Archive for the 'Družba & Posameznik' Category

Page 3 of 4

Otroci in mladostniki – naše največje bogastvo?

Published on May 31, 2008 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , , , .

..in takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.
Marjetka Čas

Pa so res? Koliko čiste pozornosti, svojega časa, svoje ljubezni jim namenimo? Koliko jim pustimo svobodo in koliko jih znamo usmerjati? Koliko se z njimi ukvarjamo, se pogovarjamo, jih poslušamo? Koliko jim dopustimo, da se naučijo od nas, koliko jim dopustimo, da se mi naučimo od njih?

Nekateri otroci lahko sicer dobijo materialne dobrine, kaj več od tega je pa že prava redkost. Pa vendar otroci in tudi mladostniki, ne rabijo materialnih dobrin, predvsem rabijo Človeka, rabijo nekoga da jim prisluhne, nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Več kot očitno je to pri bogatejših družinah, kjer otroci še hitreje zabredejo.

Da nekaj bistvenega pogrešajo je vidno v njihovem obnašanju. Kdaj se bomo nehali slepiti, kdaj se bomo nehali zgolj zgražati nad mladino, zgražati nad lenobnostjo, vandalizmom, ležernostjo, opitostjo, ne-perspektivnostjo, jim prepovedovali to in ono.. in kaj konkretnega naredili na tem področju, poiskali nove rešitve, kajti stare več kot očitno ne delujejo več. Jim mogoče namenili svoj čas, svojo pozornost, svojo ljubezen namesto zgolj materialnih dobrin? Jim mogoče omogočili prostore v vaseh in mestih, kjer se lahko izražajo?

Sploh pa je nesmiselno vsiljevati svoje poglede, ki ne delujejo več, svoje zastarele misli zgolj zaradi tega, ker so prišli iz vaših teles in skrbite za njihovo preživetje. Vse kar rabijo je pozornost, ljubezen, zaupanje in spoštovanje ter malenkost vodstva. Tako enostavno je vse to, pa hkrati tako težko.. Kahlil Gibran lepo pove v svoji pesmi:

Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenje, ki teži samo po sebi.
Prihajajo skozi vas, a niso od vas;
in čeprav so z vami, niso v vaši posesti.

Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli,
kajti imajo lastne misli.
Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod streho bodočnosti,
ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah.
Lahko si prizadevati, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake;
kajti življenje se ne vrača nazaj
in se ne mudi z včerajšnjim dnem.

Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč.

Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah;
kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

Cenimo preživetje, zanemarjamo Življenje

Published on May 13, 2008 in Družba & Posameznik. 5 Comments Tags: , , .

Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.
Oscar Wilde

Ste opazili, kako močno v naši družbi cenimo življenje (v tem tekstu preživetje) in kako močno se bojimo smrti, tako močno, da naredimo vse, da človek preživi.

V bolnicah oživljajo mrliče, ne glede na to, kakšen je smisel tega. Pri življenju jih imajo tako dolgo kot le morejo, da ja ne bi umrli, kajti smrt je nekaj groznega. Kakšen kraval zganjamo, ko kakšen človek umre na cesti (no, na to smo se navadili), pod vlakom, v diskoteki. Ob tem pa pozabljamo, da v Afriki vsak dan umirajo zaradi lakote, lakote, katero je posredno prizadejal zahodni svet.

Zločin je, če kakšnega človeka ubiješ. Takoj greš v zapor in sledi dokaj stroga kazen. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, zgolj opažanje. Ampak ste opazili, kako malo cenimo Življenje? Sedaj me boste pa vprašali, kaj pa je to? “Mar nisi o tem že zgoraj govoril?” Ne, nisem. Zgoraj sem govoril o preživetju, zgoraj sem govoril o tem, da človek ne umre.

Življenje je pa nekaj popolnoma drugega, Življenje je… Živeti s polno žlico, Živeti z veliko energije, brez stresa, v veselju, ljubezni, notranjem miru.. Življenje ni agonija, ni preživljanje iz dneva v dan, ni životarjenje. Tragično je to, da malo ljudi podvomi v to, kot da smo se nekako navadili na to. Navajeni smo potrpeti, navajeni smo tako živeti, vsi okoli nas tako živijo. Osem ur delam za denar v službi, katero sovražim, preostanek dneva preživim pred televizijo ali v jambrajoči družbi, živim z družino, ki mi para živce, občasno pa se sprostim; večinoma s pomočjo umetnih substanc – in temu rečem življenje in sem se navadil na to.

Kdo je odgovoren za tako stanje? Velik delež odgovornosti nosi vsak posameznik, vendar če se posameznik ne zaveda kako naj si pomaga, potem ne more biti odgovoren za svoje preživljanje na avtopilotu. Največ je torej odgovorna družba in institucije na oblasti; izobraževalni sistem, religije in korporativni mediji – znana “sveta trojica.”

Zločin je, če nekomu prekineš preživljanje, v redu. Ampak mar ni še hujši zločin, če nekomu vzameš voljo do Življenja? Če otroka, polnega energije in entuziazma potlačiš v neke okvirje. Mar ni zločin, da v šoli in religijskih institucijah mladostnikom ubijejo težnjo po spraševanju, raziskovanju, razmišljanju z lastno glavo,.. navsezadnje jim pa še vlijejo občutek krivde? Mar ni zločin! predvajanje nasilnih filmov, nizko inteligentnih nanizank in “razvedrilnih oddaj,” ki ljudi vzgajajo v nizkotnem in negativnem duhu? Mar niso zločin novice in televizijska poročila, ki enako (po načini in bistvu) poročajo že od vsega nastanka in v človeku povzročajo le obup? Mar ne izvajajo zločina korporacije, ki preko nenehno vsiljujejo reklame, s katerimi povzročijo prekomerno porabo izdelkov, medtem ko s tem povzročamo obubožanje tretjega sveta, naravnih virov in navsezadnje našega planeta? Mar ne izvajajo zločina farmacevtska in živilska podjetja, ki nam prodajajo strupe v zdravilih in hrani? Mar ne izvajajo zločina birokratske institucije, ki so same sebi in korporacijam namen?

Mar ne izvajajo največjega zločina nad človeštvom institucije in organizacije na oblasti, ki ne dopustijo, da bi prišli izboljšani javni in denarni sistemi, inovativni izdelki, izboljšani izobraževalni sistemi,.. v širšo javnost? Mar ni to največji zločin nas Življenjem? Kajti imamo vire, imamo znanje, imamo načine, imamo sisteme, ki odlično delujejo. Ob pomoči vlade in/ali medijev bi pa še pohitrilo vso zadevo. Vendar so/smo slepi za vse to, slepi za nove načine – malokdo kaj naredi.. Niti nobene – v zadnjem času tako popularne – PETICIJE nisem videl na tem področju.
 

Preživetje… Kdaj bomo pa začeli gledati na KVALITETO ŽIVLJENJA?

Večno vprašanje – družba ali posameznik

Published on February 26, 2008 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , , , .

Vprašanje je, do kolikšne mere bo posameznik dopustil, da ga družba izkorišča za svoj lastni umetni/robotski sistem. Koliko bo dopustil, da družba uničuje vse po vrsti; od narave, cvetlic, živali, do ljudi. Bo tudi sam sodeloval pri tem ali bo ubral drugo pot?

Trg delovne sile lepo ponazarja ta problem. Bom jaz delal to, kar hoče družba, četudi mi ne ustreza in vidim kaj družba počne ali bom izkoristil družbeni sistem za to, da bo delal tako kot jaz hočem, da resnično uživam v svojem delu – v stilu “pot je cilj”. Torej da sebi prilagajam sistem, namesto da se jaz prilagajam sistemu. Seveda je potrebna neka meja, a kot vedno je problem pri pretiravanjih – v eno ali drugo skrajnost. Se bom gnal za denarjem in družbenim statusom, četudi me to od znotraj razžira ali pa bom malo manj zaslužil in imel rad svoje delo ter tako v končni fazi še bolj užival življenje.
 

Ob tem je še drugo ključno vprašanje, kdo ali kaj sploh predstavlja družbo? Kaj družba sploh je? Družba je seveda skupek ljudi, ljudi z opranimi možgani po večini. Na vsake toliko časa se v nekomu prebudijo skrite želje in takrat se družba obrne proti njemu in mu te želje zatre. Ko se nekomu drugemu porodi podobna ideja, spet družba, tokrat z zgoraj omenjenim posameznikom, stopi proti temu človeku. Ko imam sam prebliske me drugi zaustavijo, sicer sem pa večinoma jaz med “policaji”. To lepo ponazori zgodbica o petih opicah.

Mladi so vedno in še imajo ideje, kaj bi naredili, kaj bi se dalo drugače izpeljati,… A večinoma jih družba pogolta pod svoje kolesje in pri 30/40ih so sami na strani družbe, na strani policajev, z občasnimi prebliski.

Čemu ne bi imeli policajev, ki bi delali v korist človeka. Tako bi vsakega, ki ga preveč potegne v družbeni/materialni/denarni svet, opozorili na to kaj počne, in da naj v sebi poišče vzroke za tako početje. Da naj malo premisli, če mu to res ustreza, ali dela to zgolj zaradi izmišljenih in podtaknjenih koristi (večna sreča, mir, ljubezen).

On je pa tak in tak

Published on February 21, 2008 in Odnosi and Osebno. 2 Comments Tags: , , , , .

Nekaj neverjetnega je, koliko si ljudje delajo utvare, da nekoga poznajo. Po petih minutah pogovora si si že napravil vtis o meni, po petih minutah že vse veš kar je vedeti o meni? Po tem kar sem povedal v petih minutah, po mojem zunanjem videzu, po obleki, po avtu, po prijateljih, ki so prišli z menoj,.. si upaš delati zaključke in trditi, da veš, kakšen sem jaz, da veš, kakšna je moja osebnost, da veš, kdo sem jaz?

Pa si res prepričan, da veš vse kar je vedeti o meni. Lahko sem pa imel le slab dan, planeti niso bili v najboljši poziciji, sem vstal z levo nogo,.. A ti si upaš po 5ih minutah trditi, da veš kakšen sem jaz in me že ocenjevati in opravljati? Torej tudi poznaš moje misli, moje skrite želje, talente, strahove? Veš kakšen sem za zaprtimi vrati?

Če bi bil iskren bi rekel približno takole: “Glede na to, kar sem imel videti v petih minutah mislim to in to. Vendar pa je to le začasno stališče, ki je plod mojih prepričanj/filtrov in se lahko celotno stališče spremeni. Zato so kakršni koli dokončni zaključki popolnoma odveč.”

obtoževanje
Violator3

Ampak, ti si delaš utvare, da nekoga poznaš in že po 5ih minutah si ustvariš neko bolj ali manj dokončno stališče. Zato pravijo, da je prvi vtis pomemben, kajti od takrat naprej te drugi vidijo le preko svojih prepričanj, preko nalepk, ki so ti jih napopali v 5ih minutah. Poleg tega, da so ta prepričanja filter skozi katerega vidimo svet, imajo tudi težnjo po samoohranitvi, zatorej se ne marajo prilagajati, nerada priznajo svojo zmoto. Če je potrebno raje prikrojijo resničnost, da bo ustrezala že znanemu. Nekaj malega je vidno pri optičnih iluzijah.
 

Nič drugače kot 5minutna srečanja niso stara poznanstva, ljudje, s katerimi smo preživeli precejšen del določenega obdobja. To je po eni strani še huje, kajti ljudje se tekom časa spreminjamo ali pa ne pokažemo vsega. V preteklosti smo res morda bili takšni in takšni, s tem so se tudi prepričanja še utrdila, nalepke so še toliko bolj trdno določene. Srečanje s takšnim človekom zna biti prava nočna mora, trdi namreč, da me pozna, v resnici pa me vidi še vedno takšnega, kot sem bil v preteklosti – ali bolj točno rečeno, vidi me takšnega, kot sem se kazal na zunaj v preteklosti.. Kdo pa je rekel, da je to vse, kar je vedeti o meni. Saj ne moreš poznati, kaj sem jaz zadrževal zase, kaj sem resnično imel v mislih, kakšna so bila moja resnična hrepenenja, talenti, strahovi. O tem se pa tako ali tako nismo nikoli pogovarjali, pa četudi bi se, bi le zatrli ali pa ne bi razumeli – tako da je zelo lepo, da je bilo tako.. Podobno je z ljudmi, ki jih srečujem vsakodnevno, trdijo, da me poznajo..
 

Tako da človek, ne delaj si utvar, da nekoga poznaš. Niti si ne delaj utvar, da veš kaj je za nekoga najboljše. Ne moreš poznati vseh misli, vseh hrepenenj, vseh strahov, nihče ti ne bo vsega povedal. Pa četudi bi se tak človek našel, ki bi ti vse povedal, kako pa veš, da on sebe pozna, kako veš, da ve vse kar je vedeti o sebi?
 

——————–

P.S. Največje prekletstvo so ljudje, ki mislijo oz. so celo prepričani, da te poznajo.

Lokalna neodvisnost -> globalna odvisnost

Published on February 20, 2008 in Družba & Posameznik. 0 Comments Tags: , .

Zadnje čase je zelo popularen pojem neodvisnost ali samozadostnost. Čim bolj bi radi bili neodvisni od ljudi, ki so nam fizično blizu, od staršev, bratov/sester, sosedov, lokalne skupnosti, radi bi bili neodvisni od domačega vrta, domačega pridelka, letnih časov, lune, sončne svetlobe, narave, svežega zraka in vode,… Radi bi bili namreč sam svoj gospodar, da se nam ne bi bilo potrebno na nobenega zanašat, da bi lahko živeli čisto samostojno, samosvoje.

A spregledamo dejstvo, da smo po drugi strani čedalje bolj odvisni od mobitela, interneta, televizije, računalnika, namišljenih prijateljev, tehničnih igračk, mp3-player-jev, alkohola, drog, transporta izdelkov, velikih trgovskih centrov, zastrupljene hrane, ustekleničene vode,..

Opazi kdo ironijo? Hočemo biti neodvisni od lokalne skupnosti, a smo s tem čedalje bolj odvisni od globalnega sveta, od nekih storitev, ki nam jih nudijo ljudje, za katere ne vemo niti kdo so. Iz ene odvisnosti bežimo v drugo, mogoče malo nanj vidno, a zato še toliko hujšo. In zelo močno smo odvisni od sveta; od transporta, od interneta. Si predstavljate, da se sesuje internet, da se prekine dobava hrane,.. Medtem pa naši vrtovi samevajo, saj nimamo časa, ker smo zasuti z birokracijo ali pa je na sporedu oddaja/nanizanka, ki je ne smem zamuditi.

Ne gre iskati krivde niti opravičevati niti zanikati tega dejstva. Potrebno se je strezniti in se vprašati, kam vse skupaj pelje, kaj je sploh vzrok tega dogajanja – lokalne ne-odvisnosti in globalne odvisnosti? Kajti le na tak način lahko pridemo do rešitev.. Seveda je lepo, da si lahko na globalnem nivoju marsikaj izmenjamo, vendar pa ne pretiravati po nepotrebnem, ali na račun lokalne skupnosti.

Igranje pokra preko interneta

Published on February 10, 2008 in Družba & Posameznik. 10 Comments Tags: , , .

Vidim, da je v zadnjem času precej oglasov na temo pokra videti na internetu; razni poker-mentor.com-i, prenosi po televiziji in oglasi po večjih internetnih straneh. Lemurian pozna (internetni) poker, Limit Texas Hold’em in ga tudi precej dobro igra.

Hold’em je zelo enostavna oblika pokra, tako enostavna, da je kar zavajajoča. Ko igrate z začetniki, je mačji kašelj podvojiti vsoto denarja, vse kar rabite je malo znanja in poznati osnovne zakonitosti igre.

Vendar na internetnih igralnicah večina folka precej dobro pozna osnovne zakonitosti, tako da se kaj dosti – po mojih izkušnjah – ne da zaslužiti, oziroma se ne da nič zaslužiti. 80€ na uro? Hahaha. Kdo pa potem služi? Služijo na prvem mestu igralnice, in tisti, ki novačijo ljudi. Kajti na partypoker.com je tako, da za vsakega novega igralca, ki ga povabiš dobiš 50$, on pa dobi 25$. Seveda na prvi pogled zgubi igralnica, vendar daleč od tega. Zdrav razum pove, da če se jim to ne bi izplačalo, tega ne bi počeli. Štos je v tem, da te to zasvoji, ne zaslužiš prav nič, od vsake igre pa miza – internetna igralnica – nekaj pobere.

S Hold’nom se je dalo služiti v začetku, v 90ih letih, ko so v Las Vegasu igrali sami začetniki, in tisti, ki so naštudirali sistem igre, so imeli zlate čase – razni Sklansky in podobni. Vendar po mojem mnenju, je zlati čas za služenje direktno z igranjem pokra na minil. Sedaj služijo ponudniki, pisci knjig in tisti, ki novačijo nove igralce.

Kar se tiče tegale poker-mentor.com in 80€ na uro je pa tkole. Tipo zelo dober sistem, vendar je štos v tem, da je tudi na splošno veliko knjig na temo pokra in na internetnih igralnicah je dosti takih, ki to poznajo. Ni več toliko zabitih američanov, ki samo zapravljajo denar. Na nekaterih igralnicah je američanom celo prepovedano igrati zaradi ameriške zakonodaje, če pa so, so pa večinoma ob zgodnjih jutranjih urah. Tako da pri tem velja velika previdnost pri takih igricah, služenja denarja tu od igranja ne bo.

Igrajte za užitek, za urjenje samo-discipline, za opazovanje svojih reakcij, za izgubljanje živcev, da vidite, kako hitro se vse obrne, da se boste naučili ravnati z denarjem, da se boste naučili kako igrati vsako igro posebej, ne grede na količino žetonov, da se boste naučili osnov verjetnosti … vendar pa ne igrajte zaradi zaslužka, ker ga ne bo.

Seveda vam bodo govorili, da je to zato, ker ne znate, ker delate marsikaj narobe in podobni triki. Mogoče je res kaj resnice na tem, vendar je to tudi izjemno priročna tehnika za manipulacijo. So iste okoliščine? Mi ponujaš isto znanje kot si ga bil deležen ti? Ali se morda kaj drugega skriva v ozadju? Je možno, da na nek bolj ali manj posredni način služiš preko mene.. Če grem pa še naprej, je pa to izkoriščanje tako ali tako temelj naše ekonomije, naše civilizacije na sploh – trenutno še.

V kolikor se motim in je možno direktno z igranjem zaslužiti vsaj 40€na uro (poker-mentor.com obljublja 80€/uro), izzovem vse tiste, ki to dosegate, da to dokažete. Podatki naj bodo čim bolj aktualni, absolutno pa ne starejši od enega leta.

Nazadnje spremenjeno: 26. marec 2008, ob 20.20

Howard Beale, prerok našega časa: ‘Jezen kot hudič’

Published on February 4, 2008 in Družba & Posameznik and Video. 1 Comment Tags: , , , , .

Odlomek, ki je bil uporabljen tudi v Zeitgeist-u, govori o tem, koliko smo ljudje pripravljeni potrpeti – tudi za ceno lastnega življenja, četudi potem le preživljamo dneve v agoniji z občasnimi prebliski veselja. Howard Beale (igra Peter Finch), persona iz filma Network (1976), ima rešitev za to agonijo. Prvi korak je da znorimo, da se zaderemo: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” (I’m mad as hell and I can’t take it anymore.) (Ta citat je med drugim uvrščen na 19. mesto najboljših filmskih citatov, po izboru AFIja.) Najprej znoreti, šele nato razmišljati, kaj storiti glede sedanje situacije. Ne bi mogel povedati bolje!


http://www.youtube.com/watch?v=3lotcXpKByc

Ni mi treba govoriti, da je slabo. Vsi vemo da je slabo. Depresija ja. Vsi so brez službe ali v strahu pred izgubo službe. En dolar je vreden pet centov. Banke propadajo. Prodajalci imajo puške pod pultom. Nepridipravi so vsepovsod, in temu videti konca.

Vemo, da je sta naša zrak in hrana neprimerna. Sedimo in gledamo televizijo, medtem ko nam lokalna postaja pove, da se je danes zgodilo 15 umorov in 63 nasilnih zločinov, kot da je to običajno! Vemo, da so stvari slabe. Slabše kot slabe. Nore so. Kot da se vsem meša, zato več ne hodimo ven. Posedamo doma in počasi se naš svet zmanjšuje. In vse kar mi rečemo je: “Prosim, vsaj pustite nas na miru v naših dnevnih sobah. Naj imam svoj tovster, TV in ne bom nič rekel. Samo pustite nas na miru.” Jaz vas ne bom pustil pri miru. Želim, da znorite!

Ne želim, da protestirate, razgrajate ali pišete poslancu, ker ne bi vedel, kaj bi vam rekel, da napišite. Ne vem, kaj storiti glede depresije, inflacije, Rusov in uličnega kriminala. Vem le, da morate najprej znoreti! Reči morate: “Človek sem, hudiča! Moje življenje ima vrednost!”

Torej…. hočem da sedaj vstanete. Hočem da vsi vi vstanete iz vaših stolov! Hočem da takoj sedaj vstanete in greste do oken, odprite jih, glavo pomolite ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Hočem da takoj sedaj vstanete in pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Nato bomo premišljevali kaj narediti glede depresije, inflacije in naftne krize. Ampak najprej vstanite, odprite okna, pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Ampak najprej morate znoreti! Reči morate: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Vstanite, vstanite! Pomolite glavo ven. Odprite okno, pomolite glavo ven in kričite še naprej! “Jezen sem kot sam hudič in tega ne bom več prenašal!” Samo vstanite takoj zdaj! … in pomolite glavo ven in kričite, kričite še naprej!

Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala!!!

 

Najprej je potrebno biti “iskren do sebe,” si priznati stvari in jih nato začeti reševati. In neverjetno kako močno preroške so te besede tudi za današnji čas, saj še vedno zgolj gledamo, trpimo in se delamo, kot da je vse v redu. Zaradi tega se me je ta odlomek zelo močno dotaknil in se me vsakokrat, kadar ga gledam.

Kaj pa vas?

Kako močno se bojimo izgube

Published on February 1, 2008 in Družba & Posameznik. 2 Comments Tags: , , , .

ali teorija pričakovanja. Ta teorija pravi, da bolj cenimo dobiček, ki je siguren in manj dobiček, ki ni gotov, četudi je pričakovana vrednost (seštevek vseh dogodkov – glej spodaj v primeru; včasih tudi matematično upanje) enaka v obeh situacijah. Nasprotno še bolj drži: naredili bomo vse, da se izognemo zagotovi izgubi, četudi to zahteva večje tveganje. Na odločanje močno vpliva naš strah pred (zagotovo) izgubo.

Praktični primer napačne odločitve:

  1. Možnost dobitka, imaš na izbiro:

    (a) 80% verjetnost, da dobiš 4000€, ostane še 20% tveganje, da ne dobiš nič
    (b) zagotovo dobiš 3000€, torej imaš verjetnost tega dogodka 100%

  2. Pripravljen izgubiti? Kaj izbereš?

    (a) imaš 80% verjetnost da izgubiš 4000€, a ostane še 20% upanje, da ne izgubiš nič
    (b) takoj izgubiš 3000€, 100% verjetnost

Koliko ta teorija velja zate? Kaj izbereš v prvem in kaj v drugem primeru?

80% ljudi izbere (b) primer iz prve situacije in 92% izbere (a) primer iz druge situacije. Kar pa je ravno v nasprotju s ‘pričakovano vrednostjo’ oziroma ‘matematičnim upanjem.’

Za prvi primer je ‘pričakovana vrednost’ 4000×0.8 = 3200, kar je več kot 3000. Ali po domače, če poizkus ponoviš 5-krat (4 krat dobiš, 1 krat izgubiš) v prvi situaciji za (a) dobiš 4×4000 + 1×0 = 16000, za (b) dobiš 5×3000 = 15000€. Torej iz tega je razvidno, da se bolj splača (a).

Pri drugem primeru se bolj splača (b) iz istega razloga. V zgornjem računu daš povsod minuse, bolje je, če si na zgubi -15000€ kot -16000€. Torej: -4000×0.8 = -3200 kar je slabše kot -3000. Ali po domače, če poizkus ponoviš 5-krat (4 krat izgubiš, 1 krat ohraniš) v prvi situaciji za (a) izgubiš 4×(-4000) + 1×0 = -16000, za (b) pa izgubiš 5×(-3000) = -15000€. Iz tega je razvidno, da se bolj splača (b).
 

Ljudje se po tej teoriji bolj bojimo izgub kot cenimo dobičke. Izguba 1€ je bolj boleča kot veselje ob dobičku 1€. Zato bi naredili vse, da bi se tej izgubi izognili, četudi zahteva večje tveganje.

To se lepo vidi tudi v pokru. Bolj ko človek izgublja, bolj je nagnjen k tveganju. Več denarja ima, bolj gotove dobitke hoče. Ni pa nujno, ker nekateri, ko imajo veliko denarja, precej razmetavajo.

Opisati izgubo kot sigurno, in zato bolj bolečo, bo povzročilo pri vlagateljih, da se bodo poizkušali taki izgubi izogniti. Posledično, bodo šli na večje tveganje in špekulirali v izgubljeni situaciji v upanju, da se bodo cene opomogle. V zmagoviti situaciji se situacija obrne. Investitorji ne bodo naklonjeni tveganju in hitro pobrali dobiček, da ne bi slučajno pobegnil.

Cena, torej izguba, narejena na začetku je lahko povod za naklonjenost večjim tveganjem. Bolj iščejo tveganje kot bi ga, če na začetku ne bi naredili izgube.
Michael Covel

Praktična uporaba. Če hočeš, da se ljudje prilagodijo na novo situacijo, naj se osredotočijo na dobičke. Če hočeš ljudi odvrniti od nečesa, naj se osredotočijo na morebitno izgubo.
changingminds

Praktična uporaba je ta, da v takih situacijah bolj premisli in vedi, da je potrebno tudi izgubiti, potrebno je narediti napake na poti uspeha. Na dolgi rok je včasih boljši siguren poraz v bitki, kot pa upanje na čudež in velika verjetnost, da zaradi tega izgubiš celotno vojno.

Teorijo pričakovanja (prospect theory) sta razvila profesorja psihologije na Princeton-u, Daniel Kahneman in Amos Tversky leta 1979. Sta tudi prva psihologa, ki sta dobila Nobelovo nagrado v ekonomiji – na žalost (marketing & manipulacija vodenja v lovu na večje dobičke).