Tehnologija zadnjih 100 let; elektrika, žarnica, radio, televizija, internet, telefon, sateliti, mobitel, avtomobili, ladje, letala, podmornice, elektrarne, nuklearke, kemikalije, cepiva, zdravila,….
V primerjavi z našimi predhodniki res živimo bolj brezskrbno življenje. Lakote ne poznamo, hrano dokaj lahko pridelamo, police v trgovinah in hladilnik nikoli ni čisto prazen. Vsak ima streho nad glavo, mirno spanje, relativno stalen prostor za bivanje. Za bolezni znamo poskrbeti – večinoma zdravnik in zdravilo. Najnovejše novice dobimo v roku nekaj ur, vemo kaj se po svetu dogaja, kakšne zakone sprejema naša vlada. Internet nam je dal instanten dostop do informacij skorajda kjerkoli na svetu, lahko spremljam kaj se dogaja s prijatelji čeprav jih nisem videl že nekaj let (jaz osebno sicer facebooka ne uporabljam), pogledam marsikateri dokumentarec/intervju/govor, ki ga sicer na televiziji ne predvajajo… Potovanje iz kraja v kraj ni nikakršen problem; avto ali v skrajnem primeru kolo, avtobus ali vlak in sem hitro na cilju. Zamislite si, koliko časa bi porabili 60 let nazaj s konjem ali peš, da pridete do Ljubljane? Lahko si privoščim marsikatero adrenalinsko aktivnost… Dobite generalni vtis.
Vse imamo danes. Tehnologija nam omogoča praktično vse. Če je le denar in tudi srednji standard omogoča izjemno lagodno življenje. Na materialnem nivoju nam je tehnologija prinesla blaginjo, v pravem pomenu besede…. Čeprav…. Če malo bolj pomislim, če pogledam pod preprogo, to sploh ne drži… Tehnologija ni prinesla nikakršne blaginje, mogoče za neko izredno kratko obdobje, a se že nekaj časa vse podira. Pri čisto osnovnih rečeh; hrana, voda, zrak, svetloba, zdravje, varnost,…
(…)
Kaj je tehnologija prinesla na področju osebnostnega razvoja? Na področju razvoja “človečnosti” oz. srčnosti, nekih višjih kvalitet/vrednot, po katerih naj bi človek strmel? Ljubezen, toplina, sočutje, spoštovanje, razumevanje, medsebojna pomoč,… Interakcije med ljudmi so postale plitve, robotske. Grem v knjižnico, “dober dan”, niti pogledam ne nobenega, “ali imate mogoče to knjigo”, gledam nekam stran, knjižničarka v računalnik in tipka, “izvolite, ste to iskali”, gleda v knjigo, “da, to sem iskal”, tudi jaz gledam v knjigo, “si boste še kaj izposodili”, “ne, hvala”, “takole, do petnajstega, dve knjigi sta pa še doma”, gleda že na novi kup knjig, “hvala” gledam v knjige, odpiram torbo in jih dam notri, “na svidenje in lep dan”, z mislimi sem že drugje, to sem rekel čisto avtomatsko, “na svidenje” gleda v računalnik oz. se loteva nekega drugega dela – Pika.
Ta stik z očmi, to, da lahko res rečeš, “vidim te” – ne, tega ni. Že malo daljši kontakt kot nekaj sekund izpade prav čudno, moraš se stran obrnit – že med kolegi/prijatelji. In tudi, če zavestno rečeš, “dajmo malo dlje držati očesni stik”, ni čutiti neke globine zadaj… ne prodre pogled v globine, ne začutiš človeka.. Vsaj jaz ga ne. Tisto, da bi res lahko rekel, resnično rekel, “da, zdaj pa vem, zdaj sem te pa videl”. Ko lahko razbereš najbolj skrite lastnosti. Tako kot je slišati iz kakšnih zgodbic od mojstrov.
Kat da bi človek s to tehnologijo naredil še dodaten debel, jeklen in neprebojen oklep okoli sebe, kjer mu nič ne more do živega. Je sicer malo okrnel, določene reči delujejo bolj počasi (razmišljanje), nekatere reči se ne morajo izraziti (igrivost, ustvarjalnost), druge so zamrle (spomin in občutljivost), vendar na varnem v svojem oklepu. Edino eno OKENCE, edin ena špranja je ostala, ki ne more biti zakrita, in to so OČI. Zato je potrebno ta pogled tako varovati in braniti z vsemi močmi, da le kdo ne bo prodrl in videl mojo bedo in otopelost in zagrenjenost in vse te napake in grehe, ki jih nosim. Da bo le ostalo vsemu svetu skrito – Boga, ki vse vidi in vse ve, ki je tudi milostljiv in odpušča in dober in pravičen, smo pa tako ali tako izbrisali iz vidnega polja.
Sedaj pa pričakujemo, da bodo ljudje s približno enakim načinom dojemanja sveta, odkrili kakšno boljšo tehnologijo, ki bo človeka rešila iz te zagate? ..(sledi)..
Zadnji komentarji