Archive for the 'Osebno' Category

Ko si na tleh, in ko se počutiš osamljenega…

So trenutki, ko sem na tleh, ko mi gre vse na jetra – in to je eden takih trenutkov. Pa ne vem zaradi česa.

* Morda zaradi tega, ker je toliko zblojenih in izgubljenih ljudi, ki nasedajo marsikateri zblojeni ideji;
* ali morda zaradi tega, ker se nekateri tako hitro navdušijo nad določenimi stvarmi, brez da bi pogledali širši vidik, in s tem v ta drek spravijo še ostale;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, ne vidijo preko omejenosti razuma in misli;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje hočejo biti ovce, se bojijo ali nočejo razmišljati s svojo glavo;
* ali morda zaradi tega, ker sem pojedel preveč prokletega junk food-a, čeprav sem tazadnjo porcijo, ki je že bila v ustih, vrgel v sekret (tako naredim manj škode);
* ali morda zaradi tega, ker so položaji planetov in lune v napačni postavitvi;
* ali morda zaradi tega, kar vsakih 30 minut ne dobim novega osebnega mail-a;
* ali morda zaradi tega, ker statistika in komentarji na blog-u ne rastejo eksponentno;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako naj se o določenih stvareh odločim;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad kakšno pametno, dokaj pogosto, in solidno plačano službo oz. delo, pa ga trenutno ni na vidiku;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako točno uresničiti vse svoje ideje in projekte;
* ali morda zaradi tega, ker bi rabil več denarja za vse svoje ideje, pa ga trenutno nimam;
* ali morda zaradi tega, ker sem na trenutke preveč len oz. me je strah narediti kakšen nov korak;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad od določenih ljudi kaj dobil, pa tega ne dobim;
* ali morda zaradi tega, ker hočem biti slabe volje;
* ali morda zaradi tega, ker mislim, da bi moral biti dobre volje in neprestano na višku energije in nenehno vedeti, kaj je pravilna odločitev, pa to nisem oz. tega ne vem;
* ali morda zaradi tega, ker sem izgubil stik s svojim Centrom, ker sem pozabil kdo jaz sem, ker sem pozabil, da me podpira celotno vesolje;
* ali morda kaj osemnajstega?

Kdo bi vedel, le kdo…
 

Zunanja povezava: Glavo v pesek
 

On je pa tak in tak

Nekaj neverjetnega je, koliko si ljudje delajo utvare, da nekoga poznajo. Po petih minutah pogovora si si že napravil vtis o meni, po petih minutah že vse veš kar je vedeti o meni? Po tem kar sem povedal v petih minutah, po mojem zunanjem videzu, po obleki, po avtu, po prijateljih, ki so prišli z menoj,.. si upaš delati zaključke in trditi, da veš, kakšen sem jaz, da veš, kakšna je moja osebnost, da veš, kdo sem jaz?

Pa si res prepričan, da veš vse kar je vedeti o meni. Lahko sem pa imel le slab dan, planeti niso bili v najboljši poziciji, sem vstal z levo nogo,.. A ti si upaš po 5ih minutah trditi, da veš kakšen sem jaz in me že ocenjevati in opravljati? Torej tudi poznaš moje misli, moje skrite želje, talente, strahove? Veš kakšen sem za zaprtimi vrati?

Če bi bil iskren bi rekel približno takole: “Glede na to, kar sem imel videti v petih minutah mislim to in to. Vendar pa je to le začasno stališče, ki je plod mojih prepričanj/filtrov in se lahko celotno stališče spremeni. Zato so kakršni koli dokončni zaključki popolnoma odveč.

obtoževanje
Violator3

Ampak, ti si delaš utvare, da nekoga poznaš in že po 5ih minutah si ustvariš neko bolj ali manj dokončno stališče. Zato pravijo, da je prvi vtis pomemben, kajti od takrat naprej te drugi vidijo le preko svojih prepričanj, preko nalepk, ki so ti jih napopali v 5ih minutah. Poleg tega, da so ta prepričanja filter skozi katerega vidimo svet, imajo tudi težnjo po samoohranitvi, zatorej se ne marajo prilagajati, nerada priznajo svojo zmoto. Če je potrebno raje prikrojijo resničnost, da bo ustrezala že znanemu. Nekaj malega je vidno pri optičnih iluzijah.
 

Nič drugače kot 5minutna srečanja niso stara poznanstva, ljudje, s katerimi smo preživeli precejšen del določenega obdobja. To je po eni strani še huje, kajti ljudje se tekom časa spreminjamo ali pa ne pokažemo vsega. V preteklosti smo res morda bili takšni in takšni, s tem so se tudi prepričanja še utrdila, nalepke so še toliko bolj trdno določene. Srečanje s takšnim človekom zna biti prava nočna mora, trdi namreč, da me pozna, v resnici pa me vidi še vedno takšnega, kot sem bil v preteklosti – ali bolj točno rečeno, vidi me takšnega, kot sem se kazal na zunaj v preteklosti.. Kdo pa je rekel, da je to vse, kar je vedeti o meni. Saj ne moreš poznati, kaj sem jaz zadrževal zase, kaj sem resnično imel v mislih, kakšna so bila moja resnična hrepenenja, talenti, strahovi. O tem se pa tako ali tako nismo nikoli pogovarjali, pa četudi bi se, bi le zatrli ali pa ne bi razumeli – tako da je zelo lepo, da je bilo tako.. Podobno je z ljudmi, ki jih srečujem vsakodnevno, trdijo, da me poznajo..
 

Tako da človek, ne delaj si utvar, da nekoga poznaš. Niti si ne delaj utvar, da veš kaj je za nekoga najboljše. Ne moreš poznati vseh misli, vseh hrepenenj, vseh strahov, nihče ti ne bo vsega povedal. Pa četudi bi se tak človek našel, ki bi ti vse povedal, kako pa veš, da on sebe pozna, kako veš, da ve vse kar je vedeti o sebi?
 

——————–

P.S. Največje prekletstvo so ljudje, ki mislijo oz. so celo prepričani, da te poznajo.

Alibi

Živijo folk!

Že nekaj časa je ideja o blogu živela v meni, večinoma v kletki, globoko spodaj. Sem pa tja je prišla na površje, a je bila kmalu zaprta nazaj, še globlje. Ampak očitno se takih idej ne da zatret, in slej ko prej se osvobodijo. Tako se je tudi ideja o blogu. Seveda je prisotno še veliko dvomov in nesigurnosti, ampak je čas, da grem preko njih. O uspešnosti se pa pustim presenetit, glavno je, da mi pov vzbuja zanimanje.

Čemu sploh pišem tale blog? Osvetljevanju, takšnem in drugačnem. Menim, da imam dosti zanimivih razmišljanj za napisat in objavit, predvsem pa o tem ne vidim nikjer nič napisanega ali zelo malo, sploh v Sloveniji. Ni pa to nekaj novega, le zelo malo se sliši o teh stvareh, še manj govori. Tako da bom izkoristil to možnost, da mogoče še koga spodbudim/sprovociram, da se poglobi, razmišlja in raziskuje o teh stvareh. Predvsem pa je to način, kako lahko izrazim določena razmišljanja, stališča, poglede, ki jih sicer ne morem ali ne čutim potrebe, da bi jih izrazil.

Teme o katerih bom pisal so precej, skoraj življenjsko pomembne, katere naj bi imel vsak vsaj do določene mere razčiščene, a jih ima le redko kdo. Meja med temami je izjemno tanka, tako da se zna zgodit, da bo kdaj kaj zvenelo v nasprotju z že povedanim. In meni osebne se vse skupaj zdi precej praktično, ni to zgolj neka brezzvezna abstraktna teorija. Zahteva nekaj malega investicije časa in energije, da se to kakor toliko dojame, vendar se ta investicija naposled le obrestuje. Ker če to zgolj prekopirate na intelektualnem nivoju, ne bo nobenega dolgoročnega učinka.

V zadnjih 7ih/4ih mesecih sem se izredno spremenil, lahko bi rekel, da sedaj živim drugo/tretjo inkarnacijo v tem življenju. Nekateri to opazijo, drugi ne, tretji pa niti nočejo opazit, ampak to sploh ni pomembno. Veliko tem imam dokaj razčiščenih, preizkušenih in notranje dojetih, druge pa malo manj, in tudi temu je namenjen ta blog. Prav tako nisem “strokovno” usposobljen, s tem se ukvarjam zgolj “ljubiteljsko.” Sem odprt za različne poglede, fino pa je, da so konstruktivni. Seveda me še vedno zanese iz tira in padem pod vpliv vzorcev, vendar je tega čedalje manj.

In še to; vse kar napišem je moje osebno opažanje, ničesar ne obsojam (četudi bo kdaj tako zgledalo), ves moj namen je, da določene stvari razširim, osvetlim. Če pa se boste kljub vsemu čutili ogrožene, užaljene, je pa to super, ker so te besede ob nekaj zadele, ob nekaj, kar še nimate razčiščenega, osvetljenega, predelanega. Na te besede naj bi bili še posebej pozorni, naj bi se poglobili, saj predstavljajo vrata v nova obzorja.