Archive for the 'Družba & Posameznik' Category

Powder (1995) ~ “I don’t like what you do! Any of you!”

Krik duhovnega človeka (ki je, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, ujet v posvetnem svetu): ne maram stvari, ki jih počnete, ne maram, na kakšen način to počnete. Ne maram vašega pretvarjanja, hinavščine, zabitosti,.. In da ob vsem tem mislite, da ste vi normalni, in da je (..skorajda tako..) mentalno prizadet vsakdo, ki ne misli in ne počne tega, kar počnete vi. Višek arogance!
In greste še korak dalje: svoje mnenje in način življenja vsiljujete drugim (skorajda: živi kot mi živimo ali umri oz. te bomo mi ubili (na takšen ali drugačen način)), medtem ko imate sami goro problemov, katere ne boste nikoli rešili.. Ne boste jih rešili pa zaradi tega, ker so vzroki problemov, katere imate, ravno temelji, na katerih stoji svet, ki ste ga zgradili. Odprava vzrokov bi pomenila konec vašega sveta, tega pa nekateri ne bodo dopustili, kajti če potegnejo/te črto, se v tem svetu laži in prevar zelo dobro znajdejo/te, iz tega sveta celo črpajo/te svojo moč.
(Kar je še huje, vsakemu, ki hoče drugače živeti, se maksimalno potrudite, da bi ga od tega odvrnili; takšni in drugačni pritiski, takšne in drugačne namerno postavljene ovire.. Na vsak način preprečiti kakršnokoli izstopanje od generalne smeri, pa naj ta smer vodi v življenje ali pa v smrt – ni važno, važno je, da gremo skupaj in da nam nihče ne postavlja ogledala, da nihče ne dvomi o naši poti in naših namerah, da nas nihče ne spominja na to, da bi bilo možno drugačno življenje. … Ni opravičila za takšne norije!)

Tako da,.. v katero smer in na kakšen način bo vodila pot od tu naprej?
 

Zaredi svoje beline vzdevek ‘powder’, prašek. Film iz leta 1995, precej duhovne vsebine. Mislim, da sem ga nekoč že videl, vendar nič odnesel od njega; preveč zelen, da bi razumel globlje alegorično sporočilo. In ko takole, sem pa tja, odkrijem kakšen starejši film, vidim, da jih ima kar precej zelo pomenljivo vsebino. Sprašujem se, koliko je še takšnih filmov, ki so hoteli nekaj sporočiti svetu, a s strani (širšega) občinstva ostajajo prezrti.

powder 1995
 

Dva citata iz filma:

+ Kakšni so ljudje navznoter?
+ Večina ljudi se v notranjosti počuti ločene. Ločene od vsega.
(…)
In (lahko bi ugotovili) kako lepi so v resnici. In da se ni treba skrivati ali lagati. In da je možno govoriti z nekom brez laganja. Brez sarkazma, brez prevar, brez pretiravanja ali podobnih reči, ki jih ljudje uporabljajo, da zameglijo resnico.
+ Ne poznam niti ene osebe, ki bi bila takšna.
[Točno tako! Zato pa je takšno stanje kot je..]

  Čisto na koncu, pred slovesom:

‘Postalo je zelo očitno, da je naša tehnologija prerasla naše človeštvo.’ (Albert Einstein) Pogledam te in si predstavljam, da bi nekega dne lahko naše človeštvo pravzaprav preraslo našo tehnologijo.
[bla, bla, bla,.. utopične želje.. nihče ne more tega jemati resno.. tega dne današnje človeštvo ne bo nikoli dočakalo]

 
 

Debata na youtubu (imena izbrisana, ker niso bistvena, niti se mi ne zdi v redu, da bi se nekoga (ki ni javna oseba), brez njegove vednosti citira z imenom in priimkom oz. z vzdevkom; ali drugače, zaščita vira informacij (nekaj v tem smislu)).

powder(1995)-comments_

A. Powder je razumel pravo naravo človeštva, mi smo pokvarjeni in zlobni.

B. v svetu, kjer vlada zlo je prava dobrota vedno uničena. Globoko spodaj se tega zavedamo. V tem filmu to vidimo. Powder se ne more zoperstaviti pokvarjenemu zlu ali kot v filmu Zemena milja (The Green Mile), kjer čisto dušo (velikega temnopoltega človeka) ubijejo zaradi njegove dobrote..

A. Res je, ker so ljudje po večini pokvarjeni in zlobni, mislijo, da tisto, kar je dobro, da je zlo. Jezus Kristus je najboljši primer nekoga (ki je čistega srca), ki je trpel mučenje, zato, ker je človeštvo zlobno.

 

Je človeštvo res zlobno, v svojem najglobljem bistvu? Ali je posameznik globoko spodaj zloben ali dober? Je zloben zgolj zaradi tega, ker je trenutno okolje takšno, da je veliko lažje “tuliti z volkovi”, kot “plavati proti toku” (kljub temu, da “plavati proti toku” pomeni plavati k Bogu in Resnici; Resnica pa je bila najvišja vrednota v učenju Jezusa Kristusa, človeka, čigar besede smo ohranili do današnjega dne in so poglaviten del naše zgodovine)?

Koliko je zares zlobnih ljudi? Kako to, da imajo takšno moč, da lahko v imenu vseh odločajo? Zakaj se jim nihče ne zoperstavi? In še huje, kako je mogoče, da jih toliko ljudi podpira in da (marsikateri celo zavestno) sodelujejo z njimi, delajo za njihove interese?

Naprej, ali mora tista dobrota (navezava na zgornji pogovor), ki hoče preživeti (zaradi kakršnega koli razloga že), ostati (javnosti) skrita?

Bo vedno tako na tem planetu? Bo venomer vladala laž in njen vladar, “princ teme”?

Če naj bi prišlo do obrata, kako naj bi se to zgodilo? Bo laž sama sebe iz/u-ničila? Koliko dobrote bo v tem procesu odnesla s seboj? Bo življenje na tem planetu še mogoče ali bo potrebno nadaljevati drugod? Če bo življenje in Dobrota obstala, kako dolgo bo okrevanje, zdravljenje od vseh poškodb, ki jih je hudobija zadala?
 
 

Noam Chomsky ~ The Corporatization of the University

(Julij 2013)

noam-chomsky-the-corporatization-of-education

nekaj povzetkov: Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Noam Chomsky ~ The Corporatization of the University’

Alan Watts ~ Negotove družbe sovražijo outsiderje

ali ‘Mesto za puščavnika’ (A place for the hermit (‘Out of Your Mind’ – cd 10, track 12)) ali ‘Sistem sovraži outsiderja?’ (The System Hates an Outsider?’ (youtube: TheSpartacat)) ali ‘Negotove družbe in puščavniki’
 

alan-watts--negotove-druzbe-sovrazijo-outsiderje

Šah-mat:

Srednjeveška družba na zahodu je v nasprotju s hindujsko družbo, dovolila ljudem, da so izstopili iz igre. Globoko je spoštovala in spodbujala puščavnike, menihe, nune različnih discpilin. To je ta razlika med zahodom in Indijo, kjer se nisi mogel pridružiti bhramana kasti, duhovniški kasti, iz kakšne druge kaste. Medtem ko v evropskem kastnem sistemu, če ste postali duhovnih ali klerik, katerekoli vrste — klerik enostavno pomeni izobražena oseba — ste se lahko seznanili z vsemi drugimi kastami, enkrat ko ste bili v duhovniški. Tako da, to je bil čudoviti način, da se povzpnete po družbeni lestvici. Lahko ste od služabnika postali duhovnik in celo škof, ter se posvetovali s plemstvom. To je bil edini odprti način med sloji. In ker so bili izobraženi ljudje; preko izobrazbe in preko univerz, ki so jih financirali kleriki, se je naš kastni sistem začel lomiti, in dobili smo idejo o tem, da izberemo lastno usmeritev, ne le da sledimo temu, kar so počeli naši starši.

Tu bi rad opozoril še na nekaj drugega: o možnosti izstopa iz igre. Tega naša družba trenutno ne spodbuja. Na lastno pest, brez velikanskih težav, to ne morete postati. Najprej zaradi tega, ker ste ubogi potrošnik. Vidite, tu okoli imamo kar nekaj hermitov, tu je človek, ki gradi to barko (boat). in on je pravzaprav tisti, ki se ni pridružil, je slab potrošnik; in veliko živijo tu okoli. Večinoma to niso ljudje delovnega sloja, to so ljudje, ki so zapustili univerzo, ker so sprevideli, da je neumnost; takšne vrste ljudi, ki bi jih morda imenovali ‘beatniki’. Ampak vidite, mesto tega ne mara, kajti oni nimajo v lasti prave vrste avta, zaradi tega lokalni prodajalec avtomobilov slabše posluje; nimajo trate, zato jim nihče ne more prodati vrtnih kosilnic (lawn-mowers); zelo malo uporabljajo pomivalne stroje in podobne naprave, ne potrebujejo jih. Nosijo modre kavbojke in podobne reči, tako so se lokalne trgovine z oblačili počutijo slabo, ko gledajo te ljudi. Zelo enostavno živijo. Tega pa ne smete početi. Morate živeti na zapleten način. Morate imeti avto, s katerim se identificirate kot oseba z vrednostjo. Status in podobno.

Vidite, v naši družbi imamo velik problem. Čemu je ta problem? Vedno je precej nepomembna manjšina teh, ki se nočijo priključiti, ali ljudi, ki so zapustili igro. Ampak odkrili boste, da so NEGOTOVE družbe tiste, ki so najbolj netolerantne do tistih, ki se nočejo priključiti. Tako močno dvomijo o veljavnosti svojih pravil igre, da pravijo, “VSAKDO MORA IGRATI!” To je dvorezni meč. Ne morete reči osebi, “ti MORAŠ igrati.” Kajti kar pravite je: “Moraš nekaj narediti, kar bo sprejemljivo le, če to narediš prostovoljno.” Vidite? Torej, “vsakdo mora igrati” je pravilo v ZDA, in je pravilo v skorajda vsaki republikanski vladi; mislim, republikanske v stilu demokratičnosti [besedna igra: v ZDA imajo dve politični stranki, republikance in demokrate]. Ker so zelo negotovi. Kajti vsakdo je odgovoren; lahko poizkušate da niste, se temu izogniti, naj senatorji ali predsednik to uredi, ampak teoretično, vsakdo je odgovoren; to pa je strašljivo. Vidite, ko veste kaj je prav, je aristokracija, je duhovščina, in oni vedo kaj bi bilo potrebno storiti, navajeni so vladanja. Ampak sedaj je to v vaših rokah, in pravite: “Kaj bomo storili?” Jaz mislim na ta način, ti misliš na drug način, on misli še drugače, in tako smo vsi zmedeni. Zatorej, se moramo bolj in bolj podrediti. Individualizem, togi individualizem vedno vodi v konformizem, kajti ljudje se prestrašijo. Zato se kot čreda natlačijo skupaj; to povežemo z industrijsko družbo, množično proizvodnjo in podobno: vsi nosijo enaka oblačila, zdravo-razumna oblačila, ki niso preveč umazana, in postanemo bolj in bolj otopeli in dolgočasni (drabber) — z izjemo kalifornijske revolucije.

Razlog za to je, na nek način, da se je demokracija, kot smo jo preizkusili, začela na napačni nogi. Vidite, v svetih spisih, v krščanskih spisih piše, da smo vsi enakovredni v očeh Boga. To je mistični izraz. To pomeni, da so s stališča Boga vsi ljudje božanski, in igrajo svojo pravo funkcijo. In to je nekaj, kar je res na nekem nivoju zavesti. Ampak če stopimo korak navzdol in poizkušamo uporabiti mistični uvid v praktične reči vsakodnevnega življenja, kaj dobite? Dobite parodijo misticizma. Dobite idejo, ne da je vsakdo enak v Božjih očeh, ampak da so vsi ljudje enako podrejeni. Zaradi tega so vse birokracije nesramne, zaradi tega je policija nesramna, zaradi tega morate čakati v vrstah in podobno. Kajti vsakdo je pokvarjen, vsakdo je enako podrejen. To postane parodija demokracije. In pazite se takšne vrste družbe! Zelo hitro se spreobrne v fašizem, kajti zelo se boji ljudi, ki ji ne pripadajo.

Sedaj, svobodna in prosta družba, ljubi tuje ljudi. Pravzaprav je nekoliko slabo za integriteto outsider-ja, kajti postane sveti človek, vidite. In ljudje ga hvalijo, mu dajejo hrano, poskrbijo za tujca. Kajti vedo, da ta človek za njih nekaj počne in ima pogum, ki ga mi sami nimajo. Ta tujec, ki živi tam v gorah, je na najvišjem vrhu človeškega razvoja. Njegova zavest je eno z Božanskim. In super je imeti nekoga takšnega v bližini. Počutite se nekoliko boljše. On je prišel do spoznanja, ve o čem se gre, in potrebujemo določeno število takšnih ljudi. Četudi se ne pridružijo naši igri nam povedo: “Vidite, to kar počnete je le igra. V redu je, ne bom vas obsojal/grajal, vendar to je le igra. In mi zgoraj v gorah vas gledamo, vas ljubimo, imamo sočutje do vas, vendar oprostite, ne bomo se pridružili.” In to daje skupnosti veliko moč. Kajti pove vladajočemu, na zelo očiten način, da je nekaj več kot le vladanje. Zaradi tega so modri kralji v bližini imeli tako duhovnike kot tudi dvorne norčke. Dvorni norček je veliko bolj učinkovit kot duhovnik, kajti spomni kralja, da je navsezadnje vse le hec*. In veste, kako je v ‘Richard II.’ (Shakespeare), kjer pokličejo* dvornega norčka, ‘the antic’, kralj reče: “Within the hollow crown That rounds the mortal temples of a king Keeps Death his watch and there the antic sits, Scoffing his state and grinning at his pomp, Allowing him a little time To monarchize, be fear’d and kill with looks, and at last comes death. And with a pin Bores through his castle wall, and farewell king!” Vidite, duhovnik ali dvorni norček vedno opomni kraljevo osebje oz. vladajočega: “Umrli boste, smrtniki ste. Ne domišljaj si, da si Bog.. kot kralj; si le PREDSTAVNIK Boga. In obstajajo sile, področja (domain), ki so precej, precej preko vašega, in veliko, veliko višje.”

A za republikansko vlado je to zelo težko spoznati, saj je negotova. In zatorej, v našem sedanjem svetu, ne morete zapustiti nacionalnosti brez velikanskih težav. Ljudje, ki so poizkušali zapustiti nacionalnost, njih nenehno preusmerjajo iz enega konca na drugega. VI MORATE PRIPADATI TEJ STVARI! Ali kot je rekel Thoreau: “Ne glede na to, kako daleč greste v gozd, vam bodo ljudje sledili in vas prepričevali, da bi le pripadali njihovi obupani družbi sestavljeni iz čudnih ljudi.” (“How ever far into the forest you may go, men will pursue and compel you to belong to their desperate company of odd-fellows.”)

 

dr. Vesna Vuk Godina ~ Religija in religioznost v antropološki perspektivi: “Znanost je iluzoren projekt.”

 
Združenje ateistov Slovenije, 29. feb 2012, predavanje ‘Religija in religioznost v antropološki perspektivi’, Vesna Vuk Godina:

dr. Vesna V. Godina: “Religija in religioznost v antropološki perspektivi”

 

Ateizem, ateist, v smislu: nekdo, ki ne verjame v OSEBNEGA Boga, vladarja vesolja, vrhovnega poglavarja stvarstva.

P.S. dober tudi intervju “Kje smo po dvajsetih letih samostojnosti Slovenije?” (glej tretji zapis) — oz. glej zapis/transcript pogovora tukaj (html).
 

Alan Watts ~ Learning the human game

Spoznavam, da ima vsaka specifična poklicna skupina posebno skrb, ko se udeležijo seminarja kot je ta; kakšna je praktična uporaba idej v njihovem specifičnem poklicu. In velikokrat so me zelo konkretno vprašali, da če razlagam igro človeštva in promoviram neke vrste filozofijo ‘življenja kot igre’, kako boste to prenesli na vaše stranke, študente, paciente, itd oz. kakorkoli jih že imenujete. In zagotavljam vam, da je to ena od tem na zemlji, o kateri vas ne bi smelo skrbeti.

Zelo pogosto govorim, različnim skupinam govorim. In v teh skupinah so ponavadi starši in slišijo o določenem pogledu in hočejo vedeti, kako to uporabiti pri njihovih otrocih. Kot da bi bili otroci neke stvari, na katerih uporabljate določene reči. Otroci so zelo prebrisani in v trenutku, ko na njih hočete uporabiti metodo, se zavedajo, da nekaj ni prav. In edini način, da karkoli naredite z otroki je, da ste NARAVNI, da ste VI SAMI. Ampak ni nobenega načina, kako to narediti, kajti v trenutku, ko se zavedate, da ste naravni, niste! Če pa ste oseba z nečem FASCINIRANA, vas nekaj močno pritegne, v čemerkoli, ni važno kaj za vraga to je, otroka to privlači, od vas pridobi navdušenje preko osmoze. In na popolnoma enak način, če ste popolnoma prevzeti z življenjem, lahko opravljate psihoterapijo brez kakršnekoli tehnike. Obstajajo rituali, ki vas privedejo v stik z ljudmi; morate se dogovoriti za sestanek, oni imajo problem in bi se radi pogovorili o tem. In to moramo sprejeti. A preko tega, si pravzaprav želijo spoznati osebo, katera ima IZPOLNJENO lastno življenje, raje kot osebo, ki je poklicana za to, da ureja življenja drugih ljudi. Ni načina kako bi to storili! (3.08)

 

In ravno tako kot otroci, ki ne marajo pretvarjanja in nekih agend, postanem alergičen, ko poslušam raznorazne “intelektualce”, “doktorje znanosti”, ki poizkušajo biti intelektualni (to je objektivni in znanstveni in analitični in naravni), ampak vse kar počno je, da zagovarjajo in branijo stališča svoje pozicije/ideologije; in vse argumentacije prilagodijo svojemu stališču. Naj bodo to levi ali desni, črni ali beli, rdeči ali modri,.. — na bruhanje mi gredo!

In potem se sprašujem, kakšna je vrednost let in let izobrazbe in študija in polnjenja svojih možganov z informacijami/podatki, če nimajo razčiščenih osnovnih življenjskih pojmov, če niso dovolj trdni, da bi zmogli stati na “svojih lastnih nogah”, če nimajo modrosti, kako to ŽIVETI v vsakdanjem življenju. …
 

In tako kot Watts pravi, ljudje nismo neke STVARI, na katerih je možno uporabiti določena orodja (v določeni meri sicer deluje, vendar..). Ljudje smo predvsem BITJA, in en na drugega vplivamo na tisoč in en način, ne le preko hipnoze besed; pomembna so tudi dejanja, pomemben je NAČIN, KAKO se človeško bitje nečesa loti, kakšno energijo prinese s seboj, kaj sporoča zgolj s svojo PRISOTNOSTJO, telesno mimiko in svojo AURO. — Kar je tudi razlog, da zakoni na papirju, če niso ukoreninjeni v družbeni praksi, ne morejo nikoli delovati. Starš, ki otroku nekaj prepove, sam pa to prepovedano počne, otroka naredi le še bolj zmedenega. Enako v “družbi” (karkoli že ta stvaritev pomeni oz. je),…
 

Špicparkeljc ali kako so illuminati nategnili človeštvo

spicparkeljc-rumpelstiltskin-rumpelstilzchen

Za vso to civilizacijsko dogajanje bi lahko bil arhetip/prispodoba zgodba o Špicparkclju (povezava na youtube video) ():

Oče ni mogel več plačevati davkov, zato se zlaže, da ima njegova hči poseben dar in lahko “iz slame naredi zlato”. Kraljevi odposlanec to izkoristi, pripelje njegovo hči pred kralja, mu pove zgodbo – kralj pa, sicer pravičen in dober kralj, ker je njegovo kraljestvo v dolgovih in revščini (kasneje izvemo da zaradi tega, ker je njegov svetovalec/illuminati denar na skrivaj kradel – denar lahko uporabimo tudi kot metaforično, neka pomembna lastnost oz. znanje: na primer, pristna religioznost, metafizično/duhovno znanje brez zavajanja, skrb za zemljo, sposobnost pridelati si hrano in poskrbeti za svojo okolico,..) ni imel druge izbire in dodeli blagoslov, da klet napolnijo s slamo, katera naj bi do jutra postala zlato. To je uvod v to godljo – sedaj prihaja bistveno:

Dekletce joče in joče, ker se ji niti sanja ne, kako bi spremenila slamo v zlato, in če tega ne bo storila, bodo njo in njenega očeta obesili. Za to štorijo nekako izve škrat (ne vemo kako) in se prikaže v njeni sobani. Pravi, da on lahko naredi iz slame zlato, in da je pripravljen priskočiti na pomoč, vendar hoče nekaj dragocenega v zameno. Dekletce mu podari prstan in zjutraj je sobana polna zlata, vsi na dvoru zadovoljni. Vendar pokvarjeni svetovalec pravi, da bo to premalo zlata, in da bi izkoristili priliko in ga naredili še več. Kralj nekako neodločen, a pritrdi. Drugi večer ista zgodba, dekletce da škratu v zameno družinski medaljon, katerega ji je podarila njena pokojna mama. Na dvoru zopet vsi zadovoljni, vendar bi imeli še več zlata – zakaj pa ne, če lahko, kdo ve, kdaj se bo takšna prilika spet ponudila. A ta naloga je zadnja. Kralju, ki je dobrega srca, se dekletce sicer smili a ne more nič ukrepati, ji pa obljubi, da se bo z njo poročil. Dekletce zaprejo v veliki skedenj, dekletce vsa obupana, kajti tokrat škratu nima kaj dati. Škrat se pojavi, ves presrečen – končno je pišel do kopčije, katero je očitno ves čas nekako načrtoval – nekaj hoče v zameno. Dekletce obljublja vse bogastvo: “Ko bom kraljica, vam bom lahko dala vse bogastvo sveta.” A škrat tega noče, on ima vse to na voljo, če lahko iz slame naredi zlato, in zlato marsikaj velja pri ljudeh, torej si lahko kupi skorajda karkoli želi – zato to ponudbo odkloni in pravi: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj živega. Svojega prvorojenca mi boš dala!” [1]

spicparkeljc_prvorojenec_bogastvo_

Bodoča kraljična se malo obotavlja, škrat še dodatno podpiha situacijo in dekletce kajpak privoli – nekako si verjetno misli, da se bo že izmuznila. Zjutraj zlato, dekletce postane kraljična, rodi otroka, sina. Pojavi se škrat. Hoče otroka. Kraljična mu ga ne da: “Rajši umrem, kakor da ti izročim detece.” A škratu je obljubila, “dala si besedo”, in obljuba presega fizične zakone: škrat tleskne s prsti in otrok se pojavi v njegovem naročju. Kraljična joka in ihti, in prosi škrata, da tega pa naj ne naredi, in nekako se škrata to le dotakne oz. uživa v njeni agoniji, in se odloči, da ji da tri dni časa, da ugotovi njegovo pravo ime, “moje ime je največja skrivnost, če ga uganeš, lahko sinka obdržiš” [2]. Prvi večer nič, drugi večer nič, tretji večer kraljičini prijatelji zaidejo globoko v gozd in slišijo škratovo ime: “Danes kuham, cvrem in pečem; jutri po otroka stečem. Dobro da nihče ne ve, da mi Špicparkeljc je ime.” (Škrata je izdala njegova lastna aroganca in vzvišenost.)

Škrat ju pri tem zaloti in s čarovnijo ustvari okoli njih labirint, s katerega naj ne bi prišla nazaj – vsaj ne v pravem času. Škrat gre še zadnji večer h kraljici, jutro se bliža, in ravno pravi čas kraljičina odposlanca (nekako le najdeta izhod) prideta in povesta ime [3]. Ko kraljica pove škratovo ime, škrat začne goreti in z ognjem za petami odhiti iz palače.

spicparkeljc_izgubamoci
 

[2] Kraljična je izvedela njegovo ime, njegovo bistvo, njegovo največjo skrivnost, tisto srž/jedro/srce, ki je poganjalo njegovo hudobijo, in ko je izvedela za to bistvo, se je znala tudi pred tem zavarovati in ubraniti, kar pomeni konec škratove moči. Preneseno v sedanji čas: enkrat, ko bodo ljudje DOJELI kaj je bistvo temnih sil, illuminatov, šele tedaj se bodo znali ubraniti njihovih napadov in jih tudi poraziti. Vse dokler pa bomo nasedali nekim pravljicam o svobodi, demokraciji, možnosti soodločanja, veličini civiliziranega življenja, kako lepo in edino pravilno je biti podjetnik/politik/pravnik/zdravnik/doktor, kako lepo je živeti meščansko/aristokratsko življenje na račun drugih.. vse do tedaj pa bodo zganjali raznorazne proteste in organizirali državljanske forume, a spremenilo se ne bo nič.
 

[1] Še bolj pomembna pa je škratova izjava: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj ŽIVEGA. Svojega prvorojenca mi boš dala!” Illuminati imajo vse, imajo denar, imajo v rokah ključne/strateške pozicije moči, imajo v rokah inštitucije, organizacije, določene naravne vire – imeli so jih že od vsega začetka svojega delovanja. Prav tako imajo v rokah tudi veliko ozemlja, tako da tega zares niti ne rabijo. A največja dragocenost na tem planetu ni zlato in naravni viri, ampak ČLOVEŠKA DUŠA [glej in premisli že o stokrat omenjenem viru: Zgodba tvojega suženjstva, npr]. Zato bi illuminati radi osvojili to poslednjo trdnjavo in se z njo hranili in napajali. Te dragocenosti pa ne morajo kar tako z lahkoto dobiti, potrebno je ogromno spretnosti, manipuliranja, laganja in zavajanja, znanja psihologije, (človeka lahko fizično sicer zasužnjijo, a na ta način jim je duša nedostopna – na nek način).. In tako so si ti hudički izmislili marketing in propagando, kjer bodo ljudem dali neke ultimativno LAŽNE dobrine: uživaško življenje, hrana, pijača, potešitev seksualnih potreb, velike hiše, stanovanja, vile, avtomobili, vsak dan nova oblekca, novi čevlji, življenje brez bolečine in odgovornosti, brez truda in napora,… Pokazali so, kako lahko z tehnologijo in znanjem nadomestimo fizično delo.

A vse ima svojo CENO, kot pravijo starejši ljudje. In cena za vse te užitke, tehnologijo,… Petdeset let nazaj, ko smo več ali manj živeli v materialni revščini, tega ni bilo mogoče videti, a danes, danes postaja precej očitna cena tehnologije in tega, da smo sužnji svojim užitkom. Imamo ogromno reči, a si jih ne upamo uporabiti oz. nimamo časa za njih. Ljudje, ki delajo 12 ur na dan, lahko imajo sicer veliko denarja, a nimajo časa za uporabo. Ko končno pridejo do časa na stara leta, nimajo zdravja in energije. Ljudje, ki imajo veliko časa in energije, nimajo denarja, ker tisti egoistični prasci šparajo za svojo penzijo, za svojo lažno in utopično in nikoli videno prihodnost. Hkrati so si pa svet takšen naredili, da če nisi podjetje/institucija, če nimaš papirjev in potrdil, in če ne izstaviš računa, ne moreš nič narediti. Hkrati pa rabiš denar za vsako pizdarijo; vsak hoče le denar, usluga, blagovna menjava – to je ničvredno, tega nihče ne rabi niti noče. Lahko imajo velika posestva, materialno blagostanje, ženo, otroke, psa, a nimajo časa se z njimi ukvarjati. Ne morejo si vzeti dneva prostega, ne upajo si gledati v zvezde, ne upajo si zakuriti tabornega ognja,… Pridejo domov, in vse kar se upajo je to, da se zicnejo pred televizijo… Mislijo, da so svobodni, a bolj zasužnjeni kot kdajkoli v zgodovini kali-juge; in njih duša je več ali manj prodana.

P.S. Še en primer verjetno marsikdo od vas pozna. Gresta na obisk ali k vam pride kakšen malo bolj premožen podjetnik, se pripelje z lepim novim dobrim avtom (bmw, mercedes, in podobno), in seveda mladoletniki zelo navdušeni. Mladino podjetnik vzame s seboj na testno vožnjo ali jim da celo avto za vozit – navdušenje izjemno. In sedaj bi mladci kar na enkrat tudi oni sami imeli tak avto in o tem sanjarijo, in so marsikaj pripravljeni za to narediti (to je sicer bolj redko, a vendar). In idealno za tega podjetnika bi bilo, če si na ta način na svojo stran in biznis pridobi novo delovno oz. kakšno drugačno silo, energijo, se razširi. No, seveda mladci ne morajo imeti takoj svojega avtomobila, za to morajo marsikaj narediti in se marsičemu odpovedati (s čimer sicer ni nič narobe), je pa močno problematično, če se v zameno za dodatni denar odpovejo etiki, morali, poštenosti, in gledajo zgolj na to, da bodo čim hitreje zaslužili in čim prej imeli možnost voziti se s takšnim avtomobilom. Kar se mnogokrat zgodi.. in za nekaj časa imajo malo veselja, potem velikokrat sledi precej krut konec (nezmožnost odplačevanja kreditov oz. starih dolgov).. Ujamejo se na limance in v nepomembne reči vložijo ogromno svoje energije, od česar pa konec koncev nimajo nič – pridobi le podjetnik/sistem..
 

[3] V vseh teh pravljicah, spomnim se še nekaterih drugih Grimovih – pa tudi ostalih mitih, je vedno neka rešitev iz nastale godlje. A zahteva precej napora in spust v podzemlje in obračun z zlom/hudičem (glej Joseph Campbell, Power of the Myth). Če se dobro izteče, če je avantura uspešna, lahko junak in njegovo kraljestvo na koncu konča z dodatnimi vrednotami in dobrinami, ki jih na začetku ni imel. Na primer, v tej naši zgodbici dekletce postala kraljica, kraljestvo pa je preskrbljeno z zlatom za mnogo, mnogo let. Torej, če vržemo illuminate s prestola, lahko imamo nek svoboden način življenja, takšen kot ga imajo na primer domorodna plemena, hkrati pa imamo v lasti tudi izredno napredno tehnologijo, katero uporabljamo takrat, ko je to potrebno; tehnologija služi nam in ne mi tehnologiji [npr, Nassim Haramein – Verjamem (I Belive)]. ČE je/bo spust v podzemlje oz. obračun s hudičem uspešen.
 
 
P.S.S. Podobno tematiko o izdaji, ki jo prikazuje Špicparkeljc, najdemo tudi v Zgodbah iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. Ko Edmund prvič pride v Narnio (sledi svoji sestri Lucy), se izgubi in naleti na temno/snežno kraljico/čarovnico. Snežna kraljica presenečena, ko vidi novi obraz. Da ga spodbudi k besedi mu pričara pladenj zanj odličnih (mandeljevih) piškotov, in ugotovi, da je človek, Adamov sin; s tem pa je povezana tudi prerokba o koncu zime in njenega vladanja. Kraljica mu obljubi, da lahko dobi še več slastnih piškotov, a le v njenem gradu in če s seboj pripelje svoji dve sestri in svojega brata. Edmund poln strahospoštovanja nad njeno veličino in očaran nad njenimi dobrimi piškoti obljubi, da bo to storil. V zameno za ene uboge pričarane piškote je pripravljen izdati svoji sestri in brata. —- Prenešeno to v sedanji čas: kaj vse je zaslepljeni človek danes pripravljen storiti za malo večjo plačo, bolj debelo denarnico oz. večje številke na bančnem računu; nekaj malega posvetne moči, vpliva in prepoznavnosti,.. ? …. ….
 
 

Družinski zakonik ali individualizacija zahodne družbe

11. junij 2012; ali bolje rečeno: odtujevanje
beta verzija

Za otroka skrbijo starši, družina in ožja (sorodstvena) skupnost; strici, tete, stare mame in stari očetje. Vse tiste zabave in praznovanja in rojstni dnevi, kjer se zbere rodbina. Pa ko starši peljejo otroka na obisk k starim staršem, da ga varujejo. Med seboj si pomagajo.

Danes pa imamo en velikanski problem. To razpada. Vse je “individualizirano” (beri: ODTUJENO eno od drugega). Nihče nobenega več ne potrebuje. Ženska se lahko oplodi brez moškega, če se ji kaj pokvari v hiši pokliče serviserja, v trgovino ni potrebno hoditi, vam lahko pripeljejo na dom, veliko reči je možno naročiti preko interneta ali telefona. Če je žena tečna, gre k frizerki ali v kakšen kozmetični/masažni salon. Če se kakšna naprava doma pokvari, ni problema, peljete na servis, oz. to ste naredili v starih časih, sedaj enostavno kupite NOVO. Če se komu zahoče seksa, lahko pokliče po telefonu, če ima več denarja gre za na to določena mesta, če pa ni ravno pri denarju, je dovolj že običajni pub.; če že nočete imeti resne zveze, ker je preveč zahtevna, in se hočete le malo pozabavati, pocrkljati. Če kdo zboli, gre takoj k zdravniku in takoj ga pozdravijo; da ne bi zbolel v prihodnje obstajajo tudi kakšna “imunizativna” zdravila/tekočine. Za toploto v hiši/stanovanju poskrbijo naprave, tako da ne rabite več se truditi z drvi, za kar ne rabite več gledati moškega pri hiši. Vrta človek tudi ne potrebuje, ker je možno vse kupiti v trgovini. Za starost in pokojnino so nekoč skrbele mlajše, pri moči polne generacije, danes, ko se ta generacije le še bolj ali manj zabava (link), so starejši prepuščeni sami sebi, in vaša penzija tudi – če jo hočete imeti, vplačujte že sedaj. …

Tako nekako, vsak zase, noben nikogar ne potrebujemo več – OPA! ne potrebujemo bližnjih, ne potrebujemo povezanih skupnosti, ne potrebujemo ljudi, ki bi nas malo bolje poznali, namesto tega pa potrebujemo SISTEM/Matrico. In izkaže se, da bolj kot smo razvajeni, bolj kot smo leni, bolj kot svojo odgovornost (in s tem moč) zavračamo, bolj se krepi sistem in mogočnejši postaja. Čedalje več je takšnih podjetij, ki vam nudijo raznorazne storitve in usluge. Človek se z ničemur ne bi ukvarjal, vse se mu zdi pretežko in sedaj imamo kar imamo – tu nastopi rek, “pazi kaj si želiš”, ker to kar želiš se ti lahko uresniči, in to kar se ti bo uresničilo ima svojo CENO. Nič ni zastonj, tudi če kaj vizualizirate in iz zraka manifestirate; še vedno terja vašo pozornost in skrb in nekako ste vi odgovorni za to, kar ste ustvarili. Človek si lahko zaželi avto, ampak s tem avtom pridejo določene obveznosti in odgovornosti in določene sitnosti, ki jih je potrebno znati odpraviti.. Prav tako z razvajenostjo, ima svojo ceno: večanje sistema/matrice. Sedaj, večja kot je razvajenost, večji je sistem/matrica; večji kot je sistem/matrica, več vaše energije zahteva – in verjemite, ne pozna meje…
 

Pa vendar, ljudem nekaj manjka – pri vsej tej “individualizaciji”; je tako? Nekaj se je izgubilo. Je že res, da smo se osvobodili vseh tistih težakov, ki bi se vtikali v naše življenje, a manjka nekaj drugega; manjka toplina, manjka razumevanje (tudi za to imamo psihologe, psihiatre, psihoterapevte,..), manjka kolegialnost, sodelovanje, povezanost, globlji stik,.. Kar na enkrat smo ostali brez tega in sedaj se sprašujemo kdaj in kako je prišlo do tega? Imamo vse, a hkrati smo strašansko osamljeni.. zakaj?
 

“Emancipacija” žensk; ženske so postale “svobodnejše”, imajo svoje pravice (in s tem tudi goro novih dolžnosti), so približno enakopravne (karkoli že to pomeni), pa vendar; ali so srečnejše? Ali so zaradi tega, ker se lahko same preživljajo, ker lahko imajo same otroke, ker so za vse same sposobne poskrbeti, ali so zaradi vsega tega kaj srečnejše?
Verjetno da ne – kaj pa je iz tega nastalo? Večji razvrat v družbi, večja sprevrženost, večja razvajenost, stanje, “ko je vse dovoljeno in nihče za nič ne odgovarja”, spolnost in seks vse povprek, kar tako malo, za šport.

In sedaj še “emancipacija” otrok. Otroci s svojimi pravicami. In nad temi pravicami bo bedela država.

Zamislite si, da ste stari 30 let, zapitek, na robu družbe in zavoženim življenjem in se spominjate zgodnjih let svojega otroštva: doma niso bile najbolj urejene razmere, imeli smo se radi, a bili so tudi občasni prepiri. O teh prepirih sem potožil prijatelju v vrtcu, ta prijatelj je povedal vzgojiteljici in vzgojiteljica naprej socialnim centrom. Po podrobnem zaslišanju, so ugotovili, da razmere v naši družini niso v mojo korist, da bi se razvil v sposobno in vsestransko osebnost, in so me odtujili mojim staršem. Odtujili so me! Si predstavljate! Zaradi tega, ker sem malo potožil prijatelju v vrtcu. Jokali smo vsi, jokala sta starša, jokal sem jaz, a poti nazaj ni bilo. Dali so me v drugo družino, ugledno družino, ki so po materialni plati lepo skrbeli zame, a na vse ostalo so pozabili. Zahteval sem drugo družino in so me prestavili, spet enake razmere, ko so ugotovili, da se izmišljujem in da niti približno ne vem kaj hočem. Zato so me posadili v rejniško skupnost, kjer nas je bilo 10 otrok.. Kaj smo delali v tej skupnosti je bolje, da vam ne opisujem. Mogoče poznate tiste zgodbe o šolanju v Afriki in o otrocih, ki nosijo orožje, no, to se je zgodilo pri nas! Podobno. Si predstavljate? V urejeni družbi, kjer imajo tako ženske kot otroci svoje pravice, kjer obstajajo zakoni za vsako najmanjšo podrobnost; v takšni družbi izkoriščajo otroke bolj kot kadarkoli poprej. … Naposled sem iz tega centra pobegnil in sedaj sem, kjer pač sem…
 

Ženska se ne more odločiti, katerega partnerja bo izbrala in tava od enega do drugega in išče “tistega tapravega”. Ja kaj pa otrok, kaj bodo pa otroci počeli? Iskali prave starše? Nepopolno razvita oseba bo iskala svoje “dušne starše” – tu na zemlji.. Ali ste resni? Hočemo otroke, ki bodo zahtevali svoje in če jim ne bo zadoščeno, si bodo našli zavetnike v socialnih centrih?

Že sedaj si nihče ne upa vzgajati otrok; ne starši, ne vzgojitelji, ne dedki, ne babice.. Nihče.. In prepuščeni so večinoma svojim vrstnikom in televiziji in raznoraznim agresivnimi igrami s kartami in podobno. Z novim zakonikom se bo pa to le še stopnjevalo.

Kako lahko otrok odraste v samostojno in razvito osebnost, če pa nima nobenih zgledov v okolici, niti ne v domišljijskih zgodbah (tiste dobre zgodbe so skorajda pozabljene); od kje bo črpal svojo identiteto, od kje bo dobil prave zglede,…?

————————-
 
 

“Nisem tu, da bom življenje omejeval, ampak da ga bom spodbujal”…. ali ni evolucija človeka, duhovna rast to, da se povzpne nad svoj nižji jaz in da končno zavlada višji jaz. Tisti, ki ste bolj resno na duhovni poti veste koliko je potrebno truda, da držite nižji jaz v šahu, da ga nadzirate, da je neprestano pod drobnogledom in analiziranjem,… Neprestan boj. “Telo hoče eno, duh drugo.” In morate biti prekleto pazljivi in preverjati svoje želje; kaj je v skladu z mojo dušo in kaj je skušnjava nižjih centrov.
In kako lahko imate kaj življenja, svobode, globine, če ne omejujete svojega nižjega jaza, ali ga celo spodbujate? In take izjave lahko pridejo le iz ust nevednih, oprostite, ampak razumnosti v vaših besedah enostavno NI!

Ali pa STRPNOST. Kar na enkrat mora človek biti do vsega strpen. Če se čemu upre je takoj označen za homofoba ali kaj hujšega. Kot da bi žensko nekdo hotel posiliti, ona se tega brani, in bi bila označena za homofobno. To počne ta liberalnost; VDIRA v zasebnost posameznika, brez kakršnegakoli spoštovanja ali da bi skušali razumeti, in zahteva karkoli že pač zahteva…

Včeraj je bilo lepo rečeno, da vsa ta društva/zavodi/organizaciji od nekod dobivajo lepe denarčke.. In če povežem to z Novus Ordo Seclorum, Novim Svetovnim Redom, je točno to kar ti hočejo. Destabilizacijo družbenega reda, destabilizacijo odnosov med posamezniki, da ne bo nikjer trdnega središča, ki bi bil zmožen organizirati kakšen odpor ali se vsaj postaviti za svoje od Boga dane pravice.
 

245. člen (oseba skrbnika)
(2) Skrbništvo se lahko zaupa tudi ustrezni pravni osebi, ki imenuje svojega delavca za odgovorno osebo za izvajanje skrbništva.

Torej lahko neko “odgovorno” podjetje/institucija, imenuje tretjo osebo kot skrbnika? Kaj je že bilo tisto z ameriško vojsko v Iraku in varnostnike privatnih podjetij, bivši vojaki/specialci in podobno, ki so ali še vedno varujejo vojaške objekte in se celo udeležujejo vojaških akcij…
 

Homoseksualne osebe so lahko uspešne in lahko vzgojijo zgleda vredne otroke; vendar, ne želim si živeti v svetu, kjer bo to postalo standard ali celo zaželjeno. Brez stabilnosti, brez korenin, brez tradicionalne družine kot takšne, brez širše trdne podpore ne bo nikoli neke razumne družbene strukture..

Pa de ne omenjam vseh teh ponavljajočih se fraz “korist otroka”, ki jih je v zakoniku polno….

Tako da… zakoni mi niso nikoli bili všeč, in da če hoče nekdo razumeti zakon in se po njem ravnati rabi ali (a) specializiranega odvetnika ali (b) goro časa in energije in zavzetosti.

In če že sprejemamo zakone, bi jih morali sprejemati vsi vpleteni; tako stroka, kot tisti, katere ta zakon zadeva.

In da ne sprejemamo zakonov kot po tekočem traku, in potem imamo goro zakonov, ki si med seboj velikokrat nasprotujejo, in tako za spretnega odvetnika ni problem, da se njegov varovanec izogne neprijetnim kaznim. Takšna zakonodaja je zgolj farsa…
 

zunanje povezave

* Živi in pusti živeti ali ko ljudje hočejo biti več kot bogovi
* Družinski zakonik – Cepljenje in alternativna prehrana
* Vse bo hudič vzel; ne strinjam se ravno z vsemi članki, ampak to okoli družinskega zakonika dam g. Vodebu precej prav
* Yuri Bezmenov: Psychological Warfare Subversion; podreditev države se začne mnogo pred dejanskimi koraki; podobno kot John Perkins in “the ecomonic hit man”. Poglejte tudi “Deception was my yob
 

Genialne opice ~ Ape Genius (2008), PBS Nova

“Ape”, višje razvita opica, oz. “great ape”, velika opica, 4 vrste: šimpanzi (pan troglodytes; živijo severno od reke Kongo), pritlikavi šimpanzi (bonobo; pan paniscus; živijo južno od reke Kongo; vrsti naj bi se ločili z nastankom reke, pred 1.5 – 2 milijoni let), orangutani in gorile. Dokumentarec Ape Genius (2008), PBS Nova.
http://www.pbs.org/wgbh/nova/nature/ape-genius.html
* celoten zapis dokumentarca (transcript)
* imena sodelujočih znanstvenikov in povezave do njihovih strani

Nekaj čudnega se dogaja v gozdovih Afrike. Šimpanzi počnejo reči, katere nihče do sedaj ni videl; zabavajo se v mlakužah (pool). Ampak to še ni vse. Na prizorišču imenovanem ‘Fongoli’ v Senegalu, so iznašli presenetljive načine, kako priti do kosila. Izdelujejo sulice in z njimi lovijo, ravno tako kot naši predniki.


Ape Genius PBS Nova
 

* reševanje problema: hrana v tubi, tuba pritrjena na kletko – kako priti do hrane? (@5min, 30sec); Josep Call, Max-Planck Institute for Revolutionary Antropology
apegenius-PBS_2008-tube2
apegenius_tube
Tudi za človeka precej težavna naloga, mar ne?
Šimpanz najprej hoče tubo povleči, nekajkrat poizkuša, vidi da ne gre, opusti poizkušanje in se usede. Po 10ih minutah dobi idejo in reši problem: v tubo nalije vodo.

Hecno, da tak način reševanja problemov, recimo temu ‘metoda oddiha‘, deluje tudi pri šimpanzih; da namreč opustijo aktivno reševanje problema, in jim v “prostem času” “podzavest” dostavi rešitev (oz. vsaj novo zamisel).
 
 

* miselna naloga: (zapomni si) zaporedje števil (@28 min, 38 sec));
Tetsuro Matsuzawa, Kyoto University;
29-letna šimpanzovka ‘Ai’ in njen 7-letni sin Ayumu

apegenius_shorttermmemory1

apegenius_shorttermmemory2

‘Ai’ so naučili kaj pomenijo števila, tako, da je število pik na zaslonu povezala z ustreznim simbolom/številom. Potem jih je “morala” razvrstiti po naraščajočem zaporedju. Ko se je to naučila, so preizkusili še njen spomin tako, da ko je pritisnila na prvo število, so se ostala zakrila (slika 2) – s tem ni imela nikakršnega problema.
Za vsako število posebej je bilo potrebno zelo veliko vaje. Nekako ji ni uspelo ugotoviti splošnega vzorca.

Na spodnjem posnetku (ni vključen v dokumentarec) pa je njen sin Ayumu, ki si zapomni pozicijo 9-ih števil, števila od 1 do 9, brez vsakršnega napora!!! !!!! Kako dobri ste vi v tem? ;-)

Brez panike; to vajo ima v “genih” in v okolici in v direktnem prenosu znanja mati-sin oz. bolj splošno: mojster-učenec; imel je veliko treninga, njegova uspešnost pa je približno 79%. Pravijo, da lahko z vajo tudi človek to doseže.
 
 

* razumevanje jezika (@37:00); Sue Savage-Rumbaugh, Iowa, Great Ape Trust;
velika opica, bonobo Kanzi, razume 3000 izgovorjenih angleških besed!!! !!! Sporočila lahko sprejema preko telefona in odgovarja preko simbolov.


 
 

* puzzle box (@41:00); Victoria Horner, University of Texas

Otroci ponovijo vse tako kot naredijo starši oz. naredi avtoriteta, medtem ko velika opica preskoči nepotrebne korake.
 
 

Velike opice izdelujejo orodja, razumejo simbole, razumejo jezik,.. kaj jim torej preprečuje nadaljni razvoj, kot se sprašujejo v dokumentarcu? Pravijo, da je za to glavni vzrok predvsem njihova IMPULZIVNOST oz. prevelika čustvena reaktivnost, nesposobnost nadzorovanja/podrejanja čustev.. S pomočjo simbolov so lahko to ublažili! pripovedovalec pravi: “Simboli vas lahko osvobodijo.” Če pomislim na človeka in simbole: je morda zaradi tega toliko simbolov v religiji in duhovnosti? Da se preko njih lažje osvobodimo naše telesne narave?

——–

Zakaj je vse to zanimivo? Zaradi naslednjega:

(1) evolucija zavesti in preskok v novo dimenzijo bivanja ali žetev (harvest). Ljudje postajamo višje razvita bitja, 12 strand DNA, indigo otroci, vse te “nove” sposobnosti in podobno, medtem ko opice postajajo ljudje.

Ta preskok ni na enkrat, ampak postopen, zgodi se lahko v okviru generacije in pol (19.9). Prosti prevod:

19.8 Vprašanje: Kje so bitja iz druge-kompaktnosti (density) (npr. big foot-i, višje razvite opice) dobila sredstva/vozila (vehicles) tretje-kompaktnosti (ljudje) v katera so se lahko inkarnirala.

Ra: Jaz sem Ra. Med temi bitji druge-kompaktnosti so bila nekatera, ki so bila izpostavljena vibracijam tretje-kompaktnosti in so prestopili v tretjo-kompaktnost, vi bi temu rekli, da so postala človeška bitja.

Torej, izgubili so dlake po telesu, kot vi temu rečete, morali so telo zaščititi z oblačili, spremenila se je struktura vratu, čeljusti in čela, da so se lahko lažje sporazumevali, in še nekatere druge spremembe. To je bila normalna preobrazba.

19.9 Vprašanje: Kako dolgo se je odvijala ta preobrazba? Verjetno je bila zelo kratka?

Ra: Jaz sem Ra. Domneva je pravilna, znotraj generacije in pol, kot vi poznate te reči. Tisti, ki so se inkarnirali na ta planet so bili sposobni uporabiti na novo ustvarjene fizične komplekse (telesa), ki so primerni za učenje na nivoju tretje-kompaktnosti.

Verjetno pri ljudeh ta preobrazba v t.i. “homo-dei” ni tako očitna. Priporočam: Elizabeth Haich, Posvetitev, poglavje ‘Prihodnost’ (str 206).
 

(2) J.R.R. Tolkien, Gospodar prstanov; vilinci so naučili celo drevesa, da so postala višje razvita in se naposled lahko premikala in celo govorila – Ent-it. (Pa niso bila zamišljena tako neumno kot so predstavljena v filmu.) Takšen odnos so imeli do vseh (živih) stvari. Npr., Aragon, ki je veliko časa preživel med vilinci, je znal umiriti neukrotljivega konja.

Če se vrnem k našim velikim opicam: šolane so v precej neprijaznih prostorih, tak občutek sem dobil. Tudi ti znanstveniki se precej “otročje” obnašajo do njih.. Če sedaj upoštevamo najnovejša znanstvena odkritja, da zavest vpliva na okolico, da vpliva kako avtoriteta/učitelj dojema učenca na to ali se bo ta hitro naučil ali pa bo imel odpor do določenega predmeta.. .. Predstavljajte si, da bi te šimpanze učil nek vilinec/”svetnik”/mojster/buda/nox-ovec/xyz v primernem okolju,.. Da bi bilo teh ljudi več, npr. živeča skupnost/vas/mestece, da bi neko sveto vzdušje vladalo v tej okolici.. V takšnih pogojih, s takšnimi ljudi, naučiti opico govoriti v roku generacije ali dveh ne bi bil noben problem..
 

(3) aliens nicola tesla polution outdated mentality outdated technology vesoljci nikola tesla onesnaževanje zastarel pogled na svet zastarela tehnologija

Kaj si pa “vesoljci” mislijo o nas? Kako to, da imamo tako kolikor toliko napredno tehnologijo, a hkrati tako omejen pogled na svet? Kaj nam onemogoča, da bi bili bolj človekoljubni, manj sebični in egocentrični, bolj sočutni, da bi konec koncev imeli bolj okolju/rastlinam/živalim/ljudem prijazno tehnologijo? Kaj je tisto, kar človeka naredi tako brezbrižnega, da lahko ima vilo in ne vem koliko avtomobilov in bazene in pohištvo in opremo… medtem ko skorajda čez cesto tudi za jesti in obleči nimajo nič? Kaj je v človeku takšnega, da se zakoplje v številke in so mu edino številke pomembne – in ves čas govori le o številkah in bilancah… Le kaj… … …
 

P.S. Če vas dokumentarec spomni na film/nanizanko Planet opic… definitivno priporočam knjigo.. Filmi sux, s čudno energijo in sporočili; naredili so ga ameriški socialisti, ki so imeli precej negativne projekcije v prihodnost in edino rešitev so videli v tem, da človeka zasužnijo oz. podredijo diktatu tehnologije/robotov/vlade/poživil,… medtem ko je knjiga plod francoskega pisatelja Pierre Boulle (20. februar 1912 – 30. januar 1994), ki je bil zgrožen nad stanjem takratne človeške miselnosti – danes bi bil verjetno še toliko bolj – in je definitivno vedel o čem piše; priporočam tudi ostale njegove knjige.. … …
 

ažurirano: petek, 13. julij 2012

Predčasne volitve 2011, sporočilo volivcem

Še drugi del razmišljanja, da ujamem še zadnje urice pred volilnim molkom. (Zaradi tega tudi beta verzija; in bolj na hitro opisana druga in tretja točka).

Tako eni kot drugi nas prepričujejo, da so v nedeljo zelo pomembne volitve, da se jih moramo udeležiti, da se odločamo o prihodnosti Slovenije (za nadaljnja štiri leta), če se jih ne bomo udeležili in bomo volili napačno, nam huda prede.

Takšni in podobni pozivi nekako ustvarjajo stanje nujnosti, stanje kritičnosti in posledično stanje strahu in paničnosti. V strahu in paniki, so se pa v preteklosti zgodi že marsikateri nesmisli in neumnosti in se rodili marsikateri totalitarni režimi. Strah in panika sta idealna, da človeku zameglita razum in gre na volitve zaradi tega, ne da bi resnično hotel nekoga voliti, ampak zaradi tega, ker mu v nasprotnem primeru huda prede. Potem je potrebno še voliti „tapravega“ kandidata, ker sicer bo ravno tako hudo. V tej paniki se človek spet zateče k instinktom in voli tistega, kateri se kaže najmočnejši, kateri je najbolj propagiran posameznik/stranka, ne na podlagi tega, v kateri program ali človeka verjame in mu zaupa. Obstaja nekaj, čemur bojda ljudje rečejo „stran vržen“ glas, če glasuješ za nekoga, ki ne pride v parlament. Ali ni stran vržen glas ali napačno usmerjen glas tudi to, če glasujete za nekoga in povzroči marsikatero neumnost v državi? In potem bodo rekli, „hja, saj ste poznali za naš program in vedeli kaj bomo naredili, ne pritožujte se sedaj, sedaj nimate več pravice govoriti“. Slednje se mi zdi dosti huje kot prvo. (Verjetno so v starem režimu ravno zaradi tega toliko propagirali in vsiljevali udeležbo na volitvah, da je oblast imela boljšo samopodobo, ko je videla, koliko ljudi se z njimi „strinja.)

Sam ne verjamem, da se bo zaradi tega zgodilo kaj groznega. Tudi če zmaga kakšna stranka z močno večino, se ravno tako ne bo kaj groznega zgodilo. Zgolj zaradi tega ne. No, mogoče bo posledica. Posledica odpada od moralnosti, razumnosti, modrosti, resnične etičnosti, resnicoljubnosti, od Boga, oz. posledica uzakonitve laži in prevare in prostitucije med mladimi in razvratnosti. In če je že kaj nujnega, če je kaj absolutno pomembnega, potem je predanost Resnici, Dobremu, Lepemu, Ljubezni, Bogu,… Če bi kaj lahko bilo, potem je edino to, drugega nič….
 

Zakaj ne verjamem, da se bo kaj hudega zgodilo? In kar bi tudi rad, da ljudje/volivci razumejo, je:

PRVIČ. Demokracija. Država. Kaj je država? Kdo je država? Je to peščica posameznikov v vladi in njeni okolici, ali smo to vsi ljudje? Nas je država dolžna, po eni strani ujčkati in vse narediti namesto nas, po drugi strani pa od nas zahtevati absolutno pokornost in ubogljivost? Se človek vpraša v odnosu do države, „kaj mora država vse narediti zame in koliko pravic jaz imam (koliko ima država dolžnosti do mene)“ ali se človek vpraša, „kaj lahko jaz naredim za državo?“ Smo ljudje skupaj ustvarili državo ali se je država ustvarila sama oz. jo je ustvarilo nekaj posameznikov elite?.. Naj se popravim, naj bi v idealnem svetu ljudje skupaj ustvarili državo, ali naj bi bila država last peščice ljudi, ki jo za po vrh vsega uporabljajo v lastne namene? Se ljudje rodimo, da bomo sužnji državi, ali se ljudje rodimo zato, da bomo s svojimi talenti, inspiracijami, navdihi, predanosti klicu Srca, prispevali k skupnemu dobremu, prispevali nekaj „svojega“ v dobro vseh? Naj bi v „novem Jeruzalemu“ (idealnem svetu) mi povedali, kaj bomo prispevali državi, ali nam do država diktirala nekaj svojega, kar ji moramo prispevati, četudi je čisto v nasprotju z našimi resničnimi vrednotami in interesi?

Torej, znajdemo se v državi, pravijo nam v svobodni in demokratični deželi. Hkrati ti pa povedo, da pravica in celo dolžnost, ki jo imaš do države, je ta, da na vsake štiri leta (ali v skrajnih primerih kaj prej) izberemo eno od ponujenih političnih strank/opcij. Ko smo oddali svoj glas, moramo biti naslednja štiri leta tiho in se ne vmešavati v državniške posle, ker se to nas ne tiče. Četudi mislimo, da se nas tiče, se nas ne tiče, se nas ne sme. In četudi želimo kaj prispevati, ne smemo prispevati, niti ni mogoče – birokracija onemogoča. Če smo že zelo vztrajni, potem (verjetno) pravijo, da naj se vključimo v kakšno politično stranko, kjer, seveda, začnemo na dnu ali nekje na sredini, in preden prilezemo do vrha in preden imamo resnično možnost vplivanja na delovanje stranke, zelo verjetno pozabimo s kakšnimi vrednotami smo sploh vstopili v stranko. Nekako velja, če so tvoje vrednote naše vrednote, potem te sprejmemo medse, sicer ostani zunaj ali na dnu in bodi tiho. In to je skupno vsem opcijam. Razumljivo, saj si vsaka opcija želi podložnikov, katerim bo vladala.

In smešno je poslušati, oz. več se je tega slišalo včasih, kako pomembni smo in kakšno veliko čast imamo, da s svojim glasom vplivamo na prihodnost naše skupne države. „V preteklosti tega niso imeli, v preteklosti so bile kraljevine in diktature, šele v zadnjem času smo si ljudje izborili pravico odločanja – zelo velika čast za nas.“ Seveda, velika čast vplivati na življenje v skupni državi. Ampak… Ali ne vpliva VSAKO moje DEJANJE na življenje v skupni državi? Ali ni vsak moj zapravljen evro oddana volilna glasovnica? Ali ni vsaka moja namenitev pozornosti nekemu televizijskemu programu oddan volilni glas? Na primer, mleko v trgovini stane 0,80€/liter. Na družino gre na mesec 24 litrov mleka, torej 19.2 evra. Recimo, da neka trgovina v manjšem kraju zajame 100 družin, katere kupijo toliko mleka, torej gre 2400 litrov mleka v vrednosti 1920 evrov. Ampak mleko ne zraste v trgovini, mleko ne nastane na policah v trgovini, mleko nam nudi krava, kar teh časih številk in tabel večinoma pozabljamo – namesto svojim teličkom, nudi krava mleko ljudem. Če „proizvede“ neka kmetija toliko mleka, to pomeni za kmetijo 1920 evrov mesečno, kar pa je precej velika številka in verjetno bi močno olajšala preživetje manjšim kmetijam, kljub vsem stroškom. Vpliva moje početje oz. početje neke družine in posledično širše skupnosti na življenje v skupnem okolju ali ne? Podobno s televizijsko gledanostjo; vse se meri v gledanosti, gledanost pa prinaša cekinčke oz. večje številke na rečunu. Torej, če neko število ljudi ne gleda neunosti in osredotoči pozornost bolj kvalitetnim vsebinam, bomo posledično tudi na televizijskih programih videvali več kvalitetnih vsebin.

Seveda, rekli boste „Hjaaaaa…. ampak mora biti zadostno število ljudi, en sam nič ne pomeni. (Naša družina bi v enem letu zapravila 230.4 evra, če že moramo meriti v evrih, v desetih letih 2304 evre. Malo sicer, ampak to je le ena družina) “En nič ne pomeni, danes ne, v roku desetih let, pa verjetno kar precej. Če se temu enemu pridruži še en eden, in tem en in enemu še kakšen eden, so že trije, in če se tem trem pridruži še kakšen eden ali ena, so že štirje. In če ti štirje, vsak s svojim zgledom navdušijo le enega edena, potem je to že 8 eden-ov. Čisto počasi, brez kakršnihkoli revolucij, evolucijsko, počasi, a s polžjo vztrajnostjo in odločnostjo.. (8 družin na mesec 153 evrov za neko kmetijo, namesto da bi jih zapravili v trgovini – zgolj za mleko.)

In če kaj pomenijo dognanja znanosti, če kaj pomeni Skrivnost in ‘zakon privlačnosti’, če kaj pomeni, da imajo naše misli in dejanja vpliv na svet okoli nas (Gregg Branden npr), če kaj pomeni ____, potem pomeni to. Da imajo naše vsakodnevne odločitve in izbire vpliv na življenje v skupni državi in v skupnem svetu. Ampak seveda, potrebno je biti vztrajen in hoditi mnogokrat po poteh, kjer ni nobene podpore, kjer je celo sovražnost in nasprotovanja… Verjetno je sovražnost in nasprotovanje tudi zaradi tega, ker se (vsaj podzavestno) zavedajo, da imajo takšni mali in odločni koraki izjemen vpliv na prihodnost. Če bi se ljudje bolj zavedali tega, če bi vedeli kam jih njihova pot pelje, če bi se zavedali vsega tega, potem bi veliko lažje na poti tudi vztrajali.

To je prvo, kar bi rad, da imate v mislih, da je vsak zapravljen evro oddan volilni glas, da je vsaka usmeritev pozornosti oddana volilna glasovnica.
 

———zgolj okvirno, ker zmanjkuje energije časa pa ni več; vem, vem.. ——–

DRUGIČ. Prelaganje in izogibanje odgovornosti.

Na primer, prihaja čas sneženja. Zasneženih pločnikov in cest. Boste čakali na javne službe in uslužbence, da vam počistijo prostor pred blokom in klicali in se pritoževali, ali boste prijeli za lopato iz si “sami” skidali sneg? Boste klicali na občino in kako so nesposobni, tam bodo rekli,”seveda, oprostite, bomo takoj uredili”, ker vas nočejo vznemirjati, ampak naslednje leto boste pa dobili dražjo položnico za komunalo, ali se bodo pa kje drugje povečali izdatki za občino. Ker bo občina morala zaposliti ali najeti dodatne ljudi, za kar gredo dodatna sredstva, in nekdo jim mora plačati. Vi ste pa tudi oddali svojo odgovornost nekomu drugemu, kar pa vas bo naredilo le še bolj nezadovoljne, ležerne in apatične..

Ne glede na to, čigava je “pristojnost”. Vaš prag je vaša pristojnost in pika. Ne dovolite si, da vam jemljejo odgovornost.. Ker potem si lastijo pravico, da vam tudi kadarkoli pogledajo v modem in kmalu bo še v računalnik, da vam bodo lahko na daljavo popravili napako, ker jo sami ne znate…
 

TRETJIČ. Razlogov za revščino in pomanjkanje hrane ni. FIZIČNIH razlogov za to ni. Upam si trditi, da je revščina in pomanjkanje osnovnih dobrin skozi celotno zgodovino bila posledica tega, da si je nekaj ljudi – elita – prisvojila pravico in prekomerno jemala iz skupno ustvarjenih dobrin, medtem ko niso ničesar dajali v zameno.

Kar spomnite se na vsa tista nažiranja pri grkih in rimljanih. In če so ljudje lahko osvajali države tisočletja v preteklosti in bili na dolgih pohodih, potem je očitno, da pomanjkanja niso trpeli.

Mogoče bi tu priporočal film The Man Who Would Be King (1975), ki govori o dveh zahodnjakih/angležih, ki sta se odpravila v eno zahrbtno državo ____, izključno z namenom, da bi ji vladala, da bi iz plemenskih skupnosti ustanovila enotno državo.**
 

Torej, volitve. Pridružil se bom tistim, kateri ne bodo šli na volitve. (a) Ker vem, da izražam svojo voljo v vsakdanjem življenju. (b) Ker ni stranke, katera bi mi ustrezala.

Te “zelene” stranke so malo popestrile možnosti in odprle nove smernice za prihodnost, ampak so enostavno preveč “liberalne” in permisivne; popolnoma odpovedo, ko pridemo na področje etike, modrosti, znati razločevati med koristno in nekoristno svobodo, predvsem pa odpovedo na področju religijske prakse oz. religioznosti. No, o tem celo nekaj govorijo, ampak v praksi tega ni – nič hudega, nekje je potrebno začeti, in kot rečeno, sem jim hvaležen za to kar so poizkusile ponuditi. Ampak za bolj resnične in konkretne rezultate bo potrebno še precej meditirati in moliti in pošiljati Ljubezen in hoditi po poti Resnice. Nikakor se torej stvari ne končajo v nedeljo oz. ponedeljek..

Predčasne volitve 2011, sporočilo politikom

Naj še jaz kakšno rečem na temo volitev, preden se začne volilni molk. Nekako je namen predvsem v stilu: “Če se hočete nečemu odpovedati, morate to najprej osvojiti.” “Pa nikar kaj ne zamerite,” kot bi rekel Martin Krpan.

Razmišljanje sem razdelil v dva dela, prvi je namenjen politikom, drugi je namenjen ljudem (sledi v kratkem).
 

Zoran Jankovič
* neprestano ponavljate, “potrebno je teči hitreje kot drugi”. Se ne strinjam; ljudje so utrujeni, potrebujejo počitek, ne pa še hitrejši tek. Se pa strinjam, da je potrebno biti EDINSTVEN, ponuditi nekaj svojega/novega. In glede na majhnost Slovenije, bi lahko namesto da proizvajamo več, imeli več izdelkov in storitev z višjo kvaliteto.
* “delo je potrebno opraviti z nasmehom” – to je mogoče delovalo v preteklosti in tudi prinašalo rezultate, ampak časi se spreminjajo. Danes bo čedalje bolj pomembna ISKRENOST. Trgovka v trgovini naj bo v prvi vrsti iskrena. Če je trgovka slabe volje, ji bo pa mogoče kakšen gospod kaj lepega rekel, in ji s tem polepšal dan. Zaradi tega bo tudi ta gospod še raje prišel v trgovino, ker bo vedel, da lahko tudi sam nekaj doprinese, namesto da samo kupuje in plačuje.
 

Janez Janša
* politika vključevanja naj bo tako v besedah kot tudi v dejanjih. Naj bo to “vključevanje” takšno, da bo dovoljevalo tudi medsebojno sodelovanje in spoštovanje.
 

Borut Pahor
* prepoved med-soseske pomoči je.. hm, kako naj rečem.. neodpustljivo dejanje.. Prepoveste med-sosesko pomoč, potem pa štejete denarce/številke in ves plus državni blagajni? Ker pa ste socialna država, boste dobljeno vrnili v obliki takšne in drugačne pomoči. Ali ni lepše, da si lahko ljudje sami pomagajo, brez vašega vmešavanja, brez vmešavanja države, brez da mora biti za določeno storitev/izdelek izstavljen račun? Kako lahko tudi sprejmete odgovornost, da boste pobrane denarce pravično razdelili?
* bolj kot drugim se vam pozna, da ste preveč časa preživeli v Bruslju. Upam, da bo naslednji predsednik vlade bolj v stiku z ljudmi lastne države. Niso vse številke in gospodarska rast in EU in evro-območje.
 

Gregor Virant
* prejemanje nadomestila je neetično dejanje, pravno gor ali dol, ni pomembno – sedanji čas je čedalje bolj čas ETIKE. Bolje bi prišli skozi, če bi rekli, “storil sem napako”, kot pa da ste se posluževali nekih precej klavrnih izgovorov.
* (velja tudi za Manco Košir), preteklost je pomembna, potrebno se je naučiti iz nje in rešiti pretekle probleme, le tedaj bomo lahko mirno živeli v sedanjosti in prihodnosti, sicer “se nam bo preteklost neprestano vračala”. In če ugotovimo, da so nekateri ljudje v preteklosti zagrešili neprimerna dejanja, ki se izkažejo, da so neodpustljiva, lahko v tem primeru delujemo tudi brez njih. Saj imamo dovolj sposobnih ljudi, njim pa tudi ne kratimo dostojnosti življenja, če jim rečemo, da niso več primerni za določeno (dobro plačano in vplivno) delovno mesto.
 

vsem skupno:
* bolj živite med ljudmi, bolj v stiku z Resničnostjo, ne zgolj v svetu ekonomije in gospodarstva in prilizovanja novim oblastnikom iz EU. Prihodnost so ljudje, ne podjetja ali politika/diktatura EU.
* tudi ljudje lahko marsikaj storijo, le pustiti je potrebno to možnost odprto. Lepo je, da skušate rešiti državo iz krize, ampak dajte potem tudi ljudem priložnost, da doprinesejo in čim bolj sami poskrbijo zase in za svojo okolico. Saj ni bistvo življenja v plačevanju računov. Je mar država sama sebi namen, ali je država tu v dobro vseh ljudi?
* želel bi si manj fanatičnosti (pri vaših privržencih). Fanatičnost ima hitre uspehe, a se je še vedno klavrno končala – tako za fanatike, kot tudi za njihove nasprotnike. Hecno je, da večja in močnejša kot je stranka, bolj fanatični so privrženci. Priporočam ogled nemškega filma Die Welle.
 

Matjaž Hanžek in Manca Košir
* zelo lepo je, da ste nagnjeni k trajnostnemu razvoju in da vpeljujete nove pojme kot so ETIKA ter socialno in družinsko podjetništvo, vendar podpiranje protestnikov, katerih je glavni namen to, da imajo medijsko podporo in se kažejo v medijih s svojimi nerazumnimi zahtevami je precej otročje. Podobno, nekaj ljudi pred nekim kipom s kakšnim plakatom ne spada v kategorijo “protest”.
* borba je proti globalizaciji in svetovni banki, neprestano sklicevanje na ZN morda v določenih krogih nekaj pomeni, vendar pri mladih precej malo.
* za vodenje stranke, je potrebna večja organiziranost in večja osebnostna stabilnost. Človek je lahko precej neodločen, če zastopa le sebe, v primeru, da zastopa določeno skupino ljudi, pa mora biti precej bolj celostna in kompaktna osebnost.
* kultura ni dovolj za etičnost posameznika, kot je rekel vaš kandidat na listi. Potrebna je religioznost in religiozna praksa. Brez tega človek ne more biti etičen, žal ni mogoče, ne v zadovoljivi meri..
 

ostale, večinoma manj slišane stranke
* zelo ste popestrili dogajanje s svojimi nastopi in predlogi, tega bi moralo biti v prihodnosti več, ste pa izpadli precej nepripravljeni in naivni. Poleg tega ste v nekaterih rečeh dosti bolj napadalni in nestrpni in nespoštljivi kot obstoječe stranke. Saj je res, da imajo one že utečen stroj in jih je tudi s strani družbe/medijev veliko prinesenega na pladnju, ampak obstajajo drugačni odzivi na to kot zgolj užaljenost in kuhanje mule, ker vas nihče ne posluša.
* vedite tudi, da vstopate v širši družbeni prostor, in določeni načini pristopa, ki so primerni za pogovor med kolegi ali med svojim krogom ljudi, niso primerni za nagovarjanje širše družbe.
 
 

Zahvaljujem se infotv in predvsem družabnemu družboslovju, katera sta ponudila možnost, da smo lahko gledali/poslušali bolj kvalitetno ter širšo predstavitev in obširnejša mnenja kandidatov in političnih strank. Podobna zahvala gre tudi ponedeljkovemu soočenju na radiu ognjišče. Zelo priporočam ogled/poslušanje tudi vam.
 

Protesti, mladi, politika, ujetniki v času, lokalizacija,… Miselnost te civilizacije II

(neke vrste nadaljevanje zapisa/članka ‘Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije‘)

Proteste v določeni meri podpiram. Zelo dobro je to, da se ljudje zbudijo še pravi čas in ukrepajo, dokler je še mogoče ukrepati, čeprav smo v gnoju huje kot si ljudje predstavljajo. Borijo se predvsem proti bankirjem, nekateri celo zapirajo račune.. Kar v redu.. Borijo se tudi proti navezi politika – bankirji. Bankirji iz nič ustvarijo denar, ga posodijo vladi, od vlade pa zahtevajo povračilo vsega PLUS obresti. Vlada na nek skrivnosten način to podpira in celo ščiti; s svojimi zakoni, vojsko in policijo. Vlada <-- politiki <-- predstavniki ljudstva <-- običajni državljani. A ta naveza ni edini problem.. Imamo čedalje večje število uvoženih delavcev.. kdo ve njihovo število? Ima država možnost reči NE?... Potem imamo še diktat dokaj specifične zakonodaje iz 1189km oddaljenega Bruslja – je kdo že bil tam? Videl te ljudi, ki pišejo zakone, z njimi govoril? Jih kdo sploh pozna? Kako lahko kdo, četudi bi bil še tako pošten, piše podrobne zakone praktično za vsako vas? Ali si nismo ljudje različni? Ali niso zahteve določene regije svojevrstne? …

Tu se čuti ta vzgoja v šolah, ta pokornost avtoriteti, ubogljivost.. „Saj oni tam gori bodo že vedeli kaj delajo.“ Zgledi prihajajo iz uglednih centrov (kdo jim je dal ugled?), v mnogih državah ga prakticirajo (kako je prišlo do tega? kako takšno prakso doživlja navaden državljan?), predstavniki teh institucij so izredno elegantno oblečeni, imajo vedno veliko ljudi okoli sebe (če ne drugega, pa varnostnike), bivajo v najboljših hotelih, jedo v najuglednejših restavracijah, vozijo se z najboljšimi avtomobili, celo helikopterji, velike živine (posrečena fraza) imajo zasebna letala, jahte, vile,… Zdijo se zadovoljni, srečni, pomembni, močni, ljudje jih spoštujejo, „kdo torej ne bi poslušal takšnih ljudi.“ Naivni ljudje iz hobbit-landa, pred vsemi temi rečni občutijo občudovanje, veliko spoštovanje, malo jih je pa tudi strah. Pojavi se neka čudna želja, da bi tudi sami radi bili tako pomembni kot oni, radi bi imeli enake reči, in ker vsa ta pompoznost zamegli razum in zdravo pamet, želja zmaga in jo začnejo uresničevati. Če jo hočejo uresničiti, če hočejo imeti vse te prelepe reči, katere imajo ti ugledneži, se morajo seveda čim več družiti z njimi, in poslušati njihove nasvete. Tako se predstavniki iz hobbit-land čedalje več časa zadržujejo v tujini, nenehno so v temu okolju, nase prevzamejo njihove vrednote in postopoma a zagotovo pozabijo, od kje prihajajo, kaj naj bi bil njihov namen, koga predstavljajo,…. Toliko se družijo v „visokih“ krogih, da so postali otopeli za tegobe malih ljudi iz svojega hobbit-landa, četudi jih sem pa tja pridejo obiskati. To odražajo fraze kot so: „vsakdo lahko uspe, le delati je potrebno“, „sosed je revež, nima za kruh – hja, sam si je kriv, kaj pa ne sledi trendom časa, kaj si pa ne najde službe, zakaj se pa ne vključi v politiko ali si najde delo v mestu, v kakšni tovarni. Sicer je res, da so pogoji za delo slabi, da ni možno normalno dihati, bo pa imel nekaj denarja in si s tem vsaj kupil kruh. Ali pa naj se vpiše v kakšen tečaj, oz. gre za zavarovalniškega agenta ali terenskega prodajalca, saj veliko izkoriščevalskih podjetij išče takšne ljudi.“.. Le takšni nasveti se najdejo, brez pravega sočutja, brez, da bi tem ljudem resnično prisluhnili in poizkušali razumeti njihovo stisko – da bi videli kaj jo povzroča in naredili po najboljših močeh, da bi jo vsaj malenkost ublažili, oz. da ne bi s svojim delom/službo še slabšali položaj revnih..
 

Mladi.. Protesti.. Borba proti sistemu.. Banke.. Politiki.. Pod vodstvom Gandija so v Indiji zažigali zahodnjaška razkošna oblačila, in se vrnili k svojim, bolj preprostim. Tako so se odpovedali uvozu tujega blaga, in dali delo svojemu prebivalstvu. Kako bi se to odražalo v sedanjih časih? Čemu iz tujine bi se lahko Slovenija odpovedala, in proizvajala sama. Bi to lahko bila HRANA? Koliko hrane imamo uvožene.. Mandeljni (ZDA), limone (Mehika), rozine, banane, pomaranče, fige, datlji, (kako smo razvajeni)… celo korenje, hruške, mleko (hofer),.. Koliko osnovnih prehrambenih izdelkov, katere bi lahko pridelovali doma… Katerim bi lahko bila zakonodaja bolj naklonjena… Ampak ne, lažje je kupovati iz tujine, lažje je sklepati milijonske pogodbe z uvažanjem in gradnjo tujih trgovskih centrov, kot pa zagnati in spodbujati lokalno proizvodnjo. Ali ne bi bilo lepo, če bi imela vsaka občina, oziroma poštna številka, svoje kmetije, kjer bi dobili mleko, jajca, jabolka, hruške, orehe, korenje,… Kakšna takšna lokalna trgovinica.. Zakaj/čemu mora biti vse uvoženo, vse iz tujine.. Čemu je lažje podpirati nekoga, ki je1000 km stran, kot pa soseda.. Čemu tako velika nevoščljivost, nesodelovanje, gledanje pod prste, tekmovanje,… Da mora imeti vsaka večja kmetija vse stroje svoje – in potem sta dve takšni veliki kmetiji na kupu, vsaka s svojo gromozansko mašinerijo… ali je sosesko sodelovanje res nemogoče?… Še v normalni/“ugledni“ družini mora imeti vsak član svoj mobitel, računalnik in celo svoj avto. In potem se čudite, kako je možno, da nas je sistem tako zasužnjil.. da je tako zrasel in postal tako požrešen. Volitve so vsak dan, ne pa enkrat na štiri leta – vsak zapravljen evro je oddana volilna glasovnica!

Borba mladih/protestnikov ne sme biti le proti kapitalu in politiki, ker to ni tisto jedro sistema – jedro sistema je znotraj vaših lastnih glav („Največjega sovražnika boste našli na zadnjem mestu, katerega boste preiskali.“), je v tej lenobnosti, vzvišenosti, v življenju polnem užitkov in poceni zabave, v egoizmu (kaj jaz hočem, kaj jaz potrebujem), v nezmožnosti se umiriti, se odklopiti od matrice,… Ljudje se re-kreirajo (ponovno oblikujejo), tečejo,… a koliko teh ima v ušesih mp3-je, koliko teh je celo med tekom priklopljenih na neko umetno resničnost. Sprehodi – nujno s telefonom in nujno se pogovarjati.. Doma neprestano facebook.. prvo opravilo zjutraj, ko se človek zbudi, je pogledati e-pošto in facebook; kaj si drugi mislijo o meni, če je kdo „lajkov“ (like) moj komentar, če je kdo še kaj napisal.. E-pošta je vezana celo na mobilne telefone, tako da je lahko/’mora biti’ človek z vsem na tekočem tudi ko je na poti… „Connecting people“ ali mogoče zasužnjevanje ljudi?.. Kakšno pomembno reč počnete, ki ne more počakati?

Ni čudno, da so tudi banke, kot ogledalo takšne miselnosti, tako tempirane in neprilagodljive. Posodijo denar neki državi/podjetju, ta država ima naravno katastrofo.. in namesto, da bi jim pomagali, jim ustavili obresti, si bančniki veselo manejo roke.. Država nesposobna odplačevati obresti, bo morala prodati svoj kos zemlje.. In banka je svoj iz nič ustvarjen denar spremenila v fizično ozemlje neke države – lepo, mar ne? Kateri prijatelj, dobrosrčna oseba, bi posodila denar, potem pa, ker bi se zgodila nesreča in bi se pri obljubi zalomilo, bi zahteval nazaj denar v točno določenem roku.. Dober primer glede obresti in odplačevanja dolgov je (bil) v filmu Robin Hood, Princ tatov (1991). Robin reši svojega prijatelja ujetništva oz. smrti, skupaj pobegneta, zato se ta njegov muslimanski prijatelj njemu zaveže s svojim življenjem: „Rešil si me, zato prisegam, da bom ostal s tabo, dokler še jaz ne rešim tebe.“ Prideta nazaj v Anglijo, tam Robinu grozi smrtna nevarnost, ta muslimanski prijatelj, Azeem, pa opravlja svojo dnevno molitev, kot da ne bi bilo nič. Robin se vendarle izmuzne in premaga 6 nasprotnikov, in ves jezen pride do svojega sedaj služabnika, kako si on upa opravljati svojo molitev, ko je sam v smrtni nevarnosti: „15.000 km daleč si prišel, da bi me rešil, potem pa kar pustiš, da me (skorajda) zakoljejo?“ Musliman odvrne: „Prisege izpolnim takrat, ko sam izberem.“ (I fulfill my vows when I choose.) Sosed mi posodi gajbo krompirja, obljubim, da mu bom vrnil. Vrnem mu gajbo krompirja plus nekaj malega obresti, neko darilo za hvaležnost, ker „se spodobi in je pravično“. Ampak to ni vezano na čas; en mesec, dva, trije, eno leto, dve,.. če se kaj zalomi… še vedno ostane gajba krompirja plus neko darilo… ne nastane s te gajbe krompirja 5 (npr) gajb krompirja, po desetih letih iz ene življenjske usluge ne nastane 5 uslug, kot bi morda pričakovali, ker se takšna zgrešena/parazitska logika uporablja v pri denarju/bančništvu..
 

Lepo je rekel nek starejši gospod, nekako takole: „Mladi se borijo proti sistemu, ampak rad bi videl, kdo jim bo vse to kar hočejo zagotovil, kako si to predstavljajo?“ Točno tako.. kako si protestniki predstavljajo, da bodo živeli svoje dostojno življenje? Bodo drugi delali za njih, medtem ko se bodo sami predajali nenehnemu uživaštvu, ali bodo sami poskrbeli za potrebna sredstva pri svojih zabavah. Na primer, ljudje imajo svoje vinograde, za njih skrbijo in jih negujejo, v zameno jim pa vinograd daje dobro grozdje, iz katerega naredijo vino in ta jim nudi zabavo. Ali pa življenje preprostih Hobbitov, vse si pridelajo in sezidajo z lastnim poštenim delom; ostane jim več kot dovolj časa tudi za počitek in zabavo.. To je v redu, ni sicer ravno duhovno, ni pa tudi satanistično, tako da naj bo. Ampak ko morajo drugi delati in trpeti in slabeti zaradi našega uživaštva (Zgodba o stvareh, vse te količine odpadkov,..), tu je pa potrebno narediti konec.

Občutek imam, upam da se motim, da hoče večina še vedno živeti na račun drugih in se temu ne bo odpovedala. Preveč nizkotno se jim zdi, da bi sami proizvedli večji del tega kar potrebujejo. Ne boste verjeli, ampak obstaja neka precej resna tematika, kateri se reče technotopia oziroma transhumanism. Razpravlja se o tehnološkem svetu, kjer bodo vladali roboti in tehnologije, kjer bo človek neke vrste robot, cyborg,.. Imeli boste vgrajen nek mikročip, ali mini računalnik in boste postali blazni/o pametni; imeli boste zmožnosti takšne kot ima računalnik (iskanje podatkov, računanje), lahko se boste celo povezali na internet. Velikanski uspeh za človeštvo, mar ne? Na nekem slovenskem forumu sem bral precej resne razprave, kako je smiselno ustvariti biološke robote, kateri bodo opravljali dela namesto nas – v kolikor ostanemo ljudje.. Venus project je podobno; masovna proizvodnja, celotno gradnjo izvajajo roboti. Vse kar je potrebno človeku za narediti je to, da robotu pove kaj hoče, in robot bo s svojimi pomočniki to zgradil. „Resnična demokracija, sodelovanje na človeški ravni“, ne pa da ti arhitekt nariše hišo in ti nimaš nobene besede pri tem – robotom bomo lahko govorili kakšno hišo bomo hoteli, in „v trenutku se bo pojavila pred nami“. Namen tehnologije je, da „obogati življenja ljudi“. „Znanost in tehnologija s skrbmi za človeka in okolje.“ (citati iz venus project strani in videov; housing, counstructing) Avtomatizirano, robotsko vodeno, celo sateliti v vesolju,… Kako za vraga naj bi to „obogatilo življenje ljudi“? Kaj bodo ljudje v tem svetu sploh počeli? Še naprej razvijali in raziskovali tehnologije, kot je nanotehnologija, katera jih bo s takšno miselnostjo še nadaljnje zasužnjila in naredila še bolj otopele? Kakšno predstavo o človeku oz. človeštvu imajo ti ljudje? “Samo dve reči sta neskončni,..“
 

Mogoče bi poleg zapiranja bančnih računov bilo potrebno tudi odpovedati se (poleg uvoza osnovnih prehrambenih izdelkov) vsaj še (jih zapakirati in poslati na matična podjetja v tujino) vsem tem mp3 predvajalnikom in pametnim telefonom, kateri človeku ne dovolijo niti trenutka oddiha… … Kaj pa vem… Mogoče bi se ljudje v tem primeru za odtenek boljše počutili in kvalitetnejše uporabljali svoj prosti čas..
 

se nadaljuje..
 

Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije

Gledam oddaje o generaciji mladih od 25-35 let, kamor tudi sam spadam, in poslušam vse to o nevidnosti, neučinkovitosti, ne-iniciativnosti, zabušavanju (vse kar ni v skladu “main-stream” vrednotami je stigmatizirano) in kako živijo doma pri starših (največji greh na tem svetu), kako bi se morali osamosvojiti (karkoli že to pomeni), kako bi morali biti družbeno koristni, itd.

Zdi se, kot da je nekaj hudo narobe s to generacijo.. Se strinjam, marsikaj je narobe z nami.. A dajmo najprej zavrteti čas nazaj, v leta ko smo bili rojeni, torej od leta.. 1976 do leta 1986. Še malo nazaj, v čas naših staršev, leta 1953 do 1963, približno. Naši dedki in babice so videli vojno, živeli v časih pomanjkanja pred in po vojni. Ničesar si niso mogli privoščiti, ni bilo materialnih dobrin, ni bilo počitnic,.. potrebno je bilo delati in biti večinoma doma. Tudi naši starši so odraščali v pomanjkanju. A bolj kot so postajali starejši, bolj se je čutil vpliv prenovljene povojne proizvodnje. Začeli so prihajati televizorji, avtomobili, pralni stroji, gospodinjski aparati, oblačila, elektrika, vodovod,.. srednja šola, študij na fakulteti, filmi, glasba, diskoteke,… Ko so nas rodili, so bili do dobra tudi v novih miselnih nazorih, predvsem „Študiraj, pa ti ne bo potrebno delati“, „zakaj bi moral jaz delati, če lahko drugi delajo namesto mene“, permisivna vzgoja ali bolje rečeno ne-vzgajanje otrok,..

Z vzgojo je tako, zahteva čas in energijo. Naši starši so morali biti prisotni pri družinskih opravilih, ker je bilo vsega enostavno preveč, da bi starša zmogla sama; hočeš nočeš, bili so primorani v sodelovanje. Vzgajali so jih strogo, niso jih posebej učili, naučili so se s posnemanjem in z delom. Pri nas je bilo pa že drugače, v trgovini se je dalo dobiti več, vsi ti aparati in pripomočki in mehanizacija je omogočila, da sta starša sama lahko naredila bistveno več brez vmešavanja otrok – in tudi sta. Ker vzgoja je težko delo, težko je otroka učiti novih reči; marsikaj bo naredil narobe, marsikaj zasral, in več bo dela, ker bo potrebno popravljati njegove napake. Tako sta otroka potisnila na stranski tir, zadovoljni so bili vsi, narejeno je bilo pa tudi vse.

Otroci prepuščeni sami sebi, oziroma televiziji in predvsem računalniku, odrinjeni na rob in vzgajani v duhu „ti se le pridno uči in hodi v šolo in študiraj, da ti ne bo potrebno delati, midva ti bova pa tačas nudila vse potrebno“. Kar pomeni: „ti si preveč štorast/len/zabit, da bi se naučil kakšno opravilo ali znal kaj sam narediti, in če bi kaj poizkušal, bi naredil več škode kot koristi, zato se raje uči oz. si lahko tudi za računalnikom, le da bo mir pred teboj“. In v tem duhu smo odraščali. Starši so imeli izobrazbo, ni jim bilo potrebno delati ali veliko manj, ker so si lahko ogromno kupili v novo rastočih trgovinah.. in enako so pričakovali tudi od otrok – da bodo oni imeli še boljšo izobrazbo in jim bo potrebno delati še bistveno manj, skorajda nič. Napredek.

Čutiti je (bilo) velik odpor do dela, in nekako je tudi jasno, od kje pride do tega odpora. Če pogledam stare starše.. če hipnotizirani ne sedijo pred televizijo, oz. predvsem ko se lotijo kakšnega bolj resnega dela so vedno na trnih, da bo le vse opravljeno, vse pod streho. Vedno pod nekakšnim pritiskom, nervozo, vse delati s polno hitrostjo in brez počitka, tudi po kosilu ne,.. Točno vedo kaj kam paše, vedo kakšno mora življenje biti, niso pripravljeni poslušati nič drugega.. In jasno, da se ljudem takšen odnos do dela zagnusi – in kot nalašč, je bila našim staršem ponujena alternativa – fakultete, službe v podjetjih/institucijah. Kaj to točno pomeni verjetno nihče ni vedel, vedeli so le, da tisti tam gori imajo in si lahko privoščijo vse. Saj veste, kako je s tem idealiziranjem, politiki rečejo „sprememba“, „blaginja“, „svoboda“, in vsak si predstavlja svojo idealizirano sliko, najlepše kar je možno. In tako so tudi te službe, ki človeku nudijo vse, neka idealizirana podoba – imamo idealizirano predstavo kaj se dela v teh službah (čeprav, če bi malo bolj pomislili, kaj bi to lahko bilo, bi verjetno ugotovil, da imajo bolj kot ne zatemnjeno/črno/prazno sliko) – dejansko stanje je pa mnogokrat drugače. Nihče na primer niti pomisli, da morda „blaginja“ za politika pomeni suženjstvo in ubogljivost nižjih razredov.

Ko je čedalje več ljudi delalo v takšnih službah, ki so nudile vse, smo spoznali, da niti ni tako lepo. Sediš v neki pisarni in prelagaš papirje. Pridejo raznorazni šefi, en zahteva eno, drugi drugo. Zatakne se pri tej stvari, zatakne se pri oni stvari – zaradi ene črke na papirju, in je potrebno vse na novo. Potrebno se je sestati in dogovoriti o neki zelo pomembni zadevi z enim vele-pomembnim človekom, mu lezti v rit, potem drugemu.. Nekako še večja zmeda, še večji direndaj, še več mešanja zraka brez pravega učinka, a ker po neki čudežni formuli – le kdo bi lahko vedel kakšen čarovniški trik je to – vso to mešanje zraka prinaša zelo visok standard in nakup vseh igračk in posestev in gradnjo hiše in ostalega. Zdi se, da večje kot je mešanje zraka (največje mešanje zraka predstavljajo bankirji), večje so možnosti za dobro življenje tudi v realnem svetu. Tako bi kar na enkrat vsi radi bili „leaderji“, mana-ger-ji, ekonomisti, marketinški svetovalci, borzniki, podjetniki – vsi bi radi sodelovali pri tem čarovniškem triku, delal ne bi pa nobeden. Za kramp, lopato, motiko, pa ne bi nihče več niti za trenutek poprijel..

Tako danes ta preljuba družba/sistem/civilizacija, ponuja le še več mešanja zraka oz nadaljnje zasužnjevanje. Ali so na voljo zgoraj opisane službe, ali pa panoge in področja, ki spodbujajo še večjo zasužnjevanje in že tako veliko norost. Sem spadajo raznorazni NVOji (kaj v povezavi z NWO morda? – glej Malachi Martin), s propagiranjem homoseksualnosti, vsiljivega povezovanja (kot da ni tega že tako ali tako preveč), medkulturno/mobilno družbo (v kateri ne bo nikoli možno zgraditi trdne lokalne skupnosti), projekti v tujini za premlade, kateri niti ne vedo kakšne so vrednote in običaji domačega okolja, tujina jim pa še dodatno vcepi nove vrednote, nastane še večja zmedenost v njihovi glavi.. Med razvojnimi in znanstvenimi panogami, tako se zdi, množično največ zaposlitev ponuja rekonstrukcija fizičnega sveta, torej navidezna resničnost. Računalništvo, filmi, celo knjige.. Vse gre v smer grafične upodobitve realnega sveta. Da se bo čim več reči dalo videti na računalniškem zaslonu, seveda v 3D različici (3D aplikacija planinskih poti, 1.3 milijona evrov(?)).. da bo vse vezano na računalnik in posledično en centralen sistem. Dela se na bazah podatkov, na vizualnih predstavah, celo na drugih čutnih dražljajih (Xpand). Kmalu bomo lahko le še sedeli doma, priklopljeni na nek stroj in vstopili v katerikoli svet. Računalniška igrica bo lahko že takšna, da bo resnična simulacija; da bo imel človek občutek, da on dejansko živi v tem svetu, in bo priklopljen na to napravo in živel v takšnem svetu.. Kaj bo potem.. se spomnim eno predavanje od Alan Watts-a.. kaj bo potem, ko bomo rekonstruirali resničnost. Ko bo dejansko precej podobno kot je Matrici (1999), ko bomo lahko priklopljeni tudi več dni/tednov in igrali nek navidezen scenarij. Kakšno pustolovsko dogodivščino, ala Indiana Jones, ali pa seksualno fantazijo, ali vojno simulacijo, ali kakšno dogajanje iz knjig,… In bo ves smisel življenja le v tem, da bomo doživljali in izpolnjevali vedno nove in nove navidezne resničnosti. Verjetno, ker ne bo nikakršnega zavedanja in ker bomo popolnoma degradirani, bo večina le te temeljila predvsem na „čutnih užitkih najnižje vrste“.

Samo še to zna ponuditi današnja civilizacija. Če delate na / se ukvarjate s temi področji, tedaj imate možnosti in podporo, če niste v tem, potem ste družbi praktično odveč. Tako imamo mlade nadobudneže, ki so uspešni v teh panogah in okoli razglašajo, „kako je mogoče uspeti, če se hoče, če je volja,.. Če pa nočete delati, potem pa ne bo nič“. Če se hočete izživljati nad drugimi, psihično in mnogokrat še vedno fizično, če podpirate „laž in živite iz nje“, če razmišljate v stilu: „Že res da je veliko krivic in nesmiselnosti, a kaj moremo, naredi svoje delo in bodi tiho, ne vmešavaj se. Služba ti nudi denar in s tem lagodno življenje, zato se ne pritožuj (Vivekananda, a slišal tudi v živo). Kaj zato, če se nekomu dogaja krivica, kaj zato, če sebi odtrgamo večji kos pogače, kaj zato, če prodajamo nepomembne izdelke,.. Skrbite zase, za svojo družino, da bo vam samim lepo v življenju, za druge pa naj vam ne bo mar. (Nekaj takšnega (zadnja poved) je Rockafella rekel Aaronu Russoju)“ „Ne sprašujte kaj je namen te tehnologije, v kakšne namene se lahko uporablja, ne pritožujte se, če vas priganjajo, saj ste tako ali tako last korporacije/institucije (kupljeni ste z denarjem),..“ Za vse takšne ubogljive, ozkogledne, sebične, nepoštene je dela več kot dovolj. Ljudem so pokradli vso lastnino, sedaj jim skušajo ukrasti še možgane (dobesedno) in nato še dušo – vedno se kaj najde, da lahko zver sistema ukrade. Iz vsega tega se zverina napaja, to sistem spodbuja in nagrajuje, in sistem zahteva od peščice mladih, da bodo takšen sistem podpirali in poganjali naprej – eni na vodilnih mestih, drugi kot hrana.
 

Vsemu temu smo se mladi uprli, tisti, ki nam ni vseeno kakšen bo človek kot bitje, ki nočemo izkoriščati in se izživljati nad soljudmi, ki nočemo podpirati tega hiperaktivnega/bombastičnega/rajas-tičnega načina življenja.. Ki hočemo bolj umirjeno življenje, bolj umirjena mesta, z vrednotami kot so modrost, spoštovanje, razumevanje, prijaznost, poslušanje, vzeti si čas za drugega in zase, pošteno delo,.. neko satvično življenje – umirjeno, a hkrati aktivno. Ki hočemo raziskovati in delati na področju zavesti, poglabljanju v odnosu do Boga, razumevanju in poslušanju sveta okoli sebe,… Za takšne, pa ni prostora niti podpore niti svobode. Zdi se celo, da se ta pošast sistema boji takšnih ljudi – seveda, ker to pomeni njeno smrt – vse ostalo jo ohranijo živo; vso nadaljevanje teh zgrešenih vrednot in izkoriščanja, je njeno življenje, ostalo je smrt – prijaznost, razumevanje, spoštovanje,.. to je njena smrt.. in pošast to ve in tega se boji. Zato hoče mlade na vse načina odvrniti od takšnega načina življenja. Tudi s tem, da propagira uspešne mlade ljudi, ki so v okviru nastavljenih poti uspeli. S tem, ko se ti potem šopirijo in izpostavljajo kako so uspešni in kako je vse na svetu lepo in prav in dobro… In ravno tu vidim upanje, ko mnogi zavračamo takšen marketing in mu ne nasedamo, in gremo po notranji poti, četudi nas vsi ovirajo in hočejo od tega odvrniti; z grožnjami ali z mamljivimi ponudbam.

No, nekaj časa je potrebno živeti/delati v sistemu, ker se v njem rodimo. Odnos bi moral biti takšen, kakršen je odnos pravega katolika (lahko gledamo tudi širše; sem spadajo vsi ki „so v srcu pošteni“) in je bil odnos katolikov v prvih treh stoletjih: „to delo moramo opraviti, brez tega bomo umrli, vemo da s tem podpiramo sistem na svoji grešni poti, a trenutno ni druge izbire. Zato pa ta denar, ki ga dobimo, uporabimo zase le za najnujnejše potrebe, nekaj ga dajmo na stran, z ostalim pa pomagajmo revežem. Ko delamo, delajmo v okviru možnega čim bolj pošteno in pravično, čim manj prilivajmo olja na ogenj izkoriščanja, podtikanja polen, in ostalih nepoštenosti na delavnem mestu. Ko pa z delom končamo, pa ne pozabimo na vse te grozote, temveč prosimo Boga in molimo, da nam podeli milost in čim bolj ublaži vso to svinjarijo. Molimo za svoje sovražnike, kajti naši sovražniki so sovražni zaradi tega, ker živijo v grehu: „Vsak, ki greši, je suženj greha.“ Zatorej so sami večji sužnji kot mi, in iz svojega stanja notranje nemoči se napajajo s trpljenjem drugih. Molimo torej zanje, da bodo imeli več razumnosti, več modrosti, da bodo znali živeti čim bolj prijazno do okolice.“ Nekaj takšen naj bi bil odnos ljudi na delavnih mestih, bolj kot je delavno mesto odgovorno, bližje takšnemu načinu naj bi razumen, v srcu čist človek delal/živel. Vse drugo je pot teme in nadaljevanje tega, kar imamo sedaj.…
 

Torej, če nekako povzamem, z mladimi ni nič narobe, narobe je s sistemom, s to miselnostjo sistema, kateri so nasedli že naši starši in seveda nazaj v preteklost, a v milejši obliki. V prvi vrsti ta miselnost pomeni, da obstaja nekje znotraj sistema obljubljena dežela ala Amerika. V to deželo bomo očitno prišli ne z odgovornim in poštenim delom v sedanjosti, ampak z malomarnostjo, z življenjem v navideznem svetu, z izkoriščanjem drugih, z zanemarjanjem svojih osnovnih dolžnosti, z zanemarjanjem materialnih dobrin in nižjih delavnih mest – “logično”, kajti takšen način trenutno prinaša večje denarce.. Pomeni tudi, da je idealno življenje življenje brez dela. Vsakršno delo je zlo. Zato, za uspešno in užitkov polno življenje, potrebujemo sužnje. Z vso svojo modrostjo, tehnologijo, inteligenco še vedno nočemo biti sposobni, da bi lahko v okviru lastne skupnosti živeli ugodno življenje, da bi lahko vsak UGLEDEN član družbe poprijel za vsakršno, še tako na videz nepotrebno opravilo (beri: Thomas More – Utopija (1516)). Ne, mi potrebujemo sužnje, da bodo opravljali nizkotna dela, ki niso nič drugega kot stranski produkt lenega in neodgovornega in vampirskega načina življenja. Življenja izven vseh zapovedi in smerokazov svetih ljudi.. In to nekateri imenujejo razumno življenje, „tako pač je in drugače ne more biti“ življenje.. Japajade..

Mladi, mladi smo bili obkroženi s to miselnostjo, jo privzeli nase in ji nekaj časa sledili, a sedaj smo se, ko smo videli vso/’večji del’ njene neumnosti, od te miselnosti oddaljili (–> „nevidni“) – a z namenom (ne vsi, mnogo jih je še vedno zavedenih), da se z njo soočimo in jo z zavedanjem/razumevanjem/ljubeznijo in predvsem Božjo milostjo tudi raztopimo. Kajti smo mladi, imamo še dovolj volje/moči/energije, raste pa tudi naše zavedanje/znanje/sposobnosti. Smo mladi, imamo prihodnost in moč, in to bomo tudi storili.. lahko se nam pridružite, ali pa nadaljujete svojo izkoriščevalsko pot kje drugje – na tem planetu nič več, bilo je dovolj..
 

—–
nadaljevanja sledijo
 

Protesti in kaj se lahko naučimo

Hecno, ali ni? V Egiptu so bili 30 let pod diktaturo, sedaj pa se borijo za svobodo in demokracijo.

To me spominja na malo mlajšega kolega, ki sem ga srečal pred lokalom v katerem je delal kot kuhar. Mlad poba, že dve ali tri leta dela v kuhinji, delal tudi med srednjo, sedaj srednjo že končal – pred letom ali dvema. Nekaj takšnega. In se pritožuje, da mu je počasi vsega dosti, da mu kuhinja ni več izziv, da bi rad poizkusil še kaj drugega, zato se je odločil, da se bo vpisal na faks. Logično, narejena diploma, več možnosti za službo, nove naveze, novi izzivi,.. Medtem pa jaz, že dve leti izven faksa. Hja…

Egipt se bori za svobodo in demokracijo, na drugi strani pa imamo mi v Sloveniji to dvoje že precej časa, pa ravno tako iščemo nove poti. Iščemo nov način življenja, ki bi končno prinesel reči, po katerih vsi hrepenimo; Mir, Sreča, Izpolnitev, Razumevanje, Sočutje, Spoštovanje, Ljubezen, Zdravo pamet, Modrost,….
 

Ljudem gre čedalje slabše in slabše, ne naredijo nič kar bi obrnilo tok dogajanja, slepi so za opozorila, nekega dne pa POK! Četudi je bila le mala iskrica.

Stanje se slabša povsod po svetu, zato utegne priti do takšnih protestov povsod po svetu. Ker za miren prehod, za mirno preobrazbo večina ljudi enostavno ni dovolj “izobraženih”. Ne morejo zmagati z modrostjo, ne morejo zmagati s svojim Duhom, niso uslišani, zato bodo svoje mnenje povedali z miroljubnimi protesti, ki pa se lahko hitro sprevržejo v nasilje. V državah, kjer je veliko revnih, je velika verjetnost da se to zgodi, medtem ko v državah, kjer je srednji sloj še kar močan, na primer v Sloveniji, je možnost za izbruhe nasilja manjša (ob dobri organizaciji).

Težko je reči kaj prinesejo protesti, kaj prinesejo razdejanja v državi,.. ali je pač bolje biti tiho? Američani še ne protestirajo, pa vendar imajo oblasti pripravljene FEMA camps – zapore za državljane. Če bi prišlo do množičnih nasilnih protestov v ZDA, bi jih bile oblasti sposobne zadušiti? Verjetno.

Ampak bolj vprašanje to, sedanji protesti v Egiptu – ljudje hočejo odstop voditelja in svobodo. In kaj bo sledilo? Kdo bo naslednji voditelj? Zgolj želeti si “mirno življenje” ni zadosti, potrebna je neka vizija – vsaj nek osnutek vizije. Kaj bo sledilo temu kaosu? Kaj bo sledilo, ko bodo imeli svobodo? Ker svoboda je spet ena takšna pretkana (tricky) zadeva. Svoboda pomeni možnost izbire, izbire med dobrim in slabim, za dobro odločanje pa je potrebna modrost. Kajti brez modrosti, svoboda hitro postane suženjstvo. Američani pravijo, da so svobodni – a vendarle so sužnji svojemu poželenju in strastem, ter navsezadnje tudi sužnji diktaturi pod pretvezo demokracije.

Pojavlja se novi voditelj opozicije, ki so ga nastavili Američani, in ki zagotovo ne bi prinesel nobenih bistvenih sprememb – le navidezne.. Gre morda svet v kaos? V tako velik kaos, da bo nastopil antikrist kot odrešenik? (Prihod antikrista je napovedan pred drugim Kristusovim prihodom.) Kajti antikrist naj bi prišel na ta način: (a) Človeštvo bo v globalni krizi – demonstracije in nemiri po svetu, (b) prikazal se bo voditelj/antikrist, ki bo imel odgovor za vse človeške probleme in rekel, da je Bog ter (c) ljudje ga bodo častili kot Boga. V nekem vsesplošnem kaosu brez jasnih vlog, kjer se ne ve kdo pije in kdo plača, bi bil to eden od verjetnih izidov. Kjer naivni ljudje, brez upanja in modrosti, popolnoma že obupani in utrujeni od vojn, hočejo le konec nemirov in ustaljeno življenje naprej. V tem stanju pa bi bili pripravljeni sprejeti tudi najbolj absurdne odločitve in se marsikateri pravici odpovedati na račun “miru”. “Obljubil vam je red, obljubil vam je mir in vse kar je hotel v zameno je bila vaša tiha ubogljivost.
 

Tako da bi vsem svetoval, dokler je še čas, da se pripravite in oborožite z znanjem in modrostjo (o človeku, čustvih, svetu, in Bogu) ter da imate noge na zemlji in Duha v Nebesih.

6 Slišali pa boste o vojnah in novice o vojskovanjih; glejte, da se ne daste zbegati! Vse to se namreč mora zgoditi, vendar to še ne bo dovršitev. 7 Vstal bo narod zoper narod, država zoper državo. Lakota in potresi bodo na raznih krajih, 8 vendar bo vse to kakor začetek porodnih bolečin. 9 Takrat vas bodo izročali mučenju in vas bodo morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. 10 Veliko jih bo takrat klonilo. Izdajali bodo drug drugega in se sovražili. 11 Nastopilo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge premotili. 12 Ker bo krivica narasla, bo ljubezen pri mnogih ugasnila. 13 Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. 14 In ta evangelij kraljestva bodo oznanjali po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat pride dovršitev. ~ Mt 24,6-13