Archive for the 'Religije' Category

Enochova knjiga in poslednji casi

V bistvu: resnično duhovnega človeka trenutna norost in zabloda sedanjega sveta/civilizacije/(miselnosti, ki vlada), niti ne moti oz. ne bi smela presenečati.

book-of-enoch

youtube.com/watch?v=F3ppHPVXflg (Constellation62)
ancienttexts.org/library/ethiopian/enoch/
book of enoch, book for the final generation (povzetek) youtu.be/hgOG9zmMkbA?t=55m39s

Kajti prerokb, napovedi, ki pred rojstvom/vstajenjem nečesa resnično novega vidijo izredno težke čase, in uničenja vsega, kar je zastarelo in ni več v skladu s prihajajočimi energijami/frekvencami, je mnogo: evangeliji (‘govor o ponovnem prihodu’), preroki (npr Izaija), celotna knjiga Razodetja, knjige kot so Koran, pa tale Enochova knjiga, Nostradamusove prerokbe, Edgar Cayce, Narnia (zadnja, 7. knjiga), Gospodar prstanov,..

Sedanja zgrešena pota prizadenejo le tiste, ki se zbudijo iz laži o lepem trenutnem svetu, o napredku, svobodi, veličini ‘homo sapiens-sapiens-a’, in vsemogočnosti današnje civilizacije,.. in šok, ki ga doživijo, ko vidijo resnično podobo sveta v nasprotju z “navideznim filmom”, zna biti precej boleč.

Pravzaprav, večja kot je zaslepljenost/aroganca, večji in bolj boleč je šok. Večje kot je oklepanje starega, večje je trpljenje, ko to staro izginja. … Večje je oklepanje, večja kot je želja po ohranitvi starega, bolj in bolj se iluzija povečuje; bolj se iluzija povečuje, slabše so človekove sposobnosti; slabše so človekove sposobnosti, večja je odvisnost od sistema in tehnologije, misleč, da lahko tehnologija človeka reši pred soočenjem z lastno norostjo, lastno nesposobnostjo, pred soočenjem s posledicami lastnih dejanj. …
 

Razodetje je še ena taka lepa knjigca. — Razodetje, odkrivanje tistega, kar je bilo zakrito/prekrito; drugo ime za to knjigo je Apokalipsa, kar je sinonim za, sskj: “grozljivo veličastni opisi konca sveta”. Čeprav apokalipsa izvira iz grščine in pomeni ravno “od-kritje”, razodetje znanja (“disclosure of knowledge, lifting of the veil or revelation”). Gori že omenjeno: je smiselno, da razodetje znanja, razodetje nečesa, kar je bilo pozabljeno in skrito, da je to povezano z uničenjem nečesa drugega; uničenjem laži, lažnega znanja/vedenja, in vsega, kar je bilo zgrajeno na teh temeljih.

Razodetje je tudi poslednja knjiga v Bibliji. In eden od zadnjih verzov se glasi (22. poglavje):

11 Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej.

Ko je bilo že vse povedano, ko so bila dana opozorila spet in spet, je konec nekako spravljiv. Brez kakšnega posebnega siljenja, brez prisile, zgolj: če boste šli po tej poti, vas čaka eno, če boste šli po tej poti, vas čaka drugo.

In naprej:

12 Glej, pridem kmalu in z menoj pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovih delih. 13 Jaz sem Alfa in Omega. Prvi in Zadnji, začetek in konec.

14 Blagor njim, ki perejo svoja oblačila, da bi imeli pravico od drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto. 15 Zunaj pa ostanejo psi in čarovniki, nečistniki in ubijalci, malikovalci in vsi, ki ljubijo laž in živijo iz nje!

Je sicer malo žalosti/sočutja prisotnega za tiste, ki so izbrali drugo pot, a… “takšno je življenje”.
 

sv. Pavel ~ Sadovi duha in dela mesa

naslednji odstavek je ravno tako velikokrat citiran, tudi izven (strogo) krščanskih krogov, npr. E.Haich.

sv. Pavel, Pismo Galačanom, 5,16-26; ‘Sadovi duha in dela mesa’:
(http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=gal+5&id3=1&pos=0&set=6&l=sl&idp0=4&idp1=8&idp2=39)

16 Pravim torej: Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa. 17 Zakaj meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč medsebojno nasprotujeta, tako da ne delate tega, kar bi hoteli. 18 Toda če se daste voditi duhu, niste pod postavo. 19 Sicer pa so dela mesa znana. To so: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, 20 malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstvo, 21 nevoščljivost, pijančevanje, žretje in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali božjega kraljestva.
22 Sad duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, 23 krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. 24 Tisti, ki so Kristusovi, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. 25 Če živimo iz duha, tudi delajmo po duhu. 26 Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo.

Angelica Zambrano ~ Pekel in nebesa

Nekako tkole to gre:
 

Angelica Zambrano – 23 hours Dead, Hell and Heaven Testimony
 

Verovati ali ne ~ oddaja prepojena z modrostmi

polnocni klub verovati ali neTokratni polnočni klub je bil eden boljših v zgodovini te oddaje. Toliko modrih besed in energije na enem kupu še nisem slišal na televiziji.

V gosteh je bil pater Pavle Jakob, kot predstavnik Cerkve, dr. Lev Kreft, kot predstavnik ateizma, Vida Žabot in Marjetka Čas, kot predstavnici novega pogleda na religijo, torej na nek način predstavnici duhovnosti.

Najbolj me je presenetil pater Pavle, kajti kot predstavnik tisočletne religije, je govoril popolnoma v nasprotju, kar sem sam osebno doživljal v domači okolici. Govoril je skorajda tako kot pravi mojstri modrosti, nisem mogel verjeti kaj slišim.. Čeprav če malo pomislim, je kar nekaj takih katoliških predstavnikov, ki zelo lepo govorijo, kako je pa v praksi pa ne vem. Je pa tako kot pri vsaki organizaciji, eni bolj dojamejo nauk, drugi manj.

Tudi Kreft kot predstavnik ateizma je govoril izjemno modro. Različni aspekti, vendar so govorili praktično o isti stvari; vsi imajo vero v otroke, da jim je potrebno “pustiti svobodo” in jih poslušati, imajo vero v povezanost vsega kar je, v ljubezen,..

Pater Pavle Jakob

  • Človek potrebuje neko podobo, ampak se mi zdi zelo pomembno, da te podobe preraščamo.
  • Potem, kadar človek začne s tehniko, gremo v malikovanje, gremo v magijo. Bog kot tak ni več prisoten. Ne more biti.
  • Prav tukaj mislim, da tudi naprej potem rečemo, ker verujem v osebnega Boga, tudi posledično verjamem v to enotnost celotnega stvarstva, tudi mojo vlogo in vpetost v to stvarstvo. Verjamem v ljubezen, ker ima zadaj nekoga ljubečega. In vem, nekdo me ima rad, nekdo je z menoj v vsakem primeru, ne glede na to, kaj naredim in kako sem.
  • Jaz si ne predstavljam vere, ki ne bi poznala dvoma. Mislim, da je to sestavni del vere… Dvom je izjemno dobra stvar v veri. Ker te porine ven iz nekega zavetišča, nekega zapečka, te vrže ven v veter, v sneg, v burjo.
  • Življenje ni tako poceni. Življenje je včasih zelo krvavo, je zelo težko. Je zelo naporno in s tabletkami ne rešujemo stvari. Je treba iti veliko bolj globoko. Jezus nam velikokrat pravi, odrinite na globoko. Bog ni poceni. Je zastonj, ampak ni poceni.
  • Jaz ne verjamem v vero, kjer ni osebnega iskustva z Bogom. Kjer tudi nimam neko osebno izkustvo neke resnice. Če do tega ne pridem, je to mrtva črka…. Samo črka zase nima življenja. To je samo nek filozofski Bog.

Vida Žabot; povedala odlične citate od Sokrata, sv. Avguština, Marksa in Junga

  • So pa druge oblike verovanja, na katere se ljudje oprijemajo, kot da bi v vsem tem iskanju nečesa iskali gotovost bolj kot odgovore na resnico ali kaj.
  • Mislim, daje premalo ljudi še na tem svetu, ki bi prisluhnili otrokom, ne pa da bi jih šli učiti.
  • Globoka zavest, in to je potem ljubezen. In temu so nam v veri rekli Sv. Duh. To je to, ko ti živiš, ko te vodi ta duh ljubezni, potem postaneš močan. Takrat postaneš nesmrten, vsemogočen, itd. Takrat se spomniš, da si eno z vsem tistim, kar si prej mogoče kot otrok gledal daleč med zvezdami, onkraj tebe.
  • Mislim, da mi kot odrasli, starši, učitelji, profesorji, ne smemo učiti mladih o vrednotah, o smislu, ampak jih vzpodbujati, da se spomnijo.
  • ..in potem pojdimo notri v našo galaksijo, v našo neskončnost, in bomo našli radost.

Dr. Lev Kreft

  • Ker se mi je zdelo, da mora človek živeti tako kot misli, da mora živeti, ne da bi se opiral na Boga.
  • Zavera v ateizem pa ni nič boljša, in to je tisto, kar smo imeli v prejšnjih časih.
  • In drugič, občutek, da boš tako rekoč res Božjo besedo spoznal do konca in jo tako rekoč lahko še naprej sam pisal, se mi zdi napuh, ki pa nima osnove. Skratka, tudi te vrste verovanj, ki gojijo napuh. (o kabali)

Marjetka Čas

  • Da ima človek v svojem imenu – v slovenski besedi je tudi love. Slovenija in človek.
  • Ampak je treba pa vedeti, da je ta egoizem v tebi bolj ko rasteš, težja je pot.
  • In ko ti to prepoznavaš, kako to deluje, moraš ti stalno rasti, da to potrebuješ, da si ponižen v pravi besedi. Skromen. Kot tista drobna mala marjetica na travniku, ki tudi pozimi cveti. Da se ne podomišljaviš.
  • In takrat sem se jaz ponižala in sem začela otroke spoštovati in to se mi zdi, da je najlepše.

Kaj pomeni večni pekel, večno trpljenje?

Večinoma sprejeta predstava povprečnega kristjana je ta (čeprav po hitrem pregledu biblije nisem našel nič – bom vesel razlage), da živiš to eno življenje, ki odloča o tem, kje boš preživel vso nadaljnjo večnost: v peklu (trpljenje), vicah ali morda v nebesih.

Budisti imajo na drugi strani podoben koncept, s to razliko, da je pri njih v veljavi reinkarnacija (za katero je veliko dokazov). Živiš to življenje in če nisi “dovolj dobro opravil naloge,” se ponovno rodiš v življenje na Zemlji. Za budiste pa velja DUKKHA, prva od štirih plemenitih resnic, ki pravi, da je življenje (podvrženo) trpljenju – to lahko enačimo z izvirnim grehom pri krščanstvu (rodimo se v svet, ki je že podvržen neki “začetni napaki”).

Če nisi dovolj dobro opravil naloge v tem življenju, ki pomeni oz. je podvrženo trpljenju, si obsojen na ponovno rojstvo na tem planetu, ker pa je življenje podvrženo trpljenju, si na ta način prisiljen živeti v večnem trpljenju (z občasnimi prebliski užitkov) – vse dokler nisi odrešen po krščanskem nauku oz. ne dosežeš konca trpljenja po budistično.

V budizmu imaš torej priložnost, da morda v naslednjem življenju dosežeš konec trpljenja, pri krščanstvu pa je ta nauk malo po svoje interpretiran, vendar v svojem bistvu govorita oba o popolnoma enaki zadevi. Če še drugače povem, “večni pekel” po budistično pomeni večno reinkarniranje v trpeče življenje na Zemlji. To je torej eden ob pokazateljev, da se religije razlikujejo le na površju, v svojem bistvu so pa enake – ene bolj, druge manj.
 

Če razvijem to razmišljanje še naprej, je tolažba, da se bom spet naslednje življenje rodil, podoživel enako trpljenje kot ga živim sedaj in imel priložnost, da dosežem konec trpljenja, dokaj slaba tolažba – v praksi nič drugačna od večnega pekla, ki generira le malo več strahu.

Meni mora biti to trpljenje, ki sem ga doživljal in ga še doživljam sedaj, toliko “odveč” (ne glede na to, da so se nekateri s tem sprijaznili), da bom iskal rešitve, da bom iskal poti, kako se tega trpljenja “znebiti” oziroma kako to trpljenje preseči (ne potlačiti niti zanikati niti se slepiti da ga ni) – v celoti preseči, ne le delno.

Vprašanje, ki si ga naj vsak zastavi: “Čemu ne bi začel kar sedaj, takoj zdaj, še ta trenutek – mar nisem že dovolj pretrpel?”

Opomba: V končni fazi je trpljenje vedno PSIHOLOŠKO, zunanji dogodki so kvečjemu sprožilec. Ko človek “doseže” konec trpljenja oz. odrešitev/razsvetljenje, lahko živi svoboden pred trpljenjem ne glede na zunanje okoliščine, ki se vedno spreminjajo.

Pravi pomen (izvirnega) greha

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Zato tudi rek, “pot v pekel je posejana z dobrimi nameni.” Religije, so mogoče v začetku imele dober namen, potem pa se je to sprevrglo v grozodejstva (pokristjanjevanje, križarske vojne, inkvizicija). Ravno tako komunizem in danes neo-con (neo konzervativci; Bush, Chaney,…), počnejo grozne stvari po svetu pod krinko dobrega namena. Nekateri sicer vedo kaj delajo, a množica ki sledi, misli da dela dobro.

Znano je, če se z nasiljem in zlom borim proti zlu, sem zlo še povečal, kajti naselilo se je v meni in tako niti ni bistveno, katera stran bo zmagala. Zlo bo vedno ostalo. Zato so Martin Luther King, Gandi in vsi duhovni mojstri poudarjali in to še vedno počno, da je tak način boja obsojen na propad. Zato je edina prava revolucija revolucija duha. Nasilne revolucije, v srcih jezni in razočarani protestniki ter aktivisti bodo ustvarili le še več starega. Še kako so v njih prisotni uničujoči vzorci ega, med drugim tudi ločevanje z vso negativnostjo “na nas, ki sledimo spet nekim zapovedim, in na druge, ki jih je potrebno prepričati (tako ali drugače), da imamo mi prav.”

George Orwell to lepo opiše v Živalski farmi. Kjer se živali rešijo svojega nesposobnega in zapitega gospodarja. Nekaj časa gre sicer v redu, a ne traja dolgo, ko oblast prevzame moči željan prašič in kmalu postane celo hujši kot prejšnji gospodar. Živali se tako rekoč niso rešile izvirnega greha, niso se rešile ega, zato so ustvarile isto oziroma še hujše zlo kot je bilo pred tem. In če pogledamo zgodovino človeštva, še posebej zadnjih 100 let, vidimo, da smo na enaki poti kot te živali. Ustvarjamo čedalje hujša grozodejstva, danes pa smo na pragu nove vojne, ki utegne imeti katastrofalne posledice..

Kako se tega torej rešiti, kako doseči odrešitev?

Ali kako jesti z “drevesa življenja” (genesis 3:22)? Več kot dva tisoč let zgodovine kaže, da s prepovedmi ne gre. Smejim se ko mi pravijo, da je človek inteligentno bitje, kajti če bi bilo, ne bi še vedno vztrajalo pri starih vzorcih/navadah/prepričanjih, ki nikakor ne delujejo. Na videz lahko sicer s prepovedmi naredimo kot nam je zapovedano, se delamo, kot da je vse v redu, se celo smehljamo, vendar v notranjosti nas razžira. Na zunaj lahko ubogamo vsa ta družbena pravila in versko policijo, ampak v notranjosti se ne počutimo v redu.

Prepoved in kazen lahko prisili učenca, da tiho posluša in posluša, ne more ga pa prisiliti k razmišljanju, k izražanju samega sebe, k iskrenosti. Prepoved izhoda v službi lahko zagotovi prisotnost delavcev, ne more pa zagotoviti večje učinkovitosti, večje zagnanosti. Prepoved hitre vožnje skozi naselje lahko prepreči divjanje v nekem kraju, ne more pa preprečiti divjanja po (nepreglednih) regionalnih cestah, kjer je tudi največ smrtnih nesreč.

Nezrelo je tudi reči, da greš zaradi greha v pekel, razen če se spoveš za to poklicanemu duhovniku, ki ima edini povezavo z bogom. Kajti to je tako, kot če vas jaz postavim v trgovino s porcelanom, ugasnem luč ter vam zapovem, da morate police preurediti ob tem pa če karkoli razbije, boste obsojeni na večen pekel – no, edino jaz vas lahko rešim, za ceno poslušnosti in denarja. Brezupno je, obsojeni ste na notranji propad in suženjstvo. Edini smiseln izhod iz tega je, da prižgete luč, da najdete stikalo, potem bo vse izjemno preprosto.

Jasno je, da je od zunaj vsiljena zakonodaja/grožnje/ustrahovanje le začasna in zelo slaba rešitev, ki kliče po korenitejših spremembah. Notranje stiske, samomori, porast farmacevtske industrije, rakavih obolenj, nespečnosti, stresa, živčnosti,.. je glasen alarm po revoluciji, ki bo predvsem na ravni človeške duhovnosti, ki bo odpravila izvirni greh in jedla z drevesa življenja. Ni to zgolj problem nekih posameznikov, ki so ponesrečeni primerki, pač pa je to problem čisto vsakega posameznika in zato temeljni problem družbe, o katerem bi se bilo potrebno več pogovarjati, več pogovarjati in poiskati rešitve, ki delujejo. Saj imamo strokovnjake na tem področju, ki je v končni fazi le duhovnost, imamo rešitve. Oprah je recimo pri tem z Eckhart Tolle-jem naredila izjemen korak in pokazala pot v pravo smer vsem medijem, ki hočejo narediti kaj dobrega za človeštvo.
 

Kako torej jesti z drevesa večnega življenja? Niti ni rešitev v umski manipulaciji ali kakršnem podobnem pranju možganov ali hipnozo, to ego le uspava/potlači – za nekaj časa. Sprememba mora biti korenita, segati v globine, preko uma/ega/misli – to pa je le globoko zakoreninjen sedanji trenutek, kajti to je tudi edino kar v življenju obstaja. Preteklost in prihodnost sta le v glavi in večinoma nepotrebni/ponavljalni, torej ego.

Preko ega gremo s postopnim branjem zbudise.net in podobnih strani, z branjem vrhunskih duhovnih knjig, s poslušanjem govorov in ODDAJ, z obiskom kakšnega kvalitetnega tečaja (Umetnost življenja) predvsem pa lastna angažiranost. Vi sami morate spoznati, da tako ne gre več naprej in vi sami ste tisti, ki morate narediti to spremembo – drugi so lahko le v pomoč, le dober kažipot, to je pa tudi vse. Torej vse te nauke je potrebno živeti v vsakodnevno, delati majhne a pomembne vaje vsak dan. Na začetku bo malo težje, potem pa čedalje lažje. Saj veste kako je z navadami: “Navade so trdovratne, a zagotovo odmrejo – če smo vztrajni, potem odmrejo.” S časoma se bo tudi pokazal učinek, tako kot je pri negi vrta.

Smrt in vstajenje

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Mogoče je tudi to Goethe mislil, ko je rekel: “Nihče ni bolj zasužnjen kot tisti, ki zmotno misli, da je svoboden.”

Predvsem to nas učijo miti, kako preseči ego ali vsaj stare vzorce, ne pa nekega fizičnega dosežka, iz katerega se naredi dobesedno interpretacijo ter zahteva slepo verjetje.

Pa saj je to čisto naraven/življenjski princip, tega je polno v naravi. Sonce vsak dam umre in se znova rodi, Luna vsak mesec, narava (rastline, drevesa, cvetlice) vsako leto. Nekatere živali menjajo kožo, druga ozemlja. Potem imamo tu naravne katastrofe, ko recimo v požarih čisto pogori na tisoče kvadratnih kilometrov starega gozda, na katerem potem zraste novo, sveže življenje. Nevihte so drug primer, ko se celo nebo stemni, a zrak je po nevihti svež.

Vse umira in se ponovno rojeva, torej se je smiselno vprašati: “Kolikokrat za starimi prepričanji/vzorci/navadami umrem jaz?”