Archive for the 'Družba & Posameznik' Category

Page 2 of 3

Vsem veleumnikom

Nikoli nisem razumel starejših ljudi, ki drugim vsiljujejo svoje mnenje, ki od drugih zahtevajo določen način obnašanja, določen način delovanja. Še posebej, ko je očitno, da njihovo življenje ni življenje, ki bi si ga človek želel posnemati.

Zakaj bi moral narediti po tvoje? Kakšen smisel ima vse to? Kam me bo to pripeljalo..? Star bom 50 let (in več), hodil v službo, ki je ne maram, imel družino in ženo s katero se komaj kaj pogovarjam, in če se že, izjemno površinsko. Tisti čas, ko ne bom v službi, si bom zapolnil s športnimi in družbenimi dejavnostmi, preostanek pa vegetiral pred televizijo ali na internetu, vse samo zato, da se izognem samemu sebi.. Zakaj mi ne pustiš, da grem po svoji poti? Zakaj mi ne zaupaš? Mar ne vidiš, kaj takšno življenje povzroča tebi in tvojim bližnjim? Res hočeš, da jaz živim enako življenje kot ti, enako hipnotizirano življenje?

Saj razumem, veš da to ni to, a ne vidiš izhoda. “Ni najbolj optimalno, a je najboljše kar lahko človek ima. Videl sem pa že veliko ljudi, ki so poizkušali nekaj svojega, a na koncu so vsi propadli in pristali še slabše od povprečja. Zato se drži povprečja in delaj tako kot drugi delajo pa boš mirno prišel čez življenje.” Mirno?!?! Misliš mrtvo, hladno, nepremično, zakrnelo, togo?

Vem tudi, da kljub vsemu še vedno imaš sanje, a jim ne dovoliš vzkliti. Še vedno imaš inspiracije, a jih neprestano tlačiš. Želiš si sprememb, a se bojiš kaj bodo “THE OTHERS” rekli. Želiš si svetlobe, a se nisi pripravljen soočiti s temo. Hočeš živeti drugače, a za to nisi pripravljen nič spremeniti. Želiš biti močan, a se neprestano oklepaš vloge žrtve. Hočeš biti svoboden, vendar vedno znova podležeš svojim navadam.

Razumem vse to in vem kako je to, tudi sam sem občasno na tem mestu, kjer si ti že mnogo let. Tako da te kljub vsemu ne morem sovražiti, nasprotno, preplavlja me globoko sočutje.
 

Mediji in moja svoboda

Televizija, radio, časopisi, revije, internet. Že kar nekaj časa me te stvari ne zanimajo. Na televiziji so eni in isti filmi, z malenkost drugačno zgodbo, na radiu napovedovalci z dneva v dan uporabljajo v temeljih iste fore in nenehno predvajajo junk pesmi, revije vedno znova iščejo znane osebnosti, iz katerih bodo brile norca. Vsem medijem pa je skupno poročanje aktualnih novic. Športnih, političnih, finančnih, gospodarskih, lokalnih, nacionalnih, evropskih, svetovnih. Sicer ne vem kako vi na to gledate, vendar za moje pojme ne povedo nič novega, nič bistvenega.

Finančne in gospodarske novice; borza gori, borza doli, ono podjetje šlo v stečaj, tisto podjetje je prevzelo drugo,… ne povedo pa (ker ne vedo – velika večina), da je denar ustvarjen kot dolg. Na politični sceni gledamo leve in desne, kako se med sabo prepirajo, slišimo o podtikanjih, o različnih pogledih na stvari, kako so drugi napačno ravnali, kako bi naši znali ravnati boljše,.. ne povedo pa (ker ne vedo – velika večina), da sta leva in desna stran le dve strani istega kovanca, dve peruti iste ptice, tako da glava vedno ostaja nespremenjena. Če ne verjamete, počakajte nekaj mesecev in videli boste, da “rešitelj” Obama ni nič drugačen od Busha.

Ali pa športne novice ter prenosi; doping tu, doping tam, zmagal naš, zmagal oni, popravljen ta rekord, popravljen tisti rekord,… ne povedo pa, da bi bilo veliko bolj zdravo, če bi vsak poskrbel za lastno rekreacijo na dnevni osnovi, namesto da sedi doma pred televizorjem in spremlja tekmo/dirko. Niti ne povedo, da če je zlata medalja ali ne, bodo čez dva dni še vedno prišli na dan stari problemi. Kruha in iger, da lahko narod pozabi na svojo mizerijo.
 

V principu gre torej vedno za površinske dogodke, medtem ko gnile korenine ostajajo neraziskane, potem pa se ljudje čudijo, kako to, da gre vse rakom žvižgat. Sicer pa, “če se hočeš nečesa znebiti, moraš dopustiti, da se razcveti..” Večina tako ali tako že vidi nesmiselnost vsega tega, manjka le še malenkost, da to udejanijo. Da ima folk vsega zadosti in je lačen spremembe, hkrati pa nima dovolj moči, da bi to sam storil, dokazujejo vsake volitve, kjer zmaga tisti, ki se dere “sprememba.” Seveda kmalu nadaljuje po stari poti predhodnikov, ljudstvo pa je še enkrat več izviselo. To se ponavlja toliko časa, dokler velika večina posameznikov ne dojame, da je vsak sam odgovoren za svoje stanje in da lastno moč najboljše uporabi tako, da jo uporabi za lastni razvoj.

Lep primer tega je človekova zunanja svoboda; DVD predvajalniki omogočajo, da gleda karkoli hoče, mp3ji omogočajo izbiro lastnega programa v avtu ali doma, internet pa odpira okno v svet in s tem tudi ogromno izbiro alternativnih novic. A se kljub vsej tej svobodi ljudje še vedno oklepajo starih stvari; na mp3 predvajalnike si naložijo popularne pesmi, ki jih slišijo po radiu, na internetu pa spremljajo novice velikih medijskih hiš. Bo že držalo, da “je lahko človek na zunaj svoboden, pa še veno v kletki.”
 

Če pa razmišljate, da bi prenehali spremljati uradne medije, potem naj vas potolažim – niste edini. Jaz si že par let sam izbiram kaj bom gledal, poslušal in bral, s tem da sem v zadnjem mesecu popolnoma prenehal spremljati (uradne) novice – navdihnil me je tale članek.

Ko gre človek malo v neznano, izven main-streama, se mu ponudi morje možnosti, ki ponujajo popolnoma drugačen pogled na stvari kot ga je navajen. To pa tudi pomeni širjenje obzorij in s tem večanje možganskih sposobnosti. Na internetu lahko najdete zelo dobre dokumentarce o tabu temah, na tisoče govorov, intervjujev, inspirativnih filmčkov, citatov, zgodbic,.. od najbolj priznanih ljudi na svojih področjih. Drugače povedano, učite se iz najboljših možnih virov – nekaj le teh najdete v zakladnici. Internet to omogoča, zakaj ga ne bi izkoristili (sem štejem tudi amazon.co.uk)?

    Ni pa veliko širše obzorje edina pridobitev, ostale so:

  1. več časa in energije zase; večerno gledanje televizije znese v povprečju tri ure, branje novic na internetu pa jemlje tudi kar nekaj energije. Namesto tega ta čas uporabim za telovadbo, meditacijo, branje knjig, poslušanje govorov, gledanje dokumentarcev, intervjujev,…
  2. manj odvisen od kolektivne miselnosti; sedaj v teh časih je povsod o novo nastajajoči vladi, o volitvah v zda, bliža se božični čas, s tem pa voščila in božične pesmi, “praznično” vzdušje. Niti ne vem, zakaj bi moral biti nek letni čas bolj poseben od drugega? Zgolj zaradi tega, ker je to eden od obdobij, za katerega celo leto večina gara? Osvobojen pred tem se raje posvečam raziskovanju lastne notranjosti in občudovanju lepot življenja.
  3. manj odvisen od ure; sprememba ure ni kaj bistveno vplivala na moj ritem, ob vezanosti na televizijo, pa to ne bi bilo mogoče. Poročila ob 19ih, film ob 20ih – suženjstvo.
  4. povečana samoiniciativnost; saj si sam določam svoj program, kaj bom gledal, poslušal in bral – izbira pa ni vedno lahka. Pridobljena samoiniciativnost se kaže tudi na ostalih področjih.

 

Mediji imajo velik potencial pri širjenju človeških obzorij in se že najdejo taki, ki to zelo dobro izkoriščajo. Vendar se vse to ne bo spremenilo toliko časa, dokler jim ne bomo dali podpore – predvsem energijske in časovne. Vse kar je potrebno je to, da namesto uradnih medijev, začnemo spremljati alternativne (s12.si).

Kajti kot pri vsaki stvari, je tudi pri medijih zelo pomemben tržni delež. To pa pomeni, da vsak posameznik odloča o kvaliteti programa. Povedano drugače, “čemur posvečamo pozornost, to se povečuje.” Zatorej če hočemo boljši program, za začetek ne podpirajmo, česar ne maramo. Res je, da se lahko na začetku znajdete v temi in počutite malenkost nelagodno, vendar če boste odločni in vztrajni, boste kmalu začutili prednosti novih navad.

Tudi v tem primeru je moč v vsakem posamezniku in nikjer drugje. Nehajmo se pretvarjati in igrati majhne in uboge kapljice v oceanu… ter spoznajmo, da smo hkrati tudi celoten ocean.
 

Ste tudi vi opustili spremljanje (uradnih) medijev? Ste ravno v obdobju, ko zbirate moč, da prekinete to navado? Ali pa se ne morete odlepiti od medijev? Kakšne so vaše izkušnje z vsem tem?

Kam vlagati denar v času finančne krize

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.
~ Jezus, Matej 6:19

Najprej razčistimo besedno zvezo “finančna kriza.” Zgleda, da je to zopet nekaj, kar nas je doletelo iz neba. Ne duha in sluha o kakršnihkoli nevarnosti, potem pa iz nenada začne škripljati, tako da morajo celo države posredovati. Le kaj je tokrat šlo narobe, kdo ali kaj bo tokrat gnilo jabolko?

Vse skupaj me spominja na zgodbico iz knjige Kje je moj sir, kjer dva mala človeka in dve miški iščejo in kmalu najdejo veliko zalogo sira. Mala človeka, najvišje razvita kreacija stvarstva, se na novem najdbišču utaborita, saj sta končno prišla do zaželjenega cilja, končno sta uspela in sta priskrbljena za celo življenje. Potem pa se nekega dne zbudita, in zgrožena ugotovita, da je sir čudežno izginil. Seveda, kot se za ljudi to spodobi, začneta kriviti vse povprek – vsi so krivi, le onadva ne. Mali miški, primitivne živalce, pa sta sproti opažale, kako se zaloga sira manjša, in ko ga ni bilo več, sta enostavno, brez pritoževanj in slabe volje, šli naprej v lov za novim sirom. Preden je eden od dvojice malih ljudi doumel, da se je potrebno premakniti in poiskati novo zalogo sira, je sicer minilo precej časa, a situacije je bila tako nevzdržna, da ga je prisilila v premik – njegovega kolega pač ne.

In ta “finančna kriza” je tipičen primer opisane človeške ignorance. Vsak, ki je malo finančno pismen, ki res razume temelje sistema, ve, da je bilo to neizogibno. Če že pogledamo dolgove držav na prebivalca, mora biti jasno, da nekaj ne štima. Denarni sistem sploh ni težko razumeti, vse skupaj je izjemno enostavno: “Banke posojajo denar, ki ga nimajo.” Poleg tega je denar ustvarjen kot dolg, zatorej več kot je denarja več je dolga. Kar je še huje, če bi odplačali ves dolg, ne bi bilo nobenega denarja.. Finančna pismenost torej. Potrebna pa je zelo odprta glava, da lahko te stvari dojamemo, kajti težko je verjeti, da je takšna prevara sploh možna. Če hočete to razumeti si preberite zapis in dodatno gradivo v besedilu Skrivnosti denarnega sistema.

Glede krize je spodnja črta torej ta, da nismo več daleč od točke, ko se bo denarni sistem ZRUŠIL. Kajti reševanje problema z gnilimi koreninami, je teoretično nemogoče. Vse kar so naredili je to, da so ustvarili še več denarja (ustvarjenega kot dolg in ki ga bo potrebno odplačati), kar tudi pomeni, da obstoječi denar še dodatno izgublja svojo vrednost.. Kateri od komentatorjev “finančne krize” je to (v medijih) omenil, kateri od politikov? Za dva vem; eden je Ron Paul, drugi je Dennis Kucinich.

Denar = čas = energija

Toliko da malo obnovimo osnove, sicer pa to ni primarna tema tega bloga, preidimo torej k bistvu. Kam vlagati denar? Kam vlagati nekaj, kar v tem trenutku še ima veljavo vrednost, a kmalu ne bo imelo nobene?

Če spremljate ta blog, ste lahko opazili, da velikokrat poudarjam življenje v trenutku; “pot je cilj,” “delo samo sebi namen in kot tako človeka navdihuje.” Če to res razumem, potem odpade vsako divjanje in lovljenje za izpolnitvijo v prihodnosti, kajti srečen sem že v tem trenutku in zato niti ne potrebujem prihodnosti. “Če bom sedaj dovolj delal, trpel in se odrekal, si bom lahko nekoč v prihodnosti zagotovil mirno in srečno življenje.” Ampak, “prihodnost nikoli ne pride” in če “sredstva niso pripomogla k človeški sreči, tudi cilj ne bo.” Tako na osebnem (in duhovnem), kot tudi na družbenem nivoju.

Stvari torej delam iz veselja, v vsem tem uživam, ne silim se preveč, delam po svojih zmožnostih, uživam v procesu, ob vsem tem pa zaslužim precej denarja – delo postane igra.. Da, tudi to je možno, globoko v sebi to vem, in marsikdo je to že dokazal, čeprav se pri meni to še ni manifestiralo. Ni nobene potrebe, da vlagamo v finančne verige ali takšna in drugačna vlaganja, kjer z minimalno dela dobiš ogromno denarja; loto, mrežni marketing, borzna vlaganja.. To temelji na napačnemu dojemanju sveta, da lahko dobiš plačilo le za “slabe” stvari in da je delo kazen. “Moje delo in moje življenjske strasti so močno ločeni; sem v mrežnem marketingu zaradi tega, da bom lahko zaslužil dovolj denarja, da bom nekoč počel kar si res želim.” Ampak, ali ste prepričani, da nimate nič takšnega, kar lahko svetu iskreno in z največjim veseljem ponudite ter dobite za to povračilo? Ali je res nujno, da moramo ljudem prodati stvari, ki jih ne rabijo, da kaj zaslužimo?.. Je problem strah ali lenoba?
 

Kam torej z odvečnim denarjem? Če grem še malo dlje, preden odgovorim na vprašanje kam vlagati denar, poglejmo še malo širše. Vlaganje denarja v resnici pomeni vlaganje svojega ČASA in ENERGIJE. Tudi če zaupam denar svojemu borznemu posredniku, vprašanje, če bom lahko mirno gledal nihanja svojih delnic. Lahko zaupam denar posredniku za najemnine, vendar mi nikoli ne bo čisto vseeno.

“Kjer je tvoj zaklad…” Kjer je tvoj vloženi denar, tam sta tudi tvoj čas in energija. Tudi v čisto praktičnih stvareh; koliko gre časa, energije in živcev za popravilo in vzdrževanje velike hiše, kupovanje vedno novih stvari in pogovarjanja in hvaljenja z njimi pred sosedi in sorodniki? Koliko časa in energije in denarja zapravimo za svoj veliki vrt, vinograd, barko, vikend.. Vse lepo in prav, da človek malo miga ali si s stvarmi marsikaj olajša in olepša, vendar ne do te meje, da ga le te zasužnjijo. Po angleško se temu reče: “Things you own, end up owing you.”

Vlaganje vase in v odnose

Kam torej vlagati svoj preostali čas in energijo? “Ne nabirajte si zakladov…” Hja, v stvari, ki so večne, oziroma trajajo vsaj toliko časa kot bomo živeli mi. To pa pomeni vlaganje vase; v svoje dojemanje sveta, razumevanje svojih notranjih procesov, razumevanje zakonitosti vesolja,… Preko tega pa mora priti tudi do vlaganja v odnose, do boljših odnosov; z ljudmi (precej časa sem to zanemarjal), živalim, rastlinam, minerali, rekami, gorami,… – skratka s celim stvarstvom, s celim planetom.

Kajti roko na srce, z vsem smo povezani. Če ne bomo imeli zdravega odnosa do planeta in njegovih prebivalcev, no… bomo ustvarili takšen svet, kot ga imamo sedaj. Brez čistega zraka, vode, zdravih rastlin in živali, tudi ne more biti zdravih ljudi.
 

Vlaganje vase in vlaganje v odnose, bo preživelo vsakršno finančno krizo. Pa kaj če denar zgnije na banki, komu mar, saj ne delam za denar, nisem njegov suženj. Zanimivo kaj ne, koliko izgubljenih živcev in nestrpnega pričakovanja prihodnosti, ko se navidezni sistem podira. V realnosti namreč denar sploh ne obstaja in je čista izmišljotina človeka, tako kot marsikateri simbol, od katerih pa smo postali pretirano odvisni.

Prometni znaki, pravni sistem, birokracija, ura, koledar.. Saj ne pravim, da niso potrebni, vendar če se zanašamo izključno na njih, če izgubimo stik z realnostjo, lahko vidimo kakšne so posledice; ura nam pove kdaj smo lačni, zaspani, koledar nam pove kdaj je čas za počitnice… V temeljih je to posledica zaciklanosti v glavi, neprestanega in nenehnega razmišljanja, in zato je vse kar poznamo le svet številk, besed, simbolov, jedilnih menijev, ure, koledarja,.. skratka, “primarna matrica.”
 

Vse kar rabimo lahko torej dobimo tudi brez denarja. Seveda je denar v tem sistemu potreben, a paziti je potrebno, da nas ne zasužnji. In če smo ljudje preživeli tisočletja brez njega, ni vrag, da ne bi preživeli tudi ob finančnem zlomu. Če bomo le znali fleksibilno, zdravo in realno razmišljati ter svoj pogled, svoja prepričanja uskladili z zakoni narave & vesolja. Če bomo le našli stik s seboj, s tem pa s soljudmi, in znali stopiti skupaj tudi v najhujših situacijah, se nimamo česa bati.

Še to – človeka, ter s tem svet, ne bo rešil noben nov sistem, naj bo ekonomski, politični ali socialni, niti ga ne bo rešila tehnologija. Človeka lahko reši le človek sam, s tem, da se dvigne nad omejeni način razmišljanja in dojemanja sveta ter tako zasveti v novi luči, v luči, katera nam je namenjena in dana že od samega začetka.
 

Ko imaš imena in oblike,
vedi, da so začasni.
Ko imaš institucije,
vedi, kdaj se morajo njihove funkcije končati.
Če veš, kdaj prenehati,
se lahko izogneš vsakršni nevarnosti.
~ Lao Tzu

Če spoznate, da se vse stvari spreminjajo,
ni ničesar, česar se boste oklepali.
~ Lao Tzu

Trdo in togo bo zlomljeno.
Mehko in prožno bo prevladalo.
~ Lao Tzu

 

Zunanje povezave

Vpliv in odgovornost družbe do posameznika

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
 

Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
 

Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.

A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.
 

Alibi družbe

S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega; iskanje krivca oz. “slabega jabolka (bad apple).” Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali – če bodo seveda hoteli).

Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič – z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.
 

Povezanost družbe in posameznika – princip ogledala

Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.

Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.

Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe).
 

Zunanje povezave

Iluzija napredka

Najnaprednejše tehnologije in spretnosti nas postavijo v najboljšem primeru na nivo super šimpanza. Pravzaprav je zev med, recimo Platonom, ali Nietzschejem in povprečnim človekom večja, kot zev med šimpanzom in povprečnim človekom.
Prebujanje v življenje (Waking life – 2001)

Neverjetno je, da kljub vsej nastali zmešnjavi, človek še vedno podpira ta sistem. Zastrupljene reke, onesnaževanje zraka, ropanje zemlje, izživljanje nad živalmi, izživljanje nad soljudmi in v končni fazi lastne frustracije,..

Še vedno se najdejo ljudje, ki vse to podpirajo, ki so sposobni najti argumente, kako smo veličastna civilizacija. In taki ljudje se ponavadi imenujejo “intelektualci.” WTF!! Če so ti intelektualci, potem sem jaz popoln bedak in sem še kako ponosen na to.

So frustracije, vendar nekem majhnem odstotku ljudi to ne pomeni nič, kajti iz sistema dobijo vse kar rabijo, da pozabijo na le te. Delo, adrenalin, nenehno kupovanje novih stvari,… Skratka so v skupini tistih, ki so preko medijev smatrani za uspešne, za “višji” sloj. In ker že ne morejo rešiti svojih frustracij, jih na ta način vsaj prekrijejo – za nekaj časa.

Ampak te ljudi še zastopim, ne zastopim pa ljudi, ki so na dnu in vse to podpirajo. Taki so celo sposobni braniti državo, ko je napadena od zunaj, sposobni dati svoja cenjena življenja pod vprašaj, samo da zaščitijo državo/sistem, ki jih ropa. Nacionalizem, pripadnost firmi, rasna raznolikost, krvna razmerja,….

Ali je kljub vsemu možno, da se čutijo toliko nemočne, da naredijo to, kar je od njih pričakovano, kar delajo tudi sosedje. Ne znajo razmišljati s svojo lastno glavo, zato družba preko medijev in sosedov razmišlja namesto njih; “roll on command” bi temu rekel George Carlin….
 

Aha.. napredek. Je napredek, seveda, vendar zgolj in izključno tehnološki. A ta napredek je v službi norosti, v službi iluzij, v službi mentalne lenobe. Kar poglejte kaj izumljamo; kamere, prepoznavanje obraza, prisluškovanje, višje zgradbe, hitrejše avtomobile, bolj zmogljivejše računalnike, nove oblike orožja, nove oblike virtualne zabave, vse instant, vse že narejeno…. Duhovno/mentalno pa človek ni praktično nič napredoval, še vedno eni in isti vzorci, še vedno ene in iste frustracije.

Poglejmo današnje stanje, ne rabimo nič drugega; toliko tehnologije, toliko dobrin, pa vendar je človek nesrečen, znotraj prazen. “Res je, premalo je vseh dobrin, ko jih bo več, bo pa v redu,” odgovarja kakšen hipnotiziran posameznik. In kje ima smisel ves ta lov za materialnim uspehom in družbenim statusom… Kako to, da nihče (oz. več ljudi) ne podvomi v to norost? “Odgovor na to lahko najdemo v drugem vprašanju: Katera je najbolj univerzalna človeška lastnost – STRAH ali LENOBA?”

Občutek krivde ali deli in vladaj – temelj vsake manipulacije

Zdrav razum pravi, da eden človek ne more nadzorovati tisoč ljudi, fizično jih ne more nadzorovati. To je možno le, če jih v to tako ali drugače prepriča (opice) in jim vcepi občutke manjvrednosti, nevrednosti, nesposobnosti, nemoči, nepoznavanje samega sebe – oziroma občutek KRIVDE.

Zelo hecno je vse skupaj. Vse norme so tako postavljene, da so izjemno zaželjene, a hkrati jih je nemogoče doseči; vsaj dokler je človek v temi in se počuti manjvrednega. Deset božjih zapovedi, vitka mlada postava, inteligenca, ustvarjalnost, vrhunski športni dosežki, veliko denarja, uspeh… Tak človek se potem čuti osebno krivega, ker ni zmožen doseči teh zaželjenih rezultatov. Zaradi odlične uporabe spomina, krivdo in svoj občutek manjvrednosti nenehno vrti v glavi, tako da s časoma to postane del samopodobe.

Vse se seveda začne v zgodnjem otroštvu, tako da je takšen občutek krivde globoko zakoreninjen. Kako lahko takšen človek sploh ima kakšno osebno moč, če pa je neprestano kriv, neprestano manjvreden? Tudi če se zgodi kaj pozitivnega, misli, da si tega ne zasluži in na takšen ali drugačen način to sabotira.. Kar je še več, se taki ljudje med seboj podjebavajo, kako nesposobni so – en drugemu so policaj, en drugega držijo v šahu. Če že nekdo iz skupine najde nekaj poguma, ga ostali zatrejo. Hja, spet.. OPICE.

Primarni pomen reka “deli in vladaj”
Z nenehnim občutkom krivde in normami je tako, kot če bi v popolnoma zatemnjeni sobi s porcelanom imel nalogo, da najdem izhod, ob tem pa ne smem ničesar razbiti. Če pa kaj razbijem, bom kaznovan. Nekaj takih kazni bo potrebnih, in kmalu bom sam sebe kaznoval za svojo nesposobnost – kajti natvezene so mi zgodbice, kako so nekateri ljudje to vse uspeli prebroditi. Ker vidim le njihov končni cilj, ne vidim pa načina, ki so ga uporabili, da so prišli do rezultatov, se bom neprestano krivil in obtoževal za vsak razbit porcelan.

Vzemimo za primer Jezusa. Človek kot se spodobi, ljubezniv, miren, njegovo srce je čisto – tudi jaz bi rad bil tak. Bolj ko sem njemu podoben, boljši človek in bolj spoštovan bom. To pa pomeni tudi, da moram občutke jeze, žalosti, nelagodja, depresije,.. na takšen ali drugačen način pregnati. Prav tako moram spoštovati svoje starše, ker je tako zapisano, četudi jih v resnici sovražim. In tako imam notranji konflikt, notranjo razcepljenost – nek ideal, katerega poizkušam doseči, in borba proti vsemu kar je izven tega ideala… Tu pa se skriva prvotni pomen reka “DELI in VLADAJ.” Notranje razcepi človeka, da se bo nenehno ukvarjal s samim seboj, in kot vladar boš imel sorazmerno lahko delo.

Ob tem pa se nikoli ne vprašam, kako je Jezus prišel do teh spoznanj? Kaj vse je moral prebroditi, kakšne ovire je moral na tej poti premagati, na kakšen način se je spopadel s temi “negativnimi” čustvi… Če to povežem z zgornjim primerom o temi; tudi Jezus je verjetno bil v tej temi, a je prišel oz. mu je bila dana neka SVETILKA, s pomočjo katere je lahko našel izhod, brez da bi kaj razbil.

Kaj torej predstavlja svetilka in kako priti do nje?

Poiščimo in obesimo krivca!

Pa se je predor spet zrušil, spet bodo imeli mediji kaj za poročati, spet bo lahko javnost malo bolj videla kaj se dogaja, a hkrati, ker je nezmožna uporabljati možgane in spomin in povezovati dogodke ostala slepa.

Minister bo odstavljen, pa še kdo iz vodilnih iz darsa, iz sct-ja in pravici bo spet zadolženo. Pojavili se bodo novi ljudje, pošteni in sposobni, ki bodo rešil vse probleme.?

Ne bodo! Ti isti ljudje bodo čez nekaj časa spet zapadli v kakšno korupcijsko afera. Zgodba se bo ponovila. Ljudstvo, pod množično hipnozo, v globokem spanju, spet ne bo videlo nobenega vzorca, nobene povezave. Stvar je za take ljudi jasna; “ta človek je nesposoben, potrebno je izbrati bolj sposobnega človeka in ne bomo nikoli več imeli nobenih problemov.

Ampak vse te gonje proti enemu človeku (Radovan Karadžič, Hitler, Stalin, Bush, Miloševič,…) se mi zdijo pesek v oči, katerega si ljudstvo samo sebi meče. “Odgovorni” bo odstavljen (ponavadi je premeščen na bolje plačano, a javnosti nevidno delovno mesto), ljudstvo zadovoljno za nekaj časa, in življenje bo nemoteno teklo naprej. Kot da ljudstvo na ta način vso odgovornost za svoje probleme in težave zvali na enega človeka, kot da je izključno ta človek odgovoren, za vse svinjarije.
 
Napaka v sistemu
Nihče pa ne podvomi v celoten sistem. Da je v celotni družbi nekaj hudo narobe, toliko pokazateljev, toliko dokazov, pa še vedno nič. Nekateri sicer vse to vidijo in se pritožujejo nad sistemom, a hkrati padejo v past svoje nemoči, vloge žrtve. Od tod nastanejo različna bežanja v vegetacijo pred televizorjem, droge, alkohol… vse za to, da bi bili svobodni pred vsemi nastalimi problemi.

Sistem, družba, četudi ima še tako abstraktno ime, pa je SESTAVLJENA IZ LJUDI, brez ljudi sistem sam od sebe ne more obstajati. Ni teorije. Če pa je sistem skupek ljudi, to pomeni, da zgolj odseva bolj jasno in očitnejšo sliko procesov, ki se dogajajo v vsakem posamezniku posebej. To je pa nekaj, kar nihče noče slišati.

Kaj?! Jaz da sem odgovoren, da je ta svet (družba) takšna kot je? Jaz, nemočen posameznik v oceanu hipnotiziranih ljudi?!?!” Najbolj očitno se to pokaže, ko takemu nergaču predlagaš stvari, ki bi jih lahko sam storil takoj zdaj. “To pa ne gre. Jaz tega ne morem, to rabim za preživetje in normalno življenje. Brez da podjebavam in da se izživljam nad drugimi ne morem narediti čisto nič. Vsake 2 leti rabim novi avto, sicer bodo sosedje mislili, da sem revež. Rabim novi televizor, da se mi ne bodo oči kvarile zaradi nenehnega gledanje, rabim nov avto, novo kosilnico, novo sedežno, novo obleko, novo športno opremo.. Če pa hočem vse to imeti, in to moram imeti, če hočem biti zadovoljen, pa rabim ta sistem – četudi je malo čuden in izkoriščevalski.

Skratka, spremembe bi vsak rad videl, da bi pa kaj sam za to naredil in prečistil svoje procese/navade/vzorce, to pa ne, to je preveč dela. In potem se najde politik ala Obama ali pa če pogledamo vsake parlamentarne volitve, je ‘sprememba’ skupaj z ‘blaginjo’ najbolj pogosto uporabljena beseda. Ampak četudi se že zgodijo kakšne spremembe, so izjemno kratkoročne, ker se ne morejo zgoditi, kajti sistem/družba je skupek ljudi in če je velika večina le teh v spanju, ne moremo pričakovati resničnih sprememb.

Spremembe na družbenem nivoju se pa morajo nekje začeti, vedno je bilo tako. Začnejo se pa lahko le pri posamezniku. Posameznik mora biti toliko močen in toliko zrel, da sprejme odgovornost za nastalo situacijo, predvsem za svoje notranje procese. Kajti tam kjer je odgovornost je tudi moč, če so za moje procese odgovorni drugi, to posledično pomeni, da imajo drugi moč nad menoj – zgleda da je to sicer res, vendar če gremo globlje vidimo, da v resnici temu ni tako.

Tistim posameznikom, ki gredo svojo pot je na začetku precej težko, vendar je potrebno biti potrpežljiv in vztrajati. In več časa, ko je tak posameznik na svoji poti, več ljudi s podobnim načinom razmišljanja spozna. Zgodi se celo nekaj več; tisti ljudje, kateri so na začetku nasprotovali (vsaj tako je zgledalo), začnejo hoditi po tej poti – v končni fazi je to pot Ljubezni.

Zastrupljenega kruha in bedastih iger – drugič

Ko preceniš pomembne (slavne) ljudi,
ljudstvo postane nemočno.
Lao Tzu

Ta zabavna industrija je v svoji osnovi zelo zgrešena, škodo povzroča tako zvezdnikom kot oboževalcem.

Zvezdniki. Toliko denarja, da ne vedo kaj bi z njim; v zahodnih državah se ne morejo mirno sprehajati med ljudmi; ko slava usahne ali že prej, zapadejo v alkohol, droge, mamila ali pa so močno psihično moteni; zaradi preobremenitve in preveč odrekanja jim odmira telo, nenehno ga morajo vzdrževati z umetnimi sredstvi, predvsem lepoto in težo; paziti morajo, kako zgledajo, kako se kažejo v javnosti, kaj rečejo; ko kaj zajebejo, jih tisti ljudje, ki so jih prej podpirali, zatolčejo v nulo; odvisni so od javnega mnenja, svojo moč si črpajo od tam..

Oboževalci zgornje stvari spregledajo, zvezdnikovo življenje na odru projecirajo na vseh 24ur. Kar vodi v to, da ves denar zapravijo za to, da so lahko v stiku z zvezdniki (v živo, televizija, plakati,..); cele dneve presedijo pred televizijo in jih gledajo, zase pa nič ne naredijo; možganske celice zaradi neuporabe odmirajo, prav tako odmira telo; ne vidijo rešitve za svojo bedo, malo odrešitve jim prinaša edino gledanje svojega zvezdnika…

Ne pozabimo pa, koliko denarja gre za te stvari. Zakaj gre toliko denarja? Ker ljudje to gledajo, na kratki rok jim sicer koristi, na dolgi le podaljšuje agonijo. Tako oboževalcem kot zvezdnikom. Si predstavljate, če bi bil ta denar usmerjen v izobraževanje visoko kvalitetnega učiteljskega kadra, koliko učiteljev bi lahko izobrazili, koliko ljudi na tak način preobrazili, jim pokazali pot k svoji pravi naravi..

A na take čase bo potrebno še malo počakati. Danes je realnost taka, da imamo nekaj športnikov, ki jih vsi obožujejo, imamo nekaj bistrih zabavnih glav, ki so zgled vsakomur, vendar množica se zgolj naslanja nanje in zase nič ne naredi; “kako je on pameten,” “blagor njemu, jaz tega nikoli ne bom dosegel.” Ali pa druga skrajnost, in hočejo biti kot oni, a na koncu v bolečinah spoznajo, da to ni to kar njih veseli.

Vendar razlika med navadnimi ljudmi in mnogimi zvezdniki sploh ni tako velika. Vsi imamo velike in male potrebe, vsi približno enako zgrajeno telo, vsi enako možganskih celic (razlikuje se le od povezav med njimi), po vseh se pretaka enaka kri, vsi dihamo isti zrak, vsi jemo enako hrano, vsi dobimo svetlobo in toploto od Sonca, vsi imamo 10 prstov na rokah, 10 prstov na nogah, enake oči, enaka ušesa, v osnovi enake probleme, enake strahove, enaka poželenja, podvrženi enakim norostim ega… Z drugimi besedami povedano, nič kaj bistvenega niso v življenju dojeli, nič kaj bistvenega se niso naučili. Vse kar znajo je tistih nekaj minut, ostalo je pa mogoče še huje kot pri povprečnem človeku – a množica jih kljub vsemu posnema. Namesto, da bi posnemali ljudi, ki poznajo in živijo skrivnosti življenja, posnamajo zvezdnike.

Zvezdniki so šli vsaj preko nekaterih ovir, marsikdo pa še tega ne. Čemu ne bi vsak posameznik nekaj naredil zase, čemu je tako lahko čakati na druge, se na druge naslanjati? Nam to res prinaša energijo ali le podaljšuje neko hipnotično stanje? Si res želimo tako živeti celo življenje ob zavedanju, da čudežna palčka ne obstaja ali bi raje v polnosti živeli življenje? V končni fazi je izbira v rokah vsakega posameznika – slej ko prej bo vsak to spoznal…

Zastrupljenega kruha in bedastih iger – prvič

Kaj se je zgodilo z vsem kruhom? Kje je tisti dobri in zdravi domači kruh iz kmečkih pečic? Kje so časi, ko so ljudje s spoštovanjem jedli kvalitetno hrano, ko so ljudje sami pridelovali kar rabijo. Danes pa se ženemo za dobičkom in delamo dela, ki so sama sebi namen, osnove za življenje pa propadajo.

Kje so vse tiste kvalitetne zabave, ko se je človek ob tem dejansko sprostil? Kje so tisti vaški plesi, vaške igre, kjer je bilo iskreno veselje in smeh. Čemu danes rabimo toliko alkohola in drog, da uspava vse probleme, glasno muziko, da preglasi vse težave? Čemu toliko presedanja pred televizijo, čemur ironično rečemo sprostitev? Kajti če bi pobližje pogledali, oz. če pogledamo širše, v države kjer so pred nami, potem vidimo, da tu ni nobene prave sprostitve. Kje je tu Zeitgiest v praksi?

Kje so kvaliteten kruh in pristne zabave?
 

Evropsko prvenstvo 2008 v nogometu – prevzame vse naslovnice, najpomembnejša tema meseca. Po naključju, ravno v času izpitov in zaključevanje šolskega leta. Ali se zavedamo, koliko časa, energije in predvsem denarja gre za te stvari? Res je, da gre za nekatere druge stvari še več denarja, predvsem za vojno in vojsko (patrije 258,5 milijona evrov), vendar kaj dosti ne zaostaja zabavna industrija. Recimo Euro 2008, zgolj z vstopnicami bodo zaslužili okoli 70 milijonov evrov! Kaj vse se da kupiti in omogočiti s tem denarjem, si lahko samo predstavljamo. Koliko igrišč in telovadnic za otroke, koliko kvalitetnih usposabljanj za učitelje (čeprav v to rahlo dvomim..), koliko…

Ampak toliko denarja in ves pomp okoli tega je predvsem zato, ker LJUDJE TO GLEDAJO. Zakaj gledajo? Nekaj je tukaj agresivni marketing, prvenstvo na vsakem koraku in ne moreš mimo tega, da ne bi pogledal kakšne tekme – že zaradi tega, da si “in.” Ampak ljudje gledajo predvsem zaradi tega, ker se ob tem sprostijo, se zabavajo – čeprav to pomeni le sedenje, pitje piva in grizljanje junk food-a. Kljub vsemu pozabijo na svoje vsakdanje probleme, na preteklost, na svojo prihodnost. Neumni bi bili, če bi izpustili tako priložnost za sprostitev. Vendar, od kje so ljudje toliko zafrustrirani, od kje imajo tako veliko problemov? Se ne bi dalo vsega skupaj rešiti na bolj enostaven način?

V veliki meri je tu struktura in delovanje celotne družbe; živčnost doma, živčnost v službi, pranje možganov na vsakem koraku, omejevanje, poneumljanje, zatiranje,.. Ne morem pa mimo tega, da mora biti nekaj takega v človeku, nek stvor, nek parazit (ego), kar to omogoča. Neverjetno je namreč, kako mnogi celo zagovarjajo ta sistem, ki več kot očitno ne deluje. Vidijo pri sebi, v svoji okolici, v širši družbi, pa nočejo dojeti, delajo se slepe..

Pranje možganov na vsakem koraku, vendar vsak sam je za to odgovoren. Vsak sam, ker temu naseda, ker nič ne naredi, da bi te to izboljšalo, a izboljšave kljub vsemu na čira čara način pričakuje – Einsteinova definicija norosti. In če je posameznik odgovoren, to pomeni, da ima tudi moč – vendar kaj, ko se ne enega ne drugega ne zaveda, kaj, ko ne ve kako eno ali drugo uporabiti?

Kaj manjka? Manjka trpljenje – še več trpljenja rabijo ti ljudje. Priti mora do te mere, da bodo primorani nekaj narediti. Zaradi tega imam zaupanje v vse skupaj. Današnji način življenja v svetu prinaša čedalje več trpljenja in zelo hitro gre vse skupaj, kar v končni fazi pomeni, da bodo kmalu na vrsti korenite spremembe.

A manjka tudi prava izobrazba, predvsem v smeri tega stvora, tega parazita v človeku (ega), ki vse to omogoča. Izobrazba, ki pokaže, kaj je naša prava narava.. Ampak zgleda, da je kljub vsemu hitrejša pot preko trpljenja – za veliko večino to še kako drži.

Otroci in mladostniki ~ naše največje bogastvo?

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem
.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Cenimo preživetje, zanemarjamo Življenje

Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.
Oscar Wilde

Ste opazili, kako močno v naši družbi cenimo življenje (v tem tekstu preživetje) in kako močno se bojimo smrti, tako močno, da naredimo vse, da človek preživi.

V bolnicah oživljajo mrliče, ne glede na to, kakšen je smisel tega. Pri življenju jih imajo tako dolgo kot le morejo, da ja ne bi umrli, kajti smrt je nekaj groznega. Kakšen kraval zganjamo, ko kakšen človek umre na cesti (no, na to smo se navadili), pod vlakom, v diskoteki. Ob tem pa pozabljamo, da v Afriki vsak dan umirajo zaradi lakote, lakote, katero je posredno prizadejal zahodni svet.

Zločin je, če kakšnega človeka ubiješ. Takoj greš v zapor in sledi dokaj stroga kazen. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, zgolj opažanje. Ampak ste opazili, kako malo cenimo Življenje? Sedaj me boste pa vprašali, kaj pa je to? “Mar nisi o tem že zgoraj govoril?” Ne, nisem. Zgoraj sem govoril o preživetju, zgoraj sem govoril o tem, da človek ne umre.

Življenje je pa nekaj popolnoma drugega, Življenje je… Živeti s polno žlico, Živeti z veliko energije, brez stresa, v veselju, ljubezni, notranjem miru.. Življenje ni agonija, ni preživljanje iz dneva v dan, ni životarjenje. Tragično je to, da malo ljudi podvomi v to, kot da smo se nekako navadili na to. Navajeni smo potrpeti, navajeni smo tako živeti, vsi okoli nas tako živijo. Osem ur delam za denar v službi, katero sovražim, preostanek dneva preživim pred televizijo ali v jambrajoči družbi, živim z družino, ki mi para živce, občasno pa se sprostim; večinoma s pomočjo umetnih substanc – in temu rečem življenje in sem se navadil na to.

Kdo je odgovoren za tako stanje? Velik delež odgovornosti nosi vsak posameznik, vendar če se posameznik ne zaveda kako naj si pomaga, potem ne more biti odgovoren za svoje preživljanje na avtopilotu. Največ je torej odgovorna družba in institucije na oblasti; izobraževalni sistem, religije in korporativni mediji – znana “sveta trojica.”

Zločin je, če nekomu prekineš preživljanje, v redu. Ampak mar ni še hujši zločin, če nekomu vzameš voljo do Življenja? Če otroka, polnega energije in entuziazma potlačiš v neke okvirje. Mar ni zločin, da v šoli in religijskih institucijah mladostnikom ubijejo težnjo po spraševanju, raziskovanju, razmišljanju z lastno glavo,.. navsezadnje jim pa še vlijejo občutek krivde? Mar ni zločin! predvajanje nasilnih filmov, nizko inteligentnih nanizank in “razvedrilnih oddaj,” ki ljudi vzgajajo v nizkotnem in negativnem duhu? Mar niso zločin novice in televizijska poročila, ki enako (po načini in bistvu) poročajo že od vsega nastanka in v človeku povzročajo le obup? Mar ne izvajajo zločina korporacije, ki preko nenehno vsiljujejo reklame, s katerimi povzročijo prekomerno porabo izdelkov, medtem ko s tem povzročamo obubožanje tretjega sveta, naravnih virov in navsezadnje našega planeta? Mar ne izvajajo zločina farmacevtska in živilska podjetja, ki nam prodajajo strupe v zdravilih in hrani? Mar ne izvajajo zločina birokratske institucije, ki so same sebi in korporacijam namen?

Mar ne izvajajo največjega zločina nad človeštvom institucije in organizacije na oblasti, ki ne dopustijo, da bi prišli izboljšani javni in denarni sistemi, inovativni izdelki, izboljšani izobraževalni sistemi,.. v širšo javnost? Mar ni to največji zločin nas Življenjem? Kajti imamo vire, imamo znanje, imamo načine, imamo sisteme, ki odlično delujejo. Ob pomoči vlade in/ali medijev bi pa še pohitrilo vso zadevo. Vendar so/smo slepi za vse to, slepi za nove načine – malokdo kaj naredi.. Niti nobene – v zadnjem času tako popularne – PETICIJE nisem videl na tem področju.
 

Preživetje… Kdaj bomo pa začeli gledati na KVALITETO ŽIVLJENJA?

Večno vprašanje: družba ali posameznik

Vprašanje je, do kolikšne mere bo posameznik dopustil, da ga družba izkorišča za svoj lastni umetni/robotski sistem. Koliko bo dopustil, da družba uničuje vse po vrsti; od narave, cvetlic, živali, do ljudi. Bo tudi sam sodeloval pri tem ali bo ubral drugo pot?

Trg delovne sile lepo ponazarja ta problem. Bom jaz delal to, kar hoče družba, četudi mi ne ustreza in vidim kaj družba počne ali bom izkoristil družbeni sistem za to, da bo delal tako kot jaz hočem, da resnično uživam v svojem delu – v stilu “pot je cilj”. Torej da sebi prilagajam sistem, namesto da se jaz prilagajam sistemu. Seveda je potrebna neka meja, a kot vedno je problem pri pretiravanjih – v eno ali drugo skrajnost. Se bom gnal za denarjem in družbenim statusom, četudi me to od znotraj razžira ali pa bom malo manj zaslužil in imel rad svoje delo ter tako v končni fazi še bolj užival življenje.
 

Ob tem je še drugo ključno vprašanje, kdo ali kaj sploh predstavlja družbo? Kaj družba sploh je? Družba je seveda skupek ljudi, ljudi z opranimi možgani po večini. Na vsake toliko časa se v nekomu prebudijo skrite želje in takrat se družba obrne proti njemu in mu te želje zatre. Ko se nekomu drugemu porodi podobna ideja, spet družba, tokrat z zgoraj omenjenim posameznikom, stopi proti temu človeku. Ko imam sam prebliske me drugi zaustavijo, sicer sem pa večinoma jaz med “policaji”. To lepo ponazori zgodbica o petih opicah.

Mladi so vedno in še imajo ideje, kaj bi naredili, kaj bi se dalo drugače izpeljati,… A večinoma jih družba pogolta pod svoje kolesje in pri 30/40ih so sami na strani družbe, na strani policajev, z občasnimi prebliski.

Čemu ne bi imeli policajev, ki bi delali v korist človeka. Tako bi vsakega, ki ga preveč potegne v družbeni/materialni/denarni svet, opozorili na to kaj počne, in da naj v sebi poišče vzroke za tako početje. Da naj malo premisli, če mu to res ustreza, ali dela to zgolj zaradi izmišljenih in podtaknjenih koristi (večna sreča, mir, ljubezen).

On je pa tak in tak

Nekaj neverjetnega je, koliko si ljudje delajo utvare, da nekoga poznajo. Po petih minutah pogovora si si že napravil vtis o meni, po petih minutah že vse veš kar je vedeti o meni? Po tem kar sem povedal v petih minutah, po mojem zunanjem videzu, po obleki, po avtu, po prijateljih, ki so prišli z menoj,.. si upaš delati zaključke in trditi, da veš, kakšen sem jaz, da veš, kakšna je moja osebnost, da veš, kdo sem jaz?

Pa si res prepričan, da veš vse kar je vedeti o meni. Lahko sem pa imel le slab dan, planeti niso bili v najboljši poziciji, sem vstal z levo nogo,.. A ti si upaš po 5ih minutah trditi, da veš kakšen sem jaz in me že ocenjevati in opravljati? Torej tudi poznaš moje misli, moje skrite želje, talente, strahove? Veš kakšen sem za zaprtimi vrati?

Če bi bil iskren bi rekel približno takole: “Glede na to, kar sem imel videti v petih minutah mislim to in to. Vendar pa je to le začasno stališče, ki je plod mojih prepričanj/filtrov in se lahko celotno stališče spremeni. Zato so kakršni koli dokončni zaključki popolnoma odveč.

obtoževanje
Violator3

Ampak, ti si delaš utvare, da nekoga poznaš in že po 5ih minutah si ustvariš neko bolj ali manj dokončno stališče. Zato pravijo, da je prvi vtis pomemben, kajti od takrat naprej te drugi vidijo le preko svojih prepričanj, preko nalepk, ki so ti jih napopali v 5ih minutah. Poleg tega, da so ta prepričanja filter skozi katerega vidimo svet, imajo tudi težnjo po samoohranitvi, zatorej se ne marajo prilagajati, nerada priznajo svojo zmoto. Če je potrebno raje prikrojijo resničnost, da bo ustrezala že znanemu. Nekaj malega je vidno pri optičnih iluzijah.
 

Nič drugače kot 5minutna srečanja niso stara poznanstva, ljudje, s katerimi smo preživeli precejšen del določenega obdobja. To je po eni strani še huje, kajti ljudje se tekom časa spreminjamo ali pa ne pokažemo vsega. V preteklosti smo res morda bili takšni in takšni, s tem so se tudi prepričanja še utrdila, nalepke so še toliko bolj trdno določene. Srečanje s takšnim človekom zna biti prava nočna mora, trdi namreč, da me pozna, v resnici pa me vidi še vedno takšnega, kot sem bil v preteklosti – ali bolj točno rečeno, vidi me takšnega, kot sem se kazal na zunaj v preteklosti.. Kdo pa je rekel, da je to vse, kar je vedeti o meni. Saj ne moreš poznati, kaj sem jaz zadrževal zase, kaj sem resnično imel v mislih, kakšna so bila moja resnična hrepenenja, talenti, strahovi. O tem se pa tako ali tako nismo nikoli pogovarjali, pa četudi bi se, bi le zatrli ali pa ne bi razumeli – tako da je zelo lepo, da je bilo tako.. Podobno je z ljudmi, ki jih srečujem vsakodnevno, trdijo, da me poznajo..
 

Tako da človek, ne delaj si utvar, da nekoga poznaš. Niti si ne delaj utvar, da veš kaj je za nekoga najboljše. Ne moreš poznati vseh misli, vseh hrepenenj, vseh strahov, nihče ti ne bo vsega povedal. Pa četudi bi se tak človek našel, ki bi ti vse povedal, kako pa veš, da on sebe pozna, kako veš, da ve vse kar je vedeti o sebi?
 

——————–

P.S. Največje prekletstvo so ljudje, ki mislijo oz. so celo prepričani, da te poznajo.