Archive for the 'Prevedeno' Category

Sri Ramakrishna ~ Svoboda, služabnik, samota

objavljam že objavljeno
 

Ampak imeti v mislih idejo “jaz sem svoboden” je zelo dobro. Če vedno znova in znova ponavljate, “jaz sem svoboden, jaz sem svoboden”, postanete svobodni. Velja pa tudi, da če neprestano govorite, “jaz sem ujet (bound), jaz sem ujet”, v resnici postanete ujeti. Tisti, ki neprestano ponavlja, “jaz sem grešnik, jaz sem grešnik”, tak človek bo zagotovo padel. Namesto tega bi morali reči, “opeval (chant) sem Njegovo Ime, kakšen greh lahko sploh imam, kakšno omejenost?”

 

“Ti si Gospod in jaz sem Tvoj služabnik.” To je zelo dober odnos. Toliko časa, dokler imate svoje telo za resnično, toliko časa imate občutek ločenosti; ‘jaz’ in ‘Ti’. V tem primeru je odnos ‘jaz sem služabnik Gospoda’ pravilen odnos. Percepcija ‘Jaz sem On’ ni prava.

 

Družite se s svetimi ljudmi – pogosto morate iti k tistim, ki častijo Gospoda (bhaktas), ali k zelo pobožnim ljudem (sadhu). Ne boste se mogli osredotočiti na Gospoda, če dan in noč živite v središču posvetnih aktivnosti in v družini. Zaradi tega morate sem ter tja iti v samoto in meditirati na Boga. Na začetku se je zelo težko osredotočiti na Gospoda, če pogosto ne greste v samoto.

Ko je sadika še mlada, mora biti ograjena. Brez ograde jo bodo koze in krave pojedle.

Samoten kotiček in gozd so prostori, kjer lahko meditirate. In vedno imejte dobre misli. ‘Le Gospod je resničen, večna substanca, vse ostalo je neresnično, minljivo.’ S takšnim razlikovanjem (discrimination) se boste otresli minljivih reči sveta.

 
 
P.S. dejanski datum objave 29. februar
 

Svami Vivekananda ~ Troje orodij znanja

iz knjige Jnana Yoga:

(..) Bojim se, da v tej deželi povezujete vse sorte škratarij z besedo joga. Zaradi tega naj vam najprej povem, da joga nima s tem nič opraviti. Nobena od teh jog se ne odpove razumu, nobena od njih ne zahteva, da se preslepite, ali da predate svoj razum v roke duhovnikom in podobnim. Nobena ne zahteva, da se povežete s kateremkoli nadnaravnim prinašalcem sporočila. Vsaka od njih pravi, da se držite svojega razuma, da se ga močno držite. V vseh bitjih najdemo troje orodij znanja. Prvi je instinkt, kateri je najvišje razvit v živalih; to je najnižje orodje znanja. Kaj je drugo orodje znanja? Razum. Ugotovili boste, da je najbolj razvit v človeku. Kot prvo, instinkt je pomanjkljivo orodje; za živali, je polje dejanj zelo omejeno, in znotraj teh omejitev instinkt deluje. Ko pridemo do človeka, vidimo, da se je večinoma razvil v razum. Tudi polje delovanje se je razširilo. Vendar je celo razum precej nezadosten. Razum lahko gre le malo naprej in se potem ustavi, ne more iti dlje; in če ga hočete prisiliti, je rezultat brezupna zmeda, razum sam postane nerazumski. Logika postane krožno argumentiranje. Vzemite za primer osnovo našega zaznavanja, materijo in silo. Kaj je materija? Tisto na kar deluje sila? Kaj je sila? Tisto, kar deluje na materijo. Vidite komplikacijo, čemur v logiki pravijo gugalnica (seesaw), ena ideja je odvisna od druge, in ta je odvisna od prejšnje. Najdete velikansko prepreko pred razumom, preko katere razum ne more iti; vendar nenehno čuti potrebo, da bi moral iti v območje Neskončnega. Ta svet, to vesolje, katerega naši čuti čutijo, ali o čemer naš um razmišlja, je le en atom, tako rekoč, Neskončnega, projiciran na polje zavesti; in znotraj tega omejenega, definiranega z mrežo zavesti, deluje naš razum, ne deluje preko. Zaradi tega, mora biti neko drugo orodje, ki nas popelje preko in temu orodju se reče inspiracija.

Torej instinkt, razum in inspiracija, to je troje orodij znanja (three instruments of knowledge). Instinkt pripada živalim, razum človeku, in inspiracija človeku-Bogu. Ampak v vseh človeških bitjih najdemo, v bolj ali manj razvitem stanju, semena vseh teh treh orodij znanja. Da lahko razvijemo ta orodja, morajo biti prisotna zasnova. In ne smemo pozabiti, da se eno orodje razvije iz drugega, in mu zaradi tega ne nasprotuje. Razum je tisti, ki se je razvil v inspiracijo; zaradi tega inspiracija ne nasprotuje razumu, ampak ga dopolni. Reči do katerih razum ne more, so osvetljene z inspiracijo; in te ne nasprotujejo razumu. Stari človek ne nasprotuje otroku, ampak ga dopolni. Morate pa vedeti, da obstaja velika nevarnost, da manjše orodje zamenjamo za večje. Velikokrat ljudje instinkt razumejo kot inspiracijo, in potem nastanejo te lažne trditve, da ima nekdo dar prerokovanja. Tepec ali na pol norec misli, da je zmeda v njegovih možganih inspiracija, in od ljudi pričakuje, da mu sledijo. Najbolj nasprotujoča irracionalna neumnost, ki je bila pridigana na tem svetu, je zgolj instinktivno žlubedranje (instinctive jargon) zmedenih možganov norca, kateri se hočejo predstaviti kot jezik inspiracije.

Prvi test resničnega nauka mora biti ta, da ta nauk ne nasprotuje razumu. (..)

Svami Vivekananda ~ Resnica in družba

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

 

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo “jaz, jaz”, etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)

 

Svami Vivekananda ~ Dve poti

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~ Jezus, Evangelij po Mateju 7,13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maja in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je maja [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju, kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času; konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji maje, rodimo se v maji, in živimo v maji. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja maja je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Evangelij po Mateju 11,28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to maja, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te maje. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
 
——————–

Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, in ta vpogled v običajen/posvetni način življenja.
 

Opombe:
[1] maja (sanskrt: maya), ne zgolj kot “iluzija”, kakor se ponavadi uporablja/prevaja/razume, ampak kot “preprosta trditev o dejstvih – kaj smo in kaj vidimo okoli sebe” (iz predavanja ‘maja in iluzija’].
Mogoče se bomo morali v slovenščini še malo navaditi na to besedo; ker če že imamo: maša, roman, rok, meta, ajda,.. je lahko tudi maja.
[2] religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij

zadnji popravek: 25.01.2013

 

Sri Ramakrishna ~ Poučevanje ljudi

 

Prišel sem v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. ~ Jezus, Janezov evangelij 5,43

 

Kathamrita; 1. knjiga, 1. poglavje:

Sri Ramakrishna (ostro) – Za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči. Kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo. Kdo si ti, da boš učil druge? Ta, ki je Gospod vesolja, On bo učil. Ta, ki je naredil to vesolje, luno, sonce, letne časa, človeška bitja in zveri, Ta, ki je poskrbel, da ljudje in zveri ne bodo lačni, in naredil starše, da vzgajajo in ljubijo, Ta bo učil. On je toliko naredil, ali ne bo tudi tega poskrbel? Če je potreba po učenju, bo Bog zagotovo naredil tako, da bodo ljudje razumeli. In tudi, Bog je antaryamin (poznavalec notranjega srca). Če je kakšna napaka pri čaščenju glinene podobe, ali On ne ve, da Njega kličejo? On je zadovoljen s takšnim načinom čaščenja. Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga).

Govoril si o čaščenju glinenih podob. Četudi so narejene iz gline, morajo biti čaščene. Gospod sam je poskrbel za različne oblike čaščenja. Ta, ki je Gospod vesolja, je naredil vse to, da ustreza ljudem na različnih stopnjah življenja. Tudi mati svojim otrokom pripravi hrano tako, da vsak dobi, kar mu ustreza.

 

Kathamrita; 4. knjiga, 27. poglavje

Sri Ramakrishna – Če ne dobite Božjega ukaza, ne morete učiti drugih. Potem ko je prispel od Vedenja, je Shankaracharya (oz. Adi Shankara, indijski filozof, op. pr.) obdržal ‘jaz znanja’, da je lahko učil človeštvo. Ampak pridiganje, če Njega niste spoznali! Kaj dobrega lahko to prinese ljudem?

Šel sem k Nandan Bagan-u, Brahmo Samaj. Ko so opravili s čaščenjem, je voditelj govoril iz govorniškega odra. Medtem ko je bral vnaprej pripravljeno predavanje, je pogledoval naokoli. Celo ko so meditirali, je sem ter tja odprl oči, da bi videl, kaj se dogaja.

Tisti, ki ni spoznal Boga, ne more dajati pravih navodil. Kakšno reč lahko pravilno pove, a naslednje, kar bo rekel, bo popolna zmešnjava.

 

Kathamrita; 1. knjiga, 6. poglavje:

Vprašanje – Ali lahko ‘nedozoreli jaz’ ustvari organizacijo?

Sri Ramakrishna – Rekel sem Keshab (Chandra) Sen-u (vodja bengalijske organizacije Brahmo Samaj, op. pr.); da ‘jaz’ sem voditelj organizacije, ‘jaz’ sem to naredil, ‘jaz’ dajem navodila človeštvu, ta ‘jaz’ je ‘nedozoreli jaz’. Zelo težko je promovirati religijo. Brez božjega ukaza to ni mogoče. Njegov ukaz je potreben. Na primer, Sukadeva je prejel ukaz, da recitira zgodbo o Bhagavatu. Nič ni narobe, če nekdo pridiga in poučuje človeštvo, potem ko je videl Gospoda in prejel Njegov ukaz. ‘Jaz’ takšne osebe ni ‘nedozoreli jaz’, je ‘dozoreli jaz’.

Prosil sem Keshab-a, da se odpove ‘nedozorelem jazu’. Nič ni narobe, če imate ‘jaz služabnika’ ali ‘jaz sem bhakte’.

Govoriš o organizaciji. Toliko ljudi jo zapušča. Keshab je rekel: “Gospod, v teh treh letih so ljudje iz te skupine šli nazaj k drugi skupini. Celo neprijazne izraze so uporabljali, ko so zapuščali.” Rekel sem: “Ali ne vidiš znamenja? Kaj se zgodi, če hočeš ljudi takoj narediti za svoje učence?

 

Ne glejte na to, kar drugi govore o vas, kako vas imajo (trenutno) radi, glejte raje na to, da boste Bogu všečni..
 

Dodano, 05. marec, 2012
Gospel of Sri Ramakrishna, prva knjiga, 7. poglavje

Naloga duhovnega učitelja je zares zelo težka. Človek ne more učiti ljudi brez direktnega ukaza od Boga. Ljudje vas ne bodo poslušali, če boste učili brez takšne avtoriteta. Takšno učenje nima moči. Najprej morate spoznati Boga, preko duhovne discipline ali kako drugače. In tako, oboroženi z avtoriteto od Boga, lahko predavate.

Če prejmete ukaz od Boga, ste lahko učitelj in govorite kjerkoli. Tisti, ki ima avtoriteto od Boga prav tako prejme Njegovo moč. Le takrat lahko opravljate težko nalogo učitelja.

(…)

Kako je sploh mogoče za človeka, da drugega osvobodi od spon sveta? Le Bog, Stvarnik tega sveta – te iluzije, lahko reši ljudi. Ni drugega rešitelja kot veliki Učitelj, Sat-chit-ananda. Kako je sploh mogoče, da ljudje, ki niso spoznali Boga in prejeli njegovega ukaza, ki niso opremljeni z božjo močjo, da druge rešijo zapora tega sveta?

 

Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom

oziroma ‘Thomas a Kempis – De imitatione Christi’. Je najverjetnejši avtor te knjižice (naj bi bila “najbolj široko prevedeno katoliško delo, takoj za biblijo”); rojen leta 1379/1380, umrl 25. julija 1471. ‘Z devetnajstimi leti je vstopil v samostan “Mount St. Agnes” v bližini Zwolle-ja (Nizozemska), kjer je preživel preostanek svojega življenja. Svoj čas je posvečal molitvi, študiju, kopiranju rokopisov, poučevanju novincev, darovanju svete maše, spovedovanju. …’ (vir)

Spodaj objavljeno (in skenirano) izdajo je priredil Aleš Ušeničnik; primerjal z izvirnikom in popravil prejšnji prevod Andreja Kalana iz leta 1888, kateri je tudi uporabil še dva prejšnja prevoda; 1820 J. Salokar in 1872 bogoslovci lavantinskega semenišča. Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani, Jože Kramarič, leta 1942; zaradi tega nekatere ne več običajne besede in jezikovni slog. Trenutno je v prodaji izdaja iz leta 1994, Mohorjeva družba, in še ena novejša različica. Objava je nekomercialne narave in je namenjena širjenju sporočila, tako da upam, da ni kakšnih težav glede avtorskih/prevajalskih/založniških pravic.
 
 

Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom: PRVA KNJIGA. Koristni opomini za duhovno življenje
(vseh 25. poglavij!; 09. junij, 2012; beta verzija)
 

1. Poglavje. O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti.

   1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
   2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
   3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
   4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
   5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.
 

2. Poglavje. Mislimo ponižno sami o sebi.

   1. Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.
   2. Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.
   3. Kolikor več in boljša znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.
   4. To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vedno nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne veš, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.
 

3. Poglavje. Kaj uči Resnica?

   1. Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo.
   2. Kaj nas brigajo prepiri modrijanov o rodovih in vrstah? Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, ‘k govori od začetka tudi nam (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno tre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog! zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!
   3. Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
   4. Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vrednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu.
   5. O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
   6. Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vrednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so ‘prazni v svojih mislih’ (Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, ‘samo da Kristusa pridobi’ (Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje.
 

4. Poglavje. O previdnosti v vsakem delu.

   1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za vsakim nagonom, temveč previdno in potrpežljivo preudari po božji voli vsako reč.Žal! dostikrat verjamemo in govorimo o drugih rajši slabo kakor dobro, tako smo slabi. Popolni možne pa ne verjamejo tako hitro vsakemu, ki kaj pripoveduje, ker vedo, kako je človeška slabost k hudemu nagnjena in zdrkljiva v besedah.
   2. Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede, in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš. Posvetuj se z modrim in vestnim možem in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku, kakor da delaš po svoji glavi. Sveto življenje dela človeka modrega pred Bogom in zvedenega v mnogih rečeh. Kolikor ponižnejši boš sam v sebi in Bogu bolj vdan, toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.
 

5. Poglavje. O branju svetega pisma.

   1. V svetem pismu iščimo resnice, ne pa zgovornosti! Vse sveto pismo moramo brati v duhu, v katerem je pisano. Iščimo v knjigah bolj koristi kakor lepih besed. Nabožne in preproste knjige prav tako radi berimo, kakor visoke in globoke. Naj te ne moti pisateljeva veljava, ali je zelo učen ali malo, marveč ljubezen do čiste resnice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj, kdo je to rekel, temveč pazi na to, kaj je rekel.
   2. Ljudje preminejo, ‘Gospodova resnica pa ostane vekomaj’ (Ps 116,12). Na razne načina nam Bog govori, ne da bi gledal na vnanjo veljavo ljudi. Naša radovednost nas pri branju dostikrat ovira, ker hočemo modrovati in razpravljati, kjer bi bilo treba preprosto mimo iti. Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno, preprosto in verno, in ne želi sloveti po učenosti. Rad vprašaj in ‘molče poslušaj besede svetih mož’ (Sir 32,12); tudi pregovorov starih ne preziraj’ (Sir 8,9), ker jih ne pripovedujejo zastonj!
 

6. Poglavje. O nerednih nagnjenjih.

   1. Kadar koli človek kaj neredno poželi, začuti takoj v srcu nemir. Prevzetni in lakomni nimajo nikoli miru, ubogi pa in v duhu ponižni žive v obilnem pokoju. Človeka, ki še ni samemu sebi popolnoma odmrl, hitro zaloti skušnjava; in premaga ga v neznatnih in ničevih rečeh. Človek, ki je še duhovno slaboten, nekako polten in nagnjen k čutnim rečem, se težko popolnoma odtrga od posvetnih želja. Zato je dostikrat žalosten, ko se skuša odtrgati, in hitro ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.
   2. Ako pa doseže, kar je poželel, mu takoj greh vest obteži, ker se je vdal strasti, ki človeku nič ne pripomore do miru, ki ga je iskal. Če torej človek premaguje strasti, najde pravi srčni mir, ne pa, če jim služi. Ni potemtakem miru v srcu počutnega človeka, ne v človeku, ki je vdan zunanjim stvarem, temveč v gorečem in duhovnem človeku.
  Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom’

Svami Vivekananda ~ O fanatikih

Maya in evolucija koncepta Boga:

vivekananda-Jaipur(probably)-1891-2

Torej smo videli, da je družba zgrajena preko svobode; in tu imamo dva sklopa mnenj, enega materialističnega in obtožujočega, in drugega, pozitivnega in konstruktivnega. Zelo interesantno je dejstvo, da ju boste našli v vsaki družbi. Recimo, da je zlo v družbi, takoj boste našli eno skupino, ki se bo dvignila in obtožila zlo na maščevalen način, kar se včasih sprevrže v fanatizem. Fanatiki so v vsaki družbi, in ženske se pogosto priključijo tem izbruhom, zaradi njihove impulzivne narave. Vsak fanatik, ki se dvigne in nekaj obtoži, lahko izvleče naslednje. Zelo lahko je nekaj uničiti; blaznež lahko uniči karkoli hoče, ampak težko bo kaj ustvaril. Ti fanatiki lahko naredijo kaj dobrega, glede na to, koliko luči imajo, ampak v resnici naredijo veliko več škode. Kajti socialne institucije niso narejene v enem dnevu, in če jih hočete spremeniti, potem morate odstraniti vzrok. Predpostavimo, da je tam zlo; obtoževanje ga ne bo odstranilo, dela se morate lotiti pri koreninah. Najprej najdite vzrok, potem ga odstranite, in tudi posledice bodo odstranjene. Sam izbruh ne bo proizvedel nobenega učinka; pravzaprav proizvede veliko nesreče.

Obstajajo še drugi, kateri so imeli simpatijo v svojih srcih in ki so razumeli, da se moramo poglobiti v vzrok, ti so bili veliki svetniki. Eno dejstvo si morate zapomniti, da so vsi veliki učitelji tega sveta izjavili, da niso prišli uničit ampak dopolnit. Velikokrat to ni bilo pravilno razumljeno; njihovo prizanašanje (forbearance) je bilo smatrano za prezira vredno, v primerjavi z obstoječimi prepričanji. Celo sedaj slišite, da so bili te veliki preroki in učitelji precej bojazljivi in si niso upali povedati ali reči, kar so mislili, da je prav; ampak temu ni bilo tako. Fanatiki malo razumejo o neskončni moči ljubezni v srcih velikih modrecev, kateri so gledali na prebivalce tega sveta kot na svoje otroke. Ti so bili resnični očetje, resnični bogovi, napolnjeni z neskončno simpatijo in potrpljenjem do vsakogar; bili so pripravljeni nositi in prenašati (to bear and forebear). Vedeli so, kako mora človeška družba rasti, in so s potrpežljivostjo, počasi in z gotovostjo uporabljali svoja zdravila, ne z ožigosanjem in zastraševanjem ljudi, ampak so jih nežno in prijazno vodili navzgor korak za korakom. (…)

še odlomek iz knjige Karma Yoga (to sem sicer že objavil):

Najprej se moramo naučiti delati brez navezanosti, potem ne bomo fanatiki. Če ne bi bilo fanatizma v tem svetu, bi bilo veliko več napredka, kot ga je sedaj. Napačno je misliti, da lahko fanatizem pomaga k napredku v svetu. Nasprotno je res, je zaviralni element, ustvarja sovraštvo in jezo, povzroča, da se ljudje bojujejo med seboj in jih naredi nesočutne (unsympathetic). Mislimo, da karkoli imamo ali naredimo je najboljše na svetu, in kar ne naredimo ali česar nimamo, nima vrednosti. Zato se vedno spomnite primerjave s kodrastim pasjim repom, kadarkoli boste hoteli biti fanatični. Ko se boste izognili fanatizmu, potem boste delali dobro. Človek trezne glave, miren človek dobre presoje in hladnih živcev, velikega sočustvovanja in ljubezni, je tisti, ki dela dobro delo in tako dela dobro tudi sebi. Fanatik je nespameten in nima sočutja, on nikoli ne more poravnati sveta, niti sam ne more postati čist in popoln.

 

——————-
Fanatizem, ne navdušenje, navdušenje ni škodljivo.. Fanatik je nekdo, ki pobere idejo, jo uporablja dan ali dva, na hitro se mu smiselna, in že hoče prisiliti cel svet, da sprejme to idejo. Če jo ne sprejme, je pripravljen uporabiti takšne in drugačne manipulativne prijeme. Hoče širiti mir po svetu, a hkrati sam v sebi nima miru. Organizacije podobno; širijo sporočilo “miru”, a znotraj takšne organizacije niso odnosi čisto nič drugačni kot kjerkoli drugje..

Vem, težka je ta naloga (prinesti mir v svet preko Miru v lastnem srcu), zelo težka.. A kljub vsemu, potrebno se jo bo lotiti z vso resnostjo – druge poti žal ni…
 

Svami Vivekananda ~ Predanost eni ideji in distrakcije

‘Raja Yoga’, Pratyahara in dharana

vivekananda-belur_math-1899-jun19-4

(…) Odpovejte se vsem argumentacijam in drugim distrakcijam. Je sploh kaj v suhem, intelektualnem žlobudranju? Takšno početje zgolj vrže um iz ravnotežja in ga zmoti. Stvari subtilnejšega nivoja morajo biti realizirane. Bo govorjenje to naredilo? Odpovejte se takšnemu nekoristnemu govorjenju. Berite le tiste knjige, katere so napisali avtorji z duhovnimi izkušnjami.

Bodite kot školjka/indijska bisernica (pearl-oyster). V Indiji je lepa zgodba, ki pravi, da če dežuje, ko je zvezda Swati (Arcturus) v ascendentu, in kapljica tega dežja pade v školjko, kapljica postane biser. Školjke to vedo; zato pridejo na površje, ko se zvezda pojavi in čakajo, da bi ujele predragoceno kapljico. Ko kapljica pade vanje, se školjke hitro zapro in se potope na dno oceana in tam potrpežljivo razvijajo kapljice v bisere. Vi bi morali biti takšni. Najprej poslušajte, potem razumite, in naposled, pustite vse distrakcije, zaprite svoj um pred zunanjimi vplivi in se predajte razvijanju resnice znotraj sebe. Obstaja nevarnost, da zapravite svojo energijo, če vzamete idejo le zaradi njene novosti in jo potem opustite, ker ste našli novejšo. Vzemite eno stvar in ji sledite, pridite do konca; in če niste prišli do konca, se ji ne odpovejte. Tisti, ki lahko postane obseden z idejo, le on vidi luč. Tisti, ki le vzamejo košček tu in košček tam, ne bodo nikoli ničesar dosegli. Lahko požgečkajo svoje svoje živčne končiče za trenutek, ampak tu se bo končalo. Ostali bodo sužnji narave in nikoli ne bodo presegli svojih čutil.

Tisti, ki hoče biti yogi, se mora odpovedati, enkrat za vselej, preizkušanju idej. Vzemite eno idejo; naj postane ta ideja vaše življenje. Razmišljajte o njej, sanjajte o njej, živite na podlagi te ideje. Vaši možgani, mišice, živci, vsak del telesa, naj bo napolnjen s to idejo, in pustite vse ostale ideje pri miru. To je pot do uspeha in to je način, preko katerega so zrasli duhovni gigantje. Ostali so le govoreči stroji (talking-machines). Če res hočemo biti blagoslovljeni in blagosloviti druge, moramo iti globlje.

Prvi korak je, da ne vznemirjate uma, da se ne družite z osebami, kateri imajo moteče ideje. Vsi veste; določene osebe, določena mesta, določena hrana, vas bo vznemirila. Izogibajte se jim; in tisti, ki hočejo spoznati najvišje, se morajo izogniti vsakršni družbi; dobri ali slabi. Trdno vadite; ali živite ali umrete, ni pomembno. Morate se poglobiti in delati, brez da razmišljate o rezultatu. Če ste dovolj pogumni, boste čez šest mesecev popolni yogi. Ampak tisti, ki vzamejo le majhen košček in vzamejo malo od vsega, takšni ne naredijo nobenega napredka. Nobene vrednosti nima zgolj hoditi na predavanja. Tisti, ki so polni tamasa, nevedni in otopeli – tisti, katerih um se nikoli ne oprijemlje kakšne ideje, ki le strmijo po tem, da jih nekaj vznemiri – za njih sta religija in filozofija zgolj objekt zabave. Ti so nestanovitni. Slišijo govor, zdi se jim dober, in potem gredo domov in pozabijo vse skupaj. Če hočete uspeti, rabite velikansko vztrajnost, velikansko voljo. “Spil bom ocean”, pravi vztrajna duša, “in gore se bodo tresle”. Imejte takšno energijo, takšno vrste voljo, delajte trdno, in dosegli boste cilj.

 

in malo naprej, poglavje ‘Concentration: It’s practice‘; komentar na 1. Patanjalijevo sutro, 2. poglavja:

Kaj je mišljeno s “študijem”? Ne študij novel ali zgodbic, ampak študij tistih del, katera učijo osvoboditev duše. Ampak spet, ta študij ne pomeni polemičnega študija. Yogi naj bi končal svoje obdobje prerekanja. Imel je dovolj tega in je postal zadovoljen. On študira le zaradi tega, da okrepi svoje ugotovitve (convictions). ‘Vada’ in ‘siddhanta’ sta dve vrsti duhovnega znanja: ‘vada’, dokazno (argumentative), in ‘siddhanta’, dokončno (decisive). Ko je človek popolnoma neveden, vzame prvega od teh, in se prepira, bojuje in razglablja za in proti; in ko je s tem zaključil, vzame ‘siddhanto’, dokončno, in prispe do zaključka. Če zgolj prispete do zaključka ne bo zadostovalo. To mora biti realizirano. Knjig je neskončno po številu, in čas je kratek; zaradi tega je skrivnost znanja v tem, da vzamete le poglavitno. Vzemite kar je bistveno in poizkušajte po tem živeti. Obstaja stara Indijska legenda, da če postavite skodelico mleka in vode pred ‘raja-hamsa’, laboda, bo spil vso mleko in pustil vodo. Na ta način bi morali vzeti to, kar je vrednega v znanju in pustiti nesnago. Intelektualna gimnastika je sprva potrebna; ne smemo iti slepo v karkoli. Ampak yogi je prešel to vrsto argumentiranja in je prišel do zaključka, ki je nepremičen, kot skala. Edina stvar, ki jo sedaj išče je to, da okrepi ta zaključek. Ne prepirajte se, pravi, če vas kdo sili v prerekanje, bodite tiho. Ne vpletajte se v vsakršno debato, kajti prerekanje le vznemirja um. Edini namen debatiranja je treniranje uma. Ko je to doseženo, kakšen je namen, če ga še naprej vznemirjamo? Razum je omejeno orodje in nam lahko da le znanje, ki je omejeno s čutili. Yogi hoče iti preko čutil, zaradi tega mu intelekt ni v pomoč. O tem je prepričan in zaradi tega se ne pregovarja. Vsako pregovarjanja vrže njegov um iz ravnotežja, ustvari nemir v ‘chitta’; in vznemirjenje je izguba (drawback). Argumentiranje in razpravljanje sta le predhodni stopnji; so stvari preko tega. Celotno življenje ni namenjeno šolskim prepirom (schoolboy fights) in debatnim krožkom (debating societies).

 

Svami Vivekananda ~ Največji ljudje tega sveta

In ljudje mislijo, da bodo s svojo aktivnostjo in hitenjem – brez trdnih osnov – kaj bistvenega pripomogli…
 

Karma Yoga, Svoboda (ta knjiga je po novem prevedena v slovenščino)

vivekananda-kashmir-1897-group-crop (…) Nič prej ko naredimo dobro delo, že si zaželimo zaslug. Nič prej ko podarimo denar v dobrodelne namene, že hočemo videti svoje ime v časopisih. Bridkost/beda mora priti kot posledica takšnih želja.

Najimenitnejši ljudje tega sveta so zapustili ta svet nepoznani. Bude in Kristuse, katere poznamo, so le drugorazredni heroji v primerjavi z najimenitnejšimi ljudmi, o katerih svet nič ne ve. Na stotine teh ljudi je živelo v vsaki deželi in so tiho delovali. Tiho so živeli in tiho so odšli s tega sveta; in čez čas so njihove misli našle izraz v Budi in Kristusu, in preko teh so postale znane nam vsem. Največji ljudje ne iščejo zaslug ali slave za svoje znanje. Oni prepustijo svoje ideje svetu; nobenih zaslug si ne jemljejo in ne ustanavljajo šol ali sistemov v svojem imenu. Njihova celotna narava se skrije pred temi stvarmi. Oni so popolni satviki, ki nikoli ne morejo ničesar vznemiriti, ampak vse stopijo s svojo ljubeznijo. Videl sem enega takšnega Yogija (Pavhari Baba), kateri živi v votlini v Indiji. On je eden najbolj čudovitih mož, kar sem jih kdaj videl. Tako popolnoma je izgubil občutek lastne individualnosti, da lahko rečemo, da je človek v njem odšel; za seboj je pustil le oprijemljiv občutek božanskega. Če žival ugrizne njegovo roko, je pripravljen dati tudi drugo roko, seveda, če Gospod tako veli. Vse kar pride k njemu je od Boga. Sam se ne kaže ljudem, a vendar je prikaz ljubezni in resnice in dišečih idej.

Naslednji na seznamu so ljudje z malo več rajas-a ali aktivnosti, z bojevito naravo, kateri vzamejo idejo popolnih in jo predstavijo svetu. Največji ljudje tiho zberejo resnico in plemenite ideje in drugi – Buda in Kristus – gredo od kraja do kraja in jih razlagajo in uresničujejo. V življenju Gautama Bude opazimo, da neprestano ponavlja, da je on petindvajseti Buda. Štiriindvajst Bud pred njim je bilo neznanih, čeprav je ta Buda verjetno gradil na njihovih temeljih. Največji ljudje so mirni, molčeči in nepoznani. To so ljudje, ki resnično poznajo moč misli; vedo, da četudi gredo v votlino in zaprejo vrata in imajo v umu zgolj pet misli in potem odidejo s tega sveta, da bo teh pet njihovih misli živelo skozi vso večnost. Resnično, takšne misli bodo prodrle čez gore, preko oceanov in prepotovale svet. Vstopile bodo v človeška srca in možgane in dvignila može in žene, kateri jih bodo uporabili v dobro človeštva. Ti satvični ljudje so preblizu Gospodu, da bi bili aktivni in se borili, da bi delovali, se trudili, govorili in delali dobro; kot pravijo, tu na zemlji in za človeštvo.

Aktivni delavci, čeprav dobrosrčni, imajo še vedno nekaj nevednosti v sebi. Ko ima naša narava še nekaj ostankov, takrat lahko delamo. V naravi dela je, da je narejeno z motivom in navezanostjo. V prisotnosti ‘ever active Providence’, katera opazi celo padec vrabca, kako lahko človek pripiše kaj pomembnosti svojemu delu? Ali ne bi bilo to bogokletno, ko vemo, da On poskrbi za vsako najmanjšo stvar na tem svetu? Moramo stati v čudenju pred njim in reči, “naj se zgodi Tvoja volja”. Največji ljudje ne morejo delovati, kajti v njih ni navezanosti. Njihova celotna duša je odšla v Duha (Self), in tisti, kateri imajo svoje želje v Duhu, ki so večno poistoveteni z Duhom, za njih ni nobenega dela. Takšni so največji v človeštvu; ampak razen njim, mora vsakdo delati. Ko delamo, ne smemo misliti, da lahko pripomoremo k najmanjši stvari v tem vesolju. Ne moremo. Le sebi lahko pomagamo v tej gimnaziji sveta. To je pravi odnos do dela. Če delamo na ta način, če se spomnimo, da je to privilegij, ki nam je bil dan, ne bomo nikoli na nič navezani. Milijoni kot ste vi in jaz mislijo, da smo veliki ljudje tega sveta; ampak vsi umremo, in v petih minutah nas svet pozabi. Ampak življenje Boga je neskončno. “Le kdo bi lahko živel en sam trenutek, en sam trenutek dihal, če ta vsemogočni noče, da bi temu bilo tako?” On je ‘ever active Providence’. Vsa moč je znotraj Njega in v Njegovi oblasti. Na Njegov ukaz piha veter, sonce sije, zemlja živi. On je vse v vsem; On je vse in v vsem. Lahko Ga le častimo. Odpovejte se sadovom svojega dela. Delajte dobro zgolj zaradi dobrega, šele tedaj bomo preko nenavezanosti postali popolni. Spone srca se bodo tako pretrgale in okusili bomo popolno svobodo. Ta svoboda je cilj joge dela (Karma Yoge).

 

Jezus je odšel s tega sveta pri 33ih, Ramakrishna pri 50ih, Vivekananda pri 39ih, sveti Frančišek Asiški pri 44ih,.. Torej verjetno bo že držalo, da ima aktivnost na tem svetu svojo ceno – še posebno velja za tiste, ki so pretočni za Resnico, kateri “odjemljejo grehe sveta”. In v nekaj letih življenja so dosegli toliko, kot večina ne bi dosegla v nekaj sto ali tisoč letih – posvetno/mehanično/materialistično gledano. Velja pa tudi to, da je dolžina življenja v telesu nepomembna; pomembno je to, da izpolnimo svoje Poslanstvo, da izpolnjujemo Božjo Voljo; zgolj to…
 

Svami Vivekananda ~ Tat Tvam Asi

“Ti si To.” Že res, že res, vendar to je potrebno dejansko spoznati in udejanjiti…
 

iz knjige Raja Yoga

vivekananda-colombo-1897

bog in demon sta se napotila k velikemu mojstru, da se naučita o Absolutnemu (Self). Z mojstrom sta se zelo dolgo časa učila. Naposled jima mojster reče: “vidva sta to Bitje (Being), katerega iščeta”. Oba sta mislila, da sta njuni telesi to Absolutno. Precej zadovoljna sta šla vsak k svojim ljudem in rekla, “naučila sva se vse, kar se je bilo potrebno naučiti: jejte, pijte, in bodite veseli; mi smo Absolutno; nič ni večjega od nas.” Demon je bil po svoji naravi neveden (ignorant), zamegljen; zaradi tega se ni nikoli spraševal in raziskoval kaj dlje, in je bil popolnoma pomirjen z mislijo, da je on Bog in da je z Absolutnim mišljeno telo.

bog je imel čistejšo naravo. Najprej je storil napako in razmišljal takole: “jaz sem to telo, jaz sem Brahman: torej naj skrbim za telo, da bo močno in zdravo, in lepo oblečeno, in nudil mu bom vse vrste užitkov.” Ampak kmalu je spoznal, da telo ni moglo biti to, kar je imel mojster, njun učitelj, v mislih; mora obstajati nekaj višjega. Tako je šel nazaj in rekel: “Gospod, ste me naučili, da je to telo Absolutno? Če je temu tako, vidim, da vsa telesa umrejo, ampak Absolutno ne more umreti.” Modrec je odgovoril: “Sam razišči; ‘ti si To’. (Tat Tvam Asi)” Potem je bog mislil, da so vitalne sile, katere upravljajo s telesom, da je to tisto, kar naj bi bilo Absolutno. Ampak čez nekaj časa je ugotovil, da ko je jedel, so bile te vitalne sile močne, če se je pa stradal, so bile te sile šibke. bog je šel nazaj k mojstru in dejal, “Gospod, mislite, da so vitalne sile telesa Absolutno?” Modrec je odvrnil, “sam razišči; ‘ti si To’.” Bog je še enkrat več odšel domov; mislil je, da je mogoče um Absolutno. Ampak kmalu je ugotovil, da so njegove misli izredno raznolike; enkrat dobre, drugič slabe. Um je preveč spremenljiv, da bi bil Absolutno. Šel je nazaj k modrecu in rekel: “Gospod, ste mislili, da je um Absolutno. Ste to imeli v mislih?” “Ne,” je odvrnil modrec, “‘ti si To’; sam razišči.” bog je odšel domov in končno našel resnični Jaz, preko vseh misli; tistega brez rojstva ali smrti, katerega meč ne more prebosti ali ogenj zažgati, katerega zrak ne more posušiti ali voda zmočiti, brez začetka in brez konca, nepremičnega, neotipljivega, vsevednega, vsemogočnega. Ni niti telo niti um, ampak je preko obeh. Tako je bog končno našel pravo resnico; ampak ubogi demon, zahvaljujoč svoji zatrepanosti v telo, resnice ni spoznal.

Ta svet ima precej teh demonskih sil, vendar je tudi nekaj bogov. Če se nekdo odloči, da bo učil kako povečati čutne užitke, bo našel množico, ki ga bo poslušala. Če se pa nekdo odloči za najvišji cilj, bo našel malo poslušalcev. Zelo malo jih ima moč da se oprime najvišjega, še manj jih ima vztrajnost/stanovitnost, da ga dosežejo. Ampak nekaj je takšnih, ki vedo, da tudi če bi lahko telo živelo tisoč let, bi bil na koncu rezultat enak. Sile, ki telo držijo skupaj prenehajo delovati, in telo mora propasti. Ni se še rodil človek, ki bi lahko preprečil njegovemu telesu, da se spreminja. Telo je podvrženo seriji sprememb. “Tako kot v reki, ko se količina vode spreminja vsak trenutek; novo vodovje prihaja, ampak zavzame podobno obliko, tako je s tem telesom.” Vendar moramo telo vzdrževati, da bo močno in zdravo. Je najboljše orodje, kar ga imamo.

Človeško telo je najimenitnejše telo v vesolju, človek najimenitnejše bitje. Človek je višje od vseh živali, in višje od angelov; nihče ni višje od človeka..

 

Sri Ramakrishna, Kathamrita

“Ti si Gospod in jaz sem Tvoj služabnik.” To je zelo dober odnos. Toliko časa, dokler imate svoje telo za resnično, toliko časa imate občutek ločenosti; ‘jaz’ in ‘Ti’. V tem primeru je odnos ‘jaz sem služabnik Gospoda’ pravilen odnos. Percepcija ‘Jaz sem On’ ni prava.

 
 

Eckhart Tolle o prehodu na/v novo zavest

Tole je odlomek seminarja ‘Practicing Presence’ iz sedaj že daljnega leta 2004.
(za zdaj le zvočni posnetek – kar naj ostane le zvočni posnetek)

Get the Flash Player to see this content.

Vprašanje: Eckhart, kako to, da smo tu ljudje iz zdravstvenega sistema; veliko bolj se to učenje dotakne ljudi iz drugih poklicev. In zdi se, da se naš sistem podira.

Eckhart: To je ‘main stream’ zdravstveni sistem, na katerega se nanašate?

V: V Ameriki, ne vem kako je v Kanadi.

Eckhart: No, v celotnem zahodnem svetu je podobno in te dni je večji del sveta zahodni svet. Da, to je le eden od mnogih sistemov, ki kaže čedalje več znakov nedelovanja. Kjer stvari enostavno ne delujejo več; mogoče so nekoč delovale, nekoč je bilo v redu. Celoten človeški um je na ta način. Človeški um je imel svoje mesto, bila je evolucijska stopnja, skozi katero smo morali iti. Ampak produkti človeškega uma; vse te reči, ki jih je človeški um ustvaril, iz svojega stanja nepovezanosti s prostorsko-zavestjo, s Tišino, postajajo bolj in bolj nedelujoče. ‘Main stream’ zdravstveni sistem, farmacevtska industija, katera proizvede čedalje več reči, popolnoma ali v večji meri ga obvladuje želja po dobičku. Če bi našli čudežno zdravilo, ki ne bi obljubilo dobička, ga mogoče niti ne bi proizvajali.

To je le.. Vse te institucije in organizacije in korporacije; ekonomija, politika, sociala, izobraževanje, univerze. Veliko, veliko je znakov nedelovanja, kjer reči enostavno ne delujejo več. In to je zaradi tega, ker prihajamo do konca evolucijskega cikla, kar je mišljenje (thought). Biti večinoma oprt na mišljenje. In ko pridete do konca evolucijskega cikla; vsaka vrsta, ki pride do konca evolucijskega cikla; konec bo pokazal povečano znake nedelovanja. In enostaven razlog je to, da se približujete koncu cikla. To ne pomeni, da je karkoli narobe s človeškim umom, ne pomeni, da se nikoli ne bi smel zgoditi; ne! Bilo je prav, zgodilo se je, in to kar se dogaja sedaj je tudi popolnoma pravilno.

Ampak moramo videti.. Vendar nedelovanje je v vsakem posamezniku, ni le v strukturah, zunanjih strukturah, ki jih je človeški um ustvaril. Vsak posameznik, tisti, ki sedaj ne stopijo preko, tako kot vi, a še vedno jih je veliko, ki so popolnoma ujeti v zavesti ega. So nekateri mladi ljudje, še posebno tisti, ki se rodijo sorazmerno zavestnim staršem, se verjetno že rodijo z več zavedanja kot smo ga mi kdajkoli imeli, a to je še vedno manjšina. Še vedno je veliko mladih ljudi, ki se rodijo v okolje, kjer prevladuje ego, in kateri že v zelo zgodnjih letih letih kažejo znake velike nesreče, nepotrpežljivosti, nenehnega vznemirjenja, hiperaktivnosti, agresije, celo nasilja, ali čustvenega nasilja.. V vsakem posamezniku se pokaže nedelovanje, razen če je ta posameznik že stopil preko, je že šel preko ali gre preko tega, za kar je človeštvo usojeno, da gre skozi kot celota. Vi ste le začetek. Ampak dogaja se zelo hitro.

‘Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek’ (The Power of now) je prebralo že veliko ljudi, za kar ne bi mogel nikoli predvideti, da se bo tako hitro povečevalo. Ogromno ljudi se je odzvalo – celo to je še vedno manjšina, da, ampak je dovolj, hitro se povečuje. Moramo videti; nedelovanje ni le v v zunanjih strukturah, ampak tudi v vsakem posamezniku. Ampak vse je manifestacije enega nedelovanja; ni le na vašem področju, kjer delate, je v ljudeh, je v vladah, je v ekonomiji, je v korporacijah, ki so le podaljšek ega. Nikogar ni potrebno kriviti, “oh, škoda”. “Tako dober je občutek, ko krivimo te pohlepne direktorje teh korporacij in kar počno.” Seveda počno, se zgodi. In lahko jih zamenjate s katerem koli drugem egom in oni bodo to počeli. Podobno je z nepoštenimi vladami, imajo revolucijo in pravijo, “to je konec korupcije, končno, ljudje so osvobojeni”. Nova vlada prevzame oblast, kar pomeni drugi egi, in čez tri ali štiri leta se zgodi enako nepoštenje, popolnoma enako, mogoče še slabše. Tako da je ego-va potreba po več v korporacijah; vse kar jih zanima.. ne vedo za kaj so sploh tam razen tega, da rabijo proizvesti več. Več!

Torej, nedelovanje se šele začenja. Na zunanjem nivoju se šele začenja in tega bomo videli čedalje več. Veliko institucij, organizacij, korporacij; niso več uspešne. In povečuje se, da, konflikt in nasilje, ko vidimo še zadnje ostanke stare zavesti. Povečuje se zmeda v posameznih človeških bitjih, povečuje se žalost, nasilje, depresija, zmeda, norost; poiztovetenje z norimi umskimi strukturami, kolektivnimi prepričanji. Ali je to religija ali politika.

Vse to se dogaja; različne manifestacije konca ciklusa. In to je v redu, ne bi moglo biti drugače. In ko se to dogaja, se novo že razvija, znotraj nedelujočih struktur, kjer nekateri od vas delate – to je zelo lepo. Znotraj struktur, kjer reči več ne delujejo, se razvija nekaj novega, in to je vaša zavest, vaša zavest je tam.

(8.28) Do kolikšne mere se bodo morale stare strukture podreti in do kolikšne mere je možna transformacija od znotraj, tako da se stvari spremenijo odznotraj brez popolnega porušenja, tega še ne vemo. To je odvisno, od primera do primera, v nekaterih primerih se bo popolnoma porušilo, preden bo nastalo kaj novega, v drugih primerih bo bolj nežen prehod, čeprav bo nedelovanje še vedno tam, a bo mogoč malo bolj nežen prehod, ko se spremeni od znotraj. In ko bodo tisti, ki predstavljajo staro zavest, odšli; to se lahko zgodi.

Tako da ne moremo napovedati od institucije do institucije, od korporacije do korporacije, kakšno obliko bodo prevzele, ali se bodo porušile ali se bodo preobrazile od znotraj. Vse kar lahko veste in za kar ste lahko odgovorni je: vi sami, ta trenutek, notranji prostor v tem trenutku. In odzovite se na karkoli že ta trenutek zahteva. Tam boste toliko časa, dokler ste tam potrebni. In če.. če pride do nezdružljivosti med tem kar ste in vibracijsko frekvenco vašega Bitja; ko se Prisotnost prebuja se vibracijska frekvenca spreminja. In če postane nezdružljivost prevelika; med energijskim poljem okolice, kjer delate, in med vašo vibracijsko frekvenco, potem se lahko zgodi, da boste izločeni; da se boste sami odstranili ali pa vas bo iz tega okolja odstranilo življenje. Ampak če je okolje zmožno preobrazbe; potem boste vi, in tisti, kateri gredo skozi notranjo preobrazbo, privabili druge in morda boste tam ostali, ker se bo svet okoli vas preobrazil.

Tako da je zanimivo gledati, kaj se dogaja. Naj vas ne potegne v strah, nestrpnost.. Ne smete podcenjevati kako pomembno je vaše stanje zavesti – v tem kar izkusite kot svet okoli sebe. Kako.. Kako pomemben del, tega kar izkusite kot svet, je vaša zavest. Kako pomembno je to. Do tolikšne mere, da lahko v Tečaju čudežev preberemo, čeprav ne poizkušajte razumeti tega stavka. Vprašanje je bilo, “koliko ljudi je potrebnih za rešitev sveta”. In odgovor je: “Eden. In to ste vi.” Vi ste mikrokozmus celotnega sveta.

Tako da.. To kar je znotraj vas, ta moč, to je moč nemanifestiranega, Vira, Vsega, je neprimerno večja od česarkoli v manifistiranem polju, od katerekoli strukture v manifestiranem polju. In nekatere strukture so na prvi pogled precej velike. Ampak to ni nič, so le prah. Prah, pravzaprav ne prah, ampak molekule, začasno razporejene v obliko določenih struktur. Vendar nič samo po sebi.. lahko se porušijo kar tako. In veliko teh struktur se bo porušilo. Odšle..

Komunizem je se je zdel tako globoko vkopan (entrenched). Popolnoma nepremičen sistem, in celo ljudje znotraj,.. Lahko ste videli predsednike Rusije, politične organe, ljudje tam sedijo, popolnoma vkopani in nepremični. In kot da bi rekli, “tukaj se nič ne bo spremenilo. Nikoli. Strukture moči so tako zelo močne tu, da se tu ne bo nič spremenilo. Tu smo.” In potem so šle mimo vojske z velikimi raketami in tanki in vojaki.. In ko ste to videli, “tega zagotovo nič ne bo spodneslo”. In čez nekaj let je propadlo. “Kaj je bilo to?” Odšle.. In tako.. Če gledate.. Karkoli so ljudje proizvedli v manifestiranem polju in se zdi tako močno, vendar samo po sebi ni nič. Jezus je v evangeliju rekel, ko obiščejo mesto, in apostoli pravijo, “poglejte ta tempelj, te velike stebre, te velike kamne na katerih je templju zgrajen.” In Jezus odgovori približno tako, “to ni nič, je le prah. Lahko se poruši v treh dneh.” Lahko se poruši v treh sekundah.

Tako lahko je biti zaveden in verjeti, da je moč tam zunaj. In verjetno moč, ki je prevelika za vas ali moč, ki vas ogroža, in glede katere niti slučajno ne morete nič narediti ali spremeniti. Nič ni, v primerjavi.. Kajti to kar je znotraj vas je vir vsega življenja – “vi ste to”. In nič v manifestiranem polju ne more biti večje od tega, karkoli manifestirano je kot prah dima, je le.. Je le mehurček v primerjavi s tem. (15.44)

 

—– dodano v sredo, 19. oktober, 2011 ——————


 
 

Zunanje povezave

  • Eckhart Tolle – Razlozi zakaj naslov “Nova Zemlja” (A New Earth) (video)
  • Indigenous Native American Prophecy (Elders Speak part 1) (video)

 

Dvoličnost, dvojni govor

Vsaka beseda ima več pomenov. Za vsakega pomeni določena beseda nekaj drugega. Odvisno od starosti, izobrazbe, spola, religije, hobijev,…Zame beseda “Bog” pomeni nekaj drugega, kot za ateista, in čisto neka drugega kot za katolika. Ravno tako beseda svoboda, mir, demokracija,..

Različne pomene pripisujemo besedam, jasno. Torej je tudi logično, da bodo bogati ljudje oz. za iste pojme imeli drugačne predstave, politiki drugačne od civilne družbe. Kako vemo, da za politike oz. top elite demokracija, svoboda govora, mir in podobne reči pomenijo čisto nekaj, kot za običajne državljane – po tem, kako delujejo. Enostavno. Hočeš videti kakšen človek je – opazuj njegovo delovanje izven uradne sfere, obnašanje, besede, kakšne rezultate prinaša njegovo početje. Nekje sem prebral misel, ki gre nekako takole, “če hočeš spoznati človeka, si oglej njegov dom”. Privatno življenje. Swami Vivekananda pravi nekaj podobnega: “Glejte človeka pri njegovih najobičajnejših opravilih; to so v resnici stvari, ki vam bodo razkrile pravi karakter velikega človeka.” Ne toliko poslušati besede in govorjenje in oddaje in javne nastope, ampak delovanje, kako implementirajo te reči. Govori o skromnosti, potem pa se obnašati ošabno in vzvišeno – očitno govor že ni bil iskren oz. ima skromnost zanj drugačen pomen kot za vas.
 

Za nazorno ilustracijo tega se je potrudil Media4Movement in interpretiral nedavni govor Hillary Clinton, 29. januarja (?), glede dogajanja v Egiptu. Mislim, da je to obvezen del sodobne izobrazbe.

Najprej prevod original govora, tako kot ga je bilo slišati:

Rada bi nekaj rekla o dogodkih v Egiptu.

Podrobno nadaljujemo z opazovanjem situacije. Globoko nas skrbi uporaba nasilja egiptovske policije in varnostnih sil proti protestnikom. In obračamo se na Egiptovsko vlado, da naredi vse kar je v njeni moči, da umiri varnostne sile. Hkrati bi se tudi protestniki morali vzdržati nasilja in se mirno izraziti.

Kot smo večkrat povedali, podpiramo univerzalne človeške pravice egiptovskih ljudi; vključno s pravico izražanja, povezovanja in zborovanja. Pozivamo Egiptovske oblasti, da dovolijo mirne proteste in da razveljavi neljube (?) korake, ki so jih naredili, ko so onemogočili komunikacije. Ti protesti nakazujejo na to, da so globoke zamere znotraj egiptovske družbe in egiptovska vlada mora razumeti, da nasilje ne bo odstranilo teh zamer.

Kot je Obama rekel včeraj, so reforme nujne za dobrobit Egipta. Egipt je dolgo bil pomemben partner Združenih držav na temo regionalnih vprašanj. Kot partner močno verjamemo, da se mora egipčanska vlada nemudoma sestati (engage)z egiptovskimi ljudmi in izpolni potrebne ekonomske, politične in socialne reforme. Nadaljujemo z opozarjanjem egiptovske vlade, kot to delamo z drugimi vladami v regiji; za nujnost reform in večjo odprtost in sodelovanje, da bo omogočilo boljšo prihodnost za vse.

Hočemo se povezati z egiptovskimi ljudmi in njihovimi vladami, da spoznajo njihove aspiracije, da živijo demokratično družbo, ki spoštuje osnovne človekove pravice.

Ko sem bila nedavno v regiji, sem se sestala z velikim številom skupin civilne družbe, in od njih slišala o idejah, ki jih imajo, za izboljšavo njihove države. Ljudje srednjega vzhoda, kot ljudje povsod, iščejo priložnost da prispevajo in da imajo vlogo pri oblikovanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje.

Kot sem rekla v Dohvi; voditelji se morajo odzvati tem aspiracijam, in pomagati zgraditi boljšo družbo za vse. Morajo videti civilno družbo kot njihov partner, ne kot grožnjo.


 

Sedaj pa to, kar je Hillary po vsej verjetnosti mislila (približek temu; sklepamo lahko iz tega, kako ameriška politika deluje v praksi):

Kako analizirati sestanek državnih služb (state departments)

Na žalost imam nekaj pripomb protestih ljudi v Egiptu.

Nadaljujemo z uporabo naših obveščevalnih služb. Rahlo nas je strah za naš imperij v regiji in rahlo nam je nerodno, da smo financirali egiptovske varnostne službe, da so zatirale svoj lasten narod. In obračamo se na 30 letno diktatorstvo v Egiptu, da naredi vse kar je v njihovi moči, da zaščiti naše interese. Hkrati spodbujamo del protestnikov, da so bolj nasilni od egiptovske vojske.

Kot smo že mnogokrat povedali, podpiramo človekove pravice za privilegirane, kadar je to politično koristno za nas vključno s svobodo govora, razen v naši lastni državi, če se priključite kakšni od odpadniških skupin. Pozivamo egipčansko mafijo, da uporabi skrite CIA načine, podobne tistim, uporabljene v COINTEL programu. In da sledi podobnim ukrepom kot so bili uporabljani v uradu Honduran 2009, ko so/smo prerezali komunikacije. Ti protesti nakazujejo na dejstvo, da je Egipt drugi največji prejemnik ameriške pomoči, takoj za Izraelom. In da mora egiptovski režim, ki ga podpiramo s 1.3 milijarde dolarjev (v letu 2010) in vojaško pomočjo (solzivci, puške, tanki, urjenje), razumeti, da bi mogoče z dovolj nasilja te proteste zaustavili.

Kot je Obama včeraj povedal, reforme, ampak ne navdihujoča revolucija, je poglavitna za Egipt. Egipt je dolgo bil pomembna lutka Združenih Držav pri finančnih poslih, Kot partner ne vemo, kaj bomo naredili, če se bo politična klima v regiji spremenila. Egiptovska vlada se mora zateči k bolj neoliberalni Svetovni Banki in IMF politiki, da uvede navidezne poizkuse (whitewashed attempt), da se bo zgledalo, da je zaskrbljena s problemi množic. Nadaljujemo z vohunjenjem na egiptovske ljudi, kot to delamo znotraj naših meja in drugod po svetu. Nujno se je držati stabilnih ekonomskih interesov za dobiček na račun ljudstva, in da spodbujamo sodelovanje ameriških podjetij, da zaslužijo v tujini.

Hočemo postati partner z Egipčansko oligarhijo (“vlada majhnega števila odličnikov”) in kogarkoli bomo v prihodnje imenovali kot naslednjo vlado, da bomo lahko vsilili svojo potrebo po nadvladi in zaščitili svoje naftne interese za našo pretirano porabo, ki podpira našo strategijo imperializma, za vzdrževanja preko 1180 vojaških baz po svetu.

Ko sem bila nedavno v regiji in stanovala v hotelu s petimi zvezdicami daleč stran od revščine ljudi, sem se srečala z ubogljivimi skupinami in sem jim razložila, da smo strmoglavili Saddama Husseina, ko je bil primeren čas, in da sedaj nismo pripravljeni na odhod Mubarak-a. Hočemo da ste prepričani, da so ljudje na bližnjem vzhodu večinoma teroristi, še posebno, da se boste bali Muslimanov. Ti ljudje se hočejo rešiti revščine, ki smo jo mi spodbujali z našo tujo “pomočjo”. In hočemo (?), da imajo ti ljudje malo ali nič vloge pri oblikovanju njihovih življenj.

Zato sem rekla v Dohi; voditelje, ki jih namestimo, morajo preprečiti takšno vrsto revolucije in nam pomagajo zagotoviti, da lahko bogati živijo razkošno življenje na račun skupnih virov. Nadaljevati morajo z ignoriranjem te revolucija, da ljudje v ZDA ne bodo dobili enakih idej.
 

“Igre je konec.

..da zaščitijo te naravne vir se vojskujejo (doma in po svetu), da podpirajo režime, ki so proti volj njihovega ljudstva..

vse dokler se ne zbudimo”
 

Protesters Are Awesome: Christians Protecting Praying Muslims in Egypt
“Protesters Are Awesome: Christians Protecting Praying Muslims”
vir; hvala malibuda.eu za link do te slike

Sri Ramakrishna ~ Spoznanje Boga

Sri Ramakrishna Paramahamsa Sri Ramakrishna Paramahamsa (18. Februar, 1836 – 16. Avgust, 1886). Mistik iz 19. stoletja, Indija, učitelj Svamija Vivekanande.

——————————

Iz Kathamrite:

Ne glede na to, koliko je nekdo preštudiral knjig, vse je zamanj, če ni ljubezni in pobožnosti (bhakti) do Boga, če ni močne želje da Ga spoznamo. Navaden učenjak brez razlikovanja (discrimination, viveka) in ne-navezanosti (non-attachment, vairagya) ima svojo pozornost zakoreninjeno na ‘poželenju in pohlepu’ (ali ‘ženskah in zlatu’). Jastreb leta visoko, ampak njegove oči so uprte v mrtve živali (charnel pits where carcasses of animals are burnt).

Znanje, ki človeka vodi k spoznanju Boga je resnično znanje. Vse ostalo je nepomembno.

(…)

To, da Bog obstaja lahko ugotovimo, če pogledamo v vesolje. Ampak eno je, če o Njem slišimo, drugo, če Ga vidimo, in spet čisto nekaj drugega, če z Njim govorimo. Nekateri so slišali o mleku, drugi so ga videli, in tretji so mleko pili. Nekdo je vesel, če vidi mleko, ampak mleko ga naredi močnega in poživi le, če ga pije. Mir je mogoče doseči, ko vidiš Boga; nekdo občuti blaženost in ga ta poživi le, če se z Njim pogovarja.

Želja po odrešenju in koprnenje po Bogu je odvisno od pravega časa.

učenec: Nimam časa, da bi se zatekel k Bogu.

Sri Ramakrishna (smeje): Res je, če ni še pravi čas, se nič ne zgodi. Pred spanjem je deček rekel svoji materi: “Mati, prosim zbudi me, ko bom zaklical klic narave.” Mati je odgovorila: “Sin, pritisk klica te bo sam zbudil. Jaz te ne rabim buditi.”

Bog se je že odločil, kaj bo vsak prejel. Tašča je včasih dajala določeno vsoto riža svojim snaham, odmerjeno s skodelico. Dekleta niso dobile dovolj riža. En dan, na veliko veselje deklet, se je skodelica razbila. Tašča je nato rekla: “Lahko plešete in vriskate, moji otroci, ampak količino lahko prav tako dobro odmerim s svojimi rokami.'”

Daj Gospodu pooblastilo (power of attorrney).

Kaj drugega lahko storiš? Predaj Njemu vse kar imaš in daj Njemu pooblastilo. Naj On naredi, kar smatra, da je zate najboljše. Če daš svojo odgovornost velikemu človeku, ti ne bo nikoli škodoval.

Seveda je potrebno delati vaje. Ampak obstajata dve vrsti duhovnih aspirantov. Eni imajo naravo majhne opice, in drugi naravo majhne mačke. Mali opici nekako uspe, da se drži svoje matere. Ravno tako, nekateri aspiranti mislijo, da če hočejo doseči Boga, morajo velikokrat ponoviti Njegovo ime, meditirati določen čas, in narediti določeno količino vaj. Ta vrsta aspirantov skuša doseči Boga z lastnimi napori.

Na drugi strani, mala mačka se ne more držati svoje matere. Vse kar naredi je, da se uleže kjer je, in mijavka svoji materi – naj mati naredi karkoli hoče. Mati mačka jo včasih nese v posteljo, ali pa jo posadi zraven kopice drv. Mati jo bo dvignila z gobcem in jo nesla kamorkoli hoče. Ravno tako, so določeni aspiranti, ki ne računajo koliko duhovnih vaj naredijo; kolikokrat ponovijo njegovo ime, kako dolgo meditirajo in tako naprej. Oni le ihtijo in ga kličejo z velikim hrepenenjem. Bog jih sliši in ne more ostati odsoten, ampak se jim pokaže in jim dovoli, da Ga vidijo.