Archive for the 'Pot v notranjost' Category

Zlatko Sudac – Kako pristopiti k spovedi

Published on December 15, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , , , .

Deset let sem že duhovnik, nič posebnega ni to. Deset let. Ampak v desetih letih sem nekaj spoznal; da je malo tistih, kateri se znajo iskreno in pravilno izpovedati. Žalostno, ampak tako je. Malo je ljudi, kateri se znajo pravilno opraviti spoved. In to je prav tako milost, in priporočam, da za to molimo k Bogu. Pravilna spoved je velika reč. Vse kar je dobro je lahko nevarno, veste? Prav tako milost spovedi ni izjema, ni nekaj, kar je za vse le dobro. Vitamini so dobri, a se lahko predozirajo. Kakšne in kdaj je potrebno biti pozoren pri spovedi? To vam želim sedaj povedati, ker se vas bo večina želela izpovedati. Ko naložite preveč krivde nase, ko si naložite prevelik strah pred Bogom, ko si naložite sovraštvo, tedaj spoved postane zelo zelo nevarna. Poslušajte, nič na tem svetu ni tako lahko kot dobiti oproščenje od Boga. Bog je pripravljen nam dati odpuščanje, če smo le mi pripravljeni dobiti odpuščanje. Problem nikoli ni v Bogu, ljudje. Nikoli. Vedno v nas, ljudeh. Lepo prispodobo nam pove Jezus v svetem pismu, ko je govora o tej temi. Oče ima dva sinova. Oče je prispodoba za nebeškega očeta, dva sinova, dve kategorije ljudi. (..)

(..) Hočem reči, da nič ne more stati na poti Božje milosti. Pa kakšen greh! Greh ni problem! Kaj je problem? Problem je stanje v vaši duši. Problem je, da vas je hudič prepričal, da ste se toliko umazali, da nimate več možnosti, da bi vas Bog sprejel. To je problem. (..) Katera je Petrova veličina? (..)

(…)

Vi ne morete nebes zaslužiti, vaše mesto vas v nebesih čaka. Edino kar lahko naredite je, da se začnete tega zavedati in začnete ljubiti Boga. Kajti grešili boste tako dolgo, kot boste živeli. Ni problem greh, ponavljam, učite se na svojih napakah. Ni mogoče, da se človek 50 let izpoveduje eno in isto. Ni mogoče! Spoved ne sme biti izgovor, da lahko še naprej grešite! Ni mogoče (ne može)! Tedaj nekaj ni v redu z vašo spovedjo. Takšen kraval smo ustvarili okoli spovedi, da so ljudje popolnoma zmedeni. Ali so se izpovedali vseh grehov, ali so kakšnega pozabili. Pa kdo se bo vsega spomnil! Ali se spomnijo datuma svoje prejšnje spovedi. Jaz ne vem, kdaj se je rodila moja mama! Ob tem, ali so opravili popolno ali nepopolno spoved. Pa kaj je popolnega na tem nepopolnem svetu! A tisto najbolj pomembno, kar je Jezus izrecno rekel, to smo vsi pozabili. (..) Prvo, odpustite bližnjemu. In kako to deluje v praksi? (..)

 

(..) Nihče nima večje ljubezni od tistega, ki da svoje življenje za druge. To je ljubezen! Ne tisto, kar nam Big Brotherji in ostale neumnosti na televiziji prikazujejo. (..)

DRUGO. Povedal sem na primeru Petra. Jezus nam vsem pravi, pridite k meni, recite, da me ljubite in vaši grehi vam bodo odpuščeni. Sprejmite Jezusa, začnite ga ljubiti! Ampak ljubiti, biti zavesten Boga, predati se mu, misliti na Boga! Tu je! Delate, vozite,.. prisotnost Boga je tu! Tako se Boga živi, ne le tistih pol ure v cerkvi. Imejte ga v srcu, nosite ga! Bog je tu, živite ga! Naj bo zakoreninjen v to resničnost. Saj če bi si to želeli, bi vam to Bog dal, ampak ljudje si tega niti ne želijo. Toliko so daleč da niti ne vedo več, kaj bi si želeli dobrega, Božjega. (..)

Ne morete služiti dvema gospodarjema, ne morete sedeti na dveh stolih. Ne morete. Svojemu egoizmu, pohotnosti, pohlepnosti, temu in onemu in Bogu, ni mogoče! To je dokaz, da vas mora spoved spreminjati, molitev vas mora spreminjati. Evharistija, vrhunec molitve, to vas mora spreminjati! Če vas molitev ne spreminja, nekaj ni v redu z vašo molitvijo. Nekaj ni v redu z vašim pristopom. (..) Želiš po poti z bogom naprej, in če spet padeš, si se vsaj boril. Ampak borite se! Nihče od nas se do krvi ne upre grehu! Borite se ljudje! “Pa saj bo Bog.” Pa dajte vi. Vse štiri v zrak in Sudac bo položil roke name – ne bo! (..)

 

Swami Vivekananda – Troje orodij znanja

Published on October 7, 2011 in Prevedeno. 2 Comments Tags: , , , .

Swami Vivekananda, iz knjige Jnana Yoga:

(..) Bojim se, da v tej deželi povezujete vse sorte škratarij z besedo joga. Zaradi tega naj vam najprej povem, da joga nima s tem nič opraviti. Nobena od teh jog se ne odpove razumu, nobena od njih ne zahteva, da se preslepite, ali da predate svoj razum v roke duhovnikom in podobnim. Nobena ne zahteva, da se povežete s kateremkoli nadnaravnim prinašalcem sporočila. Vsaka od njih pravi, da se držite svojega razuma, da se ga močno držite. V vseh bitjih najdemo troje orodij znanja. Prvi je instinkt, kateri je najvišje razvit v živalih; to je najnižje orodje znanja. Kaj je drugo orodje znanja? Razum. Ugotovili boste, da je najbolj razvit v človeku. Kot prvo, instinkt je pomanjkljivo orodje; za živali, je polje dejanj zelo omejeno, in znotraj teh omejitev instinkt deluje. Ko pridemo do človeka, vidimo, da se je večinoma razvil v razum. Tudi polje delovanje se je razširilo. Vendar je celo razum precej nezadosten. Razum lahko gre le malo naprej in se potem ustavi, ne more iti dlje; in če ga hočete prisiliti, je rezultat brezupna zmeda, razum sam postane nerazumski. Logika postane krožno argumentiranje. Vzemite za primer osnovo našega zaznavanja, materijo in silo. Kaj je materija? Tisto na kar deluje sila? Kaj je sila? Tisto, kar deluje na materijo. Vidite komplikacijo, čemur v logiki pravijo gugalnica (seesaw), ena ideja je odvisna od druge, in ta je odvisna od prejšnje. Najdete velikansko prepreko pred razumom, preko katere razum ne more iti; vendar nenehno čuti potrebo, da bi moral iti v območje Neskončnega. Ta svet, to vesolje, katerega naši čuti čutijo, ali o čemer naš um razmišlja, je le en atom, tako rekoč, Neskončnega, projiciran na polje zavesti; in znotraj tega omejenega, definiranega z mrežo zavesti, deluje naš razum, ne deluje preko. Zaradi tega, mora biti neko drugo orodje, ki nas popelje preko in temu orodju se reče inspiracija.

Torej instinkt, razum in inspiracija, to je troje orodij znanja (three instruments of knowledge). Instinkt pripada živalim, razum človeku, in inspiracija človeku-Bogu. Ampak v vseh človeških bitjih najdemo, v bolj ali manj razvitem stanju, semena vseh teh treh orodij znanja. Da lahko razvijemo ta orodja, morajo biti prisotna zasnova. In ne smemo pozabiti, da se eno orodje razvije iz drugega, in mu zaradi tega ne nasprotuje. Razum je tisti, ki se je razvil v inspiracijo; zaradi tega inspiracija ne nasprotuje razumu, ampak ga dopolni. Reči do katerih razum ne more, so osvetljene z inspiracijo; in te ne nasprotujejo razumu. Stari človek ne nasprotuje otroku, ampak ga dopolni. Morate pa vedeti, da obstaja velika nevarnost, da manjše orodje zamenjamo za večje. Velikokrat ljudje instinkt razumejo kot inspiracijo, in potem nastanejo te lažne trditve, da ima nekdo dar prerokovanja. Tepec ali na pol norec misli, da je zmeda v njegovih možganih inspiracija, in od ljudi pričakuje, da mu sledijo. Najbolj nasprotujoča irracionalna neumnost, ki je bila pridigana na tem svetu, je zgolj instinktivno žlubedranje (instinctive jargon) zmedenih možganov norca, kateri se hočejo predstaviti kot jezik inspiracije.

Prvi test resničnega nauka mora biti ta, da ta nauk ne nasprotuje razumu. (..)

Swami Vivekananda ~ Resnica in družba

Published on August 2, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , .

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

 

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo "jaz, jaz", etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)

 

Swami Vivekananda ~ Dve poti

Published on July 31, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , .

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~Mt 7:13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maya in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je Maya [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju; kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času, konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji Maye, rodimo se v Mayi, in živimo v Mayi. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja Maya je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Matej 11:28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to Maya, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te Maye. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom (bo-tree oz. ficus religiosa) upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
——————–
Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, ta vpogled v običajen način življenja,.. In to potrebujemo, prizemljeno duhovnost, duhovnost, ki je sposobna živeti resnico in če je potrebno, jo pred vsakomur zagovarjati v njemu razumljivem jeziku in z najimenitnejšimi argumenti..
 

Opombe:
[1] [ne zgolj iluzija, ampak "preprosta trditev o dejstvih - kaj smo in kaj vidimo okoli sebe" (iz predavanja "Maya in iluzija"]
[2] [religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij]
zadnji popravek: 07. avgust, 2011

 

Sri Ramakrishna ~ Poučevanje ljudi

Published on June 7, 2011 in Pot v notranjost and Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , .

 
Kathamrita; 1. knjiga, 1. poglavje:

Sri Ramakrishna (ostro) – Za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči. Kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo. Kdo si ti, da boš učil druge? Ta, ki je Gospod vesolja, On bo učil. Ta, ki je naredil to vesolje, luno, sonce, letne časa, človeška bitja in zveri, Ta, ki je poskrbel, da ljudje in zveri ne bodo lačni, in naredil starše, da vzgajajo in ljubijo, Ta bo učil. On je toliko naredil, ali ne bo tudi tega poskrbel? Če je potreba po učenju, bo Bog zagotovo naredil tako, da bodo ljudje razumeli. In tudi, Bog je antaryamin (poznavalec notranjega srca). Če je kakšna napaka pri čaščenju glinene podobe, ali On ne ve, da Njega kličejo? On je zadovoljen s takšnim načinom čaščenja. Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga).

Govoril si o čaščenju glinenih podob. Četudi so narejene iz gline, morajo biti čaščene. Gospod sam je poskrbel za različne oblike čaščenja. Ta, ki je Gospod vesolja, je naredil vse to, da ustreza ljudem na različnih stopnjah življenja. Tudi mati svojim otrokom pripravi hrano tako, da vsak dobi, kar mu ustreza.

 

Kathamrita; 4. knjiga, 27. poglavje

Sri Ramakrishna – Če ne dobite Božjega ukaza, ne morete učiti drugih. Potem ko je prispel od Vedenja, je Shankaracharya (oz. Adi Shankara, indijski filozof, op. pr.) obdržal ‘jaz znanja’, da je lahko učil človeštvo. Ampak pridiganje, če Njega niste spoznali! Kaj dobrega lahko to prinese ljudem?

Šel sem k Nandan Bagan-u, Brahmo Samaj. Ko so opravili s čaščenjem, je voditelj govoril iz govorniškega odra. Medtem ko je bral vnaprej pripravljeno predavanje, je pogledoval naokoli. Celo ko so meditirali, je sem ter tja odprl oči, da bi videl, kaj se dogaja.

Tisti, ki ni spoznal Boga, ne more dajati pravih navodil. Kakšno reč lahko pravilno pove, a naslednje, kar bo rekel, bo popolna zmešnjava.

 

Kathamrita; 1. knjiga, 6. poglavje:

Vprašanje – Ali lahko ‘nedozoreli jaz’ ustvari organizacijo?

Sri Ramakrishna – Rekel sem Keshab (Chandra) Sen-u (vodja bengalijske organizacije Brahmo Samaj, op. pr.); da ‘jaz’ sem voditelj organizacije, ‘jaz’ sem to naredil, ‘jaz’ dajem navodila človeštvu, ta ‘jaz’ je ‘nedozoreli jaz’. Zelo težko je promovirati religijo. Brez božjega ukaza to ni mogoče. Njegov ukaz je potreben. Na primer, Sukadeva je prejel ukaz, da recitira zgodbo o Bhagavatu. Nič ni narobe, če nekdo pridiga in poučuje človeštvo, potem ko je videl Gospoda in prejel Njegov ukaz. ‘Jaz’ takšne osebe ni ‘nedozoreli jaz’, je ‘dozoreli jaz’.

Prosil sem Keshab-a, da se odpove ‘nedozorelem jazu’. Nič ni narobe, če imate ‘jaz služabnika’ ali ‘jaz sem bhakte’.

Govoriš o organizaciji. Toliko ljudi jo zapušča. Keshab je rekel: “Gospod, v teh treh letih so ljudje iz te skupine šli nazaj k drugi skupini. Celo neprijazne izraze so uporabljali, ko so zapuščali.” Rekel sem: “Ali ne vidiš znamenja? Kaj se zgodi, če hočeš ljudi takoj narediti za svoje učence?”

 

Ne glejte na to, kar drugi govore o vas, kako vas imajo (trenutno) radi, glejte raje na to, da boste Bogu všečni..
 

Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom

Published on May 27, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , , , .

oziroma ‘Thomas à Kempis – De imitatione Christi’. Je najverjetnejši avtor te knjižice (naj bi bila “najbolj široko prevedeno katoliško delo, takoj za biblijo”); rojen leta 1379/1380, umrl 25. julija 1471. ‘Z devetnajstimi leti je vstopil v samostan “Mount St. Agnes” v bližini Zwolle-ja (Nizozemska), kjer je preživel preostanek svojega življenja. Svoj čas je posvečal molitvi, študiju, kopiranju rokopisov, poučevanju novincev, darovanju svete maše, spovedovanju. …’ (vir)

Spodaj objavljeno (in skenirano) izdajo je priredil Aleš Ušeničnik; primerjal z izvirnikom in popravil prejšnji prevod Andreja Kalana iz leta 1888, kateri je tudi uporabil še dva prejšnja prevoda; 1820 J. Salokar in 1872 bogoslovci lavantinskega semenišča. Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani, Jože Kramarič, leta 1942; zaradi tega nekatere ne več običajne besede in jezikovni slog. Trenutno je v prodaji izdaja iz leta 1994, Mohorjeva družba. Objava je nekomercialne narave in je namenjena širjenju sporočila, tako da upam, da ni kakšnih težav glede avtorskih/prevajalskih/založniških pravic.
 

Zakaj to objavljam je verjetno več ali manj razumljivo..
 

Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom:

PRVA KNJIGA; Koristni opomini za duhovno življenje
 

1. Poglavje; O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti

   1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
   2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
   3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
   4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
   5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.
 

2. Poglavje; Mislimo ponižno sami o sebi

   1. Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.
   2. Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.
   3. Kolikor več in boljša znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.
   4. To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vedno nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne več, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.
 

3. Poglavje; Kaj uči Resnica?

   1. Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo.
   2. Kaj nas brigajo prepiri modrijanov o rodovih in vrstah? Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, ‘k govori od začetka tudi nam (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno tre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog! zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!
   3. Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
   4. Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vrednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu. O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
   6. Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vrednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so ‘prazni v svojih mislih’ (Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, ’samo da Kristusa pridobi’ (Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje.
 

4. Poglavje; O previdnosti v vsakem delu

   1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za vsakim nagonom, temveč previdno in potrpežljivo preudari po božji voli vsako reč.Žal! dostikrat verjamemo in govorimo o drugih rajši slabo kakor dobro, tako smo slabi. Popolni možne pa ne verjamejo tako hitro vsakemu, ki kaj pripoveduje, ker vedo, kako je človeška slabost k hudemu nagnjena in zdrkljiva v besedah.
   2. Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede, in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš. Posvetuj se z modrim in vestnim možem in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku, kakor da delaš po svoji glavi. Sveto življenje dela človeka modrega pred Bogom in zvedenega v mnogih rečeh. Kolikor ponižnejši boš sam v sebi in Bogu bolj vdan, toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.
 

5. Poglavje; O branju svetega pisma

   1. V svetem pismu iščimo resnice, ne pa zgovornosti! Vse sveto pismo moramo brati v duhu, v katerem je pisano. Iščimo v knjigah bolj koristi kakor lepih besed. Nabožne in preproste knjige prav tako radi berimo, kakor visoke in globoke. Naj te ne moti pisateljeva veljava, ali je zelo učen ali malo, marveč ljubezen do čiste resnice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj, kdo je to rekel, temveč pazi na to, kaj je rekel.
   2. Ljudje preminejo, ‘Gospodova resnica pa ostane vekomaj’ (Ps, 116,12). Na razne načina nam Bog govori, ne da bi gledal na vnanjo veljavo ljudi. Naša radovednost nas pri branju dostikrat ovira, ker hočemo modrovati in razpravljati, kjer bi bilo treba preprosto mimo iti. Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno, preprosto in verno, in ne želi sloveti po učenosti. Rad vprašaj in ‘molče poslušaj besede svetih mož’ (Sir 32,12); tudi pregovorov starih ne preziraj’ (sir 8,9), ker jih ne pripovedujejo zastonj!
 

6. Poglavje; O nerednih nagnjenjih

   1. Kadar koli človek kaj neredno poželi, začuti takoj v srcu nemir. Prevzetni in lakomni nimajo nikoli miru, ubogi pa in v duhu ponižni žive v obilnem pokoju. Človeka, ki še ni samemu sebi popolnoma odmrl, hitro zaloti skušnjava; in premaga ga v neznatnih in ničevih rečeh. Človek, ki je še duhovno slaboten, nekako polten in nagnjen k čutnim rečem, se težko popolnoma odtrga od posvetnih želja. Zato je dostikrat žalosten, ko se skuša odtrgati, in hitro ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.
   2. Ako pa doseže, kar je poželel, mu takoj greh vest obteži, ker se je vdal strasti, ki človeku nič ne pripomore do miru, ki ga je iskal. Če torej človek premaguje strasti, najde pravi srčni mir, ne pa, če jim služi. Ni potemtakem miru v srcu počutnega človeka, ne v človeku, ki je vdan zunanjim stvarem, temveč v gorečem in duhovnem človeku.

(…)

 

zunanje povezave
* latinski tekst ‘De imitatione Christi‘ online
* angleški prevod ‘The Imitation of Christ‘ (tudi PDF)
* slovenski izdaja iz leta 1942, iz katere je zgornji tekst; zgolj prva knjiga (PDF, 14MB), vse štiri knjige (PDF, 62MB)
 

O fanatikih

Published on April 29, 2011 in Prevedeno. 1 Comment Tags: , , .

Swami Vivekananda:

vivekananda-Jaipur(probably)-1891-2

Torej smo videli, da je družba zgrajena preko svobode; in tu imamo dva sklopa mnenj, enega materialističnega in obtožujočega, in drugega, pozitivnega in konstruktivnega. Zelo interesantno je dejstvo, da ju boste našli v vsaki družbi. Recimo, da je zlo v družbi, takoj boste našli eno skupino, ki se bo dvignila in obtožila zlo na maščevalen način, kar se včasih sprevrže v fanatizem. Fanatiki so v vsaki družbi, in ženske se pogosto priključijo tem izbruhom, zaradi njihove impulzivne narave. Vsak fanatik, ki se dvigne in nekaj obtoži, lahko izvleče naslednje. Zelo lahko je nekaj uničiti; blaznež lahko uniči karkoli hoče, ampak težko bo kaj ustvaril. Ti fanatiki lahko naredijo kaj dobrega, glede na to, koliko luči imajo, ampak v resnici naredijo veliko več škode. Kajti socialne institucije niso narejene v enem dnevu, in če jih hočete spremeniti, potem morate odstraniti vzrok. Predpostavimo, da je tam zlo; obtoževanje ga ne bo odstranilo, dela se morate lotiti pri koreninah. Najprej najdite vzrok, potem ga odstranite, in tudi posledice bodo odstranjene. Sam izbruh ne bo proizvedel nobenega učinka; pravzaprav proizvede veliko nesreče.

Obstajajo še drugi, kateri so imeli simpatijo v svojih srcih in ki so razumeli, da se moramo poglobiti v vzrok, ti so bili veliki svetniki. Eno dejstvo si morate zapomniti, da so vsi veliki učitelji tega sveta izjavili, da niso prišli uničit ampak dopolnit. Velikokrat to ni bilo pravilno razumljeno; njihovo prizanašanje (forbearance) je bilo smatrano za prezira vredno, v primerjavi z obstoječimi prepričanji. Celo sedaj slišite, da so bili te veliki preroki in učitelji precej bojazljivi in si niso upali povedati ali reči, kar so mislili, da je prav; ampak temu ni bilo tako. Fanatiki malo razumejo o neskončni moči ljubezni v srcih velikih modrecev, kateri so gledali na prebivalce tega sveta kot na svoje otroke. Ti so bili resnični očetje, resnični bogovi, napolnjeni z neskončno simpatijo in potrpljenjem do vsakogar; bili so pripravljeni nositi in prenašati (to bear and forebear). Vedeli so, kako mora človeška družba rasti, in so s potrpežljivostjo, počasi in z gotovostjo uporabljali svoja zdravila, ne z ožigosanjem in zastraševanjem ljudi, ampak so jih nežno in prijazno vodili navzgor korak za korakom. (…)

še odlomek iz knjige Karma Yoga (to sem sicer že objavil):

Najprej se moramo naučiti delati brez navezanosti, potem ne bomo fanatiki. Če ne bi bilo fanatizma v tem svetu, bi bilo veliko več napredka, kot ga je sedaj. Napačno je misliti, da lahko fanatizem pomaga k napredku v svetu. Nasprotno je res, je zaviralni element, ustvarja sovraštvo in jezo, povzroča, da se ljudje bojujejo med seboj in jih naredi nesočutne (unsympathetic). Mislimo, da karkoli imamo ali naredimo je najboljše na svetu, in kar ne naredimo ali česar nimamo, nima vrednosti. Zato se vedno spomnite primerjave s kodrastim pasjim repom, kadarkoli boste hoteli biti fanatični. Ko se boste izognili fanatizmu, potem boste delali dobro. Človek trezne glave, miren človek dobre presoje in hladnih živcev, velikega sočustvovanja in ljubezni, je tisti, ki dela dobro delo in tako dela dobro tudi sebi. Fanatik je nespameten in nima sočutja, on nikoli ne more poravnati sveta, niti sam ne more postati čist in popoln.

 

——————-
Fanatizem, ne navdušenje, navdušenje ni škodljivo.. Fanatik je nekdo, ki pobere idejo, jo uporablja dan ali dva, na hitro se mu smiselna, in že hoče prisiliti cel svet, da sprejme to idejo. Če jo ne sprejme, je pripravljen uporabiti takšne in drugačne manipulativne prijeme. Hoče širiti mir po svetu, a hkrati sam v sebi nima miru. Organizacije podobno; širijo sporočilo “miru”, a znotraj takšne organizacije niso odnosi čisto nič drugačni kot kjerkoli drugje..

Vem, težka je ta naloga (prinesti mir v svet preko Miru v lastnem srcu), zelo težka.. A kljub vsemu, potrebno se jo bo lotiti z vso resnostjo – druge poti žal ni…
 

Predanost eni ideji in distrakcije

Published on April 17, 2011 in Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , , , , .

Swami Vivekananda; ‘Raja Yoga’, Pratyahara in dharana

vivekananda-belur_math-1899-jun19-4

(…) Odpovejte se vsem argumentacijam in drugim distrakcijam. Je sploh kaj v suhem, intelektualnem žlobudranju? Takšno početje zgolj vrže um iz ravnotežja in ga zmoti. Stvari subtilnejšega nivoja morajo biti realizirane. Bo govorjenje to naredilo? Odpovejte se takšnemu nekoristnemu govorjenju. Berite le tiste knjige, katere so napisali avtorji z duhovnimi izkušnjami.

Bodite kot školjka/indijska bisernica (pearl-oyster). V Indiji je lepa zgodba, ki pravi, da če dežuje, ko je zvezda Swati (Arcturus) v ascendentu, in kapljica tega dežja pade v školjko, kapljica postane biser. Školjke to vedo; zato pridejo na površje, ko se zvezda pojavi in čakajo, da bi ujele predragoceno kapljico. Ko kapljica pade vanje, se školjke hitro zapro in se potope na dno oceana in tam potrpežljivo razvijajo kapljice v bisere. Vi bi morali biti takšni. Najprej poslušajte, potem razumite, in naposled, pustite vse distrakcije, zaprite svoj um pred zunanjimi vplivi in se predajte razvijanju resnice znotraj sebe. Obstaja nevarnost, da zapravite svojo energijo, če vzamete idejo le zaradi njene novosti in jo potem opustite, ker ste našli novejšo. Vzemite eno stvar in ji sledite, pridite do konca; in če niste prišli do konca, se ji ne odpovejte. Tisti, ki lahko postane obseden z idejo, le on vidi luč. Tisti, ki le vzamejo košček tu in košček tam, ne bodo nikoli ničesar dosegli. Lahko požgečkajo svoje svoje živčne končiče za trenutek, ampak tu se bo končalo. Ostali bodo sužnji narave in nikoli ne bodo presegli svojih čutil.

Tisti, ki hoče biti yogi, se mora odpovedati, enkrat za vselej, preizkušanju idej. Vzemite eno idejo; naj postane ta ideja vaše življenje. Razmišljajte o njej, sanjajte o njej, živite na podlagi te ideje. Vaši možgani, mišice, živci, vsak del telesa, naj bo napolnjen s to idejo, in pustite vse ostale ideje pri miru. To je pot do uspeha in to je način, preko katerega so zrasli duhovni gigantje. Ostali so le govoreči stroji (talking-machines). Če res hočemo biti blagoslovljeni in blagosloviti druge, moramo iti globlje.

Prvi korak je, da ne vznemirjate uma, da se ne družite z osebami, kateri imajo moteče ideje. Vsi veste; določene osebe, določena mesta, določena hrana, vas bo vznemirila. Izogibajte se jim; in tisti, ki hočejo spoznati najvišje, se morajo izogniti vsakršni družbi; dobri ali slabi. Trdno vadite; ali živite ali umrete, ni pomembno. Morate se poglobiti in delati, brez da razmišljate o rezultatu. Če ste dovolj pogumni, boste čez šest mesecev popolni yogi. Ampak tisti, ki vzamejo le majhen košček in vzamejo malo od vsega, takšni ne naredijo nobenega napredka. Nobene vrednosti nima zgolj hoditi na predavanja. Tisti, ki so polni tamasa, nevedni in otopeli – tisti, katerih um se nikoli ne oprijemlje kakšne ideje, ki le strmijo po tem, da jih nekaj vznemiri – za njih sta religija in filozofija zgolj objekt zabave. Ti so nestanovitni. Slišijo govor, zdi se jim dober, in potem gredo domov in pozabijo vse skupaj. Če hočete uspeti, rabite velikansko vztrajnost, velikansko voljo. “Spil bom ocean”, pravi vztrajna duša, “in gore se bodo tresle”. Imejte takšno energijo, takšno vrste voljo, delajte trdno, in dosegli boste cilj.

 

in malo naprej, poglavje ‘Concentration: It’s practice‘; komentar na 1. Patanjalijevo sutro, 2. poglavja:

Kaj je mišljeno s “študijem”? Ne študij novel ali zgodbic, ampak študij tistih del, katera učijo osvoboditev duše. Ampak spet, ta študij ne pomeni polemičnega študija. Yogi naj bi končal svoje obdobje prerekanja. Imel je dovolj tega in je postal zadovoljen. On študira le zaradi tega, da okrepi svoje ugotovitve (convictions). ‘Vada’ in ’siddhanta’ sta dve vrsti duhovnega znanja: ‘vada’, dokazno (argumentative), in ’siddhanta’, dokončno (decisive). Ko je človek popolnoma neveden, vzame prvega od teh, in se prepira, bojuje in razglablja za in proti; in ko je s tem zaključil, vzame ’siddhanto’, dokončno, in prispe do zaključka. Če zgolj prispete do zaključka ne bo zadostovalo. To mora biti realizirano. Knjig je neskončno po številu, in čas je kratek; zaradi tega je skrivnost znanja v tem, da vzamete le poglavitno. Vzemite kar je bistveno in poizkušajte po tem živeti. Obstaja stara Indijska legenda, da če postavite skodelico mleka in vode pred ‘raja-hamsa’, laboda, bo spil vso mleko in pustil vodo. Na ta način bi morali vzeti to, kar je vrednega v znanju in pustiti nesnago. Intelektualna gimnastika je sprva potrebna; ne smemo iti slepo v karkoli. Ampak yogi je prešel to vrsto argumentiranja in je prišel do zaključka, ki je nepremičen, kot skala. Edina stvar, ki jo sedaj išče je to, da okrepi ta zaključek. Ne prepirajte se, pravi, če vas kdo sili v prerekanje, bodite tiho. Ne vpletajte se v vsakršno debato, kajti prerekanje le vznemirja um. Edini namen debatiranja je treniranje uma. Ko je to doseženo, kakšen je namen, če ga še naprej vznemirjamo? Razum je omejeno orodje in nam lahko da le znanje, ki je omejeno s čutili. Yogi hoče iti preko čutil, zaradi tega mu intelekt ni v pomoč. O tem je prepričan in zaradi tega se ne pregovarja. Vsako pregovarjanja vrže njegov um iz ravnotežja, ustvari nemir v ‘chitta’; in vznemirjenje je izguba (drawback). Argumentiranje in razpravljanje sta le predhodni stopnji; so stvari preko tega. Celotno življenje ni namenjeno šolskim prepirom (schoolboy fights) in debatnim krožkom (debating societies).