Archive for the 'Pot v notranjost' Category

Page 2 of 3

Tat Tvam Asi II

Na eni strani imamo “ti si To” (ti si Bog), na drugi strani imamo, da smo grešniki (krščanstvo).

Da sem grešnik… kaj pa vem. Naredim veliko napak, velikokrat padem, veliko reči razbijem,… vendar zaradi tega nisem grešnik. Hočem reči, moje globine, globina Srca, globina Duše, ni grešna, grešno je edinole površinska osebnost. To sprejmem. Ampak ne, krščanstvo ti skuša v glavo vtepsti, da si grešen po dolgem in počez, da je vse na tebi grešno. Naj bi se zaradi tega bolj goreče iskal usmiljenje, bolje spovedal, bolj iskreno iskal Boga? Ali pa je zgolj oblika nadzora nad ljudmi, katero še pastirji ne izvajajo? Kaj pa vem…

Križev pot na primer;

“Vedi, do so hudobije tvojega jezike bile tiste lažnive priče, ki so preslepile sodnika, da je nedolžnega Jezusa obsodil na smrt.”
“Zakaj jaz sem kriv vajine žalosti, s svojimi grehi sem brusil meč, ki je ranil vajini srci. Ves osramočen in skesan vaju prosim: Odpustita mi! Usmiljenje, o Jezus, usmiljenje o Marija! Podelita mi milost, da vaju ne bom žalil nikdar več in da bom s sočutjem premišljeval vajino trpljenje in vajine bolečine.”
“O Jezus, zavoljo tebe hočem svojo dušo napolnjevati z bridkostjo in svoje grešno življenje hočem objokovati do smrti.”
“Pomisli, da ga je ponižala tvoja prevzetnost in vrgel tvoj napuh.”
“O nesrečni greh, ki samega Sinu božjega tako grozovito mučiš. Grešnik, ali ni tvoj ves potrti Jezus vreden tvojih solz? Reci torej z žalostnim srcem:
Vsemogočni Bog, ki držiš s svojim prstom nebo in zemljo, kdo te je tako neusmiljeno vrgel? Oh, to so storile pregrehe, v katere sem se povračal, in krivice, ki sem jih ponavljal. Od grehov ni nehala moja hudobnost in tako sem z njimi množil tvoje bolečine. Toda poglej, o Gospod, zdaj skesan klečim pri tvojih nogah in s tvojo milostjo trdno sklenem; Ne bom grešil nikdar več, moj Bog, nikdar več!”

Vedno znova, da Jezus trpi zaradi mojih grehov, da je zaradi mojih grehov bil križan, ter da moram biti zaradi tega osramočen oz. se zavedati svojih grehov, in prositi odpuščanja ter skleniti, da ne bom več grešil.

Vse dobro in prav.. Vendar te zgornje trditve postavljajo več vprašanj. (a) Kako je lahko Jezus pred 2000 leti umrl zaradi mojih grehov? Sem bil živ tudi 2000 let nazaj? Sem se jaz preselil v preteklost? Ali pa se je Jezus, kot živi Bog, preselil v mojo sedanjost, in je zaradi mojih grehov še vedno na križu in še vedno trpi križev pot? (b) Križev pot obravnava Jezusovo trpljenje in njegovo smrt. Konča se z njegovo smrtjo. Čeprav je živi Bog in čeprav je vstal od mrtvih.. (c) Jezus trpi zaradi mojih grehov?! Kot da ni dovolj, da jaz sam in moja okolica trpi zaradi njih!! Ali ljudje res niso imeli toliko refleksije, da bi spoznali, kako njihovo življenje vpliva na njih in okolico, v dejanskih okoliščinah? Ali so res morali projicirati posledice svojih grehov tisoč ali dva tisoč let nazaj? Ali ni bolj očitno videti posledice grehov v bližnji preteklosti in v sedanjosti? (d) Koliko ljudi se je zaradi takšnega križevega pota resnično spreobrnilo, se resnično skesalo, prosili odpuščanja, in sklenili, da ne bodo več grešili? In kako dolgo časa je to delovalo? Ali pa je bilo to namerno zavajanje, ker so preveč obremenili vernike s krivdo in odgovornostjo, in ker so šli predaleč nazaj v preteklost, naredili vse skupaj preveč abstraktno.
 

Vivekananda pravi nekaj takšnega; da nihče ne posluša svojih Učiteljev. Zahod ne posluša Jezusovega nauka, in vzhod ne posluša Upanišad/Bhagavadgite. Jezus uči uboštvo, kesanje, ponižnost, beraštvo, odpovedovanje materialnemu bogastvu,.. a vendar je zahod zelo aktiven, prevzeten, pohlepen, zelo rajastičen.

Na vzhodu pa Upanišade učijo o moči, Gita uči nenehno delovanje. Vendar je vzhod len, ležeren, apatičen,… tamastičen.

Verjetno je prav, da je temu tako. Če nekomu, ki je že tako tamastičen, nalagamo grehe, se bo pod težo grehov pogreznil. Če nekomu, ki je že tako prevzeten, govorimo o moči, bo s svojim napuhom prerasel še samega Boga. Po tej logiki je tudi prav, da se je Jezus, kot, po mojem občutku, največji od vseh inkarnacij Boga, rodil na zahodu, ker smo od vseh ras najbolj zaslepljeni, najbolj podvrženi skušnjavam.
 

Zato je lahko ideja na drugi strani, ideja “jaz sem To”, “jaz sem Bog”, zelo škodljiva že za tako prevzetnega zahodnjaka. Kaj hitro se zgodi, da se bo obnašal kot nevedni demon iz v prejšnjem zapisu omenjene zgodbice. Svojo zavest bo držal preveč v telesnem, ali kar se danes dogaja, preveč v emocionalnem/vitalnem telesu oz. v telesu želja in užitkov, in mislil, da je to Bog – najvišja stopnja zavesti. Hodil naokoli in razkazoval navidezno “modrost” ali bolje rečeno, svojo nadutost; brez ponižnosti, spoštovanja, razumevanja, sočutja, empatije, svetosti, satvičnosti, brez resničnega Spoznanja.

Je pa ta zamisel dobra mogoče za tiste, ki so postali preveč tamastični, ležerni in leni, da se malo poberejo iz svoje otopelosti in postanejo bolj aktivni. Čeprav…. tudi to ima ogromno pasti…..

Koliko jaz sam uporabim idejo “jaz sem To”? Všeč mi je ideja, da je moje bistvo neuničljivo, da je del mene vedno v Nebesih, da mojemu bistvu nič in nihče nič ne more, da je večno in vsevedno.
 

Ampak imeti v mislih idejo “jaz sem svoboden” je zelo dobro. Če vedno znova in znova ponavljate, “jaz sem svoboden, jaz sem svoboden”, postanete svobodni. Velja pa tudi, da če neprestano govorite, “jaz sem ujet (bound), jaz sem ujet”, v resnici postanete ujeti. Tisti, ki neprestano ponavlja, “jaz sem grešnik, jaz sem grešnik”, tak človek bo zagotovo padel. Namesto tega bi morali reči, “opeval (chant) sem Njegovo Ime, kakšen greh lahko sploh imam, kakšno omejenost?” ~ Sri Ramakrishna

 

Ampak ker se večinoma nahajam v svoji osebnosti, in sem še vedno navezan na telo in določene čustvene/emocionalne potrebe, mi je najbolj všeč ideja, da je tam zgoraj Nekdo, ki me spremlja in varuje in vodi in bo poskrbel zame; vse kar moram narediti je to, da Ga Poslušam in Mu Zaupam.

Lepo je namreč reči “jaz sem To”, ko je vse v redu. Kaj pa takrat, ko sem na tleh, ko ne vidim izhoda? Ko se vse okoli mene podira? Ko je ogrožena moja enksistenca? Bom takrat rekel, “jaz sem Bog, meni nihče nič ne more, se bom že sam rešil”? Ali ni boljše v tem primeru priznati svoj obup/nemoč, in prositi za pomoč/vodstvo. Zaupati/verovati, da je nekdo tam zgoraj, ki me bo uslišil in usmeril in mi “pokazal pota, po katerih moram hoditi”. Ali bo to Bog sam ali njegovi pomočniki, niti ni tako važno; važno je, da je nekdo tam.. To pa je že krščanstvo, mar ne?

Božji otroci smo, Božji sinovi in hčere; saj je Bog naš oče. “Oče naš, ki si v Nebesih, posvečeno bodi…” “Zato so ga Judje še bolj zalezovali, da bi ga umorili, ker je ne samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.” Ker je naš Oče, smo kot njegovi otroci dediči njegovega kraljestva, in bolj ko odraščamo, bolj mu bomo podobni, bolj bomo lahko delali reči, katere on sam dela. Bolj bomo lahko ljubili na način kot on sam ljubi. Seveda, če Ga bomo poslušali in spolnjevali njegova navodila. “Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki se bo izučil, bo kakor njegov učitelj.
 

beta verzija

“seme klije in raste, da sam ne vé kako”

Prilika o rastočem žitu:

Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako. Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu. ~Mr 4,26-29

Tako kot aktivnost, tako je potrebna tudi pasivnost in počitek. Spanje, sprehod, rutinska ročna dela, kjer damo mislim priložnost, da se usedejo. Ni potrebno neprestano meditirati/moliti, brati knjige… No, če lahko, le dajte, vendar večinoma tega ljudje ne moremo delati s polno predanostjo. Zato je v takšnih trenutkih bolj primerna kakšna druga dejavnost, ki pa tudi pomaga pri Rasti. Ni potrebno, da so rezultati takoj vidni – potrebno je Zaupati v proces. Tako kot pri vrtnarjenju, sadjarstvu, vzgoji otrok,…

Ravno tako pa neprestana podvrženost hrupnemu okolju, radiju, televiziji, oglaševalcem, brezplačnikom, agresivni glasbi, plehkim oddajam/nanizankam,… človeka počasi pelje navzdol. Korak za korakom, nežno in brez očitnih znakov, navzdol v degradacijo, navzdol k onimi..
 

Prilika o gorčičnem zrnu:

Čemu naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo? Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci. ~Mr 4,30-32

Duhovnost – na začetku popolnoma neuporabna, človeka mnogokrat celo zmede in ga popelje nekaj korakov nazaj. Rezultatov ni nobenih, zato te na vsak način poizkušajo prepričati, da je ta pot napačna. A nekaj je v tebi, kar vztraja. Vidijo da jih ne poslušaš, zato izgineš iz vseh radarjev. To te sicer osami, vendar ti da hkrati več svobode, da neovirano počneš stvari, ki jih sicer ne bi mogel, ker ne bi imel časa niti energije. Počasi, dan za dnem se seme razvija, vzklije, se krepi in raste. …
 

Našli smo ga

Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki.” Jn 1,45
 

Ozrl se je (Janez Krstnik) na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ‘Poglejte božje Jagnje!’ Učenca sta slišala, kar je rekel in odšla za Jezusom. Jezus pa se obrne, in ko vidi, da gresta za njim, ju vpraša: ‘Kaj hočeta?’ Odgovorita mu: ‘Rabi (to pomeni učitelj), kje stanuješ‘ Reče jima: ‘Pridita in bosta videla.’ ~Jn 1,36-39

Janez in Andrej sta prva prišla k Jezusu in ga sama vprašala, “kje stanuješ?” (ni ju on “poklical”), Andrej je poklical Simona Petra. Naslednji dan je Jezus na poti v Galilejo srečal Filipa in mu reče: “Hodi za menoj!” (Jn 1,43) Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Verjetno so se poznali. Filip pokliče Natanael-a. Prvih pet učencev – tako Janezov evangelij.

Apostoli so bili preprosti ljudje, opravljali preprosta opravila, toliko za preživetje (ribarjenje), nekateri (Janez in Andrej) učenci Janeza Krstnika. Niso bili poročeni, niso imeli otrok, niso se izobraževali za duhovnike, niso imeli velikega bogastva, predvsem pa niso bili na nič navezani. Ko je prišel Jezus, so še tisto malo kar so imeli odložili in šli za njim.

Ni jih bilo strah (Lk 9,58), ni jim bilo potrebno “pokopavati očeta” (Lk 9,59), ni jim bilo potrebno prodajati bogastva (Lk 18,22), … Še več, celo pričakovali so Jezusa – logično, saj je Janez Krstnik o njem govoril. Pričakovali in pripravljali so se na njegov prihod, verjetno brali svete spise in živeli življenje v skladu z njimi. Med seboj so se poznali, poznali so tudi ljudi v Jeruzalemu; na primer, apostol Janez je poznal velikega duhovnika (Nikodema?) (Jn 18,15).
 

Kako smo torej mi? Jaz, ti, oni? Bi bili pripravljeni vse pustiti in hoditi za “Odrešenikom”? Greš v Ljubljano in Ga srečaš – bi šli takoj za njim? Bi ga vprašali “kje živiš” ali pa bolj diskretno in po ovinkih, “kaj moram narediti, da pridem v nebeško kraljestvo”? Če bi ti rekel, “hodi za menoj”, bi šli za njim ali bi mu rekli, “samo še domov skočim in nekaj malenkosti uredim” oz. “daj mi en teden časa, ker sem ravno sredi nekih projektov” ali pa celo, “mogoče kdaj drugič, ko/če se spet srečava, trenutno sem zaposlen z drugimi rečmi”.

Kako bi vi odgovorili, kaj bi storili?
 

No, Jezusa niso prepoznali vsi, prepoznali so ga le tisti, ki so ga pričakovali. Njegovi učenci so postali le tisti, ki so bili nanj pripravljeni. Mnoge je ozdravil, “vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila” (Lk 17,19), a jih ni povabil, da postanejo njegovi učenci – tudi sami večinoma niso hoteli. Drugi so nekaj časa bili z njim, potem pa: “Nevzdržna je ta beseda. Kdo jo more poslušati.” (Jn 6,60)

Tako vedno je – kdor ima vero, ta pričakuje in se pripravlja, ta naposled tudi vidi. Drugim so prioriteta posvetne/materialne reči, če jim omenite kaj duhovnega, “vse lepa pravljica, ampak kakšne so praktične (beri: materialne) koristi od tega”, “veroval bom, ko bom videl”, njihovo srce je na minljivih rečeh, “kjer tatovi kradejo in vlamljajo” (Mt 6,19), ali pa “sliši se lepo, a je potrebno preveč truda in odrekanja” – taki ljudje zagotovo ne bodo videli niti spoznali “Odrešenika”.

(Odrešenika… lahko tudi, ‘ne bodo’/niso zreli za ‘Večno življenje’)
 

Priprave in življenje v svetu

Ampak “za vse je potreben čas, nič se ne zgodi, če ni pravi čas za to.” Ta preskok pride, ta odmik pride sam po sebi, vendar če človek ni pripravljen za to, oziroma ne čuti tega kot najbolj smiselne reči na svetu in če ima v glavi kakšne druge zanj bolj smiselne projekte, potem bi bilo seveda neumno iti nekam, zgolj zaradi tega, ker naj bi to bilo najboljše.

A kljub vsemu, “priprave so potrebne“. Četudi sedaj še ni močne želje, da bi živeli v samostanu in molili 5 in več ur na dan, je verjetno kljub vsemu želja, da bi naredili nekaj v smeri duhovnega razvoja. In potrebno je narediti maksimalno, kar v dani situaciji lahko, potrebno se je pripraviti po najboljših močeh, namesto da čakamo, da dosežemo neke hude prebliske, da “razsvetljenje” pade z neba. Nič ne pride samo po sebi, za vse se je potrebno pripraviti – še toliko bolj za duhovno. “Hrepenenje po Njem prinese Milost.
 

Vsako učenje, vsaka tradicija ima na to odgovor, določene smernice. Pobožno katoliško življenje zgleda nekako takole:
* molitev zjutraj,
molitev pred jedjo, molitev po jedi,
molitev pred delom, molitev po delu,
molitev pred učenjem, molitev po učenju,
in molitev pred spanjem.
(Za vsako od teh, so specifične molitve.)
* Močno priporočljivo je iti vsak dan k maši, če pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov to ne gre, pa obvezno v nedeljo.
* Nedelja (ne-del-ja; v angleščini čisto nekaj drugega, sun-day; dan sonca) naj bi bil tudi nek Sabbath, dan posvečen Bogu in ta dan se naj ne bi nič delalo – zgolj najnujnejše reči. Zato pa prosti čas toliko bolj posvetiti Bogu in molitvi.
* Ter na vsake toliko časa spoved (enkrat na mesec (?)).

Tako naj bi zgledalo neko katoliško življenje v svetu, svetó življenje v svetu. In kaj je s takšnim načinom življenja narobe? Prav nič?
(…)
 

Kaj danes priporočajo učitelji duhovnosti? Meditacija zjutraj dvajset minut, meditacija zvečer dvajset minut, poleg vsega ostalega. Spomnite se, da Eckhart Tolle priporoča pozornost na dih; pa ne samo zjutraj in zvečer, ampak tudi čez dan, čim večkrat tem bolje. V knjigi Nova Zemlja zapiše: “Vztrajajte eno leto in to vas bo močneje preobrazilo, kot če bi se udeležili vseh tečajev (napisane v nekem katalogu duhovne organizacije). Pa še zastonj je.” Ker mad drugim hoče verjetno biti nevtralen, ne reče “molite k Bogu ali Jezusu”, vendar reče, zavedajte se svoje notranje Prisotnosti. Kdo drug bi rekel, “držite se Boga z eno roko, z drugo roko pa opravljajte svoje dolžnosti”, predvsem pa upoštevanje principa nenavezanosti .
 

Sri Ramakrishna (1836-1886) je učil takole:

Družite se s svetimi ljudmi – pogosto morate iti k tistim, ki častijo Gospoda (bhaktas), ali k zelo pobožnim ljudem (sadhu). Ne boste se mogli osredotočiti na Gospoda, če dan in noč živite v središču posvetnih aktivnosti in v družini. Zaradi tega morate sem ter tja iti v samoto in meditirati na Boga. Na začetku se je zelo težko osredotočiti na Gospoda, če pogosto ne greste v samoto.

Ko je sadika še mlada, mora biti ograjena. Brez ograde jo bodo koze in krave pojedle.

Samoten kotiček in gozd so prostori, kjer lahko meditirate. In vedno imejte dobre misli. ‘Le Gospod je resničen, večna substanca, vse ostalo je neresnično, minljivo.’ S takšnim razlikovanjem (discrimination) se boste otresli minljivih reči sveta.

(a) Zelo pobožni ljudje.. Ne poznam nobenega. Duhovniki – mogoče eden. “Duhovni” učitelji – nah. Mistik – niti slišal nisem o kakšnem, da bi živel v naši državi. K marsikomu lahko greš na tečaj, predavanje ali terapijo, vendar ni nekega osebnega odnosa, niti ni predanosti k Bogu, ni svetosti. Vse je tako nekako vzvišeno, uradno, izolirano.. kot da bi se bali preprostosti, bali tudi osebnega odnosa. So knjige, je kakšen zelo dober govor/predavanje (na youtubu), in to je večinoma vse. Ok ja, so določeni ljudje, ki si prizadevajo biti duhovni po svojih najboljših močeh, in to je v redu in ima svoje mesto – vendar potreben je korak naprej.

Včasih si želim, da bi živel v času Jesusa, ali pa Ramakrishne. Osebni odnos, bivanje v skupni hiši, spontani prihodi in odhodi, nobenega teženja za denar ali kakršnekoli prispevke, molitev, meditacija, predanost Bogu,… Kjer je edina potrebna vstopnica odpoved svetu (pa še to ni nujno, da popolna), “čistost srca”, iskrena aspiracija, biti pripravljen meditirati in slediti nauku,.. Kje je to danes? Kdo danes tako uči? In potem pravijo, da smo bolj razviti kot so bili pred nami, bolj pametni kot predhodniki, a v resnici smo izkoreninili osebni odnos, izkoreninili odnos Učenec-Učitelj, vse se danes podaja precej mehanično, precej distancirano.. No, tako pač je sedaj, vendar tega bo moralo biti konec, če bomo hoteli resnično “napredovati” v “stanju zavesti”. Vsak se bo pač moral pri sebi odločiti kaj hoče, kje hoče nadaljevati; ali hoče nadaljevati s staro zavestjo, ali pa bo naredil preskok v novo zavest. Če hoče nadaljevati s staro zavestjo, potem se mi zdi, da na tem planetu zanj ne bo prostora – če je pa pripravljen narediti preskok, pa lahko rečem, da se bomo še srečali.

(b) Iti v samoto, za dan, ali dva na začetku. Četudi živimo posvetno življenje. Meditirati na samem – cel dan. Sabbath. Izven tečajev. Spet, kje je takšen človek, ki to počne? Kje je takšen človek, ki si je sposoben najti takšno okolje, kjer se lahko resnično preda duhovni disciplini, preda Bogu? Jaz na žalost ne poznam nobenega.. Jih poznam veliko, ki hodijo na tečaje, doma meditirajo/molijo in vse ostalo,.. vendar nič, ki bi si na vsake toliko časa resnično vzeli čas za poglobljeno meditacijo.

Pa tudi, kje danes najti takšen prostor, takšen košček pod soncem, ki bo varen pred živalmi in varen pred nepričakovanimi “nabiralci gob”? Ne vem, se mi pa zdi, da je bilo ozračje temu včasih dosti bolj naklonjeno kot danes. Že zaradi tega, ker je ta (negativni) “rajas” (brezglava aktivnost, drvenje, hitenje) tako močno prisoten v zraku. Pa tudi neka iskrena duhovnost, neko hrepenenje po Bogu je danes bolj žalostno, predvsem pa izven javnega dogajanja. Je pa precej te materialistične duhovnosti; vizualiziranje lepega, lagodnega in brezskrbnega življenja v svetu – ampak to ni dovolj, to ni duhovnost, to ni pok k Kristusu, kvečjemu je to pot tja doli..
 

Samostan, novi svet in preobrazba zavesti

Kolegica nekoč rekla nekaj v tem stilu: “Danes ni pravi čas, da gremo v samoto oz v samostan (globoko v Himalaji). Danes je potrebno biti polno aktiven, ker smo na veliki prelomnici.”

Res je, res smo na prelomnici. Res je, potrebno je biti aktiven, si prizadevati za Dobro po najboljših močeh. A zakaj bi bila neka poglobljena duhovna aktivnost v nasprotju z aktivnostjo in prizadevanjem za Dobro? Jaz pravim, blagor človeku, ki je sposoben biti aktiven v meditaciji, ki je sposoben biti predan molitvi, kontemplaciji, meditaciji tako kot je podjetnik predan svojemu projektu ali ljubimec ljubimki. Blagor njemu. Res mislite, da to tako lahko? Moliti, meditirati, biti resnično predan Bogu? (…)

Čemu bi bil takšen odmik kaj protislovnega? Saj smo na prelomnici. Kdo pa pravi, da na takšen način ni moč pomagati pri prehodu, pri dvigu zavesti? In tudi, če je potreben stik z ljudmi, kje je zapisano, da mora biti na primer samostan za celo življenje ali za 20 ali pa za 10 let? Nikjer to ne piše. To, da so tako visoke frekvence, tako visoke vibracije, pomeni, da je potrebno za nek temeljni preskok v zavesti morda samo eno leto, morda celo le 6 mesecev, ali pa le 3. Vivekananda v knjigi Raja Yoga (6. poglavje) pravi: “Če ste dovolj pogumni, boste postali v šestih mesecih popoln Yogi”. ŠESTIH mesecih! In to je rekel malo več kot 100 let nazaj – danes bi mogoče ta čas še skrajšal.
 

Če se gremo neko novo zavest, nek novi svet, nekaj kar je popolnoma drugače in presega staro, potem je potrebno tako tudi delovati. V vsakodnevnem življenju, iz dneva v dan, iz ure v uro. Jaz sam lahko rečem, da sem še zelo daleč od tega, mogoče je kakšen del dneva na bolj visokem nivoju, vendar že naslednji trenutek spet v stare vzorce. Pa tudi če seštejem vse te pozitivne trenutke in minute skupaj, ali če vzamem najboljše, nisem niti približno blizu svetemu Frančiški oz. Vivekanandi oz. Ramakrišni oz. Jezusu. Daleč, daleč od tega stanja. Ponižnost, iskrenost, preprostost, predanost Bogu,…

Ob branju svetih spisov, na primer Biblije, izvemo, da se je Jezus v puščavi “postil štirideset dni in štirideset noči” (Mt 4,2), nato ga je skušal hudič – tri preizkušnje. Elija je “v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb” (1Kr 19,8), kjer je potem govoril z Bogom. V Mojzesovih knjigah najdemo devet omemb besedne zveze “štirideset dni in štirideset noči”. Na primer: “Bil je tam pri GOSPODU štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed.” (2Mz 34,28) Buda je meditiral 49 (7×7(?)) dni in potem tudi tri preizkušnje.

Na podlagi tega, bi si upal trditi, da bo vsak izmed nas, če bo hotel vstopiti v to novo zavest, narediti ta preskok, po katerem hrepenimo in katerega pričakujemo, da bo moral iti čez nekaj podobnega. Hipnoza, avto-sugestije, programiranje ali prepričevanje samega sebe, da že živim novo zavest, ko jo v resnici ne, in te teči mogoče celo širiti naokoli, enostavno ni rešitev. Koliko časa bo potreben ta odmik ne vem – niti ni bistveno, lahko bodo samo “trije dnevi temè”, vendar nek odmik je zagotovo potreben. Tako kot pri posodobitvi operacijskega sistema, ko je potrebno ustaviti stare procese in resetirati računalnik, da se lahko novosti implementirajo.

Mogoče je bolj velja vprašati, čemu se bojimo odmakniti od vsakodnevnega življenja, čemu nam je tako težko za dan ali dva (za začetek) zapustiti to posvetno življenje? Čemu takšna navezanost, takšen strah? (…)
 

Posvetno življenje ali samostan?

Kaj je čemu namen? Kaj ima večji smisel? Posvetno življenje ali samostan? Materialni užitki ali Bog?

Neko splošno prepričanje posvetnega človeka, gre nekako v to smer; živiš v svetu in zaradi tega, ker se ne znajdeš in ti vse propade in ne vidiš nobene rešitve več, greš v samostan in tam prebiješ preostanek življenja.

Ali pa živiš življenje v svetu, ker tako se večinoma vse začne, in te to življenje nikakor ne izpolnjuje. Kolegi in prijatelji si najdejo mesto v tej in oni stvari, najdejo zadovoljitev v tem in onem užitku, a ti teh reči ne dojemaš enako. Veš da je nekaj več, pa nisi točno prepričan kaj je to. Morda prebereš kakšno knjigo, in se ti zdi dosti blizu, vendar težko najdeš človeka, ki bi te reči razumel (skorajda) – vsaj ne na takšen način kot si želiš/pričakuješ. S kolegi in prijatelji, če se že pogovarjaš o teh rečeh, se tema hitro zamenja. Skušaš čim bolje razložiti, vendar skorajda se zdi, da bolj ko se trudiš, za bolj čudnega te imajo. Ko preizkusiš vse možnosti, ki so na voljo, vse glavne poti, začneš stopati tudi po stranskih, in ena takšnih stranskih poti je “samostan”.

V prvem primeru je samostan smatran kot neke vrste poboljševalnica za nezrele in izgubljene ljudi, ki iščejo uteho v še bolj iluzornem Bogu. V drugem primeru pa je samostan smatran kot naslednji logični korak za ljudi, ki so, kot bi rekel Ramakrishna, odpovedali (oz. prerasli) svetu; “ženskam in zlatu” oz. “poželenju in pohlepu”.
 

Tehnologija ne, srčnost da

In kljub vsej tej pameti, kljub vsemu temu novemu razvoju, smo soočeni z novimi in novimi problemi – za katere so večinoma vzrok predhodnje rešitve.

Ne da bi se kaj naučili, še vedno iščemo z, v principu, istim načinom razmišljanja in dojemanja sveto, nove rešitve. Te rešitve išče človek, ki ne zna normalno živeti v svoji družini, ki se ne zaveda globine življenja, ki ga je strah smrti, ki misli, da je le on edina pametna inteligenca v celem vesolju in da preko njega ne obstaja nič. Človek, ki stalno beži od sebe, človek, ki se zakoplje v raznorazne projekte, da se mu ja ne bi bilo potrebno ukvarjati s svojimi preteklimi ranami. Človek, ki izkorišča vse povprek in gleda na svet le skozi okno egoizma; številk na bančnem računu, moči, slave in ugleda.

Po eni strani se mi zdi, da se to dogaja namenoma. Zavestno ali podzavestno ti posamezniki hočejo, da bodo vedno obstajali problemi. Kajti dokler so vedno znova novi in novi problemi, jih je potrebno reševati in potrebujemo nekoga, ki bo poiskal rešitve – in dokler se problemi rešujejo, toliko časa se ni potrebno soočiti s samim seboj, z intimno okolico, in vsem ostalim zgoraj naštetim.

In kakšne vizije imajo ti ljudje, kakšne orkovske vizije.. Tehnologijo, ki bo preprečila, da se bo avto zaletel na avtocesti, da se bo pravočasno ustavil – kar predpostavlja, da avto vozi nesposoben in neodgovoren voznik/človek. Potem osvetlitev; že tako in tako je preveč svetlobnega onesnaževanja, in sedaj bi skorajda radi, da se vsaka pot, po kateri človek hodi, osvetli – da se le ne bi bilo potrebno soočiti s temo. Ali pa tale, super planet, “kjer se namesto rek pretaka vroča čokolada, namesto snega pada sladka smetana” – si predstavljate, nič vode in le vročo čokolado, nič snega in le sladko smetano? Koliko debelosti in bolezni bi šele bilo na takšnem planetu. Ali pa sistem izobraževanja, ki ne bo spodbujal ustvarjalnosti in lastnega odločanja, ampak bo spodbujal stalno nezadostnost, stalno potrošnjo in nenehno odvisnost od ljudi v vladi/korporacijah; ker prihajamo v čase, ko je vse robotizirano, in od človeka se tako ali tako ne zahteva drugega kot da je poslušen in troši.
 

…No, četudi bi se neki res pametni ljudje zakopali nekam in prišli na dan z neko res odlično tehnologijo, recimo ‘zero point energy’, ter tako vse lokalizirali in naredili neodvisno, bi to res bila rešitev? Predstavljajte si nek tak generator, ki bi celotno hišo oskrboval z elektriko in posledično tudi toploto, brezplačno. Ali pa avto, ki bi imel takšen motor; nič več tankanja in plačevanja bencina oz. nafte, nič več strupenih izpustov. Bi to rešilo človeške probleme ali pa bi jih spet le prekrilo in pospravilo za nekaj časa pod preprogo? Ne vem… Mogoče ideja za kakšnega učitelja, da organizira spis na to temo ali pa kakšna nagradna igra za blogerje – to vedno pali. Pa da vidimo, kakšne ideje se ljudem motajo po glavah.

Vendar se sam bolj nagibam k temu, da ne rabimo novih tehnologij, niti ne rabimo več denarja na bančnem računu. Ne rabimo ga. Rabimo pa človeške odnose, poskrbeti za ljudi, ki so nam bili dani v varstvo, se poslušati, podpirati, si pomagati. Rabimo se angažirati, narediti kaj za lokalno skupnost in ne čakati zgolj na ljudi z diplomami, na tiste “ki znajo” in ki so “za to usposobljeni ali za to pristojni” (in kot nalašč, si sedaj vlada prizadeva to onemogočiti), rabimo sami razvijati svoje sposobnosti in se učiti. Rabimo omejiti svojo razvajenost, si pridelati lastno hrano, bolj razumno ravnati z materialnimi rečmi, kupovati po pameti, manj kuriti.

Predvsem pa rabimo ljudi, ki jim zdrava pamet pomeni več od moči, slave in bogastva. Ljudi, ki delajo na podlagi tega, kar je Prav, in ne na podlagi tega, kar od njih zahteva, velikokrat nečloveški, sistem. Ljudi, ki jim Etično ravnanje pomeni več kot strogo ravnanje po črki zakona…

….

 

Kaj je cilj človeškega življenja?

Znanje, ki človeka vodi k spoznanju Boga je resnično znanje. Vse ostalo je nepomembno. ~Sri Ramakrishna

Ni cilj človeka neko lepo
in brezskrbno življenje na tej zemlji;
hiša, mož, družina in pes.
Ni cilj visoko razvita tehnološka civilizacija.
Ni cilj ne-stresno življenje.
Ni cilj poigravanje z mentalnimi močmi.
Ni cilj samo-hipnoza v neko lažno resničnost.
Ni cilj večna rast.
Ni cilj vitka postava in telesne akrobacije.
Ni cilj da (iz gozda) preženemo in pobijemo vse kar nas ogroža.

Cilj je spoznanje Boga, jaz si to predstavljam kot neko čisto spremenjeno stanje zavesti, Vilinsko stanje zavesti, da postanemo (skorajda kot) angelska bitja, bitja svetlobe. In na poti do tja nam tehnologija in lagodno življenje ne bost čisto nič pomagala.
 

Jezus Kristus bi temu rekel večno življenje, drugi celostna preobrazba zavesti, tretji nirvana, četrti morda novi Jeruzalem (Raz 21,2), peti… Tudi meni so takšne reči izjemno blizu; a kako tja priti, kako doseči ta cilj?

Če hočem nekam priti, če hočem nekje živeti, v takšnem okolju zdržati in se udobno počutiti, moram na nek način biti dovolj zrel. Kroničen kadilec bi težko shajal v okolju nekadilcev. Nek nasilen človek, ki se rad izživlja nad drugimi, živi uživaško življenje, takšen človek s svetimi ljudmi ne bi shajal. Orku bi bilo prebivališče Vilincev neudobno (pomnite že Boromirja v Lothlórien-u).

Za vstop v večno življenje, v novi Jeruzalem, so torej potrebne priprave. Potrebno se je pripraviti. Medtem ko smo tu na tej zemlji, se moramo čim bolj potruditi, da bomo živeli v skladu z vrednotami, ki jih ima večno življenje. Kakšnimi vrednotami?

Mislim da so te precej dobro opisane v svetih knjigah in v knjigah nekaterih drugih svetih ljudi. Na primer:

‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem.’ To je prva in največja zapoved. Druga pa je njej enaka: ‘Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe.’ ~Mt 22,37-38

Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. ~Mr 9,34

Zato tudi vi ne sprašujte, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Po vsem tem sprašujejo pogani. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite prej njegovo kraljestvo in vse to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, in zbirajte neminljiv zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. ~Lk 12,29-34

In še na desetine drugih nasvetov in primerjav in zgodbic, da bi ja razumeli, da bi ja dojeli, da bi ja imeli vero v resničnost teh besed in da bi po veri tudi delovali.

Ampak ljudje smo preveč pametni, vemo boljše, vemo, da so te reči le neke pravljice za tiste, ki so izgubili svoj smisel v posvetnem življenju. Mi imamo tehnologijo, imamo institucije, imamo podjetja; kdo rabi Boga, še sočloveka skorajda ne rabimo več – mi smo sami sebi zadosti.
 

.. Kaj pa je sploh tehnologija naredila za človeka, za človeški Razvoj, za razvoj srčnosti? Ste že kdaj razmišljali o tem?..(sledi)…
 

Spomni se!

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Spomni se!

Spomni se, kdo resnično si.
Spomni se, koliko sprememb v življenju si že naredil,
ovir preskočil,
dvomov povozil,
strahov premagal,..
Spomni se…

Spomni se na vso živost in upanje in zaupanje v otroštvu..
Spomni se….

Spomni se, da pot Srca zahteva Pogum.
Spomni se, da se vse spreminja,
da imaš vedno možnost Izbire,
in da si opremljen z idealnim navigacijskim sistemom..
Spomni se….

Spomni se, da si vedno Ljubljen,
da je Bog vedno s teboj,
da si vreden tega življenja,
in da ne dobiš nobenega izziva, ki ga nisi sposoben prerasti..
Spomni se……

SPOMNI SE!
 

(Spomni se! Ti človek oz. človekinja.)
 

Jill Bolte Taylor & 40 priporočil za okrevanje

Jill Bolte Taylor je možganska znanstvenica, ki je leta 1996, pri svojih 37ih letih, doživela kap na levi možganski polovici. Doživela, s pomočjo trdne odločnosti ter ljubeče podpore svoje matere po osmih letih popolnoma okrevala, ter v svet celo prinesla nova spoznanja.

Verjetno ste že videli njen navdihujoč govor, ki ga je imela na TEDu (povezava spodaj). Sicer pa bolj podrobno vse svoje izkušnje med napadom, med okrevanjem in spoznanji s katerimi sedaj živi opiše v svoji knjigi My Stroke of Insight (Moja kap prebliska – prevod naj bi bil dosegljiv maja 2009).

Na koncu knjige najdemo za marsikoga presenetljiv spisek 40 stvari, ki jih je med okrevanjem najbolj potrebovala. Skupni imenovalec pri vseh je izkazovanje razumevanja, spoštovanja, ljubezni,.. ne le z besedami in dejanji, temveč na globlji ravni. Še bolj zanimivo je to, da je pridobila sposobnosti zaznavanja energij preko umetne maske besed. Na primer, že v bolnici, ko je človek že vstopil v sobo, je zaznala energijo, in če energija ni bila pozitivna, temu človeku ni zaupala in jo je njena/njegova prisotnost močno vznemirjala.

In ravno zaradi tega je ta spisek zanimiv, kajti vse preveč smo navezani na masko besed in dejanj ter se ne zavedamo, da je energija zadaj veliko bolj pomembna. Bolni ljudje, pa tudi otroci, dojenčki, so veliko bolj občutljivi pri zaznavanju teh energij in se verjetno intuitivno zavedajo, kaj z negativno/neprijetno energijo povzročajo telesu.. mogoče zaradi tega dojenčki pri določenih ljudeh jokajo. Jill pravi, da njeno okrevanje v bolnici ne bi bilo mogoče, saj je bilo preveč vznemirjanja in preveč negativnih energij. Imela pa je to srečo, da ji je bila njena mama pripravljena brezpogojno pomagati in ji nuditi vse kar je rabila.

Bistvo tega je torej to, da je za okrevanje veliko bolj pomembna ljubezen, spoštovanje, veselje, torej pozitivna energija, kot pa neki mehanični obiski pri zdravniku in jemanje zdravil. Imejmo to v mislih pri stiku z bolnimi ljudmi.. oziroma z živimi bitji nasploh…. (Vse skupaj je še kako del (višje) logike in zdrave pameti in daleč od tega da so to le ene tuti-fruti besede.)
 

40 stvari, ki jih je Jill najbolj potrebovala:

1. Nisem neumna, ranjena sem. Spoštuj me prosim.
2. Pridi bliže, govori počasi in razločno izgovarjaj.
3. Ponavljaj se – predpostavljaj, da ne vem ničesar, in začenjaj od začetka, znova in znova.
4. Bodi enako potrpežljiv, ko me neko stvar učiš dvajsetič, kakor če bi jo učil prvič.
5. Pristopi z odprtim srcem in upočasni svojo energijo. Vzemi si čas.
6. Zavedaj se kaj mi sporočata tvoja telesna govorica in mimika.
7. Vzpostavi očesni kontakt z menoj. Tukaj sem – najdi me. Vzpodbujaj me.
8. Prosim, ne povzdiguj glasu – nisem gluha, ranjena sem.
9. Dotakni se me primerno in poveži se z menoj.
10. Spoštuj zdravilno moč spanca.
11. Varuj mojo energijo. Nič radia, televizorja ali živčnih obiskovalcev! Naj bodo obiski kratki (pet minut).
12. Vzpodbujaj moje možgane, ko imam energijo za učenje novih stvar, vendar vedi, da me lahko že majhna količina popolnoma izčrpa.
13. Ko me učiš, uporabljaj mojim sposobnostim primerne izobraževalne igrače in knjige.
14. Predstavi me svetu kinestetično. Dopusti mi občutiti vse stvari. (Sem kakor dojenček.)
15. Uči me po metodi: Janezek-vidi, Janezek-naredi.
16. Verjemi, da se trudim.. samo ne s tvojo spretnostjo ali po tvojem urniku.
17. Postavljaj mi vprašanja, na katere je možnih več odgovorov. Izogibaj se Da/Ne vprašanjem.
18. Postavljaj vprašanja s specifičnimi odgovori. Dopusti mi nekaj časa, da najdem pravi odgovor.
19. Ne ocenjuj mojih kognitivnih sposobnosti po tem, kako hitro razmišljam.
20. Bodi nežen z menoj, tako kot bi bil nežen z novorojencem.
21. Govori neposredno z menoj, ne govori z drugimi o meni.
22. Vzpodbujaj me. Pričakuj mojo popolno ozdravitev, četudi traja dvajset let!
23. Zaupaj, da le lahko moji možgani nenehno učijo.
24. Vsa dejanja razdeli na manjša opravila.
25. Poglej katere ovire mi prepričujejo uspeh pri nalogi.
26. Razjasni mi, kakšen je naslednji korak, da vem k čemu strmim.
27. Ne pozabi, da moram biti vešča na eni stopnji, preden grem lahko na naslednjo.
28. Praznuj vse moje male uspehe. Navdihujejo me.
29. Prosim ne dopolnjuj mojih stavkov in ne podtikaj besed, katerih se ne spomnim. Moram trenirati svoje možgane.
30. Če ne najdem neke stare datoteke (o dogodku), si naredi opomnik, da narediš novo.
31. Verjetno ti bom dala misliti, da razumem več, kakor dejansko razumem.
32. Osredotoči se na tisto, kar znam narediti, namesto da stokaš nad tistim, česar ne zmorem.
33. Predstavi me mojemu staremu življenju. A ne predpostavljaj, da zaradi tega, ker ne igram več tako kot sem včasih, ne uživam v glasbi ali igranju inštrumenta.
34. Ne pozabi, da sem v odsotnosti nekaterih funkcij pridobila druge zmožnosti.
35. Ohranjaj mi stike z družino, prijatelji in ljubečo podporo. Postavi kolaž, zid iz kart in fotografij, da jih lahko vidim. Označi jih tako, da jih lahko pregledujem.
36. Vpokliči enote! Vzpostavi zdravilno ekipo zame. Pošlji sporočilo vsem, da mi lahko pošiljajo ljubezen. Naj bodo obveščeni o mojem stanju in daj jim specifične naloge, ki mi pomagajo pri ozdravitvi – na primer, predstavljajte si me požirati z lahkoto ali da se brez problemov postavim v sedeč položaj.
37. Ljubi me tako kakršna sem danes. Ne drži starih predstav o meni. Sedaj imam drugačne možgane.
38. Bodi zaščitniški do mene, vendar mi ne bodi v napoto pri napredku.
39. Pokaži mi stare video posnetke, da se spomnim, kako sem včasih hodila, govorila, se obnašala in počela stvari.
40. Vedi, da me zdravila verjetno utrudijo, kakor tudi zastrejo mojo sposobnost spomina na to, kako je biti v lastni koži.

Več o tem:

 

Tematika se nadaljuje z znanstvenimi dokazi in še z nekaterimi primeri..

Poučevanje univerzalne resnice

Ker Mojster verjame vase, ne poizkuša prepričevati drugih.
Lao Tzu

Kot že rečeno, je resnica velikokrat uporabljena kot izgovorov za grozodejstva s strani tistih, ki je sploh niso razumeli. Tipičen primer je Kristusov nauk in pokristjanjevanje. Marsikdo sicer misli, da je to stvar prejšnjih stoletij, vendar se množično dogaja tudi danes, tako na globalnem kot na osebnem nivoju. Zato si malo bolj podrobno poglejmo situacijo v krščanskem srednjem veku skozi oči duhovnika.

Zgodbica o duhovniku

“Kot duhovnik, ste bili podvrženi nekajletnemu izobraževanju, tako da ste sedaj trdno prepričani, da je Kristusov nauk edina resnica, in da tisti, ki v tem edinem življenju ne bodo šli na to pot, bodo celo večnost preživeli v mukah pekla. Jaz kot duhovnik, delujem po Kristusovih naukih, izpolnjujem vse zapovedi (po potrebi si jih prilagodim), spoštujem vse rituale, redno molim, zato se smatram (tudi drugi name gledajo tako) za Božjega odposlanca in zagotovljen mi je večni raj.

Ob tem ni pomembno, da imam velikokrat občutek, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka, da me skorajda razžira od znotraj. Konec koncev se o teh občutkih redno pogovarjam s svojimi “nadrejenimi,” ki mi na zalo ljubezniv in logičen način pokažejo, da sem na pravi poti in zato ni kaj skrbeti. Če oni tako rečejo, bo že res, saj vedo precej več kot jaz, predvsem pa kdo sem jaz, da bom o čemerkoli dvomil in odločal. Sicer pa na ta način služim Bogu, in če kakšna malenkost sedaj ni v redu, mi bo nekoč, nekega dne, že poplačano.

Poleg vsega tega sem pa tudi odgovoren človek, tako do sebe kot do drugih. Za ta poklic sem se odločil zaradi tega, ker hočem pomagati ljudem, saj vidim kako zelo so izgubljeni medtem ko sem jaz končno našel pravo pot, in si tudi v posmrtnem življenju zagotovil mir. Je pa na svetu še veliko ljudi, ki niso na pravi poti, in jim zato grozi večno trpljenje. Reveži so tako izgubljeni, da se tega niti ne zavedajo, nekateri celo trdijo, da Kristusove resnice sploh ne rabijo. Ampak jaz vem, da jim brez Kristusovega nauka sledi večna poguba.. Kaj naj torej naredim, da jih usmerim na pravo pot in jim tako naredim ogromno uslugo?
 

Za začetek, jim na ljubezniv način razložim, kako zelo se motijo. Pripravljen sem vsak dan hoditi v njihovo vas in jim razlagati Božji nauk v upanju, da se bodo spreobrnili in se tako rešili večnega prekletstva. Za nekatere to deluje, se pa najde nekaj ljudi, ki kljub ljubeznivi naravi naukov le teh nočejo sprejeti.

Jaz kot odgovoren človek in Božji odposlanec, moram narediti vse v moji moči, da jih rešim, četudi določene stvari niso ravno najboljše. Navsezadnje, če se bodo spreobrnili, je cilj dosežen. Kakšna sredstva so bila uporabljena bo tedaj nepomembno.. Za začetek nevernike zaprem v mučilnico in jih mučim toliko časa, dokler ne bom izgnal zla iz njih, ki jim preprečuje, da bi se krstili. Spet ne deluje to za vse ljudi, zato mi za izgubljene ovce ostane še poslednja možnost. Grmada. Človeka bom sicer sežgal, vendar upam, da se bo v zadnjih trenutkih, v najhujših mukah, ki tu trajajo le nekaj trenutkov, v peklu bodo trajala pa celo večnost, ta človek spreobrnil. V večini primerov to uspe, tako da v končni fazi ni bilo storjenega nič napačnega – bolj malo trpljenja tu na Zemlji, kot večne muke v peklu.

Po tej Božji poti nadaljujem naprej. Sem pa tja me sicer preganjajo nočne more, se mi pojavljajo dvomi, vendar po pogovoru s kolegi in z nadrejenimi je vse v najlepšem redu – za nekaj časa. Nekdo se pač mora žrtvovati za tak posel..”

Duhovniki vsepovsod

Ne zamerite mi, če sem kot zgled uporabil pokristjanjevanje, ampak se mi zdi najbolj očiten primer, kako je lahko pristni nauk zožen zgolj na ideologijo in tako zlorabljen. Lahko bi uporabil tudi kolonizacijo, nacistično Nemčijo, in vse ostala velika osvajanja, vključno z današnjo demokratizacijo sveta. Take ljudi najdemo tudi v politiki, ekonomiji (economic hit man), korporacijah, medicini, univerzah,…. bližnji okolici, med sorodniki, starši in konec koncev sem spada tudi in “lastni” glas v glavi.

Kaj je skupno vsem, kakšne so karakteristike? Predvsem to, da (1) razlagajo in vsiljujejo svojo resnico drugim, medtem ko je niti sami niso sposobni živeti, za piko na i pa jo predstavljajo kot (2) edino pravo resnico, kot resnico, ki je edina sposobna prinesti mir in blaginjo na ta svet. “Najprej počisti pred svojim pragom” ter “živi in pusti živeti” sta še kako primerna reka.

Prav tako so pa vse te ideologije zgolj pusta nadgradnja temeljnih prepričanj, ki še vedno ostajajo globoko zakoreninjena. Še vedno se čutim tujca v tem Vesolju, nevrednega in nezaželenega. Še vedno vidim človeka kot pokvarjeno bitje. Še vedno vidim svet kot skupek različnih stvari in dogodkov, zato lahko odstranim ali pokvarim določen del in nič se ne bo spremenilo; zastrupim vodo in zrak in žuželke, pobijem živali, posekam gozdove. Še vedno poznam sebe zgolj kot telo in razum, zato se najbolj od vsega bojim smrti. Še vedno držim druge odgovorne za svoje počutje, in zato, preden se bom lahko počutil dobro, se morajo vsi drugi spremeniti. Še vedno vidim sebe ločene od drugih in druge ločene od sebe – ne vidim svojega odseva. Še vedno mislim, da bom lahko srečen le nekoč, nekega dne, za devetimi gorami in devetimi vodami, ko bo prišla dobra vila in….

Postopno učenje in zaupanje

Zato je zelo pomembno, da najprej razčistimo s temeljnimi pogledi na svet. Za začetek je le na razumskem nivoju, s časoma pa to pride čedalje globlje. Kajti če tega nismo razčistili, povzročamo le še več trpljenja okoli sebe. Še bolj pomembno pa je, da smo iskreni do samega sebe, iskreni do svojih notranjih procesov, iskreni do svojih čustev. Kajti čustva, nasprotno od naučenega, so zelo dober navigacijski sistem na poti življenja. Če imamo v glavi le neke koncepte in sledimo izključno njim, se zelo hitro zgodi, da skrenemo s poti in se pojavimo v vlogi duhovnika iz srednjega veka. Ob spremljanju svojih čustev, svojega počutja ter tudi iskrene refleksije, pa to ni mogoče – vsaj ne na daljši rok, se pa seveda zgodi, da nas sem pa tja zanese.

Ko delujem iz glave in prepričujem druge v svoj prav, če sem res pozoren na svoje počutje, bom hitro videl, da izgubljam energijo. Moje delovanje je v tistem trenutku drugačno od tega, ker pripovedujem, zato sem v sebi razdeljen. Takšno poučevanje pa vemo kam pripelje in kakšen učinek ima. Čisto nasprotno pa je, če delujem iz Srca, tedaj drugim ne vsiljujem svojega mnenja, prav tako jih ne silim v nič, niti se mi nikamor ne mudi s poučevanjem, saj vem, da sam ustvarjam svojo resničnost in ni nikogar, ki bi ga lahko krivil za svoje nelagodje. Ravno tako razumem svoje notranje procese, zato razumem tudi notranje procese v sogovorniku, in vem, da je za določene stvari enostavno potreben čas ter postopno učenje.

Tako kot vsak dober profesor, ki od svojih učencev ne bo pričakoval preveč na enkrat. Verjetno se zaveda, koliko časa in energije je bilo vloženega v učenje, kljub temu, da mu je ta tematika bila izjemno blizu. Kot vsi drugi je moral tudi on narediti tisoč in eno vajo iz poštevanke, razčlenjevanja izrazov, odvodov, integralov,.. Če bi se silil in hotel preskakovati korake, bi bili njegovi temelji majavi in kaj hitro bi se vse skupaj zrušilo. Zato tudi svojim učencem daje naloge in izzive, ki so primerni njihovemu znanju oziroma ravno malenkost čez mejo. Ne bo jim dajal pretežke naloge, ne bo jih zaničeval, ne bo se delal kot da je nekaj več. Niti nekih, “to bi že moral znati, ti osel neumni.” Ampak je, “ok, ne znaš – kaj lahko sedaj storiva, da se to naučiva?” Vsak dober profesor razume, da je profesura le stvar postopnega učenja in zaupanja v svoje (ali učenčeve) sposobnosti.

Vsak ima svojo pot

Navsezadnje ima vsak svojo pot, katero mora prehoditi. Mogoče res obstaja skupen cilj, vendar je toliko različnih poti na poti do tega cilja, da se je nesmiselno omejevati zgolj na mojo pot. Kako naj jaz vem, katera pot je za nekoga najboljša? Če se ob meni počuti slabo, ga imam pravico zadrževati in vsiljevati svoj prav? Saj se vendar ljudje največ naučimo, ko stvari naredimo po svoje, ko sami iščemo odgovore na vprašanja, ki si jih sami postavljamo – raziskovalna žilica.

Pri otrocih je zelo dobro vidna, kajti praktično vsako stvar morajo sami poizkusiti, ni dovolj, da jim nekdo pove, zakaj nekaj ni dobro. Zato je vloga učitelja bolj kot posrednik, kot mentor, na katerega se lahko občasno zanesem, ne pa kot nekdo, ki bo ves čas stal ob meni in me nosil naokoli. Zato Sokrat pravi: “Nikogar ne morem ničesar naučiti – lahko jih le spodbudim k razmišljanju.” Oziroma učitelj mora v svojem učencu prebuditi lastnega učitelja.

To pa je prava pot, kajti sam ne bom mogel vedno stati ob učencu, zato mora biti moja naloga, da ga postavim na lastne noge. Učil se bo večinoma iz svojih izkušenj, naredil ogromno napak, doživel veliko neuspehov, vendar če se nauči s tem živeti, če se jih nauči premagovati, ni ničesar, kar ne bi mogel doseči v življenju. Kaj je bolj pomembnega kot to? Kajti svet se spreminja, novih stvari je vedno več, in znanje ni nikoli fiksirano, vedno je živo, tekoče. Manifestacije so različne, je pa res, da je v temeljih osnovno znanje vedno identično (različne religije recimo). Kaj pa ljudje počnemo? Sebe in svoje otroke skušamo zavarovati pred vsem tem zgolj zaradi tega, ker ne znano živeti s padci in jih vidimo ločene od “uspeha” – ampak, kjer ni padcev, ni razvoja, kjer ni žalosti, ni veselja…

Sošolec, ki ve malo več

Zakaj bi torej nekoga omejeval in priklenil nase? Se čutim ogroženega, ker izgubljam avtoriteto in s tem družbeni status? Ker bom manj vreden? Ampak, če se mi to dogaja, moram biti toliko iskren do sebe, da si to priznam in tako to popravim – kaj je slabega na tem? “Joj, nisem še prispel na končni cilj.” Res je – pa kaj, komu mar, uživaj v potovanju, raziskovanju, izzivih. V končni fazi ni nihče čisto nič na slabšem zaradi tega, in vse je tako, kot mora biti.

Se pa tu morda bolj postavlja vprašanje, ali imam pravico to znanje deliti naprej, četudi zame ne deluje 100% (sem spadajo praktično vsi učitelji). Deluje večino časa in spoznal in dosegel sem veliko stvari, torej, zakaj da ne. Še vedno imam marsikoga, marsikaj za naučiti, moram biti pa toliko iskren do sebe in drugih, da ne govorim neresničnih stvari zgolj zaradi tega, da bom ohranil svoj status. Tako kot se recimo skupina sošolcev odloči za skupno učenje, kjer je nekdo, ki ve malo več od ostalih. Oni se veliko naučijo od njega, prav tako tudi on razjasni določene podrobnosti, česar pa ne znajo rešiti, pa poiščejo odgovore v knjigah ali na govorilnih urah..

Spet pa vprašanje, zakaj določena stvar ne deluje 100%? Ali imam premalo znanja, napačno znanje, preplitvo, ali pa bi rabil morda še več prakse? Ker če pogledamo budiste ali pa karmo in bahti jogo, je tam večino poudarka na praksi, zelo malo na znanju………..

Odvrzite moralo in zakonitost, in ljudje bodo naredili pravo stvar.
Lao Tzu

Kakšne so kaj vaše izkušnje s poučevanjem resnice? Kako ste se znašli na eni in na drugi strani? Vabljeni, da delite svoje misli in izkušnje v komentarjih.

Kakšna je univerzalna resnica, najboljša resnica, edina prava resnica?

Resnica, prepričanje, pogled na svet, prava pot,… kakorkoli temu že rečemo. Če se malo ozremo okoli sebe, lahko kaj hitro vidimo tisoč in enega zagovornika svoje resnice, nekateri celo trdijo, da je njegova/njihova najboljša, prava, morda celo edina..

Sam sem bil velikokrat zelo prepričan, da je moja resnica najboljša, moj pogled na situacijo/človeka najbolj realen, moje mnenje edino pravilno. Še posebej, če je v tistem trenutku zame delovalo ali pa če je to rekel kakšen pomemben strokovnjak, modrec oz. se kaj naučil na kakšnem tečaju. “Tudi vi morate tako delovati, pa boste videli, kako se bo vaše življenje spremenilo.” Brez tega vam živeti ni.” In v prepričevanju, če ni bilo takojšnjega strinjanja, takojšne realizacije, je sledila frustracija.

Ko sem to nekajkrat poizkušal, sem kaj hitro dojel, da ljudje na situacije gledamo zelo različno, predvsem pa imamo radi prav in nočemo poslušati nasvetov drugih, sploh če to niso družbeno priznani ljudje. Čemu tako? Zakaj me kljub vsemu ne ne poslušajo, kaj ne vidijo, kako prav imam? In če me ne poslušajo, je možno, da imajo svojo resnico? Kaj pa to pove o obstoju univerzalne resnice, katero bi morali vsi razumeti in prakticirati? Recimo škodljivost gledanja televizije, vsaj vegetarijanska prehrana (če že ne veganska), iskrenost do ljudi, odprta komunikacija in podpora v skupnosti,… Mar ni to univerzalna resnica, ki bi morala biti uporabljena v praksi?

Univerzalna resnica v praksi – iskanje svoje poti

Teženje k univerzalni resnici pa zahtevam tudi od sebe. Prvič sem to spoznal na fakulteti, ker “vsi to počnejo in danes brez papirja nisi nič.” Precej časa sem se delal, da me študij zanima in iskal motivacijo, marsikaj potlačil, vendar sem naposled po zelo dolgem času le odkril, da me ta stvar niti približno ne zanima, in da ni vredna mojega denarja (prevoz, hrana, literatura, kopiranje,..), predvsem pa časa in energije.. Sem se sicer marsikaj koristnega naučil, tako da ni bil čisto stran vržen čas, predvsem pa sedaj vem, da ni človeka, ki bi me prepričal v nadaljevanje študija. Ta resnica zame ne deluje, to vem z vsako celico telesa.

Odkar nisem več na univerzi, sem videl, da je izven obstoječe poti uradnega univerzitetnega izobraževanja obstaja morje drugih ponudb in izobraževanj. Pri enih je malo bolj zagotovljen zaslužek, pri drugih manj, večinoma pa ti vse dajo neko garancijo, nek bolj ali manj uradni papir ali vsaj podporo v skupnosti; tisoč in ena vrsta joge, masaže, mrežni marketing, bioterapija, nlp, angelski readingi, raike, theta healing, hatmara metoda, zvočne terapije, takšne in drugačne meditacije, šamanizem, imago, mbsrt, psihoterapija, lm, aol, du, sci, podjetništvo, ašrami, potovanja, prostovoljno delo, razno razne sekte… “you name it.”

Ob pogledu na vse to, mi ne gre v glavo, kako to, da se lahko eni odločijo za neko stvar, druga jih pa niti ne zanima. In do vsakega, ki prideš, je nadušen nad tem, kar počne, oziroma trdno zaverovan, da je to prava pot – vsaj za njih. Nekateri to dejansko dojamejo in ti dopustijo prosto izbiro, te ne silijo v nič. Se pa najdejo tudi ljudje, ki te na vsak način hočejo zvleči na svoje področje, in ti tako, tebi, grešniku, pomagati do srečnejšega življenja.
 

Kaj pa zame, katera od teh poti je prava? V vsem tem iskanju sem preizkusil marsikaj, in videl, da je dosti boljše kot fakulteta, vendar dlje časa ko sem bil tam, več je bilo zaznati napak in podobnosti z ostalim svetom. Čutil sem, da mi ne ustreza (sploh pri skupinah, organizacijah), a ker sem se bal ostati sam, sem vztrajal – enako kot na fakulteti. Vztrajal sem pa toliko časa, dokler ni nezadovoljstvo prišlo do te meje, da sem spoznal, da ne more iti več naprej. Nato sem se za nekaj časa umaknil, a zaradi različnih razlogov; “pa saj ni tako slabo; videti je, da to za njih deluje, zakaj ne bi tudi zame; je priznan učitelj, mogoče pa če bom dovolj časa v tem vztrajal, se bo spremenilo na bolje; v tem času ko me ni bilo se je zihr že marsikaj spremenilo…” se spet priključil nazaj. Vse to sem ponavljal toliko časa, dokler nisem prepoznal vzorca in spoznal, da me to zavira pri razvoju. Ne rečem, da v določenem obdobju ni bilo koristno in zato sem zelo hvaležen vsem, vendar je potrebno tudi vedeti, kdaj oditi naprej.

Ob pogledu na shojene poti ni nekega navdušenja, predvsem pa se mi zdi vse skupaj preveč komplicirano. Je torej kaj narobe z menoj, da se nikjer ne najdem, je to zgolj zaradi strahu in lenobe? Ali moram hoditi po teh shojenih poteh, kljub temu, da me ne privlačijo? Mar nisem tedaj na istem, kot sem bil v času šolanja na fakulteti?

Kaj pa če imam jaz svojo lastno pot? Tako, po kateri so ljudje sicer že hodili, vendar ni shojena, ne daje nikakršnih papirjev, nobene garancije – kaj tedaj? Seveda se takoj pojavijo dvomi, “kdo pa si ti, da boš nekaj po svoje čaral, daj zresni se, veš koliko vsega še rabiš, da bo kaj iz tebe, predvsem si pa premlad in preveč zelen!” Kaj pa če bi ta dvom obrnil? Bi lahko bila moja želja, četudi še tako absurdna in neverjetna na prvi pogled, želja celotnega Vesolja? Želi Stvarstvo na ta način nekaj novega, a hkrati starega, ustvariti? Če je to želja stvarstva, kdo sem potem jaz, da bom stal na poti tej želji in se delal malega, ubogega, nesposobnega. Zakaj pa ne bi gledal na ta način – konec koncev je veliko bolj navdušujoč.

Univerzalna resnica obstaja

Torej, kakšna je univerzalna resnica? Kateri resnici moramo slediti?

Ob tem se je dobro spomniti dejstva, da smo si ljudje zelo zelo podobni, nekateri pravijo je podobnosti neverjetnih 99.99%! To pomeni, da za vse nas veljajo neke temeljne lastnosti; tako na telesnem, kot tudi na mentalnem in duševnem nivoju. Zato je možno v medicinskih fakulteti poučevati o ljudeh na splošno in ne o posamezniku ter masovno proizvajati zdravila, ki pri vseh ljudeh odpravijo enak problem, hkrati pa ravno tako pri vseh ljudeh povzročijo mnogo drugih težav. Možno je narediti univerzalni horoskop, ki bo ljudem v povprečju ustrezal v 85% (video)! Možno je ustvariti knjigo, pesem, film, umetnino, ki gane ljudi po vsem svetu.

Ali pa če pogledamo religije: krščanstvo, budizem, hinduizem, taoizem, islam,… – v temelju vse govorijo o isti stvari, čeprav z malenkost različnimi besedami. Prav tako mojstri modrosti iz različnih časovnih obdobij in različnih koncev po svetu govorijo o isti stvari, običaji v “primitivnih tradicijah” so si kljub oddaljenosti izjemno podobni ali pa gradnja piramid po vsem svetu. Če je človek res odprt, če se osredotoči na skupne točke, jim ni konca. Ločenost in razlike so le iluzija, oziroma resnične, v kolikor se ves čas osredotočamo nanje – predvsem pa jih je je zelo malo v primerjavi s podobnostmi.
 

Zato mora obstajati univerzalna resnica, ki je skupna vsem ljudem – in tudi obstaja, pa čeprav na globljem nivoju kot smo navajeni, kot smo na običajen način sposobni dojeti. Obstaja neka zdrava pamet, nek zdrav način pogleda na svet, ki presega sedanji razum. Konec koncev o tem tudi pišem na blogu, in vse skupaj je popolnoma logična zadeva, če smo le dovolj pogumni, da se upamo raziskovati. Na primer: povezanost vsega stvarstva (medobstajanje), življenje v trenutku, moja prava narava je preko telesa, misli in čustev, celotno Stvarstvo je inteligentno/zavestno, sočutje do vseh živih bitij, rojstvo in smrt zgolj dva pola enega Življenja, minljivost vseh oblik (nenavezanost), poslušanje svojega Srca/čustev/občutkov/intuicije, vse poti so v končni fazi prave, vsak sam ustvarja svoje lastno vesolje, vse se spreminja,…

In če to vsaj kolikor toliko dojamemo, potem odpade vsako prepričevanje, predvsem pa vojne in nasilno vsiljevanje “resnice.” Zato je potrebno biti zelo pazljiv pri poučevanju univerzalne resnice, kajti hitro smo lahko na nivoju pokristjanjevanja, inkvizicije, demokratizacije sveta,.. boju proti temni strani. Kaj takšen boj povzroča pa lahko vidimo, če se ozremo okoli sebe in v človeško zgodovino. Bo držalo, kar pravi Anthony De Mello: “Najbolj neusmiljeni morilci so tisti, ki ubijajo za svoje IDEJE.” Če pa pridemo na takšen nivo, v končni fazi pomeni, da globlje resnice sploh nismo dojeli. Služi zgolj kot izgovor za nadaljevanje stare poti in obstaja le v glavi, torej še eden izmed tisočih konceptov, miselnih predstav, brez realne izkušnje.

Kako se temu izogniti, kako kljub vsemu deliti svoje izkušnje in spoznanja pa v naslednjem članku, Poučevanje univerzalne resnice.

Duhovna pot in pomen skupnosti, sanghe

Kot smo v prejšnji objavi lahko videli, imajo ljudje okoli nas velik vpliv, in prej ko to res dojamemo, bolje bo. Prav tako verjetno poznate, ko pravijo, da “lahko napoveste svojo prihodnost, če pogledate ljudi, s katerimi preživite največ svojega časa.”

To zavedanje pride zelo prav, ko človek začne raziskovati način dojemanja sveta, ki ni v skladu z ustaljenim mišljenjem, ko začne slediti svojim občutkom, željam, strastem. Med poznanimi ljudmi ponavadi naleti na močan odpor, in bolj ko se trudi, da bi ga okolica razumela, bolj se izpostavlja nevarnosti, da ga uspejo prepričati v njihov prav in naposled se lahko konča ali vsaj za nekaj časa odloži celo lastna pot – porežejo ti na novo nastale, še nestabilne korenine.

Bližje kot smo z ljudmi, bolj ustaljena so prepričanja in predstave, kako naj bi se nekdo obnašal in kaj naj bi počel. Najbolj vidno je to pri starših in (pivskih) prijateljih. Verjetno se je vsak od nas znašel v situaciji, ko je predstavil svojo idejo, željo. “Kaj ti pa je, da ti gredo take stvari po glavi. Pa saj veš da to ni zate, daj zresni se.” “Se zavedaš kako malo je ljudi, ki v tem uspejo,” “dej ne seri stari, enga rukni pa daj mir,” “pa kako lahko trdiš, da ima ta človek dobro srce (pa čeprav globoko spodaj), mar ne vidiš, kaj vse mi je naredil – hujši je od hudiča.” “Ti kar zaupaj ljudem, ja. Ampak boš videl, kako hitro ti bodo zasadili nož v hrbet.”

V takih trenutkih se ponavadi zgodi, da človek podleže pritiskom in se vrne na staro pot in star, omejen, nelogičen način dojemanja sveta.. Vsaj za nekaj časa, dokler se občutek/želja spet ne pojavi, tokrat močnejši. Sedaj lahko ponovi staro napako, ali pa je končno uvidel, da se je potrebno počasi oddaljiti od starih omejujočih poznanstev – vsaj dokler korenine ne postanejo dovolj močne. Velikokrat to pomeni tudi namerna ali nenamerna gradnja zidu okoli sebe, “nimam časa,” “ne da se mi,” “imam druge stvari,” “boli me koleno, ne morem“.. dokler te končno ne kličejo več.

Taka je bila moja izkušnja, s to razliko, da se nikoli nisem počutil zares domačega med takšno družbo. Že od nekdaj so me zanimali alternativni pogledi na svet, ter poglobljene debate – ki so se včasih zgodile v opitem ali drugače omamljenem stanju – vse dokler niso ugotovili, da je to tako ali tako neplodno filozofiranje, ki z realnostjo nima nobene povezave.

Torej, ko človek zapusti staro družbo, se kar na enkrat znajde SAM – prvič v življenju (pustimo sedaj to, da se tudi v družbi počutimo osamljene). Starih ljudi ni več, novi še niso prišli. Kaj sedaj? Mogoče je bil to včasih veliko večji problem, predvsem na kmetih in je morala biti res velika želja, da je nekdo zapustil domače in “šel v svet.” Danes pa to ni več potrebno, kajti “v svet” lahko gremo kar od doma, ali pa če skočimo v bližnjo knjižnico. Seveda se najde boljša in slabša literatura, vendar nekaj je zagotovo, vemo, da nismo sami, ki tako razmišljamo. Za začetek je dovolj že v iskalnik napisati kar človeka teži ali morda kakšno vprašanje, recimo “kdo sem jaz” – in če ne drugega, najdete stran zbudise.net.

Večji problem danes je lenoba, pri meni je bilo to zelo dobro vidno (in malo še vedno je). Približno sedem let nazaj sem na internetu prebral eno knjigo (v slovenščini), ki me je sicer totalno zmedla, a po drugi strani pripeljala do marsikaterega vira – a to šele po nekaj letih. Najprej sem nekaj mesecev razmišljal le o tej knjigi, ne da bi si prebral še kakšno drugo, ne da bi raziskal še kaj drugega. Po nekaj mesecih sem si končno sposodil drugo knjigo, in spet razmišljal o njej. Po dveh letih sem končno šel na tečaj, ki je držal nekaj časa, potem sem bil nazaj v starih vzorcih. So se pa ti časovni razmiki krajšali, in sedaj sem tu, kjer je na mizi najmanj pet knjig.

Knjige, internet, forumi, blogi,.. imajo seveda velik vpliv in so za marsikoga odskočna deska, a je potrebno iti naprej. Čisto drugače je, če se lahko o teh rečeh v pogovarjate v živo, tako da dejansko pred seboj vidite celega človeka, in ne le temne črke na beli podlagi. Zato so kakšni tečaji izjemno koristni, sploh takšni, kjer se spodbuja povezovanje udeležencev, ali pa se odvijajo daljši čas. Tako dobite nov krog ljudi, s katerimi se družite, skupaj raziskujete, se podpirate v trenutkih izgubljenosti,… Skratka, ustvarite si svojo skupnost, svojo sangho. Lahko sta to le dva človeka, ali pa več ljudi – vendar ni dobro preveč (več kot recimo 5), ker potem se lahko kaj hitro izgubi povezanost.
 

Danes je v Sloveniji ljudi, ki ne vidijo smisla v običajnem načinu pogleda na svet, ogromno. Le malo se je potrebno odpreti, se malo potruditi in pokazati zanimanje in zagotovo boste našli veliko sebi podobnih ljudi. Je pa potrebno paziti na nekaj reči. To, da ljudje drugače razmišljajo, ne pomeni, da govorijo absolutno resnico, ne pomeni, da so dognali najvišja spoznanja. Vse kar je, je to, da ne vidijo smisla na stari poti, in odkrivajo nove poti. Dostikrat na napačen način, tako da bi lahko rekel, da danes ni težko najti ljudi, ki drugače razmišljajo, težje je najti ljudi, ki drugače razmišljajo in hkrati znajo živeti med “običajnimi” ljudmi. “Manjka” ljudi, ki so prišli tako daleč, da so jim zrasle močne korenine, da lahko z novimi spoznanji mirnejše živijo v tem svetu, hkrati pa niso odvisni od sveta (materialne dobrine, prepoznavnost, renome, družbeni status,..) – to pa je precejšnja redkost.

Tudi od učiteljev, vodij tečajev, boste slišali marsikatero globoko spoznanje, in tudi marsikateri lapsus. Zato ne gre nikogar jemati kot boga, svetnika, odrešitelja in verjeti vsaki besedi. Kar hitro se potem zgodi, da ljudje slepo začno slediti (na pol) slepemu človeku, ki ga lahko zanese in si predstavlja, da nekaj ve – glede na to, da ima toliko privržencev. Kar v končni fazi pomeni izgubo tako za učitelja kot za privržence. Pogovarjati, deliti svoja mnenja, se skupaj učiti in rasti, da. Ali pa tudi “učiti” in dajati nasvete, ok. Vendar pa ne kot absolutno resnico, kot edino pravo pot, niti je ni smiselno tako dojemati – ne glede na to, kdo to daje, tudi če je prof. dr., zdravnik, duhovnik ali živi kristus/krishna/buddha/mohamed.

Zato tudi sam, pogovore v živo, pa ne glede na to, kdo mi stoji nasproti, tudi če je kakšen, ki “ve veliko več od mene in je že zelo daleč na duhovni poti in tik pred spoznanjem resnice,” ga jemljem bolj kot živi dokaz, da je marsikaj možno narediti, kot majhen kazalec. Če že imam kakšne konkretne kazalce, potem so to mojstri modrosti, ki so poznani na svetovnem nivoju. Pa še takrat, če se ne poklapa z mojim načinom razmišljanja, z mojimi dognanji, vem da nekaj ne štima, ter da je potrebno dodati raziskovanje in poglabljanje – preko drugih priznanih mojstrov in predvsem lastne tišine, ki vodi do lastnih uvidov. Slepo zaupanje meni ne leži. Tudi Buddha pravi, “budite luč samemu sebi” – zaupajte sami sebi, s tem da ste dovolj iskreni in si upate priznati, kdaj ste zašli s svoje poti; kar občutki oz. čustva dostikrat povedo.
 

Kaj hočem torej povedati. Na začetku poti, se je potrebno obdati z viri in ljudmi, ki so že naredili določene korake. To pa tudi pomeni, da se oddaljimo od ljudi, ki nas omejujejo in držijo v starih, nedelujočih prepričanjih. Najpomembnejše pa je, da si najdemo najboljše kažipote proti resnici, s tem, da ničemur in nikomur slepo ne zaupamo in da smo vedno pripravljeni raziskovati, tudi na lastno pest. Konec koncev pa vedno velja: “Življenje je najboljši učitelj.”