Človek, zbudi se..

Mediji že nekaj časa precej agresivno ravnajo z oglaševanjem. Reklamni bloki kar se da pogosto, reklame med oddajami, takšno in drugačno spodbujanje potrošnje,.. Ravno tako vse novice in poročila iz dogajanja v politiki, po svetu, med znanimi osebnostmi težijo bolj kot ne k senzacionalnosti in trivialnosti.

A dobra stran tega je ta, da veliko ljudi spoznava, da je vse le še monotono ponavljanje. Da tako ali tako ne povedo nič novega, da niti ni nujno, da imajo vedno prav, da jim je v interesu bolj gledanost/branost kot denar. Kdaj se bo to vstavilo, kam vse to pelje?

Današnja civilizacija se obnaša kot rakave celice, ne zanima je nič drugega kot nenehna rast, kar pa pomeni čedalje večje izkoriščanje ljudi, živali in narave. Če pa hoče nek sistem delovati, pa naj si bo to katerikoli sistem, potem pa mora imeti neke meje, da svojega gostitelja ne ubije prehitro, kajti ko bo gostitelj mrtev ali se ne bo pustil več izkoriščati, bo umrl tudi sistem.

Eden od načinov kako naš sistem deluje je podložnost avtoriteti, katerikoli avtoriteti - kajti vsak skorajda poklekne na zgolj pogled pred nadrejenim (včasih bolj kot danes). Starši, šefi, vera, televizijski voditelji, znane osebnosti, politiki, gospodarstveniki,… Ko začne ena vrsta avtoritete pokati po šivih, kmalu začnejo tudi ostale. Medijem počasi začenjamo ne-verjeti, dvomiti v to kar povedo in s kakšnim motivom, to pa bo posledično prineslo dvom in s tem razpad tudi ostalih avtoritet. Ostalih zunanjih avtoritet, še vedno pa ostanejo druge pasti.

Ko preceniš pomembne (slavne) ljudi,
ljudstvo postane nemočno.
Lao Tzu

Ta zabavna industrija je v svoji osnovi zelo zgrešena, škodo povzroča tako zvezdnikom kot oboževalcem.

Zvezdniki. Toliko denarja, da ne vedo kaj bi z njim; v zahodnih državah se ne morejo mirno sprehajati med ljudmi; ko slava usahne ali že prej, zapadejo v alkohol, droge, mamila ali pa so močno psihično moteni; zaradi preobremenitve in preveč odrekanja jim odmira telo, nenehno ga morajo vzdrževati z umetnimi sredstvi, predvsem lepoto in težo; paziti morajo, kako zgledajo, kako se kažejo v javnosti, kaj rečejo; ko kaj zajebejo, jih tisti ljudje, ki so jih prej podpirali, zatolčejo v nulo; odvisni so od javnega mnenja, svojo moč si črpajo od tam..

Oboževalci zgornje stvari spregledajo, zvezdnikovo življenje na odru projecirajo na vseh 24ur. Kar vodi v to, da ves denar zapravijo za to, da so lahko v stiku z zvezdniki (v živo, televizija, plakati,..); cele dneve presedijo pred televizijo in jih gledajo, zase pa nič ne naredijo; možganske celice zaradi neuporabe odmirajo, prav tako odmira telo; ne vidijo rešitve za svojo bedo, malo odrešitve jim prinaša edino gledanje svojega zvezdnika…

Ne pozabimo pa, koliko denarja gre za te stvari. Zakaj gre toliko denarja? Ker ljudje to gledajo, na kratki rok jim sicer koristi, na dolgi le podaljšuje agonijo. Tako oboževalcem kot zvezdnikom. Si predstavljate, če bi bil ta denar usmerjen v izobraževanje visoko kvalitetnega učiteljskega kadra, koliko učiteljev bi lahko izobrazili, koliko ljudi na tak način preobrazili, jim pokazali pot k svoji pravi naravi..

A na take čase bo potrebno še malo počakati. Danes je realnost taka, da imamo nekaj športnikov, ki jih vsi obožujejo, imamo nekaj bistrih zabavnih glav, ki so zgled vsakomur, vendar množica se zgolj naslanja nanje in zase nič ne naredi; “kako je on pameten,” “blagor njemu, jaz tega nikoli ne bom dosegel.” Ali pa druga skrajnost, in hočejo biti kot oni, a na koncu v bolečinah spoznajo, da to ni to kar njih veseli.

Vendar razlika med navadnimi ljudmi in mnogimi zvezdniki sploh ni tako velika. Vsi imamo velike in male potrebe, vsi približno enako zgrajeno telo, vsi enako možganskih celic (razlikuje se le od povezav med njimi), po vseh se pretaka enaka kri, vsi dihamo isti zrak, vsi jemo enako hrano, vsi dobimo svetlobo in toploto od Sonca, vsi imamo 10 prstov na rokah, 10 prstov na nogah, enake oči, enaka ušesa, v osnovi enake probleme, enake strahove, enaka poželenja, podvrženi enakim norostim ega… Z drugimi besedami povedano, nič kaj bistvenega niso v življenju dojeli, nič kaj bistvenega se niso naučili. Vse kar znajo je tistih nekaj minut, ostalo je pa mogoče še huje kot pri povprečnem človeku - a množica jih kljub vsemu posnema. Namesto, da bi posnemali ljudi, ki poznajo in živijo skrivnosti življenja, posnamajo zvezdnike.

Zvezdniki so šli vsaj preko nekaterih ovir, marsikdo pa še tega ne. Čemu ne bi vsak posameznik nekaj naredil zase, čemu je tako lahko čakati na druge, se na druge naslanjati? Nam to res prinaša energijo ali le podaljšuje neko hipnotično stanje? Si res želimo tako živeti celo življenje ob zavedanju, da čudežna palčka ne obstaja ali bi raje v polnosti živeli življenje? V končni fazi je izbira v rokah vsakega posameznika - slej ko prej bo vsak to spoznal…

Kaj se je zgodilo z vsem kruhom? Kje je tisti dobri in zdravi domači kruh iz kmečkih pečic? Kje so časi, ko so ljudje s spoštovanjem jedli kvalitetno hrano, ko so ljudje sami pridelovali kar rabijo. Danes pa se ženemo za dobičkom in delamo dela, ki so sama sebi namen, osnove za življenje pa propadajo.

Kje so vse tiste kvalitetne zabave, ko se je človek ob tem dejansko sprostil? Kje so tisti vaški plesi, vaške igre, kjer je bilo iskreno veselje in smeh. Čemu danes rabimo toliko alkohola in drog, da uspava vse probleme, glasno muziko, da preglasi vse težave? Čemu toliko presedanja pred televizijo, čemur ironično rečemo sprostitev? Kajti če bi pobližje pogledali, oz. če pogledamo širše, v države kjer so pred nami, potem vidimo, da tu ni nobene prave sprostitve. Kje je tu Zeitgiest v praksi?

Kje so kvaliteten kruh in pristne zabave?
 

Evropsko prvenstvo 2008 v nogometu - prevzame vse naslovnice, najpomembnejša tema meseca. Po naključju, ravno v času izpitov in zaključevanje šolskega leta. Ali se zavedamo, koliko časa, energije in predvsem denarja gre za te stvari? Res je, da gre za nekatere druge stvari še več denarja, predvsem za vojno in vojsko (patrije 258,5 milijona evrov), vendar kaj dosti ne zaostaja zabavna industrija. Recimo Euro 2008, zgolj z vstopnicami bodo zaslužili okoli 70 milijonov evrov! Kaj vse se da kupiti in omogočiti s tem denarjem, si lahko samo predstavljamo. Koliko igrišč in telovadnic za otroke, koliko kvalitetnih usposabljanj za učitelje (čeprav v to rahlo dvomim..), koliko…

Ampak toliko denarja in ves pomp okoli tega je predvsem zato, ker LJUDJE TO GLEDAJO. Zakaj gledajo? Nekaj je tukaj agresivni marketing, prvenstvo na vsakem koraku in ne moreš mimo tega, da ne bi pogledal kakšne tekme - že zaradi tega, da si “in.” Ampak ljudje gledajo predvsem zaradi tega, ker se ob tem sprostijo, se zabavajo - čeprav to pomeni le sedenje, pitje piva in grizljanje junk food-a. Kljub vsemu pozabijo na svoje vsakdanje probleme, na preteklost, na svojo prihodnost. Neumni bi bili, če bi izpustili tako priložnost za sprostitev. Vendar, od kje so ljudje toliko zafrustrirani, od kje imajo tako veliko problemov? Se ne bi dalo vsega skupaj rešiti na bolj enostaven način?

V veliki meri je tu struktura in delovanje celotne družbe; živčnost doma, živčnost v službi, pranje možganov na vsakem koraku, omejevanje, poneumljanje, zatiranje,.. Ne morem pa mimo tega, da mora biti nekaj takega v človeku, nek stvor, nek parazit (ego), kar to omogoča. Neverjetno je namreč, kako mnogi celo zagovarjajo ta sistem, ki več kot očitno ne deluje. Vidijo pri sebi, v svoji okolici, v širši družbi, pa nočejo dojeti, delajo se slepe..

Pranje možganov na vsakem koraku, vendar vsak sam je za to odgovoren. Nadaljuj z branjem »

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Zadnje čase opažam, da je (ta naša slovenska) duhovnost potisnjena na sam rob družbe. Ni toliko potisnjena na rob s strani širše družbe, kot je potisnjena s strani ljudmi, ki se ukvarjajo s temi stvarmi. Kot da bi sami pri sebi naredili ločnico med duhovnim in družbenim življenjem; med življenjem na tečajih, v naravi, doma ter med življenjem v družbi (predvsem službi) na drugi strani.

Pa je ta ločnica res smiselna? Je duhovno življenje (karkoli že to pomeni) res toliko drugačno in toliko nenavadno, da se ga ne bi dalo integrirati v družbo, da se ga ne bi dalo živeti tudi v družbi? Če ni duhovnosti v družbi, če takrat pozabim na vse skupaj, sem potem sploh dojel bistvo vseh naukov? Se strinjam, da je izziv nedvomno večji, vendar pa je potrebno tudi kaj “narediti” na tem področju in z vajo bo ta integracija lažje stekla. Saj ni potrebno narediti revolucionarnih korakov, en iskren nasmeh, bolj prijazni odnosi na delovnem mestu in je storjenega že ogromno - vsak naredi to kar čuti in če naredi iskreno, če pride iz Srca, že veliko prispeva k pozitivnim spremembam. Zakaj da ni to mogoče, česa se bojite?
 

En tipičen primer tega so televizijske oddaje. Na nacionalki recimo, lahko najdemo predvajanje programov katoliške katoliške cerkve, ne najdemo pa predvajanje duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov. Čemu to ne bi bilo možno izpeljati, saj so konec koncev le nacionalna televizija? Programa je pa tudi veliko; Studio 12 ima kar nekaj kvalitetnih oddaj, potem so tu filmi kot so: Ghandi, Peacefull Warrior, The Celestine Prophecy, Wizzard of oz, Pleasantville, Pay it forward, Monty Python’s The Meaning Of Life, Little Miss Sunshine, Groundhog Day, Freedom Writers, Waking Life in dokumentarci: BBC Imagine-The Secret of Life (BBC), The Power of the Myth (PBS) 6delov, What the bleep do we know, The Life of a buddha, Eckhart Tolle & Oprah (10 delov). Več kot zadosti gradiva za začetek.

Saj mogoče sem malo krivičen - se ogromno dogaja, res pa je, da je tiste prave duhovnosti res malo. Večinoma je vegeterjanstva, boja za pravice živali, in boj proti okoljskim spremembam. Tudi v medijih je kar nekaj te tematike, res pa pogrešam predvajanje pravih duhovnih oddaj, dokumentarcev in filmov na glavnih televizijskih hišah - po možnosti v času, ko je gledanost največja.

Je kdo že kaj razmišljal v tej smeri? Bi se bilo smiselno angažirati v tej smeri - kaj porečete?

Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.
Oscar Wilde

Ste opazili, kako močno v naši družbi cenimo življenje (v tem tekstu preživetje) in kako močno se bojimo smrti, tako močno, da naredimo vse, da človek preživi.

V bolnicah oživljajo mrliče, ne glede na to, kakšen je smisel tega. Pri življenju jih imajo tako dolgo kot le morejo, da ja ne bi umrli, kajti smrt je nekaj groznega. Kakšen kraval zganjamo, ko kakšen človek umre na cesti (no, na to smo se navadili), pod vlakom, v diskoteki. Ob tem pa pozabljamo, da v Afriki vsak dan umirajo zaradi lakote, lakote, katero je posredno prizadejal zahodni svet.

Zločin je, če kakšnega človeka ubiješ. Takoj greš v zapor in sledi dokaj stroga kazen. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, zgolj opažanje. Ampak ste opazili, kako malo cenimo Življenje? Sedaj me boste pa vprašali, kaj pa je to? “Mar nisi o tem že zgoraj govoril?” Ne, nisem. Zgoraj sem govoril o preživetju, zgoraj sem govoril o tem, da človek ne umre.

Življenje je pa nekaj popolnoma drugega, Življenje je… Živeti s polno žlico, Živeti z veliko energije, brez stresa, v veselju, ljubezni, notranjem miru.. Življenje ni agonija, ni preživljanje iz dneva v dan, ni životarjenje. Tragično je to, da malo ljudi podvomi v to, kot da smo se nekako navadili na to. Navajeni smo potrpeti, navajeni smo tako živeti, vsi okoli nas tako živijo. Osem ur delam za denar v službi, katero sovražim, preostanek dneva preživim pred televizijo ali v jambrajoči družbi, živim z družino, ki mi para živce, občasno pa se sprostim; večinoma s pomočjo umetnih substanc - in temu rečem življenje in sem se navadil na to.

Kdo je odgovoren za tako stanje? Velik delež odgovornosti nosi vsak posameznik, vendar če se posameznik ne zaveda kako naj si pomaga, potem ne more biti odgovoren za svoje preživljanje na avtopilotu. Največ je torej odgovorna družba in institucije na oblasti; izobraževalni sistem, religije in korporativni mediji - znana “sveta trojica.”

Zločin je, če nekomu prekineš preživljanje, v redu. Ampak mar ni še hujši zločin, če nekomu vzameš voljo do Življenja? Če otroka, polnega energije in entuziazma potlačiš v neke okvirje. Mar ni zločin, da v šoli in religijskih institucijah mladostnikom ubijejo težnjo po spraševanju, raziskovanju, razmišljanju z lastno glavo,.. navsezadnje jim pa še vlijejo občutek krivde? Mar ni zločin Nadaljuj z branjem »

Ego je morda prebrisan, ampak ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim malim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto v kateri so vse stvari povezane.. Prebrisanost ločuje; inteligenca vključuje.
Eckhart Tolle

Vse preveč je te prebrisanih (clever) ljudi (ali povedano drugače; ljudi pod vplivom ega). Bolj ko je človek prebrisan, večje spoštovanje ima v družbi. Zametki so vidni že v vsakodnevnem druženju z ljudmi. Več ljudi, ko nekdo nategne (dobesedno in v prenesenem pomenu), za kar rabi prebrisanost, večje spoštovanje in s tem vpliv ima. Veliko tega je spodbujeno tudi s strani medijev. Televizijska nanizanka prijatelji ali pa slovenski tv voditelji - in to tisti, ki veljajo za največje face, največje komike. Najbolj prebrisani ljudje.

In več kot ima človek moči in oblasti, hujše so posledice pomanjkanja inteligence. Politiki, verski voditelji, direktorji; bolj ko so prebrisani, bolj so uspešni s strani medijev. Primer direktorja zavarovalnice; bolj ko bo uspešno njegovo podjetje, večje spoštovanje bo žel v visokih krogih. Nihče pa ne vidi, kaj vse je bilo potrebno narediti za dobljene rezultate, preko koliko trupel navadnih ljudi je moralo iti, da je prišlo do željenega rezultata. Koliko navadnih ljudi je bilo potrebno nategniti, prepričati, da kupijo ponujeno storitev, in jim zapreti možnosti do izplačila, ko ga le ti res rabijo. Koliko ljudi je bilo potrebnih za to? Se kdo to vpraša? Kakšni so dolgoročne posledice? Koga to zanima?

Manjka inteligence, manjka širine, manjka uvidov izven okvirov omejenega razuma, izven okvirov svoje lastne družine, skupnosti, vasi, mesta, države, civilizacije,.. Pri vsej tej tehnologiji, mar se res ne bi dalo živeti v sožitju med ljudmi? Mar se ne bi dalo živeti v sožitju z vsemi živimi bitji, z Naravo? Ko ne bi imeli tehnologije in zmožnosti, ko bi se bilo potrebno bojevati za preživetje tako kot je to pri živalih bi še rekel, ampak mi imamo vse te možnosti le interesa ni, le širine ni, manjka INTELIGENCE pri zadostnem številu ljudi.

Razlika med ljudmi na oblasti in med navadnimi ljudmi je torej le v moči, spreminja se le vsebina, le manifestacija te norosti, jedro ostaja pri vseh enako. Vsi poznamo primere, kako je, ko na videz skromni ljudje dobijo moč. Ali pa če poslušamo vsakodnevne pogovore, vsak posameznik (skupnost, organizacija,..) študira le še to, kako bo prišel do denarja, kako bo preživel, pri tem pa ni nič pomembno, koliko ljudi pomendra pod seboj, koliko škode naredi okolju. Nihče se ne vpraša, od kje nek izdelek, kaj in koliko energije je bilo potrebno za izdelavo, vse kar je pomembno je le in samo CENA. Dolgoročne posledice nikogar ne zanimajo, vse preveč je prebrisanih ljudi (med tistimi, ki sploh razmišljajo s svojo glavo).. Tega ne gre obžalovati ali opravičevati, tako pač je; videnju te norosti mora slediti sprejemanje, sicer lahko videnje ustvari še več norosti.

Vendar pa, ali je potrebno čakati na ostale ljudi, da sem lahko v tem trenutku jaz inteligenten? Nadaljuj z branjem »

Vidi kdo kakšno podobnost? Podobnost med tem, kako Kitajci ravnajo do Tibetancev in kako smo mi ravnali do Romov?

Kaj pa govoriš, porečete. Kitajci pobijajo in nasilno ravnajo s Tibetanci, s tem da so nasilo zasedli njihovo deželo, mi smo pa do Romov dosti bolj spoštljivi. Sploh pa so se Romi naselili na naše ozemlje (ali kako je že bilo) in delajo veliko preglavic prebivalcem.

Vendarle gre za v jedru enak princip, enako disfunkcijo uma, enako norost, le da je ena opravičljiva, druga pa ni. Nič koliko je primerov iz zgodovine, ko so tedanje oblasti to dopuščali in opravičevale; križarske vojne, kolonizacija Amerike, inkvizicija, prva in druga svetovna vojna, komunizem,… Danes pa je to imperializacija Združenih Narodov z ZDA na čelu in na Kitajskem zasedba Tibeta.

Daleč največ nasilja, ki so si ga ljudje prizadejali drug drugemu, ni delo kriminalcev ali umsko motenih ljudi, ampak delo normalnih, uglednih državljanov v službi kolektivnega ega.
Eckhart Tolle

Taka dejanja v končni fazi nikoli niso opravičljiva, je pa nekaj takega v človeku (ter družbi in sistemu), kar mu zamegli zdravo pamet, prevzame ga norost in sposoben je grozodejstev. Zametki so vidni že v majhnih, vsakodnevnih rečeh.
Nadaljuj z branjem »