Archive for the 'Oda razumu (egu)' Category

Page 2 of 3

Je človek res ločen od ostalega vesolja?

To zmotno neraziskano prepričanje postane absurdno, ko primerjamo življenje človeka z ostalimi prebivalci planeta.

Rastline in predvsem drevesa so zelo očitno močno povezane z Zemljo, njihove korenine segajo globoko vanjo, od katere dobijo večino hranljivih snovi. Novo življenje zraste iz Zemlje (in zemlje), je že od vsega začetka povezano z njo. Niti za delček ne pomisli, da bi bil ločen od česarkoli. Ravno tako se rastlinsko življenje prilagodi vremenskemu dogajanju v okolju (temperaturi, vlagi, oblačnosti, strukturi zraka..); znani so podnebni pasovi, ki se še delijo na posamezne dele. Že v naši mali državi najdemo ob morju, v notranjosti in v gorskem svetu precej različne rastline.

Podobno je z živalim. Živali in rastline zelo veliko sodelujejo skupaj (čebele), manjše živali pomagajo pri obdelovanju zemlje (krti). Živali svojo barvo in konstrukcijo prilagodijo rastlinam in podnebju, zato nekatere živalske vrste najdemo le v določenih predelih. Celo pri istih živalskih vrstah je razlika; medved v naših gozdovih in medved na severnem polu se precej razlikujeta. Živali ne pridejo iz zemlje, vendar so kljub temu močno povezane z okoljem v katerem živijo, kajti razvile so se skupaj z njim in v drugačnem okolju ne bi bile sposobne preživeti. Kako bi se znašel lev v naših gozdovih?

Primitivna ljudstva” so ravno tako živela v sožitju z okoljem, ga močno spoštovala, se čutila del njega. Iz okolja so dobili vse za preživetje. Reke in potoki so jim dajali vodo, drevesa in gozdovi zatočišče, živali hrano. Večina teh “primitivcev” je imelo za simbol svojega ljudstva žival, katera jim je dajala hrano, katero so največkrat ubili. Močno spoštovanje je bilo prisotno med njimi. In ravno tako kot živali, niso prišli iz zemlje, a so se kljub vsemu počutili povezani z Zemljo.

Kaj pa moderni človek? Ta si je zgradil tako mogočno tehnologijo, da mu narava ne more do živega. Nevihta, ploha, dež, sneg, Sonce,.. pred vsem tem smo varni v svojih hiškah. Naša dnevna opravila potekajo (v večini služb) neodvisno od vremenskih pojavov. Za preživetje rabimo zgolj denar in dostop do trgovine. Kakšna narava, kakšna Zemlja, vse za preživetje zraste na trgovinskih policah.

“Ne rodim se iz zemlje, nimam stika z naravo, zato sem zgubil občutek za svojo okolico – iz nekje sem vržen v to življenje, v to vesolje..” Le moderni človek je sposoben takega absurdnega razmišljanja. Pa vendar, mar niso rastline del vesolja, mar niso živali del vesolja, mar ni, navsezadnje, moja mati del vesolja, mar ni moja mati del Vesolja?

Kako sem lahko potem ločen od česarkoli? Kako sem lahko potem ločen od Vesolja? Kako sem lahko potem ločen od Življenja samega?

Zabloda znanosti, zabloda omejenega razuma

Vedeti, da ne veš, je najboljše; Pretvarjati se, da veš, kadar ne veš, je bolezen.
Lao Tzu

Neverjetno je, koliko imamo literature na razpolago, koliko je vedno nove in nove literature na razno raznih področij. Koliko branja, energije, živcev, tuhtanja,… more nekdo predelati, da pride na nek nivo znanja.

A po drugi strani je to znanje zelo zelo majavo, ogromno je še neraziskanega. Koliko je še megle, koliko nejasnosti, koliko nekih hipotez, koliko stvari, ki jih je še potrebno raziskati.. Pa vendar se nekateri obnašajo, kot da že vse vedo, kot da so z neko teorijo “Boga za jajca prijeli.” Mogoče se vodilni raziskovalci celo zavedajo kako malo se spoznajo na stvari, a hkrati jim manjka širina in globlje dojemanje življenja, zato ne morejo predvideti vseh posledic. Največji problem je pa še vedno v tistih, ki te izdelke širijo, ker se obnašajo izjemno arogantno, kot da to 100% deluje in ni nobenih stranskih učinkov.

Zelo malo vemo o ekosistemu, o medicini, o možganih, o delovanju človeka, o fiziki, o delovanju živali, rastlin, telesa, narave, vremena…. A vendar je nič koliko literature, teorij in izdelkov, ki so uporabljene kot DEJSTVO, hkrati pa kar nočemo videti stranskih posledic. Novejši izdelki, se pa dajejo na tržišče brez tehtnih dolgoročnih raziskav, piše pa tako, kot da bi bilo vse kristalno jasno (se zavedam, da je ekonomija kralj).

Z delnimi spoznanji lahko naredimo veliko. Medicina pozdravi in zakrpa ogromno nedelujočih delov telesa, vreme lahko dokaj dobro predvidimo, vemo kako približno deluje ekosistem, vemo kaj se približno dogaja v človeškem umu…. Pa vendar bi lahko rekel, da zaradi arogance naredimo več škode kot koristi. Medicina preko farmacevtskih izdelkov uničuje zdravje, z nepoznavanjem ekosistema so v zadnjem času popularne čebele pred izumrtjem, igranje z vremenom in z elektro-magnetnimi polji lahko sproži marsikatero katastrofo, moderne tehnološke meditacije in nove zahodne psihološke metode (NLP) so izjemno ozko usmerjene. Ali pa radioaktivnost atomske bombe (na začetku je bilo to varno), uporaba mikrovalovke, varčnih žarnic, umetnih materialov v gradbeništvu,… še posebaj je pa strašljiva genska in nano tehnologija.

Vse deluje nekako po tem principu; danes nekaj čira čara in nekoč se mi slučajno nekaj posreči, ima kratkoročne rezultate (za dolgoročne nimam časa) in dam v množično uporabo. S tem, da po vsej verjetnosti niti nimam širine in spoštovanja do zakonitosti življenja in zato niti približno ne morem zajeti vseh posledic. Konec koncev pa koga sploh brigajo posledice, saj deluje, jaz bom na ta način obogatel in to je vse kar je pomembno.

Ne pravim, da je znanost napačna ali da nehajmo raziskovati, sploh ne. Potrebno pa je prenehati z aroganco in se delati kot da že vse vemo (način na katerega učijo v izobraževalnem sistemu), kot da vemo kaj delamo – kajti dejstvo je, POJMA NIMAMO O SVETU V KATEREM ŽIVIMO. Prej ko se bomo tega zavedali in to resnično dojeli, prej bomo lahko tudi ta del raziskali in s tem stopili korak naprej – tudi v znanosti, v dobro VSEH živih bitij.
 

Zakaj pišem te družbene refleksije? Predvsem zato, da vidimo kako noro in zgrešeno je vse skupaj, ter da se vprašamo vprašanja kot so “ali tudi jaz v vsakdanjem življenju ravnam kot naša znanost?” in po možnosti najdem nekaj takšni primerov (videnju nato sledi sprejemanje). Kajti družba je vedno povečana refleksija posameznika, vsaj večine posameznikov.

Samomor – res edina pot?

Slovenije je na petem mestu po procentu samomorov med prebivalstvom glede na wiki. Precej strašljivo po eni strani, a pohvalno po drugi.

Strašljivo. Čemu se človek sploh odloči za samomor? Kaj ga vodi v to? O tem je sicer cela znanost, a če pogledamo z laičnega vidika, mora biti tak človek izredno obupan, tako močno, da se odloči za najhujše možno dejanje – ubije samega sebe.

Kajti če je človek v dokaj normalnem stanju, je odločitev da ubije samega sebe zadnja stvar na katero bo pomislil. Še huje je, večina hoče preživeti ne glede na sredstva, samo preživetje je važno, pa četudi to pomeni biti cele dneve na aparatih v pozni starosti ali neprestano pri zdravnikih in na zdravilih. Preživetje je bistveno, tudi če to pomeni žrtvovanje življenja. Čemu se torej nekdo hoče ubiti, medtem ko bo večina naredila vse, da še vedno diha?

Ne da nekdo hoče umreti, pač pa so stiske tako velike, noče bežati in ne vidi drugega izhoda, zato se odloči za povprečnega človeka tako strašno dejanje. Kljub temu, da je to največji možni greh, da bo celo večnost preživel v peklu- vsaj tako uči krščanstvo. Sprašujem se, koliko večja bi bila stopnja samomorov, če to ne bi bil greh..

Po mojem mnenju je moral vsak resno razmišljati o samomoru, vsak, ki se ne slepi, vsak, ki dejanskemu stanju pogleda v oči, vsak, ki ne beži od problemov, od trpljenja. Jaz sem, in tudi večina s katerimi je tema nanesla na samomor, so resno razmišljali o samomoru, s tem da so ti ljudje tudi precej uspešni danes. Očitno mora biti neka milost, ki ni nujno, da je pogojena s strahom pred večnim peklom, neka milost, ki je nekomu iz nekega razloga dana, drugemu pa na žalost ne.
 

Ravno tu se mi zdi podatek o petem mestu pohvalen, kajti to pomeni, da se ljudje zavedajo v kakšnem dreku živijo, ne zanikajo trpljenja. Zavedajo se kako vse okoli njih razpada, kako so vsi znoreli in vse to. Najpomembnejše pa je, da si to tudi priznajo, medtem ko se večina dela da je vse v redu, da bo že nekako ali pa jih je enostavno toliko strah večnega življenja v peklu, raje preživljajo dneve v mukah, kot da bi poiskali kakšno rešitev – “potrpeti je potrebno“, saj res.

Tisti, ki stori samomor, je našel eno možno rešitev na vse te znorele probleme, ni si zatiskal oči. Tu jim gre vsa pohvala. Ampak to je zelo jalova rešitev, s katero na žalost nismo čisto nič naredili. Obstaja veliko rešitev, najboljši se reče DUHOVNOST. V obup in nato samomor vodi ravno nerazumevanje resnice kdo sem jaz, nerazumevanje lastnih misli in občutkov in čustev, ter nerazumevanje življenja samega. Duhovnost pa daje na vse to zelo enostavne in hkrati zelo temeljite ter globoke odgovore/rešitve, ni to zgolj neka površinska psihologija/psihiatrija.

Slovenija med drugim velja za precej duhovno deželo, torej bo le držalo, da se zelo velik odstotek ljudi zaveda vseh problemov okoli sebe in si ne zatiska očesa (čeprav ne vem če bi lahko isto rekel tudi za ostale države). Nekateri na žalost sicer storijo samomor, drugi pa najdejo zelo dobre rešitve.
 

Naj bodo ti samomori v poduk, RDEČI ALARM, kajti jasno kažejo na to, da mora v življenju obstajati nekaj več kot le zunanji materialni/umski svet, nekaj več kot le denar, slava, materialno bogastvo, družbeni status, uspeh, IQ,.. In če vidimo, da med drugim na zunaj tudi zelo normalni/pomembni ljudje storijo samomor, je to jasen alarm, da na nekaj izredno pomembnega pozabljamo. Japonska, kot izredno materialno razvita dežela je na osmem mestu, kako je to po vsej materialni logiki možno razložiti?

Čudi me, kako hitro se ljudje navadimo na te stvari, kako nočemo pogledati resnici v oči, kako se delamo, da je vse v redu. Že pri manjših stvareh, norišnica, psihiater, farmacevtski produkti,.. “Kaj takega se meni ne more zgoditi, ti ljudje so očitno imeli neke svoje posebne probleme, zato to ni moj problem. Jaz živim čisto v redu!” Smejim se, ko mi rečejo, da je človek inteligentno bitje. Ima neverjeten potencial inteligence, to je res, a ta je na žalost še vedno zakopana pod oblaki uma, starih zakrnelih vzorcev, navad, prepričanj.

Edini izhod iz vseh teh problemov je obrat navznoter, edini izhod je raziskovanje lastne psihe, lastnega izvirnega greha, lastnega ega, edini izhod je enostavna in temeljita duhovnost.

Optične prevare oz. optične iluzije – believing is seeing

ali prevarati možgane je mačji kašelj. Najboljša sta primer plesalke in ‘možganske slepote,’ a tudi spodnji niso od muh.

Znaš brati?

** Kaj piše na sliki?
optična iluzija - preberi kaj piše
Si prebral: “I LOVE PARIS IN THE SPRING TIME?” Ni res, piše namreč “I LOVE PARIS IN THE THE SPRING TIME.” Drugi “the” možgani namreč izbrišejo.

** Preberi spodnji tekst. Če ne gre, se ne obremenjuj na pravilnost črkovanja besed in samo beri.
optična iluzija - preberi kaj piše

Odloči se!

Mlada ali stara ženska?
optična iluzija - imaš rajši mlado ali staro?

3D ali 2D?
optična iluzija - 2d ali 3d

Vaza ali 2 obraza?
optična iluzija - vaza?

Se smeji? Obrni glavo.
optična iluzija - se res smeji?

Te sovraži ali ljubi?
optična iluzija - sovraži ali ljubi?
 

Imaš težave?

** Preštej F-je!
optična iluzija - preštej f-je
Si jih našel 4? Še enkrat, v tekstu je namreč 6 F-jev. Bodi pozoren na F-je pri besedi “OF”.

** Na glas izgovori kakšne barve je beseda (in ne kaj piše). Kako hitro ti gre?
optična iluzija - na glas izgovori katera barva je beseda

** Vzemi 1000 in dodaj 40, dodaj še 1000. Zdaj dodaj 30. Dodaj spet 1000 in dodajte še 20. In zdaj dodaj še 1000. Dodaj 10. Koliko je to SKUPAJ? Odgovor: Rezultat je 4100 in ne 5000.

** Marijin oče ima 5 hčerk: 1. Nana, 2. Nene, 3. Nini, 4. Nono. Kako je ime peti hčerki? Odgovor: Marijin oče je, torej je 5. hčerki ime Marija in ne Nuna.

** Na teku prehitiš drugega tekmovalca. Na katerem mestu si? Odgovor: Če prehitiš drugega tekmovalca, si na drugem in ne na prvem mestu.

Skrita beseda

Najboljše seveda za konec. Opaziš skrito besedo v sliki? Kakšne misli se ti porajajo ob gledanju slike? ;-)
prepoznaj skrito besedo
Odgovor: Osredotoči se na prazen prostor med rožami v spodnji polovici slike.

V katero smer se vrti plesalka

Ali katero možgansko polovico uporabljam?

v katero smer se vrti plesalka

Ta slika je veliko krožila po internetu, original je na ‘Daily Telegraph‘ nekaj govora pa je bilo tudi na slovenskih blogih; owcka in multipraktik.

Glede na smer vrtenje plesalke, ki jo vidite, lahko ugotovite, katero možgansko polovico uporabljate (v danem trenutku). Če se vaša plesalka vrti v desno, v smeri urinega kazalca, potem uporabljate desno možgansko polovico. Če v levo, potem levo možgansko polovico.

Posebnosti leve možganske polovice
analitična (delčki)
linearna/zaporedna obdelava
logična, razumska
jezik, branje, pisanje
matematika
Posebnosti desne možganske polovice
holistična (celota)
istočasna/vzporedna obdelava
intuitivna, kreativna
vizualna, predstave, globina
melodija, ritem

Continue reading ‘V katero smer se vrti plesalka’

Nikoli Ni Zadosti

Kot sem že večkrat omenil, stalno hočemo več in več, nikoli ni zadosti. Tu sem zbral nekaj vsakdanjih primerov:

  • Statistika spletne strani. Gledaš statistiko spletne strani, pričakuješ 200 obiskov, se zgodi čudež in jih je 250. Zlo dober, kar presenečen si. Vendar čez eno uro greš že gledat, če jih je 290. Razočaran ugotoviš, da jih je le 270. Če bi jih bilo 300, bi naslednjič pričakoval 330 in če ne bi bilo, bi bilo sranje.
  • Maili ali ali me ima kdo rad. Pogledaš zjutraj, 6 mailov, “vauu ful dobr”. Odpišeš na tiste, ki je za odpisat. Čez 2 uri si že spet na mailu, “ali bo kej, ali bo kej?”. Ni nič, si kar malo razočaran. Pogledaš spet čez pol ure, spet nič. Kar živčen ratuješ. Si daš malo predaha in pogledaš čez 2 uri. “VAUU 2 nova maila! To!” Prebereš, in si spet že čez pol ure na mailu, da vidiš če je kaj. Če ni nič si spet razočaran. Sploh pa je hudo, ko odpišeš, in pričakuješ hiter odgovor, pa ga ne dobiš… To je šele hudo.
  • Ena bogataška. “K bom dubu avto, bom srečen.” Dobiš avto. “Ja, ampak mercedes bo pa res zakon”.. čez nekaj časa ga dobiš. Mogoče še kaj boljšega. Greš na žurko, in vidiš tam samo elito, sam ti imajo pa že barke in to 30 metrske. In si kupiš barko, 30 metrsko. Pol se s tem voziš okoli, sam v marini zgleda dokaj majhna. Kupiš 600 metrsko.. Ko si že toliko daleč, greš v San Marino na dirko formule ena, in se skriješ pred unimi 200m barkami.
  • Medalje. “Joj, ko bi vsaj dosegli kakšno medaljo na tem prvenstvu.” Dosežeš zlato medaljo že prvi dan. “Vauuu. Kolk bi bilo fino, če bi bla še ena.” Je tretje mesto. “Zdej pa manjka samo še srebrna.” Ni srebrne. No, ful dobr, sam škoda da ni bilo srebrne.
  • Vsakdanje življenje. “Ko bom diplomiral, dobim službo in sem frej za cel življenje.” Diplomiraš, se celo zaposliš, redna plača. “Nov avto rabim, ta ni več dober.” Dobiš avto. “Zdej pa sam še en stanvanje, da bova lahka s punco v mir živela.” Čira čara, dobiš stanovanje, čez nekaj časa otroka, dva. “Sam k bo pa tale otrok odrastu, bo pa tle mal gužva, še en stavnvanje rabmo, pol bo pa to to.”….

Mrežni marketing in novačenje ljudi, denar na borzi, mobilni telefoni, status v družbi,.. povsod je enako, na enem področju se najdejo eni, na drugem drugi, mehanizem pa vedno isti. S tem kar imamo nisem zadovoljen, zato hočemo več, nekaj novega, boljšega, da bom lahko končno srečen do konca svojih dni. To kar počnem je zgolj sredstvo za dosego cilja, cilja, ki mi bo končno prinesel srečo.

Ujeti v te mehanizme, če jim verjamemo, če jih ne raziščemo, če jih ne prepoznamo, smo lahko vedno sužnji. Če jih boste imel za svoje, če boste svojemu glasu v glav verjeli kot bistven del sebe, potem ne boste nikoli svobodni.

Ampak ko se ustavite, ko prepoznate te mahenizme, si jih malo ogledate, raziščete kaj je za njimi, potem začnejo zgubljat moč. Ker ti mehanizmi imajo moč edino takrat ko jih ne prepoznamo, ko jih ne odkrijemo, ko jim verjamemo. Le tedaj imajo lahko oblast nad nami. Če mislite, da bo enkrat zadosti se motite – vztrajnost in potrpežljivost, vedno znova in znova.

Iskanje izpolnitve v PRIHODNOSTI

V resnici se tu zadaj skriva nekaj drugega. Iščemo namreč izpolnitev v prihodnosti. To, kar imamo ni zadosti, in rabimo le še malenkost več, da bomo lahko končno izpolnjeni in srečni do konca svojih dni. Zato rabimo prihodnost, zato divjamo v prihodnost, tako podjetja kot posamezniki. Ker nezavedno ali zavedno iščemo obljubljeno deželo, kjer bomo lahko končno srečni do konca svojih dni. Ob tem smo pa nesrečni s tem kar imamo v tem trenutku.

Vendar prihodnost nikoli ne pride, prihodnost ne obstaja, vse kar obstaja je ta trenutek. In če ta trenutek ni zadosti, ne bo nikoli in nič zadosti. Zato je tako pomembna hvaležnost, da smo hvaležni za to kar imamo.

Kako se to ujema z iskanjem novih poti?

Trenutno je tako, da (a) vztrajamo na stari poti, čeprav vidimo da je nekaj hudo narobe in (b) iščemo izpolnitev v prihodnosti, ker to kar imamo ni v redu. Se pritožujemo in hkrati nič ne naredimo.

“Več” je pogojenost mehanizmov, ki slepo iščejo zadovoljitev v prihodnosti. Da pa iščeš nove poti, da iščeš nek globlji pomen, tu zadaj se skriva notranje vodstvo. In ko najdeš to pot, na katero te vleče, potem veš da si na njej. Ker takrat dejansko uživaš v tem kar počneš, ni zgolj sredstvo za dosego cilja, pač pa početje samo po sebi prinaša zadovoljitev. Ne delaš zgolj za več, več, več, ampak te delo že samo po sebi izpolnjuje. Povedano drugače, pot postane cilj.

Zna pa se zgodit, da misliš da te delo izpolnjuje, v resnici pa delaš zgolj za nek cilj. Še posebej v mrežnem marketingu, ko hodiš na seminarje, ki umetno vzdržujejo voljo do dela. Ti mehanizmi znajo bit zelo zelo prebrisani, zato pazljivost ni odveč. Potopite se v svoje globine in našli boste pravi odgovor.

Človek! Kam se ti MUDI?!

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, aj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?..

SPOMIN in IZKUŠNJE so lahko

… ovira!

Kot je bilo lepo vidno v prejšnji zgodbici o opicah je jasno, da kar je veljajo včeraj, ni nujno da velja tudi danes. Zaradi česar so bili kaznovani v preteklosti, ni nujno, da bomo kaznovani tudi danes. In obratno, kar je včasih delovalo, ni nujno, da deluje danes.

Vse se spreminja, mi pa imamo v glavi (spominu) še vedno zastarele podatke, skozi katere čudno gledamo na sedanjost, na podlagi katerih delamo nesmiselne projekcije v prihodnost. Vsak v informacijskem sistemu ve, da je to slepa pot. .

Saj poznate tiste zgodbice, “tam sem že bil, in majo tko zanič hrano, da odsvetujem obisk.” “Kdaj si pa bil nazadnje tam?” “Ja no, ene 7 let nazaj.” ?!?! 7 let nazaj si bil tam, pa še vedno misliš da je stanje ENAKO?! Kljub temu da gostilna še vedno obratuje?

Zato je vedno dobro vprašat za časovni okvir pri teh zgodbicah. Ker ljudje govorijo, kot da se nič ne spreminja, kot da vse ostaja enako, “ostalo bo enako na veke vekov”.

Ali pa, “joj, tega človeka se pa ne da prenašat, zadnič ko sva bla na večerji….”. Tega človeka si enkrat videl, nekaj malega slišal o njemu in že imaš zacementirano mnenje? Ne veš niti kaj se je temu človeku dogajalo tisti dan, niti kaj preživlja v življenju, niti kako se obnaša v privat življenju. Nič ne veš, pa že popaš nalepke.

Zelo nesmiselno je obsojat in ocenjevat druge ljudi. Saj nič ne vemo kaj vse so že preživljali, kakšne traume, kako se drugače obnašajo, kaj trenutno preživljajo. Ja, neko okvirno mnenje, vendar če ni fleksibilnosti, je to kletka, zapor. Sodit na podlagi neke izkušnje.. A to neprestano počnemo.. Po eni strani ne more bit drugače, ampak potrebna je fleksibilnost, sposobnost prilagajanja.

Dresiranje Slonov

Poznate zgodbico o Dresiranju Slonov (v cirkusu)?

Malega slona z močno verigo privežejo ob drog. Slonček se trudi in trudi da bi se osvobodil, a brez uspeha, veriga je premočna. Tako poskuša kar nekaj dni, tednov,.. A naposled odneha, vidi da ne bo uspeha.

Čez nekaj let ta mali slonček zraste v močnega slona, a je še vedno privezan ob drug z verigo. Niti pomisli ne, da bi se osvobodil, saj se spomni – sloni imajo izjemen spomin – kako je bilo v preteklosti, spomni se, da je že poizkušal in je bilo zaman.

Tako ostane privezan in ujet celo življenje.

Se tudi vi obnašate kot tale slon? Kljub temu, da ste si tekom let nabrali sposobnosti in izkušnje se še vedno ne upate rešiti nekaterih travm iz preteklosti? Ker ste že poizkušali, pa se je slabo končalo? Poznam nekaj takih ljudi.

Kdo je bolj neprijazen

»Zen meniha Tanzan in Ekido sta hodila po podeželski cesti, ki je zaradi velikega deževja postala izredno blatna. Blizu vasi sta srečala mlado žensko, ki je hotela prečkati cesto, ampak blato je bilo tako globoko, da bi lahko uničilo srebrni kimono, ki ga je nosila. Tanzan jo brez pomisleka dvigne in prenese na drugo stran.

Meniha sta nadaljevala pot v tišini. 5 ur kasneje, ko sta že bila blizu templja, se Ekido ni mogel več zadrževati.
“Zakaj si nesel dekle preko ceste?” vpraša. “Mi menihi naj ne bi počeli takih stvari.”
“Jaz sem odložil dekle že ure nazaj,” odgovori Tanzan. “Ali jo ti še vedno nosiš s seboj?”

To je pa najbolj absurdna uporaba spomina. Koliko je takih primerov, ko nosimo preteklost s seboj. “A veš kaj mi je ta hudič naredu?” Pa tega je bilo 4 mesce nazaj (lahko so tudi leta), dogodek se je zgodil ENKRAT, a v glavi si ga vrtiš neprestano.

Kdo je potem bolj neprijazen do tebe? Tisti, ki ti je nekaj hudega enkrat naredil, ali ti, ki si ta dogodek vrtiš v glavi? Znano je, da med tem kar se dogaja v glavi in med tem, kar se dogaja v resnici, da ni bistvene razlike. To lepo opisuje v Down the rabbit hole, vidno je na primeru sanj, strahov, fobij,..

Ne rečem, je bil hud dogodek, neprijazno od te osebe, vendar ne razumeš stiste človeka. Nihče ni sposoben naredit nič hudega, če ni pod vplivom zelo znorelih misli. Misli ga dobesedno obsedejo, nato mu je pa žal.

Niti ni nujno, da je kakšen hud dogodek. Dosti že je, da nam nekdo reče kaj grdega, še posebej če nam je ta oseba blizu. Kaj je hujšega kot to. Rekel je enkrat, po možnosti pod vplivom stresa, mi pa to nosimo neprestano s seboj.

Res je, da takrat pride na dan najgloblje, a še vedno je to zgolj nek skupek znorelih misli, ki jih nikoli nismo/niso vzeli pod drobnogled. In če bomo še mi temu verjeli, se lahko ujamemo v začaran krog. Modrec je rekel: “Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Ali tudi ti tako kvalitetno uporabljaš spomin? Da nosiš preteklost s seboj, da zacementirano predalčkaš, da sodiš na podlagi zastarelih izkušenj?