Archive for the 'Oda razumu (egu)' Category

Page 3 of 3

Človek! Kam se ti MUDI?!

Published on November 13, 2007 in Oda razumu (egu). 5 Comments Tags: , , , , , , , , .

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, aj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?..

Recept za ustvarjanje DOGEM

Published on November 2, 2007 in Oda razumu (egu). 0 Comments Tags: , , , , .

sad orangutan
Naredili so poizkus:

Na začetku so dali v kletko 5 opic. Znotraj kletke je s stropa na vrvici visela banana, do nje pa vodila postavljena lestev. Kmalu je ena od opic skušala splezati po lestvi proti banani. Vendar takoj, ko se je to zgodilo, so NJO (in VSE OSTALE) opice polili z mrzlo vodo tako močno, da je banana ostala nedotaknjena.

Čez nekaj časa se je še ena opica skušala na enak način dokopati do banane, ampak rezultat je bil enak. Njo (in vse ostale opice) so polili z mrzlo vodo. Ni bilo potrebno velikokrat ponoviti, da so opice, čim se je katera od njih hotela lotiti banane, popadle po njej in ji to preprečile. Na tem nivoju so polivanje z vodo ukinili.

Sedaj so vzeli eno od opic iz kletke in jo nadomestili z novo. Ta se je seveda spet hotela lotiti banane, a so jo ostale napadle in ji to – zaradi preteklih izkušenj – preprečile. Po še nekaj poskusih se je naučila, da bo napadena vsakokrat, ko se bo skušala po lestvi približati banani.

Ponovno so zamenjali eno od starih opic z novo. Enako se je ponovilo. Nova opica se je spet poskušala povzpeti po lestvi, a so jo ostale napadle. Tudi prejšnja nova opica se je (z navdušenjem) pridružila k njenemu kaznovanju. Na ta način so postopno zamenjali vse stare opice z novimi. Vsaka od njih je dobila batine, ko se je skušala približati banani. A večina od opic sploh ni imela pojma, zakaj ji ni bilo dovoljeno vzpenjanje po lestvi ali zakaj sodeluje v pretepu.

Naposled so zamenjali vso “staro garnituro”, nobena od navzočih opic ni imela izkušnje z mrzlo vodo in vendar si niti ena ni drznila splezati po lestvi do banane. Zakaj? Ker – kolikor one vedo – “se to od nekdaj ne sme”.

3je nauki, ki jih lahko potegnem iz te zgodbice:

  1. Primer, kako nastajajo DOGME. Neverjetno je to, kako hitro so opice bile pripravljene sprejeti neko dejstvo. Sploh niso vedele zakaj, dovolj je bilo le to, da so tudi ostale to počele. Pogojevanje in programiranje. Mar smo ljudje kaj drugačni?

    Počnemo stvari, za katere sploh ne vemo od kje so, čemu so namenjene, slepi smo za posledice, ne vprašamo se o smiselnosti. Vemo le, da so jih počeli že pred nami in da se to “spodobi”. Vse se bliskovito spreminja, a nekatere dogme se še kar držijo. Tako vsakodnevne so, da jih nihče ne vidi.. Kajti če hočeš nekaj videt, rabiš nekaj za primerjat. Tega pa mi v naši globalizacijski zahodni družbi nimamo več.

  2. Primer, kako lahko peščica vlada množici. Z zelo malo truda peščica, ki ima znanje, pripravi množico do tega, da kontrolira samo sebe. Sami ne morejo bit na vseh koncih, a tudi ne rabijo, saj so opravili odlično delo.

    Zato pa vedno znova pravim, da smo mi tisti, ki to dopuščamo. Če bi opice na vsake toliko časa poizkušale, če se ne bi toliko zanašale na izkušnje in spomin, to ne bi bilo mogoče. Saj bi nekdo moral neprestano stati pri kletki. Tako bi bil potreben za eno kletko en paznik, kar pa onemogoča peščici, da kontrolira večino.

  3. Časi se spreminjajo – SPOMIN in IZKUŠNJE so lahko ovira. Več o tem prihodnjič.

Menim da je zadosti, da kaznujejo le eno opico. Zato je “in vse ostale” v oklepaju. Večina nas bremza predvsem zaradi tega, ker mislijo, da nam s tem delajo dobro. Mati ščiti otroka pred vsemi izzivi in morebitnimi poškodbami, ker ga hoče zavarovat. Ne zaveda se, da s tem onemogoča njegov razvoj. Silijo te v poklice in študij, ki veliko obeta. Saj ti hočejo omogočit lepše življenje.

Je pa preveč naivno, da bi zanikal možnost, da s tem zavarujejo tudi sebe. Če se bo otrok poškodoval, bo mati v očeh drugih ‘nesposobna mati’. Če ne bi imel uglednega poklica, je to slabo tudi za družino, kvariš družinski ugled.

Oda razumu

Published on October 22, 2007 in Oda razumu (egu). 0 Comments Tags: , , , , , .

Kaj si predstavljam pod razum ali um (v angleščini je oboje “mind”)? To je tiso kar nam omogoča razmišljanje, kjer imamo shranjene svoje spomine, kar nam je omogočilo, da je človeška vrsta preživela, kar v nas loči od živali.

Z razumom analiziramo situacije, človeka, živali, naravo, razmišljamo, delamo načrte, projekte, se odločamo za naslednjo akcijo,… obujamo spomine, interpretiramo, sodimo, kritiziramo, se pritožujemo, sovražimo, ljubimo, obupujemo, nas je strah, si želimo,…

Dosežki

S pomočjo razuma smo ogromno dosegli, in še vedno ogromno dosegamo. Preživeli smo med živalmi, si jih podredili, zdaj si podrejamo še naravo. Lahko pošiljamo satelite v orbito, sonde v vesolje in na planete. Lahko izdelujemo super računalnike, umetno inteligenco, robote. Gradimo mogočne in veličastne zgradbe, mostove, letala, ladje. Razum nam omogoča, da analiziramo situacijo in se na podlagi tega odločimo za akcijo, česar živali niso sposobne. Lahko gledamo kako izgledajo celice, analiziramo DNK (za enkrat le 10%), vemo kako približno deluje telo. Lahko si zapomnimo telefonski imenik, pogrejemo svoje telo, beremo, pišemo, razumno govorimo, manifestiramo, usmerjamo pozornost.. Zlo koristno in praktično.

V družbi smo cenjeni, če imamo dober razuma in obsojeni na propad, če tega nimamo. Še posebej v zahodni družbi. Razumske spretnosti so izjemno cenjene, intuitivne malo manj. Matematika, slovenščina, dober spomin, v nasprotju z umetnostjo, športom; nadvse očitno je v šoli. Se pa počasi spreminja na bolje.

Uporaba v vsakdanjosti

Kako pa razum uporabljamo v vsakdanjem življenju. Koliko je res produktivnega razmišljanja? Zlo zlo malo. Večinoma kar nekaj v tri dni razmišljamo (glej: kdo misli v tvoji glavi), preostali del se pa pritožujemo, interpretiramo, sodimo,..

Recimo ko srečate nekega človeka, o kateremu ste že marsikaj slišali. Se te informacije shranijo v razumom in takoj ko vidite tega človeka, podatki pridejo v ospredje in človeka v resnici sploh ne vidite. Vidite ga le skozi svoj zaslon, skozi objektiv. Objektiv že vnaprej določenih misli. Zna se zgodit, da karkoli ta človek reče ali naredi, pa če je še tako dobro namerno, si lahko interpretirate negativno. V resnici ne kontaktirate s tem človekom, ampak s svojo predstavo o njem.

Al pa ko ste v svoji priljubljeni družbi. Zelo fino se pritoževat nad življenjem. Kolk je vse glupo, kolk propada, kaj vse gre narobe, kaj je un čudnega reku, kaj je tisti narobe naredil.. Sam da se pritožujemo, pa smo zadovoljni. Pritožujemo in hkrati nismo nič pripravljeni naredit za to, v bistvu obupavamo, igramo žrtve. Če kdo pove kaj pozitivnega, je skoraj da grožnja obstoju preostalih, kot nek tujec. Malo pretiravam, ampak ne dosti. (Eno je videt/opazit kaj ne štima, drugo se je pa pritoževat in obupavat)

Razum je nepogrešljiv pri medsebojnih odnosih, ko nam pove kako se moramo obnašat, kaj je potrebno reči, da koga slučajno ne bomo užalil. Če pa kdo nas užali, pa razum poskrbi, da tega človeka užalimo nazaj ali pa ga vsaj naredimo za bedaka; lahko le sami pri sebi. Razum nam pove, kaj je potrebno naredit, da bomo nasprotnika zatrli.

Pričakovanja. Razum nam da idejo, kako naj bi se določena situacija odvijala. In če se ne odvije tako, če so pričakovanja previsoka, smo dostikrat slabe volje. Ali pa imamo idejo, kako naj bi se določena družba obnašala, nato pa naletimo na nekaj čisto drugega, kar sproži razočaranje.

Uporaba spomina. Kot otrok si bil prijazen do vsakega psa, potem te je v otroštvu en ugriznil. Ni bilo hudega, vendar je bilo zadosti. Zdaj si previden do vsakega psa, saj je vsak potencialna grožnja. Vsakega psa ko vidiš, se ti na nezavedni ravni odvrti dogodek al pa na zavedni, in sproži nezaupanje do tega nič hudega slutečega psa. En ubogi dogodek te zaznamuje za celo življenje. Spet, spomin omogoča, da ne gremo dvakrat na led – čeprav mnogi gremo kljub vsemu – ampak pretiravat pa tudi ni dobro.

Razum je tudi tisti, ki igra žrtve. Neka huda situacija se vam je zgodila, al je nekdo kaj neprimernega rekel ali celo naredil, in folk si celo življenje vrti to eno in isto zgodbo. Situacija v realnosti se je zgodila enkrat, v mislih se pa uprizori neštetokrat. Hecno pa je, da telo ne prepozna med navideznim in resničnim. Za telo je enako, kot da bi se situacija dejansko zgodila. In od tu pride stres in slaba volja. Ne toliko zaradi dogodka, ampak zaradi uprizoritev tega dogodka in interpretacij, ki jih potegnemo iz tega. “Vedno jest nastradam”, “vse slabo se le meni zgodi”, “vedno se bo kdo našel”, “ki me bo ogoljufal”,..

Živali pri teh stvareh dosti bolje živijo. Se stepejo, malo grdo gledajo in gredo naprej. Ne vlečejo te zgodbe več s seboj. Živijo sproščeno življenje. Kako mislite da bi se lev deloval, če bi vlekel take interpretacije s seboj. “Nesramnež, spet mi se je tu prikazal in mi hotel zavzet krdelo, mu bom že pokazal”, “kaj pa zdaj ta hoče”, “kje je pravica, vedno mene najdejo”, “zdaj bom moral pa celo življenje preživet v izgnanstvu, star sem že, za nobeno rabo več nisem, mojega življenja bo kmalu konec.” Ne, živali delujejo instinktivno, vidi nasprotnika, se pripravi na boj. Boja je konec, živi svoje življenje naprej. Ko je naposled star, ve da si mora sam iskat hrano, ampak živi neobremenjeno naprej. Neobremenjen je misli, interpretacij, zgodbic.

Razum nas preko strahu omejuje. Ko se lotevamo česa novega, se razum upira spremembam. Strah ga je, kaj bodo drugi rekli, strah ga je neuspeha, strah ga je celo uspeha. Strah, strah, strah. Glavo dol med množico, sicer bo lahko odrezana. Seveda je strah bil včasih koristen, nam omogočal preživetje, vendar nič več. Sedaj nas le omejuje in zatira.

Prav tako je razum tisti, ki nam narekuje naše želje, naša poželenja. Kaj morem doseči in kaj je potrebno naredit, da bom srečen, spoštovan in uspešen. Žene nas slepo naprej, v iskanju sreče.

Skratka, večina aktivnosti razuma je balast, nas ovira pri nemotenem delovanju.

Nemiren um, bolno telo

Razum je za povrh še gospodar telesu. Telo odreagira tako, kot razum interpretira, pa ni važno al je navidezno ali se v resnici dogaja. To je edina “napaka” telesa. Ko vidite psa, si zavrtite film, in v telesu se sproži reakcija.

Razum je neprestano ogrožen, vedno mora biti pazljiv, tudi kadar ni. Če bo kaj narobe reku bo odpuščen, če kaj ne bo naredil ga punca ne bo marala, ne bo dobil posla… vedno lahko gre nekaj narobe. In ko si vrtite te filme za telo ni neke velike razlike, telo misli da so vse te nevarnosti resnične, zato odreagira. Ker pa razum telesu ne pusti počitka, naposled telo zboli. Če imate srečo zboli sproti, če mu pa tudi tega ne dopustite, se filate z zdravili al pa zlo močno voljo, bo pa nekega dne resnično zbolel – rak, infarkt,..

Razum je lahko celo toliko s poti, da sploh ni pripravljen poslušat telesa. Cele dneve le sedi pred televizorjem in se baše s hrano, telo pa se ob tem redi in zboleva. In potem zdravniki predpišejo tablete. Enako je s pivskimi srečanji. Razumu ni mar kakšno škodo bo naredil telesu, važno da se bo sam dobro imel, važno, da se bo lahko odklopil in sprostil. Odklopil od samega sebe.

Destinacija

Ostane še nekaj tako imenovanega produktivnega razmišljanja. Kam nas vodi, čemu služi?

Gradimo večje, hitreje, močneje. Obenem pa je čedalje več ljudi na robu ali pod pragom revščine. Podjetjem zgleda da gre le še za to, koliko bodo zaslužila, kakšna bo bilanca na koncu leta. Ob tem pa pozabijo na ceno, ki je potrebno plačati. Nič ni hudega če umira okolje, če umirajo živali, če umirajo ljudje in tudi nič ni hudega, če umira njihovo telo. Ni se za bati, saj imamo veliko zdravil tako za telo kot za razum, ki vse pošlihtajo. Vsaj začasno.

Nekaj smrdi tukaj? Že na osebni ravni. Zlo dobro vprašanje je, “zakaj ne moramo biti nikoli zadovoljni s tem kar imamo”? Res dobro vprašanje. Vedno hočemo več, boljše. Kar smo si še včeraj želeli, danes ko smo dobili ni več dobro. Um se že želi nekaj novega. In ko bomo to novo dobili, bo dobro za relativno kratki čas, potem se bo pa zgodba ponovila.

Smešno je še to, da to staro stvar, ki zdaj ni več dobra, leži neuporabljena v nekakšnem skladišču. Če jo hočeš stran vržt, al pa dat nekomu drugemu, kmalu zatem, ko je ne bo več, boš že pogrešal… A ni enako v razmerjih? Hehe… Ko nimaš punce/fanta, ko maš punco/fanta (dlje časa) in naposled ko je/ga ni več.

Dobro vprašanje, ki si ga lahko postavite je; kdaj bom srečen, kaj morem še doseči? Tipičen primer, ko bom naredil faks, potem je pa to to. Pol se namatraš, da narediš faks, nekaj časa uživaš, že je tu iskanje službe. Si brezposeln in ko boš dobil službo boš srečen, takrat ti ne bo ni več manjkalo. In res, dobiš službo. Zdaj pa rabiš stanovanje…. ženo… otroke… pridne otroke… stanovanje za otroke… in nikoli nisi srečen. Vedno je vzorec isti: srečo prelagaš na prihodnost, ko je ta prihodnost dosežena, ni več dobra, in spet iščeš srečo v prihodnosti.

Ali res rabimo vse to; več, višje, hitreje? A ne znamo biti drugače srečni, drugače zadovoljni, drugače izpolnjeni? Ima smisel, da se ženemo za nekimi dosežki, za nekimi priznanji, ki nam konec koncev niti ne koristijo. Le morda drugi o nas malo lepše govorijo.

Bitje za razumom

Celo tako bi reku, da nekaj drugega uporablja naš razum. Nekaj, kar išče stalno izpolnitev. Nekaj, kar z ničemer kar ima ni zadovoljno. Nekaj, kar stalno hoče več in več. Nekaj more biti za razumom, ki ga izrablja v svoj namen. Več, več, več… Nikoli ni zadosti. Kot da bi to bitje iskalo nekaj oprijemljivega, nekaj stalnega, nekaj kar se nikoli ne bo spremenilo, ob čemur bi to bitje lahko resnično srečno – išče pa v prihodnosti. Ampak, tega se ne da najti, to ne obstaja, v materialnem svetu tega ni – sploh pa ne v prihodnosti.

Ne pravim, da je slabo imeti boljše in lepše stvari. Vendar pa ne mislit, da ko boste tisto dobili, da boste pol pa srečni do konca svojih dni. Prepoznajte ta nezavedni vzorec, da nekaj stalno hoče več, boljše. Pri tem pa ni zadovoljno s tem kar ima v tem trenutku.