Archive for the 'Odnosi' Category

Vsem veleumnikom

Published on April 10, 2009 in Odnosi. 8 Comments Tags: , , , , , , .

Nikoli nisem razumel starejših ljudi, ki drugim vsiljujejo svoje mnenje, ki od drugih zahtevajo določen način obnašanja, določen način delovanja. Še posebej, ko je očitno, da njihovo življenje ni življenje, ki bi si ga človek želel posnemati.

Zakaj bi moral narediti po tvoje? Kakšen smisel ima vse to? Kam me bo to pripeljalo..? Star bom 50 let (in več), hodil v službo, ki je ne maram, imel družino in ženo s katero se komaj kaj pogovarjam, in če se že, izjemno površinsko. Tisti čas, ko ne bom v službi, si bom zapolnil s športnimi in družbenimi dejavnostmi, preostanek pa vegetiral pred televizijo ali na internetu, vse samo zato, da se izognem samemu sebi.. Zakaj mi ne pustiš, da grem po svoji poti? Zakaj mi ne zaupaš? Mar ne vidiš, kaj takšno življenje povzroča tebi in tvojim bližnjim? Res hočeš, da jaz živim enako življenje kot ti, enako hipnotizirano življenje?

Saj razumem, veš da to ni to, a ne vidiš izhoda. “Ni najbolj optimalno, a je najboljše kar lahko človek ima. Videl sem pa že veliko ljudi, ki so poizkušali nekaj svojega, a na koncu so vsi propadli in pristali še slabše od povprečja. Zato se drži povprečja in delaj tako kot drugi delajo pa boš mirno prišel čez življenje.” Mirno?!?! Misliš mrtvo, hladno, nepremično, zakrnelo, togo?

Vem tudi, da kljub vsemu še vedno imaš sanje, a jim ne dovoliš vzkliti. Še vedno imaš inspiracije, a jih neprestano tlačiš. Želiš si sprememb, a se bojiš kaj bodo “THE OTHERS” rekli. Želiš si svetlobe, a se nisi pripravljen soočiti s temo. Hočeš živeti drugače, a za to nisi pripravljen nič spremeniti. Želiš biti močan, a se neprestano oklepaš vloge žrtve. Hočeš biti svoboden, vendar vedno znova podležeš svojim navadam.

Razumem vse to in vem kako je to, tudi sam sem občasno na tem mestu, kjer si ti že mnogo let. Tako da te kljub vsemu ne morem sovražiti, nasprotno, preplavlja me globoko sočutje.
 

On je pa tak in tak

Published on February 21, 2008 in Odnosi. 2 Comments Tags: , , , , .

Nekaj neverjetnega je, koliko si ljudje delajo utvare, da nekoga poznajo. Po petih minutah pogovora si si že napravil vtis o meni, po petih minutah že vse veš kar je vedeti o meni? Po tem kar sem povedal v petih minutah, po mojem zunanjem videzu, po obleki, po avtu, po prijateljih, ki so prišli z menoj,.. si upaš delati zaključke in trditi, da veš, kakšen sem jaz, da veš, kakšna je moja osebnost, da veš, kdo sem jaz?

Pa si res prepričan, da veš vse kar je vedeti o meni. Lahko sem pa imel le slab dan, planeti niso bili v najboljši poziciji, sem vstal z levo nogo,.. A ti si upaš po 5ih minutah trditi, da veš kakšen sem jaz in me že ocenjevati in opravljati? Torej tudi poznaš moje misli, moje skrite želje, talente, strahove? Veš kakšen sem za zaprtimi vrati?

Če bi bil iskren bi rekel približno takole: “Glede na to, kar sem imel videti v petih minutah mislim to in to. Vendar pa je to le začasno stališče, ki je plod mojih prepričanj/filtrov in se lahko celotno stališče spremeni. Zato so kakršni koli dokončni zaključki popolnoma odveč.”

obtoževanje
Violator3

Ampak, ti si delaš utvare, da nekoga poznaš in že po 5ih minutah si ustvariš neko bolj ali manj dokončno stališče. Zato pravijo, da je prvi vtis pomemben, kajti od takrat naprej te drugi vidijo le preko svojih prepričanj, preko nalepk, ki so ti jih napopali v 5ih minutah. Poleg tega, da so ta prepričanja filter skozi katerega vidimo svet, imajo tudi težnjo po samoohranitvi, zatorej se ne marajo prilagajati, nerada priznajo svojo zmoto. Če je potrebno raje prikrojijo resničnost, da bo ustrezala že znanemu. Nekaj malega je vidno pri optičnih iluzijah.
 

Nič drugače kot 5minutna srečanja niso stara poznanstva, ljudje, s katerimi smo preživeli precejšen del določenega obdobja. To je po eni strani še huje, kajti ljudje se tekom časa spreminjamo ali pa ne pokažemo vsega. V preteklosti smo res morda bili takšni in takšni, s tem so se tudi prepričanja še utrdila, nalepke so še toliko bolj trdno določene. Srečanje s takšnim človekom zna biti prava nočna mora, trdi namreč, da me pozna, v resnici pa me vidi še vedno takšnega, kot sem bil v preteklosti – ali bolj točno rečeno, vidi me takšnega, kot sem se kazal na zunaj v preteklosti.. Kdo pa je rekel, da je to vse, kar je vedeti o meni. Saj ne moreš poznati, kaj sem jaz zadrževal zase, kaj sem resnično imel v mislih, kakšna so bila moja resnična hrepenenja, talenti, strahovi. O tem se pa tako ali tako nismo nikoli pogovarjali, pa četudi bi se, bi le zatrli ali pa ne bi razumeli – tako da je zelo lepo, da je bilo tako.. Podobno je z ljudmi, ki jih srečujem vsakodnevno, trdijo, da me poznajo..
 

Tako da človek, ne delaj si utvar, da nekoga poznaš. Niti si ne delaj utvar, da veš kaj je za nekoga najboljše. Ne moreš poznati vseh misli, vseh hrepenenj, vseh strahov, nihče ti ne bo vsega povedal. Pa četudi bi se tak človek našel, ki bi ti vse povedal, kako pa veš, da on sebe pozna, kako veš, da ve vse kar je vedeti o sebi?