Resnica, prepričanje, pogled na svet, prava pot,… kakorkoli temu že rečemo. Če se malo ozremo okoli sebe, lahko kaj hitro vidimo tisoč in enega zagovornika svoje resnice, nekateri celo trdijo, da je njegova/njihova najboljša, prava, morda celo edina..
Sam sem bil velikokrat zelo prepričan, da je moja resnica najboljša, moj pogled na situacijo/človeka najbolj realen, moje mnenje edino pravilno. Še posebej, če je v tistem trenutku zame delovalo ali pa če je to rekel kakšen pomemben strokovnjak, modrec oz. se kaj naučil na kakšnem tečaju. “Tudi vi morate tako delovati, pa boste videli, kako se bo vaše življenje spremenilo.” Brez tega vam živeti ni.” In v prepričevanju, če ni bilo takojšnjega strinjanja, takojšne realizacije, je sledila frustracija.
Ko sem to nekajkrat poizkušal, sem kaj hitro dojel, da ljudje na situacije gledamo zelo različno, predvsem pa imamo radi prav in nočemo poslušati nasvetov drugih, sploh če to niso družbeno priznani ljudje. Čemu tako? Zakaj me kljub vsemu ne ne poslušajo, kaj ne vidijo, kako prav imam? In če me ne poslušajo, je možno, da imajo svojo resnico? Kaj pa to pove o obstoju univerzalne resnice, katero bi morali vsi razumeti in prakticirati? Recimo škodljivost gledanja televizije, vsaj vegetarijanska prehrana (če že ne veganska), iskrenost do ljudi, odprta komunikacija in podpora v skupnosti,… Mar ni to univerzalna resnica, ki bi morala biti uporabljena v praksi?
Univerzalna resnica v praksi – iskanje svoje poti
Teženje k univerzalni resnici pa zahtevam tudi od sebe. Prvič sem to spoznal na fakulteti, ker “vsi to počnejo in danes brez papirja nisi nič.” Precej časa sem se delal, da me študij zanima in iskal motivacijo, marsikaj potlačil, vendar sem naposled po zelo dolgem času le odkril, da me ta stvar niti približno ne zanima, in da ni vredna mojega denarja (prevoz, hrana, literatura, kopiranje,..), predvsem pa časa in energije.. Sem se sicer marsikaj koristnega naučil, tako da ni bil čisto stran vržen čas, predvsem pa sedaj vem, da ni človeka, ki bi me prepričal v nadaljevanje študija. Ta resnica zame ne deluje, to vem z vsako celico telesa.
Odkar nisem več na univerzi, sem videl, da je izven obstoječe poti uradnega univerzitetnega izobraževanja obstaja morje drugih ponudb in izobraževanj. Pri enih je malo bolj zagotovljen zaslužek, pri drugih manj, večinoma pa ti vse dajo neko garancijo, nek bolj ali manj uradni papir ali vsaj podporo v skupnosti; tisoč in ena vrsta joge, masaže, mrežni marketing, bioterapija, nlp, angelski readingi, raike, theta healing, hatmara metoda, zvočne terapije, takšne in drugačne meditacije, šamanizem, imago, mbsrt, psihoterapija, lm, aol, du, sci, podjetništvo, ašrami, potovanja, prostovoljno delo, razno razne sekte… “you name it.”
Ob pogledu na vse to, mi ne gre v glavo, kako to, da se lahko eni odločijo za neko stvar, druga jih pa niti ne zanima. In do vsakega, ki prideš, je nadušen nad tem, kar počne, oziroma trdno zaverovan, da je to prava pot – vsaj za njih. Nekateri to dejansko dojamejo in ti dopustijo prosto izbiro, te ne silijo v nič. Se pa najdejo tudi ljudje, ki te na vsak način hočejo zvleči na svoje področje, in ti tako, tebi, grešniku, pomagati do srečnejšega življenja.
Kaj pa zame, katera od teh poti je prava? V vsem tem iskanju sem preizkusil marsikaj, in videl, da je dosti boljše kot fakulteta, vendar dlje časa ko sem bil tam, več je bilo zaznati napak in podobnosti z ostalim svetom. Čutil sem, da mi ne ustreza (sploh pri skupinah, organizacijah), a ker sem se bal ostati sam, sem vztrajal – enako kot na fakulteti. Vztrajal sem pa toliko časa, dokler ni nezadovoljstvo prišlo do te meje, da sem spoznal, da ne more iti več naprej. Nato sem se za nekaj časa umaknil, a zaradi različnih razlogov; “pa saj ni tako slabo; videti je, da to za njih deluje, zakaj ne bi tudi zame; je priznan učitelj, mogoče pa če bom dovolj časa v tem vztrajal, se bo spremenilo na bolje; v tem času ko me ni bilo se je zihr že marsikaj spremenilo…” se spet priključil nazaj. Vse to sem ponavljal toliko časa, dokler nisem prepoznal vzorca in spoznal, da me to zavira pri razvoju. Ne rečem, da v določenem obdobju ni bilo koristno in zato sem zelo hvaležen vsem, vendar je potrebno tudi vedeti, kdaj oditi naprej.
Ob pogledu na shojene poti ni nekega navdušenja, predvsem pa se mi zdi vse skupaj preveč komplicirano. Je torej kaj narobe z menoj, da se nikjer ne najdem, je to zgolj zaradi strahu in lenobe? Ali moram hoditi po teh shojenih poteh, kljub temu, da me ne privlačijo? Mar nisem tedaj na istem, kot sem bil v času šolanja na fakulteti?
Kaj pa če imam jaz svojo lastno pot? Tako, po kateri so ljudje sicer že hodili, vendar ni shojena, ne daje nikakršnih papirjev, nobene garancije – kaj tedaj? Seveda se takoj pojavijo dvomi, “kdo pa si ti, da boš nekaj po svoje čaral, daj zresni se, veš koliko vsega še rabiš, da bo kaj iz tebe, predvsem si pa premlad in preveč zelen!” Kaj pa če bi ta dvom obrnil? Bi lahko bila moja želja, četudi še tako absurdna in neverjetna na prvi pogled, želja celotnega Vesolja? Želi Stvarstvo na ta način nekaj novega, a hkrati starega, ustvariti? Če je to želja stvarstva, kdo sem potem jaz, da bom stal na poti tej želji in se delal malega, ubogega, nesposobnega. Zakaj pa ne bi gledal na ta način – konec koncev je veliko bolj navdušujoč.
Univerzalna resnica obstaja
Torej, kakšna je univerzalna resnica? Kateri resnici moramo slediti?
Ob tem se je dobro spomniti dejstva, da smo si ljudje zelo zelo podobni, nekateri pravijo je podobnosti neverjetnih 99.99%! To pomeni, da za vse nas veljajo neke temeljne lastnosti; tako na telesnem, kot tudi na mentalnem in duševnem nivoju. Zato je možno v medicinskih fakulteti poučevati o ljudeh na splošno in ne o posamezniku ter masovno proizvajati zdravila, ki pri vseh ljudeh odpravijo enak problem, hkrati pa ravno tako pri vseh ljudeh povzročijo mnogo drugih težav. Možno je narediti univerzalni horoskop, ki bo ljudem v povprečju ustrezal v 85% (video)! Možno je ustvariti knjigo, pesem, film, umetnino, ki gane ljudi po vsem svetu.
Ali pa če pogledamo religije: krščanstvo, budizem, hinduizem, taoizem, islam,… – v temelju vse govorijo o isti stvari, čeprav z malenkost različnimi besedami. Prav tako mojstri modrosti iz različnih časovnih obdobij in različnih koncev po svetu govorijo o isti stvari, običaji v “primitivnih tradicijah” so si kljub oddaljenosti izjemno podobni ali pa gradnja piramid po vsem svetu. Če je človek res odprt, če se osredotoči na skupne točke, jim ni konca. Ločenost in razlike so le iluzija, oziroma resnične, v kolikor se ves čas osredotočamo nanje – predvsem pa jih je je zelo malo v primerjavi s podobnostmi.
Zato mora obstajati univerzalna resnica, ki je skupna vsem ljudem – in tudi obstaja, pa čeprav na globljem nivoju kot smo navajeni, kot smo na običajen način sposobni dojeti. Obstaja neka zdrava pamet, nek zdrav način pogleda na svet, ki presega sedanji razum. Konec koncev o tem tudi pišem na blogu, in vse skupaj je popolnoma logična zadeva, če smo le dovolj pogumni, da se upamo raziskovati. Na primer: povezanost vsega stvarstva (medobstajanje), življenje v trenutku, moja prava narava je preko telesa, misli in čustev, celotno Stvarstvo je inteligentno/zavestno, sočutje do vseh živih bitij, rojstvo in smrt zgolj dva pola enega Življenja, minljivost vseh oblik (nenavezanost), poslušanje svojega Srca/čustev/občutkov/intuicije, vse poti so v končni fazi prave, vsak sam ustvarja svoje lastno vesolje, vse se spreminja,…
In če to vsaj kolikor toliko dojamemo, potem odpade vsako prepričevanje, predvsem pa vojne in nasilno vsiljevanje “resnice.” Zato je potrebno biti zelo pazljiv pri poučevanju univerzalne resnice, kajti hitro smo lahko na nivoju pokristjanjevanja, inkvizicije, demokratizacije sveta,.. boju proti temni strani. Kaj takšen boj povzroča pa lahko vidimo, če se ozremo okoli sebe in v človeško zgodovino. Bo držalo, kar pravi Anthony De Mello: “Najbolj neusmiljeni morilci so tisti, ki ubijajo za svoje IDEJE.” Če pa pridemo na takšen nivo, v končni fazi pomeni, da globlje resnice sploh nismo dojeli. Služi zgolj kot izgovor za nadaljevanje stare poti in obstaja le v glavi, torej še eden izmed tisočih konceptov, miselnih predstav, brez realne izkušnje.
Kako se temu izogniti, kako kljub vsemu deliti svoje izkušnje in spoznanja pa v naslednjem članku, Poučevanje univerzalne resnice.
Zadnji komentarji