Ampak “za vse je potreben čas, nič se ne zgodi, če ni pravi čas za to.” Ta preskok pride, ta odmik pride sam po sebi, vendar če človek ni pripravljen za to, oziroma ne čuti tega kot najbolj smiselne reči na svetu in če ima v glavi kakšne druge zanj bolj smiselne projekte, potem bi bilo seveda neumno iti nekam, zgolj zaradi tega, ker naj bi to bilo najboljše.
A kljub vsemu, “priprave so potrebne“. Četudi sedaj še ni močne želje, da bi živeli v samostanu in molili 5 in več ur na dan, je verjetno kljub vsemu želja, da bi naredili nekaj v smeri duhovnega razvoja. In potrebno je narediti maksimalno, kar v dani situaciji lahko, potrebno se je pripraviti po najboljših močeh, namesto da čakamo, da dosežemo neke hude prebliske, da “razsvetljenje” pade z neba. Nič ne pride samo po sebi, za vse se je potrebno pripraviti – še toliko bolj za duhovno. “Hrepenenje po Njem prinese Milost.”
Vsako učenje, vsaka tradicija ima na to odgovor, določene smernice. Pobožno katoliško življenje zgleda nekako takole:
* molitev zjutraj,
molitev pred jedjo, molitev po jedi,
molitev pred delom, molitev po delu,
molitev pred učenjem, molitev po učenju,
in molitev pred spanjem.
(Za vsako od teh, so specifične molitve.)
* Močno priporočljivo je iti vsak dan k maši, če pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov to ne gre, pa obvezno v nedeljo.
* Nedelja (ne-del-ja; v angleščini čisto nekaj drugega, sun-day; dan sonca) naj bi bil tudi nek Sabbath, dan posvečen Bogu in ta dan se naj ne bi nič delalo – zgolj najnujnejše reči. Zato pa prosti čas toliko bolj posvetiti Bogu in molitvi.
* Ter na vsake toliko časa spoved (enkrat na mesec (?)).
Tako naj bi zgledalo neko katoliško življenje v svetu, svetó življenje v svetu. In kaj je s takšnim načinom življenja narobe? Prav nič?
(…)
Kaj danes priporočajo učitelji duhovnosti? Meditacija zjutraj dvajset minut, meditacija zvečer dvajset minut, poleg vsega ostalega. Spomnite se, da Eckhart Tolle priporoča pozornost na dih; pa ne samo zjutraj in zvečer, ampak tudi čez dan, čim večkrat tem bolje. V knjigi Nova Zemlja zapiše: “Vztrajajte eno leto in to vas bo močneje preobrazilo, kot če bi se udeležili vseh tečajev (napisane v nekem katalogu duhovne organizacije). Pa še zastonj je.” Ker mad drugim hoče verjetno biti nevtralen, ne reče “molite k Bogu ali Jezusu”, vendar reče, zavedajte se svoje notranje Prisotnosti. Kdo drug bi rekel, “držite se Boga z eno roko, z drugo roko pa opravljajte svoje dolžnosti”, predvsem pa upoštevanje principa nenavezanosti .
Sri Ramakrishna (1836-1886) je učil takole:
Družite se s svetimi ljudmi – pogosto morate iti k tistim, ki častijo Gospoda (bhaktas), ali k zelo pobožnim ljudem (sadhu). Ne boste se mogli osredotočiti na Gospoda, če dan in noč živite v središču posvetnih aktivnosti in v družini. Zaradi tega morate sem ter tja iti v samoto in meditirati na Boga. Na začetku se je zelo težko osredotočiti na Gospoda, če pogosto ne greste v samoto.
Ko je sadika še mlada, mora biti ograjena. Brez ograde jo bodo koze in krave pojedle.
Samoten kotiček in gozd so prostori, kjer lahko meditirate. In vedno imejte dobre misli. ‘Le Gospod je resničen, večna substanca, vse ostalo je neresnično, minljivo.’ S takšnim razlikovanjem (discrimination) se boste otresli minljivih reči sveta.
(a) Zelo pobožni ljudje.. Ne poznam nobenega. Duhovniki – mogoče eden. “Duhovni” učitelji – nah. Mistik – niti slišal nisem o kakšnem, da bi živel v naši državi. K marsikomu lahko greš na tečaj, predavanje ali terapijo, vendar ni nekega osebnega odnosa, niti ni predanosti k Bogu, ni svetosti. Vse je tako nekako vzvišeno, uradno, izolirano.. kot da bi se bali preprostosti, bali tudi osebnega odnosa. So knjige, je kakšen zelo dober govor/predavanje (na youtubu), in to je večinoma vse. Ok ja, so določeni ljudje, ki si prizadevajo biti duhovni po svojih najboljših močeh, in to je v redu in ima svoje mesto – vendar potreben je korak naprej.
Včasih si želim, da bi živel v času Jesusa, ali pa Ramakrishne. Osebni odnos, bivanje v skupni hiši, spontani prihodi in odhodi, nobenega teženja za denar ali kakršnekoli prispevke, molitev, meditacija, predanost Bogu,… Kjer je edina potrebna vstopnica odpoved svetu (pa še to ni nujno, da popolna), “čistost srca”, iskrena aspiracija, biti pripravljen meditirati in slediti nauku,.. Kje je to danes? Kdo danes tako uči? In potem pravijo, da smo bolj razviti kot so bili pred nami, bolj pametni kot predhodniki, a v resnici smo izkoreninili osebni odnos, izkoreninili odnos Učenec-Učitelj, vse se danes podaja precej mehanično, precej distancirano.. No, tako pač je sedaj, vendar tega bo moralo biti konec, če bomo hoteli resnično “napredovati” v “stanju zavesti”. Vsak se bo pač moral pri sebi odločiti kaj hoče, kje hoče nadaljevati; ali hoče nadaljevati s staro zavestjo, ali pa bo naredil preskok v novo zavest. Če hoče nadaljevati s staro zavestjo, potem se mi zdi, da na tem planetu zanj ne bo prostora – če je pa pripravljen narediti preskok, pa lahko rečem, da se bomo še srečali.
(b) Iti v samoto, za dan, ali dva na začetku. Četudi živimo posvetno življenje. Meditirati na samem – cel dan. Sabbath. Izven tečajev. Spet, kje je takšen človek, ki to počne? Kje je takšen človek, ki si je sposoben najti takšno okolje, kjer se lahko resnično preda duhovni disciplini, preda Bogu? Jaz na žalost ne poznam nobenega.. Jih poznam veliko, ki hodijo na tečaje, doma meditirajo/molijo in vse ostalo,.. vendar nič, ki bi si na vsake toliko časa resnično vzeli čas za poglobljeno meditacijo.
Pa tudi, kje danes najti takšen prostor, takšen košček pod soncem, ki bo varen pred živalmi in varen pred nepričakovanimi “nabiralci gob”? Ne vem, se mi pa zdi, da je bilo ozračje temu včasih dosti bolj naklonjeno kot danes. Že zaradi tega, ker je ta (negativni) “rajas” (brezglava aktivnost, drvenje, hitenje) tako močno prisoten v zraku. Pa tudi neka iskrena duhovnost, neko hrepenenje po Bogu je danes bolj žalostno, predvsem pa izven javnega dogajanja. Je pa precej te materialistične duhovnosti; vizualiziranje lepega, lagodnega in brezskrbnega življenja v svetu – ampak to ni dovolj, to ni duhovnost, to ni pok k Kristusu, kvečjemu je to pot tja doli..
Zadnji komentarji