Trinitas III ~ pred ničemer ne ustavite, religija in filozofija, socialni inženiring

Published on August 24, 2011 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , .

 
“nikoli se pred ničemer ne ustavite” (”never stop at anything”); spomnim se vsaj treh ljudi, ki so to (skorajda) dobesedno izjavili: Buda, Vivekananda, Einstein.
   Nobena dogma, nobena že znana resnica, nobeno ’saj to je pa vendar vsem jasno’, ‘kako pa da tega ne veš’,.. in tudi nobenega (resnega in dolgotrajnega) obtoževanja in pritoževanja nad sedanjim stanjem reči ~ videli so neumnost, jo analizirali, jo zapustili in enostavno šli svojo pot…
 

religija in filozofija ali združevanje nasprotij; (religija, ki ni omejena zgolj na institucije in organizacije; religija kot notranja pot, religija kot sadhana (duhovna disciplina), religija kot predanost in čaščenje Boga)

“Religija brez filozofije vodi v praznoverje; filozofija brez religije postane suhoparni ateizem.” ~Swami Vivekananda (1895)
“Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.” ~Albert Einstein (1930)
“Na eni strani je naravni instinkt, na drugi je nadzor – potrebno ju je združiti v harmonijo. Če gre ena stran v ekstrem, boste zelo neznanstveni, če gre druga v ekstrem, nenadoma postanete mehaničen človek. Niste več človeško bitje. Je uspešno združenje obeh. Zaradi tega ni le čista naravnost (naturalness) ali nenaravnost (unnaturalness), ideal je nenaravna naravnost ali naravna nenaravnost.” ~Bruce Lee, The Lost Interview (1971)

Stavim, da je Einstein slišal za in bral Vivekanando. Vivekananda je nekaj malega sodeloval tudi z Nikolajem Teslo. … Jep, nasprotja/sovraštva med modrimi nikoli niso obstajala…
 

socialni inženiring ali raje pustite svet na miru;

* Bi rad izboljšal svet? Mislim, da se tega ne da narediti. Svet je posvečen kraj. Ne more biti izboljšan. Če se vmešavaš vanj, ga boš pokvaril. Če ga obravnavaš kot predmet, ga boš izgubil. ~Tao Te Ching, 29
* Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga). ~Sri Ramakrishna
* Poskrbite zase. Naj svet poskrbi za samega sebe. Vidite Božansko v sebi. Če ste telo, potem je tam zunaj tudi trden svet. Če ste duhovno bitje, potem je božanskost prisotna v vsem. ~Sri Ramana Maharshi, Be as you are

Socialni inženiring oz. spreminjanje sveta je mikavno delo, verjamem, ker potem se ni potrebno ukvarjati s samim seboj, s svojo osnovno pogojenostjo in omejenostjo.. In neverjetno veliko število ljudi, kateri so smatrani za modre, se je ukvarjalo (in še vedno se) s tem.. “poklicem”..
 

Trinitas II ~ denar je energija, čutni užitki, minimalistično življenje

Published on August 19, 2011 in Trinitas. 2 Comments Tags: , , , .

denar je energija, tako pravijo, oni. “In kot energija denar ni ne slab ne dober.” Se ne bi strinjal, denar, trenutno takšen kot je, je manifestacija temnih sil, že v samih temeljih. Kdor gledal kakšen dokumentarec na temo denarja (money as debt npr), mu/ji je to jasno.
  Kot energija, gre denar od množice v roke peščice ljudi, ki nato tega denarja/energije ne vračajo nazaj, ampak ga uporabijo za kopičenje moči in tekmovanje z drugimi, ki so ravno tako množici pokradli denar (pod najfinejšimi pretvezami). Takšen ignorantski odnos “elit” pripelje do uničenja tako njih samih, kot degradacije množice. Primeri slavnih in uspešnih ljudi. Ali pa plemstva, ki ni vedelo kaj počne in so se šli vojne, spletkarstva, zapeljevanja, izdaje, so se nažirali,… ljudje pa, od koder so dobili hrano in vso podporo, pa na robu preživetja..
  Torej, da, denar je energija. Tako kot elite na materialnem nivoju srkajo denar od ljudstva, tako na bolj subtilnih nivojih srkajo energijo; čustveno, mentalno in tudi duhovno/dušno.
 

čutni užitki ali križarska vojna zoper vegane? ne da se mi spuščati in na široko razlagati vsej svojih vidikov, ker zahteva preveč energije in ne vem, če je smiselno… Bi pa rekel, če malo priredim Jungovo izjavo, da “bo človek naredil vse, ne glede na to kako absurdno je, da živi in zaščiti svoje leno, uživaško življenje”. Ker Bog je svojemu izbranemu ljudstvu lepo zapovedal, kaj smejo početi in česa ne smejo početi, kaj lahko jedo in kaj ne smejo jesti. Med drugimi smiselnimi prepovedi, kasneje pride na vrsto tudi prepoved uživanja svinjine! (Leviticus 11) Islam tudi prepoveduje uživanje svinjine! Le lenobni Rimljani, so si nekako izmislili (oz. priredili), ko so prevzeli krščanstvo, da sta Jezus in Pavel dovolila uživati vse po vrsti – kar je vzeto iz konteksta (večinoma se sklicujejo na apostolska dela 10).
  Pomeni le to, da je težko videti preko materialnega sveta, preko telesa, preko mesa, preko hrane in čutnih užitkov, in tako so dovolili jesti vse, brez kakšnih resnih zapovedi in prepovedi (načeloma je požrešnost eden od 7ih glavnih grehov). In to kar imamo danes, je le nadgradnja te mentalitete.. Ni pomembno kaj jemo, dokler je dobrega okusa.. in industrija/marketing to nevednost zelo rada izkorišča..
 

minimalistično življenje;
odvažanje odpadkov v naravo –>
ne odvažati odpadkov v naravo, ampak na smetišča –>
(reciklaža) ne odvažati odpadkov na smetišča, vendar je potrebno čim več reciklirati –>
(ekološko, etično) tudi reciklaža ni dovolj, potrebno je kupovati kvalitetne izdelke –>
(minimalistično življenje) vse to je že v redu, ampak najprej se je potrebno prepričati, ali določene reči sploh potrebujemo, potrebno je živeti s čim manj stvarmi.
   En takšen primer minimalističnega življenja je to, da ima človek (moški ali ženska) pobrite lase; ker potem gre manj sredstev za pranje las, manj vode in šampona se porabi, in ne vem kaj še vse…
  Ali pa to, kar spodbujajo določeni ekološko usmerjeni dokumentarci (preberete komentarje, npr earth 2100); da je potrebno ljudi strpati v mesta, ker “smo tako ali tako največja nesnaga tega planeta in bi bilo za planet in vse boljše, da nas ne bi bilo!” Kako že pravi tisti rek, “spremenite se ali umrite”. Očitno smo ta spremenite se čisto pozabili oz. predpostavljamo, da je to nemogoče, zato ne ostane nič drugega, kot da umremo. Superca!…
  Zatorej, ne minimalistično življenje, ampak sveto življenje, življenje po zapovedih, življenje po Evangeliju, življenje v skladu z Etiko, življenje v skladu z Resnico! Živite svoje poslanstvo, naredite, tisto, za kar ste bili ustvarjeni, kar vam je Bog položil v srce/dušo/globljo_naravo (ne mislim tu na uživancijo in posvetna poželenja).. Kajti notranje stanje zavesti posledično ustvari zunanji svet. Še enkrat več tolle.
 

Trinitas I ~ plagiat, ‘zanimivo’, odpoved vsemu

Published on August 10, 2011 in Trinitas. 8 Comments Tags: , , , .

platiat; pojavila se je potreba po kategoriji, v katero bom lahko zapisal več (tri) krajših misli/idej/prebliskov/opažanj. Ime (trinitas (lat) – trinity (eng) – trojica (slo)) in osnovni koncept/zamisel/idejo sem si sposodil od blogerske kolegice oneeno (sheehs). Je to plagiat? Malo čuden občutek je, ko ponoviš zamisel, ki jo je uporabil zgolj nekdo drug pred tabo, in še ni stalna praksa. Hkrati se pa takšna miselnost ne zaveda, da zamisel ni vse. Še vedno je potrebno pokukati iz množice, še vedno je potrebno to idejo zagovarjati, in še vedno jo je potrebno na svoj način izvesti v praksi. Sem tudi navedel avtorja/ico, od katere sem pobral to idejo, čeprav verjetno sheehs ni prva, ki je uporabila ta koncept.
 Aha, zakaj pa latinščina? Ne vem, tako malo za hec. Da v tem globalnem svetu ni vse angleško; čeprav je tudi latinščina, še vedno, neke vrste globalni jezik.
 Koliko časa bo to trajalo, bo uspešno – to pa tako kot vedno, pustimo se presenetit. Nečemu bo verjetno že koristilo.
 

zanimivo; dva citata od Eckhart Tolleja: “To so lucidne sanje. Lahko so zanimive in fascinantne, ampak ne bodo vas osvobodile.” “V tem smislu ta knjiga (Nova Zemlja) ni ‘zanimiva’. Zanimivo pomeni, da ohranite razdaljo, se v glavi igrate z idejami in koncepti, se strinjate ali ne.”
 Preberem kakšno revijo, brskam po internetu,.. Veliko zanimivih člankov, pisanj, razmišljanj,.. Po enem tednu, ostane kaj od tega? Praktično nič. Zanimive povezave, heci, filmi, govori, pesmi,.. zanimive turistične destinacije, zanimive izjave,.. Koristno mogoče za kratkočasje, za zaposlitev čustev in včasih intelekta, a kaj drugega ne.
 Lahko rečem za Swami Vivekanando, da je njegov pogled na svet zanimiv? Da je evangelij Sri Ramakrishne zanimiv? Da so evangeliji Jezusa Kristusa zanimivi? Nop… Nikakor niso zanimivi.. Ta besedila so življenjskega pomena, vsaj zame. Ta branja ostanejo, vodijo moje življenje, po njih se poizkušam čim bolje ravnati in jih upoštevati, so osnovni smerokazi, osnovni aksiomi življenja. To so reči, ki bi lahko rekel, da so moji duši domače – in kot takšne niso zanimive! Že sama misel, da bi jih imenoval zanimive, se mi zdi.. odvratna.
 Danes je problem to, da je preveč zanimivih stvari, premalo pa tistih, ki so življenjsko pomembne, katere bi bile vredne tega, da „prodamo vse in tej ideji sledimo“. ..
 

odpoved vsemu;

“Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, najprej ne sede in ne izračuna stroškov, ali ima dovolj, da bo zidavo končal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli smejati, češ: ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.” ~Jezus, Lk 14.28-30
“Kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično.” ~Swami Vivekananda

 Že nekaj časa se počutim kot zidar stolpa.. Torej, kaj me še drži ujetega v “tem svetu”, katera prepričanja, katere želje, poželenja, katera dejanja so tista, s katerimi zapravljam energijo za nepomembne reči?..
 Ljudje načeloma gledajo in iščejo vzroke za svoje težave zunaj, ker pridejo k nam nasproti od zunaj. Ampak kar je zunaj je tudi znotraj, in naša prva odgovornost je do notranjosti. Zato, če se mi neka ideja/želja ne uresniči, če nisem še zmožen živeti življenja na takšen način, kot bi si ga želel, pomeni dvoje. Ali je ta ideal še preveč oddaljen in imam trenutno še druge zadolžitve, ali pa pomeni, da so znotraj mene še ostanki stare mentalitete, ki mi preprečujejo novo življenje…
 

Swami Vivekananda ~ Resnica in družba

Published on August 2, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , .

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

 

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo "jaz, jaz", etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)

 

Swami Vivekananda ~ Dve poti

Published on July 31, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , .

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~Mt 7:13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maya in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je Maya [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju; kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času, konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji Maye, rodimo se v Mayi, in živimo v Mayi. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja Maya je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Matej 11:28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to Maya, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te Maye. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom (bo-tree oz. ficus religiosa) upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
——————–
Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, ta vpogled v običajen način življenja,.. In to potrebujemo, prizemljeno duhovnost, duhovnost, ki je sposobna živeti resnico in če je potrebno, jo pred vsakomur zagovarjati v njemu razumljivem jeziku in z najimenitnejšimi argumenti..
 

Opombe:
[1] [ne zgolj iluzija, ampak "preprosta trditev o dejstvih - kaj smo in kaj vidimo okoli sebe" (iz predavanja "Maya in iluzija"]
[2] [religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij]
zadnji popravek: 07. avgust, 2011

 

Sri Ramakrishna ~ Poučevanje ljudi

Published on June 7, 2011 in Pot v notranjost and Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , .

 
Kathamrita; 1. knjiga, 1. poglavje:

Sri Ramakrishna (ostro) – Za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči. Kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo. Kdo si ti, da boš učil druge? Ta, ki je Gospod vesolja, On bo učil. Ta, ki je naredil to vesolje, luno, sonce, letne časa, človeška bitja in zveri, Ta, ki je poskrbel, da ljudje in zveri ne bodo lačni, in naredil starše, da vzgajajo in ljubijo, Ta bo učil. On je toliko naredil, ali ne bo tudi tega poskrbel? Če je potreba po učenju, bo Bog zagotovo naredil tako, da bodo ljudje razumeli. In tudi, Bog je antaryamin (poznavalec notranjega srca). Če je kakšna napaka pri čaščenju glinene podobe, ali On ne ve, da Njega kličejo? On je zadovoljen s takšnim načinom čaščenja. Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga).

Govoril si o čaščenju glinenih podob. Četudi so narejene iz gline, morajo biti čaščene. Gospod sam je poskrbel za različne oblike čaščenja. Ta, ki je Gospod vesolja, je naredil vse to, da ustreza ljudem na različnih stopnjah življenja. Tudi mati svojim otrokom pripravi hrano tako, da vsak dobi, kar mu ustreza.

 

Kathamrita; 4. knjiga, 27. poglavje

Sri Ramakrishna – Če ne dobite Božjega ukaza, ne morete učiti drugih. Potem ko je prispel od Vedenja, je Shankaracharya (oz. Adi Shankara, indijski filozof, op. pr.) obdržal ‘jaz znanja’, da je lahko učil človeštvo. Ampak pridiganje, če Njega niste spoznali! Kaj dobrega lahko to prinese ljudem?

Šel sem k Nandan Bagan-u, Brahmo Samaj. Ko so opravili s čaščenjem, je voditelj govoril iz govorniškega odra. Medtem ko je bral vnaprej pripravljeno predavanje, je pogledoval naokoli. Celo ko so meditirali, je sem ter tja odprl oči, da bi videl, kaj se dogaja.

Tisti, ki ni spoznal Boga, ne more dajati pravih navodil. Kakšno reč lahko pravilno pove, a naslednje, kar bo rekel, bo popolna zmešnjava.

 

Kathamrita; 1. knjiga, 6. poglavje:

Vprašanje – Ali lahko ‘nedozoreli jaz’ ustvari organizacijo?

Sri Ramakrishna – Rekel sem Keshab (Chandra) Sen-u (vodja bengalijske organizacije Brahmo Samaj, op. pr.); da ‘jaz’ sem voditelj organizacije, ‘jaz’ sem to naredil, ‘jaz’ dajem navodila človeštvu, ta ‘jaz’ je ‘nedozoreli jaz’. Zelo težko je promovirati religijo. Brez božjega ukaza to ni mogoče. Njegov ukaz je potreben. Na primer, Sukadeva je prejel ukaz, da recitira zgodbo o Bhagavatu. Nič ni narobe, če nekdo pridiga in poučuje človeštvo, potem ko je videl Gospoda in prejel Njegov ukaz. ‘Jaz’ takšne osebe ni ‘nedozoreli jaz’, je ‘dozoreli jaz’.

Prosil sem Keshab-a, da se odpove ‘nedozorelem jazu’. Nič ni narobe, če imate ‘jaz služabnika’ ali ‘jaz sem bhakte’.

Govoriš o organizaciji. Toliko ljudi jo zapušča. Keshab je rekel: “Gospod, v teh treh letih so ljudje iz te skupine šli nazaj k drugi skupini. Celo neprijazne izraze so uporabljali, ko so zapuščali.” Rekel sem: “Ali ne vidiš znamenja? Kaj se zgodi, če hočeš ljudi takoj narediti za svoje učence?”

 

Ne glejte na to, kar drugi govore o vas, kako vas imajo (trenutno) radi, glejte raje na to, da boste Bogu všečni..
 

Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom

Published on May 27, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , , , .

oziroma ‘Thomas à Kempis – De imitatione Christi’. Je najverjetnejši avtor te knjižice (naj bi bila “najbolj široko prevedeno katoliško delo, takoj za biblijo”); rojen leta 1379/1380, umrl 25. julija 1471. ‘Z devetnajstimi leti je vstopil v samostan “Mount St. Agnes” v bližini Zwolle-ja (Nizozemska), kjer je preživel preostanek svojega življenja. Svoj čas je posvečal molitvi, študiju, kopiranju rokopisov, poučevanju novincev, darovanju svete maše, spovedovanju. …’ (vir)

Spodaj objavljeno (in skenirano) izdajo je priredil Aleš Ušeničnik; primerjal z izvirnikom in popravil prejšnji prevod Andreja Kalana iz leta 1888, kateri je tudi uporabil še dva prejšnja prevoda; 1820 J. Salokar in 1872 bogoslovci lavantinskega semenišča. Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani, Jože Kramarič, leta 1942; zaradi tega nekatere ne več običajne besede in jezikovni slog. Trenutno je v prodaji izdaja iz leta 1994, Mohorjeva družba. Objava je nekomercialne narave in je namenjena širjenju sporočila, tako da upam, da ni kakšnih težav glede avtorskih/prevajalskih/založniških pravic.
 

Zakaj to objavljam je verjetno več ali manj razumljivo..
 

Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom:

PRVA KNJIGA; Koristni opomini za duhovno življenje
 

1. Poglavje; O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti

   1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
   2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
   3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
   4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
   5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.
 

2. Poglavje; Mislimo ponižno sami o sebi

   1. Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.
   2. Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.
   3. Kolikor več in boljša znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.
   4. To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vedno nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne več, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.
 

3. Poglavje; Kaj uči Resnica?

   1. Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo.
   2. Kaj nas brigajo prepiri modrijanov o rodovih in vrstah? Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, ‘k govori od začetka tudi nam (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno tre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog! zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!
   3. Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
   4. Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vrednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu. O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
   6. Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vrednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so ‘prazni v svojih mislih’ (Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, ’samo da Kristusa pridobi’ (Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje.
 

4. Poglavje; O previdnosti v vsakem delu

   1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za vsakim nagonom, temveč previdno in potrpežljivo preudari po božji voli vsako reč.Žal! dostikrat verjamemo in govorimo o drugih rajši slabo kakor dobro, tako smo slabi. Popolni možne pa ne verjamejo tako hitro vsakemu, ki kaj pripoveduje, ker vedo, kako je človeška slabost k hudemu nagnjena in zdrkljiva v besedah.
   2. Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede, in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš. Posvetuj se z modrim in vestnim možem in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku, kakor da delaš po svoji glavi. Sveto življenje dela človeka modrega pred Bogom in zvedenega v mnogih rečeh. Kolikor ponižnejši boš sam v sebi in Bogu bolj vdan, toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.
 

5. Poglavje; O branju svetega pisma

   1. V svetem pismu iščimo resnice, ne pa zgovornosti! Vse sveto pismo moramo brati v duhu, v katerem je pisano. Iščimo v knjigah bolj koristi kakor lepih besed. Nabožne in preproste knjige prav tako radi berimo, kakor visoke in globoke. Naj te ne moti pisateljeva veljava, ali je zelo učen ali malo, marveč ljubezen do čiste resnice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj, kdo je to rekel, temveč pazi na to, kaj je rekel.
   2. Ljudje preminejo, ‘Gospodova resnica pa ostane vekomaj’ (Ps, 116,12). Na razne načina nam Bog govori, ne da bi gledal na vnanjo veljavo ljudi. Naša radovednost nas pri branju dostikrat ovira, ker hočemo modrovati in razpravljati, kjer bi bilo treba preprosto mimo iti. Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno, preprosto in verno, in ne želi sloveti po učenosti. Rad vprašaj in ‘molče poslušaj besede svetih mož’ (Sir 32,12); tudi pregovorov starih ne preziraj’ (sir 8,9), ker jih ne pripovedujejo zastonj!
 

6. Poglavje; O nerednih nagnjenjih

   1. Kadar koli človek kaj neredno poželi, začuti takoj v srcu nemir. Prevzetni in lakomni nimajo nikoli miru, ubogi pa in v duhu ponižni žive v obilnem pokoju. Človeka, ki še ni samemu sebi popolnoma odmrl, hitro zaloti skušnjava; in premaga ga v neznatnih in ničevih rečeh. Človek, ki je še duhovno slaboten, nekako polten in nagnjen k čutnim rečem, se težko popolnoma odtrga od posvetnih želja. Zato je dostikrat žalosten, ko se skuša odtrgati, in hitro ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.
   2. Ako pa doseže, kar je poželel, mu takoj greh vest obteži, ker se je vdal strasti, ki človeku nič ne pripomore do miru, ki ga je iskal. Če torej človek premaguje strasti, najde pravi srčni mir, ne pa, če jim služi. Ni potemtakem miru v srcu počutnega človeka, ne v človeku, ki je vdan zunanjim stvarem, temveč v gorečem in duhovnem človeku.

(…)

 

zunanje povezave
* latinski tekst ‘De imitatione Christi‘ online
* angleški prevod ‘The Imitation of Christ‘ (tudi PDF)
* slovenski izdaja iz leta 1942, iz katere je zgornji tekst; zgolj prva knjiga (PDF, 14MB), vse štiri knjige (PDF, 62MB)
 

Izpoved ameriškega vojaka

Published on May 9, 2011 in Matrica. 0 Comments Tags: , , , .


 

Mike Prysner, veteran okupacije v Iraku

Zelo sem se trudil, da bi bil ponosen na svoje služenje v vojski, a sem lahko občutil le sramoto. Rasizem ni mogel več zamaskirati realnosti okupacije. To so ljudje, to so človeška bitja. Od takrat občutim krivdo, kadarkoli vidim starejšega moškega, kot tistega, ki ni mogel hoditi in smo ga vrgli na nosila in rekli iraški policiji, naj ga odpelje. Krivdo čutim kadarkoli vidim mater s svojimi otroki, kot tista, ki je histerično jokala, in kričala, da smo hujši kot Sadam (Husein), ko smo jo prisilili, da je zapustila svoj dom. Krivdo čutim kadarkoli vidim mlado deklico, kot tisto, ki sem jo zagrabil za roko in odvlekel na ulico. Rečeno nam je bilo, da se bojujemo s teroristi, a pravi terorist sem jaz, in pravi terorizem je ta okupacija.

Rasizem v vojski je bilo dolgo časa pomembno orodje, da opraviči uničenje in okupacijo druge države. Dolgo je bil uporabljen, da so opravičili ubijanje, izživljanje (?) in mučenje drugih ljudi. Rasizem je poglavitno orožje te vlade. Je bolj pomembno orožje kot puška, tank, bombnik ali vojna ladja. Bolj uničevalen je od ‘artillery shell’ ali uničevalca bunkerjev (bunker buster) ali rakete tomahavk. Res je, da je vlada ustvarila ta bojna sredstva in jih ima v lasti, so neškodljiva, če jih ne bi nihče uporabljal. Tisti, kateri nas pošiljajo v vojno, njim ni potrebno pritisniti na sprožilec ali ___. Ni jim potrebno bojevati vojne, njim je potrebno vojno le prodati. Potrebujejo javnost, katera je pripravljena poslati vojake na ta območja, potrebujejo vojake, ki so pripravljeni ubijati in biti ubiti brez vprašanja. Zapravijo milijone za eno samo bombo, a bomba postane orožje le takrat, ko je vojaška hierarhija pripravljena izvrševati ukaze in te bombe uporabiti. Kamorkoli na zemlji lahko pošljejo vojake, a vojna bo le takrat, če se bodo vojaki pripravljeni bojevati.

Vladajoči razred, milijarderji, ki imajo korist od človeškega trpljenja, skrbi le za širjenje svojega bogastva, s tem da nadzorujejo svetovno ekonomijo. Razumite, da njihova moč leži le v tem, da nas prepričajo, da so vojna, zatiranje in izkoriščanje v našem interesu. Razumejo, da je njihovo bogastvo odvisno od njihove zmožnosti, da nas, delovni razred, prepričajo, da umiramo, da lahko oni nadzorujejo trg tuje države. In prepričajo nas v umiranje in ubijanje na podlagi tega, da nam vcepijo v glavo nekakšno superiornost. Vojaki, mornarji, marinci, letalci, nimajo nobene koristi od te okupacije. Veliki večini ljudi živečih v ZDA, ta okupacija nič ne koristi. Ne le da nimamo nič za pridobiti, ampak zaradi tega trpimo še bolj. Izgubimo ude, __ in dajemo svoja življenja. Naše družine morajo gledati krste kako jih polagajo v zemljo. Milijoni v tej državi so brez zdravstvene oskrbe, služb ali dostopa do izobrazbe, medtem ko morajo gledati to vlado, kako zapravlja 450.000 milijonov dolarjev na dan za to okupacijo. (aplavz)

Revni in delavni ljudje v tej državi so poslani, da ubijejo revne in delavne ljudi v drugi državi in naredijo bogate še bogatejše. Brez rasizma so vojaki spoznali, da imajo več skupnega z iraškim ljudstvom kot z milijarderji, kateri nas pošiljajo v vojno. (aplavz)

V Iraku sem spravil družine na cesto, in ko pridem domov, prav tako vidim družine vržene na cesto. In to je tragedija in nepotrebno ____. Moramo se prebuditi in spoznati, da resnični sovražniki niso v neki oddaljeni deželi, niso ljudje katerih imen ne poznamo in ne razumemo njihove kulture. Sovražniki so ljudje , katere poznamo zelo dobro in katere lahko prepoznamo. Sovražnik je sistem, ki se vojskuje, kadar je to dobičkonosno. Sovražniki so direktorji, ki nas vržejo iz službe (?), ko je to dobičkonosno. So zdravstvene zavarovalnice, ki nam onemogočijo zdravstveno oskrbo, kadar je to dobičkonosno. So banke, ki nam pobirajo domove, ko je to dobičkonosno. Sovražniki niso 5000 milj stran, so tukaj doma. (…) (aplavz)

 

—– šele v juliju 2011 sem opazil, da je tudi slo prevod na youtube (od julija 2010) —-