Ker Mojster verjame vase, ne poizkuša prepričevati drugih.
Lao Tzu
Kot že rečeno, je resnica velikokrat uporabljena kot izgovorov za grozodejstva s strani tistih, ki je sploh niso razumeli. Tipičen primer je Kristusov nauk in pokristjanjevanje. Marsikdo sicer misli, da je to stvar prejšnjih stoletij, vendar se množično dogaja tudi danes, tako na globalnem kot na osebnem nivoju. Zato si malo bolj podrobno poglejmo situacijo v krščanskem srednjem veku skozi oči duhovnika.
Zgodbica o duhovniku
“Kot duhovnik, ste bili podvrženi nekajletnemu izobraževanju, tako da ste sedaj trdno prepričani, da je Kristusov nauk edina resnica, in da tisti, ki v tem edinem življenju ne bodo šli na to pot, bodo celo večnost preživeli v mukah pekla. Jaz kot duhovnik, delujem po Kristusovih naukih, izpolnjujem vse zapovedi (po potrebi si jih prilagodim), spoštujem vse rituale, redno molim, zato se smatram (tudi drugi name gledajo tako) za Božjega odposlanca in zagotovljen mi je večni raj.
Ob tem ni pomembno, da imam velikokrat občutek, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka, da me skorajda razžira od znotraj. Konec koncev se o teh občutkih redno pogovarjam s svojimi “nadrejenimi,” ki mi na zalo ljubezniv in logičen način pokažejo, da sem na pravi poti in zato ni kaj skrbeti. Če oni tako rečejo, bo že res, saj vedo precej več kot jaz, predvsem pa kdo sem jaz, da bom o čemerkoli dvomil in odločal. Sicer pa na ta način služim Bogu, in če kakšna malenkost sedaj ni v redu, mi bo nekoč, nekega dne, že poplačano.
Poleg vsega tega sem pa tudi odgovoren človek, tako do sebe kot do drugih. Za ta poklic sem se odločil zaradi tega, ker hočem pomagati ljudem, saj vidim kako zelo so izgubljeni medtem ko sem jaz končno našel pravo pot, in si tudi v posmrtnem življenju zagotovil mir. Je pa na svetu še veliko ljudi, ki niso na pravi poti, in jim zato grozi večno trpljenje. Reveži so tako izgubljeni, da se tega niti ne zavedajo, nekateri celo trdijo, da Kristusove resnice sploh ne rabijo. Ampak jaz vem, da jim brez Kristusovega nauka sledi večna poguba.. Kaj naj torej naredim, da jih usmerim na pravo pot in jim tako naredim ogromno uslugo?
Za začetek, jim na ljubezniv način razložim, kako zelo se motijo. Pripravljen sem vsak dan hoditi v njihovo vas in jim razlagati Božji nauk v upanju, da se bodo spreobrnili in se tako rešili večnega prekletstva. Za nekatere to deluje, se pa najde nekaj ljudi, ki kljub ljubeznivi naravi naukov le teh nočejo sprejeti.
Jaz kot odgovoren človek in Božji odposlanec, moram narediti vse v moji moči, da jih rešim, četudi določene stvari niso ravno najboljše. Navsezadnje, če se bodo spreobrnili, je cilj dosežen. Kakšna sredstva so bila uporabljena bo tedaj nepomembno.. Za začetek nevernike zaprem v mučilnico in jih mučim toliko časa, dokler ne bom izgnal zla iz njih, ki jim preprečuje, da bi se krstili. Spet ne deluje to za vse ljudi, zato mi za izgubljene ovce ostane še poslednja možnost. Grmada. Človeka bom sicer sežgal, vendar upam, da se bo v zadnjih trenutkih, v najhujših mukah, ki tu trajajo le nekaj trenutkov, v peklu bodo trajala pa celo večnost, ta človek spreobrnil. V večini primerov to uspe, tako da v končni fazi ni bilo storjenega nič napačnega – bolj malo trpljenja tu na Zemlji, kot večne muke v peklu.
Po tej Božji poti nadaljujem naprej. Sem pa tja me sicer preganjajo nočne more, se mi pojavljajo dvomi, vendar po pogovoru s kolegi in z nadrejenimi je vse v najlepšem redu – za nekaj časa. Nekdo se pač mora žrtvovati za tak posel..”
Duhovniki vsepovsod
Ne zamerite mi, če sem kot zgled uporabil pokristjanjevanje, ampak se mi zdi najbolj očiten primer, kako je lahko pristni nauk zožen zgolj na ideologijo in tako zlorabljen. Lahko bi uporabil tudi kolonizacijo, nacistično Nemčijo, in vse ostala velika osvajanja, vključno z današnjo demokratizacijo sveta. Take ljudi najdemo tudi v politiki, ekonomiji (economic hit man), korporacijah, medicini, univerzah,…. bližnji okolici, med sorodniki, starši in konec koncev sem spada tudi in “lastni” glas v glavi.
Kaj je skupno vsem, kakšne so karakteristike? Predvsem to, da (1) razlagajo in vsiljujejo svojo resnico drugim, medtem ko je niti sami niso sposobni živeti, za piko na i pa jo predstavljajo kot (2) edino pravo resnico, kot resnico, ki je edina sposobna prinesti mir in blaginjo na ta svet. “Najprej počisti pred svojim pragom” ter “živi in pusti živeti” sta še kako primerna reka.
Prav tako so pa vse te ideologije zgolj pusta nadgradnja temeljnih prepričanj, ki še vedno ostajajo globoko zakoreninjena. Še vedno se čutim tujca v tem Vesolju, nevrednega in nezaželenega. Še vedno vidim človeka kot pokvarjeno bitje. Še vedno vidim svet kot skupek različnih stvari in dogodkov, zato lahko odstranim ali pokvarim določen del in nič se ne bo spremenilo; zastrupim vodo in zrak in žuželke, pobijem živali, posekam gozdove. Še vedno poznam sebe zgolj kot telo in razum, zato se najbolj od vsega bojim smrti. Še vedno držim druge odgovorne za svoje počutje, in zato, preden se bom lahko počutil dobro, se morajo vsi drugi spremeniti. Še vedno vidim sebe ločene od drugih in druge ločene od sebe – ne vidim svojega odseva. Še vedno mislim, da bom lahko srečen le nekoč, nekega dne, za devetimi gorami in devetimi vodami, ko bo prišla dobra vila in….
Postopno učenje in zaupanje
Zato je zelo pomembno, da najprej razčistimo s temeljnimi pogledi na svet. Za začetek je le na razumskem nivoju, s časoma pa to pride čedalje globlje. Kajti če tega nismo razčistili, povzročamo le še več trpljenja okoli sebe. Še bolj pomembno pa je, da smo iskreni do samega sebe, iskreni do svojih notranjih procesov, iskreni do svojih čustev. Kajti čustva, nasprotno od naučenega, so zelo dober navigacijski sistem na poti življenja. Če imamo v glavi le neke koncepte in sledimo izključno njim, se zelo hitro zgodi, da skrenemo s poti in se pojavimo v vlogi duhovnika iz srednjega veka. Ob spremljanju svojih čustev, svojega počutja ter tudi iskrene refleksije, pa to ni mogoče – vsaj ne na daljši rok, se pa seveda zgodi, da nas sem pa tja zanese.
Ko delujem iz glave in prepričujem druge v svoj prav, če sem res pozoren na svoje počutje, bom hitro videl, da izgubljam energijo. Moje delovanje je v tistem trenutku drugačno od tega, ker pripovedujem, zato sem v sebi razdeljen. Takšno poučevanje pa vemo kam pripelje in kakšen učinek ima. Čisto nasprotno pa je, če delujem iz Srca, tedaj drugim ne vsiljujem svojega mnenja, prav tako jih ne silim v nič, niti se mi nikamor ne mudi s poučevanjem, saj vem, da sam ustvarjam svojo resničnost in ni nikogar, ki bi ga lahko krivil za svoje nelagodje. Ravno tako razumem svoje notranje procese, zato razumem tudi notranje procese v sogovorniku, in vem, da je za določene stvari enostavno potreben čas ter postopno učenje.
Tako kot vsak dober profesor, ki od svojih učencev ne bo pričakoval preveč na enkrat. Verjetno se zaveda, koliko časa in energije je bilo vloženega v učenje, kljub temu, da mu je ta tematika bila izjemno blizu. Kot vsi drugi je moral tudi on narediti tisoč in eno vajo iz poštevanke, razčlenjevanja izrazov, odvodov, integralov,.. Če bi se silil in hotel preskakovati korake, bi bili njegovi temelji majavi in kaj hitro bi se vse skupaj zrušilo. Zato tudi svojim učencem daje naloge in izzive, ki so primerni njihovemu znanju oziroma ravno malenkost čez mejo. Ne bo jim dajal pretežke naloge, ne bo jih zaničeval, ne bo se delal kot da je nekaj več. Niti nekih, “to bi že moral znati, ti osel neumni.” Ampak je, “ok, ne znaš – kaj lahko sedaj storiva, da se to naučiva?” Vsak dober profesor razume, da je profesura le stvar postopnega učenja in zaupanja v svoje (ali učenčeve) sposobnosti.
Vsak ima svojo pot
Navsezadnje ima vsak svojo pot, katero mora prehoditi. Mogoče res obstaja skupen cilj, vendar je toliko različnih poti na poti do tega cilja, da se je nesmiselno omejevati zgolj na mojo pot. Kako naj jaz vem, katera pot je za nekoga najboljša? Če se ob meni počuti slabo, ga imam pravico zadrževati in vsiljevati svoj prav? Saj se vendar ljudje največ naučimo, ko stvari naredimo po svoje, ko sami iščemo odgovore na vprašanja, ki si jih sami postavljamo – raziskovalna žilica.
Pri otrocih je zelo dobro vidna, kajti praktično vsako stvar morajo sami poizkusiti, ni dovolj, da jim nekdo pove, zakaj nekaj ni dobro. Zato je vloga učitelja bolj kot posrednik, kot mentor, na katerega se lahko občasno zanesem, ne pa kot nekdo, ki bo ves čas stal ob meni in me nosil naokoli. Zato Sokrat pravi: “Nikogar ne morem ničesar naučiti – lahko jih le spodbudim k razmišljanju.” Oziroma učitelj mora v svojem učencu prebuditi lastnega učitelja.
To pa je prava pot, kajti sam ne bom mogel vedno stati ob učencu, zato mora biti moja naloga, da ga postavim na lastne noge. Učil se bo večinoma iz svojih izkušenj, naredil ogromno napak, doživel veliko neuspehov, vendar če se nauči s tem živeti, če se jih nauči premagovati, ni ničesar, kar ne bi mogel doseči v življenju. Kaj je bolj pomembnega kot to? Kajti svet se spreminja, novih stvari je vedno več, in znanje ni nikoli fiksirano, vedno je živo, tekoče. Manifestacije so različne, je pa res, da je v temeljih osnovno znanje vedno identično (različne religije recimo). Kaj pa ljudje počnemo? Sebe in svoje otroke skušamo zavarovati pred vsem tem zgolj zaradi tega, ker ne znano živeti s padci in jih vidimo ločene od “uspeha” – ampak, kjer ni padcev, ni razvoja, kjer ni žalosti, ni veselja…
Sošolec, ki ve malo več
Zakaj bi torej nekoga omejeval in priklenil nase? Se čutim ogroženega, ker izgubljam avtoriteto in s tem družbeni status? Ker bom manj vreden? Ampak, če se mi to dogaja, moram biti toliko iskren do sebe, da si to priznam in tako to popravim – kaj je slabega na tem? “Joj, nisem še prispel na končni cilj.” Res je – pa kaj, komu mar, uživaj v potovanju, raziskovanju, izzivih. V končni fazi ni nihče čisto nič na slabšem zaradi tega, in vse je tako, kot mora biti.
Se pa tu morda bolj postavlja vprašanje, ali imam pravico to znanje deliti naprej, četudi zame ne deluje 100% (sem spadajo praktično vsi učitelji). Deluje večino časa in spoznal in dosegel sem veliko stvari, torej, zakaj da ne. Še vedno imam marsikoga, marsikaj za naučiti, moram biti pa toliko iskren do sebe in drugih, da ne govorim neresničnih stvari zgolj zaradi tega, da bom ohranil svoj status. Tako kot se recimo skupina sošolcev odloči za skupno učenje, kjer je nekdo, ki ve malo več od ostalih. Oni se veliko naučijo od njega, prav tako tudi on razjasni določene podrobnosti, česar pa ne znajo rešiti, pa poiščejo odgovore v knjigah ali na govorilnih urah..
Spet pa vprašanje, zakaj določena stvar ne deluje 100%? Ali imam premalo znanja, napačno znanje, preplitvo, ali pa bi rabil morda še več prakse? Ker če pogledamo budiste ali pa karmo in bahti jogo, je tam večino poudarka na praksi, zelo malo na znanju………..
Odvrzite moralo in zakonitost, in ljudje bodo naredili pravo stvar.
Lao Tzu
Kakšne so kaj vaše izkušnje s poučevanjem resnice? Kako ste se znašli na eni in na drugi strani? Vabljeni, da delite svoje misli in izkušnje v komentarjih.
Zadnji komentarji