Človek, zbudi se..

Nikoli nisem razumel starejših ljudi, ki drugim vsiljujejo svoje mnenje, ki od drugih zahtevajo določen način obnašanja, določen način delovanja. Še posebej, ko je očitno, da njihovo življenje ni življenje, ki bi si ga človek želel posnemati.

Zakaj bi moral narediti po tvoje? Kakšen smisel ima vse to? Kam me bo to pripeljalo..? Star bom 50 let (in več), hodil v službo, ki je ne maram, imel družino in ženo s katero se komaj kaj pogovarjam, in če se že, izjemno površinsko. Tisti čas, ko ne bom v službi, si bom zapolnil s športnimi in družbenimi dejavnostmi, preostanek pa vegetiral pred televizijo ali na internetu, vse samo zato, da se izognem samemu sebi.. Zakaj mi ne pustiš, da grem po svoji poti? Zakaj mi ne zaupaš? Mar ne vidiš, kaj takšno življenje povzroča tebi in tvojim bližnjim? Res hočeš, da jaz živim enako življenje kot ti, enako hipnotizirano življenje?

Saj razumem, veš da to ni to, a ne vidiš izhoda. “Ni najbolj optimalno, a je najboljše kar lahko človek ima. Videl sem pa že veliko ljudi, ki so poizkušali nekaj svojega, a na koncu so vsi propadli in pristali še slabše od povprečja. Zato se drži povprečja in delaj tako kot drugi delajo pa boš mirno prišel čez življenje.” Mirno?!?! Misliš mrtvo, hladno, nepremično, zakrnelo, togo?

Vem tudi, da kljub vsemu še vedno imaš sanje, a jim ne dovoliš vzkliti. Še vedno imaš inspiracije, a jih neprestano tlačiš. Želiš si sprememb, a se bojiš kaj bodo “THE OTHERS” rekli. Želiš si svetlobe, a se nisi pripravljen soočiti s temo. Hočeš živeti drugače, a za to nisi pripravljen nič spremeniti. Želiš biti močan, a se neprestano oklepaš vloge žrtve. Hočeš biti svoboden, vendar vedno znova podležeš svojim navadam.

Razumem vse to in vem kako je to, tudi sam sem bil nekoč na tem mestu, kjer si ti že mnogo let. Tako da te kljub vsemu ne morem sovražiti, nasprotno, preplavlja me globoko sočutje.
 

Televizija, radio, časopisi, revije, internet. Že kar nekaj časa me te stvari ne zanimajo. Na televiziji so eni in isti filmi, z malenkost drugačno zgodbo, na radiu napovedovalci z dneva v dan uporabljajo v temeljih iste fore in nenehno predvajajo junk pesmi, revije vedno znova iščejo znane osebnosti, iz katerih bodo brile norca. Vsem medijem pa je skupno poročanje aktualnih novic. Športnih, političnih, finančnih, gospodarskih, lokalnih, nacionalnih, evropskih, svetovnih. Sicer ne vem kako vi na to gledate, vendar za moje pojme ne povedo nič novega, nič bistvenega.

Finančne in gospodarske novice; borza gori, borza doli, ono podjetje šlo v stečaj, tisto podjetje je prevzelo drugo,… ne povedo pa (ker ne vedo – velika večina), da je denar ustvarjen kot dolg. Na politični sceni gledamo leve in desne, kako se med sabo prepirajo, slišimo o podtikanjih, o različnih pogledih na stvari, kako so drugi napačno ravnali, kako bi naši znali ravnati boljše,.. ne povedo pa (ker ne vedo – velika večina), da sta leva in desna stran le dve strani istega kovanca, dve peruti iste ptice, tako da glava vedno ostaja nespremenjena. Če ne verjamete, počakajte nekaj mesecev in videli boste, da “rešitelj” Obama ni nič drugačen od Busha.

Ali pa športne novice ter prenosi; doping tu, doping tam, zmagal naš, zmagal oni, popravljen ta rekord, popravljen tisti rekord,… ne povedo pa, da bi bilo veliko bolj zdravo, če bi vsak poskrbel za lastno rekreacijo na dnevni osnovi, namesto da sedi doma pred televizorjem in spremlja tekmo/dirko. Niti ne povedo, da če je zlata medalja ali ne, bodo čez dva dni še vedno prišli na dan stari problemi. Kruha in iger, da lahko narod pozabi na svojo mizerijo.
 

V principu gre torej vedno za površinske dogodke, medtem ko gnile korenine ostajajo neraziskane, potem pa se ljudje čudijo, kako to, da gre vse rakom žvižgat. Sicer pa, “če se hočeš nečesa znebiti, moraš dopustiti, da se razcveti..” Večina tako ali tako že vidi nesmiselnost vsega tega, manjka le še malenkost, da to udejanijo. Da ima folk vsega zadosti in je lačen spremembe, hkrati pa nima dovolj moči, da bi to sam storil, dokazujejo vsake volitve, kjer zmaga tisti, ki se dere “sprememba.” Seveda kmalu nadaljuje po stari poti predhodnikov, ljudstvo pa je še enkrat več izviselo. To se ponavlja toliko časa, dokler velika večina posameznikov ne dojame, da je vsak sam odgovoren za svoje stanje in da lastno moč najboljše uporabi tako, da jo uporabi za lastni razvoj.

Lep primer tega je človekova zunanja svoboda; DVD predvajalniki omogočajo, da gleda karkoli hoče, mp3ji omogočajo izbiro lastnega programa v avtu ali doma, internet pa odpira okno v svet in s tem tudi ogromno izbiro alternativnih novic. A se kljub vsej tej svobodi ljudje še vedno oklepajo starih stvari; na mp3 predvajalnike si naložijo popularne pesmi, ki jih slišijo po radiu, na internetu pa spremljajo novice velikih medijskih hiš. Bo že držalo, da “je lahko človek na zunaj svoboden, pa še veno v kletki.”
 

Če pa razmišljate, da bi prenehali spremljati uradne medije, potem naj vas potolažim – niste edini. Jaz si že par let sam izbiram kaj bom gledal, poslušal in bral, s tem da sem v zadnjem mesecu popolnoma prenehal spremljati (uradne) novice Nadaljuj z branjem »

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.
~ Jezus, Matej 6:19

Najprej razčistimo besedno zvezo “finančna kriza.” Zgleda, da je to zopet nekaj, kar nas je doletelo iz neba. Ne duha in sluha o kakršnihkoli nevarnosti, potem pa iz nenada začne škripljati, tako da morajo celo države posredovati. Le kaj je tokrat šlo narobe, kdo ali kaj bo tokrat gnilo jabolko?

Vse skupaj me spominja na zgodbico iz knjige Kje je moj sir, kjer dva mala človeka in dve miški iščejo in kmalu najdejo veliko zalogo sira. Mala človeka, najvišje razvita kreacija stvarstva, se na novem najdbišču utaborita, saj sta končno prišla do zaželjenega cilja, končno sta uspela in sta priskrbljena za celo življenje. Potem pa se nekega dne zbudita, in zgrožena ugotovita, da je sir čudežno izginil. Seveda, kot se za ljudi to spodobi, začneta kriviti vse povprek – vsi so krivi, le onadva ne. Mali miški, primitivne živalce, pa sta sproti opažale, kako se zaloga sira manjša, in ko ga ni bilo več, sta enostavno, brez pritoževanj in slabe volje, šli naprej v lov za novim sirom. Preden je eden od dvojice malih ljudi doumel, da se je potrebno premakniti in poiskati novo zalogo sira, je sicer minilo precej časa, a situacije je bila tako nevzdržna, da ga je prisilila v premik – njegovega kolega pač ne.

In ta “finančna kriza” je tipičen primer opisane človeške ignorance. Vsak, ki je malo finančno pismen, ki res razume temelje sistema, ve, da je bilo to neizogibno. Če že pogledamo dolgove držav na prebivalca, mora biti jasno, da nekaj ne štima. Denarni sistem sploh ni težko razumeti, vse skupaj je izjemno enostavno: “Banke posojajo denar, ki ga nimajo.” Poleg tega je denar ustvarjen kot dolg, zatorej več kot je denarja več je dolga. Kar je še huje, če bi odplačali ves dolg, ne bi bilo nobenega denarja.. Finančna pismenost torej. Potrebna pa je zelo odprta glava, da lahko te stvari dojamemo, kajti težko je verjeti, da je takšna prevara sploh možna. Če hočete to razumeti si preberite zapis in dodatno gradivo v besedilu Skrivnosti denarnega sistema.

Glede krize je spodnja črta torej ta, da nismo več daleč od točke, ko se bo denarni sistem ZRUŠIL. Kajti reševanje problema z gnilimi koreninami, je teoretično nemogoče. Vse kar so naredili je to, da so ustvarili še več denarja (ustvarjenega kot dolg in ki ga bo potrebno odplačati), kar tudi pomeni, da obstoječi denar še dodatno izgublja svojo vrednost.. Kateri od komentatorjev “finančne krize” je to (v medijih) omenil, kateri od politikov? Za dva vem; eden je Ron Paul, drugi je Dennis Kucinich.

Denar = čas = energija

Toliko da malo obnovimo osnove, sicer pa to ni primarna tema tega bloga, preidimo torej k bistvu. Kam vlagati denar? Kam vlagati nekaj, kar v tem trenutku še ima veljavo vrednost, a kmalu ne bo imelo nobene?
Nadaljuj z branjem »

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
 

Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
Nadaljuj z branjem »

Najnaprednejše tehnologije in spretnosti nas postavijo v najboljšem primeru na nivo super šimpanza. Pravzaprav je zev med, recimo Platonom, ali Nietzschejem in povprečnim človekom večja, kot zev med šimpanzom in povprečnim človekom.
Prebujanje v življenje (Waking life – 2001)

Neverjetno je, da kljub vsej nastali zmešnjavi, človek še vedno podpira ta sistem. Zastrupljene reke, onesnaževanje zraka, ropanje zemlje, izživljanje nad živalmi, izživljanje nad soljudmi in v končni fazi lastne frustracije,..

Še vedno se najdejo ljudje, ki vse to podpirajo, ki so sposobni najti argumente, kako smo veličastna civilizacija. In taki ljudje se ponavadi imenujejo “intelektualci.” WTF!! Če so ti intelektualci, potem sem jaz popoln bedak in sem še kako ponosen na to.

So frustracije, vendar nekem majhnem odstotku ljudi to ne pomeni nič, kajti iz sistema dobijo vse kar rabijo, da pozabijo na le te. Delo, adrenalin, nenehno kupovanje novih stvari,… Skratka so v skupini tistih, ki so preko medijev smatrani za uspešne, za “višji” sloj. In ker že ne morejo rešiti svojih frustracij, jih na ta način vsaj prekrijejo – za nekaj časa.

Ampak te ljudi še zastopim, ne zastopim pa ljudi, ki so na dnu in vse to podpirajo. Taki so celo sposobni braniti državo, ko je napadena od zunaj, sposobni dati svoja cenjena življenja pod vprašaj, samo da zaščitijo državo/sistem, ki jih ropa. Nacionalizem, pripadnost firmi, rasna raznolikost, krvna razmerja,….

Ali je kljub vsemu možno, da se čutijo toliko nemočne, da naredijo to, kar je od njih pričakovano, kar delajo tudi sosedje. Ne znajo razmišljati s svojo lastno glavo, zato družba preko medijev in sosedov razmišlja namesto njih; “roll on command” bi temu rekel George Carlin….
 

Aha.. napredek. Je napredek, seveda, vendar zgolj in izključno tehnološki. A ta napredek je v službi norosti, v službi iluzij, v službi mentalne lenobe. Kar poglejte kaj izumljamo; kamere, prepoznavanje obraza, prisluškovanje, višje zgradbe, hitrejše avtomobile, bolj zmogljivejše računalnike, nove oblike orožja, nove oblike virtualne zabave, vse instant, vse že narejeno…. Duhovno/mentalno pa človek ni praktično nič napredoval, še vedno eni in isti vzorci, še vedno ene in iste frustracije.

Poglejmo današnje stanje, ne rabimo nič drugega; toliko tehnologije, toliko dobrin, pa vendar je človek nesrečen, znotraj prazen. “Res je, premalo je vseh dobrin, ko jih bo več, bo pa v redu,” odgovarja kakšen hipnotiziran posameznik. In kje ima smisel ves ta lov za materialnim uspehom in družbenim statusom… Kako to, da nihče (oz. več ljudi) ne podvomi v to norost? “Odgovor na to lahko najdemo v drugem vprašanju: Katera je najbolj univerzalna človeška lastnost – STRAH ali LENOBA?”

Vedno znova se mi pojavlja vprašanje, čemu hoče manjšina kontrolirati večino. Že res, da jih tako lahko pripravijo do tega, da naredijo kar hočejo, vendar vprašanje je, čemu? Kakšni so njihovi cilji, interesi? Uživajo ob pogledu na hipnotiziranega človeka? Ali pa mislijo, da bo svet tako bolj varen in pravičnejši in miren?

A žalostno pri vsemu temu je, da se ne razlikujejo toliko od vsakega posameznika. Vsak posameznik hoče kontrolirati svoj mali svet, imeti vse pod nadzorom. Čemu?

Še posebej očitno je to pri nekaterih (starih) starših. Otrok mora biti neprestano pod nadzorom in na dosegu roke. Bog ne daj, da gre malo dlje, da je v bližini potencialno nevarnih stvari. “Pazi to, pazi uno,….!” Saj razumem, lahko pade, lahko se poškoduje, lahko si kaj naredi.. Ali pa na delovnem mestu. Vse vedeti kje je kdo, ob točno določeni uri, vsi izhodi in prihodi zabeleženi, vsi avtomobili pod nadzorom,.. Isto je v družini..

Čemu vse to? Rekel bi, da je predvsem zaradi tega, ker nadzor prinese VARNOST, GOTOVOST. “Ker vem kje se vsi nahajajo, ker imam vzvode na dosegu roke, se ne more zgoditi nič predvidljivega, nič me ne more presenetiti, vse probleme lahko predvidim in takoj rešim,.. In če lahko vse predvidevam in rešim, sem VAREN.” Družba, delovno mesto, družina, partner, živali,… vse je potrebno imeti pod nadzorom!

Brez nadzora, bi bilo vse podivjano, nastala bi anarhija – tako v širši družbi, kot v zasebnem življenju. Kajti v tem odtujenem vesolju, polnih hudobnih ljudi, ki jih je potrebno ukrotiti, in neusmiljene narave je nadzor še v tako majhnem in odtujenem svetu edina možnost za kolikor toliko dostojno življenje. Pa smo spet pri načinu dojemanja Vesolja, Življena – gnothi seauthon!

Tako ali tako pa vemo, da je nadzor nemogoč, da je varnost vselej iluzija. V tem (zunanjem) svetu ni varnosti in pika, čemu jo torej loviti? Čemu se zadovoljiti z utvaro varnosti- ko pa le ta prinaša odtujenost, odžira svobodo, človeka zasužnji?

Zdrav razum pravi, da eden človek ne more nadzorovati tisoč ljudi, fizično jih ne more nadzorovati. To je možno le, če jih v to tako ali drugače prepriča (opice) in jim vcepi občutke manjvrednosti, nevrednosti, nesposobnosti, nemoči, nepoznavanje samega sebe – oziroma občutek KRIVDE.

Zelo hecno je vse skupaj. Vse norme so tako postavljene, da so izjemno zaželjene, a hkrati jih je nemogoče doseči; vsaj dokler je človek v temi in se počuti manjvrednega. Deset božjih zapovedi, vitka mlada postava, inteligenca, ustvarjalnost, vrhunski športni dosežki, veliko denarja, uspeh… Tak človek se potem čuti osebno krivega, ker ni zmožen doseči teh zaželjenih rezultatov. Zaradi odlične uporabe spomina, krivdo in svoj občutek manjvrednosti nenehno vrti v glavi, tako da s časoma to postane del samopodobe.

Vse se seveda začne v zgodnjem otroštvu, tako da je takšen občutek krivde globoko zakoreninjen. Kako lahko takšen človek sploh ima kakšno osebno moč, če pa je neprestano kriv, neprestano manjvreden? Tudi če se zgodi kaj pozitivnega, misli, da si tega ne zasluži in na takšen ali drugačen način to sabotira.. Kar je še več, se taki ljudje med seboj podjebavajo, kako nesposobni so – en drugemu so policaj, en drugega držijo v šahu. Če že nekdo iz skupine najde nekaj poguma, ga ostali zatrejo. Hja, spet.. OPICE.

Primarni pomen reka “deli in vladaj”
Z nenehnim občutkom krivde in normami je tako, kot če bi v popolnoma zatemnjeni sobi s porcelanom imel nalogo, da najdem izhod, ob tem pa ne smem ničesar razbiti. Če pa kaj razbijem, bom kaznovan. Nekaj takih kazni bo potrebnih, in kmalu bom sam sebe kaznoval za svojo nesposobnost – kajti natvezene so mi zgodbice, kako so nekateri ljudje to vse uspeli prebroditi. Ker vidim le njihov končni cilj, ne vidim pa načina, ki so ga uporabili, da so prišli do rezultatov, se bom neprestano krivil in obtoževal za vsak razbit porcelan.

Vzemimo za primer Jezusa. Človek kot se spodobi, ljubezniv, miren, njegovo srce je čisto – tudi jaz bi rad bil tak. Bolj ko sem njemu podoben, boljši človek in bolj spoštovan bom. To pa pomeni tudi, da moram občutke jeze, žalosti, nelagodja, depresije,.. na takšen ali drugačen način pregnati. Prav tako moram spoštovati svoje starše, ker je tako zapisano, četudi jih v resnici sovražim. In tako imam notranji konflikt, notranjo razcepljenost – nek ideal, katerega poizkušam doseči, in borba proti vsemu kar je izven tega ideala… Tu pa se skriva prvotni pomen reka “DELI in VLADAJ.” Notranje razcepi človeka, da se bo nenehno ukvarjal s samim seboj, in kot vladar boš imel sorazmerno lahko delo.

Ob tem pa se nikoli ne vprašam, kako je Jezus prišel do teh spoznanj? Kaj vse je moral prebroditi, kakšne ovire je moral na tej poti premagati, na kakšen način se je spopadel s temi “negativnimi” čustvi… Če to povežem z zgornjim primerom o temi; tudi Jezus je verjetno bil v tej temi, a je prišel oz. mu je bila dana neka SVETILKA, s pomočjo katere je lahko našel izhod, brez da bi kaj razbil.

Kaj torej predstavlja svetilka in kako priti do nje?

Ali ste vedeli, da se je svetovna populacija v zadnjih 40. letih PODVOJILA, v zadnjih 75. letih pa POTROJILA (če smo sedaj leta 2000)? Medtem ko je dela čedalje manj zaradi robotizacije, hkrati pa kupujemo in potrošimo čedalje več.. Nič čudnega, da ni delovnih mest, predvsem pa da nas Zemlja ne more več podpirati, kajti izčrpavamo jo tako hitro, da se ne more več obnavljati. Jemljemo in nič ne dajemo nazaj… Ali kdo vidi tukaj kakšno hudo “napako v sistemu”?..
 

Svetovni graf po kontinentih zadnjih 250 let

Nadaljuj z branjem »