Človek, ZBUDI SE!

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo - materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (”v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

Nikoli ne vidim, kaj je bilo narejenega; vidim samo, kaj je še potrebno storiti.
Buddha

O sprejemanju ali prijateljskem odnosu do tega kar je v tem trenutku (eni temu pravijo umetnost dovoljevanja) sem že kar nekaj govoril. Ob tej besedi ima veliko ljudi probleme, kajti misli, da to pomeni, da ne smeš nič narediti, da ne smeš videti nobene napake. V stilu, ali je kozarec na pol polen ali na pol prazen?

Eni so optimisti, drugi so pesimisti. Ali gledaš na življenje s svetle plati, ali gledaš na življenje s temne plati. Nekateri potem mislijo, da če gledaš na svetlo plat, moraš vse videti pozitivno. Ni prostora za ovire, ni prostora za kritiko, ni prostora za dvome. Kajti vse je tako ali tako pozitivno. Nič ne rabiš spreminjati, izboljševati, narediti kaj boljšega, kajti vse je že tako, kot mora biti, nikjer nobene napake, vse teče kot namazano. Če kdo izrazi kakšne dvome, ga takoj označiš za človeka temne plati, za večnega pesimista.

A velikokrat tak način pripelje do trenja v človeku, kajti globoko v sebi čuti, da nekaj ni v redu. To je podobno kot imajo kristjani (in tudi v drugih religijah in duhovnosti) problem, ker morajo nositi masko dobrega človeka, čeprav imajo tudi obdobja jeze, katera si potem ne priznajo in jih zato potlačijo - kar pa slej ali prej izbruhne..

Sprejemanje in gledanje na življenje s svetle plati nima nobene povezave s prikrivanjem negativnih stvari. Še vedno vidiš negativne stvari, stvari, ki jih je potrebno narediti drugače, vendar kljub temu ohranjaš pozitiven in prijateljski odnos od tega trenutka in s tem do Življenja.

To pa je marsikomu nerazumljivo in nemogoče udejaniti. Kako imamo lahko prijateljski odnos do vojne, izkoriščanja ljudi, živali, narave..? Lahko se delam in slepim da to ne obstaja in živim svoje življenje naprej, kot da se nič ni zgodilo, to gre. Ne morem pa v oči pogledati tem grozodejstvom in jih hkrati sprejeti, ohraniti svoj center, ohraniti prijateljski odnos do Življenja. Ampak ravno to je umetnost, ravno to je najvišja vrlina, videti in ohraniti svoj mir. Lahko uporabim še drugo besedo, to je razumevanje, ali kot Jezus pravi: “Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”

Tako ali tako pa vse kar je narobe v tem svetu, vsa svetovna in osebna tragedija izhaja izključno iz človeškega stanja zavesti. Iz človeške zaplezanosti v umu, v človeški odtujenosti od Življenja. Če so človeški, in ker sem jaz tudi človek, pomeni da so tudi v meni. Torej lahko ves problem zreduciram na moj odnos do svojih notranjih procesov. Kako lahko torej jaz živim z vsemi temi negativnimi čustvi, z vso to odtujenostjo in agonijo, kako jih lahko hkrati zaznam, jim pogledam v oči ter ostanem v stanju sprejemanja, v prijateljskem odnosu do teh čustev - če pa mi povzročajo močno nelagodje? Kako lahko vse to storim in ohranim svojo pozitivno samopodobo, svojo samozavest, svoje dostojanstvo?

Videli in neštetokrat smo že izkusili, da izogibanje, potlačevanje ali upiranje ne prinese nobene dolgoročne rešitve. Je torej možno, da jih opazim in se jim ne upiram, da jih s svojim mečem pozornosti/prisotnosti razsekam? Ali pa morda, da te negativne misli vsaj raziščem, jih postavim pod drobnogled in pogledam kaj se skriva za njimi? Sem to sploh že kdaj storil? Sem pri tem vztrajal?

“Če ne zaupaš ljudem, jih narediš nezaupljive.” (Lao Tzu) “Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadova, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih.” (Jezus, Matej 7:16) “Kar daš, to dobiš,” “sredstva in cilj so eno,” “pot je cilj,” “outflow = inflow” in tako naprej..

“Kar seješ, to žanješ” pravi že stara ljudska modrost - vendar ljudje tega še vedno ne pokapirajo. Še vedno večina misli, da se mora v življenju odrekati in trpeti in skrbeti, da bo lahko dosegla nek uspeh na trnjavi poti življenja. Delati po 12 ur na dan, zapustiti sebe in svoje telo, vse podrejeno službi ali neki organizaciji za nek VIŠJI ali PLEMENITEJŠI CILJ, da bo lahko nekoč v prihodnosti vse lepo in prav, da bom imel nekoč v prihodnosti mirnejše življenje je v tem trenutku potrebno odrekanje in trnjava pot - a vendar se vse v naravi dogaja spontano, brez odrekanja, truda in skrbi.

Vse se torej začne in konča pri stanju zavesti, pri stanju v globinah človeka - če tam ni miru, ga tudi odzunaj, v akcijah in sadovih ne bo, le več trpljenja bo manifestiranega.. Kar pa v končni fazi tudi ni slabo, saj trpljenje naposled pripelje do osvoboditve.

Sedanji trenutek je v resnici vse kar obstaja in zaradi tega: “Peace is the way (Mir je pot).” Prevzemimo odgovornost za edino stvar, za katero lahko resnično sprejmemo odgovornost - za svoje notranje stanje zavesti, takoj zdaj, ta trenutek! In da lahko to naredimo ne rabimo časa, čas je kvečjemu ovira; več časa pomeni več časa v negativnem stanju in posledično še več trpljenja - tega pa je bilo dosti, mar ne?

So trenutki, ko sem na tleh, ko mi gre vse na jetra - in to je eden takih trenutkov. Pa ne vem zaradi česa.

* Morda zaradi tega, ker je toliko zblojenih in izgubljenih ljudi, ki nasedajo marsikateri zblojeni ideji;
* ali morda zaradi tega, ker se nekateri tako hitro navdušijo nad določenimi stvarmi, brez da bi pogledali širši vidik, in s tem v ta drek spravijo še ostale;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, ne vidijo preko omejenosti razuma in misli;
* ali morda zaradi tega, ker ljudje hočejo biti ovce, se bojijo ali nočejo razmišljati s svojo glavo;
* ali morda zaradi tega, ker sem pojedel preveč prokletega junk food-a, čeprav sem tazadnjo porcijo, ki je že bila v ustih, vrgel v sekret (tako naredim manj škode);
* ali morda zaradi tega, ker so položaji planetov in lune v napačni postavitvi;
* ali morda zaradi tega, kar vsakih 30 minut ne dobim novega osebnega mail-a;
* ali morda zaradi tega, ker statistika in komentarji na blog-u ne rastejo eksponentno;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako naj se o določenih stvareh odločim;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad kakšno pametno, dokaj pogosto, in solidno plačano službo oz. delo, pa ga trenutno ni na vidiku;
* ali morda zaradi tega, ker ne vem kako točno uresničiti vse svoje ideje in projekte;
* ali morda zaradi tega, ker bi rabil več denarja za vse svoje ideje, pa ga trenutno nimam;
* ali morda zaradi tega, ker sem na trenutke preveč len oz. me je strah narediti kakšen nov korak;
* ali morda zaradi tega, ker bi rad od določenih ljudi kaj dobil, pa tega ne dobim;
* ali morda zaradi tega, ker hočem biti slabe volje;
* ali morda zaradi tega, ker mislim, da bi moral biti dobre volje in neprestano na višku energije in nenehno vedeti, kaj je pravilna odločitev, pa to nisem oz. tega ne vem;
* ali morda zaradi tega, ker sem izgubil stik s svojim Centrom, ker sem pozabil kdo jaz sem, ker sem pozabil, da me podpira celotno vesolje;
* ali morda kaj osemnajstega?

Kdo bi vedel…

Če se hočeš nečesa znebiti,
moraš najprej dopustiti, da se razcveti.
Lao Tzu

Ljudje smo ovce, radi ubogamo in sledimo, težko razmišljamo s svojo glavo,.. Zaupati samemu sebi, poiskati svoj lasten vir, biti sam svoja avtoriteta,.. vse to se zdi nemogoče, celo bogokletno za marsikoga. Pa vendar če bi bili iskreni do samega sebe, bi lahko videli, da ravno po tem hrepenimo. Dobimo sicer nekaj tolažbe in zavetja v skupini/organizaciji, a nekaj bistvenega manjka kljub vsemu. A vendar je to pot evolucije zavesti, v katero smo namenjeni, kar je tudi nujna, če hočemo kot človeštvo sploh preživeti nadaljnjih ne več kot 10 let.

A je za mnoge v tem trenutku (6. junij 2008) to prezgodaj, radi bi še spali. Navajeni so na svoje trpljenje, na svoje životarjenje, in zato jim ni nič hudega, navajeni so potrpeti. Nekateri jih sicer budijo, a se ne dajo, hočejo spati. Kaj bi spečega človeka pripravilo do tega, da se prebudi?
 

Z lepo besedo gre zelo težko, sploh pri močni osebnosti, pri močnem egu. Kljub vsem stiskam ne vidi jasno, je vase zaverovan, njegova resnica je edina možna, zaprt je za novosti,.. tako da enostavno presliši tisto, kar se ne ujema z njegovo podobo resničnosti. Če recimo pogledamo duhovne nauke, ki so bili skozi vso zgodovino in so še danes še bolj številčni, je kljub vsemu precejšnja večina slepa za to.

Kaj potem še ostane? Če ne gre z lepa, pa z grda. Ostane omejevanje, tlačenje v škatlico, čedalje več stresa, čedalje bolj neprimerno okolje, čedalje več naravnih katastrof, čedalje več kriminala,… skratka, čedalje več trpljenja, ki mora priti do te mere, da človek ne more živeti več s samim seboj, ne more več biti navajen na to trpljenje - šele takrat je pripravljen na spremembe, na nove poti. Veliko ljudi se je prebudilo na tak način.

In če pogledamo današnji svet se ravno to dogaja. Nekatere stvari same od sebe, druge pa so načrtovane, vsaj neka peščica ljudi na svetu ve zanje, pod kakšnim imenom so znani pa tudi vemo. Sprijaznimo se, če bi čas zavrteli za 15, 20 let nazaj, bi zelo malo ljudi uvideli zunanje norosti, ki niso nič drugega kot manifestacija notranjega stanja. In v stanju 15 let nazaj, bi lahko to igro vodili v neskončnost, pa se ne bi nič spremenilo. Tako pa so se “odločili” (ali karkoli že), da stvar peljejo v ekstrem. Vsak razumen človek pa ve, da se slej ko prej take stvari odkrijejo, če se stvar stopnjuje, vsak človek slej ko prej pride do stopnje trpljenja ali zavedanja, ko je primoran v spremembe.
 

Tu je pa še druga super zadeva. Posameznik v 6 milijardnem svetu lahko naredi kaj malo. Posameznik, v vsej tej korporacijski in medijski nadvladi je nemočen. Na družbo ne more vplivati, vsaj ne toliko, kot bi hotel. Prav tako ne more vplivati na ljudi okoli sebe, ker preveč trdno spijo. Kaj mu torej še ostane? Jah, sebe lahko spravi v red, lahko se obrne navznoter, v duhovne nauke in v sebi najde mir, ki ni odvisen od zunanjih dogodkov. V sebi najde vir, ki mu daje energijo.

Mene pa nihče ne sili, da sodelujem v tej igri, prav nihče. Sam se odločam, sploh takrat, ko vidim te norosti. A lahko se zgodi da me potem jezi, saj me skrbi, kako bo ta manipulacija vplivalo na druge ljudi. Ampak očitno je to za njih edina pot - še več norosti. Premalo za računalnikom, bodi še več; premalo gledanja televizije, glej jo še več; premalo časa v nakupovalnih centrih, preživi tam celi vikend; premalo stresa v službi, če hočeš ostati v službi moraš iti naprej, kar pomeni še več stresa, kar izvoli. Izumirajo čebele, naravne katastrofe, pomanjkanje pitne vode, pomanjkanje čistega zraka, pomanjkanje zdrave hrane, revščina po svetu, drugje pa debelost, vojne zaradi nafte,.. Vsega tega očitno še premalo, človek je navajen potrpeti. Sprašujem se, do kje mora vse skupaj priti, da bo zadostno število ljudi izstopilo iz tega znorelega sistema, ali ga vsaj nehalo hraniti več kot je potrebno za lastno preživetje?

Torej vsa ta svetovna igra ni nič drugega kot priprava na dvig zavesti. Izbrali so edino možno pot, pot omejevanje in trpljenja (arhetip: Jezus na križu). Read the rest of this entry »

Samo dve napaki lahko storite na poti do resnice: da ne greste do konca ali da ne pričnete.
Buddha

“Sploh mi ne pustijo, da grem svojo pot da naredim po svoje, da razmišljam po svoje, vedno morajo imeti nekaj proti,” je velikokrat slišati od ljudi ko se začno zavedati neskončnih manifestacij nedelovanja našega uma, naše (ego-ve) odtujenosti od samega sebe in s tem od celotnega vesolja.

Ampak kaj pomenijo zgornje beseda, kaj predstavljajo, kaj se skriva za njimi? Mar ni še vedno neko upiranje realnosti, pričakovanje da bi bile stvari drugačne, želja da bi me vsi pustili na miru in da bi končno lahko zaživel kot sam hočem, potreba da bi se vsi strinjali z menoj? Po drugi strani pa hočem, da se vsi strinjajo z menoj, druge preprečujem, skratka, počnem to, kar sam ne maram, da mi drugi počno..

Če gremo še korak dlje, kaj se skriva za vsemi temi pričakovanji in potrebami? Mar ni spet neko iskanje zunanjega vira, namesto, da bi poiskal vir odznotraj? Mar ni spet neko pričakovanje končne odrešitve v neki daljni prihodnosti in oddaljenem kraju, ko bodo stvari končno pošlihtane tako kot se spodobi, namesto da bi uvidel, da je ta trenutek že popoln? In tudi, mar ni odzadaj še vedno prisoten nek strah pred avtoritetami, neka neraziskana in podzavestna predpostavka, da moram vedno poslušati ljudi okoli sebe (sploh če so meni “nadrejeni”), da moram vedno iskati odgovore iz zunanjega vira, namesto da bi imel toliko poguma in zaupal samemu sebi?

Ali ni zanimivo, kako smo obrnjeni navzven, kako mislimo da moramo druge spreminjati, da bi lahko končno zaživeli v Miru? Če logično pogledamo ali ni lažje, da spremenim sebe oz. dopustim spremembam v sebi da se zgodijo, kajti tako imam le delo z enim človekom, če se obrnem navzven pa temu ni konca. Kot da bi neko bitje (ego) v meni hotelo tako stanje, se balo raziskovanja svoje notranjosti, kot da bi to pomenilo njegovo smrt, on pa hoče preživeti za vsako ceno, tudi za ceno notranjega miru..

Zaradi tega brez korenitih sprememb ne gre in nikoli me bo šlo, brez korenitih sprememb, ki pa je v končni fazi spremenjeno stanje zavesti, dvig nad to omejenost in nad ego, se bomo vedno ujeli v iste zanke in trike iste pogojenosti - z malenkost različno manifestacijo. Korenite spremembe pa se doseže le z obratom navznoter, veliko iskrenostjo ter odkritostjo do samega sebe in odločnostjo, da se ne zadovoljim z delnimi rezultati. Pravi kazalci so pri tem še kako koristni, vendar so še vedno zgolj kazalci, le prst, ki kaže proti Luni - te stvari je potrebno tudi ŽIVETI, ne le brati, razmišljati, pogovarjati se,…

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.
Jezus, Matej 7:15

So to tako ali drugače slavni ljudje s televizije? So to na materialnem področju uspešni ljudje? Je to okolica, ki te neprestano preganja? So to religije in župniki? Po komu se zgleduješ, kdo vpliva nate, komu slediš, po komu se zgleduješ, kdo te ima v oblasti?

Koliko časa vidiš te ljudi, kako dobro jih poznaš, ali veš, kako se sami počutijo? Iz česa črpajo zadovoljstvo - iz zunanjega vedno spreminjajočega se sveta ali iz svoje notranjosti? So srečni, v notranjosti mirni? Imajo res vse pošlihtano, čisto vse, sploh na področju psihe, na področju notranjega miru? Si se kdaj to vprašal? Si jih lahko predstavljaš na veliki potrebi na primer?

To so zelo pomembna vprašanja. Po teh ljudeh se ti zgleduješ, ti ljudje ti hočeš ali nočeš narekujejo življenje - in ti jim to dopustiš, kajti misliš, da imajo tisto česar ti nimaš, da so našli nekaj, kar tebi manjka - pa so res ali se le pretvarjajo?

Razčisti s temi vprašanji, kajti po takih ljudeh se zgleduješ. Kam pelje ta pot pa lahko vidiš, če malo bolj podrobno pogledaš v zakulisje življenja teh ljudi, v njihovo notranjost. Tako kot se neprestano primerjamo z ZDA, spregledamo pa kaj njihov sistem povzroča veliki večini prebivalcev v njihovi lastni državi in tudi po svetu. “Drevo spoznaš po sadu.”

Ne ozirajmo se na besede množice nerazumnežev, temveč na besede peščice razumnežev.
Platon

Je take ljudi torej smiselno poslušati in jim slediti (v absolutnem smislu, kajti tudi v blatu se najdejo biseri - za to pa je potrebno lastno raziskovanje)? Ali bi si raje za začetek poiskal druge bolj pristne vodnike, ljudi, ki so na primer našli Vir miru znotraj sebe. Preko tega pa še sam našel lastnega notranjega vodnika in prišel do istega notranjega Vira. Mar ne bi bilo to bolj smiselno? Kajti zunanje okoliščine tega ne prinesejo za dolgo časa, kajti nič ni trajno - vsi pa iščemo nek stalni Vir Miru, Veselja, Ljubezni,… tega se ne da zanikati.

Misliš, da se ne da najti notranjega Vira, in da je notranje stanje nujno odvisno od zunanjih okoliščin? Misliš to le zaradi tega, ker nihče okoli tebe in po televiziji tako ne govori in deluje? “Išči in boš našel!” Ne zadovolji se z delnimi rezultati.

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Read the rest of this entry »

Kar precej je duhovnih skupin (karkoli že to pomeni) v Sloveniji, ki se tedensko druži. Meditacija, branje, pogovor, prijazen voditelj,… vse te stvari precej pripomorejo pri razvoju posameznika. Odprejo mu nove dimenzije, spremenijo kakšen del življenja, še globlje in bolj obširno vidi stvari, o katerih je prej le čutil, pa ni znal povedati, kaj bi to bilo.

Vendar je problem pri vseh teh skupinah sledeč; premalo dajejo poudarek na življenje izven tedenskih srečanj. Skupina se recimo dobi enkrat tedensko po nekaj ur, tam se ima fino in to je to. Kaj pa ves preostali čas od enega tedna do drugega? Enkrat na teden je ravno toliko, da nekaj je. Neke skupine (katerim so tedenska srečanja podpora tečajev) gredo korak naprej in dajejo poudarek na dnevnem programu (jutranji vaji in meditaciji), vendar kljub vsemu ostane še cel dan, kjer se se ponavadi pozabi na vse naučeno. Lahko bi celo rekel, da se izklopi duhovna oseba in se vključi družbeni robotek, ki pozabi na vse naučeno. Seveda ta program veliko pripomore, vendar učinki niso ravno blesteči in menim, da bi se dalo narediti veliko več - sploh v današnjih časih pospešenega dviga zavesti.

Zakaj se to dogaja, kdo je odgovoren? Veliko je iluzija čudežne tabletke pri vsakem posamezniku, a če se voditelji teh duhovnih skupin tega zavedajo, bi lahko kaj več naredili na tem področju. Lahko bi bolj spodbudile razvoj posameznika čez cel dan; kratke meditacije, branje duhovnih knjig, po sobi polepljeni citati, kaj napisati na vidno mesto (dlan)… Se pa zavedam, da je to precej naporno opravilo in vprašanje koliko voditeljev je sposobnih to izvesti. Poleg tega je marsikateri skupini uspeh, da ljudje sploh prihajajo na tedenska srečanja in se jim zdi, da na ta način že zelo pomagajo posamezniku in nočejo še bolj drezati vanj - pa mu res pomagajo? Read the rest of this entry »

Dosti je govora o zadostnem številu ljudi, o tako imenovani kritični masi za manifestiranje sprememb tudi v širši družbi. Nekje sem slišal številko 7% - kaj torej pomeni ta številka?

Slovencev je približno 2 milijona, 7% nanese 140 tisoč ljudi. Populacija sveta je 6 milijard, 7% od tega je 420 milijonov prebivalcev planeta Zemlje. Se še komu zdijo te številke precej velike? Na primer, video Steva Jobs-a, ki je kar lepo krožil po Sloveniji ima 70 tisoč gledanosti, torej ravno polovico kritične mase, ob tem da je potrebno upoštevati, da so nekateri gledali večkrat, nekateri verjetno niso pogledali od konca. Ključni del Zeitgeist-a, je dosegel gledanost 40 tisoč..

Pa tudi med temi ljudmi, koliko je res takšnih, ki doživeli notranjo preobrazbo, ki so prerasli ego? Ali pa sem preveč zahteven in niti ni poante v popolni preobrazbi ega pri kritični masi, temveč le v naslednji stopnički zavedanja, ki pa kljub vsemu močno ublaži sedanje posledice delovanja pod vplivom pogojenih vzorcev. Kar pomeni, da delček Zavesti le sije v ta svet.

Še druga zanimiva posledica 7 odstotkov; 7% je 7/100, kar je približno 1/14, to pa pomeni, da mora biti za dosego kritične mase Read the rest of this entry »

Ko se začnem zavedati svoje pogojenosti, svojega življenja na avtopilotu pod vplivom starih vzorcev, pod vplivom ega, vidim, da je tega ogromno. Še hujše je spoznanje, da četudi vem vse te stvari, se jih zavedam, še vedno padem pod njihov vpliv.

To lepo kaže na to, kako globoko zakoreninjene so te navade. Kljub branju pravih duhovnih knjig, kljub dnevni telesni vadbi, kljub meditaciji, kljub nekaterim tečajem,.. še vedno pride do avtomatične pogojene reakcije, delovanja. Videnju vsega tega dogajanja mora slediti sprejemanje. Če se sedaj tolčem po glavi in obtožujem, kako sem toliko nesposoben, da še vedno nisem tega prerasel, sem na dobri poti, da si močno otežim napredek. Ego ljubi probleme, ego ljubi težave in pritoževanje. Kaj si s tem naredim, če se v to past ujamem? Nekaj časa to delam, potem pa ker ni briljantnega napredka vse skupaj opustim, ker tako ali tako ne deluje.

Vsaj ne deluje tako kot bi sam hotel. Ne deluje po mojih pričakovanjih, ne deluje absolutno, ne deluje neprestano. Spregledam pa dejstvo, da živim veliko bolj mirno življenje, da me situacije težje vržejo iz tira, in tudi ko padem pod vpliv avtopilotskih reakcij, se jih nekaj časa po dogodku zavedam. Jih prepoznam kot stare pogojene reakcije - to pa je pohvale vreden napredek in ena najpomembnejših stvari, ki se človeku na začetku poti zgodi; da prepozna pogojene reakcije kot pogojene reakcije in ne kot bistven del svoje eksistence. Če pogledamo večino ljudi, se niti ne zaveda, da reagirajo (in so reagirali) pod vplivom starih vzorcev. Kaj pa je tisto, kar vidi te pogojene reakcije? Je to pogojena reakcija ali je to dokaz prisotnosti globlje dimenzije?

Več ko bom bral duhovnih knjig, meditiral, meditiral tudi čez dan, večkrat ko se bom zavedal pogojene reakcije (ne glede na to, kako dolg je reakcijski čas zavedanja, kako dolgo traja da se tega zavem) bližje bom izvoru te pogojenosti, krajši bo reakcijski čas. Postopoma bom prišel do tega, da se bom pogojenosti zavedal kmalu po dogodku, med dogodkom, v trenutku ko hočem reagirati,.. vse dokler ne bom prost te pogojenosti.

Zatorej je vsak tak trenutek zavedanja velik uspeh, ne glede na to, kdaj po dogodku se pojavi. Korak za korakom, pa je uspeh zagotovljen. Saj veste, kako se poje slona - grižljaj za grižljajem. Pričakovati takojšen absoluten preobrat po letih in letih pogojenosti je močno nespametno.

To je dobro vedeti tudi pri odnosu z ljudmi, kajti malokdo je brez trenutkov reagiranja pod vplivom ega/pogojenosti, zatorej je velika napaka Read the rest of this entry »