Človek, zbudi se..

Če se hočeš nečesa znebiti,
moraš najprej dopustiti, da se razcveti.
Lao Tzu

Ljudje smo ovce, radi ubogamo in sledimo, težko razmišljamo s svojo glavo,.. Zaupati samemu sebi, poiskati svoj lasten vir, biti sam svoja avtoriteta,.. vse to se zdi nemogoče, celo bogokletno za marsikoga. Pa vendar če bi bili iskreni do samega sebe, bi lahko videli, da ravno po tem hrepenimo. Dobimo sicer nekaj tolažbe in zavetja v skupini/organizaciji, a nekaj bistvenega manjka kljub vsemu. A vendar je to pot evolucije zavesti, v katero smo namenjeni, kar je tudi nujna, če hočemo kot človeštvo sploh preživeti nadaljnjih ne več kot 10 let.

A je za mnoge v tem trenutku (6. junij 2008) to prezgodaj, radi bi še spali. Navajeni so na svoje trpljenje, na svoje životarjenje, in zato jim ni nič hudega, navajeni so potrpeti. Nekateri jih sicer budijo, a se ne dajo, hočejo spati. Kaj bi spečega človeka pripravilo do tega, da se prebudi?
 

Z lepo besedo gre zelo težko, sploh pri močni osebnosti, pri močnem egu. Kljub vsem stiskam ne vidi jasno, je vase zaverovan, njegova resnica je edina možna, zaprt je za novosti,.. tako da enostavno presliši tisto, kar se ne ujema z njegovo podobo resničnosti. Če recimo pogledamo duhovne nauke, ki so bili skozi vso zgodovino in so še danes še bolj številčni, je kljub vsemu precejšnja večina slepa za to.

Kaj potem še ostane? Če ne gre z lepa, pa z grda. Ostane omejevanje, tlačenje v škatlico, čedalje več stresa, čedalje bolj neprimerno okolje, čedalje več naravnih katastrof, čedalje več kriminala,… skratka, čedalje več trpljenja, ki mora priti do te mere, da človek ne more živeti več s samim seboj, ne more več biti navajen na to trpljenje - šele takrat je pripravljen na spremembe, na nove poti. Veliko ljudi se je prebudilo na tak način.

In če pogledamo današnji svet se ravno to dogaja. Nekatere stvari same od sebe, druge pa so načrtovane, vsaj neka peščica ljudi na svetu ve zanje, pod kakšnim imenom so znani pa tudi vemo. Sprijaznimo se, če bi čas zavrteli za 15, 20 let nazaj, bi zelo malo ljudi uvideli zunanje norosti, ki niso nič drugega kot manifestacija notranjega stanja. In v stanju 15 let nazaj, bi lahko to igro vodili v neskončnost, pa se ne bi nič spremenilo. Tako pa so se “odločili” (ali karkoli že), da stvar peljejo v ekstrem. Vsak razumen človek pa ve, da se slej ko prej take stvari odkrijejo, če se stvar stopnjuje, vsak človek slej ko prej pride do stopnje trpljenja ali zavedanja, ko je primoran v spremembe.
 

Tu je pa še druga super zadeva. Posameznik v 6 milijardnem svetu lahko naredi kaj malo. Posameznik, v vsej tej korporacijski in medijski nadvladi je nemočen. Na družbo ne more vplivati, vsaj ne toliko, kot bi hotel. Prav tako ne more vplivati na ljudi okoli sebe, ker preveč trdno spijo. Kaj mu torej še ostane? Jah, sebe lahko spravi v red, lahko se obrne navznoter, v duhovne nauke in v sebi najde mir, ki ni odvisen od zunanjih dogodkov. V sebi najde vir, ki mu daje energijo.

Mene pa nihče ne sili, da sodelujem v tej igri, prav nihče. Sam se odločam, sploh takrat, ko vidim te norosti. A lahko se zgodi da me potem jezi, saj me skrbi, kako bo ta manipulacija vplivalo na druge ljudi. Ampak očitno je to za njih edina pot - še več norosti. Premalo za računalnikom, bodi še več; premalo gledanja televizije, glej jo še več; premalo časa v nakupovalnih centrih, preživi tam celi vikend; premalo stresa v službi, če hočeš ostati v službi moraš iti naprej, kar pomeni še več stresa, kar izvoli. Izumirajo čebele, naravne katastrofe, pomanjkanje pitne vode, pomanjkanje čistega zraka, pomanjkanje zdrave hrane, revščina po svetu, drugje pa debelost, vojne zaradi nafte,.. Vsega tega očitno še premalo, človek je navajen potrpeti. Sprašujem se, do kje mora vse skupaj priti, da bo zadostno število ljudi izstopilo iz tega znorelega sistema, ali ga vsaj nehalo hraniti več kot je potrebno za lastno preživetje?

Torej vsa ta svetovna igra ni nič drugega kot priprava na dvig zavesti. Izbrali so edino možno pot, pot omejevanje in trpljenja (arhetip: Jezus na križu). Nadaljuj z branjem »

Ena od najboljših knjig, ki obstajajo na duhovnem področju. V tej knjigi najdemo vse; kdo v resnici smo, od kje smo prišli, kam gremo, kakšen je naš namen bivanja na Zemlji, v kakšni povezavi smo z ostalimi bitji, kje se skrivajo sreča, notranji mir in Nebesa… do potankosti razloži kaj vse je EGO in kako vpliva na naše življenje , kakšno vlogo imajo misli in besede, kako preko pretiranega in nenehnega klepeta v glavi “ubijamo” sebe in svet. Mogoče se zdi na prvi pogled vse preveč teoretično, vendar če pogledamo bližje, vidimo, da nam ravno ta neraziskana vprašanja prinašajo streh, nestrpnost, sovraštvo, nemir, beg v prihodnost…

Poleg tega, da zajame vse pomembne teme, jih razloži s neko posebno srčno energijo, “teorijo” pa podkrepi z mnogimi primeri iz vsakodnevnega življenja, starodavnimi zgodbicami in praktičnimi vajami. Vse to knjigi prinese precejšnjo moč, zato je vredna večkratnega branja, kajti vedno odkrijemo nekaj novega, dobimo kakšen nov uvid ali pa nas enostavno spomni, kar smo pozabili.

Veseli me tudi, da je Oprah naredila korak naprej in se je tako prvič v zgodovini neko knjigo preučevalo preko interneta, gledanost je (bila) izjemna. Oddaje so se začele z marcem 2008 in končale v maju, a si kljub vsemu temu času še vedno lahko pogledate posnetke 10ih oddaj po eno uro in pol brezplačno preko interneta. Seveda pa velika prepoznavnost prinese tudi marsikatero nekoliko nezrelo in preuranjeno kritiko.
 

Kaj je meni prinesla knjiga, kaj me je najbolj pritegnilo?

1. Za razliko od drugih duhovnih knjig, po mojem mnenju, ta najbolje razloži ego in njegove številne manifestacije. In tu mi je najbolje odprla oči, kajti šele tedaj sem se zavedal, kaj vse povzroča to v končni fazi nezavedno delovanje. Prav tako sem opazil, da je sorazmerno malo pristnosti v naši družbi in nadvse zanimivo, tudi v duhovnih krogih. Eden od teh kazalcev je tale: “Kadarkoli se čutiš komurkoli nadrejenega ali podrejenega, to je tvoj ego.” Enostavno, kaj ne? Sedaj pa pomislite, kolikokrat se znajdeno v takšnih situacijah; ali odzgoraj ali odspodaj..

   Pa vendar lahko nekaj ozdravimo le, če se tega zavemo. Zato se nima smisla skrivati pred temi stvarmi, in se delati da jih ni. So in pika! Najboljše pri vsem temu pa je to, da so relativno enostavne za odpraviti. Vse kar rabimo je malo razumevanja/iskrenosti, prisotnosti in potrpežljivosti - do sebe in drugih. Razumevanje delovanja ega v drugih in v sebi, prisotnosti da imamo moč in vedno ne podležemo, ter potrpežljivosti, da ne pričakujemo takojšnjih rezultatov. V končni fazi zgleda to tako kot učenje vožnje s kolesom - predvsem rabimo potrpežljivost (in vztrajnost/odločnost).

2. Kaj lahko pričakujemo od Življenja je izjemno enostavno za videti. Kakor se obnašam do Življenja v tem trenutku, tako se bo Življenje obnašalo do mene. Ne rabim gledati v preteklost ali se obremenjevati s prihodnostjo, vse kar rabim je pogledati svoj odnos s tem trenutkom in zato z Življenjem - kajti Življenje je ZDAJ.. Sem lahko prištejemo tudi vsa vedeževanja in prerokovanja - enostavno, kar seješ sedaj, to boš v prihodnje dobil..
3. Všeč mi je tudi Eckhart Tolle-jev pogled na namen človeškega življenja. On razdeli namen na notranjega in zunanjega. Notranji zadeva bivanje, sedanji trenutek in je primarni; zunanji pa zadeva početje, nek cilj in je sekundarni. Notranji je skupni vsem, to je prebuditev; zunanji je odvisen od posameznika, prav tako pa se s časoma spreminja.

   V praksi zgleda to takole: ko občutim žejo, je moj namen to čim prej potešiti, tako da se bom odločil za korake, ki me bodo vodili od te uresničitve. Šel bol v kuhinjo, vzel kozarec, si natočil vodo in jo popil. To je zunanji namen in je drugotnega pomena. Primarni namen je bivanje, sedanji trenutek. To v praksi pomeni, da ne bom hitel v kuhinjo in pogoltnil vodo, ampak bom vsakemu koraku na tej poti posvetil vso pozornost; hoji do kuhinje, nalivanju vode in pitju. Nikamor ne bom hitel, ne bom hitel, da vodo čim prej dobim v želodec - vse bom naredil v duhu pozornosti/prisotnosti in nekako užival v tem. Nekateri temu rečejo čuječnost oziroma MINDFULNESS.

Spomnil sem se še nekaterih stvari, vendar kdaj drugič - konec koncev pa tudi veliko pišem o teh stvareh. Prilagam pa še svoj izbor citatov iz vsakega poglavja posebej, da malo začutite Novo Zemljo (A New Earth).
Nadaljuj z branjem »

Samo dve napaki lahko storite na poti do resnice: da ne greste do konca ali da ne pričnete.
Buddha

“Sploh mi ne pustijo, da grem svojo pot da naredim po svoje, da razmišljam po svoje, vedno morajo imeti nekaj proti,” je velikokrat slišati od ljudi ko se začno zavedati neskončnih manifestacij nedelovanja našega uma, naše (ego-ve) odtujenosti od samega sebe in s tem od celotnega vesolja.

Ampak kaj pomenijo zgornje beseda, kaj predstavljajo, kaj se skriva za njimi? Mar ni še vedno neko upiranje realnosti, pričakovanje da bi bile stvari drugačne, želja da bi me vsi pustili na miru in da bi končno lahko zaživel kot sam hočem, potreba da bi se vsi strinjali z menoj? Po drugi strani pa hočem, da se vsi strinjajo z menoj, druge preprečujem, skratka, počnem to, kar sam ne maram, da mi drugi počno..

Če gremo še korak dlje, kaj se skriva za vsemi temi pričakovanji in potrebami? Mar ni spet neko iskanje zunanjega vira, namesto, da bi poiskal vir odznotraj? Mar ni spet neko pričakovanje končne odrešitve v neki daljni prihodnosti in oddaljenem kraju, ko bodo stvari končno pošlihtane tako kot se spodobi, namesto da bi uvidel, da je ta trenutek že popoln? In tudi, mar ni odzadaj še vedno prisoten nek strah pred avtoritetami, neka neraziskana in podzavestna predpostavka, da moram vedno poslušati ljudi okoli sebe (sploh če so meni “nadrejeni”), da moram vedno iskati odgovore iz zunanjega vira, namesto da bi imel toliko poguma in zaupal samemu sebi?

Ali ni zanimivo, kako smo obrnjeni navzven, kako mislimo da moramo druge spreminjati, da bi lahko končno zaživeli v Miru? Če logično pogledamo ali ni lažje, da spremenim sebe oz. dopustim spremembam v sebi da se zgodijo, kajti tako imam le delo z enim človekom, če se obrnem navzven pa temu ni konca. Kot da bi neko bitje (ego) v meni hotelo tako stanje, se balo raziskovanja svoje notranjosti, kot da bi to pomenilo njegovo smrt, on pa hoče preživeti za vsako ceno, tudi za ceno notranjega miru..

Zaradi tega brez korenitih sprememb ne gre in nikoli me bo šlo, brez korenitih sprememb, ki pa je v končni fazi spremenjeno stanje zavesti, dvig nad to omejenost in nad ego, se bomo vedno ujeli v iste zanke in trike iste pogojenosti - z malenkost različno manifestacijo. Korenite spremembe pa se doseže le z obratom navznoter, veliko iskrenostjo ter odkritostjo do samega sebe in odločnostjo, da se ne zadovoljim z delnimi rezultati. Pravi kazalci so pri tem še kako koristni, vendar so še vedno zgolj kazalci, le prst, ki kaže proti Luni - te stvari je potrebno tudi ŽIVETI, ne le brati, razmišljati, pogovarjati se,…

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.
Jezus, Matej 7:15

So to tako ali drugače slavni ljudje s televizije? So to na materialnem področju uspešni ljudje? Je to okolica, ki te neprestano preganja? So to religije in župniki? Po komu se zgleduješ, kdo vpliva nate, komu slediš, po komu se zgleduješ, kdo te ima v oblasti?

Koliko časa vidiš te ljudi, kako dobro jih poznaš, ali veš, kako se sami počutijo? Iz česa črpajo zadovoljstvo - iz zunanjega vedno spreminjajočega se sveta ali iz svoje notranjosti? So srečni, v notranjosti mirni? Imajo res vse pošlihtano, čisto vse, sploh na področju psihe, na področju notranjega miru? Si se kdaj to vprašal? Si jih lahko predstavljaš na veliki potrebi na primer?

To so zelo pomembna vprašanja. Po teh ljudeh se ti zgleduješ, ti ljudje ti hočeš ali nočeš narekujejo življenje - in ti jim to dopustiš, kajti misliš, da imajo tisto česar ti nimaš, da so našli nekaj, kar tebi manjka - pa so res ali se le pretvarjajo?

Razčisti s temi vprašanji, kajti po takih ljudeh se zgleduješ. Kam pelje ta pot pa lahko vidiš, če malo bolj podrobno pogledaš v zakulisje življenja teh ljudi, v njihovo notranjost. Tako kot se neprestano primerjamo z ZDA, spregledamo pa kaj njihov sistem povzroča veliki večini prebivalcev v njihovi lastni državi in tudi po svetu. “Drevo spoznaš po sadu.”

Ne ozirajmo se na besede množice nerazumnežev, temveč na besede peščice razumnežev.
Platon

Je take ljudi torej smiselno poslušati in jim slediti (v absolutnem smislu, kajti tudi v blatu se najdejo biseri - za to pa je potrebno lastno raziskovanje)? Ali bi si raje za začetek poiskal druge bolj pristne vodnike, ljudi, ki so na primer našli Vir miru znotraj sebe. Preko tega pa še sam našel lastnega notranjega vodnika in prišel do istega notranjega Vira. Mar ne bi bilo to bolj smiselno? Kajti zunanje okoliščine tega ne prinesejo za dolgo časa, kajti nič ni trajno - vsi pa iščemo nek stalni Vir Miru, Veselja, Ljubezni,… tega se ne da zanikati.

Misliš, da se ne da najti notranjega Vira, in da je notranje stanje nujno odvisno od zunanjih okoliščin? Misliš to le zaradi tega, ker nihče okoli tebe in po televiziji tako ne govori in deluje? “Išči in boš našel!” Ne zadovolji se z delnimi rezultati.

Vaša preteklost niso vaši potenciali.
M.Ferguson

V današnjih časih je tako, da se precej stvari smatra za samoumevne, in tudi če ne funkcionirajo, se jih ne raziskuje, ne išče rešitev (pri večini), pač tako je, potrebno je potrpeti. Sem spada tudi učenje.

Ampak če to berete, potem je velika verjetnost, da ste spoznali, da je stara “modrost” potrpeti močno nesmiselna. Verjetno ste prišli do vprašanja, ali se sploh znam učiti? Je šola zame pravi kraj? Je to vse kar je in sem v brezizhodnem položaju ali se da še kaj narediti? In še kako prav imate, da se da še veliko narediti. Kako se torej učiti?

Na to vprašanje dobimo odgovor v nedvomno najboljši knjigi na tem področju: Umetnost učenja (Accelerated Learning -1991) od Colin Rose-a in Luise Goll-a. Hkrati je tudi izjemno enostavna in privlačno napisana in strukturirana. Avtorja ne komplicirata s pretiranim pisanjem, hkrati je pa veliko slikic, grafov, tabel, miselnih vzorcev, poučnih primerov in vprašanj za bralca.

Knjiga temelji na predpostavki, da smo vis izredni učenci. Od rojstva smo se mnogo stvari že naučili; hoditi, teči, plezati, skakati, voziti s kolesom, risati, pisati, govoriti razumljiv jezik, šteti, uporabljati računalnik in televizijo, kuhati, pospravljati, žogati,…. Ravno tako ima vsak človek izjemne možgane s 100 miljardami možganskimi celicami ali nevroni, medtem ko jih ima čebela le 7000. Smo torej rojeni učenci.

Vendar učenje do šole je bilo aktivno, zabavno in sproščeno, veliko pogovarjanja in spraševanja,.. v šoli se pa pravila spremenijo. Aktivnost učenca se močno zmanjša in s tem tudi zanimanje za učenje. Ravno tako je učenje s knjig dosti zahtevnejše, kot učenje od staršev. Ali povedano drugače, za formalno učenje se je potrebno USPOSOBITI. A kot rečeno, za to imamo vse sposobnosti, med drugim tudi (vsaj) 7 različnih vrst inteligenc (Howard Gardner): (1) jezikovno, (2) matematično/logično, (3) vidno/prostorsko, (4) glasbeno, (5) medosebno, (6) avtorefleksivno, (7) telesno/gibalno. V letu 1999 pa je Howard dodal še (8) Naturalistično inteligenco.

V knjigi najdemo veliko število nasvetov, kako se lažje in bolj sproščeno in aktivno učiti. Najbolj pomembna je priprava na učenje, kajti pod stresom se naučimo veliko manj kot v sproščenem stanju. Pri preučevanju in poglabljanju s pomočjo vsemi 7 inteligencami, pa je pomembna stopnja aktivnosti. To se da povečati z; pisalom in markerji, zapisovanjem vprašanj, živo predstavo (vizualizacijo), glasnim branjem težjih predelov, kljukanjem, krajšim sprehodom po sobi, miselnimi vzorci, igranjem vlog,.. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na redne odmore (na 45minut če ne manj). Nadaljuj z branjem »

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Nadaljuj z branjem »

Kar precej je duhovnih skupin (karkoli že to pomeni) v Sloveniji, ki se tedensko druži. Meditacija, branje, pogovor, prijazen voditelj,… vse te stvari precej pripomorejo pri razvoju posameznika. Odprejo mu nove dimenzije, spremenijo kakšen del življenja, še globlje in bolj obširno vidi stvari, o katerih je prej le čutil, pa ni znal povedati, kaj bi to bilo.

Vendar je problem pri vseh teh skupinah sledeč; premalo dajejo poudarek na življenje izven tedenskih srečanj. Skupina se recimo dobi enkrat tedensko po nekaj ur, tam se ima fino in to je to. Kaj pa ves preostali čas od enega tedna do drugega? Enkrat na teden je ravno toliko, da nekaj je. Neke skupine (katerim so tedenska srečanja podpora tečajev) gredo korak naprej in dajejo poudarek na dnevnem programu (jutranji vaji in meditaciji), vendar kljub vsemu ostane še cel dan, kjer se se ponavadi pozabi na vse naučeno. Lahko bi celo rekel, da se izklopi duhovna oseba in se vključi družbeni robotek, ki pozabi na vse naučeno. Seveda ta program veliko pripomore, vendar učinki niso ravno blesteči in menim, da bi se dalo narediti veliko več - sploh v današnjih časih pospešenega dviga zavesti.

Zakaj se to dogaja, kdo je odgovoren? Veliko je iluzija čudežne tabletke pri vsakem posamezniku, a če se voditelji teh duhovnih skupin tega zavedajo, bi lahko kaj več naredili na tem področju. Lahko bi bolj spodbudile razvoj posameznika čez cel dan; kratke meditacije, branje duhovnih knjig, po sobi polepljeni citati, kaj napisati na vidno mesto (dlan)… Se pa zavedam, da je to precej naporno opravilo in vprašanje koliko voditeljev je sposobnih to izvesti. Poleg tega je marsikateri skupini uspeh, da ljudje sploh prihajajo na tedenska srečanja in se jim zdi, da na ta način že zelo pomagajo posamezniku in nočejo še bolj drezati vanj - pa mu res pomagajo?
Nadaljuj z branjem »

Dosti je govora o zadostnem številu ljudi, o tako imenovani kritični masi za manifestiranje sprememb tudi v širši družbi. Nekje sem slišal številko 7% - kaj torej pomeni ta številka?

Slovencev je približno 2 milijona, 7% nanese 140 tisoč ljudi. Populacija sveta je 6 milijard, 7% od tega je 420 milijonov prebivalcev planeta Zemlje. Se še komu zdijo te številke precej velike? Na primer, video Steva Jobs-a, ki je kar lepo krožil po Sloveniji ima 70 tisoč gledanosti, torej ravno polovico kritične mase, ob tem da je potrebno upoštevati, da so nekateri gledali večkrat, nekateri verjetno niso pogledali od konca. Ključni del Zeitgeist-a, je dosegel gledanost 40 tisoč..

Pa tudi med temi ljudmi, koliko je res takšnih, ki doživeli notranjo preobrazbo, ki so prerasli ego? Ali pa sem preveč zahteven in niti ni poante v popolni preobrazbi ega pri kritični masi, temveč le v naslednji stopnički zavedanja, ki pa kljub vsemu močno ublaži sedanje posledice delovanja pod vplivom pogojenih vzorcev. Kar pomeni, da delček Zavesti le sije v ta svet.

Še druga zanimiva posledica 7 odstotkov; 7% je 7/100, kar je približno 1/14, to pa pomeni, da mora biti za dosego kritične mase Nadaljuj z branjem »