Protesti, mladi, politika, ujetniki v času, lokalizacija,… Miselnost te civilizacije II

Published on October 21, 2011 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , , , , , , , , .

(neke vrste nadaljevanje zapisa/članka ‘Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije‘)

Proteste v določeni meri podpiram. Zelo dobro je to, da se ljudje zbudijo še pravi čas in ukrepajo, dokler je še mogoče ukrepati, čeprav smo v gnoju huje kot si ljudje predstavljajo. Borijo se predvsem proti bankirjem, nekateri celo zapirajo račune.. Kar v redu.. Borijo se tudi proti navezi politika – bankirji. Bankirji iz nič ustvarijo denar, ga posodijo vladi, od vlade pa zahtevajo povračilo vsega PLUS obresti. Vlada na nek skrivnosten način to podpira in celo ščiti; s svojimi zakoni, vojsko in policijo. Vlada <-- politiki <-- predstavniki ljudstva <-- običajni državljani.

A ta naveza ni edini problem.. Imamo čedalje večje število uvoženih delavcev.. kdo ve njihovo število? Ima država možnost reči NE?... Potem imamo še diktat dokaj specifične zakonodaje iz 1189km oddaljenega Bruslja – je kdo že bil tam? Videl te ljudi, ki pišejo zakone, z njimi govoril? Jih kdo sploh pozna? Kako lahko kdo, četudi bi bil še tako pošten, piše podrobne zakone praktično za vsako vas? Ali si nismo ljudje različni? Ali niso zahteve določene regije svojevrstne? …

Tu se čuti ta vzgoja v šolah, ta pokornost avtoriteti, ubogljivost.. „Saj oni tam gori bodo že vedeli kaj delajo.“ Zgledi prihajajo iz uglednih centrov (kdo jim je dal ugled?), v mnogih državah ga prakticirajo (kako je prišlo do tega? kako takšno prakso doživlja navaden državljan?), predstavniki teh institucij so izredno elegantno oblečeni, imajo vedno veliko ljudi okoli sebe (če ne drugega, pa varnostnike), bivajo v najboljših hotelih, jedo v najuglednejših restavracijah, vozijo se z najboljšimi avtomobili, celo helikopterji, velike živine (posrečena fraza) imajo zasebna letala, jahte, vile,… Zdijo se zadovoljni, srečni, pomembni, močni, ljudje jih spoštujejo, „kdo torej ne bi poslušal takšnih ljudi.“ Naivni ljudje iz hobbit-landa, pred vsemi temi rečni občutijo občudovanje, veliko spoštovanje, malo jih je pa tudi strah. Pojavi se neka čudna želja, da bi tudi sami radi bili tako pomembni kot oni, radi bi imeli enake reči, in ker vsa ta pompoznost zamegli razum in zdravo pamet, želja zmaga in jo začnejo uresničevati. Če jo hočejo uresničiti, če hočejo imeti vse te prelepe reči, katere imajo ti ugledneži, se morajo seveda čim več družiti z njimi, in poslušati njihove nasvete. Tako se predstavniki iz hobbit-land čedalje več časa zadržujejo v tujini, nenehno so v temu okolju, nase prevzamejo njihove vrednote in postopoma a zagotovo pozabijo, od kje prihajajo, kaj naj bi bil njihov namen, koga predstavljajo,…. Toliko se družijo v „visokih“ krogih, da so postali otopeli za tegobe malih ljudi iz svojega hobbit-landa, četudi jih sem pa tja pridejo obiskati. To odražajo fraze kot so: „vsakdo lahko uspe, le delati je potrebno“, „sosed je revež, nima za kruh – hja, sam si je kriv, kaj pa ne sledi trendom časa, kaj si pa ne najde službe, zakaj se pa ne vključi v politiko ali si najde delo v mestu, v kakšni tovarni. Sicer je res, da so pogoji za delo slabi, da ni možno normalno dihati, bo pa imel nekaj denarja in si s tem vsaj kupil kruh. Ali pa naj se vpiše v kakšen tečaj, oz. gre za zavarovalniškega agenta ali terenskega prodajalca, saj veliko izkoriščevalskih podjetij išče takšne ljudi.“.. Le takšni nasveti se najdejo, brez pravega sočutja, brez, da bi tem ljudem resnično prisluhnili in poizkušali razumeti njihovo stisko – da bi videli kaj jo povzroča in naredili po najboljših močeh, da bi jo vsaj malenkost ublažili, oz. da ne bi s svojim delom/službo še slabšali položaj revnih..
 

Mladi.. Protesti.. Borba proti sistemu.. Banke.. Politiki.. Pod vodstvom Gandija so v Indiji zažigali zahodnjaška razkošna oblačila, in se vrnili k svojim, bolj preprostim. Tako so se odpovedali uvozu tujega blaga, in dali delo svojemu prebivalstvu. Kako bi se to odražalo v sedanjih časih? Čemu iz tujine bi se lahko Slovenija odpovedala, in proizvajala sama. Bi to lahko bila HRANA? Koliko hrane imamo uvožene.. Mandeljni (ZDA), limone (Mehika), rozine, banane, pomaranče, fige, datlji, (kako smo razvajeni)… celo korenje, hruške, mleko (hofer),.. Koliko osnovnih prehrambenih izdelkov, katere bi lahko pridelovali doma… Katerim bi lahko bila zakonodaja bolj naklonjena… Ampak ne, lažje je kupovati iz tujine, lažje je sklepati milijonske pogodbe z uvažanjem in gradnjo tujih trgovskih centrov, kot pa zagnati in spodbujati lokalno proizvodnjo. Ali ne bi bilo lepo, če bi imela vsaka občina, oziroma poštna številka, svoje kmetije, kjer bi dobili mleko, jajca, jabolka, hruške, orehe, korenje,… Kakšna takšna lokalna trgovinica.. Zakaj/čemu mora biti vse uvoženo, vse iz tujine.. Čemu je lažje podpirati nekoga, ki je1000 km stran, kot pa soseda.. Čemu tako velika nevoščljivost, nesodelovanje, gledanje pod prste, tekmovanje,… Da mora imeti vsaka večja kmetija vse stroje svoje – in potem sta dve takšni veliki kmetiji na kupu, vsaka s svojo gromozansko mašinerijo… ali je sosesko sodelovanje res nemogoče?… Še v normalni/“ugledni“ družini mora imeti vsak član svoj mobitel, računalnik in celo svoj avto. In potem se čudite, kako je možno, da nas je sistem tako zasužnjil.. da je tako zrasel in postal tako požrešen. Volitve so vsak dan, ne pa enkrat na štiri leta – vsak zapravljen evro je oddana volilna glasovnica!

Borba mladih/protestnikov ne sme biti le proti kapitalu in politiki, ker to ni tisto jedro sistema – jedro sistema je znotraj vaših lastnih glav („Največjega sovražnika boste našli na zadnjem mestu, katerega boste preiskali.“), je v tej lenobnosti, vzvišenosti, v življenju polnem užitkov in poceni zabave, v egoizmu (kaj jaz hočem, kaj jaz potrebujem), v nezmožnosti se umiriti, se odklopiti od matrice,… Ljudje se re-kreirajo (ponovno oblikujejo), tečejo,… a koliko teh ima v ušesih mp3-je, koliko teh je celo med tekom priklopljenih na neko umetno resničnost. Sprehodi – nujno s telefonom in nujno se pogovarjati.. Doma neprestano facebook.. prvo opravilo zjutraj, ko se človek zbudi, je pogledati e-pošto in facebook; kaj si drugi mislijo o meni, če je kdo „lajkov“ (like) moj komentar, če je kdo še kaj napisal.. E-pošta je vezana celo na mobilne telefone, tako da je lahko/’mora biti’ človek z vsem na tekočem tudi ko je na poti… „Connecting people“ ali mogoče zasužnjevanje ljudi?.. Kakšno pomembno reč počnete, ki ne more počakati?

Ni čudno, da so tudi banke, kot ogledalo takšne miselnosti, tako tempirane in neprilagodljive. Posodijo denar neki državi/podjetju, ta država ima naravno katastrofo.. in namesto, da bi jim pomagali, jim ustavili obresti, si bančniki veselo manejo roke.. Država nesposobna odplačevati obresti, bo morala prodati svoj kos zemlje.. In banka je svoj iz nič ustvarjen denar spremenila v fizično ozemlje neke države – lepo, mar ne? Kateri prijatelj, dobrosrčna oseba, bi posodila denar, potem pa, ker bi se zgodila nesreča in bi se pri obljubi zalomilo, bi zahteval nazaj denar v točno določenem roku.. Dober primer glede obresti in odplačevanja dolgov je (bil) v filmu Robin Hood, Princ tatov (1991). Robin reši svojega prijatelja ujetništva oz. smrti, skupaj pobegneta, zato se ta njegov muslimanski prijatelj njemu zaveže s svojim življenjem: „Rešil si me, zato prisegam, da bom ostal s tabo, dokler še jaz ne rešim tebe.“ Prideta nazaj v Anglijo, tam Robinu grozi smrtna nevarnost, ta muslimanski prijatelj, Azeem, pa opravlja svojo dnevno molitev, kot da ne bi bilo nič. Robin se vendarle izmuzne in premaga 6 nasprotnikov, in ves jezen pride do svojega sedaj služabnika, kako si on upa opravljati svojo molitev, ko je sam v smrtni nevarnosti: „15.000 km daleč si prišel, da bi me rešil, potem pa kar pustiš, da me (skorajda) zakoljejo?“ Musliman odvrne: „Prisege izpolnim takrat, ko sam izberem.“ (I fulfill my vows when I choose.) Sosed mi posodi gajbo krompirja, obljubim, da mu bom vrnil. Vrnem mu gajbo krompirja plus nekaj malega obresti, neko darilo za hvaležnost, ker „se spodobi in je pravično“. Ampak to ni vezano na čas; en mesec, dva, trije, eno leto, dve,.. če se kaj zalomi… še vedno ostane gajba krompirja plus neko darilo… ne nastane s te gajbe krompirja 5 (npr) gajb krompirja, po desetih letih iz ene življenjske usluge ne nastane 5 uslug, kot bi morda pričakovali, ker se takšna zgrešena/parazitska logika uporablja v pri denarju/bančništvu..
 

Lepo je rekel nek starejši gospod, nekako takole: „Mladi se borijo proti sistemu, ampak rad bi videl, kdo jim bo vse to kar hočejo zagotovil, kako si to predstavljajo?“ Točno tako.. kako si protestniki predstavljajo, da bodo živeli svoje dostojno življenje? Bodo drugi delali za njih, medtem ko se bodo sami predajali nenehnemu uživaštvu, ali bodo sami poskrbeli za potrebna sredstva pri svojih zabavah. Na primer, ljudje imajo svoje vinograde, za njih skrbijo in jih negujejo, v zameno jim pa vinograd daje dobro grozdje, iz katerega naredijo vino in ta jim nudi zabavo. Ali pa življenje preprostih Hobbitov, vse si pridelajo in sezidajo z lastnim poštenim delom; ostane jim več kot dovolj časa tudi za počitek in zabavo.. To je v redu, ni sicer ravno duhovno, ni pa tudi satanistično, tako da naj bo. Ampak ko morajo drugi delati in trpeti in slabeti zaradi našega uživaštva (Zgodba o stvareh, vse te količine odpadkov,..), tu je pa potrebno narediti konec.

Občutek imam, upam da se motim, da hoče večina še vedno živeti na račun drugih in se temu ne bo odpovedala. Preveč nizkotno se jim zdi, da bi sami proizvedli večji del tega kar potrebujejo. Ne boste verjeli, ampak obstaja neka precej resna tematika, kateri se reče technotopia oziroma transhumanism. Razpravlja se o tehnološkem svetu, kjer bodo vladali roboti in tehnologije, kjer bo človek neke vrste robot, cyborg,.. Imeli boste vgrajen nek mikročip, ali mini računalnik in boste postali blazni/o pametni; imeli boste zmožnosti takšne kot ima računalnik (iskanje podatkov, računanje), lahko se boste celo povezali na internet. Velikanski uspeh za človeštvo, mar ne? Na nekem slovenskem forumu sem bral precej resne razprave, kako je smiselno ustvariti biološke robote, kateri bodo opravljali dela namesto nas – v kolikor ostanemo ljudje.. Venus project je podobno; masovna proizvodnja, celotno gradnjo izvajajo roboti. Vse kar je potrebno človeku za narediti je to, da robotu pove kaj hoče, in robot bo s svojimi pomočniki to zgradil. „Resnična demokracija, sodelovanje na človeški ravni“, ne pa da ti arhitekt nariše hišo in ti nimaš nobene besede pri tem – robotom bomo lahko govorili kakšno hišo bomo hoteli, in „v trenutku se bo pojavila pred nami“. Namen tehnologije je, da „obogati življenja ljudi“. „Znanost in tehnologija s skrbmi za človeka in okolje.“ (citati iz venus project strani in videov; housing, counstructing) Avtomatizirano, robotsko vodeno, celo sateliti v vesolju,… Kako za vraga naj bi to „obogatilo življenje ljudi“? Kaj bodo ljudje v tem svetu sploh počeli? Še naprej razvijali in raziskovali tehnologije, kot je nanotehnologija, katera jih bo s takšno miselnostjo še nadaljnje zasužnjila in naredila še bolj otopele? Kakšno predstavo o človeku oz. človeštvu imajo ti ljudje? “Samo dve reči sta neskončni,..“
 

Mogoče bi poleg zapiranja bančnih računov bilo potrebno tudi odpovedati se (poleg uvoza osnovnih prehrambenih izdelkov) vsaj še (jih zapakirati in poslati na matična podjetja v tujino) vsem tem mp3 predvajalnikom in pametnim telefonom, kateri človeku ne dovolijo niti trenutka oddiha… … Kaj pa vem… Mogoče bi se ljudje v tem primeru za odtenek boljše počutili in kvalitetnejše uporabljali svoj prosti čas..
 

se nadaljuje..
 

Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije

Published on October 20, 2011 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , , , , , , .

Gledam oddaje o generaciji mladih od 25-35 let, kamor tudi sam spadam, in poslušam vse to o nevidnosti, neučinkovitosti, ne-iniciativnosti, zabušavanju (vse kar ni v skladu “main-stream” vrednotami je stigmatizirano) in kako živijo doma pri starših (največji greh na tem svetu), kako bi se morali osamosvojiti (karkoli že to pomeni), kako bi morali biti družbeno koristni, itd.

Zdi se, kot da je nekaj hudo narobe s to generacijo.. Se strinjam, marsikaj je narobe z nami.. A dajmo najprej zavrteti čas nazaj, v leta ko smo bili rojeni, torej od leta.. 1976 do leta 1986. Še malo nazaj, v čas naših staršev, leta 1953 do 1963, približno. Naši dedki in babice so videli vojno, živeli v časih pomanjkanja pred in po vojni. Ničesar si niso mogli privoščiti, ni bilo materialnih dobrin, ni bilo počitnic,.. potrebno je bilo delati in biti večinoma doma. Tudi naši starši so odraščali v pomanjkanju. A bolj kot so postajali starejši, bolj se je čutil vpliv prenovljene povojne proizvodnje. Začeli so prihajati televizorji, avtomobili, pralni stroji, gospodinjski aparati, oblačila, elektrika, vodovod,.. srednja šola, študij na fakulteti, filmi, glasba, diskoteke,… Ko so nas rodili, so bili do dobra tudi v novih miselnih nazorih, predvsem „Študiraj, pa ti ne bo potrebno delati“, „zakaj bi moral jaz delati, če lahko drugi delajo namesto mene“, permisivna vzgoja ali bolje rečeno ne-vzgajanje otrok,..

Z vzgojo je tako, zahteva čas in energijo. Naši starši so morali biti prisotni pri družinskih opravilih, ker je bilo vsega enostavno preveč, da bi starša zmogla sama; hočeš nočeš, bili so primorani v sodelovanje. Vzgajali so jih strogo, niso jih posebej učili, naučili so se s posnemanjem in z delom. Pri nas je bilo pa že drugače, v trgovini se je dalo dobiti več, vsi ti aparati in pripomočki in mehanizacija je omogočila, da sta starša sama lahko naredila bistveno več brez vmešavanja otrok – in tudi sta. Ker vzgoja je težko delo, težko je otroka učiti novih reči; marsikaj bo naredil narobe, marsikaj zasral, in več bo dela, ker bo potrebno popravljati njegove napake. Tako sta otroka potisnila na stranski tir, zadovoljni so bili vsi, narejeno je bilo pa tudi vse.

Otroci prepuščeni sami sebi, oziroma televiziji in predvsem računalniku, odrinjeni na rob in vzgajani v duhu „ti se le pridno uči in hodi v šolo in študiraj, da ti ne bo potrebno delati, midva ti bova pa tačas nudila vse potrebno“. Kar pomeni: „ti si preveč štorast/len/zabit, da bi se naučil kakšno opravilo ali znal kaj sam narediti, in če bi kaj poizkušal, bi naredil več škode kot koristi, zato se raje uči oz. si lahko tudi za računalnikom, le da bo mir pred teboj“. In v tem duhu smo odraščali. Starši so imeli izobrazbo, ni jim bilo potrebno delati ali veliko manj, ker so si lahko ogromno kupili v novo rastočih trgovinah.. in enako so pričakovali tudi od otrok – da bodo oni imeli še boljšo izobrazbo in jim bo potrebno delati še bistveno manj, skorajda nič. Napredek.

Čutiti je (bilo) velik odpor do dela, in nekako je tudi jasno, od kje pride do tega odpora. Če pogledam stare starše.. če hipnotizirani ne sedijo pred televizijo, oz. predvsem ko se lotijo kakšnega bolj resnega dela so vedno na trnih, da bo le vse opravljeno, vse pod streho. Vedno pod nekakšnim pritiskom, nervozo, vse delati s polno hitrostjo in brez počitka, tudi po kosilu ne,.. Točno vedo kaj kam paše, vedo kakšno mora življenje biti, niso pripravljeni poslušati nič drugega.. In jasno, da se ljudem takšen odnos do dela zagnusi – in kot nalašč, je bila našim staršem ponujena alternativa – fakultete, službe v podjetjih/institucijah. Kaj to točno pomeni verjetno nihče ni vedel, vedeli so le, da tisti tam gori imajo in si lahko privoščijo vse. Saj veste, kako je s tem idealiziranjem, politiki rečejo „sprememba“, „blaginja“, „svoboda“, in vsak si predstavlja svojo idealizirano sliko, najlepše kar je možno. In tako so tudi te službe, ki človeku nudijo vse, neka idealizirana podoba – imamo idealizirano predstavo kaj se dela v teh službah (čeprav, če bi malo bolj pomislili, kaj bi to lahko bilo, bi verjetno ugotovil, da imajo bolj kot ne zatemnjeno/črno/prazno sliko) – dejansko stanje je pa mnogokrat drugače. Nihče na primer niti pomisli, da morda „blaginja“ za politika pomeni suženjstvo in ubogljivost nižjih razredov.

Ko je čedalje več ljudi delalo v takšnih službah, ki so nudile vse, smo spoznali, da niti ni tako lepo. Sediš v neki pisarni in prelagaš papirje. Pridejo raznorazni šefi, en zahteva eno, drugi drugo. Zatakne se pri tej stvari, zatakne se pri oni stvari – zaradi ene črke na papirju, in je potrebno vse na novo. Potrebno se je sestati in dogovoriti o neki zelo pomembni zadevi z enim vele-pomembnim človekom, mu lezti v rit, potem drugemu.. Nekako še večja zmeda, še večji direndaj, še več mešanja zraka brez pravega učinka, a ker po neki čudežni formuli – le kdo bi lahko vedel kakšen čarovniški trik je to – vso to mešanje zraka prinaša zelo visok standard in nakup vseh igračk in posestev in gradnjo hiše in ostalega. Zdi se, da večje kot je mešanje zraka (največje mešanje zraka predstavljajo bankirji), večje so možnosti za dobro življenje tudi v realnem svetu. Tako bi kar na enkrat vsi radi bili „leaderji“, mana-ger-ji, ekonomisti, marketinški svetovalci, borzniki, podjetniki – vsi bi radi sodelovali pri tem čarovniškem triku, delal ne bi pa nobeden. Za kramp, lopato, motiko, pa ne bi nihče več niti za trenutek poprijel..

Tako danes ta preljuba družba/sistem/civilizacija, ponuja le še več mešanja zraka oz nadaljnje zasužnjevanje. Ali so na voljo zgoraj opisane službe, ali pa panoge in področja, ki spodbujajo še večjo zasužnjevanje in že tako veliko norost. Sem spadajo raznorazni NVOji (kaj v povezavi z NWO morda? – glej Malachi Martin), s propagiranjem homoseksualnosti, vsiljivega povezovanja (kot da ni tega že tako ali tako preveč), medkulturno/mobilno družbo (v kateri ne bo nikoli možno zgraditi trdne lokalne skupnosti), projekti v tujini za premlade, kateri niti ne vedo kakšne so vrednote in običaji domačega okolja, tujina jim pa še dodatno vcepi nove vrednote, nastane še večja zmedenost v njihovi glavi.. Med razvojnimi in znanstvenimi panogami, tako se zdi, množično največ zaposlitev ponuja rekonstrukcija fizičnega sveta, torej navidezna resničnost. Računalništvo, filmi, celo knjige.. Vse gre v smer grafične upodobitve realnega sveta. Da se bo čim več reči dalo videti na računalniškem zaslonu, seveda v 3D različici (3D aplikacija planinskih poti, 1.3 milijona evrov(?)).. da bo vse vezano na računalnik in posledično en centralen sistem. Dela se na bazah podatkov, na vizualnih predstavah, celo na drugih čutnih dražljajih (Xpand). Kmalu bomo lahko le še sedeli doma, priklopljeni na nek stroj in vstopili v katerikoli svet. Računalniška igrica bo lahko že takšna, da bo resnična simulacija; da bo imel človek občutek, da on dejansko živi v tem svetu, in bo priklopljen na to napravo in živel v takšnem svetu.. Kaj bo potem.. se spomnim eno predavanje od Alan Watts-a.. kaj bo potem, ko bomo rekonstruirali resničnost. Ko bo dejansko precej podobno kot je Matrici (1999), ko bomo lahko priklopljeni tudi več dni/tednov in igrali nek navidezen scenarij. Kakšno pustolovsko dogodivščino, ala Indiana Jones, ali pa seksualno fantazijo, ali vojno simulacijo, ali kakšno dogajanje iz knjig,… In bo ves smisel življenja le v tem, da bomo doživljali in izpolnjevali vedno nove in nove navidezne resničnosti. Verjetno, ker ne bo nikakršnega zavedanja in ker bomo popolnoma degradirani, bo večina le te temeljila predvsem na „čutnih užitkih najnižje vrste“.

Samo še to zna ponuditi današnja civilizacija. Če delate na / se ukvarjate s temi področji, tedaj imate možnosti in podporo, če niste v tem, potem ste družbi praktično odveč. Tako imamo mlade nadobudneže, ki so uspešni v teh panogah in okoli razglašajo, „kako je mogoče uspeti, če se hoče, če je volja,.. Če pa nočete delati, potem pa ne bo nič“. Če se hočete izživljati nad drugimi, psihično in mnogokrat še vedno fizično, če podpirate „laž in živite iz nje“, če razmišljate v stilu: „Že res da je veliko krivic in nesmiselnosti, a kaj moremo, naredi svoje delo in bodi tiho, ne vmešavaj se. Služba ti nudi denar in s tem lagodno življenje, zato se ne pritožuj (Vivekananda, a slišal tudi v živo). Kaj zato, če se nekomu dogaja krivica, kaj zato, če sebi odtrgamo večji kos pogače, kaj zato, če prodajamo nepomembne izdelke,.. Skrbite zase, za svojo družino, da bo vam samim lepo v življenju, za druge pa naj vam ne bo mar. (Nekaj takšnega (zadnja poved) je Rockafella rekel Aaronu Russoju)“ „Ne sprašujte kaj je namen te tehnologije, v kakšne namene se lahko uporablja, ne pritožujte se, če vas priganjajo, saj ste tako ali tako last korporacije/institucije (kupljeni ste z denarjem),..“ Za vse takšne ubogljive, ozkogledne, sebične, nepoštene je dela več kot dovolj. Ljudem so pokradli vso lastnino, sedaj jim skušajo ukrasti še možgane (dobesedno) in nato še dušo – vedno se kaj najde, da lahko zver sistema ukrade. Iz vsega tega se zverina napaja, to sistem spodbuja in nagrajuje, in sistem zahteva od peščice mladih, da bodo takšen sistem podpirali in poganjali naprej – eni na vodilnih mestih, drugi kot hrana.
 

Vsemu temu smo se mladi uprli, tisti, ki nam ni vseeno kakšen bo človek kot bitje, ki nočemo izkoriščati in se izživljati nad soljudmi, ki nočemo podpirati tega hiperaktivnega/bombastičnega/rajas-tičnega načina življenja.. Ki hočemo bolj umirjeno življenje, bolj umirjena mesta, z vrednotami kot so modrost, spoštovanje, razumevanje, prijaznost, poslušanje, vzeti si čas za drugega in zase, pošteno delo,.. neko satvično življenje – umirjeno, a hkrati aktivno. Ki hočemo raziskovati in delati na področju zavesti, poglabljanju v odnosu do Boga, razumevanju in poslušanju sveta okoli sebe,… Za takšne, pa ni prostora niti podpore niti svobode. Zdi se celo, da se ta pošast sistema boji takšnih ljudi – seveda, ker to pomeni njeno smrt – vse ostalo jo ohranijo živo; vso nadaljevanje teh zgrešenih vrednot in izkoriščanja, je njeno življenje, ostalo je smrt – prijaznost, razumevanje, spoštovanje,.. to je njena smrt.. in pošast to ve in tega se boji. Zato hoče mlade na vse načina odvrniti od takšnega načina življenja. Tudi s tem, da propagira uspešne mlade ljudi, ki so v okviru nastavljenih poti uspeli. S tem, ko se ti potem šopirijo in izpostavljajo kako so uspešni in kako je vse na svetu lepo in prav in dobro… In ravno tu vidim upanje, ko mnogi zavračamo takšen marketing in mu ne nasedamo, in gremo po notranji poti, četudi nas vsi ovirajo in hočejo od tega odvrniti; z grožnjami ali z mamljivimi ponudbam.

No, nekaj časa je potrebno živeti/delati v sistemu, ker se v njem rodimo. Odnos bi moral biti takšen, kakršen je odnos pravega katolika (lahko gledamo tudi širše; sem spadajo vsi ki „so v srcu pošteni“) in je bil odnos katolikov v prvih treh stoletjih: „to delo moramo opraviti, brez tega bomo umrli, vemo da s tem podpiramo sistem na svoji grešni poti, a trenutno ni druge izbire. Zato pa ta denar, ki ga dobimo, uporabimo zase le za najnujnejše potrebe, nekaj ga dajmo na stran, z ostalim pa pomagajmo revežem. Ko delamo, delajmo v okviru možnega čim bolj pošteno in pravično, čim manj prilivajmo olja na ogenj izkoriščanja, podtikanja polen, in ostalih nepoštenosti na delavnem mestu. Ko pa z delom končamo, pa ne pozabimo na vse te grozote, temveč prosimo Boga in molimo, da nam podeli milost in čim bolj ublaži vso to svinjarijo. Molimo za svoje sovražnike, kajti naši sovražniki so sovražni zaradi tega, ker živijo v grehu: „Vsak, ki greši, je suženj greha.“ Zatorej so sami večji sužnji kot mi, in iz svojega stanja notranje nemoči se napajajo s trpljenjem drugih. Molimo torej zanje, da bodo imeli več razumnosti, več modrosti, da bodo znali živeti čim bolj prijazno do okolice.“ Nekaj takšen naj bi bil odnos ljudi na delavnih mestih, bolj kot je delavno mesto odgovorno, bližje takšnemu načinu naj bi razumen, v srcu čist človek delal/živel. Vse drugo je pot teme in nadaljevanje tega, kar imamo sedaj.…
 

Torej, če nekako povzamem, z mladimi ni nič narobe, narobe je s sistemom, s to miselnostjo sistema, kateri so nasedli že naši starši in seveda nazaj v preteklost, a v milejši obliki. V prvi vrsti ta miselnost pomeni, da obstaja nekje znotraj sistema obljubljena dežela ala Amerika. V to deželo bomo očitno prišli ne z odgovornim in poštenim delom v sedanjosti, ampak z malomarnostjo, z življenjem v navideznem svetu, z izkoriščanjem drugih, z zanemarjanjem svojih osnovnih dolžnosti, z zanemarjanjem materialnih dobrin in nižjih delavnih mest – “logično”, kajti takšen način trenutno prinaša večje denarce.. Pomeni tudi, da je idealno življenje življenje brez dela. Vsakršno delo je zlo. Zato, za uspešno in užitkov polno življenje, potrebujemo sužnje. Z vso svojo modrostjo, tehnologijo, inteligenco še vedno nočemo biti sposobni, da bi lahko v okviru lastne skupnosti živeli ugodno življenje, da bi lahko vsak UGLEDEN član družbe poprijel za vsakršno, še tako na videz nepotrebno opravilo (beri: Thomas More – Utopija (1516)). Ne, mi potrebujemo sužnje, da bodo opravljali nizkotna dela, ki niso nič drugega kot stranski produkt lenega in neodgovornega in vampirskega načina življenja. Življenja izven vseh zapovedi in smerokazov svetih ljudi.. In to nekateri imenujejo razumno življenje, „tako pač je in drugače ne more biti“ življenje.. Japajade..

Mladi, mladi smo bili obkroženi s to miselnostjo, jo privzeli nase in ji nekaj časa sledili, a sedaj smo se, ko smo videli vso/’večji del’ njene neumnosti, od te miselnosti oddaljili (–> „nevidni“) – a z namenom (ne vsi, mnogo jih je še vedno zavedenih), da se z njo soočimo in jo z zavedanjem/razumevanjem/ljubeznijo in predvsem Božjo milostjo tudi raztopimo. Kajti smo mladi, imamo še dovolj volje/moči/energije, raste pa tudi naše zavedanje/znanje/sposobnosti. Smo mladi, imamo prihodnost in moč, in to bomo tudi storili.. lahko se nam pridružite, ali pa nadaljujete svojo izkoriščevalsko pot kje drugje – na tem planetu nič več, bilo je dovolj..
 

—–
nadaljevanja sledijo
 

Swami Vivekananda – Troje orodij znanja

Published on October 7, 2011 in Prevedeno. 2 Comments Tags: , , , .

Swami Vivekananda, iz knjige Jnana Yoga:

(..) Bojim se, da v tej deželi povezujete vse sorte škratarij z besedo joga. Zaradi tega naj vam najprej povem, da joga nima s tem nič opraviti. Nobena od teh jog se ne odpove razumu, nobena od njih ne zahteva, da se preslepite, ali da predate svoj razum v roke duhovnikom in podobnim. Nobena ne zahteva, da se povežete s kateremkoli nadnaravnim prinašalcem sporočila. Vsaka od njih pravi, da se držite svojega razuma, da se ga močno držite. V vseh bitjih najdemo troje orodij znanja. Prvi je instinkt, kateri je najvišje razvit v živalih; to je najnižje orodje znanja. Kaj je drugo orodje znanja? Razum. Ugotovili boste, da je najbolj razvit v človeku. Kot prvo, instinkt je pomanjkljivo orodje; za živali, je polje dejanj zelo omejeno, in znotraj teh omejitev instinkt deluje. Ko pridemo do človeka, vidimo, da se je večinoma razvil v razum. Tudi polje delovanje se je razširilo. Vendar je celo razum precej nezadosten. Razum lahko gre le malo naprej in se potem ustavi, ne more iti dlje; in če ga hočete prisiliti, je rezultat brezupna zmeda, razum sam postane nerazumski. Logika postane krožno argumentiranje. Vzemite za primer osnovo našega zaznavanja, materijo in silo. Kaj je materija? Tisto na kar deluje sila? Kaj je sila? Tisto, kar deluje na materijo. Vidite komplikacijo, čemur v logiki pravijo gugalnica (seesaw), ena ideja je odvisna od druge, in ta je odvisna od prejšnje. Najdete velikansko prepreko pred razumom, preko katere razum ne more iti; vendar nenehno čuti potrebo, da bi moral iti v območje Neskončnega. Ta svet, to vesolje, katerega naši čuti čutijo, ali o čemer naš um razmišlja, je le en atom, tako rekoč, Neskončnega, projiciran na polje zavesti; in znotraj tega omejenega, definiranega z mrežo zavesti, deluje naš razum, ne deluje preko. Zaradi tega, mora biti neko drugo orodje, ki nas popelje preko in temu orodju se reče inspiracija.

Torej instinkt, razum in inspiracija, to je troje orodij znanja (three instruments of knowledge). Instinkt pripada živalim, razum človeku, in inspiracija človeku-Bogu. Ampak v vseh človeških bitjih najdemo, v bolj ali manj razvitem stanju, semena vseh teh treh orodij znanja. Da lahko razvijemo ta orodja, morajo biti prisotna zasnova. In ne smemo pozabiti, da se eno orodje razvije iz drugega, in mu zaradi tega ne nasprotuje. Razum je tisti, ki se je razvil v inspiracijo; zaradi tega inspiracija ne nasprotuje razumu, ampak ga dopolni. Reči do katerih razum ne more, so osvetljene z inspiracijo; in te ne nasprotujejo razumu. Stari človek ne nasprotuje otroku, ampak ga dopolni. Morate pa vedeti, da obstaja velika nevarnost, da manjše orodje zamenjamo za večje. Velikokrat ljudje instinkt razumejo kot inspiracijo, in potem nastanejo te lažne trditve, da ima nekdo dar prerokovanja. Tepec ali na pol norec misli, da je zmeda v njegovih možganih inspiracija, in od ljudi pričakuje, da mu sledijo. Najbolj nasprotujoča irracionalna neumnost, ki je bila pridigana na tem svetu, je zgolj instinktivno žlubedranje (instinctive jargon) zmedenih možganov norca, kateri se hočejo predstaviti kot jezik inspiracije.

Prvi test resničnega nauka mora biti ta, da ta nauk ne nasprotuje razumu. (..)

Trinitas V ~ poučne risanke/animacije o stanju te civilizacije

Published on October 5, 2011 in Trinitas and Video. 0 Comments Tags: , , , , , , , .

Upor v zeleni dolini; poljska, opa, slovenska (?) risanka/animacija

“PRIDI, VZEMI, ODPLAČAJ!” –> “ČIM PREJ ODPLAČAJ!” –> “BANČNE POČITNICE” oz., verjetno, tiskarniške počitnice.. Tiskarna NLB, Tiskarna SKB, Tiskarna Nova KBM,… Največji problem tiskarn je tiskanje denarja, ker gre preveč sredstev v ta namen –> sedaj nam je lahko jasno, čemu so plastične kartice tako prikladne.


 
 

The American Dream; “It’s called the American dream because you have to be asleep to believe it.” ~ George Carlin

“Če bi več delal, tega ne bi tega bilo.” Če bi več delal, bi sam verjetno lepše shajal, a nastradal bi nekdo drug in sistem bi nemoteno šel po svoji poti navzdol.. No, najhuje pri temu je to, da bi mu vi s svojim “uspehom” pri tem pomagali..

V ta drek v katerem smo nas je v končni fazi pripeljala naša lastna nevednost/ignoranca in naivnost. “Podpišite tole, saj je samo nek ničvreden papir.” Puf.. in pridejo in ti zarubijo hišo.. Če ni nič pomembnega, čemu se moram potem podpisati?
  Ali pa ko naložijo vse sorte dodatnih paketov in storitev in dobrot.. Na primer, računalniški virusi najhuje prizadenejo nevedne uporabnike, ki inštalirajo vse povprek, ker ne znajo razlikovati med tem kar potrebujejo in kaj ne, in so preveč leni, da bi se naučili kako narediti računalnik prilagojen lastnim potrebam. In potem se odpirajo raznorazne povezave, prihajajo raznorazne elektronske pošte, in klikajo vse povprek, po možnosti tudi izpolnjujejo kakšne obrazce in v svoji naivnosti dajejo podatke, potem pa se čudijo, kako to, da njihov računalnik deluje tako slabo… V realnem življenju je pa še toliko hujše in posledice bolj resne; vse te akcije, uporaba kreditnih kartic, tisoč in en paket pri zavarovanjih,…


 
 

50-year-old CARTOON TRIED TO WARN US ; naslova na žalost nisem našel

O nevarnosti komunizma/marksizma/luciferianizma/koorporativizma, kjer država/korporacija vse nadzira in kjer državljani nimajo osnovnih pravic/svoboščin. Kjer nimajo nadzora nad svojim življenjem, kjer nimajo svoje lastnine, kjer si nič ne pridelajo sami, kjer za vse poskrbijo ‘drugi’ (the others)… Pomislite, včasih je imel vsak deda svojo delavnico.. Kako bomo pa mi? Če bi temu pustili, da gre nemoteno naprej, bi… No, saj je že.. Veliko starejših je že odrinjenih na rob družbe; stlačeni so v dom za upokojence ali pa v mala stanovanja…

To dobimo, če verjamemo, “nič se vam ni potrebno truditi in naprezati, kar umirite se, bomo mi, ki smo za to usposobljeni in šolani, vse naredili namesto vas.” Kot prvo, človek ni nikoli dovolj usposobljen/šolan za neko reč, vedno je nekaj novega.. Kot drugo, kolikor so že usposobljeni ti ljudje, so večinoma preobremenjeni in imajo zelo malo časa. Naredijo torej kar je potrebno, za pogovor, poslušanje, osebni stik, pa enostavno ni časa niti energije niti volje.
  Kot tretje, o svojem otroku, na primer, ve največ njegov starš, ne vzgojiteljica v šoli ali socialna delavka; eni vedo nekaj, drugi drugo – potrebno je SO-DELOVANJE!, delovanje skupaj. Kot četrto, če se ne boste sami poskrbeli za svoje življenje, se tudi drugi ne bodo. “Če vam ni toliko mar, da bi se pobrigal za lastno hišo, da bi se pobrigali za Boga, za Resnico, za družino, soljudi, okolico,.. bo meni kot podjetju/korporaciji/multinacionalki toliko manj… Se oproščam… Oziroma se ne, z največjim veseljem vam bom izpil kri in pokradel vse kar imate…”

Če se zdi ta risanka kot kapitalistična propaganda.. Mogoče je, mogoče ni. Vzemite pozitivna sporočila in se jih držite v svojem življenju, kar je slabega pa pustite oz. podajte pošteno kritiko… Vsak sistem ima vsaj zrno resnice v sebi.. kar je razumljivo, ker je bil na tem zrnu resnice zgrajen in je ker zrno resnice tisto, ki ljudi privlači..


 

Nori/žalostni svet..

Published on September 27, 2011 in ŽŽ-Ostalo. 1 Comment Tags: , .

“Pod Soncem ni nič novega”, bo že držalo, bo že držalo..

Adi Smolar: Neprilagojen (1994) (po toliko letih sem le dojel besedilo), Čuki: Poletna (1997), Tears for Fears: Mad world (1982), Thom Pace: Maybe (1979), John Lennon – Working Class Hero (1970),… Tudi tu smo malo v zaostanku, hehe..
 

Adi Smolar – Neprilagojen

Ko pamet so delili, jaz sem izvisel, zato nikol do zdaj posebne sreče nisem mel, namesto, da v povprečje skrit bi slepo šel naprej, jaz s svojo glavo mislim, pa me tolčejo po njej!

O, o, o, živeti je težko, vedno sem tepen, ker sem neprilagojen !

Se ti dobro bo godilo, če v življenju ti bo mar le za hrano in pijačo, za ženske in za dnar, če boš opozarjal, da svet ni prav narjen, presneto gor boš plaču, cepec neprilagojen!

Če rad bi mirno živu, del črede moraš bit, ko vsi kričijo, tudi ti moraš z njimi vpit, jaz pa to odklanjam, se to ne zdi mi prav, pa jih dobim na gobec, v želodec in po glav!

Če bi visoko rad prilezu, moraš sluzast bit, slabotne v drek potlačit, mogočnim lazit v rit, meni to se gravža, tega nikdar nisem znal, zato od raznih šefov dobivam jih po glav!

Če rad bi mel dost dnarja, treba je lagat in krast, resnica in poštenje nepotreben sta balast, mene pa, kretena, lagat in krast je sram, zato pa revščina me tepe, tepe iz dneva v dan!

Če te ustavijo organi, jim ne smeš težit, čeprav te gnjavijo brez veze, moraš tiho bit, bog ne daj, dab kakšno reku, da bi kaj gobcal, sem to naredu, pa sem dobu s pendrekom po glav!

Če hočeš v življenju svojem dobro skozi prit’, vsakemu se stanju moreš znat prlagodit’, če boš ubogal svojo vest in se načel držal, jih vse življenje, t’ko kot jaz dobival boš po glav’!

 
Continue reading ‘Nori/žalostni svet..’

Zlatko Sudac ~ Časi v katerih živimo

Published on September 17, 2011 in Video. 0 Comments Tags: , , .

Ta čas je prenapolnjen s stvarmi. Do te mere smo siti stvari, da živimo v popolnem “neposluhu”. Ta subjektivizem, ta subjektivni racionalizem, če sem bolj točen. Mi smo v enem popolnem “neposluhu”, to pomeni, da nihče nobenega ne posluša. Danes nihče nobenega ne posluša: otroci se pritožujejo, da jih starši ne poslušajo, starši se pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo. (..) Profesorji se pritožujejo, da jih učenci ne poslušajo, učenci se pritožujejo, da jih profesorji ne poslušajo. Duhovniki se pritožujejo, da jih škofje ne posluša, škofje se pritožuje, da jih duhovniki ne poslušajo. Politiki se pritožujejo, da jih ljudje ne poslušajo, ljudje se pritožujejo, da jih politiki ne poslušajo. Nihče nobenega ne posluša.

Imam občutek, da gradimo Babilonski stolp in da nam je Bog vsem pomešal jezike. Zakaj se ne slišimo? Zaradi tega, ker vsakdo želi le sebe slišati. Vsakdo le sebe postavi v center dogajanja. Zakaj toliko razpada zakonov, ste se to kdaj vprašali? Kako razmišlja nek mladenič, ko gre v zakon? Tako razmišlja: “Ta žena me seksualno izpolnjuje, ona mi bo kuhala, prala, na stara leta ne bom sam, rodila mi bo otroke, z njo se bom socialno ustalil.” In ona razmišlja, kaj bo on njej dal: “Ta človek me seksualno privlači, on me bo zaščitil kot ženo, bo moj mož, z njim bom imela otroke, materialno me bo preskrbel, socialno bom zaščitena,..” In potem se čudijo, da zakon ne deluje. Zakaj ta mladenič ne razmišlja kaj lahko on nudi tej mladenki, in ona, kaj lahko njemu ponudi, “kako lahko njega osrečim, kako se lahko njemu darujem, kako lahko živim zanj, kako mu lahko polepšam življenje.” In on razmišlja, kako bo njej osrečil življenje. In že imamo raj na zemlji. Samo malo je potrebno izstopiti iz svojega egoizma. Preusmerit pozornost iz sebe na bližnjega, obrniti se proti drugemu.

(…)

The Nox ~ Mogoče boste nekega dne spoznali, da vaš način ni edini način

Published on August 30, 2011 in Video. 0 Comments Tags: , , , , , .

The Nox – Maybe one day you will learn, that your way is not the only way from gdrlmn on Vimeo.

Meni eden najbolj navdihujočih odlomkov..

Continue reading ‘The Nox ~ Mogoče boste nekega dne spoznali, da vaš način ni edini način’

Trinitas IV ~ svoboda in ignoranca, approval junkies, največji sovražnik je znotraj

Published on August 27, 2011 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , , .

 
Včasih človek naleti na kakšen dober/poučen film (do določene mere*), v tem primeru Revolver (2005).. Tole je nekako v razmislek vsem fanatičnim privržencem takšnih in drugačnih idej, brez določenega znanja/razmišljanja/poglabljanja/’življenja v praksi’…

 
svoboda in ignoranca -ali- večja kot je NAVIDEZNA svoboda, večje je suženjstvo -ali- svoboda brez modrosti/znanja/etičnosti vodi v skušnjave, te pa v suženjstvo.

Kako to, da vedno zmagaš?
Zelo enostavno. Ti opraviš vso težko delo, jaz ti pri temu le pomagam. Umetnost je v tem, da ti nastavljam figure, in ti verjameš, da mi jih jemlješ. Ker ti si pametnejši, in jaz sem neumnejši.

V vsaki igri ali prevari, vedno obstaja nasprotnik in vedno obstaja žrtev. Več nadzora kot žrtev MISLI da ima, manj nadzora dejansko ima. Posledično se bo obesil. Jaz kot nasprotnik, mu v tem procesu le pomagam.

Formula ima neskončno globino v svoji učinkovitosti in uporabnosti, ampak je neverjetno preprosta in popolnoma dosledna.

Pravilo ena vsake igre ali prevare: pametnejši lahko postaneš le, če igraš s pametnejšim nasprotnikom. Pravilo številka dve: bolj kot je igra prefinjena, bolj prefinjen je nasprotnik.

Če je nasprotnik zelo dober, do žrtev postavil znotraj okolja, katerega lahko nadzoruje. Večje kot je okolje, lažje ga je nadzorovati. Vrzi psu kost, poišči njegovo slabost, in jim daj le malo tega, kar MISLIJO, da potrebujejo. Nasprotnik enostavno premoti svojo žrtev tako, da se žrtev požre s svojo lastno požrešnostjo (consumed with their own consumption).

Večja kot je ukana, in starejša je ukana, lažje jo je izvesti. To temelji na dveh principih. Mislijo, da ne more biti tako stara, in mislijo, da ne mora biti tako velika. Kajti to bi pomenilo, da je nasedlo že veliko ljudi. Naposled, ko je nasprotnik izzvan ali postavljen pod vprašanj, to pomeni žrtvino investicijo, in na ta način je njihova inteligenca pod vprašajem. Tega si nihče ne upa priznati, niti samemu sebi.

klik tudi na Zgodba vašega suženjstva (slovenski podnapisi)
 

approval junkies; eden boljših komentarjev na youtube: “Povejte to ljudem na facebooku.”

Nekaj je v tebi, česar ne poznaš. Nekaj, kar boš zanikal, da sploh obstaja, dokler ni prepozno, da bi karkoli naredil glede tega.

To je edini razlog da zjutraj vstaneš, edini razlog da prenašaš tečnega šefa, kri, potenje in solze. To je zaradi tega, ker hočeš da ljudje vedo kako dober, privlačen, radodaren, smešen, divji in pameten resnično si. “Bojte se me ali me spoštujte, ampak prosim, imejte v mislih, da sem poseben.”

Delimo si odvisnost. Odvisniki odobravanja (approval junkies) smo. Vsi smo v tem, za trepljaj po hrbtu in zlato uro. “Hip, hip, hoo-fucking-rah.” Poglejte pametnega dečka z značko, kako gladi svojo trofejo. Shine on, you crazy diamond. (Pink Floyd, op.pr.) Kajti mi smo le opice, oviti v obleke, ki druge prosjačimo za odobravanje.

Če bi to vedeli, tega ne bi počeli. Nekdo nam to prikriva. In če bi imeli še kakšno priložnost, bi vprašali – zakaj?!

 

največji sovražnik je znotraj -ali- “Na zadnjem mestu, katerega boste kdajkoli preiskali, tam boste našli največjega sovražnika.” ~Juli Cesar, 75 BC


 
“Uporabi svojega navideznega sovražnika, da uničiš resničnega sovražnika.”

Uporabi svojega navideznega/zunanjega sovražnika, ljudi, dogodke, ki ti gredo na živce,.. da uničiš resničnega sovražnika, ki je ego, omejena miselnost/’pogled na svet’, občutek ločenosti, “poželenje in pohlep”, “denar, sex in moč”, “ta svet je vse kar obstaja”, “po smrti nehamo obstajati”, “živi se le enkrat”, “v življenju je potrebno uživati in ga izkoristiti/posiliti kolikor se le da”,..
 

P.S. bonus