Archive for the 'Denar/Ekonomija' Category

Kakšna je univerzalna resnica, najboljša resnica, edina prava resnica?

Resnica, prepričanje, pogled na svet, prava pot,… kakorkoli temu že rečemo. Če se malo ozremo okoli sebe, lahko kaj hitro vidimo tisoč in enega zagovornika svoje resnice, nekateri celo trdijo, da je njegova/njihova najboljša, prava, morda celo edina..

Sam sem bil velikokrat zelo prepričan, da je moja resnica najboljša, moj pogled na situacijo/človeka najbolj realen, moje mnenje edino pravilno. Še posebej, če je v tistem trenutku zame delovalo ali pa če je to rekel kakšen pomemben strokovnjak, modrec oz. se kaj naučil na kakšnem tečaju. “Tudi vi morate tako delovati, pa boste videli, kako se bo vaše življenje spremenilo.” Brez tega vam živeti ni.” In v prepričevanju, če ni bilo takojšnjega strinjanja, takojšne realizacije, je sledila frustracija.

Ko sem to nekajkrat poizkušal, sem kaj hitro dojel, da ljudje na situacije gledamo zelo različno, predvsem pa imamo radi prav in nočemo poslušati nasvetov drugih, sploh če to niso družbeno priznani ljudje. Čemu tako? Zakaj me kljub vsemu ne ne poslušajo, kaj ne vidijo, kako prav imam? In če me ne poslušajo, je možno, da imajo svojo resnico? Kaj pa to pove o obstoju univerzalne resnice, katero bi morali vsi razumeti in prakticirati? Recimo škodljivost gledanja televizije, vsaj vegetarijanska prehrana (če že ne veganska), iskrenost do ljudi, odprta komunikacija in podpora v skupnosti,… Mar ni to univerzalna resnica, ki bi morala biti uporabljena v praksi?

Univerzalna resnica v praksi – iskanje svoje poti

Teženje k univerzalni resnici pa zahtevam tudi od sebe. Prvič sem to spoznal na fakulteti, ker “vsi to počnejo in danes brez papirja nisi nič.” Precej časa sem se delal, da me študij zanima in iskal motivacijo, marsikaj potlačil, vendar sem naposled po zelo dolgem času le odkril, da me ta stvar niti približno ne zanima, in da ni vredna mojega denarja (prevoz, hrana, literatura, kopiranje,..), predvsem pa časa in energije.. Sem se sicer marsikaj koristnega naučil, tako da ni bil čisto stran vržen čas, predvsem pa sedaj vem, da ni človeka, ki bi me prepričal v nadaljevanje študija. Ta resnica zame ne deluje, to vem z vsako celico telesa.

Odkar nisem več na univerzi, sem videl, da je izven obstoječe poti uradnega univerzitetnega izobraževanja obstaja morje drugih ponudb in izobraževanj. Pri enih je malo bolj zagotovljen zaslužek, pri drugih manj, večinoma pa ti vse dajo neko garancijo, nek bolj ali manj uradni papir ali vsaj podporo v skupnosti; tisoč in ena vrsta joge, masaže, mrežni marketing, bioterapija, nlp, angelski readingi, raike, theta healing, hatmara metoda, zvočne terapije, takšne in drugačne meditacije, šamanizem, imago, mbsrt, psihoterapija, lm, aol, du, sci, podjetništvo, ašrami, potovanja, prostovoljno delo, razno razne sekte… “you name it.”

Ob pogledu na vse to, mi ne gre v glavo, kako to, da se lahko eni odločijo za neko stvar, druga jih pa niti ne zanima. In do vsakega, ki prideš, je nadušen nad tem, kar počne, oziroma trdno zaverovan, da je to prava pot – vsaj za njih. Nekateri to dejansko dojamejo in ti dopustijo prosto izbiro, te ne silijo v nič. Se pa najdejo tudi ljudje, ki te na vsak način hočejo zvleči na svoje področje, in ti tako, tebi, grešniku, pomagati do srečnejšega življenja.
 

Kaj pa zame, katera od teh poti je prava? V vsem tem iskanju sem preizkusil marsikaj, in videl, da je dosti boljše kot fakulteta, vendar dlje časa ko sem bil tam, več je bilo zaznati napak in podobnosti z ostalim svetom. Čutil sem, da mi ne ustreza (sploh pri skupinah, organizacijah), a ker sem se bal ostati sam, sem vztrajal – enako kot na fakulteti. Vztrajal sem pa toliko časa, dokler ni nezadovoljstvo prišlo do te meje, da sem spoznal, da ne more iti več naprej. Nato sem se za nekaj časa umaknil, a zaradi različnih razlogov; “pa saj ni tako slabo; videti je, da to za njih deluje, zakaj ne bi tudi zame; je priznan učitelj, mogoče pa če bom dovolj časa v tem vztrajal, se bo spremenilo na bolje; v tem času ko me ni bilo se je zihr že marsikaj spremenilo…” se spet priključil nazaj. Vse to sem ponavljal toliko časa, dokler nisem prepoznal vzorca in spoznal, da me to zavira pri razvoju. Ne rečem, da v določenem obdobju ni bilo koristno in zato sem zelo hvaležen vsem, vendar je potrebno tudi vedeti, kdaj oditi naprej.

Ob pogledu na shojene poti ni nekega navdušenja, predvsem pa se mi zdi vse skupaj preveč komplicirano. Je torej kaj narobe z menoj, da se nikjer ne najdem, je to zgolj zaradi strahu in lenobe? Ali moram hoditi po teh shojenih poteh, kljub temu, da me ne privlačijo? Mar nisem tedaj na istem, kot sem bil v času šolanja na fakulteti?

Kaj pa če imam jaz svojo lastno pot? Tako, po kateri so ljudje sicer že hodili, vendar ni shojena, ne daje nikakršnih papirjev, nobene garancije – kaj tedaj? Seveda se takoj pojavijo dvomi, “kdo pa si ti, da boš nekaj po svoje čaral, daj zresni se, veš koliko vsega še rabiš, da bo kaj iz tebe, predvsem si pa premlad in preveč zelen!” Kaj pa če bi ta dvom obrnil? Bi lahko bila moja želja, četudi še tako absurdna in neverjetna na prvi pogled, želja celotnega Vesolja? Želi Stvarstvo na ta način nekaj novega, a hkrati starega, ustvariti? Če je to želja stvarstva, kdo sem potem jaz, da bom stal na poti tej želji in se delal malega, ubogega, nesposobnega. Zakaj pa ne bi gledal na ta način – konec koncev je veliko bolj navdušujoč.

Univerzalna resnica obstaja

Torej, kakšna je univerzalna resnica? Kateri resnici moramo slediti?

Ob tem se je dobro spomniti dejstva, da smo si ljudje zelo zelo podobni, nekateri pravijo je podobnosti neverjetnih 99.99%! To pomeni, da za vse nas veljajo neke temeljne lastnosti; tako na telesnem, kot tudi na mentalnem in duševnem nivoju. Zato je možno v medicinskih fakulteti poučevati o ljudeh na splošno in ne o posamezniku ter masovno proizvajati zdravila, ki pri vseh ljudeh odpravijo enak problem, hkrati pa ravno tako pri vseh ljudeh povzročijo mnogo drugih težav. Možno je narediti univerzalni horoskop, ki bo ljudem v povprečju ustrezal v 85% (video)! Možno je ustvariti knjigo, pesem, film, umetnino, ki gane ljudi po vsem svetu.

Ali pa če pogledamo religije: krščanstvo, budizem, hinduizem, taoizem, islam,… – v temelju vse govorijo o isti stvari, čeprav z malenkost različnimi besedami. Prav tako mojstri modrosti iz različnih časovnih obdobij in različnih koncev po svetu govorijo o isti stvari, običaji v “primitivnih tradicijah” so si kljub oddaljenosti izjemno podobni ali pa gradnja piramid po vsem svetu. Če je človek res odprt, če se osredotoči na skupne točke, jim ni konca. Ločenost in razlike so le iluzija, oziroma resnične, v kolikor se ves čas osredotočamo nanje – predvsem pa jih je je zelo malo v primerjavi s podobnostmi.
 

Zato mora obstajati univerzalna resnica, ki je skupna vsem ljudem – in tudi obstaja, pa čeprav na globljem nivoju kot smo navajeni, kot smo na običajen način sposobni dojeti. Obstaja neka zdrava pamet, nek zdrav način pogleda na svet, ki presega sedanji razum. Konec koncev o tem tudi pišem na blogu, in vse skupaj je popolnoma logična zadeva, če smo le dovolj pogumni, da se upamo raziskovati. Na primer: povezanost vsega stvarstva (medobstajanje), življenje v trenutku, moja prava narava je preko telesa, misli in čustev, celotno Stvarstvo je inteligentno/zavestno, sočutje do vseh živih bitij, rojstvo in smrt zgolj dva pola enega Življenja, minljivost vseh oblik (nenavezanost), poslušanje svojega Srca/čustev/občutkov/intuicije, vse poti so v končni fazi prave, vsak sam ustvarja svoje lastno vesolje, vse se spreminja,…

In če to vsaj kolikor toliko dojamemo, potem odpade vsako prepričevanje, predvsem pa vojne in nasilno vsiljevanje “resnice.” Zato je potrebno biti zelo pazljiv pri poučevanju univerzalne resnice, kajti hitro smo lahko na nivoju pokristjanjevanja, inkvizicije, demokratizacije sveta,.. boju proti temni strani. Kaj takšen boj povzroča pa lahko vidimo, če se ozremo okoli sebe in v človeško zgodovino. Bo držalo, kar pravi Anthony De Mello: “Najbolj neusmiljeni morilci so tisti, ki ubijajo za svoje IDEJE.” Če pa pridemo na takšen nivo, v končni fazi pomeni, da globlje resnice sploh nismo dojeli. Služi zgolj kot izgovor za nadaljevanje stare poti in obstaja le v glavi, torej še eden izmed tisočih konceptov, miselnih predstav, brez realne izkušnje.

Kako se temu izogniti, kako kljub vsemu deliti svoje izkušnje in spoznanja pa v naslednjem članku, Poučevanje univerzalne resnice.

Kam vlagati denar v času finančne krize

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.
~ Jezus, Matej 6:19

Najprej razčistimo besedno zvezo “finančna kriza.” Zgleda, da je to zopet nekaj, kar nas je doletelo iz neba. Ne duha in sluha o kakršnihkoli nevarnosti, potem pa iz nenada začne škripljati, tako da morajo celo države posredovati. Le kaj je tokrat šlo narobe, kdo ali kaj bo tokrat gnilo jabolko?

Vse skupaj me spominja na zgodbico iz knjige Kje je moj sir, kjer dva mala človeka in dve miški iščejo in kmalu najdejo veliko zalogo sira. Mala človeka, najvišje razvita kreacija stvarstva, se na novem najdbišču utaborita, saj sta končno prišla do zaželjenega cilja, končno sta uspela in sta priskrbljena za celo življenje. Potem pa se nekega dne zbudita, in zgrožena ugotovita, da je sir čudežno izginil. Seveda, kot se za ljudi to spodobi, začneta kriviti vse povprek – vsi so krivi, le onadva ne. Mali miški, primitivne živalce, pa sta sproti opažale, kako se zaloga sira manjša, in ko ga ni bilo več, sta enostavno, brez pritoževanj in slabe volje, šli naprej v lov za novim sirom. Preden je eden od dvojice malih ljudi doumel, da se je potrebno premakniti in poiskati novo zalogo sira, je sicer minilo precej časa, a situacije je bila tako nevzdržna, da ga je prisilila v premik – njegovega kolega pač ne.

In ta “finančna kriza” je tipičen primer opisane človeške ignorance. Vsak, ki je malo finančno pismen, ki res razume temelje sistema, ve, da je bilo to neizogibno. Če že pogledamo dolgove držav na prebivalca, mora biti jasno, da nekaj ne štima. Denarni sistem sploh ni težko razumeti, vse skupaj je izjemno enostavno: “Banke posojajo denar, ki ga nimajo.” Poleg tega je denar ustvarjen kot dolg, zatorej več kot je denarja več je dolga. Kar je še huje, če bi odplačali ves dolg, ne bi bilo nobenega denarja.. Finančna pismenost torej. Potrebna pa je zelo odprta glava, da lahko te stvari dojamemo, kajti težko je verjeti, da je takšna prevara sploh možna. Če hočete to razumeti si preberite zapis in dodatno gradivo v besedilu Skrivnosti denarnega sistema.

Glede krize je spodnja črta torej ta, da nismo več daleč od točke, ko se bo denarni sistem ZRUŠIL. Kajti reševanje problema z gnilimi koreninami, je teoretično nemogoče. Vse kar so naredili je to, da so ustvarili še več denarja (ustvarjenega kot dolg in ki ga bo potrebno odplačati), kar tudi pomeni, da obstoječi denar še dodatno izgublja svojo vrednost.. Kateri od komentatorjev “finančne krize” je to (v medijih) omenil, kateri od politikov? Za dva vem; eden je Ron Paul, drugi je Dennis Kucinich.

Denar = čas = energija

Toliko da malo obnovimo osnove, sicer pa to ni primarna tema tega bloga, preidimo torej k bistvu. Kam vlagati denar? Kam vlagati nekaj, kar v tem trenutku še ima veljavo vrednost, a kmalu ne bo imelo nobene?

Če spremljate ta blog, ste lahko opazili, da velikokrat poudarjam življenje v trenutku; “pot je cilj,” “delo samo sebi namen in kot tako človeka navdihuje.” Če to res razumem, potem odpade vsako divjanje in lovljenje za izpolnitvijo v prihodnosti, kajti srečen sem že v tem trenutku in zato niti ne potrebujem prihodnosti. “Če bom sedaj dovolj delal, trpel in se odrekal, si bom lahko nekoč v prihodnosti zagotovil mirno in srečno življenje.” Ampak, “prihodnost nikoli ne pride” in če “sredstva niso pripomogla k človeški sreči, tudi cilj ne bo.” Tako na osebnem (in duhovnem), kot tudi na družbenem nivoju.

Stvari torej delam iz veselja, v vsem tem uživam, ne silim se preveč, delam po svojih zmožnostih, uživam v procesu, ob vsem tem pa zaslužim precej denarja – delo postane igra.. Da, tudi to je možno, globoko v sebi to vem, in marsikdo je to že dokazal, čeprav se pri meni to še ni manifestiralo. Ni nobene potrebe, da vlagamo v finančne verige ali takšna in drugačna vlaganja, kjer z minimalno dela dobiš ogromno denarja; loto, mrežni marketing, borzna vlaganja.. To temelji na napačnemu dojemanju sveta, da lahko dobiš plačilo le za “slabe” stvari in da je delo kazen. “Moje delo in moje življenjske strasti so močno ločeni; sem v mrežnem marketingu zaradi tega, da bom lahko zaslužil dovolj denarja, da bom nekoč počel kar si res želim.” Ampak, ali ste prepričani, da nimate nič takšnega, kar lahko svetu iskreno in z največjim veseljem ponudite ter dobite za to povračilo? Ali je res nujno, da moramo ljudem prodati stvari, ki jih ne rabijo, da kaj zaslužimo?.. Je problem strah ali lenoba?
 

Kam torej z odvečnim denarjem? Če grem še malo dlje, preden odgovorim na vprašanje kam vlagati denar, poglejmo še malo širše. Vlaganje denarja v resnici pomeni vlaganje svojega ČASA in ENERGIJE. Tudi če zaupam denar svojemu borznemu posredniku, vprašanje, če bom lahko mirno gledal nihanja svojih delnic. Lahko zaupam denar posredniku za najemnine, vendar mi nikoli ne bo čisto vseeno.

“Kjer je tvoj zaklad…” Kjer je tvoj vloženi denar, tam sta tudi tvoj čas in energija. Tudi v čisto praktičnih stvareh; koliko gre časa, energije in živcev za popravilo in vzdrževanje velike hiše, kupovanje vedno novih stvari in pogovarjanja in hvaljenja z njimi pred sosedi in sorodniki? Koliko časa in energije in denarja zapravimo za svoj veliki vrt, vinograd, barko, vikend.. Vse lepo in prav, da človek malo miga ali si s stvarmi marsikaj olajša in olepša, vendar ne do te meje, da ga le te zasužnjijo. Po angleško se temu reče: “Things you own, end up owing you.”

Vlaganje vase in v odnose

Kam torej vlagati svoj preostali čas in energijo? “Ne nabirajte si zakladov…” Hja, v stvari, ki so večne, oziroma trajajo vsaj toliko časa kot bomo živeli mi. To pa pomeni vlaganje vase; v svoje dojemanje sveta, razumevanje svojih notranjih procesov, razumevanje zakonitosti vesolja,… Preko tega pa mora priti tudi do vlaganja v odnose, do boljših odnosov; z ljudmi (precej časa sem to zanemarjal), živalim, rastlinam, minerali, rekami, gorami,… – skratka s celim stvarstvom, s celim planetom.

Kajti roko na srce, z vsem smo povezani. Če ne bomo imeli zdravega odnosa do planeta in njegovih prebivalcev, no… bomo ustvarili takšen svet, kot ga imamo sedaj. Brez čistega zraka, vode, zdravih rastlin in živali, tudi ne more biti zdravih ljudi.
 

Vlaganje vase in vlaganje v odnose, bo preživelo vsakršno finančno krizo. Pa kaj če denar zgnije na banki, komu mar, saj ne delam za denar, nisem njegov suženj. Zanimivo kaj ne, koliko izgubljenih živcev in nestrpnega pričakovanja prihodnosti, ko se navidezni sistem podira. V realnosti namreč denar sploh ne obstaja in je čista izmišljotina človeka, tako kot marsikateri simbol, od katerih pa smo postali pretirano odvisni.

Prometni znaki, pravni sistem, birokracija, ura, koledar.. Saj ne pravim, da niso potrebni, vendar če se zanašamo izključno na njih, če izgubimo stik z realnostjo, lahko vidimo kakšne so posledice; ura nam pove kdaj smo lačni, zaspani, koledar nam pove kdaj je čas za počitnice… V temeljih je to posledica zaciklanosti v glavi, neprestanega in nenehnega razmišljanja, in zato je vse kar poznamo le svet številk, besed, simbolov, jedilnih menijev, ure, koledarja,.. skratka, “primarna matrica.”
 

Vse kar rabimo lahko torej dobimo tudi brez denarja. Seveda je denar v tem sistemu potreben, a paziti je potrebno, da nas ne zasužnji. In če smo ljudje preživeli tisočletja brez njega, ni vrag, da ne bi preživeli tudi ob finančnem zlomu. Če bomo le znali fleksibilno, zdravo in realno razmišljati ter svoj pogled, svoja prepričanja uskladili z zakoni narave & vesolja. Če bomo le našli stik s seboj, s tem pa s soljudmi, in znali stopiti skupaj tudi v najhujših situacijah, se nimamo česa bati.

Še to – človeka, ter s tem svet, ne bo rešil noben nov sistem, naj bo ekonomski, politični ali socialni, niti ga ne bo rešila tehnologija. Človeka lahko reši le človek sam, s tem, da se dvigne nad omejeni način razmišljanja in dojemanja sveta ter tako zasveti v novi luči, v luči, katera nam je namenjena in dana že od samega začetka.
 

Ko imaš imena in oblike,
vedi, da so začasni.
Ko imaš institucije,
vedi, kdaj se morajo njihove funkcije končati.
Če veš, kdaj prenehati,
se lahko izogneš vsakršni nevarnosti.
~ Lao Tzu

Če spoznate, da se vse stvari spreminjajo,
ni ničesar, česar se boste oklepali.
~ Lao Tzu

Trdo in togo bo zlomljeno.
Mehko in prožno bo prevladalo.
~ Lao Tzu

 

Zunanje povezave

Kdo ima denar in s tem povezano moč?

Pustimo za trenutek to, da je denar le iluzija, da je danes praktično ves denar ustvarjen kot DOLG. Tu si postavimo vprašanje, kdo ima to, kar si predstavljamo pod pojmom denar.

Na splošno velja prepričanje, da imajo denar države in še posebej korporacije (kljub ogromnemu dolgu – pa razumi če moreš). In potem te korporacije proizvajajo izdelke, da jih lahko potrošniki kupujemo, s tem pa ropajo zemljo. Več izdelkov proizvedejo, več je potrebno prodati, več denarja gre za reklame (da ljudje kupijo tisto, kar ne rabijo). In potem s tem denarjem ustvarijo še več stvari, ki jih ljudje ne rabimo, poleg tega pa podkupujejo državne uradnike in institucije, da pišejo zakone in se ravnajo korporacijam v prid, da lahko te še več zaslužijo. Več denarja zase, manj za delavce in manj za davke.

Ampak, kje pa korporacije dobijo denar? Ok, pustimo tukaj privatne korporacije, ki se jim reče banke, katere denar ustvarijo iz zraka – ustvarijo ga takrat, ko nekdo (posameznik, država, korporacija) vzame kredit. Tu se osredotočimo na ostale korporacije – od kje dobijo denar? Od kje dobijo denar, s katerim ljudem perejo možgane, s katerim izsušavajo ljudstvo, s katerim podkupujejo državne uradnike?

Od kje dobijo korporacije denar? Milijon evrov vreden odgovor…..

Od ljudi, kajpak, od potrošnikov. Torej si vsak posameznik sam jamo koplje, s tem ko kupuje nepotrebne izdelke, s tem ko si zagotovi N različnih zavarovanj. Denar ima vsak posameznik, tako kot ima vsak posameznik moč, ampak ker jo prepušča institucijam in korporacijam, se te lahko igrajo z njim. Samo in zgolj samo zaradi tega.

Predstavljajte si za trenutek, da umaknemo nepotrebna zavarovanja, da nehamo kupovati nepotrebne izdelke, da sami kaj naredimo za svoje življenje,…. V mesecu dni cel zajedalski ekonomsko-potrošniški sistem propade – kot hiša iz kart.

Revščina tako in drugače

Če malo bolj pomislim, se mi revščina zdi zelo zanimiv fenomen. Na globalnem področju je jasno, da so v nekaterih deželah bolj bogati, v drugih pa bolj revni, vendar smešno postane, ko pogledamo na lokalno raven. V isti vasi ali v isti soseski živijo ljudje od najnižjega sloja do najvišjega sloja, vsak se briga le zase, med seboj se ne poznajo in zaradi tega si niti ne pomagajo – pa bi si lahko/morali.

Kako je do tega prišlo bi bilo zelo zanimivo raziskati. Ker si ne predstavljam, da bi v neki plemenski skupnosti en šotor imel veliko za obleči in za jesti, drugi pa lačni hodili naokoli. Ne vem kako je dejansko bilo, vendar se zelo verjetno zdi, da se kaj takega ni dogajalo. Ali so vsi imeli za obleči in za jesti, ali pa so po večini stradali. Skratka celo pleme/rod je sodelovalo med seboj, so si pomagali en drugemu. Tako kot mati skrbi za otroka, tako so si takrat pomagali med seboj.

Danes pa za svojo žlahto če je v isti vasi še mogoče skrbiš, za ostale pa ne, te niti ne zanima, kaj se s sosedi dogaja. In tu je iskati enega od vzrokov, v uničenju lokalne skupnosti. Uničena od zunaj, ker so vsa dela v mestih, ker so vsi pridelki v velikih trgovskih centrih, vendar nič zunanjega ne pride kar samo od sebe, torej je uničena predvsem odznotraj. Ker se ljudje zaprejo, ker si nočejo pomagati med seboj, ker se ne poznajo, ker je greh nekoga nekaj prositi dakaj posodi, da nekaj naredi, ker si je itaq sam kriv, da je pristal v takem položaju. In posameznik prav tako samega sebe krivi, gleda v tla, brez (samo)dostojanstva, ne vidi pa širšega problema, da je čedalje več takih.

V oddaji je bil kot rešitev s strani GPR (Gibanja za Pravičnost in Razvoj) predstavljen UTD (Univerzalni Temeljni Dohodek). Ampak to je še vedno zelo površna rešitev, še vedno imamo centralno banko, še vedno imamo obresti. Koliko ti ljudje vedo o teh stvareh, o temeljih denarnega sistema? Kaže da ne veliko.. Ne pravim da jaz pa veliko vem, a mislim da poznam osnove. Jaz jih vam predstavim, sedaj pa vi inteligentni ekonomisti zgruntejte kako s tem dejansko je, do najmanjših podrobnosti, na podlagi tega pa naredite podroben načrt za rešitev tega problema.

Duhovna revščina

A kot že rečeno, je to kljub vsemu le zunanji poseg v revščino. Če drugače povem, je največja revščina v glavi in srcu posameznika, največja revščina je duhovna in če ne bomo te primerne revščine rešili, nismo naredili popolnoma ničesar. Ta revščine je odtujitev od samega sebe in s tem odtujitev od soljudi, kar povzroča vsa grozodejstva, v bolj in manj mili obliki. Se zavedamo tega problema? Se zavedamo, da je to tako moj, kot tvoj problem, problem vsakega posameznika? Se zavedamo tega problema tako močno, da smo pripravljeni poiskati rešitve? Ali pa smo se enostavno sprijaznili s tem, “pač tako je, nič se ne da narediti, še malo potrpim pa sem zmagal.” Ali pa “sej je že država dosti pametna, da bo kaj naredila, zakaj bi si jaz mazal roke s tem?” S tem da zavedanje ne pomeni, da je potrebno koga kriviti ali obtoževati. Pač pa enostavno zavedati se tega, videti, kajti le tisto kar vidimo/sezavemo lahko zdravimo.

Dve stvari v povezavi z državo. Prvič, nihče ne bo nič naredil namesto tebe niti ne more, svoje duhovne revščine se lahko reši le vsak posameznik. In drgič, država je prav tako obupala, sploh pa jo po večini vodijo še bolj duhovno nezreli ljudje od povprečja. Država je že zdavnaj obupala nad iskanjem rešitev za duhovno revščino, vse kar skuša narediti je to, da jo potlači/prekrije. Preko big brother (kamer na vsakem koraku), preko birokracije (nadzorovati vsak tvoj korak, podjetja, gradnja hiš,..), preko umske manipulacije,.. Povedano drugače, če ljudi naredijo za žive robotke ala MK ULTRA in jim s tem potlačijo čustva, so rešili vse probleme duhovne revščine oziroma njenih posledic – laganja, jeze, strahu, nezaupanja, nevoščljivosti, ljubosumja, pretiranih egoističnih želja.

Ampak duhovni mojstri ali učitelji modrosti že skozi stoletja kažejo drugo pot, ki več kot očitno obstaja. A večina je še vedno preveč strahopetnih, da bi se na to pot podala, raje živi v agoniji do konca življenja in čaka na čudež. Tako da tistim, ki gredo na tako pot vse čestitke, kajti potreben je izjemen pogum.

Navdih: Včerajšnji ogled oddaje Polnočni klub na temo revščine preko interneta.

Kam Divjajo Podjetja?

Denar je človeška sreča v abstraktnem; tisti, ki ni več sposoben uživati človeške sreče v konkretnem, se popolnoma posveti denarju.
Arthur Schopenhauer

Če pogledate okoli sebe, boste videli da vsi nekam bežijo, vsi nekam hitijo. Poglejte podjetja, divjajo v prihodnost. Ne vedo več kaj je njihov namen, čemu so tam, razen tega, da se bo povečal njihov dobiček, da bodo več prodali in več proizvedli.

Polni vozički

Če gre kupec iz trgovine s polnim vozičkom, potem ste opravili svoje delo izvrstno, je tako? Vi ste mu prodali izdelke, za katere menite, da jih ta človek nujno potrebuje, da brez njih ne bo srečen, brez katerih ne more živet. S tem ko ste mu prodali izdelke je volk sit in koza cela. Vi ste povečali prodajo, s tem dobiček, in kupec je zadovoljen.?

Ne! S tem ko je kupec šel s polnim vozičkom iz trgovine niste naredili popolnoma nič. Zaradi tega se njegovo življenje ne bo bistveno spremenilo, po možnosti se bo kvečjemu polenil. Poglejte sebe. Ste res srečni, ko kupite vso to kramo? Za nekaj časa mogoče, potem pa spet rabite več, boljše, močneje. Se vam zdi, da lahko ta “več, boljše, močneje” kdaj zadovoljimo.

S tem, ko je kupec šel iz trgovine s polnim vozičkom nekoristnih izdelkov, ste izrabili naravne in človeške vire. Koliko materiala je bilo potrebnega, da se je ta izdelek proizvedel? Koliko človeškega truda, koliko idej je bilo potrebnih za to? Koliko izvrstnega MARKETINGA, da ste lahko nekomu vsilili te izdelke? (Kdo misli v tvoji glavi.)

Ja res je. VSILILI ste mu jih! Zakaj pa potem vsak jutri dobim vsaj 3 reklamne letake? Pa ne se norca delat iz samih sebe, ne se slepit no, lepo prosim. Delate za dobro ljudstva, za dobro ljudi? Mar ste res tako zaslepljeni, tako ozko usmerjeni? Delate za svojo lastno rit, za svoj lastni dobiček, za potešitev svojih lastnih znorelih misli. Ob tem pa trpi narava, trpi človek in trpite vi sami.

Ekonomski sistem vas sili v to, da odplačate vse te investicije na katere so se še obresti nabrale. To morate vse odplačat, in za to rabite precejšnjo rast. Nagrajujemo najboljše menedžerje, k so povečal dobiček firme – pohvale vredno, res je.

Pokazali ste da ste sposobni, da lahko naredite dober kolektiv, da znate stvari speljat do konca, da ste iznajdljivi, ogromno truda in genialnosti je potrebnih za to. Vendar, v katero smer gre vse to. V kakšne namene uporabljamo svojo genialnost? Le da bo več prodanega, s tem ko imamo zvrhano glavo vsega, vsi problemi človeštva pa začuda še vedno ostajajo, ali se celo še večajo.

Tretji svet

Nekje se pozna razlika, podjetja v lov za dobičkom se poslužujejo zelo dvomljivih ukrepov. Dosti je takih, ki najemajo poceni delovno silo, med tem ko se nezaposlenost doma veča, zaposlenim namenjajo nizke plače, hočejo ukinit plačano malico, plačan prevoz. Zaposlenim čim manj, da bo čim več denarja.

Poleg tega izkoriščajo tretji svet. Recimo ameriška empirična osvajanja, uradno se temu reče “Demokratizacija države“, in izkoriščanje delovne sile v teh deželah. Predvsem je tu hrana. Ali pa seljenje proizvodnje, dostikrat zastarele na ta območja. Doma se delamo demokratične, v tretjem svetu pa izkoriščajo vse povprek. Ni jim mar za zaposlene, ni jim mar za okolje. Celo bogove se delajo, ker so jim omogočili delavna mesta in zaslužek. Oni delajo dobesedno za preživetje, lastniki pa živijo na veliki nogi.

Ni presenetljivo, da lahko slišimo novice kot so “OI kljub slabemu zraku v Pekingu” ali “Zrak zastrupil športnike“. Če ni kaj bolj šokantnega kot to jest ne vem. Korporacije svojo zastarelo proizvodnjo selijo v tretje dežele, ker tam ZAKON dopušča tako proizvodnjo. Ali ti ljudje nimajo nobene vesti, nobene etike, vidijo zgolj denar?

“Tretji svet je velika priložnost za investicije, in velike dobičke, obračajte denar v naši firmi, mi znamo te posle.”…. Vse za dobiček, za več, hitreje, močneje.. vse za srečo, pa čeprav le kratkotrajno. Vse za cilj, čeprav poteptamo vse pred seboj.

Smo res toliko zaslepljeni, toliko poneumljeni, tako ignorantski, da ne vidimo teh povezav? Da ne znamo povezat vseh teh dogodkov, vseh teh novic? Povezovanje pik, ste se kdaj učili to? Veste kako “lepa” slika potem nastane. Dvomim, da večina izkorišča zavestno.

Najhuje pri vsem tem pa je, da mi to podpiramo. S tem ko kupujemo, s tem ko ne naredimo nič, s tem ko se delamo, da se to nas ne tiče.

Naše življenje se začne bližati koncu tisti dan, ko utihnemo o pomembnih stvareh.
Martih Luther King ml.

Koliko časa in trpljenja še rabite, da se boste zbudili. Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste videli, da je to slepa pot. Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste začeli iskati alternative? Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste šli preko svojih strahov in ležernosti?