Človek, ZBUDI SE!

Najnaprednejše tehnologije in spretnosti nas postavijo v najboljšem primeru na nivo super šimpanza. Pravzaprav je zev med, recimo Platonom, ali Nietzschejem in povprečnim človekom večja, kot zev med šimpanzom in povprečnim človekom.
Prebujanje v življenje (Waking life - 2001)

Neverjetno je, da kljub vsej nastali zmešnjavi, človek še vedno podpira ta sistem. Zastrupljene reke, onesnaževanje zraka, ropanje zemlje, izživljanje nad živalmi, izživljanje nad soljudmi in v končni fazi lastne frustracije,..

Še vedno se najdejo ljudje, ki vse to podpirajo, ki so sposobni najti argumente, kako smo veličastna civilizacija. In taki ljudje se ponavadi imenujejo “intelektualci.” WTF!! Če so ti intelektualci, potem sem jaz popoln bedak in sem še kako ponosen na to.

So frustracije, vendar nekem majhnem odstotku ljudi to ne pomeni nič, kajti iz sistema dobijo vse kar rabijo, da pozabijo na le te. Delo, adrenalin, nenehno kupovanje novih stvari,… Skratka so v skupini tistih, ki so preko medijev smatrani za uspešne, za “višji” sloj. In ker že ne morejo rešiti svojih frustracij, jih na ta način vsaj prekrijejo - za nekaj časa.

Ampak te ljudi še zastopim, ne zastopim pa ljudi, ki so na dnu in vse to podpirajo. Taki so celo sposobni braniti državo, ko je napadena od zunaj, sposobni dati svoja cenjena življenja pod vprašaj, samo da zaščitijo državo/sistem, ki jih ropa. Nacionalizem, pripadnost firmi, rasna raznolikost, krvna razmerja,….

Ali je kljub vsemu možno, da se čutijo toliko nemočne, da naredijo to, kar je od njih pričakovano, kar delajo tudi sosedje. Ne znajo razmišljati s svojo lastno glavo, zato družba preko medijev in sosedov razmišlja namesto njih; “roll on command” bi temu rekel George Carlin….
 

Aha.. napredek. Je napredek, seveda, vendar zgolj in izključno tehnološki. A ta napredek je v službi norosti, v službi iluzij, v službi mentalne lenobe. Kar poglejte kaj izumljamo; kamere, prepoznavanje obraza, prisluškovanje, višje zgradbe, hitrejše avtomobile, bolj zmogljivejše računalnike, nove oblike orožja, nove oblike virtualne zabave, vse instant, vse že narejeno…. Duhovno/mentalno pa človek ni praktično nič napredoval, še vedno eni in isti vzorci, še vedno ene in iste frustracije.

Poglejmo današnje stanje, ne rabimo nič drugega; toliko tehnologije, toliko dobrin, pa vendar je človek nesrečen, znotraj prazen. “Res je, premalo je vseh dobrin, ko jih bo več, bo pa v redu,” odgovarja kakšen hipnotiziran posameznik. In kje ima smisel ves ta lov za materialnim uspehom in družbenim statusom… Kako to, da nihče (oz. več ljudi) ne podvomi v to norost? “Odgovor na to lahko najdemo v drugem vprašanju: Katera je najbolj univerzalna človeška lastnost - STRAH ali LENOBA?”

Vedno znova se mi pojavlja vprašanje, čemu hoče manjšina kontrolirati večino. Že res, da jih tako lahko pripravijo do tega, da naredijo kar hočejo, vendar vprašanje je, čemu? Kakšni so njihovi cilji, interesi? Uživajo ob pogledu na hipnotiziranega človeka? Ali pa mislijo, da bo svet tako bolj varen in pravičnejši in miren?

A žalostno pri vsemu temu je, da se ne razlikujejo toliko od vsakega posameznika. Vsak posameznik hoče kontrolirati svoj mali svet, imeti vse pod nadzorom. Čemu?

Še posebej očitno je to pri nekaterih (starih) starših. Otrok mora biti neprestano pod nadzorom in na dosegu roke. Bog ne daj, da gre malo dlje, da je v bližini potencialno nevarnih stvari. “Pazi to, pazi uno,….!” Saj razumem, lahko pade, lahko se poškoduje, lahko si kaj naredi.. Ali pa na delovnem mestu. Vse vedeti kje je kdo, ob točno določeni uri, vsi izhodi in prihodi zabeleženi, vsi avtomobili pod nadzorom,.. Isto je v družini..

Čemu vse to? Rekel bi, da je predvsem zaradi tega, ker nadzor prinese VARNOST, GOTOVOST. “Ker vem kje se vsi nahajajo, ker imam vzvode na dosegu roke, se ne more zgoditi nič predvidljivega, nič me ne more presenetiti, vse probleme lahko predvidim in takoj rešim,.. In če lahko vse predvidevam in rešim, sem VAREN.” Družba, delovno mesto, družina, partner, živali,… vse je potrebno imeti pod nadzorom!

Brez nadzora, bi bilo vse podivjano, nastala bi anarhija - tako v širši družbi, kot v zasebnem življenju. Kajti v tem odtujenem vesolju, polnih hudobnih ljudi, ki jih je potrebno ukrotiti, in neusmiljene narave je nadzor še v tako majhnem in odtujenem svetu edina možnost za kolikor toliko dostojno življenje. Pa smo spet pri načinu dojemanja Vesolja, Življena - gnothi seauthon!

Tako ali tako pa vemo, da je nadzor nemogoč, da je varnost vselej iluzija. V tem (zunanjem) svetu ni varnosti in pika, čemu jo torej loviti? Čemu se zadovoljiti z utvaro varnosti- ko pa le ta prinaša odtujenost, odžira svobodo, človeka zasužnji?

Zdrav razum pravi, da eden človek ne more nadzorovati tisoč ljudi, fizično jih ne more nadzorovati. To je možno le, če jih v to tako ali drugače prepriča (opice) in jim vcepi občutke manjvrednosti, nevrednosti, nesposobnosti, nemoči, nepoznavanje samega sebe - oziroma občutek KRIVDE.

Zelo hecno je vse skupaj. Vse norme so tako postavljene, da so izjemno zaželjene, a hkrati jih je nemogoče doseči; vsaj dokler je človek v temi in se počuti manjvrednega. Deset božjih zapovedi, vitka mlada postava, inteligenca, ustvarjalnost, vrhunski športni dosežki, veliko denarja, uspeh… Tak človek se potem čuti osebno krivega, ker ni zmožen doseči teh zaželjenih rezultatov. Zaradi odlične uporabe spomina, krivdo in svoj občutek manjvrednosti nenehno vrti v glavi, tako da s časoma to postane del samopodobe.

Vse se seveda začne v zgodnjem otroštvu, tako da je takšen občutek krivde globoko zakoreninjen. Kako lahko takšen človek sploh ima kakšno osebno moč, če pa je neprestano kriv, neprestano manjvreden? Tudi če se zgodi kaj pozitivnega, misli, da si tega ne zasluži in na takšen ali drugačen način to sabotira.. Kar je še več, se taki ljudje med seboj podjebavajo, kako nesposobni so - en drugemu so policaj, en drugega držijo v šahu. Če že nekdo iz skupine najde nekaj poguma, ga ostali zatrejo. Hja, spet.. OPICE.

Primarni pomen reka “deli in vladaj”
Z nenehnim občutkom krivde in normami je tako, kot če bi v popolnoma zatemnjeni sobi s porcelanom imel nalogo, da najdem izhod, ob tem pa ne smem ničesar razbiti. Če pa kaj razbijem, bom kaznovan. Nekaj takih kazni bo potrebnih, in kmalu bom sam sebe kaznoval za svojo nesposobnost - kajti natvezene so mi zgodbice, kako so nekateri ljudje to vse uspeli prebroditi. Ker vidim le njihov končni cilj, ne vidim pa načina, ki so ga uporabili, da so prišli do rezultatov, se bom neprestano krivil in obtoževal za vsak razbit porcelan.

Vzemimo za primer Jezusa. Človek kot se spodobi, ljubezniv, miren, njegovo srce je čisto - tudi jaz bi rad bil tak. Bolj ko sem njemu podoben, boljši človek in bolj spoštovan bom. To pa pomeni tudi, da moram občutke jeze, žalosti, nelagodja, depresije,.. na takšen ali drugačen način pregnati. Prav tako moram spoštovati svoje starše, ker je tako zapisano, četudi jih v resnici sovražim. In tako imam notranji konflikt, notranjo razcepljenost - nek ideal, katerega poizkušam doseči, in borba proti vsemu kar je izven tega ideala… Tu pa se skriva prvotni pomen reka “DELI in VLADAJ.” Notranje razcepi človeka, da se bo nenehno ukvarjal s samim seboj, in kot vladar boš imel sorazmerno lahko delo.

Ob tem pa se nikoli ne vprašam, kako je Jezus prišel do teh spoznanj? Kaj vse je moral prebroditi, kakšne ovire je moral na tej poti premagati, na kakšen način se je spopadel s temi “negativnimi” čustvi… Če to povežem z zgornjim primerom o temi; tudi Jezus je verjetno bil v tej temi, a je prišel oz. mu je bila dana neka SVETILKA, s pomočjo katere je lahko našel izhod, brez da bi kaj razbil.

Kaj torej predstavlja svetilka in kako priti do nje?

P.S. Občutek krivde ni enako kot odgovornost. Razložim jutri.

Ali ste vedeli, da se je svetovna populacija v zadnjih 40. letih PODVOJILA, v zadnjih 75. letih pa POTROJILA (če smo sedaj leta 2000)? Medtem ko je dela čedalje manj zaradi robotizacije, hkrati pa kupujemo in potrošimo čedalje več.. Nič čudnega, da ni delovnih mest, predvsem pa da nas Zemlja ne more več podpirati, kajti izčrpavamo jo tako hitro, da se ne more več obnavljati. Jemljemo in nič ne dajemo nazaj… Ali kdo vidi tukaj kakšno hudo “napako v sistemu”?..
 

Svetovni graf po kontinentih zadnjih 250 let

Read the rest of this entry »

Pa se je predor spet zrušil, spet bodo imeli mediji kaj za poročati, spet bo lahko javnost malo bolj videla kaj se dogaja, a hkrati, ker je nezmožna uporabljati možgane in spomin in povezovati dogodke ostala slepa.

Minister bo odstavljen, pa še kdo iz vodilnih iz darsa, iz sct-ja in pravici bo spet zadolženo. Pojavili se bodo novi ljudje, pošteni in sposobni, ki bodo rešil vse probleme.?

Ne bodo! Ti isti ljudje bodo čez nekaj časa spet zapadli v kakšno korupcijsko afera. Zgodba se bo ponovila. Ljudstvo, pod množično hipnozo, v globokem spanju, spet ne bo videlo nobenega vzorca, nobene povezave. Stvar je za take ljudi jasna; “ta človek je nesposoben, potrebno je izbrati bolj sposobnega človeka in ne bomo nikoli več imeli nobenih problemov.”

Ampak vse te gonje proti enemu človeku (Radovan Karadžič, Hitler, Stalin, Bush, Miloševič,…) se mi zdijo pesek v oči, katerega si ljudstvo samo sebi meče. “Odgovorni” bo odstavljen (ponavadi je premeščen na bolje plačano, a javnosti nevidno delovno mesto), ljudstvo zadovoljno za nekaj časa, in življenje bo nemoteno teklo naprej. Kot da ljudstvo na ta način vso odgovornost za svoje probleme in težave zvali na enega človeka, kot da je izključno ta človek odgovoren, za vse svinjarije.
 
Napaka v sistemu
Nihče pa ne podvomi v celoten sistem. Da je v celotni družbi nekaj hudo narobe, toliko pokazateljev, toliko dokazov, pa še vedno nič. Nekateri sicer vse to vidijo in se pritožujejo nad sistemom, a hkrati padejo v past svoje nemoči, vloge žrtve. Od tod nastanejo različna bežanja v vegetacijo pred televizorjem, droge, alkohol… vse za to, da bi bili svobodni pred vsemi nastalimi problemi.

Sistem, družba, četudi ima še tako abstraktno ime, pa je SESTAVLJENA IZ LJUDI, brez ljudi sistem sam od sebe ne more obstajati. Ni teorije. Če pa je sistem skupek ljudi, to pomeni, da zgolj odseva bolj jasno in očitnejšo sliko procesov, ki se dogajajo v vsakem posamezniku posebej. To je pa nekaj, kar nihče noče slišati.

“Kaj?! Jaz da sem odgovoren, da je ta svet (družba) takšna kot je? Jaz, nemočen posameznik v oceanu hipnotiziranih ljudi?!?!” Najbolj očitno se to pokaže, ko takemu nergaču predlagaš stvari, ki bi jih lahko sam storil takoj zdaj. “To pa ne gre. Jaz tega ne morem, to rabim za preživetje in normalno življenje. Brez da podjebavam in da se izživljam nad drugimi ne morem narediti čisto nič. Vsake 2 leti rabim novi avto, sicer bodo sosedje mislili, da sem revež. Rabim novi televizor, da se mi ne bodo oči kvarile zaradi nenehnega gledanje, rabim nov avto, novo kosilnico, novo sedežno, novo obleko, novo športno opremo.. Če pa hočem vse to imeti, in to moram imeti, če hočem biti zadovoljen, pa rabim ta sistem - četudi je malo čuden in izkoriščevalski.”

Skratka, spremembe bi vsak rad videl, da bi pa kaj sam za to naredil in prečistil svoje procese/navade/vzorce, to pa ne, to je preveč dela. In potem se najde politik ala Obama ali pa če pogledamo vsake parlamentarne volitve, je ’sprememba’ skupaj z ‘blaginjo’ najbolj pogosto uporabljena beseda. Ampak četudi se že zgodijo kakšne spremembe, so izjemno kratkoročne, ker se ne morejo zgoditi, kajti sistem/družba je skupek ljudi in če je velika večina le teh v spanju, ne moremo pričakovati resničnih sprememb.

Spremembe na družbenem nivoju se pa morajo nekje začeti, vedno je bilo tako. Začnejo se pa lahko le pri posamezniku. Posameznik mora biti toliko močen in toliko zrel, da sprejme odgovornost za nastalo situacijo, predvsem za svoje notranje procese. Kajti tam kjer je odgovornost je tudi moč, če so za moje procese odgovorni drugi, to posledično pomeni, da imajo drugi moč nad menoj - zgleda da je to sicer res, vendar če gremo globlje vidimo, da v resnici temu ni tako.

Tistim posameznikom, ki gredo svojo pot je na začetku precej težko, vendar je potrebno biti potrpežljiv in vztrajati. In več časa, ko je tak posameznik na svoji poti, več ljudi s podobnim načinom razmišljanja spozna. Zgodi se celo nekaj več; tisti ljudje, kateri so na začetku nasprotovali (vsaj tako je zgledalo), začnejo hoditi po tej poti - v končni fazi je to pot Ljubezni.

Mediji že nekaj časa precej agresivno ravnajo z oglaševanjem. Reklamni bloki kar se da pogosto, reklame med oddajami, takšno in drugačno spodbujanje potrošnje,.. Ravno tako vse novice in poročila iz dogajanja v politiki, po svetu, med znanimi osebnostmi težijo bolj kot ne k senzacionalnosti in trivialnosti.

A dobra stran tega je ta, da veliko ljudi spoznava, da je vse le še monotono ponavljanje. Da tako ali tako ne povedo nič novega, da niti ni nujno, da imajo vedno prav, da jim je v interesu bolj gledanost/branost kot denar. Kdaj se bo to vstavilo, kam vse to pelje?

Današnja civilizacija se obnaša kot rakave celice, ne zanima je nič drugega kot nenehna rast, kar pa pomeni čedalje večje izkoriščanje ljudi, živali in narave. Če pa hoče nek sistem delovati, pa naj si bo to katerikoli sistem, potem pa mora imeti neke meje, da svojega gostitelja ne ubije prehitro, kajti ko bo gostitelj mrtev ali se ne bo pustil več izkoriščati, bo umrl tudi sistem.

Eden od načinov kako naš sistem deluje je podložnost avtoriteti, katerikoli avtoriteti - kajti vsak skorajda poklekne na zgolj pogled pred nadrejenim (včasih bolj kot danes). Starši, šefi, vera, televizijski voditelji, znane osebnosti, politiki, gospodarstveniki,… Ko začne ena vrsta avtoritete pokati po šivih, kmalu začnejo tudi ostale. Medijem počasi začenjamo ne-verjeti, dvomiti v to kar povedo in s kakšnim motivom, to pa bo posledično prineslo dvom in s tem razpad tudi ostalih avtoritet. Ostalih zunanjih avtoritet, še vedno pa ostanejo druge pasti.

Ko preceniš pomembne (slavne) ljudi,
ljudstvo postane nemočno.
Lao Tzu

Ta zabavna industrija je v svoji osnovi zelo zgrešena, škodo povzroča tako zvezdnikom kot oboževalcem.

Zvezdniki. Toliko denarja, da ne vedo kaj bi z njim; v zahodnih državah se ne morejo mirno sprehajati med ljudmi; ko slava usahne ali že prej, zapadejo v alkohol, droge, mamila ali pa so močno psihično moteni; zaradi preobremenitve in preveč odrekanja jim odmira telo, nenehno ga morajo vzdrževati z umetnimi sredstvi, predvsem lepoto in težo; paziti morajo, kako zgledajo, kako se kažejo v javnosti, kaj rečejo; ko kaj zajebejo, jih tisti ljudje, ki so jih prej podpirali, zatolčejo v nulo; odvisni so od javnega mnenja, svojo moč si črpajo od tam..

Oboževalci zgornje stvari spregledajo, zvezdnikovo življenje na odru projecirajo na vseh 24ur. Kar vodi v to, da ves denar zapravijo za to, da so lahko v stiku z zvezdniki (v živo, televizija, plakati,..); cele dneve presedijo pred televizijo in jih gledajo, zase pa nič ne naredijo; možganske celice zaradi neuporabe odmirajo, prav tako odmira telo; ne vidijo rešitve za svojo bedo, malo odrešitve jim prinaša edino gledanje svojega zvezdnika…

Ne pozabimo pa, koliko denarja gre za te stvari. Zakaj gre toliko denarja? Ker ljudje to gledajo, na kratki rok jim sicer koristi, na dolgi le podaljšuje agonijo. Tako oboževalcem kot zvezdnikom. Si predstavljate, če bi bil ta denar usmerjen v izobraževanje visoko kvalitetnega učiteljskega kadra, koliko učiteljev bi lahko izobrazili, koliko ljudi na tak način preobrazili, jim pokazali pot k svoji pravi naravi..

A na take čase bo potrebno še malo počakati. Danes je realnost taka, da imamo nekaj športnikov, ki jih vsi obožujejo, imamo nekaj bistrih zabavnih glav, ki so zgled vsakomur, vendar množica se zgolj naslanja nanje in zase nič ne naredi; “kako je on pameten,” “blagor njemu, jaz tega nikoli ne bom dosegel.” Ali pa druga skrajnost, in hočejo biti kot oni, a na koncu v bolečinah spoznajo, da to ni to kar njih veseli.

Vendar razlika med navadnimi ljudmi in mnogimi zvezdniki sploh ni tako velika. Vsi imamo velike in male potrebe, vsi približno enako zgrajeno telo, vsi enako možganskih celic (razlikuje se le od povezav med njimi), po vseh se pretaka enaka kri, vsi dihamo isti zrak, vsi jemo enako hrano, vsi dobimo svetlobo in toploto od Sonca, vsi imamo 10 prstov na rokah, 10 prstov na nogah, enake oči, enaka ušesa, v osnovi enake probleme, enake strahove, enaka poželenja, podvrženi enakim norostim ega… Z drugimi besedami povedano, nič kaj bistvenega niso v življenju dojeli, nič kaj bistvenega se niso naučili. Vse kar znajo je tistih nekaj minut, ostalo je pa mogoče še huje kot pri povprečnem človeku - a množica jih kljub vsemu posnema. Namesto, da bi posnemali ljudi, ki poznajo in živijo skrivnosti življenja, posnamajo zvezdnike.

Zvezdniki so šli vsaj preko nekaterih ovir, marsikdo pa še tega ne. Čemu ne bi vsak posameznik nekaj naredil zase, čemu je tako lahko čakati na druge, se na druge naslanjati? Nam to res prinaša energijo ali le podaljšuje neko hipnotično stanje? Si res želimo tako živeti celo življenje ob zavedanju, da čudežna palčka ne obstaja ali bi raje v polnosti živeli življenje? V končni fazi je izbira v rokah vsakega posameznika - slej ko prej bo vsak to spoznal…

Kaj se je zgodilo z vsem kruhom? Kje je tisti dobri in zdravi domači kruh iz kmečkih pečic? Kje so časi, ko so ljudje s spoštovanjem jedli kvalitetno hrano, ko so ljudje sami pridelovali kar rabijo. Danes pa se ženemo za dobičkom in delamo dela, ki so sama sebi namen, osnove za življenje pa propadajo.

Kje so vse tiste kvalitetne zabave, ko se je človek ob tem dejansko sprostil? Kje so tisti vaški plesi, vaške igre, kjer je bilo iskreno veselje in smeh. Čemu danes rabimo toliko alkohola in drog, da uspava vse probleme, glasno muziko, da preglasi vse težave? Čemu toliko presedanja pred televizijo, čemur ironično rečemo sprostitev? Kajti če bi pobližje pogledali, oz. če pogledamo širše, v države kjer so pred nami, potem vidimo, da tu ni nobene prave sprostitve. Kje je tu Zeitgiest v praksi?

Kje so kvaliteten kruh in pristne zabave?
 

Evropsko prvenstvo 2008 v nogometu - prevzame vse naslovnice, najpomembnejša tema meseca. Po naključju, ravno v času izpitov in zaključevanje šolskega leta. Ali se zavedamo, koliko časa, energije in predvsem denarja gre za te stvari? Res je, da gre za nekatere druge stvari še več denarja, predvsem za vojno in vojsko (patrije 258,5 milijona evrov), vendar kaj dosti ne zaostaja zabavna industrija. Recimo Euro 2008, zgolj z vstopnicami bodo zaslužili okoli 70 milijonov evrov! Kaj vse se da kupiti in omogočiti s tem denarjem, si lahko samo predstavljamo. Koliko igrišč in telovadnic za otroke, koliko kvalitetnih usposabljanj za učitelje (čeprav v to rahlo dvomim..), koliko…

Ampak toliko denarja in ves pomp okoli tega je predvsem zato, ker LJUDJE TO GLEDAJO. Zakaj gledajo? Nekaj je tukaj agresivni marketing, prvenstvo na vsakem koraku in ne moreš mimo tega, da ne bi pogledal kakšne tekme - že zaradi tega, da si “in.” Ampak ljudje gledajo predvsem zaradi tega, ker se ob tem sprostijo, se zabavajo - čeprav to pomeni le sedenje, pitje piva in grizljanje junk food-a. Kljub vsemu pozabijo na svoje vsakdanje probleme, na preteklost, na svojo prihodnost. Neumni bi bili, če bi izpustili tako priložnost za sprostitev. Vendar, od kje so ljudje toliko zafrustrirani, od kje imajo tako veliko problemov? Se ne bi dalo vsega skupaj rešiti na bolj enostaven način?

V veliki meri je tu struktura in delovanje celotne družbe; živčnost doma, živčnost v službi, pranje možganov na vsakem koraku, omejevanje, poneumljanje, zatiranje,.. Ne morem pa mimo tega, da mora biti nekaj takega v človeku, nek stvor, nek parazit (ego), kar to omogoča. Neverjetno je namreč, kako mnogi celo zagovarjajo ta sistem, ki več kot očitno ne deluje. Vidijo pri sebi, v svoji okolici, v širši družbi, pa nočejo dojeti, delajo se slepe..

Pranje možganov na vsakem koraku, vendar vsak sam je za to odgovoren. Read the rest of this entry »

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Zadnje čase opažam, da je (ta naša slovenska) duhovnost potisnjena na sam rob družbe. Ni toliko potisnjena na rob s strani širše družbe, kot je potisnjena s strani ljudmi, ki se ukvarjajo s temi stvarmi. Kot da bi sami pri sebi naredili ločnico med duhovnim in družbenim življenjem; med življenjem na tečajih, v naravi, doma ter med življenjem v družbi (predvsem službi) na drugi strani.

Pa je ta ločnica res smiselna? Je duhovno življenje (karkoli že to pomeni) res toliko drugačno in toliko nenavadno, da se ga ne bi dalo integrirati v družbo, da se ga ne bi dalo živeti tudi v družbi? Če ni duhovnosti v družbi, če takrat pozabim na vse skupaj, sem potem sploh dojel bistvo vseh naukov? Se strinjam, da je izziv nedvomno večji, vendar pa je potrebno tudi kaj “narediti” na tem področju in z vajo bo ta integracija lažje stekla. Saj ni potrebno narediti revolucionarnih korakov, en iskren nasmeh, bolj prijazni odnosi na delovnem mestu in je storjenega že ogromno - vsak naredi to kar čuti in če naredi iskreno, če pride iz Srca, že veliko prispeva k pozitivnim spremembam. Zakaj da ni to mogoče, česa se bojite?
 

En tipičen primer tega so televizijske oddaje. Na nacionalki recimo, lahko najdemo predvajanje programov katoliške katoliške cerkve, ne najdemo pa predvajanje duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov. Čemu to ne bi bilo možno izpeljati, saj so konec koncev le nacionalna televizija? Programa je pa tudi veliko; Studio 12 ima kar nekaj kvalitetnih oddaj, potem so tu filmi kot so: Ghandi, Peacefull Warrior, The Celestine Prophecy, Wizzard of oz, Pleasantville, Pay it forward, Monty Python’s The Meaning Of Life, Little Miss Sunshine, Groundhog Day, Freedom Writers, Waking Life in dokumentarci: BBC Imagine-The Secret of Life (BBC), The Power of the Myth (PBS) 6delov, What the bleep do we know, The Life of a buddha, Eckhart Tolle & Oprah (10 delov). Več kot zadosti gradiva za začetek.

Saj mogoče sem malo krivičen - se ogromno dogaja, res pa je, da je tiste prave duhovnosti res malo. Večinoma je vegeterjanstva, boja za pravice živali, in boj proti okoljskim spremembam. Tudi v medijih je kar nekaj te tematike, res pa pogrešam predvajanje pravih duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov na glavnih televizijskih hišah - po možnosti v času, ko je gledanost največja.

Je kdo že kaj razmišljal v tej smeri? Bi se bilo smiselno angažirati v tej smeri - kaj porečete?

Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.
Oscar Wilde

Ste opazili, kako močno v naši družbi cenimo življenje (v tem tekstu preživetje) in kako močno se bojimo smrti, tako močno, da naredimo vse, da človek preživi.

V bolnicah oživljajo mrliče, ne glede na to, kakšen je smisel tega. Pri življenju jih imajo tako dolgo kot le morejo, da ja ne bi umrli, kajti smrt je nekaj groznega. Kakšen kraval zganjamo, ko kakšen človek umre na cesti (no, na to smo se navadili), pod vlakom, v diskoteki. Ob tem pa pozabljamo, da v Afriki vsak dan umirajo zaradi lakote, lakote, katero je posredno prizadejal zahodni svet.

Zločin je, če kakšnega človeka ubiješ. Takoj greš v zapor in sledi dokaj stroga kazen. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, zgolj opažanje. Ampak ste opazili, kako malo cenimo Življenje? Sedaj me boste pa vprašali, kaj pa je to? “Mar nisi o tem že zgoraj govoril?” Ne, nisem. Zgoraj sem govoril o preživetju, zgoraj sem govoril o tem, da človek ne umre.

Življenje je pa nekaj popolnoma drugega, Življenje je… Živeti s polno žlico, Živeti z veliko energije, brez stresa, v veselju, ljubezni, notranjem miru.. Življenje ni agonija, ni preživljanje iz dneva v dan, ni životarjenje. Tragično je to, da malo ljudi podvomi v to, kot da smo se nekako navadili na to. Navajeni smo potrpeti, navajeni smo tako živeti, vsi okoli nas tako živijo. Osem ur delam za denar v službi, katero sovražim, preostanek dneva preživim pred televizijo ali v jambrajoči družbi, živim z družino, ki mi para živce, občasno pa se sprostim; večinoma s pomočjo umetnih substanc - in temu rečem življenje in sem se navadil na to.

Kdo je odgovoren za tako stanje? Velik delež odgovornosti nosi vsak posameznik, vendar če se posameznik ne zaveda kako naj si pomaga, potem ne more biti odgovoren za svoje preživljanje na avtopilotu. Največ je torej odgovorna družba in institucije na oblasti; izobraževalni sistem, religije in korporativni mediji - znana “sveta trojica.”

Zločin je, če nekomu prekineš preživljanje, v redu. Ampak mar ni še hujši zločin, če nekomu vzameš voljo do Življenja? Če otroka, polnega energije in entuziazma potlačiš v neke okvirje. Mar ni zločin, da v šoli in religijskih institucijah mladostnikom ubijejo težnjo po spraševanju, raziskovanju, razmišljanju z lastno glavo,.. navsezadnje jim pa še vlijejo občutek krivde? Mar ni zločin Read the rest of this entry »