrat vas bodo izročali mučenju in vas bodo morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. 10 Veliko jih bo takrat klonilo. Izdajali bodo drug drugega in se sovražili. 11 Nastopilo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge premotili. 12 Ker bo krivica narasla, bo ljubezen pri mnogih ugasnila. 13 Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. 14 In ta evangelij kraljestva bodo oznanjali po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat pride dovršitev.«

P.S. Kot že nekdo od znanih “inspiratorjev” je rekel, “človeštvo sploh še ni začelo živeti, pa naj bi se že končalo”.
Drži, drži,.. Vse kar se bo končalo je vladavina laži, to pa ne pomeni, da mora zaradi tega vse življenje na zemlji izumreti.
 

Zapora bo enkrat konec, enkrat se bo zrušil; prišli bodo osvoboditelji (pravzaprav so tik pred vrati) in vas rešili vam pomagali pri pobegu iz zapora, pri razgradnji zapora (prišli bodo tudi navidezni osvoboditelji [Zgodba tvojega suženjstva, npr.], zato bodite na preži) – kako se boste počutili takrat? Boste veseli ali jih boste celo zasovražili, ker so vam pokvarili udobno in uspešno zaporniško življenje? Boste “šli z njimi” (ne nujno na drug planet), novim izzivom naproti, ali raje ostali v svoji dobro poznani kletki (ki je kot prvo mentalne/emocionalne narave)?

[Veliki inkvizitor oz. Bill Hicks, Just a Ride: "Shut him up! I've got a lot invested in this ride, shut him up! Look at my furrows of worry, look at my big bank account, and my family - it has to be real!"
"Utišajte ga! veliko imam investiranega v to vožnjo, utišajte ga! poglejte moje gube zaradi skrbi, poglejte moj velik bančni račun in mojo družino - to mora biti resnično!"]
Le vožnja je, ali še boljše; le zapor je, in enkrat ga bo konec.. (s precej truda in prizadevanj in “odrekanj” in iskanja in trkanja in..)
 

Matrix, Morpheous: “It’s the QUEST-ION that drives us.”
“VPRAŠANJE je tisto, ki nas žene naprej.”
(quest… “iskanje, prizadevanje; preiskava”; oz. iskanje nečesa pomembnega
knightly quest… viteški pohod, iskanje svetega Grala)
 

!Pazite! Prihodnost ne obstaja; torej ko mislite, ko se vživite v miselno predstavo, jo živite, jo živite v sedanjosti, kot da bi bila resnična (in resnična zares je – čeprav (za enkrat) zgolj v umu).
 

a) imate le še 7 dni življenja v tem telesu, kako jih boste preživeli?
Ali, da ne bomo tako tragični – če se že bojite odhoda iz telesa, tukaj imenovanega smrt – le še 7 dni boste živeli v zdajšnjem okolju, potem boste odšli na “drugi konec sveta”, kjer bodo boljši pogoji za udejanjanje vaših interesov, in verjetno se ne boste več vrnili (vsaj ne fizično in predvsem ne za dlje časa); prav tako ne bo nobena možnost ohranitve stikov preko e-maila, telefona, navadne pošte,..
Kaj boste počeli, kaj boste povedali družini in prijateljem, kaj boste še naredite, preden jih za zmeraj (bolj ali manj) zapustite? Bi mogoče teden podaljšali na dva ali tri, z morebitno možnostjo ponovnega podaljšanja ~ ker je še toliko NUJNIH reči za narediti, za povedati? Katere so te reči?
 

b) “zadeli ste na loteriji” (ali kje drugje), neomejene količine denarja, lahko si kupite vse, kar je z denarjem možno kupiti (kar, če smo iskreni, ni ravno veliko).
Kako zapravljate ta denar? Kako poteka vaše življenje? Kaj delate in imate v načrtu narediti zase, za druge. Kako preživljate ves ta prosti čas?
 

c) zamislite si, živite večno; vaše telo se je zmožno samodejno pozdraviti (neprimerno hitreje kot sedaj), ne starate se (vse celice telesa se že sedaj v 7ih letih zamenjajo), ste v najboljših letih, tako vaše misli kot vaše telo deluje optimalno (karkoli si že pod tem pojmom predstavljate). Na telo niste priklenjeni, lahko ga zapustite kadar želite, in prevzamete drugo telo/obleko (kajti človek je “spirit”/duh, duhovno bitje) na drugi lokaciji, lahko tudi na drugem planetu in kot že odrasla oseba, po želji. Nikamor torej niste fizično priklenjeni.
Kaj počnete? V kakšni družbi živite? Kako izražate svojo kreativno energijo? Kako uporabljate in razvijate svoje talente? Katere svoje sposobnosti krepite? Katere so tiste vrednote, po katerih živite?
 
 

Se torej te vrednote in pogledi razlikujejo od sedanjih? Zakaj, čemu? Kaj jih naredi drugačne?

Bi mogoče kaj od tega lahko že sedaj udejanjili v praksi – čeprav v veliko manjši meri?
Bi lahko naredili danes en korak ali dva v smeri svojih vizij, da bi mogoče tam nekoč lahko tudi živeli? Čeprav bi za to potrebovali 20 let, ali pa morda prihodnje življenje?
Bi se bilo tudi v tem primeru vredno boriti, vredno postavljati temelje? (Duhovne, mentalne, čustvene; in fizične, če ne drugega, kot v oporo prejšnjim trem.)
 
 

Ampak imeti v mislih idejo “jaz sem svoboden” je zelo dobro. Če vedno znova in znova ponavljate, “jaz sem svoboden, jaz sem svoboden”, postanete svobodni. Velja pa tudi, da če neprestano govorite, “jaz sem ujet (bound), jaz sem ujet”, v resnici postanete ujeti. Tisti, ki neprestano ponavlja, “jaz sem grešnik, jaz sem grešnik”, tak človek bo zagotovo padel. Namesto tega bi morali reči, “opeval (chant) sem Njegovo Ime, kakšen greh lahko sploh imam, kakšno omejenost?”

“Ti si Gospod in jaz sem Tvoj služabnik.” To je zelo dober odnos. Toliko časa, dokler imate svoje telo za resnično, toliko časa imate občutek ločenosti; ‘jaz’ in ‘Ti’. V tem primeru je odnos ‘jaz sem služabnik Gospoda’ pravilen odnos. Percepcija ‘Jaz sem On’ ni prava.

Družite se s svetimi ljudmi – pogosto morate iti k tistim, ki častijo Gospoda (bhaktas), ali k zelo pobožnim ljudem (sadhu). Ne boste se mogli osredotočiti na Gospoda, če dan in noč živite v središču posvetnih aktivnosti in v družini. Zaradi tega morate sem ter tja iti v samoto in meditirati na Boga. Na začetku se je zelo težko osredotočiti na Gospoda, če pogosto ne greste v samoto.

Ko je sadika še mlada, mora biti ograjena. Brez ograde jo bodo koze in krave pojedle.

Samoten kotiček in gozd so prostori, kjer lahko meditirate. In vedno imejte dobre misli. ‘Le Gospod je resničen, večna substanca, vse ostalo je neresnično, minljivo.’ S takšnim razlikovanjem (discrimination) se boste otresli minljivih reči sveta.

 
 
P.S. dejanski datum objave 29. februar