Archive for the 'Pot v notranjost' Category

Page 3 of 4

Kakšna je univerzalna resnica, najboljša resnica, edina prava resnica?

Published on October 28, 2008 in Denar/Ekonomija and Pot v notranjost. 6 Comments Tags: , , , .

Resnica, prepričanje, pogled na svet, prava pot,… kakorkoli temu že rečemo. Če se malo ozremo okoli sebe, lahko kaj hitro vidimo tisoč in enega zagovornika svoje resnice, nekateri celo trdijo, da je njegova/njihova najboljša, prava, morda celo edina..

Sam sem bil velikokrat zelo prepričan, da je moja resnica najboljša, moj pogled na situacijo/človeka najbolj realen, moje mnenje edino pravilno. Še posebej, če je v tistem trenutku zame delovalo ali pa če je to rekel kakšen pomemben strokovnjak, modrec oz. se kaj naučil na kakšnem tečaju. “Tudi vi morate tako delovati, pa boste videli, kako se bo vaše življenje spremenilo.” Brez tega vam živeti ni.” In v prepričevanju, če ni bilo takojšnjega strinjanja, takojšne realizacije, je sledila frustracija.

Ko sem to nekajkrat poizkušal, sem kaj hitro dojel, da ljudje na situacije gledamo zelo različno, predvsem pa imamo radi prav in nočemo poslušati nasvetov drugih, sploh če to niso družbeno priznani ljudje. Čemu tako? Zakaj me kljub vsemu ne ne poslušajo, kaj ne vidijo, kako prav imam? In če me ne poslušajo, je možno, da imajo svojo resnico? Kaj pa to pove o obstoju univerzalne resnice, katero bi morali vsi razumeti in prakticirati? Recimo škodljivost gledanja televizije, vsaj vegetarijanska prehrana (če že ne veganska), iskrenost do ljudi, odprta komunikacija in podpora v skupnosti,… Mar ni to univerzalna resnica, ki bi morala biti uporabljena v praksi?

Univerzalna resnica v praksi – iskanje svoje poti

Teženje k univerzalni resnici pa zahtevam tudi od sebe. Prvič sem to spoznal na fakulteti, ker “vsi to počnejo in danes brez papirja nisi nič.” Precej časa sem se delal, da me študij zanima in iskal motivacijo, marsikaj potlačil, vendar sem naposled po zelo dolgem času le odkril, da me ta stvar niti približno ne zanima, in da ni vredna mojega denarja (prevoz, hrana, literatura, kopiranje,..), predvsem pa časa in energije.. Sem se sicer marsikaj koristnega naučil, tako da ni bil čisto stran vržen čas, predvsem pa sedaj vem, da ni človeka, ki bi me prepričal v nadaljevanje študija. Ta resnica zame ne deluje, to vem z vsako celico telesa.

Odkar nisem več na univerzi, sem videl, da je izven obstoječe poti uradnega univerzitetnega izobraževanja obstaja morje drugih ponudb in izobraževanj. Pri enih je malo bolj zagotovljen zaslužek, pri drugih manj, večinoma pa ti vse dajo neko garancijo, nek bolj ali manj uradni papir ali vsaj podporo v skupnosti; tisoč in ena vrsta joge, masaže, mrežni marketing, bioterapija, nlp, angelski readingi, raike, theta healing, hatmara metoda, zvočne terapije, takšne in drugačne meditacije, šamanizem, imago, mbsrt, psihoterapija, lm, aol, du, sci, podjetništvo, ašrami, potovanja, prostovoljno delo, razno razne sekte… “you name it.”

Ob pogledu na vse to, mi ne gre v glavo, kako to, da se lahko eni odločijo za neko stvar, druga jih pa niti ne zanima. In do vsakega, ki prideš, je nadušen nad tem, kar počne, oziroma trdno zaverovan, da je to prava pot – vsaj za njih. Nekateri to dejansko dojamejo in ti dopustijo prosto izbiro, te ne silijo v nič. Se pa najdejo tudi ljudje, ki te na vsak način hočejo zvleči na svoje področje, in ti tako, tebi, grešniku, pomagati do srečnejšega življenja.
 

Kaj pa zame, katera od teh poti je prava? V vsem tem iskanju sem preizkusil marsikaj, in videl, da je dosti boljše kot fakulteta, vendar dlje časa ko sem bil tam, več je bilo zaznati napak in podobnosti z ostalim svetom. Čutil sem, da mi ne ustreza (sploh pri skupinah, organizacijah), a ker sem se bal ostati sam, sem vztrajal – enako kot na fakulteti. Vztrajal sem pa toliko časa, dokler ni nezadovoljstvo prišlo do te meje, da sem spoznal, da ne more iti več naprej. Nato sem se za nekaj časa umaknil, a zaradi različnih razlogov; “pa saj ni tako slabo; videti je, da to za njih deluje, zakaj ne bi tudi zame; je priznan učitelj, mogoče pa če bom dovolj časa v tem vztrajal, se bo spremenilo na bolje; v tem času ko me ni bilo se je zihr že marsikaj spremenilo…” se spet priključil nazaj. Vse to sem ponavljal toliko časa, dokler nisem prepoznal vzorca in spoznal, da me to zavira pri razvoju. Ne rečem, da v določenem obdobju ni bilo koristno in zato sem zelo hvaležen vsem, vendar je potrebno tudi vedeti, kdaj oditi naprej.

Ob pogledu na shojene poti ni nekega navdušenja, predvsem pa se mi zdi vse skupaj preveč komplicirano. Je torej kaj narobe z menoj, da se nikjer ne najdem, je to zgolj zaradi strahu in lenobe? Ali moram hoditi po teh shojenih poteh, kljub temu, da me ne privlačijo? Mar nisem tedaj na istem, kot sem bil v času šolanja na fakulteti?

Kaj pa če imam jaz svojo lastno pot? Tako, po kateri so ljudje sicer že hodili, vendar ni shojena, ne daje nikakršnih papirjev, nobene garancije – kaj tedaj? Seveda se takoj pojavijo dvomi, “kdo pa si ti, da boš nekaj po svoje čaral, daj zresni se, veš koliko vsega še rabiš, da bo kaj iz tebe, predvsem si pa premlad in preveč zelen!” Kaj pa če bi ta dvom obrnil? Bi lahko bila moja želja, četudi še tako absurdna in neverjetna na prvi pogled, želja celotnega Vesolja? Želi Stvarstvo na ta način nekaj novega, a hkrati starega, ustvariti? Če je to želja stvarstva, kdo sem potem jaz, da bom stal na poti tej želji in se delal malega, ubogega, nesposobnega. Zakaj pa ne bi gledal na ta način – konec koncev je veliko bolj navdušujoč.

Univerzalna resnica obstaja

Torej, kakšna je univerzalna resnica? Kateri resnici moramo slediti?

Ob tem se je dobro spomniti dejstva, da smo si ljudje zelo zelo podobni, nekateri pravijo je podobnosti neverjetnih 99.99%! To pomeni, da za vse nas veljajo neke temeljne lastnosti; tako na telesnem, kot tudi na mentalnem in duševnem nivoju. Zato je možno v medicinskih fakulteti poučevati o ljudeh na splošno in ne o posamezniku ter masovno proizvajati zdravila, ki pri vseh ljudeh odpravijo enak problem, hkrati pa ravno tako pri vseh ljudeh povzročijo mnogo drugih težav. Možno je narediti univerzalni horoskop, ki bo ljudem v povprečju ustrezal v 85% (video)! Možno je ustvariti knjigo, pesem, film, umetnino, ki gane ljudi po vsem svetu.

Ali pa če pogledamo religije: krščanstvo, budizem, hinduizem, taoizem, islam,… – v temelju vse govorijo o isti stvari, čeprav z malenkost različnimi besedami. Prav tako mojstri modrosti iz različnih časovnih obdobij in različnih koncev po svetu govorijo o isti stvari, običaji v “primitivnih tradicijah” so si kljub oddaljenosti izjemno podobni ali pa gradnja piramid po vsem svetu. Če je človek res odprt, če se osredotoči na skupne točke, jim ni konca. Ločenost in razlike so le iluzija, oziroma resnične, v kolikor se ves čas osredotočamo nanje – predvsem pa jih je je zelo malo v primerjavi s podobnostmi.
 

Zato mora obstajati univerzalna resnica, ki je skupna vsem ljudem – in tudi obstaja, pa čeprav na globljem nivoju kot smo navajeni, kot smo na običajen način sposobni dojeti. Obstaja neka zdrava pamet, nek zdrav način pogleda na svet, ki presega sedanji razum. Konec koncev o tem tudi pišem na blogu, in vse skupaj je popolnoma logična zadeva, če smo le dovolj pogumni, da se upamo raziskovati. Na primer: povezanost vsega stvarstva (medobstajanje), življenje v trenutku, moja prava narava je preko telesa, misli in čustev, celotno Stvarstvo je inteligentno/zavestno, sočutje do vseh živih bitij, rojstvo in smrt zgolj dva pola enega Življenja, minljivost vseh oblik (nenavezanost), poslušanje svojega Srca/čustev/občutkov/intuicije, vse poti so v končni fazi prave, vsak sam ustvarja svoje lastno vesolje, vse se spreminja,…

In če to vsaj kolikor toliko dojamemo, potem odpade vsako prepričevanje, predvsem pa vojne in nasilno vsiljevanje “resnice.” Zato je potrebno biti zelo pazljiv pri poučevanju univerzalne resnice, kajti hitro smo lahko na nivoju pokristjanjevanja, inkvizicije, demokratizacije sveta,.. boju proti temni strani. Kaj takšen boj povzroča pa lahko vidimo, če se ozremo okoli sebe in v človeško zgodovino. Bo držalo, kar pravi Anthony De Mello: “Najbolj neusmiljeni morilci so tisti, ki ubijajo za svoje IDEJE.” Če pa pridemo na takšen nivo, v končni fazi pomeni, da globlje resnice sploh nismo dojeli. Služi zgolj kot izgovor za nadaljevanje stare poti in obstaja le v glavi, torej še eden izmed tisočih konceptov, miselnih predstav, brez realne izkušnje.

Kako se temu izogniti, kako kljub vsemu deliti svoje izkušnje in spoznanja pa v naslednjem članku, Poučevanje univerzalne resnice.

Duhovna pot in pomen skupnosti, sanghe

Published on October 14, 2008 in Pot v notranjost. 2 Comments Tags: , , , , , , .

Kot smo v prejšnji objavi lahko videli, imajo ljudje okoli nas velik vpliv, in prej ko to res dojamemo, bolje bo. Prav tako verjetno poznate, ko pravijo, da “lahko napoveste svojo prihodnost, če pogledate ljudi, s katerimi preživite največ svojega časa.”

To zavedanje pride zelo prav, ko človek začne raziskovati način dojemanja sveta, ki ni v skladu z ustaljenim mišljenjem, ko začne slediti svojim občutkom, željam, strastem. Med poznanimi ljudmi ponavadi naleti na močan odpor, in bolj ko se trudi, da bi ga okolica razumela, bolj se izpostavlja nevarnosti, da ga uspejo prepričati v njihov prav in naposled se lahko konča ali vsaj za nekaj časa odloži celo lastna pot – porežejo ti na novo nastale, še nestabilne korenine.

Bližje kot smo z ljudmi, bolj ustaljena so prepričanja in predstave, kako naj bi se nekdo obnašal in kaj naj bi počel. Najbolj vidno je to pri starših in (pivskih) prijateljih. Verjetno se je vsak od nas znašel v situaciji, ko je predstavil svojo idejo, željo. “Kaj ti pa je, da ti gredo take stvari po glavi. Pa saj veš da to ni zate, daj zresni se.” “Se zavedaš kako malo je ljudi, ki v tem uspejo,” “dej ne seri stari, enga rukni pa daj mir,” “pa kako lahko trdiš, da ima ta človek dobro srce (pa čeprav globoko spodaj), mar ne vidiš, kaj vse mi je naredil – hujši je od hudiča.” “Ti kar zaupaj ljudem, ja. Ampak boš videl, kako hitro ti bodo zasadili nož v hrbet.”

V takih trenutkih se ponavadi zgodi, da človek podleže pritiskom in se vrne na staro pot in star, omejen, nelogičen način dojemanja sveta.. Vsaj za nekaj časa, dokler se občutek/želja spet ne pojavi, tokrat močnejši. Sedaj lahko ponovi staro napako, ali pa je končno uvidel, da se je potrebno počasi oddaljiti od starih omejujočih poznanstev – vsaj dokler korenine ne postanejo dovolj močne. Velikokrat to pomeni tudi namerna ali nenamerna gradnja zidu okoli sebe, “nimam časa,” “ne da se mi,” “imam druge stvari,” “boli me koleno, ne morem“.. dokler te končno ne kličejo več.

Taka je bila moja izkušnja, s to razliko, da se nikoli nisem počutil zares domačega med takšno družbo. Že od nekdaj so me zanimali alternativni pogledi na svet, ter poglobljene debate – ki so se včasih zgodile v opitem ali drugače omamljenem stanju – vse dokler niso ugotovili, da je to tako ali tako neplodno filozofiranje, ki z realnostjo nima nobene povezave.

Torej, ko človek zapusti staro družbo, se kar na enkrat znajde SAM – prvič v življenju (pustimo sedaj to, da se tudi v družbi počutimo osamljene). Starih ljudi ni več, novi še niso prišli. Kaj sedaj? Mogoče je bil to včasih veliko večji problem, predvsem na kmetih in je morala biti res velika želja, da je nekdo zapustil domače in “šel v svet.” Danes pa to ni več potrebno, kajti “v svet” lahko gremo kar od doma, ali pa če skočimo v bližnjo knjižnico. Seveda se najde boljša in slabša literatura, vendar nekaj je zagotovo, vemo, da nismo sami, ki tako razmišljamo. Za začetek je dovolj že v iskalnik napisati kar človeka teži ali morda kakšno vprašanje, recimo “kdo sem jaz” – in če ne drugega, najdete stran zbudise.net.

Večji problem danes je lenoba, pri meni je bilo to zelo dobro vidno (in malo še vedno je). Približno sedem let nazaj sem na internetu prebral eno knjigo (v slovenščini), ki me je sicer totalno zmedla, a po drugi strani pripeljala do marsikaterega vira – a to šele po nekaj letih. Najprej sem nekaj mesecev razmišljal le o tej knjigi, ne da bi si prebral še kakšno drugo, ne da bi raziskal še kaj drugega. Po nekaj mesecih sem si končno sposodil drugo knjigo, in spet razmišljal o njej. Po dveh letih sem končno šel na tečaj, ki je držal nekaj časa, potem sem bil nazaj v starih vzorcih. So se pa ti časovni razmiki krajšali, in sedaj sem tu, kjer je na mizi najmanj pet knjig.

Knjige, internet, forumi, blogi,.. imajo seveda velik vpliv in so za marsikoga odskočna deska, a je potrebno iti naprej. Čisto drugače je, če se lahko o teh rečeh v pogovarjate v živo, tako da dejansko pred seboj vidite celega človeka, in ne le temne črke na beli podlagi. Zato so kakšni tečaji izjemno koristni, sploh takšni, kjer se spodbuja povezovanje udeležencev, ali pa se odvijajo daljši čas. Tako dobite nov krog ljudi, s katerimi se družite, skupaj raziskujete, se podpirate v trenutkih izgubljenosti,… Skratka, ustvarite si svojo skupnost, svojo sangho. Lahko sta to le dva človeka, ali pa več ljudi – vendar ni dobro preveč (več kot recimo 5), ker potem se lahko kaj hitro izgubi povezanost.
 

Danes je v Sloveniji ljudi, ki ne vidijo smisla v običajnem načinu pogleda na svet, ogromno. Le malo se je potrebno odpreti, se malo potruditi in pokazati zanimanje in zagotovo boste našli veliko sebi podobnih ljudi. Je pa potrebno paziti na nekaj reči. To, da ljudje drugače razmišljajo, ne pomeni, da govorijo absolutno resnico, ne pomeni, da so dognali najvišja spoznanja. Vse kar je, je to, da ne vidijo smisla na stari poti, in odkrivajo nove poti. Dostikrat na napačen način, tako da bi lahko rekel, da danes ni težko najti ljudi, ki drugače razmišljajo, težje je najti ljudi, ki drugače razmišljajo in hkrati znajo živeti med “običajnimi” ljudmi. “Manjka” ljudi, ki so prišli tako daleč, da so jim zrasle močne korenine, da lahko z novimi spoznanji mirnejše živijo v tem svetu, hkrati pa niso odvisni od sveta (materialne dobrine, prepoznavnost, renome, družbeni status,..) – to pa je precejšnja redkost.

Tudi od učiteljev, vodij tečajev, boste slišali marsikatero globoko spoznanje, in tudi marsikateri lapsus. Zato ne gre nikogar jemati kot boga, svetnika, odrešitelja in verjeti vsaki besedi. Kar hitro se potem zgodi, da ljudje slepo začno slediti (na pol) slepemu človeku, ki ga lahko zanese in si predstavlja, da nekaj ve – glede na to, da ima toliko privržencev. Kar v končni fazi pomeni izgubo tako za učitelja kot za privržence. Pogovarjati, deliti svoja mnenja, se skupaj učiti in rasti, da. Ali pa tudi “učiti” in dajati nasvete, ok. Vendar pa ne kot absolutno resnico, kot edino pravo pot, niti je ni smiselno tako dojemati – ne glede na to, kdo to daje, tudi če je prof. dr., zdravnik, duhovnik ali živi kristus/krishna/buddha/mohamed.

Zato tudi sam, pogovore v živo, pa ne glede na to, kdo mi stoji nasproti, tudi če je kakšen, ki “ve veliko več od mene in je že zelo daleč na duhovni poti in tik pred spoznanjem resnice,” ga jemljem bolj kot živi dokaz, da je marsikaj možno narediti, kot majhen kazalec. Če že imam kakšne konkretne kazalce, potem so to mojstri modrosti, ki so poznani na svetovnem nivoju. Pa še takrat, če se ne poklapa z mojim načinom razmišljanja, z mojimi dognanji, vem da nekaj ne štima, ter da je potrebno dodati raziskovanje in poglabljanje – preko drugih priznanih mojstrov in predvsem lastne tišine, ki vodi do lastnih uvidov. Slepo zaupanje meni ne leži. Tudi Buddha pravi, “budite luč samemu sebi” – zaupajte sami sebi, s tem da ste dovolj iskreni in si upate priznati, kdaj ste zašli s svoje poti; kar občutki oz. čustva dostikrat povedo.
 

Kaj hočem torej povedati. Na začetku poti, se je potrebno obdati z viri in ljudmi, ki so že naredili določene korake. To pa tudi pomeni, da se oddaljimo od ljudi, ki nas omejujejo in držijo v starih, nedelujočih prepričanjih. Najpomembnejše pa je, da si najdemo najboljše kažipote proti resnici, s tem, da ničemur in nikomur slepo ne zaupamo in da smo vedno pripravljeni raziskovati, tudi na lastno pest. Konec koncev pa vedno velja: “Življenje je najboljši učitelj.”

Denar – smisel življenja – in svoboda

Published on September 2, 2008 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , .

Danes vsak gleda le še na to, kako bo čim lažje prišel do čim več denarja. Jasno, denar lahko omogoči izredno veliko stvari; neodvisnost od staršev, svoj avto, svoje stanovanje, kasneje svojo hišo/vilo, počitnice kjerkoli na svetu, lahko si kupiš karkoli hočeš, ni ti treba prenašati šefa 5 dni v tednu.. Skratka stvari, ki jih običajnem človeku močno primanjkujeju. Skupni imenovalec bi lahko bil SVOBODA.

S svobodo je pa tako.. je iluzija.. Še vedno smo omejeni s časom, ki ga imamo le 24 ur na dan, odvisni smo od hrane, vode, svežega zraka, od narave, od stikov z ljudmi, še vedno moramo hoditi na WC, še vedno imamo takšne in drugačne potrebe, ki jih ne moramo zadovoljiti. Predvsem so pa tu psihične potrebe; nenehna potreba po več, višje, močneje, neskončna potreba po varnosti, družbenem statusu,.. nenehno nove želje..

Denar torej več kot očitno ne more prinesti resnične svobode. Kajti, v končni fazi, je resnična svoboda le v glavi, svoboda pred svojimi pošelejni in pred svojimi strahovi. To je resnična svoboda – svoboda pred umom. Pred umom, ki v končni fazi sploh ni povezan z naravnimi zakoni, ki je odtujen od Življenja, ki se smatra kot ločeno enoto v vesolju.. ta je tisti, od katerega se je potrebno osvoboditi.

Kajti zunanje omejitve bodo vedno obstajale – že samo telo je omejeno in podvrženo marsikateremu zakonu. Prav tako je naša potreba, da živimo skupaj z ljudmi, ko pa smo z drugimi ljudmi, se je pa vedno potrebno prilagajati. Ne iščimo torej zunanje svobode, iščimo pa svobodo pred omejitevami in nesmisli v svojem umu, to je edino smiselno iskanje svobode.

Krivda in odgovornost

Published on August 18, 2008 in Pot v notranjost and Pot v notranjost. 6 Comments Tags: , , .

Tale dan je pa kar dolg, tako da ste verjetno že raziskali kaj je razlika med krivdo in odgovornostjo.

Zelo lep primer lahko vidimo pri vzgoji. Jaz sem otrok in ker sem malo štorast razbijem krožnik. Mati znori, rata čisto živčna, se znaša nad mojo štoravostjo, jaz pa v joku oddivjam v sobo. Malo zaradi občutka krivde, kako sem lahko tako štorsat, da sem to strašno tragedijo naredil, malo pa zaradi negativne energije matere. Medtem ko sem jaz v sobi, mati pospravi ves nastal nered. To je prototip občutka krivde.

Ko pa imam kopico frustracij v glavi in začnem malo raziskovati o čem se gre to življenje, pa postanem tudi bolj celovita oseba. Sedaj sem ravno odrasel. Skupaj smo pri kosilu in spet razbijem krožnik. Mati še vedno znori, vendar jaz sedaj sprejmem odgovornost za nastalo situacijo – materin izbruh prerastem, se me ne dotakne, torej ne stečem v sobo (”v jok in na drevo”) ampak ostanem in tudi počistim nastal nered. Ne pustim drugim, da bi prevzeli “nadzor” nad situacijo. Jaz sem razbil, in jaz bom počistil. To je odgovornost.

Odgovornost je torej močno povezana z odnosom do napak. Ali naredim napako in se čutim nesposobnega popraviti (krivda), ali pa zaupam v lastne sposobnosti, zaupam v to, da se bom kaj naučil in tudi znal počistiti nered (odgovornost).

Ko sem pod občutkom krivde, bom eno in isto napako ponovil neštetokrat. Vedno ko bo storjena, se bom tolkel po glavi in s tem še zabetoniral ta občutek, se še bolj obsodil na takšno pogojeno reagiranje. Na ta način te stvari ne bom zmožen nikoli (zelo dolgo časa) odpraviti, se kaj iz nje naučiti.. To je zelo vidno pri ljudeh, ki recimo zamujajo. “Joj, kako sem lahko tak, da sem spet zamudil, jaz teslo. Res pa je, da je bil promet gost, da doma nisem našel čevljev, da sem moral zlikati,..” Ampak zamudi tudi naslednjič in še naslednjič in še naslednjič…..

Na drugi strani, ko sprejmem odgovornost za svoje zamujanje, ko ne bom krivil zunanjih okoliščin, lahko določeno svojo pomanjkljivost kaj hitro popravim. Saj zaupam v svoje sposobnosti učenja. To pa pomeni, da lahko kaj hitro napredujem v življenju..

Seveda je potrebno paziti, da ne sprejmemo preveč odgovornosti, ker nas lahko tudi to pokoplje. In na ta način potem jemljemo odgovornost in s tem moč drugim. V primeru otroka, matere in razbitega krožnika, se mati čuti odgovornega za nastalo situacijo in tako otroku odvzame moč. Tako kot država/oblast/vlada jamlje odgovornost ljudstvu..

Kdo so tvoji vzorniki, idoli, tvoje avtoritete?

Published on May 29, 2008 in Pot v notranjost. 0 Comments Tags: , , , .

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.
Jezus, Matej 7:15

So to tako ali drugače slavni ljudje s televizije? So to na materialnem področju uspešni ljudje? Je to okolica, ki te neprestano preganja? So to religije in župniki? Po komu se zgleduješ, kdo vpliva nate, komu slediš, po komu se zgleduješ, kdo te ima v oblasti?

Koliko časa vidiš te ljudi, kako dobro jih poznaš, ali veš, kako se sami počutijo? Iz česa črpajo zadovoljstvo – iz zunanjega vedno spreminjajočega se sveta ali iz svoje notranjosti? So srečni, v notranjosti mirni? Imajo res vse pošlihtano, čisto vse, sploh na področju psihe, na področju notranjega miru? Si se kdaj to vprašal? Si jih lahko predstavljaš na veliki potrebi na primer?

To so zelo pomembna vprašanja. Po teh ljudeh se ti zgleduješ, ti ljudje ti hočeš ali nočeš narekujejo življenje – in ti jim to dopustiš, kajti misliš, da imajo tisto česar ti nimaš, da so našli nekaj, kar tebi manjka – pa so res ali se le pretvarjajo?

Razčisti s temi vprašanji, kajti po takih ljudeh se zgleduješ. Kam pelje ta pot pa lahko vidiš, če malo bolj podrobno pogledaš v zakulisje življenja teh ljudi, v njihovo notranjost. Tako kot se neprestano primerjamo z ZDA, spregledamo pa kaj njihov sistem povzroča veliki večini prebivalcev v njihovi lastni državi in tudi po svetu. “Drevo spoznaš po sadu.”

Ne ozirajmo se na besede množice nerazumnežev, temveč na besede peščice razumnežev.
Platon

Je take ljudi torej smiselno poslušati in jim slediti (v absolutnem smislu, kajti tudi v blatu se najdejo biseri – za to pa je potrebno lastno raziskovanje)? Ali bi si raje za začetek poiskal druge bolj pristne vodnike, ljudi, ki so na primer našli Vir miru znotraj sebe. Preko tega pa še sam našel lastnega notranjega vodnika in prišel do istega notranjega Vira. Mar ne bi bilo to bolj smiselno? Kajti zunanje okoliščine tega ne prinesejo za dolgo časa, kajti nič ni trajno – vsi pa iščemo nek stalni Vir Miru, Veselja, Ljubezni,… tega se ne da zanikati.

Misliš, da se ne da najti notranjega Vira, in da je notranje stanje nujno odvisno od zunanjih okoliščin? Misliš to le zaradi tega, ker nihče okoli tebe in po televiziji tako ne govori in deluje? “Išči in boš našel!” Ne zadovolji se z delnimi rezultati.

Umetnost učenja – korak za korakom

Published on May 22, 2008 in Pot v notranjost. 2 Comments Tags: , , , , .

Veliki rezultati niso doseženi naenkrat; v življenju moramo biti zadovoljni z nenehnim napredovanjem, korak za korakom.
Samuel Smiles

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, slona pojemo grižljaj za grižljajem, pot dolgo tisoče kilometrov prehodimo korak za korakom, košarkarsko tekmo se igra žogo za žogo, cerkev se je gradilo opeko za opeko, faks dokončamo izpit za izpitom,…

Vsi ti in še mnogo drugih primerov kaže na to, da se vse stvari odvijajo postopoma. Vedno je en korak, ena opeka, in vsak korak, vsaka opeka si zasluži popolno pozornost. Korakov ne moremo preskakovati, nesmiselno je brezglavo hiteti, da bi čim prej nekaj zaključili, se naučili. Taki izdelki/znanje se kmalu pokažejo kot površni, kot lepa fasada brez vsebine in zato trajajo precej manj časa, pa še kvalitetni niso. “Sredstva in cilj so eno,” pravi Eckhart Tolle. Če ne posvečamo pozornosti koraku, bo tudi kvaliteta na cilju majava.

Če se vrnem k učenju, je vse to vsaj približno jasno, ko se učimo v okviru izobraževalnih organizacij. To leto moram narediti te predmete, naslednje leto druge, za vsak letnik je zapečaten urnik. Niti ne morem delati izpite za naprej, kajti trenutna predavanja in vaje zahtevajo preveč časa in energije. Vse kar lahko izberem je to, koliko časa in kdaj se bom učil (v srednji in osnovni šoli pa še tega ne). Ujet sem v ta program in ni druge možnosti, kot da se mu prilagodim in delam tako kot je zastavljeno, četudi bi vse hotel končati v mnogo krajšem času.

Modrost “korak za korakom” je pa kaj hitro pozabljena izven uradnih izobraževalnih organizacij. Ko se je potrebno naučiti kaj novega, prebrati in naštudirati kakšno knjigo (sploh, če imam še veliko drugega gradiva v čakalni vrsti), hočem vse narediti izjemno hitro. Knjigo naštudirati v dveh dneh, naučiti se uporabljati nove računalniške programe in programčke, naštudirati določeno temo, sestaviti omaro…

Vse lepo in prav da hočem čim hitreje, vendar kmalu ugotovim, da tako hitro ne gre. Če delam tako hitro, nič ne odnesem in je skoraj tako, kot da nič ne bi naredil. Da bi si pa za kakšno stvar vzel več časa je pa nemogoče, kajti imam še mnogo gradiva na zalogi. Zato vse skupaj pustim. Če ne morem narediti takoj, ali če mi takoj ne gre v glavo, to “že ni zame” in vse skupaj pustim. To je lepo vidno tudi pri kakšnih manjših opravilih (sestavljanju omare, peka kruha,..).

Odrasel človek ima shranjen podzavesten program, da mora biti vse narejeno hitro in brezhibno. “To ni moje področje, jaz se s tem že ne bom ukvarjal,” ali pa po neuspelem poizkusu “ah, jaz tega ne znam, to ni zame.” Predstavljajte si otroka, da tako ravna. Pa saj je z eno nogo že v grobu. Ampak kot otroci smo se naučili veliko stvari in tudi v mladosti, ogromno se naučili ogromno spoznali (čeprav za veliko ceno posmeha in še česa), potek pa ko enkrat odrastemo in diplomiramo, pa na to pozabimo. “Sedaj sem dosegel stopnjo svojega razvoja na kateri vse znam in vse vem, to je to, zmagal sem.” Kot da bi se navadili na vlogo mojstra, nekoga, ki vse ve in vse zna se posmehuje drugim, ko tega ne znajo. Ali pa imamo dosti posmehovanja okolice in ko dosežemo neko normo, se mi posmehujemo novim rodovom.

Ampak svet se spreminja in spreminja se čedalje hitreje. Čedalje več je novih znanj, izdelkov, stvari za naučiti in če se nisem pripravljen nenehno učiti, nenehno izpolnjevati me bo v nekaj letih povozil isti čas, katerega si jaz zaradi takšnih in drugačnih strahov nisem vzel. Največji hec pri tem je ta, da ponavadi niti ni potrebno veliko časa, da nekaj naštudiram. Pri nekaterih trivialnih opravilih 5, 10 minut in že znam, namesto da mi pobirajo živce in energije, ker se temu izogibam.

Za vsako MENI novo stvar si je potrebno vzeti ČAS, čas, da se naučim in izpilim, iti postopoma, korak za korakom – tega pa kar nočemo vedeti. Po vsej verjetnosti bo na začetku narejeno tudi precej počasneje in z večjo negotovostjo, s tem da bo storjeno precej napak, za razliko od mojstra, ki to že dela celo življenje. Vendar druge izbire praktično nimam, lahko se neham učiti, ampak potem sem praktično že mrtev. Niti ni važno ali bi nekaj že moral vedeti ali ne, dejstvo, realnost je taka, da tega v tem trenutku ne vem in da se je potrebno naučiti (ali pa izgubljati živce in obupavati). In vedno se bo potrebno učiti nove stvari, sedaj je le na meni, da vidim nesmiselnost teh starih programov in sem tako na dobri poti, da se jih osvobodim.

Če pa kdo meni, da hitrost pomeni več kot vztrajnost in potrpežljivost, potem naj se spomni na basen o želvi in zajcu, ko sta tekmovala kdo prvi pride na cilj.. Ena knjiga na dva tedna znese 26 knjig na leto, en dokumentarec na teden znese 52 dokumentarcev na leto, eno novo znanje na dan znese 365 novih znanj na leto,..

Korak za korakom, za vsak korak pa si vzeti čas in bo šlo. Koliko časa bo pa trajalo, da se naučim in znam uporabljati, pa kot že rečeno niti ni bistveno, z gotovostjo trdim, da slej ko prej vsak pride do cilja, cilj pa je vreden tega, mar ne? Spomnite se otrok in učenja hoje, teka, vožnje s kolesom,.. (Naj pa to ne bo izgovor za ležernost, se kakšno stvar da hitreje naučiti, zakaj pa ne..)

Duhovne skupine – tedenska srečanja

Published on May 21, 2008 in Pot v notranjost. 2 Comments Tags: , , , .

Kar precej je duhovnih skupin (karkoli že to pomeni) v Sloveniji, ki se tedensko druži. Meditacija, branje, pogovor, prijazen voditelj,… vse te stvari precej pripomorejo pri razvoju posameznika. Odprejo mu nove dimenzije, spremenijo kakšen del življenja, še globlje in bolj obširno vidi stvari, o katerih je prej le čutil, pa ni znal povedati, kaj bi to bilo.

Vendar je problem pri vseh teh skupinah sledeč; premalo dajejo poudarek na življenje izven tedenskih srečanj. Skupina se recimo dobi enkrat tedensko po nekaj ur, tam se ima fino in to je to. Kaj pa ves preostali čas od enega tedna do drugega? Enkrat na teden je ravno toliko, da nekaj je. Neke skupine (katerim so tedenska srečanja podpora tečajev) gredo korak naprej in dajejo poudarek na dnevnem programu (jutranji vaji in meditaciji), vendar kljub vsemu ostane še cel dan, kjer se se ponavadi pozabi na vse naučeno. Lahko bi celo rekel, da se izklopi duhovna oseba in se vključi družbeni robotek, ki pozabi na vse naučeno. Seveda ta program veliko pripomore, vendar učinki niso ravno blesteči in menim, da bi se dalo narediti veliko več – sploh v današnjih časih pospešenega dviga zavesti.

Zakaj se to dogaja, kdo je odgovoren? Veliko je iluzija čudežne tabletke pri vsakem posamezniku, a če se voditelji teh duhovnih skupin tega zavedajo, bi lahko kaj več naredili na tem področju. Lahko bi bolj spodbudile razvoj posameznika čez cel dan; kratke meditacije, branje duhovnih knjig, po sobi polepljeni citati, kaj napisati na vidno mesto (dlan)… Se pa zavedam, da je to precej naporno opravilo in vprašanje koliko voditeljev je sposobnih to izvesti. Poleg tega je marsikateri skupini uspeh, da ljudje sploh prihajajo na tedenska srečanja in se jim zdi, da na ta način že zelo pomagajo posamezniku in nočejo še bolj drezati vanj – pa mu res pomagajo?

Rekel bi, da večini niti ne koristi, kajti to postane le še ena čudežna tabletka, katero vzameš in potem je vse v najlepšem redu. Vendar duhovni razvoj na žalost ali na srečo zahteva celotnega posameznika, čez večji del dneva, celostno, na vseh področjih. Torej bi bolj kot karkoli take skupine morale biti ODSKOČNA DESKA, da posameznika spodbudi pri LASTNEM UDEJSTVOVANJU in mu pri tem lastnem udejstvovanju nudi OPORO, mu pomaga, ne pa da ga priklene nase (ene skupine bolj, druge manj). Kajti le skozi samostojne, močne in celovite posameznike lahko sije božanska energija.

Tako ali tako je pa ČAS najboljši pokazatelj – vsak pri sebi lahko vidi, koliko časa drži ta čudežna tabletka drži. Kajti kot pravi Jezus (Matej 10:26): “Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo, in tajno, kar se ne bi zvedelo.”

Reakcijski čas zavedanja

Published on May 15, 2008 in Pot v notranjost. 5 Comments Tags: , .

Ko se začnem zavedati svoje pogojenosti, svojega življenja na avtopilotu pod vplivom starih vzorcev, pod vplivom ega, vidim, da je tega ogromno. Še hujše je spoznanje, da četudi vem vse te stvari, se jih zavedam, še vedno padem pod njihov vpliv.

To lepo kaže na to, kako globoko zakoreninjene so te navade. Kljub branju pravih duhovnih knjig, kljub dnevni telesni vadbi, kljub meditaciji, kljub nekaterim tečajem,.. še vedno pride do avtomatične pogojene reakcije, delovanja. Videnju vsega tega dogajanja mora slediti sprejemanje. Če se sedaj tolčem po glavi in obtožujem, kako sem toliko nesposoben, da še vedno nisem tega prerasel, sem na dobri poti, da si močno otežim napredek. Ego ljubi probleme, ego ljubi težave in pritoževanje. Kaj si s tem naredim, če se v to past ujamem? Nekaj časa to delam, potem pa ker ni briljantnega napredka vse skupaj opustim, ker tako ali tako ne deluje.

Vsaj ne deluje tako kot bi sam hotel. Ne deluje po mojih pričakovanjih, ne deluje absolutno, ne deluje neprestano. Spregledam pa dejstvo, da živim veliko bolj mirno življenje, da me situacije težje vržejo iz tira, in tudi ko padem pod vpliv avtopilotskih reakcij, se jih nekaj časa po dogodku zavedam. Jih prepoznam kot stare pogojene reakcije – to pa je pohvale vreden napredek in ena najpomembnejših stvari, ki se človeku na začetku poti zgodi; da prepozna pogojene reakcije kot pogojene reakcije in ne kot bistven del svoje eksistence. Če pogledamo večino ljudi, se niti ne zaveda, da reagirajo (in so reagirali) pod vplivom starih vzorcev. Kaj pa je tisto, kar vidi te pogojene reakcije? Je to pogojena reakcija ali je to dokaz prisotnosti globlje dimenzije?

Več ko bom bral duhovnih knjig, meditiral, meditiral tudi čez dan, večkrat ko se bom zavedal pogojene reakcije (ne glede na to, kako dolg je reakcijski čas zavedanja, kako dolgo traja da se tega zavem) bližje bom izvoru te pogojenosti, krajši bo reakcijski čas. Postopoma bom prišel do tega, da se bom pogojenosti zavedal kmalu po dogodku, med dogodkom, v trenutku ko hočem reagirati,.. vse dokler ne bom prost te pogojenosti.

Zatorej je vsak tak trenutek zavedanja velik uspeh, ne glede na to, kdaj po dogodku se pojavi. Korak za korakom, pa je uspeh zagotovljen. Saj veste, kako se poje slona – grižljaj za grižljajem. Pričakovati takojšen absoluten preobrat po letih in letih pogojenosti je močno nespametno.

To je dobro vedeti tudi pri odnosu z ljudmi, kajti malokdo je brez trenutkov reagiranja pod vplivom ega/pogojenosti, zatorej je velika napaka, če takega človeka po enem, dveh vtisih ocenim kot človeka na “nizki duhovni lestvici.” Vprašanje, na katerega ne morem vedeti odgovora (dokler izrecno ne vprašam), pa je, ali se ta oseba kasneje zave svoje pogojenosti? Edino to je pomembno, edino to šteje.