Archive for the 'Pot v notranjost' Category

Zlatko Sudac – Kako pristopiti k spovedi

Published on December 15, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , , , .

Deset let sem že duhovnik, nič posebnega ni to. Deset let. Ampak v desetih letih sem nekaj spoznal; da je malo tistih, kateri se znajo iskreno in pravilno izpovedati. Žalostno, ampak tako je. Malo je ljudi, kateri se znajo pravilno opraviti spoved. In to je prav tako milost, in priporočam, da za to molimo k Bogu. Pravilna spoved je velika reč. Vse kar je dobro je lahko nevarno, veste? Prav tako milost spovedi ni izjema, ni nekaj, kar je za vse le dobro. Vitamini so dobri, a se lahko predozirajo. Kakšne in kdaj je potrebno biti pozoren pri spovedi? To vam želim sedaj povedati, ker se vas bo večina želela izpovedati. Ko naložite preveč krivde nase, ko si naložite prevelik strah pred Bogom, ko si naložite sovraštvo, tedaj spoved postane zelo zelo nevarna. Poslušajte, nič na tem svetu ni tako lahko kot dobiti oproščenje od Boga. Bog je pripravljen nam dati odpuščanje, če smo le mi pripravljeni dobiti odpuščanje. Problem nikoli ni v Bogu, ljudje. Nikoli. Vedno v nas, ljudeh. Lepo prispodobo nam pove Jezus v svetem pismu, ko je govora o tej temi. Oče ima dva sinova. Oče je prispodoba za nebeškega očeta, dva sinova, dve kategorije ljudi. (..)

(..) Hočem reči, da nič ne more stati na poti Božje milosti. Pa kakšen greh! Greh ni problem! Kaj je problem? Problem je stanje v vaši duši. Problem je, da vas je hudič prepričal, da ste se toliko umazali, da nimate več možnosti, da bi vas Bog sprejel. To je problem. (..) Katera je Petrova veličina? (..)

(…)

Vi ne morete nebes zaslužiti, vaše mesto vas v nebesih čaka. Edino kar lahko naredite je, da se začnete tega zavedati in začnete ljubiti Boga. Kajti grešili boste tako dolgo, kot boste živeli. Ni problem greh, ponavljam, učite se na svojih napakah. Ni mogoče, da se človek 50 let izpoveduje eno in isto. Ni mogoče! Spoved ne sme biti izgovor, da lahko še naprej grešite! Ni mogoče (ne može)! Tedaj nekaj ni v redu z vašo spovedjo. Takšen kraval smo ustvarili okoli spovedi, da so ljudje popolnoma zmedeni. Ali so se izpovedali vseh grehov, ali so kakšnega pozabili. Pa kdo se bo vsega spomnil! Ali se spomnijo datuma svoje prejšnje spovedi. Jaz ne vem, kdaj se je rodila moja mama! Ob tem, ali so opravili popolno ali nepopolno spoved. Pa kaj je popolnega na tem nepopolnem svetu! A tisto najbolj pomembno, kar je Jezus izrecno rekel, to smo vsi pozabili. (..) Prvo, odpustite bližnjemu. In kako to deluje v praksi? (..)

 

(..) Nihče nima večje ljubezni od tistega, ki da svoje življenje za druge. To je ljubezen! Ne tisto, kar nam Big Brotherji in ostale neumnosti na televiziji prikazujejo. (..)

DRUGO. Povedal sem na primeru Petra. Jezus nam vsem pravi, pridite k meni, recite, da me ljubite in vaši grehi vam bodo odpuščeni. Sprejmite Jezusa, začnite ga ljubiti! Ampak ljubiti, biti zavesten Boga, predati se mu, misliti na Boga! Tu je! Delate, vozite,.. prisotnost Boga je tu! Tako se Boga živi, ne le tistih pol ure v cerkvi. Imejte ga v srcu, nosite ga! Bog je tu, živite ga! Naj bo zakoreninjen v to resničnost. Saj če bi si to želeli, bi vam to Bog dal, ampak ljudje si tega niti ne želijo. Toliko so daleč da niti ne vedo več, kaj bi si želeli dobrega, Božjega. (..)

Ne morete služiti dvema gospodarjema, ne morete sedeti na dveh stolih. Ne morete. Svojemu egoizmu, pohotnosti, pohlepnosti, temu in onemu in Bogu, ni mogoče! To je dokaz, da vas mora spoved spreminjati, molitev vas mora spreminjati. Evharistija, vrhunec molitve, to vas mora spreminjati! Če vas molitev ne spreminja, nekaj ni v redu z vašo molitvijo. Nekaj ni v redu z vašim pristopom. (..) Želiš po poti z bogom naprej, in če spet padeš, si se vsaj boril. Ampak borite se! Nihče od nas se do krvi ne upre grehu! Borite se ljudje! “Pa saj bo Bog.” Pa dajte vi. Vse štiri v zrak in Sudac bo položil roke name – ne bo! (..)

 

Sri Ramakrishna ~ Poučevanje ljudi

Published on June 7, 2011 in Pot v notranjost and Prevedeno. 0 Comments Tags: , , , .

 
Kathamrita; 1. knjiga, 1. poglavje:

Sri Ramakrishna (ostro) – Za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči. Kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo. Kdo si ti, da boš učil druge? Ta, ki je Gospod vesolja, On bo učil. Ta, ki je naredil to vesolje, luno, sonce, letne časa, človeška bitja in zveri, Ta, ki je poskrbel, da ljudje in zveri ne bodo lačni, in naredil starše, da vzgajajo in ljubijo, Ta bo učil. On je toliko naredil, ali ne bo tudi tega poskrbel? Če je potreba po učenju, bo Bog zagotovo naredil tako, da bodo ljudje razumeli. In tudi, Bog je antaryamin (poznavalec notranjega srca). Če je kakšna napaka pri čaščenju glinene podobe, ali On ne ve, da Njega kličejo? On je zadovoljen s takšnim načinom čaščenja. Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga).

Govoril si o čaščenju glinenih podob. Četudi so narejene iz gline, morajo biti čaščene. Gospod sam je poskrbel za različne oblike čaščenja. Ta, ki je Gospod vesolja, je naredil vse to, da ustreza ljudem na različnih stopnjah življenja. Tudi mati svojim otrokom pripravi hrano tako, da vsak dobi, kar mu ustreza.

 

Kathamrita; 4. knjiga, 27. poglavje

Sri Ramakrishna – Če ne dobite Božjega ukaza, ne morete učiti drugih. Potem ko je prispel od Vedenja, je Shankaracharya (oz. Adi Shankara, indijski filozof, op. pr.) obdržal ‘jaz znanja’, da je lahko učil človeštvo. Ampak pridiganje, če Njega niste spoznali! Kaj dobrega lahko to prinese ljudem?

Šel sem k Nandan Bagan-u, Brahmo Samaj. Ko so opravili s čaščenjem, je voditelj govoril iz govorniškega odra. Medtem ko je bral vnaprej pripravljeno predavanje, je pogledoval naokoli. Celo ko so meditirali, je sem ter tja odprl oči, da bi videl, kaj se dogaja.

Tisti, ki ni spoznal Boga, ne more dajati pravih navodil. Kakšno reč lahko pravilno pove, a naslednje, kar bo rekel, bo popolna zmešnjava.

 

Kathamrita; 1. knjiga, 6. poglavje:

Vprašanje – Ali lahko ‘nedozoreli jaz’ ustvari organizacijo?

Sri Ramakrishna – Rekel sem Keshab (Chandra) Sen-u (vodja bengalijske organizacije Brahmo Samaj, op. pr.); da ‘jaz’ sem voditelj organizacije, ‘jaz’ sem to naredil, ‘jaz’ dajem navodila človeštvu, ta ‘jaz’ je ‘nedozoreli jaz’. Zelo težko je promovirati religijo. Brez božjega ukaza to ni mogoče. Njegov ukaz je potreben. Na primer, Sukadeva je prejel ukaz, da recitira zgodbo o Bhagavatu. Nič ni narobe, če nekdo pridiga in poučuje človeštvo, potem ko je videl Gospoda in prejel Njegov ukaz. ‘Jaz’ takšne osebe ni ‘nedozoreli jaz’, je ‘dozoreli jaz’.

Prosil sem Keshab-a, da se odpove ‘nedozorelem jazu’. Nič ni narobe, če imate ‘jaz služabnika’ ali ‘jaz sem bhakte’.

Govoriš o organizaciji. Toliko ljudi jo zapušča. Keshab je rekel: “Gospod, v teh treh letih so ljudje iz te skupine šli nazaj k drugi skupini. Celo neprijazne izraze so uporabljali, ko so zapuščali.” Rekel sem: “Ali ne vidiš znamenja? Kaj se zgodi, če hočeš ljudi takoj narediti za svoje učence?”

 

Ne glejte na to, kar drugi govore o vas, kako vas imajo (trenutno) radi, glejte raje na to, da boste Bogu všečni..
 

Tat Tvam Asi II

Published on April 13, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , , , , .

Na eni strani imamo “ti si To” (ti si Bog), na drugi strani imamo, da smo grešniki (krščanstvo).

Da sem grešnik… kaj pa vem. Naredim veliko napak, velikokrat padem, veliko reči razbijem,… vendar zaradi tega nisem grešnik. Hočem reči, moje globine, globina Srca, globina Duše, ni grešna, grešno je edinole površinska osebnost. To sprejmem. Ampak ne, krščanstvo ti skuša v glavo vtepsti, da si grešen po dolgem in počez, da je vse na tebi grešno. Naj bi se zaradi tega bolj goreče iskal usmiljenje, bolje spovedal, bolj iskreno iskal Boga? Ali pa je zgolj oblika nadzora nad ljudmi, katero še pastirji ne izvajajo? Kaj pa vem…

Križev pot na primer;

“Vedi, do so hudobije tvojega jezike bile tiste lažnive priče, ki so preslepile sodnika, da je nedolžnega Jezusa obsodil na smrt.”
“Zakaj jaz sem kriv vajine žalosti, s svojimi grehi sem brusil meč, ki je ranil vajini srci. Ves osramočen in skesan vaju prosim: Odpustita mi! Usmiljenje, o Jezus, usmiljenje o Marija! Podelita mi milost, da vaju ne bom žalil nikdar več in da bom s sočutjem premišljeval vajino trpljenje in vajine bolečine.”
“O Jezus, zavoljo tebe hočem svojo dušo napolnjevati z bridkostjo in svoje grešno življenje hočem objokovati do smrti.”
“Pomisli, da ga je ponižala tvoja prevzetnost in vrgel tvoj napuh.”
“O nesrečni greh, ki samega Sinu božjega tako grozovito mučiš. Grešnik, ali ni tvoj ves potrti Jezus vreden tvojih solz? Reci torej z žalostnim srcem:
Vsemogočni Bog, ki držiš s svojim prstom nebo in zemljo, kdo te je tako neusmiljeno vrgel? Oh, to so storile pregrehe, v katere sem se povračal, in krivice, ki sem jih ponavljal. Od grehov ni nehala moja hudobnost in tako sem z njimi množil tvoje bolečine. Toda poglej, o Gospod, zdaj skesan klečim pri tvojih nogah in s tvojo milostjo trdno sklenem; Ne bom grešil nikdar več, moj Bog, nikdar več!”

Vedno znova, da Jezus trpi zaradi mojih grehov, da je zaradi mojih grehov bil križan, ter da moram biti zaradi tega osramočen oz. se zavedati svojih grehov, in prositi odpuščanja ter skleniti, da ne bom več grešil.

Vse dobro in prav.. Vendar te zgornje trditve postavljajo več vprašanj. (a) Kako je lahko Jezus pred 2000 leti umrl zaradi mojih grehov? Sem bil živ tudi 2000 let nazaj? Sem se jaz preselil v preteklost? Ali pa se je Jezus, kot živi Bog, preselil v mojo sedanjost, in je zaradi mojih grehov še vedno na križu in še vedno trpi križev pot? (b) Križev pot obravnava Jezusovo trpljenje in njegovo smrt. Konča se z njegovo smrtjo. Čeprav je živi Bog in čeprav je vstal od mrtvih.. (c) Jezus trpi zaradi mojih grehov?! Kot da ni dovolj, da jaz sam in moja okolica trpi zaradi njih!! Ali ljudje res niso imeli toliko refleksije, da bi spoznali, kako njihovo življenje vpliva na njih in okolico, v dejanskih okoliščinah? Ali so res morali projicirati posledice svojih grehov tisoč ali dva tisoč let nazaj? Ali ni bolj očitno videti posledice grehov v bližnji preteklosti in v sedanjosti? (d) Koliko ljudi se je zaradi takšnega križevega pota resnično spreobrnilo, se resnično skesalo, prosili odpuščanja, in sklenili, da ne bodo več grešili? In kako dolgo časa je to delovalo? Ali pa je bilo to namerno zavajanje, ker so preveč obremenili vernike s krivdo in odgovornostjo, in ker so šli predaleč nazaj v preteklost, naredili vse skupaj preveč abstraktno.
 

Vivekananda pravi nekaj takšnega; da nihče ne posluša svojih Učiteljev. Zahod ne posluša Jezusovega nauka, in vzhod ne posluša Upanišad/Bhagavadgite. Jezus uči uboštvo, kesanje, ponižnost, beraštvo, odpovedovanje materialnemu bogastvu,.. a vendar je zahod zelo aktiven, prevzeten, pohlepen, zelo rajastičen.

Na vzhodu pa Upanišade učijo o moči, Gita uči nenehno delovanje. Vendar je vzhod len, ležeren, apatičen,… tamastičen.

Verjetno je prav, da je temu tako. Če nekomu, ki je že tako tamastičen, nalagamo grehe, se bo pod težo grehov pogreznil. Če nekomu, ki je že tako prevzeten, govorimo o moči, bo s svojim napuhom prerasel še samega Boga. Po tej logiki je tudi prav, da se je Jezus, kot, po mojem občutku, največji od vseh inkarnacij Boga, rodil na zahodu, ker smo od vseh ras najbolj zaslepljeni, najbolj podvrženi skušnjavam.
 

Zato je lahko ideja na drugi strani, ideja “jaz sem To”, “jaz sem Bog”, zelo škodljiva že za tako prevzetnega zahodnjaka. Kaj hitro se zgodi, da se bo obnašal kot nevedni demon iz v prejšnjem zapisu omenjene zgodbice. Svojo zavest bo držal preveč v telesnem, ali kar se danes dogaja, preveč v emocionalnem/vitalnem telesu oz. v telesu želja in užitkov, in mislil, da je to Bog – najvišja stopnja zavesti. Hodil naokoli in razkazoval navidezno “modrost” ali bolje rečeno, svojo nadutost; brez ponižnosti, spoštovanja, razumevanja, sočutja, empatije, svetosti, satvičnosti, brez resničnega Spoznanja.

Je pa ta zamisel dobra mogoče za tiste, ki so postali preveč tamastični, ležerni in leni, da se malo poberejo iz svoje otopelosti in postanejo bolj aktivni. Čeprav…. tudi to ima ogromno pasti…..

Koliko jaz sam uporabim idejo “jaz sem To”? Všeč mi je ideja, da je moje bistvo neuničljivo, da je del mene vedno v Nebesih, da mojemu bistvu nič in nihče nič ne more, da je večno in vsevedno.
 

Ampak imeti v mislih idejo “jaz sem svoboden” je zelo dobro. Če vedno znova in znova ponavljate, “jaz sem svoboden, jaz sem svoboden”, postanete svobodni. Velja pa tudi, da če neprestano govorite, “jaz sem ujet (bound), jaz sem ujet”, v resnici postanete ujeti. Tisti, ki neprestano ponavlja, “jaz sem grešnik, jaz sem grešnik”, tak človek bo zagotovo padel. Namesto tega bi morali reči, “opeval (chant) sem Njegovo Ime, kakšen greh lahko sploh imam, kakšno omejenost?” ~ Sri Ramakrishna

 

Ampak ker se večinoma nahajam v svoji osebnosti, in sem še vedno navezan na telo in določene čustvene/emocionalne potrebe, mi je najbolj všeč ideja, da je tam zgoraj Nekdo, ki me spremlja in varuje in vodi in bo poskrbel zame; vse kar moram narediti je to, da Ga Poslušam in Mu Zaupam.

Lepo je namreč reči “jaz sem To”, ko je vse v redu. Kaj pa takrat, ko sem na tleh, ko ne vidim izhoda? Ko se vse okoli mene podira? Ko je ogrožena moja enksistenca? Bom takrat rekel, “jaz sem Bog, meni nihče nič ne more, se bom že sam rešil”? Ali ni boljše v tem primeru priznati svoj obup/nemoč, in prositi za pomoč/vodstvo. Zaupati/verovati, da je nekdo tam zgoraj, ki me bo uslišil in usmeril in mi “pokazal pota, po katerih moram hoditi”. Ali bo to Bog sam ali njegovi pomočniki, niti ni tako važno; važno je, da je nekdo tam.. To pa je že krščanstvo, mar ne?

Božji otroci smo, Božji sinovi in hčere; saj je Bog naš oče. “Oče naš, ki si v Nebesih, posvečeno bodi…” “Zato so ga Judje še bolj zalezovali, da bi ga umorili, ker je ne samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.” Ker je naš Oče, smo kot njegovi otroci dediči njegovega kraljestva, in bolj ko odraščamo, bolj mu bomo podobni, bolj bomo lahko delali reči, katere on sam dela. Bolj bomo lahko ljubili na način kot on sam ljubi. Seveda, če Ga bomo poslušali in spolnjevali njegova navodila. “Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki se bo izučil, bo kakor njegov učitelj.”
 

beta verzija

“seme klije in raste, da sam ne vé kako”

Published on February 11, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , .

Prilika o rastočem žitu:

Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako. Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu. ~Mr 4,26-29

Tako kot aktivnost, tako je potrebna tudi pasivnost in počitek. Spanje, sprehod, rutinska ročna dela, kjer damo mislim priložnost, da se usedejo. Ni potrebno neprestano meditirati/moliti, brati knjige… No, če lahko, le dajte, vendar večinoma tega ljudje ne moremo delati s polno predanostjo. Zato je v takšnih trenutkih bolj primerna kakšna druga dejavnost, ki pa tudi pomaga pri Rasti. Ni potrebno, da so rezultati takoj vidni – potrebno je Zaupati v proces. Tako kot pri vrtnarjenju, sadjarstvu, vzgoji otrok,…

Ravno tako pa neprestana podvrženost hrupnemu okolju, radiju, televiziji, oglaševalcem, brezplačnikom, agresivni glasbi, plehkim oddajam/nanizankam,… človeka počasi pelje navzdol. Korak za korakom, nežno in brez očitnih znakov, navzdol v degradacijo, navzdol k onimi..
 

Prilika o gorčičnem zrnu:

Čemu naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo? Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci. ~Mr 4,30-32

Duhovnost – na začetku popolnoma neuporabna, človeka mnogokrat celo zmede in ga popelje nekaj korakov nazaj. Rezultatov ni nobenih, zato te na vsak način poizkušajo prepričati, da je ta pot napačna. A nekaj je v tebi, kar vztraja. Vidijo da jih ne poslušaš, zato izgineš iz vseh radarjev. To te sicer osami, vendar ti da hkrati več svobode, da neovirano počneš stvari, ki jih sicer ne bi mogel, ker ne bi imel časa niti energije. Počasi, dan za dnem se seme razvija, vzklije, se krepi in raste. …
 

Našli smo ga

Published on February 6, 2011 in Pot v notranjost. 2 Comments Tags: , , , .

“Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki.” Jn 1,45
 

Ozrl se je (Janez Krstnik) na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ‘Poglejte božje Jagnje!’ Učenca sta slišala, kar je rekel in odšla za Jezusom. Jezus pa se obrne, in ko vidi, da gresta za njim, ju vpraša: ‘Kaj hočeta?’ Odgovorita mu: ‘Rabi (to pomeni učitelj), kje stanuješ‘ Reče jima: ‘Pridita in bosta videla.’ ~Jn 1,36-39

Janez in Andrej sta prva prišla k Jezusu in ga sama vprašala, “kje stanuješ?” (ni ju on “poklical”), Andrej je poklical Simona Petra. Naslednji dan je Jezus na poti v Galilejo srečal Filipa in mu reče: “Hodi za menoj!” (Jn 1,43) Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Verjetno so se poznali. Filip pokliče Natanael-a. Prvih pet učencev – tako Janezov evangelij.

Apostoli so bili preprosti ljudje, opravljali preprosta opravila, toliko za preživetje (ribarjenje), nekateri (Janez in Andrej) učenci Janeza Krstnika. Niso bili poročeni, niso imeli otrok, niso se izobraževali za duhovnike, niso imeli velikega bogastva, predvsem pa niso bili na nič navezani. Ko je prišel Jezus, so še tisto malo kar so imeli odložili in šli za njim.

Ni jih bilo strah (Lk 9,58), ni jim bilo potrebno “pokopavati očeta” (Lk 9,59), ni jim bilo potrebno prodajati bogastva (Lk 18,22), … Še več, celo pričakovali so Jezusa – logično, saj je Janez Krstnik o njem govoril. Pričakovali in pripravljali so se na njegov prihod, verjetno brali svete spise in živeli življenje v skladu z njimi. Med seboj so se poznali, poznali so tudi ljudi v Jeruzalemu; na primer, apostol Janez je poznal velikega duhovnika (Nikodema?) (Jn 18,15).
 

Kako smo torej mi? Jaz, ti, oni? Bi bili pripravljeni vse pustiti in hoditi za “Odrešenikom”? Greš v Ljubljano in Ga srečaš – bi šli takoj za njim? Bi ga vprašali “kje živiš” ali pa bolj diskretno in po ovinkih, “kaj moram narediti, da pridem v nebeško kraljestvo”? Če bi ti rekel, “hodi za menoj”, bi šli za njim ali bi mu rekli, “samo še domov skočim in nekaj malenkosti uredim” oz. “daj mi en teden časa, ker sem ravno sredi nekih projektov” ali pa celo, “mogoče kdaj drugič, ko/če se spet srečava, trenutno sem zaposlen z drugimi rečmi”.

Kako bi vi odgovorili, kaj bi storili?
 

No, Jezusa niso prepoznali vsi, prepoznali so ga le tisti, ki so ga pričakovali. Njegovi učenci so postali le tisti, ki so bili nanj pripravljeni. Mnoge je ozdravil, “vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila” (Lk 17,19), a jih ni povabil, da postanejo njegovi učenci – tudi sami večinoma niso hoteli. Drugi so nekaj časa bili z njim, potem pa: “Nevzdržna je ta beseda. Kdo jo more poslušati.” (Jn 6,60)

Tako vedno je – kdor ima vero, ta pričakuje in se pripravlja, ta naposled tudi vidi. Drugim so prioriteta posvetne/materialne reči, če jim omenite kaj duhovnega, “vse lepa pravljica, ampak kakšne so praktične (beri: materialne) koristi od tega”, “veroval bom, ko bom videl”, njihovo srce je na minljivih rečeh, “kjer tatovi kradejo in vlamljajo” (Mt 6,19), ali pa “sliši se lepo, a je potrebno preveč truda in odrekanja” – taki ljudje zagotovo ne bodo videli niti spoznali “Odrešenika”.

(Odrešenika… lahko tudi, ‘ne bodo’/niso zreli za ‘Večno življenje’)
 

Priprave in življenje v svetu

Published on February 2, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , , , , .

Ampak “za vse je potreben čas, nič se ne zgodi, če ni pravi čas za to.” Ta preskok pride, ta odmik pride sam po sebi, vendar če človek ni pripravljen za to, oziroma ne čuti tega kot najbolj smiselne reči na svetu in če ima v glavi kakšne druge zanj bolj smiselne projekte, potem bi bilo seveda neumno iti nekam, zgolj zaradi tega, ker naj bi to bilo najboljše.

A kljub vsemu, “priprave so potrebne“. Četudi sedaj še ni močne želje, da bi živeli v samostanu in molili 5 in več ur na dan, je verjetno kljub vsemu želja, da bi naredili nekaj v smeri duhovnega razvoja. In potrebno je narediti maksimalno, kar v dani situaciji lahko, potrebno se je pripraviti po najboljših močeh, namesto da čakamo, da dosežemo neke hude prebliske, da “razsvetljenje” pade z neba. Nič ne pride samo po sebi, za vse se je potrebno pripraviti – še toliko bolj za duhovno. “Hrepenenje po Njem prinese Milost.”
 

Vsako učenje, vsaka tradicija ima na to odgovor, določene smernice. Pobožno katoliško življenje zgleda nekako takole:
* molitev zjutraj,
molitev pred jedjo, molitev po jedi,
molitev pred delom, molitev po delu,
molitev pred učenjem, molitev po učenju,
in molitev pred spanjem.
(Za vsako od teh, so specifične molitve.)
* Močno priporočljivo je iti vsak dan k maši, če pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov to ne gre, pa obvezno v nedeljo.
* Nedelja (ne-del-ja; v angleščini čisto nekaj drugega, sun-day; dan sonca) naj bi bil tudi nek Sabbath, dan posvečen Bogu in ta dan se naj ne bi nič delalo – zgolj najnujnejše reči. Zato pa prosti čas toliko bolj posvetiti Bogu in molitvi.
* Ter na vsake toliko časa spoved (enkrat na mesec (?)).

Tako naj bi zgledalo neko katoliško življenje v svetu, svetó življenje v svetu. In kaj je s takšnim načinom življenja narobe? Prav nič?
(…)
 

Kaj danes priporočajo učitelji duhovnosti? Meditacija zjutraj dvajset minut, meditacija zvečer dvajset minut, poleg vsega ostalega. Spomnite se, da Eckhart Tolle priporoča pozornost na dih; pa ne samo zjutraj in zvečer, ampak tudi čez dan, čim večkrat tem bolje. V knjigi Nova Zemlja zapiše: “Vztrajajte eno leto in to vas bo močneje preobrazilo, kot če bi se udeležili vseh tečajev (napisane v nekem katalogu duhovne organizacije). Pa še zastonj je.” Ker mad drugim hoče verjetno biti nevtralen, ne reče “molite k Bogu ali Jezusu”, vendar reče, zavedajte se svoje notranje Prisotnosti. Kdo drug bi rekel, “držite se Boga z eno roko, z drugo roko pa opravljajte svoje dolžnosti”, predvsem pa upoštevanje principa nenavezanosti .
 

Sri Ramakrishna (1836-1886) je učil takole:

Družite se s svetimi ljudmi – pogosto morate iti k tistim, ki častijo Gospoda (bhaktas), ali k zelo pobožnim ljudem (sadhu). Ne boste se mogli osredotočiti na Gospoda, če dan in noč živite v središču posvetnih aktivnosti in v družini. Zaradi tega morate sem ter tja iti v samoto in meditirati na Boga. Na začetku se je zelo težko osredotočiti na Gospoda, če pogosto ne greste v samoto.

Ko je sadika še mlada, mora biti ograjena. Brez ograde jo bodo koze in krave pojedle.

Samoten kotiček in gozd so prostori, kjer lahko meditirate. In vedno imejte dobre misli. ‘Le Gospod je resničen, večna substanca, vse ostalo je neresnično, minljivo.’ S takšnim razlikovanjem (discrimination) se boste otresli minljivih reči sveta.

(a) Zelo pobožni ljudje.. Ne poznam nobenega. Duhovniki – mogoče eden. “Duhovni” učitelji – nah. Mistik – niti slišal nisem o kakšnem, da bi živel v naši državi. K marsikomu lahko greš na tečaj, predavanje ali terapijo, vendar ni nekega osebnega odnosa, niti ni predanosti k Bogu, ni svetosti. Vse je tako nekako vzvišeno, uradno, izolirano.. kot da bi se bali preprostosti, bali tudi osebnega odnosa. So knjige, je kakšen zelo dober govor/predavanje (na youtubu), in to je večinoma vse. Ok ja, so določeni ljudje, ki si prizadevajo biti duhovni po svojih najboljših močeh, in to je v redu in ima svoje mesto – vendar potreben je korak naprej.

Včasih si želim, da bi živel v času Jesusa, ali pa Ramakrishne. Osebni odnos, bivanje v skupni hiši, spontani prihodi in odhodi, nobenega teženja za denar ali kakršnekoli prispevke, molitev, meditacija, predanost Bogu,… Kjer je edina potrebna vstopnica odpoved svetu (pa še to ni nujno, da popolna), “čistost srca”, iskrena aspiracija, biti pripravljen meditirati in slediti nauku,.. Kje je to danes? Kdo danes tako uči? In potem pravijo, da smo bolj razviti kot so bili pred nami, bolj pametni kot predhodniki, a v resnici smo izkoreninili osebni odnos, izkoreninili odnos Učenec-Učitelj, vse se danes podaja precej mehanično, precej distancirano.. No, tako pač je sedaj, vendar tega bo moralo biti konec, če bomo hoteli resnično “napredovati” v “stanju zavesti”. Vsak se bo pač moral pri sebi odločiti kaj hoče, kje hoče nadaljevati; ali hoče nadaljevati s staro zavestjo, ali pa bo naredil preskok v novo zavest. Če hoče nadaljevati s staro zavestjo, potem se mi zdi, da na tem planetu zanj ne bo prostora – če je pa pripravljen narediti preskok, pa lahko rečem, da se bomo še srečali.

(b) Iti v samoto, za dan, ali dva na začetku. Četudi živimo posvetno življenje. Meditirati na samem – cel dan. Sabbath. Izven tečajev. Spet, kje je takšen človek, ki to počne? Kje je takšen človek, ki si je sposoben najti takšno okolje, kjer se lahko resnično preda duhovni disciplini, preda Bogu? Jaz na žalost ne poznam nobenega.. Jih poznam veliko, ki hodijo na tečaje, doma meditirajo/molijo in vse ostalo,.. vendar nič, ki bi si na vsake toliko časa resnično vzeli čas za poglobljeno meditacijo.

Pa tudi, kje danes najti takšen prostor, takšen košček pod soncem, ki bo varen pred živalmi in varen pred nepričakovanimi “nabiralci gob”? Ne vem, se mi pa zdi, da je bilo ozračje temu včasih dosti bolj naklonjeno kot danes. Že zaradi tega, ker je ta (negativni) “rajas” (brezglava aktivnost, drvenje, hitenje) tako močno prisoten v zraku. Pa tudi neka iskrena duhovnost, neko hrepenenje po Bogu je danes bolj žalostno, predvsem pa izven javnega dogajanja. Je pa precej te materialistične duhovnosti; vizualiziranje lepega, lagodnega in brezskrbnega življenja v svetu – ampak to ni dovolj, to ni duhovnost, to ni pok k Kristusu, kvečjemu je to pot tja doli..
 

Samostan, novi svet in preobrazba zavesti

Published on February 1, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , , , .

Kolegica nekoč rekla nekaj v tem stilu: “Danes ni pravi čas, da gremo v samoto oz v samostan (globoko v Himalaji). Danes je potrebno biti polno aktiven, ker smo na veliki prelomnici.”

Res je, res smo na prelomnici. Res je, potrebno je biti aktiven, si prizadevati za Dobro po najboljših močeh. A zakaj bi bila neka poglobljena duhovna aktivnost v nasprotju z aktivnostjo in prizadevanjem za Dobro? Jaz pravim, blagor človeku, ki je sposoben biti aktiven v meditaciji, ki je sposoben biti predan molitvi, kontemplaciji, meditaciji tako kot je podjetnik predan svojemu projektu ali ljubimec ljubimki. Blagor njemu. Res mislite, da to tako lahko? Moliti, meditirati, biti resnično predan Bogu? (…)

Čemu bi bil takšen odmik kaj protislovnega? Saj smo na prelomnici. Kdo pa pravi, da na takšen način ni moč pomagati pri prehodu, pri dvigu zavesti? In tudi, če je potreben stik z ljudmi, kje je zapisano, da mora biti na primer samostan za celo življenje ali za 20 ali pa za 10 let? Nikjer to ne piše. To, da so tako visoke frekvence, tako visoke vibracije, pomeni, da je potrebno za nek temeljni preskok v zavesti morda samo eno leto, morda celo le 6 mesecev, ali pa le 3. Vivekananda v knjigi Raja Yoga (6. poglavje) pravi: “Če ste dovolj pogumni, boste postali v šestih mesecih popoln Yogi”. ŠESTIH mesecih! In to je rekel malo več kot 100 let nazaj – danes bi mogoče ta čas še skrajšal.
 

Če se gremo neko novo zavest, nek novi svet, nekaj kar je popolnoma drugače in presega staro, potem je potrebno tako tudi delovati. V vsakodnevnem življenju, iz dneva v dan, iz ure v uro. Jaz sam lahko rečem, da sem še zelo daleč od tega, mogoče je kakšen del dneva na bolj visokem nivoju, vendar že naslednji trenutek spet v stare vzorce. Pa tudi če seštejem vse te pozitivne trenutke in minute skupaj, ali če vzamem najboljše, nisem niti približno blizu svetemu Frančiški oz. Vivekanandi oz. Ramakrišni oz. Jezusu. Daleč, daleč od tega stanja. Ponižnost, iskrenost, preprostost, predanost Bogu,…

Ob branju svetih spisov, na primer Biblije, izvemo, da se je Jezus v puščavi “postil štirideset dni in štirideset noči” (Mt 4,2), nato ga je skušal hudič – tri preizkušnje. Elija je “v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb” (1Kr 19,8), kjer je potem govoril z Bogom. V Mojzesovih knjigah najdemo devet omemb besedne zveze “štirideset dni in štirideset noči”. Na primer: “Bil je tam pri GOSPODU štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed.” (2Mz 34,28) Buda je meditiral 49 (7×7(?)) dni in potem tudi tri preizkušnje.

Na podlagi tega, bi si upal trditi, da bo vsak izmed nas, če bo hotel vstopiti v to novo zavest, narediti ta preskok, po katerem hrepenimo in katerega pričakujemo, da bo moral iti čez nekaj podobnega. Hipnoza, avto-sugestije, programiranje ali prepričevanje samega sebe, da že živim novo zavest, ko jo v resnici ne, in te teči mogoče celo širiti naokoli, enostavno ni rešitev. Koliko časa bo potreben ta odmik ne vem – niti ni bistveno, lahko bodo samo “trije dnevi temè”, vendar nek odmik je zagotovo potreben. Tako kot pri posodobitvi operacijskega sistema, ko je potrebno ustaviti stare procese in resetirati računalnik, da se lahko novosti implementirajo.

Mogoče je bolj velja vprašati, čemu se bojimo odmakniti od vsakodnevnega življenja, čemu nam je tako težko za dan ali dva (za začetek) zapustiti to posvetno življenje? Čemu takšna navezanost, takšen strah? (…)
 

Posvetno življenje ali samostan?

Published on January 31, 2011 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , .

Kaj je čemu namen? Kaj ima večji smisel? Posvetno življenje ali samostan? Materialni užitki ali Bog?

Neko splošno prepričanje posvetnega človeka, gre nekako v to smer; živiš v svetu in zaradi tega, ker se ne znajdeš in ti vse propade in ne vidiš nobene rešitve več, greš v samostan in tam prebiješ preostanek življenja.

Ali pa živiš življenje v svetu, ker tako se večinoma vse začne, in te to življenje nikakor ne izpolnjuje. Kolegi in prijatelji si najdejo mesto v tej in oni stvari, najdejo zadovoljitev v tem in onem užitku, a ti teh reči ne dojemaš enako. Veš da je nekaj več, pa nisi točno prepričan kaj je to. Morda prebereš kakšno knjigo, in se ti zdi dosti blizu, vendar težko najdeš človeka, ki bi te reči razumel (skorajda) – vsaj ne na takšen način kot si želiš/pričakuješ. S kolegi in prijatelji, če se že pogovarjaš o teh rečeh, se tema hitro zamenja. Skušaš čim bolje razložiti, vendar skorajda se zdi, da bolj ko se trudiš, za bolj čudnega te imajo. Ko preizkusiš vse možnosti, ki so na voljo, vse glavne poti, začneš stopati tudi po stranskih, in ena takšnih stranskih poti je “samostan”.

V prvem primeru je samostan smatran kot neke vrste poboljševalnica za nezrele in izgubljene ljudi, ki iščejo uteho v še bolj iluzornem Bogu. V drugem primeru pa je samostan smatran kot naslednji logični korak za ljudi, ki so, kot bi rekel Ramakrishna, odpovedali (oz. prerasli) svetu; “ženskam in zlatu” oz. “poželenju in pohlepu”.