Archive for the 'Trinitas' Category

Trinitas XII ~ George Carlin II.

Precej dobra opredelitev problemov, sicer na trenutke dokaj krut in brezčuten – a kljub temu neprecenljivo.
 

TAVIS SMILEY | Guest: George Carlin | PBS

GC: Zanimiva je stvar o tej državi.. Govorijo, kako imamo svobodo izbirte – saj veste, svobodo izbire? – zelo omejeno. Pomembno je: omejena izbira. Dve politični stranki – v osnovi. Velike medijske družbe, pet, šest? Naftne družbe, sedaj mislim da so tri vse skupaj, ali štiri. Velike banke, velike posredniške hiše, velika računovodska podjetja,.. Pri vseh rečeh, katere so pomembne, je izbira zmanjšana. Časopisi, v mestu, koliko? Včasih so bili trije, štirje, sedaj eden ali dva – in lastniki so isti, in ti imajo v lasti tudi radijske in televizijske postaje. Ampak sladkarije, dvaintrideset okusov; vse reči, ki niso pomembne, nepomembne reči: veliko izbire. Veste kaj jaz pravim? Veste kakšna je vaša svoboda izbire v Ameriki? Papir ali plastika – to je to, gotovina ali charge, aisle ali okna, kaditi ali ne kaditi, coca-cola ali pepsi; to so vaše izbire, vse ostalo je nekako položeno pred vas. Naredite to kar resnično hočejo – naredijo kar hočejo. Enkrat ko so si prilastili državo [1913 eden od pomembnih datumov, op. pr.]; naredijo kar hočejo.

TS: Ko govoriš o izbirah, da so nam jih odvzeli, kakšno je tvoje mnenje – rad bi te to vprašal, kajti o vseh teh rečeh o katerih si govoril skozi leta, so.. Prehodili smo cel krog glede tega, zato sem tako počaščen – hvala, ker si prišel. Ampak trideset lep po tem ko si govoril o tem, je ta velika debata, ta velik prepir, ali so nam odvzeli državljanske svoboščine. Kakšno je tvoje mnenje?

GC: Mislim da, če pogledate na zgodovino zakonov, ki so bili sprejeti v zadnjih 30, do 40 letih.. Obstaja nekaj čemur se reče družbena histerija/nerazsodnost. Družbena histerija je poudarjena – večinoma – s strani medijev. Kriminal. V času Nixona je bil kriminal velika družbena histerija; preveč je kriminala, sodišča niso kompetentna, preveč kriminalcev se izogne kazni, potrebujemo strožje zakone. Veliko civilnih svoboščin je bilo odpravljenih na račun (in terms of) pravic kriminalcev in pravic obtožencev, in ljudi, katerim so sodili. Te so omejili, zmanjšali so jih. Te pravice, katere zagotavlja ustava in bill of rights. Spet druga družbena histerija: droge. Zgodila se je ta reč z drogami, ista stvar. “Velika poplava mamil, bojevali se bomo proti drogam, potrebujemo novejše in strožje zakone, potrebujemo ___ in kazni, imeti moramo pooblastila preiskati hiše, moramo narediti to, imamo razloge..” Vse te bližnjice, so imele za posledico manj svoboščin zaradi družbene histerije. [glej: David Icke: Problem-Reaction-Solution] Mediji povzročijo bleznost/divjost, vsi so navdušeni, legislat/zakonodajalec to sprejme, izvršilec/executive to podpiše, in sodniki potem oz. sodstvo – v redu, včasih kasneje, ko pač pride do njih. In kar se zgodi je to, da imate manj neodvisnosti/freedoms, manj svoboščin/liberties, civilnih svoboščin, manj pravic. In tretja socialna histerija je terorizem. To je bilo odpravljeno. Sedaj je malo več razlogov. Pogledate 9/11 [911, klic na pomoč], zelo dramatičen dogodek, ampak tudi to so uporabili, s ‘patriot act’-om, da zmanjšajo naše svoboščine. Pravijo, “no, če nimate ničesar za skrivati, kaj potem skrbite?” Poznate to? Povejte mi o ljudeh, ki so ravno prišli iz zapora, zaradi DNA-ja – pozabite – ker niso imeli nič skrivati.. Poslušajte, ta država je v lasti lastniškega razreda, naredijo več ali manj kar hočejo. Jaz sem ugotovil, da je to kot nastop norcev. Jaz naredim tako, veste kako naredim? Zame, če si rojen v svetu, dobiš karto za nastop norcev, dobiš karto za nastop norcev. Če si rojen v Ameriki, dobiš sedež v prvi vrsti. Tako da, nekateri ljudje so v tem nastopu. Imamo norce. Potem imamo nekatere ljudi, ki hočejo popraviti/fix te norce, ti so ___, pravniki, okoljevarstveniki,.. “Popravili bomo norce, ali ni to grozno, dajmo to narediti.” In potem so ljudje, ki zgolj gledamo nastop norcev, mednje spadam sam. Nekateri o tem pišemo in govorimo, in jaz to počnem. Ja, pravim: “Poglej kako slabo ti gre.” – ne štejem se mednje – “Poglejte kako slabo vam gre ljudje, kako ste si to dovolili? Zakaj ste jim pustili, da so vam to naredili?”

 
 

George Carlin the illusion of freedom (Iluzija svobode)

Američani očitno mislijo, da bodo počitnice trajale večno, da bodo kar trajale in trajale. In v resnici ne vidijo napake določenih stvari. Thomas Raynesford Lounsbury (1838–1915), vzgojitelj v 19. stoletju, je rekel: “Ne neha me presenečati neskončna zmožnost človeškega uma, da se upre uvedbi/predstavitvi uporabnega znanja.” (“It never ceases to surprise me at the infinite capacity of the human mind to resist the introduction of useful knowledge.”) In to se dogaja, ljudje vedo boljše, ljudje čudijo, da obstaja nekaj boljšega, ampak gredo proti temu, mislijo, da ni nobenih posledic. Zanesljivo gredo navzdol. Veste, ta država je v resnici končana, resnično je tehnično končana. Vprašanje je le še o tem, kako se bo konec iztekel. Res je, res je. Lahko to vidite, lahko to duhate. Vsakdo, ki ne more videti ali duhati, tega ne razume. Obstaja medicinski izraz, ki ga uporabijo v bolnišnicah, ko oseba nima več prihodnosti na tem planetu, ko jim ne morejo več pomagati, in na list napišejo CTD: circuling the drain, po odtoku navzdol. In to mi počnemo, počasi krožimo po odtoku in krogi postajajo manjši in postajajo hitrejši. Osebno v tem uživam. Osebno nimam vložka na določen izid. Osebno uživam v tem cirkusu, v katerega so me povabili. Pogostoma sem rekel, ko se rodite v svetu dobite vstopnico za nastop norcev, ko se rodite v Ameriki, dobite sedež v prvi vrsti in ne bi mogel bolj uživati.
 

GC: Govorim o dejstvu, da je vojna nekaj, kjer stari ljudje zavarujejo svoje ozemlje s tem, da pošljejo mlade ljudi, oz. bogati stari ljudje varujejo svojo lastnino s tem, da pošiljajo srednji in revni razred mladih ljudi v smrt. Vedno je bilo tako. [aplavz]

GC: Vse to debatiranje namiguje na to, da so resnično izbire v tej državi, da resnično imate izbire, svobodo izbire. (sogovornik, parafraziram: “Nihče nikogar ne sili v vojsko.”) To je iluzija. Američani… [sedaj je pokapiral kaj je rekel:] Čudim se, zakaj imajo takšne probleme, da zapolnijo mesta v tej prostovoljni vojski – sprašujem se zakaj. Naj povem nekaj o izbiri. Ne obstaja resnične izbire! Pravijo svoboda izbire. Na volju imate ILUZIJO izbire. Američani naj bi se počutili svobodne s tem, da izvajajo nepomembne izbire, nimate… Veste kaj so izbire v tej državi? Papir ali plastika. Aisle ali okna. Kaditi ali ne kaditi. To so vaše resnične izbire.
 

GC: Pred nekaj časa nazaj sem dobil občutek, da ni presenečenje, npe bi smelo bit presenečenje. Ne bi smelo biti presenečenje, da bogatim belim ljudem ni mar za revne črne ljudi. Pika. [aplavz] Ni visoko na njihovem seznamu. Niso visoko na zavednem ali nezavednem seznamu teh ljudi, ki vodijo stvari v tej državi: lastniki. Pozabite te neumne volitve, lastnikom te države ni mar za revne in.. (sogovornik: “Ali mi govori Karl Marks? Lastniki te države so volilci v tej državi.”) O tem se pa motite. (sogovornik: “Ali niso lastniki v tej državi njeni volilci?) Poslušajte me, te volitve so farsa, farsa; mišljeno je.. [aplavz] Samo poslušajte za minuto, naučite se nekaj. Volitve v politiki so nastavljene z namenom, da Američani dobijo ILUZIJO, da imajo svobodo izbire. V resnici nimate izbire v tej državi. [aplavz]
 

GC: K temu imam dodatek. Resnična kraja v tej tej državi je v prenosu bogastva od revnih v roke bogatih. Žal mi je, da ne marate razredov in resnice, prijatelj moj, ampak resnica je, da ste z njimi obtičali. In revni so bili sistematično oropani in bogati so še bogatejši, pod tem kriminalnim, fašističnem, predsednikom in njegovo vlado [velik aplavz]. (sogovornik: “George, mislim da veš, kaj je fašizem. Veš kaj je fašizem? Veš kdo so nacisti?”) Ko bo fašizem prišel v Ameriko, ne bo v rjavih in črnih srajcah, ne bo v visokih škornjih, ampak bo Nike sneakers in Smiley majice. Smejoče se, smejoče se. Nemčija je izgubila drugo svetovno vojno, FAŠIZEM jo je dobil. Verjemite mi.
 

(…)

 
GC: Morate jim priznati za eno stvar, sedaj so na odprtem, niti ne poizkušajo stvari več prikriti. Lastniki te države so kupili volitve, rekli so, “dobili bomo te volitve, ljudi bomo postavili na sodišča z razlogom”. (sogovornik: __) Pozabite na vso to neumno sranje. Na odprtem so (sogovornik: Ne obstaja…), odkrito vozijo avtobus in vsi smo zadaj. (sogovornik: zaradi energijske politike, ki je bila izoblikovana v Kaliforniji – ne kot rezultat zarote.) Ne potrebujete, ne potrebujete, ne potrebujete, ne potrebujete URADNE zarote, ko se interesi skladajo. Ti ljudje so hodili na enake univerze, so na enakih nadzornih mestih, so v enakih klubih, imajo podobne interese, ne rabijo sklicati sestanka, vedo kaj je dobro za NJIH. In to dobivajo. Včasih je bilo sedem naftnih družb, sedaj so samo tri, kmalu bosta le dve. Reči, ki so pomembne v tej državi so zmanjšane v izbiri: sta dve politični stranki, le nekaj zavarovalniških agencij, šest ali sedem informacijskih družb, ampak če hočete begol-a imate na izbiro 23 okusov, ker imate ILUZIJO, imate ILUZIJO izbire. [velik aplavz] V rečeh, ki so resnično pomembne, ni svobodne izbire!!

 
 

George Carlin – Saving the Planet (Reševanje planeta)

Dandanes vidite ljudi – dežela jih je polna – ljudje cele dneve hodijo naokoli, vsako minuto dneva, in VSE jih skrbi. Skrbi jih zrak, skrbi jih voda, skrbi jih prst. Skrbijo jih insekticidi, pesticidi, dodatki v hrani, karcenogeni; skrbi jih izpušni plini, skrbi jih aspestice, skrbi jih reševanje OGROŽENIH vrst. Naj vam nekaj povem o ogroženih vrstah, v redu? Reševanje ogroženih vrst je le še en aroganten način s strani ljudi več, da bi NADZOROVALI naravo. To je arogantno vtikanje. To je prvotni razlog za naše težave. Ali nihče tega ne razume: VMEŠAVANJE v naravo. Preko 90%, močno preko 90% vseh vrst, ki so KDAJKOLI živele na tem planetu, ki so KDAJKOLI živele – ni jih več, izumrle so. Mi nismo vseh pobili. Enostavno so izginile. To pač narava počne. Danes jih izumre 25 na dan. In mislim ne glede na naše početje. Ne glede na to, kako se mi obnašamo na tem planetu, 25 vrst, katere so danes tu, jih jutri ne bo več: naj odidejo na lep način. Pustite naravo pri miru. Ali nismo naredili že dovolj? Tako smo samo-pomembni, tako samo-pomembni. Vsak bo nekaj rešil: rešite drevesa, rešite živali, rešite kite, rešite tiste polže. In največja aroganca izmed vseh: reševanje planeta. KAJ?!?! Ali me ti ljudje zajebavajo? Reševanje planeta? Saj še niti ne vemo kako bi poskrbeli zase! Nismo se naučili kako skrbeti drug za drugega in sedaj bomo rešili planet. Utrujen sem že tega sranja. Utrujen sem tega sranja. Utrujen.

Sit sem prokletega dneva zemlje, sit sem že teh kvazi-pravičnih/self-righteous okoljevarstvanikov, teh belih-buržo-liberalcev, ki mislijo, da vse kar je narobe s to državo je to, da ni dovolj kolesarskih poti. Ljudje poizkušajo za svoje volvote narediti varen prostor. Poleg tega okoljevarstvenike ne briga stanje planeta! Ni jim mar za planet! Ne v abstraktnem. Ne v abstraktnem. Veste kaj jih zanima? Čisti prostor, kjer bi lahko živeli. Njihovo lastno domače okolje. Da bodo lahko nekoč v prihodnosti oni osebno pomirjeni; omejeni, neumni, sebični interesi me niti ne presenečajo. [Podobno tudi sam “pogruntal”, zakaj mi namreč novodobni protesti, peticije in podobno, ne dišijo preveč: večinoma protestirajo le zaradi tega, ker je ogrožen njihov razvajeni/potrošniški/neodgovorni način življenja, in ne zaradi tega, ker bi bilo kaj temeljnega/bistvenega narobe s svetom (tako notranjim kot zunanjim; kar pomeni, da je temeljna neumnost tudi znotraj človeka in ne le zunaj) in načinom življenja.] Poleg tega, s planetom ni nič narobe! Nič ni narobe s planetom! Planet je v redu – ljudje so zahojeni! Razlika! Razlika!

Planet je v redu. V primerjavi z ljudmi, se planet drži zelo dobro. Tu je že 4.5 milijarde let; ste kdaj razmišljali o aritmetiki? Planet je tu že 4.5 milijarde let, mi smo tu, kaj?, stotisoč let, mogoče dvestotisoč let. In težko industrijo imamo le malo več kot 200 let. 200 let proti 4.5 milijardami – in mi mislimo, da smo nekako grožnja, da bomo nekako ogrozili to lepo, zeleno žogo, ki kroži okoli sonca [no, tudi to se lahko zgodi. Mars je uničila civilizacija podobna naši.]. Planet je že preživel veliko hujše stvari kot nas. Je bil skozi vse sorte reči SLABŠIH od nas. Preživel je potrese, vulkane, premike skorij*, continental drifts, sončni izpuhi, sončne pege, magnetske nevihte, magnestki obrati polov, 100 tisoče let meteorskega bombardiranja kometov in asteroidov, svetovne poplave, valovi, požari, erozije, ponavljajoče se ledene dobe, in mi mislimo, da bodo neke PLASTIČNE vrečke in neke aluminijaste pločevinke naredile razliko. Planet, planet, planet ne gre nikamor! Mi gremo! Odhajamo! Spokajte kufre ljudje, odhajamo. In niti ne bomo pustili kaj dosti sledu. Hvala Bogu za to. Mogoče male styrofoam, mogoče, male styrofoam. Planet bo tu ko nas že DOLGO ne bo več; le še ena propadla mutacija, še ena biološka stran pot, evolucijska cul-de-sac (slepa pot). Planet bo z nami pometel kot z bolhami. Nadloga na površini planeta. Hočete izvedeti, kako gre planetu? Vprašajte ljudi v Pompejih, ki jih je vulkanski pepel zamrznil v določen položaj – kako gre planetu. Hočete vedeti, ali je planet v redu? Vprašajte ljudi v Mexico-City-u ali Armeniji ali na stotine drugih področij, ki so poteptana pod tisoči tonami potresov, če mislijo, da so grožnja planetu – ta teden. Ali tiste ljudi v Kilowai-ju na Hawajih, kateri so si zgradili dom zraven aktivnega vulkana in potem se sprašujejo zakaj imajo lavo v dnevni sobi.

Planet bo tu bo še dolgo, dolgo, dolgo ko nas ne bo več. In se bo ozdravil, očistil se bo, kajti to je njegova funkcija. Je samo-obnovljivi sistem. Zrak in voda si bosta opomogla, zemlja se bo obnovila [čez nekaj milijonov/milijard let], in če je res, da plastika ni razgradljiva, no, tedaj bo planet vgradil plastiko v novo paradigmo in se poimenoval Zemlja plus plastika. Zemlja ne gleda na plastiko tako kot mi, plastika je izšla iz zemlje, Zemlja verjetno vidi plastiko kot enega od svojih otrok. Morda je to edini razlog, da nam je Zemlja dovolila, da smo hodili po njenem površju, hotela je plastiko zase. Ni vedela kako naj jo naredi, zato je potrebovala nas. Modra je to odgovor na starodavno filozofsko vprašanje, ZAKAJ smo tu?: PLASTIKA, neumneži! Tako da, plastika je tu, naše delo je končano, lahko odidemo. In mislim, da se je to že začelo, se vam ne zdi. Če smo pošteni, nas planet verjetno vidi kot majčkeno grožnjo. Nekaj s čimer se je potrebno spopasti. In prepričan sem, da se bo planet zavaroval, kot se zavaruje veliki organizem, na primer panj ali mravljišče. Prepričan sem, da se bo planet nečesa spomnil. [Jaz bolj upam na podoben scenarij kot je bil prikazan v Avatarju (2009). Kjer bodo “odplaknjeni” (postopoma, naravno, čez čas, lahko tudi nekaj 10 ali 100 let; seveda z določenimi obdobji večje intenzivnosti, kot trenutno doživljamo) le tisti, ki se obnašajo kot paraziti, in da se bo človeška vrsta nadaljevala in napredovala v kakšno bolj čisto/angelsko obliko – postopoma, naravno, čez čas.] Kaj bi vi storili, če bi bili planet in se poizkušali zavarovati pred to nadležno, težavno vrsto. “Poglejmo. Hmmm.. Virusi, zdi se, da nimajo zaščite pred virusi. In virusi so prebrisani, vedno mutirajo, oblikujejo nove oblike ko je cepivo izumljeno. Mogoče bi lahko bil prvi virus takšen, ki ogrozi imunski sistem teh bitij. Mogoče človeški imunizacijski virus, da bodo potem ranljivi za vse ostale vrste bolezni in infekcij. In mogoče bi se lahko razmnoževal preko spolnosti. Da se ne bodo tako radi razmnoževali.”

No, to je poetičen izraz. In je začetek, in lahko sanjam – mar ne? Vidite, ne skrbijo me malenkosti: čebele, drevesa, kiti, polži. Mislim da smo del večje modrosti, katero ne bomo nikoli razumeli. Višji red. Recite mu karkoli hočete. Veste kako ga jaz imenujem: veliki elektron. Veliki elektron: “Whoooa. Whoooa. Whoooa.” Ne kaznuje, ne daje nagrad, niti ne sodi, enostavno je – in tako smo tudi mi, še za nekaj časa. Hvala, tudi vam, da ste bili malo časa ta večer z menoj. Hvala. Najlepša hvala.

 
 

Trinitas XI ~ George Carlin (1937 – 2008)

George Carlin: 12. maj, 1937 – 22. junij, 2008
:poklon: človeku, ki si je upal povedati to kar misli in to v kar verjame ter se potrudil, da je raziskal ozadje družbenega/političnega dogajanja..

 
O ameriških sanjah


 

opomba (2013): se ne bi branil, če bi ‘theendgame984’, preden se je lotil projekta malo pogledal, če prevod že obstaja. …

Ampak obstaja razlog, obstaja razlog. Obstaja razlog za to, da je izobrazba ZANIČ! in je isti razlog, zaradi katerega nikoli ne bo nič boljše. Nikoli se ne bo izboljšalo, ne pričakujte tega [da se bo to samo od sebe zgodilo, ali da bo nekdo na oblasti to naredil, medtem ko se boste vi v domačem naslonjaču praskali po jajcih; dobesedno in metaforično; fizično in čustveno, mentalno ter duhovno], bodite zadovoljni s tem kar imate. Ker LASTNIKI te države tega nočejo! Sedaj govorim o resničnih lastnikih. Resničnih lastnikih, o velikih in bogatih podjetniških interesih, ki nadzorujejo reči in se odločajo o vseh pomembnih odločitvah. Pozabite politike. Politiki so nastavljeni z namenom, da dobite vtis, da imate možnost izbire. NIMATE JE! Nimate izbire! Imate lastnike! Lastijo si vas! Vse si lastijo: vso pomembno zemljo, lastijo si in nadzorujejo korporacije, že dolgo tega so kupili in plačali za senat, kongres, državniške hiše, mestne hiše, nadzirajo sodnike, in lastijo si vse velike medijske hiše, tako da imajo pod nadzorom vse novice in informacije, ki jih slišite! Za JAJCA VAS DRŽIJO! Milijarde dolarjev porabijo vsako leto in lobirajo, lobirajo, da dobijo to kar hočejo! In vemo kaj hočejo: hočejo več zase in manj za vse ostale! Ampak povedal vam bom česa si ne želijo: ne želijo si populacije državljanov, ki je sposobna kritičnega razmišljanja! Nočejo dobro informiranih, dobro izobraženih ljudi sposobnih kritičnega/razsodnega razmišljanja! To jih ne zanima! To jim ne pomaga! To je proti njihovim nameram. Tako je!

Nočejo ljudi, ki so dovolj pametni in sedijo za kuhinjsko mizo in razmišljajo kako jih je sistem zajebal, ko jih je vrgel iz službe 30 let nazaj – tega nočejo! Veste kaj hočejo? Hočejo POSLUŠNE DELAVCE! POSLUŠNE DELAVCE! Ljudi, ki so ravno dovolj pametni, da upravljajo naprave in izpolnjujejo papirje ter dovolj neumni, da pasivno sprejmejo vse te čedalje slabše službe, z nižjo plačo, z daljšim delavnim časom, z zmanjšanimi bonitetami, neplačljivimi nadurami in izginjajočo se pokojnino, ki izpuhti v trenutku, ko greste v pokoj. In sedaj prihajajo po vaš denar za socialno zavarovanje! Hočejo vašo pokojnino, hočejo jo nazaj!, da jo lahko dajo svojim kriminalnim prijateljem na borzi. In veste kaj? Dobili bodo. Vse bodo dobili od vas, prej ali slej, ker NADZORUJEJO ta prekleti prostor [zaenkrat še… jep]. Je velik klub, in vi niste v tem klubu; vi in jaz nismo v tem velikem klubu! Mimogrede, to je enak veliki klub, ki vam vsak dan trpa v glavo in vam govorijo kaj morate verjeti! Skozi ves dan, preko svojih medijev, vam govorijo kaj morate VERJETI, kaj MISLITI in kaj KUPITI! Miza se je prevrnila, igra je zgoljufana; in zdi se, da nihče tega ne opazi, zdi se, da ni nikomur mar. Dobri-pošteni-delovni ljudje – bela barva, modra barva – ni pomembno kakšne barve je vaša srajca – dobri-pošteni-delavni ljudje, še naprej – to so ljudje skromnega značaja – še vedno volijo te bogate prasce, katerim je malo mar za delavce. Vi jih ne zanimate, ni jim mar za vas! Ne brigajo se za vas! Res ne! Res ne! Res ne!

Veste… In zdi se, da nihče tega ne opazi, da nikomur ni mar. In na to lastniki računajo, na dejstvo, da bodo američani verjetno ostali ZAVESTNO NEVEDNI glede tega, kako jih vsak dan nategujejo. Kajti lastniki te države vedo resnico: reče se ji ameriške sanje; kajti morate trdno spati, če hočete tem sanjam verjeti.
(Because the owners of this country know the truth; it’s called the American Dream because you have to be asleep to belive it.)

 
samoklicana aristokratska elita, stražarji, ilizionisti, zaslepljene množice, vojska seje teror
slika je precej popularna (na primer: ‘Wake Up Call – Remastered Edition’ (2008), 2:13:30)), originalen avtor mi ni znan; spremljajoči tekst “Delaj se, da ne veš!” (brez vejice in klicaja) (skupaj s sliko) pa je naslov sedaj izbrisanega slovenskega blog zapisa – škoda; skompiliral sem pa jaz
 

O volitvah in politikih in državljanih

Lahko ste opazili, da se glede nečesa ne pritožujem: glede politike. Č I S T O V S A K se pritožuje glede politikov. Vsi pravijo, da so politiki zanič. No, od kje pa ljudje mislijo, da ti politiki prihajajo? Ne padejo iz neba. Ne pridejo skozi membrano iz druge resničnosti [no, to bi se dalo debatirati, je pa nedvomno res, da so produkt KOLEKTIVNE ZAVESTI človeštva, in odraz časa, v katerem živimo; se pa njihov nekaj tisočletni mandat izteka]. Pridejo od ameriških staršev in ameriških družin, ameriških domov, ameriških šol, ameriških cerkev, ameriških podjetij, ameriških univerz in izvolijo jih američani; ljudje, to je najbolje kar lahko naredimo! To imamo za ponuditi. To je tisto kar naš sistem proizvede: smeti notri, smeti ven! Če imate sebične, ignorantne državljane. Če imate sebične, ignorantne državljane, boste dobili sebične, ignorantne voditelje. Če jih boste zamenjali ne bo nič boljše, končali boste le z novo skupino sebičnih in ignoranstkih američanov. Tako da mogoče, mogoče, mogoče niso politiki tisti, ki so zanič. Mogoče je kaj drugega zanič tu okoli. Kot na primer: JAVNOST! Da! Jasnost je zanič! Imam lep slogan za kampanijo: “ljudstvo je zanič, odjebite upanje“. Odjebite upanje! Ker če bi bili le politiki krivi, potem kje so vsi tisti pametni ljudje čiste vesti. Kje so vsi bistri, pošteni, inteligentni američani, ki so pripravljeni prevzeti mesto in rešiti narod in pokazati pot: nimamo takšnih ljudi v tej državi! Vsi NAKUPUJEJO! Pretegujejo svoje riti, vtikavajo svoj nos in s kreditno kartico kupi snickerse z lučko znotraj! Tako da sem sam zase rešil to politično dilemo na zelo preprost način: na dan volitev, JAZ OSTANEM DOMA! Ne volim! Jebite jih! Jebite jih! Ne volim.

Dva razloga, dva razloga zaradi katerih ne volim. Prvič: je BREZUPNO! To državo so kupili in prodali in zanjo plačali že dolgo časa nazaj. DREK, ki ga premetavajo na vsake štiri leta, čisto nič ne pomeni! In drugič: ne volim zaradi tega, ker verjamem, da če voliš, se nimaš pravico pritoževati. Ljudje radi to obrnejo, saj vem, pravijo: no, če ne voliš, se nimaš pravice pritoževati. Ampak kje je logika v tem? Če voliš, in izvoliš nepoštene, nesposobne ljudi, in zavzamejo položaj in vse zajebejo, potem si TI odgovoren za to kar so storili. TI si povzročili problem: TI!!!! si jih izvolil. TI se nimaš pravice pritoževati. JAZ… na drugi strani, ki nisem volil, ki nisem volil, ki pravzaprav niti nisem zapustil hiše na dan volitev, nikakor nisem odgovoren za to, kar so ti ljudje storili in se imam vso pravico pritoževati kolikor dolgo hočem za to zmedo, ki ste jo VI!!! ustvarili, s katero jaz nisem imel opravka. Zatorej, vem da boste kasneje to leto imeli predsedniške volitve, ki jih tako ljubite, uživali boste in se zelo zabavali, in prepričan sem, da takoj ko bodo volitve končane se bo vaša država nemudoma izboljšala. Kar se mene tiče, jaz bom tisti dan doma in bom delal pravzaprav isto stvar kot vi, edina razlika je, da ko bom jaz končal z mastrubiranjem bom imel nekaj malega za pokazati. Najlepša hvala! Najlepša hvala! Se vidimo kasneje!

 
 
 

Odrekel sem se svoji vrsti

To je preveč kratkovidno, nič ne naredite s tem, spremeniti morate sebe! Tega pa nikoli ne bomo naredili, kajti dolarji sedaj… vsak hoče dolar in igračko. Vsak ima telefon, ki bo spekel palačinko in jih čohal po jajcih. Tako da nihče noče dražiti zmaja, nihče noče nič spremeniti, “nič ne spreminjajte!”. Lepo se peljemo navzdol. Jaz temu rečem po odtoku navzdol. Tako bom imenoval svojo naslednjo knjigo, po odtoku navzdol [to je medicinski izraz, ki ga uporabijo takrat, ko so človeku šteti dnevi; CTD: “Circling the Drain”]. In krogi postajajo manjši in manjši, in hitrejši in hitrejši, če gledate odtok, če gledate kako toni in se prazni. In ni ga več. In to je v redu, jaz to pozdravljam. Želim si, da bi lahko živel tisoč let in videl kako se to zgodi – z razdalje, tako da bi lahko vse videl.

N: Vas to spravi v depresijo?

GC: Ne, vzpodbudi me. Vzpodbudi me, ker sem se odrekel temu. Odrekel sem se svoji vrsti in odrekel sem svojim ljubim američanom, odrekel sem svojim sodržavljanom. [Vivekananda: odpoved je prvi korak na poti religioznosti.] Kajti mislim, da smo zapravili velika darove. Mislim, da smo ljudje imeli velike velike darove: hodimo vzravnano, dvočni pogled, ločen* palec (opposable thumbs), velike možgane, izdelujemo orodja. Izdelujemo orodja, veliki možgani, večji možgani, boljša orodja. Govor, morate ustvariti jezik, naučili smo se jezika, možgani so se povečali, zrasli smo. Imeli smo velike sposobnosti. In odrekli smo se vsemu temu, v zameno za oboje, človeka… denar IN Boga. Boga in mormona. To smo dali visokim svečenikom: “vaša naloga je”, “Božja volja je.” To ljudje pravijo: Božja volja je. In Bog lahko naredi karkoli hoče, zatorej, zakaj moliti? Pravijo, da moliš za nekaj. V redu, ni odgovoril mojim molitvam. “No, to je božja volja.” Če je Božja volja, čemu sploh molijo, če bo v vsakem primeru naredil karkoli hoče. Vsemu smo se odrekli in zamenjali za praznoverje. PRIMITIVNO PRAZNOVERJE. Primitivno sranje, primitivno sranje: “neviden mož je na nebu in nas gleda in zapisuje kaj delamo. Pazimo, da ne naredimo kaj napačnega, kajti če bomo, nas po postavil v pekel in se bomo večno cvrli” [spridena (zahodnjaška) podoba Boga]. Takšne vrste sranje je zelo omejujoče. Je zelo omejujoče za te možgane, ki jih imamo. In držimo se v omejenosti, in potem hočemo igračo in gizmo in zlato. Hočemo svetlikajoče se stvari. Hočemo nekaj, da vtaknemo in bo naredilo velike velike velike reči za nas. In vso to sranje ni nič. NIČ NI! Vsemu smo se odrekli. In američani, imajo prav tako velika darove. Če vzamete teorijo o demokratičnem vladanju, [!!!!]samo-vladanje[/!!!!]. V redu, začeli so narobe: sužnji, niso dovolili ženskam, da volijo, niso dovolili ljudem brez zemlje, da volijo, v redu. Začeli so z napačno nogo, vendar so bile IDEJE dobre. In to smo zasrali. Onesnažili smo. Onesnažili smo s temi stvarmi, rečmi, matrerialnimi dobrinami, igrami, gizmoti, igračkami, pripravami, potreba po imetju: “imam večji tovornjak, njegov tovornjak je večji od mojega, kupil si bom nov tovornjak. Tu je nov tovornjak, tega bom vzel.” “Imaš to video in DVD tudi, mi nimamo DVDja, moram si kupiti DVD.” Oh prosim…

Karkoli se bo že zgodilo – vse to se bo zgodilo, veste – in zaradi tega sem se ločil od tega. Gledam iz razdalje, napisal sem si ločitveni list. Rekel sem si: “George, čustveno nimaš tu nobenega vložka, ni ti mar ne za eno ne za drugo, zatorej glej, zabavaj se.” Veste kaj, jaz pravim tako: [!!!!]ko se rodite na tem svetu ste dobili vstopnico za predstavo norcev (freak-show). In ko se rodite v ameriki, dobite sedež v prvi vrsti[/!!!!], in nekateri sedimo tam z beležko. In jaz imam beležko: “o moj Bog, si videl to.” In gledam predstavo norcev, in si zapisujem in si izmišljujem šale in govorim o čudakih; čudaki so vsi ljudje, so kot jaz. Vsi smo enaki. Nisem drugačen, nisem boljši, le sedaj sem se oddaljil od tega, ločen sem, sem tukaj, kajti nisem več vpleten v tej enačbi; nimam vložka in nobenega izida ne pričakujem. Nisem navijač za določen izid. Oh, pravijo, da če naletiš na CINIKA, boste našli razočaranega idealista. Jaz bi priznal, da je nekje globoko pod vsemu temu majhna trohica plamena idealizma, ki bi rad videl, da se vse na enkrat spremeni, ampak to se ne more zgoditi na ta način. Postopna sprememba… zdi se le, da je   K U P   G N O J A   P R E G L O B O K  . . . .

 
 

Trinitas X ~ Inspiracija

Sporočilo upanja (A Message of Hope, 2011); eden boljših inspirativnih videov.

“Nekaj resnično sijajnega se pojavlja na tem planetu. Prvič po več-tisoč letih imamo resnično priložnost za MIR na tem planetu.”
Upam da ne samo mir, ampak tudi več duhovnosti, Iskrenosti, Resnice, Modrosti,…

“Obstaja 300-tisoč rokopisov in knjig o miru, vsako od njih so povprečno prebrali trije ljudje, vključno z avtorjem in založnikom. Kdo bi rad prebral še eno knjigo o miru? Mi hočemo ustvariti mir.”
Točno tako!

“Čez oči so vam dali tančico (veil). Več tisoč let nazaj so naši predniki živeli kot eno, vendar je bila zaradi lastnega ugodja skoraj celotna civilizacija v hipu uničena.”
Če bi resnično živeli v miru, do tega uničenja ne bi prišlo.. Ta spomin na Enost in mir in ljubezen ne prihaja nujno iz zgodovine tega sveta. “Od Boga smo prišli, k Bogu se vračamo.” In od tam prihaja ta spomin.

“Čas je, da se spomnimo kdo v resnici smo. Ne bojte se velikih sprememb, katerim smo priča v tem trenutku. Enostavno spoznajte, da je to ogromen proces, da spere poti starega sveta. Zavedajte se, da ni več časa, da bi bili vzvišeno zadovoljni s samim seboj. Meditirajte vsak dan. In ko se bodo zidovi okoli vas pričeli podirati, boste videli, da so ravno ti zidovi tisti, kateri so nas toliko let zadrževali zaprte.”

“Ne smemo gojiti sovraštva do tistih (Bush & companija), ki so nas zatirali. Jezni postanemo in ta jeza izvira iz strahu. Namesto tega moramo pogledati globlje v naša srca in se potruditi, da bomo našli odpuščanje. Vsako bitje, ne glede na to kako temačno izgleda, znotraj sebe nosi luč.”

 

Nassim Haramein – Verjamem (I belive); precej zanimiv poba, eni pravijo da je prevarant (ali še kaj drugega), drugi ga imajo za precej naprednega; njegove teorije in pogled na svet so definitivno dobrodošli, vsem v razmislek. Priporočam na primer Corssing the Event Horizon; vse štiri dele in dodatke.

Zanimivo je, da so te spremembe predvidele mnoge starodavne civilizacije skozi veke, ko so govorili o tem trenutku v zgodovini, kot trenutek, ko bomo naleteli na velike spremembe na planetu in da bo to predhodnik spremembam v mentaliteti, spremembi v družbi, spremembi v tehnologiji, ki nas bodo rešile pred temi velikimi kataklizmičnimi spremembami na našem planetu. Verjetno je, da bomo živeli v popolnoma drugačni družbi.

Torej, kaj sem se naučil iz svojega življenjskega raziskovanja. Oh, tega je veliko. Če bi lahko povzel, in morda se bo zdelo ezoterično in neresnično, ampak zagotavljam vam, to temelji na velikem številu raziskav.

Verjamem, da je zgodovina našega sveta precej drugačna od tega, kar so nam povedali in nas naučili. Da je manjkajoči člen, med neandertalcem in homo-sapiensom, ni le en člen, ampak je celotna veriga dogodkov, ki ima opraviti z napredno civilizacijo, ki je prišla na zemljo, ugotovila, da je zemlja na zelo nizki stopnji evolucije, in pomešala svoje gene z našimi, da bi nam pomagala pri evoluciji, in tako ustvarili homo-sapiensa, z večjimi možgani in tako naprej. To spremembo ali to napredovanje v naših evolucijskih korakih, opisuje veliko, veliko različnih družb po svetu in starodavnih tekstov, v legendah, v mitih stvarjenja, vsi opredeljujejo te napredne civilizacije, ki pridejo na zemljo, imenovani Sončni bogovi ali Sinovi sonca, ki imajo otroke s človeškimi ženami, pomešajo njihove gene z geni prebivalci zemlje, da ustvarijo tega novega človeka [1]. In verjamem, da je to vzajemno delovanje s to napredno civilizacijo, da je ta civilizacija bila vseskozi prisotna skozi našo zgodovino. Najprej so nam morda celo dali napredno tehnologijo [2], eno od najmočnejših kosov tehnologije, ki so jo imeli, tehnologijo, ki lahko poganja (vesoljsko) ladjo, ali proizvede velike količine energije, ali ustvari polja, ki pomagajo rastlinam rasti, ki lahko strukturirajo vodo, ki lahko naredijo vse sorte reči, katere bi celo danes imeli za čudežne. V naslednjih petnajstih letih, bomo morda začeli videvati tehnologijo, ki nam dovoljuje, da premagamo gravitacijsko polje, in levitiramo reči, se premaknemo iz površja našega planeta in resnično damo zemljo nazaj zemlji in dovolimo zemlji, da spet postane vrt, da tako živimo v popolnoma drugačnem razmerju. Ta zelo napredna tehnologija, tako verjamem, je bila prisotna v najzgodnejšem času naše zgodovine, in je posledično bila odstranjena, kajti pojavila se je potreba, da dovolimo naši rasti, da dozorimo, preden bi lahko spet imeli takšno moč.

Verjamem, da je bila odločitev v tistem času sprejeta, da se to informacijo, katero bi potrebovali za odkritje te tehnologije, vgradi, tako da bi imeli dovolj časa, za spremembe, ki so predvidene na našem planetu za ta čas. Ta informacija je bila vgrajena v religijska prepričanja in kulturne strukture, celo v načine gradnje stavb, da se jo je lahko razbralo in se jo preneslo iz generacije v generacijo v ta čas, da jo lahko vi in jaz ponovno odkrijemo in dekodiramo in pravilno uporabimo.

Napredna tehnologija, ki izvira iz tega znanja, bi lahko imela temeljne _vplive(?)_ na našo družbo, dramatično bi spremenila našo družbo. Iz družbe, ki živi pravzaprav na ravninskem nivoju, na družbo, ki ima dostop do tega, kar imenujem z-os, ki ima dostop do našega sončnega sistema in mogoče celo dostop do naše galaksije.

Prav tako verjamem, da je temeljno opozorilo v vseh teh tekstih, v vsem tem znanju, ki nam pravi, da ko dobimo ta nivo tehnologije, je bistvenega pomena, da postanemo __, sodelujoča družba, namesto tekmovalne in vojniške. In mislim, in okoli sebe videvam v tem času razvoj tega planeta in te zemlje in naše družbe; zelo hitro se učimo teh lekcij. Polje je zelo polarizirano, veliko ljudi izbira mir, duhovni napredek, in sodelovanje. In veliko jih izbira vojno in tekmovanje. Postaja očitno, katera je močnejša, katera je tista sila, ki bo potrebna za naš evolucijski korak v tem času naše zgodovine.

Tako sem navdušen, da sem tu v tem času zgodovine, smo pred tem, da prečkamo dogodkovni horizont (event horizon) našega evolucijskega razvoja v ero galaktičnih odnosov, ko se lahko povzpnemo do naših polnih potencialov in postanemo galaktična bitja, katera tudi smo.

Opombe:
[1] Nekaj podobnega opisuje tudi E.Haich v Posvetitvi, poglavje Prihodnost, stran 206
[2] Mojzes z gore ni prinesel dveh plošč z zapovedmi, ampak energijsko napravo!! – crossing the event horizon, 4. del

 

Sprehod skozi (našo) resničnost (Tour Through Reality);
od velikega do majhnega in spet nazaj – je kakšna razlika?
Niti ni tako materialistično in mrtvo in polno koleščkov vse skupaj, kaj ne da?

Možganska celica (majhno, micro; micro-cosm) in struktura vidnega vesolja (veliko, macro; macro-cosm). Grška beseda “cosmos” pomeni “red” oz. “svet” oz. “urejeni svet”. Vesolje oz. kozmos – urejeni svet.

brain_cell-the_universe
 
(ažurirano: 06. April, 2012; namesto videa “Power of One“, video “Sprehod skozi (našo) resničnost“; 08. april: dodana slika; 09. april: preveden video)
 

Trinitas VIII ~ Lev Nikolajevič Tolstoj

Lev Nikolajevič Tolstoj (9. september 1828, – 20. november 1910); “med plemičem in ruskim kmetom”. Prepisano iz že prevedenih in izdanih knjig.
 
 

Kreutzerjeva sonata (1889); poslovenil Fran Pogačnik, v Ljubljani 1924, natisnila in založila zvezna tiskarna in knjigarna. Izpoved človeka, ki je živel v nevzdržnem zakonu, umoril svojo ženo in bil oproščen.

“Nekoč sem ogledoval pariške zanimivosti in zašel tudi v razstavo, kjer so naznanjali, da kažejo žensko z brado in morskega psa. Izkazalo se je, da je bil to moški v izrezani ženski obleki in navaden pes, ki je bil zavit v mroževo kožo in plaval v banji, napolnjeni z vodo. Vse to je bilo jako malo zanimivo. Ko pa sem razstavo zapuščal, me je gospodar vljudno spremljal, pri vhodu pa se je obrnil k občinstvu in pokazal name, rekoč: ‘Vprašajte gospoda, ali ni vredno, da si ogledate! Vstopite, vstopite! Frank za osebo!’ Meni je bilo nerodno povedati, da ni vredno gledati, s čimer je gospodar ravno računal. Tako se godi bržkone tudi onim, ki so okusili vso priskutnost ______(medenih tednov, npr.) in nočejo razočarati drugih. Tudi jaz nisem hotel nikogar razočarati, sedaj pa ne uvidim, čemu bi ne govoril resnice.” (str 37)

“Preteklo je nekaj časa, in zopet je ta medsebojni črt utonil v zaljubljenosti, t. j. v čutnosti. Še sem se tešil z mislijo, da sta bila ta dva spora napaki, ki ju je mogoče popraviti. Prišel je pa tretji in četrti prepir: sedaj sem razumel, da to niso slučajnosti, da mora tako biti in da bo vedno tako; prestrašil sem se, kaj še pride! Poleg tega me je mučila še ta grozna misel, da le jaz ne živim tako z ženo, kakor sem pričakoval, dočim v drugih zakonih ni tega. Takrat še nisem vedel, da se godi tako v vseh zakonih, da pa mislijo vsi, kakor sem mislil jaz, da so izključno oni tako nesrečni, ter zatajujejo to svojo osebno sramotečo nesrečo ne le pred drugimi, temveč tudi samim sebi; niti sebi je nočejo priznati. (str 45)

“V tem je ravno odrešenje in kazen za človeka, da se more, ako ne živi prav, zaslepiti, da ne vidi bednosti svojega stanja.” (str 63)
“V mestu lahko živi človek sto let, ne da bi spoznal, da je že davno umrl in izginil. Nima časa, da bi se ukvarjal s samim seboj, ves čas je zaposlen.” (str 65)

 
 

Smrt Ivana Iliča (1886); (podatkov o prevodu in izdaji trenutno nimam); o uspešnem meščanu, ki nenadoma zboli in ima le še nekaj dni življenja. Nihče se v resnici ne zanima zanj, tako kot se on v življenju ni zanimal za nikogar. Vse kar bližnje, ženo in otroke, zanima je, kaj in koliko bodo podedovali in kako bi lahko z njegovo smrtjo od države največ iztržili.

Vse se je vršilo s čistimi rokami, v čistem perilu, s francoskimi besedami, in kar je poglavitno, v najvišji družbi, torej z odobravanjem najvišje postavljenih ljudi. (str 8 )

Bilo je čisto tako, kakor je pričakoval; vse je bilo kakor vedno. Tako čakanje, tako narejena važnost, ki jo je poznal pri samemu sebi na sodniji, potem trkanje in poslušanje in vprašanje, ki so zahtevala vnaprej določenih in očitno nepotrebnih odgovorov in značilnih zdravniških izrazov, češ, “samo izroči se nam, pa že vse uredimo – mi vemo, in sicer nedvomno, kaj je storiti”, vse po enem kopitu, za vse ljudi, tako ali drugačne, enako – vse točno tako, kakor na sodniji. Slovit zdravnik je delal nad njim ravno tak obraz, kakršnega je delal on na sodniji nad obtožencem. (str 68)

“Mene ne bo več, kaj tedaj bo? Ničesar ne bo. Toda kje bom, ko me ne bo več? Ali res smrt? Ne, nočem.” (..) “Zakaj? Saj je vseeno.” (..) “Smrt. Da, smrt. In nihče ne ve in noče vedeti in nikomur se ne smilim. Muzicirajo. Vseeno jim je, a tudi nje čaka smrt! Neumne stvari! Jaz prej, oni kasneje, toda čaka jih isto. Pa ti rajajo! Živali!” (str 74)

 
 

Vstajenje (1901); roman prevedel Vladimir Levstik, Državna založba Slovenija 1978. Govori o plemiču, ki je…..

II 24, str 317; ženski čut za zapeljevanji:

“To je vseeno. Razumem vaše čustvo in razumem tudi njo – no prav, prav, saj ne bom govorila o tem,” se je prekinila, ko je opazila na njegovem obrazu nejevoljo. “Razumem pa tudi to, da bi, ko ste videli vse trpljenje, vso strahoto tega, kar se godi v jetnišnicah,” je govorila Mariette, ki si je želela samo nekaj: da bi ga pritegnila k sebi. In s svojim ženskim čustvom je slutila vse, kar mu je bilo važnega in dragega. “Da bi hoteli pomagati trpečim, njim, ki tako strašno, strašno trpe zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega ravnodušja in njihove okrutnosti… Razumem, da bi človek mogel dati za to življenje; sama bi ga dala. A vsak ima svojo usodo…” (..)

Pozneje se je Nehljudov mnogokrat z občutkom sramu spominjal vsega svojega pogovora z njo; spominjal se je njenih besed, ne toliko lažnivih, kolikor spretno prilagojenih njegovim besedam, in tistega obraza – sama ganjena pozornost ga je bila na pogled – s katerim ga je poslušala, ko ji je pripovedoval o strahotah jetnišnice in svojih vtisih na kmetih.

Ko se je grofinja vrnila, se nista pogovarjala samo kakor stara, ampak kakor tesna prijatelja, ki edina razumeta drug drugega sredi množice, katera ju ne razume. Govorila sta o krivičnosti oblasti, o trpljenju nesrečnikov, o siromaštvu ljudstva; v resnici so njune oči, ko sta ob žuborenju pogovora gledala drug v drugega, venomer vpraševale: “Ali me moreš ljubiti?” in odgovarjale: “Morem.” In spolni nagon, ki se je odeval v najbolj nepričakovane in mavričaste oblike, ju je vlekel drugega k drugemu.

(…)

Ko si je Nehljudov zjutraj v duhu ponovil včerajšnje misli, se je začudil temu, kako ji je mogel le minuto verjeti.
 
 

II 40, str 383; smo ljudje ali službe/institucije?:

Vse to se je zgodilo zaradi tega,” je pomislil Nehljudov, “ker vsi ti ljudje, gubernatorji, ravnatelji jetnišnic, revirni nadzorniki in redarji mislijo, da so na svetu položaji, v katerih človeško ravnanje s človekom ni dolžnost. Vsi ti ljudje – tako Maslenikov ali spremni častnik – bi bili vendar, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki in častniki, dvajsetkrat premislili, ali je moči odpravljati ljudi v tako vročini in taki trumi; dvajsetkrat bi se bili spotoma ustavili, in če bi bili videli, da človek slabi in lovi sapo, bi ga bili odvedli iz množice, ga peljali v senco, mu dali vode, mu dali, da bi se bil oddahnil, in mu, če bi se bila nesreča zgodila, izkazali sočutje. Oni tega niso storili, še drugim so branili to storiti, samo zato, ker niso videli pred seboj ljudi in svojih dolžnosti do njih, ampak službo in njene zahteve, ki so jih postavljali nad zahteve človeških odnošajev. V tem je vse,” je mislil Nehljudov. “Če je moči priznati, da je karkoli važnejše od čustva človekoljubja, čeprav le za trenutek in le v enem samem, izjemnem primeru, tedaj ni zločina, ki ga ne bi bilo moči storiti nad ljudmi, ne da bi se imel storilec za krivega.

(..)

“Vsa stvar je v tem,” je mislil Nehljudov, “da ti ljudje priznavajo za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večni, nespremenljivi, neodložljivi zakon, po Bogu samem zapisan v človeška srca. Prav zato je tudi meni tako težko med temi ljudmi,” je mislil Nehljudov. “Kar bojim se jih. In res, ti ljudje so strašni. Strašnejši od razbojnikov. Razbojnik je vendarle še zmožen usmiljenja, a ti ga niso zmožni; zavarovani so zoper usmiljenje kakor kamenje zoper rast. Prav v tem so tako strašni. Pravijo, da so Pugačovi in Razini [dva slavna upornika v 18. in 17. stoletju] strašni ljudje. Ti so še tisočkrat strašnejši od njih!” je mislil dalje. “Če bi si zadali dušeslovno nalogo: kaj je treba storiti, da bodo ljudje našega časa, kristjani in človečanski, skratka, dobri ljudje počenjali najstrašnejša grozodejstva, ne da bi se čutili krive, tedaj je možna samo ena rešitev: treba je prav tega, kar se godi; ti ljudje morajo biti gubernatorji, nadzorniki, častniki in policisti, to je, biti morajo prvič prepričani, da je delo, imenovano državna služba, tisto, v katerem lahko ravnaš z ljudmi kakor s predmeti, brez človeškega, bratskega razmerja do njih, in drugič, morajo biti ti ljudje prav po tej državni službi tako zvezani drug z drugim, da ne more pasti odgovornost za posledice njihovega ravnanja z ljudmi na nikogar posebej. Zunaj teh pogojev v našem času ni možnosti izvrševati taka strašna dejanja kakor so ta, ki sem jih danes videl. Vsa stvar je v tem, da ljudje mislijo, da so položaji, v katerih lahko brez ljubezni občuješ s človekom; a takih položajev ni. S predmeti lahko ravnaš brez ljubezni; tako lahko sekaš drevesa, delaš opeko in kuješ železo, ne da bi ga ljubil, a z ljudmi ne moreš občevati brez ljubezni, prav tako kakor s čebelami ne moreš ravnati brez previdnosti. Narava čebel je taka, da ne. Če začneš ravnati z njimi brez previdnosti, boš škodil njim in sebi. Takisto je tudi z ljudmi. In to ne more biti drugače, zakaj vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more posiliti, da bi ljubil, tako kakor se lahko posili, da dela; iz tega pa ne sledi, da bi mogel občevati z ljudmi brez ljubezni, zlasti ako česa zahtevaš od njih. Če ne čutiš ljubezni do ljudi, sedi pri miru,” je mislil Nehljudov, govoreč sam sebi; “ukvarjaj se s seboj, z rečmi, s čimer hočeš, samo z ljudmi se ne ukvarjaj. Kakor lahko samo tedaj brez škode in s pridom ješ, kadar se ti hoče jesti, tako tudi z ljudmi samo tedaj lahko s pridom in brez škode občuješ, kadar ljubiš. Samo dovoli si brez ljubezni občevati z ljudmi, kakor si občeval včeraj s svakom, pa jih ni meja okrutnosti in zverinstva proti drugim ljudem, kakor sem danes videl, niti ne meje tvojemu lastnemu trpljenje, kakor sem izkusil v svojem življenju. Da, da, tako je,” je mislil Nehljudov.
 
 

III 28, str 483; o pravici do kaznovanja:

In z Nehljudovom se je zgodilo tisto, kar se pogosto zgodi z ljudmi, ki živijo duhovno življenje. Zgodilo se je to, da je bila misel, ki se mu je zdela od kraja čudna, paradoksna in celo smešna, našla v življenju bse bolj in bolj pogosto potrdilo zase in je zdavnaj mahoma stopila predenj kot najbolj preprosta in nedvomna resnica. Tako se mu je zdaj razjasnila misel, da je edino nedvomno sredstvo rešitve od tistega strašnega zla, ki tare vse ljudi, samo v tem, da bi se ljudje zmerom priznavali za krivce pred Bogom in potemtakem za nezmožne priznavati in poboljševati druge ljudi. Zdaj mu je postalo jasno, da sta vse tisto strašno zlo, katerega priča je bil po jetnišnicah in kaznilnicah, in mirna samozavest tistih, ki so ustvarjali to zlo, izvirali samo iz tega, ker so ljudje hoteli napraviti nekaj nemogočega: sami zli, so hoteli popravljati zlo. Grehotni ljudje so hoteli poboljševati grehotne ljudi in mislili, da bodo dosegli to po mehanični poti. A posledica vsega tega je bilo samo to, da so se revni in lakomni ljudje, ki so si napravili iz tega domnevnega kaznovanja in poboljševanje ljudi poklic, sami do skrajnosti pokvarili in nenehoma pohujšujejo tudi tiste, katere mučijo. Zdaj mu je postalo jasno, od kod je prihajala vsa ta strahota, ki jo je bil videl, in kaj je bilo treba storiti, da se odpravi. Odgovor, ki ga prej ni mogel najti, je bil tisti, ki ga je bil dal Kristus Petru: bil je v tem, da je treba odpuščati vselej in vsem, neštetokrat odpuščati, zato ker ni takih ljudi, ki ne bi bili sami krivi in bi zaradi tega mogli kaznovati ali poboljševati druge ljudi.

“Saj ni mogoče, da bi bilo tako preprosto,” si je ponavljal Nehljudov, a vendar je nedvomno videl, naj se mu je zdelo, ko je bil vajen narobe, izprva še tako čudno – da je bilo to nedvomno in ne samo teoretična, marveč tudi najbolj praktična rešitev vprašanja. Tisti večni ugovor, češ, kaj pa naj delamo z zločinci, ali naj jih puščamo kar tako nekaznovane? – ga zdaj ni več motil. Ta ugovor bi bil imel pomen, če bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje zločine in poboljšuje zločince; ker pa je dokazano popolnoma nasprotno in je očitno, da nimajo eni ljudje moči, da bi poboljševali druge, zato je edino pametno, kar morete storiti, to, da nehate delati tisto, kar ni samo zaman, marveč celo škodljivo in povrhu in nenravno in okrutno. Že stoletja in stoletja usmrčujete ljudi, ki jih spoznate za zločince. In kaj, ali jih je zaradi tega zmanjkalo? Ni jih zmanjkalo, marveč se je njih število povečalo še za tiste zločince, ki jih kazen pokvari, in tiste zločinske sodnike, državne tožilce, preiskovalne sodnike in ječarje, ki sodijo in kaznujejo ljudi. Neljudeh je spoznal, da družba in red sploh ne obstajata zato, ker imata te zakonite zločince, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, temveč zato, ker imajo ljudi vzlic tolikšni pokvarjenosti vendarle usmiljenje drug z drugim in ljubijo drug drugega.

 
 
dodano: 09. junij 2012
I 34, str 138; o prestopnikih in ali sodišča dobro opravljajo svojo vlogo (nekaj o tem sem tudi sam pisal, npr. Poiščimo in obesimo krivca! (se mi zdi)):

Stvar je bila jasna; a namestnik državnega tožilca je skomignil z rameni takisto kakor včeraj in zadajal bistroumna vprašanja, da bi z njimi ujel pretkanega zločinca.

V svojem govoru je dokazoval, da je bila tatvina izvršena v stanovanjskem poslopju in z vlomom in da je zaradi tega treba izreči nad fantom najtežjo kazen.

Po sodišču določeni branilec pa je, narobe, dokazoval, da tatvina ni bila izvršena v stanovanjskem poslopju in da zato, čeprav zločina ni moči utajiti, zločinec vendarle še ni tolikanj nevaren družbi, kakor je trdil namestnik državnega tožilca.

Predsednik je takisto kakor včeraj predstavljal utelešeno nepristranost in pravičnost ter podrobno razlagal in dopovedoval porotnikom to, kar so že vedeli in kar jim ni moglo biti neznano. Prav tako kakor včeraj so odrekali premore; prav tako so kadili; sodni pristav je prav tako klical: “Sodni dvor prihaja”, in orožnika, ki sta se borila s spancem, sta prav tako z golim orožjem sedela na svojim mestih in grozila zločincu.

Iz sodnega spisa je bilo razvidno, da je bil tega fanta njegov oče že kot dečka poslal v tobačno tovarno, kjer je prebil pet let. Letos pa je bil gospodar po neki nerodnosti z delavci odpustil, tako de je ostal brez službe; brez dela se je klatil po mestu in zapijal poslednje, kar je imel. V gostilni se je seznanil z nekim ključavničarjem, ki je bil, takisto kakor on sam, že prej izgubil službo in je zdaj hudo popival; in tako sta ponoči v pijanosti skupaj vlomila ključavnico in pobrala prvo, kar jima je padlo v roke. Zasačili so ju. Priznala sta vse. Posadili so ju v zapor, kjer je ključavničar še pred obravnavo umrl. Fanta so pa zdaj sodili kot nevarno bitje, pred katerim je treba družbo obvarovati.

“Prav takšno nevarno bitje kakor včerajšnja zločinka,” je mislil Nehljudov in poslušal vse, kar se je godilo pred njim. “Oni so nevarni. Ali mi nismo?… Jaz, razuzdanec in slepar, in vsi mi, vsi tisti, ki so videli, da sem tak, kakršen sem, in me ne samo niso prezirali, ampak so me celo spoštovali?

“Saj je vendar očitno, da ta fant ni kak poseben zločinec, ampak čisto navaden človek (to vsi vidijo), in da je samo zato postal to, ker je živel v okolnostih (okoliščinah), kakršne rodijo take ljudi. In zato je menda jasno, da se moramo, če naj ne bo takih fantov, potruditi in odpraviti te okolnosti, v katerih nastajajo taka nesrečna bitja. Saj ni bilo treba drugega, kakor da bi se bil našel človek,” je mislil Nehljudov, gledaje fantu v bolni, zastrašeni obraz, “ki bi se ga bil usmilil še takrat, ko so ga zaradi revščine dali iz vasi v mesto, in pomagal tej revščini, vendar tudi šele takrat, ko je že bil v mestu in šel po dvanajstih urah dela v tovarni s starejšimi tovariši, ki so ga zapeljali, v krčmo – treba je bilo, da bi se bil našel človek, ki bi bil rekel: ‘Ne hodi, Vanja, to ni dobro,’ pa deček ne bi bil šel; ne bil bi se pokvaril in ničesar slabega ne bi bil storil.

“A tak človek, ki bi se ga bil usmilil, se ni našel, niti eden ne v vsem času, ko je kakor divja živalca preživljal v mestu svoja učna leta in s kratko ostriženo glavo, da ne bi redil uši, tekal za mojstre v prodajalno; narobe, vse, kar je slišal od mojstrov in tovarišev, odkar živi v mestu, je bilo to, da je tisti pravi junak, ki slepari in pije, zmerja in se pretepa in razuzdano živi.

“Ko je pa potem, bolan in pokvarjen od nezdravega dela, pijančevanja in razuzdanstva, poneumljen in prismojen, kakor v sanjah brez cilja postopal po mestu in iz neumnosti zlezel v nekakšno shrambo in odvlekel iz nje nekaj rogoznic, ki niso bile za nobeno rabo več – tedaj se nismo morda potrudili, da bi odpravili vzroke, ki so privedli tega fanta v njegov sedanji položaj, ampak hočemo popraviti stvar s tem, da bomo kaznovali tega fanta!….

To je strašno!”

Vse to je mislil Nehljudov; tega, kar se je dogajalo pred njim ni več poslušal. Sam se je zgrozil nad tem, kar se mu je odkrivalo. Čudil se je, kako je bilo mogoče, da ni videl tega že prej, in kako je bilo mogoče, da drugi niso videli.

35

Kakor hitro je nastopil prvi premor, je Nehljudov vstal in odšel na hodnik, da se ne vrne več na sodišče. Naj delajo z njim, kar hočejo, a te komedije se več udeleževati ne more!

 
 

I 44, str 168; kako posameznik vidi svet okoli sebe:

Najbolj se je čudil temu, da se Maslova ne le ni sramovala svojega položaja – ne tega, da je bila jetnica (tega jo je bilo sram), ampak svojega položaja kot prostitutka – marveč je bila velo nekam zadovoljna z njim, da, skoraj ponosna nanj. A vendar to niti ni moglo biti drugače. Vsak človek, ako naj deluje, mora imeti svojo dejavnost za važno in dobro. In zato si bo človek, naj bo njegov položaj tak ali tak, brezpogojno ustvaril tak pogled na človeško življenje sploh, da se mu bo zdela ob njem njegova dejavnost važna in dobra.

Ljudje navadno mislijo, da morajo tat, morilec, vohun, prostitutka spoznati, da je njihov poklic slab, in se ga sramovati. V resnici je ravno narobe. Ljudje, ki so po usodi in po svojih lastnih grehih in napakah zašli v tak in tak položaj, si ustvarijo, naj bo položaj še tako nepravilen, tak obči pogled na življenje, da se jim vidi njihov položaj dober in pomemben. V oporo takemu pogledu se ljudje po nagonu držijo kroga, v katerem priznavajo pojme, ki so si jih ustvarili o življenju in svojem mestu v njem, za pravilne. Nam se to čudno zdi, kadar gre za tatove, ki se ponašajo s svojo spretnostjo, za prostitutke, ki se ponašajo s svojim razuzdanstvom, za moralne, ki se ponašajo s svojo okrutnostjo. A čudno se nam zdi samo zato, ker sta krog in ozračje teh ljudi omejena, in posebno tudi, ker stojimo sami zunaj njega; ali mar ta pojav ne nastopa tudi med bogatimi, ki se ponašajo s svojim bogastvom, to je z ropom, med vojskovodji, ki se ponašajo s svojimi zmagami, to je z umorom, in med vladarji, ki se ponašajo s svojo mogočnostjo, to je z nasilništvom. Pri teh ljudeh samo zato ne vidimo prevrnjenosti njihovih pojmov o življenju, ker je krog ljudi s takimi prevrnjenimi pojmi večji in se sami prištevamo k njemu.

In tak pogled na svoje življenje in svoje mesto v svetu je bil nastal tudi pri Maslovi. Bila je prostitutka, obsojena na prisilno delo [obsojena na umor, ki ga ni zagrešila], a vendar si je bila ustvarila tak svetovni nazor, da je mogla ob njem odobravati sebe in se s svojim položajem celo ponašati pred ljudmi.

Ta svetovni nazor je bil v tem, da je največja sreča vseh moških brez izjeme, starih, mladih, gimnazijcev, generalov, izobražencev in neizobražencev, spolno občevanje z mikavnimi ženskami in da zaradi tega vsi moški, čeprav se hlinijo, da imajo opravka z drugimi rečmi, v bistvu želijo edino to. Ona pa je mikavna ženska, ki lahko tej njihovi želji ustreže ali ne ustreže; potemtakem je tudi važen in potreben član človeške družbe. Vse njeno prejšnje in sedanje življenje je potrjevalo pravilnost tega pogleda.

V razdobju desetih let je bila videla povsod, kamorkoli je prišla, začenši z Nehljudovom [glavni junak romana] in starim okrajnim sodnikom pa do jetniških paznikov, da jo vsi moški potrebujejo; tistih moških, ki je niso potrebovali, ni ne videla ne opazila. In zato se ji je zdel ves svet zborovanje pohotno razjarjenih ljudi, ki so z vseh strani prežali nanjo in si z vsemi možnimi sredstvi, s prevaro, nasiljem, kupnjo in zvijačo prizadevali, da bi se je polastili.

 

Trinitas VII ~ območje ne-nadlegovanja (David Icke), stik z Resničnostjo (Alan Watts), niste lastnik svojih misli (Steven Jacobson)

 
David Icke, območje ne-nadlegovanja, Turning of the Tide, 1996

To torej, da prodajamo svoj um, da oddajamo svojo moč, je pravzaprav ustvarilo sredstvo [vehicle; vozilo; sredstvo] preko katerega lahko peščica nadzoruje svet. To sredstvo je večinoma, čemur jaz rečem območje ne-nadlegovanja (hassle-free zones), tudi območje ugodja. Vsaka dogma: krščanska dogma, islamska dogma, židovska dogma, ekonomska dogma, politična dogma,.. Mi, človeška rasa, smo proizvodnja dogem. Vsaka od teh dogem in družba na splošno, so območja ne-nadlegovanja. S tem mislim, da obstaja zelo ozko področje sprejemljivega mišljenja in obnašanja – NORME. Če se tem podrediš, te pustijo na miru, nihče te ne nadleguje (you are hassle-free). Nihče ti ne reče, da si nor, nihče te nima za nevarnega, nihče te ne nadleguje, da si storil zločin, ki se imenuje biti drugačen – če se PODREDIŠ. Če začneš razmišljati, “veste, pravzaprav, imam svojo glavo, edinstveno glavo, in zaradi tega bom imel svojo edinstveno resnico in svoj edinstven pogled nase in na življenje in vse ostalo”, prideš nevarno blizu robu območja ne-nadlegovanja, in če nadaljuješ po tej poti, ga naposled tudi prestopiš. In tedaj, “nor je!”, “kako je čudna!”, “nevaren je!”. In večina ljudi tega ne mara, nimajo radi, da tako ravnajo z njimi. Zato večina ljudi, ko za trenutek stopijo izven območja, “o joj, kar tu znotraj bom ostal, kako močno te tam nadlegujejo.” Kaj se zgodi? Nastopi maska. Če se sprehajate v kateremkoli mestu na svetu, London, New York, Sydney, in vidite stotine in tisoče ljudi v mestu, oni ne projicirajo svetu, to kar resnično so, kar resnično čutijo, kar bi resnično radi počeli v življenju, ampak imajo masko. In to je maska, ki pravi: “To v resnici nisem jaz, a mislim, da je ta podoba sprejemljiva vsem ostalim, in tako lahko najdem svoje mesto v območju ne-nadlegovanja.”

Kakorkoli, zame je ta vojna v psihi, med delom v nas, kateremu rečem “I am me, I am free” (jaz sem jaz, jaz sem svoboden), ki hoče izraziti svojo edinstvenost. Vojna med tem in med delom naše psihe, kateremu rečem “o joj”, ki je v središču emocionalne, mentalne in posledično fizične bolezni v svetu. In ta je tudi ustvaril množično shizofrenijo, kajti ne le to, da smo, kot človeška rasa, sužnji, katerim vsiljujejo misli in načine obnašanja, smo tudi policaji vseh drugih sužnjev. Zelo smešno.

Ko ste na robu območja ne-nadlegovanja in razmišljate, “če grem dalje s tem kar rečem in počnem, čeprav mislim, da je prav, me bodo nadlegovali, ker sem drugačen.” Ne razmišljate: “Če grem naprej po tej poti, kaj si bo Bill Clinton mislil o meni? Kaj bo o meni rekel premier Velike Britanije, kaj bo on rekel? In guverner angleške deželne banke.” Tega se ne vprašamo, takrat se vprašamo, ali bi izrazil svojo edinstvenost ali naj grem nazaj v območje ne-nadlegovanja, pravimo: „Kaj bo moja mama mislila, kaj pa sosedje, kaj pa kolegi v gostilni, o križana gora,..“ Z drugimi besedami, kaj si bodo drugi sužnji, kateri imajo vsiljene misli in načine vedenja, kaj si bodo mislili o meni, ko bom pobegnil od njih. Drug drugemu smo policaji. To je, kot da bi imeli celico polno zapornikov in eden od zapornikov najde način, da pobegne, a vsi ostali zaporniki mu preprečijo izhod. Mi smo oboje, sužnji, zaporniki tega stanja, in policaji tega. Kajti zdi se, da vsak poizkuša reči vsem ostalim, kaj je prav in narobe, kaj je moralno in nemoralno, kaj je prav za njih, kaj bi morali narediti, kaj morajo narediti, česar ne bi smeli storiti,.. In kot posledica tega, pravzaprav manipuliramo drug drugega, brez da bi se tega zavedali.

Znotraj tega območja ne-nadlegovanja, se dogaja velikanska manipulacija in indoktrinacija. To območje ne-nadlegovanja bi lahko opisali kot javni prostor. In če pogledate medije, kaj so mediji? Mediji so kolektivna policijska enota območja ne-nadlegovanja, za vsakogar, kateri v javnosti prestopi to območje. Ljudje mislijo, ko rečete, „medije nadzorujejo, mediji so del te manipulacije“. Da torej pravite, da je manipulator v vsaki novinarski sobi, povsod po svetu, stoji za novinarjem in pravi: „Ne, ne. Ne morete tega napisati, to morate spremeniti. To vam pravim, da napišite. Tako. V redu.“ Ne rabite vsega tega. Enkrat ko je struktura, način razmišljanja postavljen, mediji počno to brez manipulacije. Čeprav so ključni ljudje, kot medijski lastniki. Vendar na splošno, kaj mediji počno? Branijo, in kot svoje izhodišče, iz katerega obsojajo vse in vsakogar, uporabijo družbene NORME. Z drugimi besedami, kar območje ne-nadlegovanja pravi, da je resničnost. Primer. Pred nekaj stoletji, če bi imeli današnje medije, bi smatrali za norega ali označili kot norega vsakogar, ki bi rekel, da je zemlja okrogla. Kajti pojmovanje resničnosti območja ne-nadlegovanja v tistem času je bilo, da je zemlja ploščata. Enkrat ko se je ta resničnost spremenila, preko gore dokazov, in je norma območja ne-nadlegovanja postala, da je zemlja pravzaprav okrogla, so nenadoma napadli vsakogar, ki je rekel, da je zemlja ploščata.

Tako da vsakdo, ne glede na to v katerem obdobju, kateri kaj reče ali se obnaša na načine, ki so v očeh javnosti izven družbenih norm tistega časa, je nenadoma napaden s strani medijev in označen kot nor ali škodljiv. Kajti njihova izhodiščne točka za zdrav razum in resničnost so tedanje družbene norme.

 
 

Alan Watts – Stik z Resničnostjo, iz zbirke predavanj ‘Alan Watts Teaches Meditation’

Umetnost meditacije je v tem, da je to način, kako se povežemo z resničnostjo. Razlog za to je, da je večina civiliziranih ljudi izven stika z resničnostjo, kajti zamenjujejo svet kakršen je, s svetom, o katerem razmišljajo in govorijo in ga opisujejo. Kajti na eni strani je resnični svet in na drugi, cel sistem simbolov o tem svetu, katere imamo v svojem umu. To so zelo koristni simboli, vse civilizacije so od njih odvisne, vendar imajo, tako kot vse dobre reči, svoje pomanjkljivosti. In glavna pomanjkljivost simbolov je ta, da jih zamenjujemo z resničnostjo. Prav tako kot zamenjujemo denar z dejanskim bogastvom. In svoje ime, naše ideje o nas samih, naše podobe o nas samih, z nami samimi. Seveda, resničnost, s pogleda filozofa, je nevarna beseda. Filozof me bo vprašal, kaj mislim z „resničnostjo“; ali govorim o fizičnem svetu narave, ali govorim o duhovnem svetu, ali kaj? In na to imam zelo preprost odgovor. Ko govorimo o materialnem svetu, je to pravzaprav filozofski koncept. Prav tako, če pravim, da je resničnost duhovna, tudi to je filozofski koncept. In realnost sama po sebi ni koncept. Realnost je – (zvok gong-a)…. .. In tega ne bomo poimenovali.

Neverjetno je, kaj vse ne obstaja v resničnem svetu. Na primer, v resničnem svetu ni nobenih stvari, niti ni nobenih dogodkov. To ne pomeni, da je resničen svet popolnoma dolgočasna praznina. Pomeni, da je veličasten sistem vijuganja, v katerem opisujemo stvari in dogodke na enak način, kot bi projicirali slike na ‘rorschach plot’ (?) ali izbrali določeno skupino zvezd na nebu in jo imenovali ozvezdje – kot da bi bile ločene skupine zvezd. No, skupine zvezd so v glavi, v našem sistemu konceptov, niso tam zunaj kot ozvezdja že razporejena na nebu. Na enak način, razlika, med menoj in vsem ostalim vesoljem ni nič več kot ideja, ni resnična razlika. In meditacija je način, preko katerega začutimo našo osnovno nerazdružljivost s celotnim vesoljem. In za to je potrebno, da UTIHNEMO. To pomeni, da postanemo notranje tihi in prenehamo z nenehnim klepetanjem, ki se dogaja znotraj naše lobanje. Kajti, vidite, večina nas razmišlja pod prisilo. Hočem reči, nenehno se pogovarjamo sami s seboj. Ko sem bil otrok, smo imeli pregovor, “pogovarjanje s samim seboj je prvi znak norosti”. Sedaj, očitno, če neprestano govorim, ne slišim, kaj imajo drugi za povedati. In na popolnoma enak način, če neprestano RAZMIŠLJAM, to pomeni, če neprestano govorim samemu sebi, nimam o ničemur drugem razmišljati razen o mislih. Zaradi tega živim popolnoma v svetu simbolov in nikoli nisem v odnosu z resničnostjo. V redu, to je prvi osnovni razlog za meditacijo.

Ampak je še drugi, in tega bo malo težje razumeti. Lahko bi rekli, da meditacija nima razloga. Ali nima namena. In na ta način je različna od vseh ostalih reči, ki jih počnemo, razen morda glasbe in plesa. Kajti ko ustvarjamo glasbo, tega ne počnemo z namenom, da bi dosegli določeno točko, kot je konec skladbe. Če bi bil to namen glasbe, da pridemo do konca, potem bi bili, očitno, najhitrejši igralci najboljši. Na enak način, ko plešemo, ne ciljamo, da bi prispeli na določen prostor na plesišču, kot bi, če bi potovali. Ko plešemo, je potovanje samo namen, ko igramo, je igranje samo namen. In popolnoma enako velja v meditaciji. Meditacija je odkritje, da je bistvo življenja, vedno v tem neposrednem trenutku. Zatorej, če meditirate z zunanjim motivom, da bi izboljšali svoj um, da bi izboljšali svoj značaj, da bi bili bolj učinkoviti v življenju, imate svojo pozornost na prihodnosti in NE meditirate! Kajti, prihodnost je koncept. Ne obstaja, kot pravi pesnik, „jutri nikoli ne pride“. Ne obstaja nekaj, čemur bi se reklo jutri, nikoli ne bo, kajti čas je vedno ZDAJ. In to je ena od reči, katere odkrijemo, ko se nehamo pogovarjati sami s seboj. In ko prenehamo razmišljati, ugotovimo, da obstaja le sedanjost, le večni ZDAJ. Zatorej, smešno je, ali ne, da meditiramo brez razloga, razen morda zaradi zadovoljstva pri tem, in tu bi rekel, da je osnovni princip, da bi meditacija morala biti zabavna. Ni nekaj, kar počnete kot suhoparno dolžnost. Težava z religijami, kot jih poznamo, je, da je tako prežeta s suhoparnimi dolžnostmi, počnemo, ker je to dobro zate, to je neke vrste samo-kaznovanje. Medtem ko meditacija, če se je pravilno lotimo, nima s tem ničesar opraviti. Na nek način je kopanje v sedanjost, plesanje* z večnim zdaj (digging the present, it’s kind of grooving with the eternal now). In nas pripelje v stanje miru, kjer lahko razumemo, da bistvo življenja, prostor kjer se nahaja, je enostavno TU in ZDAJ.

(…)

[in čisto na koncu tega odlomka, kar sicer ni vključeno v ta posnetek:] … in to (chant-anje) lahko nadaljujete 40 minut in šli bi ven izven svojega uma (you’d be out of your mind). Ampak, vidite, da zapustite svoj um vsaj enkrat na dan, je velikanskega pomena, kajti s tem, ko greste ven iz svojega uma, pridete v stik s svojimi čutili/občutki (senses). In če ves čas ostanete znotraj svojega uma, ste preveč racionalni, z drugimi besedami, ste kot zelo tog/trden/neupogljiv most, katerega bo odneslo v prvem orkanu, ker v sebi nima nobene prožnosti, prismojenosti (craziness).

 
 

Steven Jacobson – niste lastnik svojih misli (your thoughts are not your own)

SJ: Osnovni problem je, da živimo v navidezni resničnosti. Živimo v popolnoma nadzorovanem okolju. Okolju, ki je ustvarjen s strani množičnih medijev. Veliko ljudi, še posebno mladih, sprejemajo, brez vprašanja, resničnost, ki jim jo predstavljajo mediji. Popularna kultura, filmi, televizija, glasba, nosijo sporočila, kako družba deluje in kako bi se ljudje morali obnašati. Zaradi tega zabava ni brez pomena. Ima ideološke vsebine, predstavlja svetovni nazor, ki vpliva na ljudi, kateri gledajo program. Obstaja razlog, čemu televizijske mreže in glasbena industrija in različna podjetja, čemu imajo oddelke za programiranje. Programiranje, katero nas nenehoma napada skozi naša življenja. Pogoji nas, programira nas na določen svetovni nazor. Sedaj, mi morda mislimo, da je običajno, ker smo se rodili v ta sistem laži in prevare. V bistvu je prevara postala del socialnega okvirja današnje družbe. In ker smo se rodili v to situacijo in ravno tako naši starši in trpeli zaradi nje, ne poznamo nič boljšega. Zaradi tega pravzaprav ne vidimo, kako stvari so, vidimo jih takšne, kot smo mi.

Za to sta dva glavna načina, preko katerih manipulirajo in nadzorujejo ljudi. Eden je zelo enostaven in zelo osnoven, to je nadzor informacij in nadzor.. Nimamo vseh dejstev o neki določeni temi, tedaj nov način delovanja ne bo nič boljši kot kvaliteta naših informacij. Kljub dejstvu, da imamo preobilje informacij, preko vseh informacij, ki so nam na voljo na internetu in drugih virov, moramo biti v, moramo imeti stanje uma, kateri je zmožen OVREDNOTI informacije, ki jih imamo na voljo. In potrebno se je prebiti skozi, določiti/dognati kaj je res, kaj so laži, kaj so pol-resnice. Pod tem enim naslovom – nadzor informacij, kjer je bilo dolgotrajno lastništvo različnih medijev, novinarskih hiš, časopisov, filmov, glasbe. Utrjevanje lastništva v rokah nekaj posameznikov, multi-nacionalnih korporacij. Danes je pol-ducata multi-nacionalnih korporacij, ki nadzorujejo izbor informacij in zabave, ki jo ljudje imajo. Ko sem delal kot urednik, je bilo lahko videti, kako enostavno je spremeniti pomen dogodka ali spremeniti pomen, kar nekdo reče, zgolj preko urednikovanja. In tako, zelo dobro sem se zavedal, kako gnetljiva in kako enostavno se oblikuje medijsko resničnost. Vendar nisem popolnoma upošteval razsežnost do katere smo VSI manipulirani in nadzorovani s strani medijev, vključno s tistimi ljudmi, kateri delajo tam. Uporabljam televizijo kot glavni primer, kako mentalno programiranje deluje. Televizija je najmočnejše orožje psihološke vojne v zgodovini. A vendar.. Za večino ljudi, je kot družinski član v gospodinjstvu.
N: Glavni član. Vodi hišno gospodinjstvo.
SJ: Je glavni vir informacij, in tako, televizija predstavlja OLTAR, religijski oltar, ___. Veliko ljudi ne pomisli na stvari, katere na njih podzavestno vplivajo. Kajti večinoma ne vedo, kaj naj iščejo, dokler ne srečajo nekoga, in jim začne kazati te stvari. In potem lahko vidijo, kako na vse nas vplivajo nevidne sile, brez da bi se tega zavedali. Poslednji nadzor je nadzor ljudi, brez njihove zavestne pozornosti. Spet, terorizem je osnovni primer.

Pomislite, ko ste kdaj opazovali majhne otroke ali starejše odrasle, ko sedijo in gledajo televizijo – imajo te izbuljene oči, kajti so v stanju transa, v hipnotičnem stanju uma. To je zelo pomembno, zelo poglavitno da ima televizija zmožnost, da to naredi, in ni važno, kaj gledate. Utripanje televizijske slike, čeprav se zdi, da je statična in nepremična, pravzaprav utripa. Tega ne vidimo zavestno, vendar ponavljajoči vizualni vzorci utripanja povzročijo stanje transa. In to je osnovni princip pri hipnotiziranju. Osebo pripravite do tega, da osredotoči pozornost zavestnega uma na enega od petih čutov; v primeru televizije, govorimo o vidu in utripanju slike. V primeru zvoka – vsak ponavljajoči vzorec zvoka bo povzročil stanje transa. To je pomembno zaradi tega, ker smo mi bolj dojemljivi za mentalno programiranje, med tem stanjem uma, kot kadarkoli. Zelo smo dovzetni za manipulacijo v tem času. Kajti prva naloga podjetnika ali propagandista ali oglaševalca je, da ustvari POGOJE, kateri bodo napeljali k stanju uma, ki je nagnjen k sprejemanju njihovega sporočila. In to stanje uma je hipnotično stanje uma.

In televizija je v tem procesu izredno pomembna, kajti ustvarja poenoteno miselno stanje celotne populacije. Ste kdaj kupili nekaj, in se potem kasneje spraševali, zakaj ste to kupili? To je vsakodnevni prikaz, da smo podvrženi nakupu, na podlagi principa „okoliščina-odziv“ (condition-response), katerega so nam vgradili, da bi imeli preferenco do določenega izdelka. Pravzaprav je to celoten namen programerjev, ali so to oglaševalci ali propagandisti, pravzaprav med njimi ni nobene razlike. Eden prodaja produkte, drugi prodaja ideje. Celotno bistvo je, da nam vgradijo princip „okoliščina-odziv“, kjer se bomo avtomatično odzvali, brez razmišljanja, s preferenco do določene ideje ali preference do določenega produkta. In to je celotno bistvo programiranja.

Če o tem pomislite; kadarkoli slišite novinarje, ki berejo poročila, spoznate, da ne glede na njihovo etnično ozadje, ali so črnci, belci ali orientalci, vsi imajo podoben način govorjenja. Imajo vzorec govora, ki je povezan z razglašanjem resničnih, dejanskih informacij. Njihov vzorec govorjenja je podoben vzorcu govora hipnotizerja. Novinarski poročevalci gledajo neposredno v kamero in v OČI gledalca, še ena hipnotična tehnika. Novinar je predstavlja AVTORITETO. Spodbuja sprejemanje informacij; ljudje bodo lažje sprejeli informacijo, katera prihaja iz sprejemljive in spoštovane avtoritete. In potem PONAVLJANJE informacij, znova in znova in znova. To je tisto, kar vgrajuje princip „okoliščina-odziv“, da kadarkoli predstavijo informacijo, jo bodo ljudje avtomatično sprejeli, brez da bi o tem razmislili.

N: Mislite, da so mediji so-odgovorni v pri nadzorovanja uma, mislite, da so.. Kajti jaz sem trdno prepričan, da so mediji popolnoma nadzorovani.
SJ: Da. Tudi to je moj občutek in moja izkušnja, da so mediji postali trobilo vlade. [oz. korporacij oz. določene miselnosti – če pogledamo mlade (in tudi nekatere ne-mlade), lahko približno vidimo, kakšna miselnost bi to lahko bila..]

 

Trinitas VI ~ običajna modrost (David Icke), princip enosti (Alan Watts), služenje samemu sebi (Carla Rueckert)

David Icke – Konvencionalna modrost; iz enega od začetnih predavanj

S tega širšega pogleda, toliko stvari, ki delamo drug drugemu; ostali del stvarstva verjetno zmajuje z glavo. Dejstvo je, da nekdo, ki je rojen v ZDA, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Mehiki. Nekdo, ki je rojen v Londonu, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Liverpoolu. Belec ni bolj poseben od črnca. To so le vozila za zavest, preko katerih izkuša svet. Greste na obalo in v dlan vzamete kapljico vode – kako lahko kdorkoli reče, da je ta kapljica kaj bolj ali manj posebna od vseh ostalih milijard in bilijonov kapljic, ki jih vidite v oceanu.

Ko sem začel dojemati vse to in ceniti to drugo razlago v nasprotju z dogmatičnimi religijami in “ta svet je vse kar je” znanostjo. Sem se začel spraševati nekaj vprašanj glede te situacije. Kot na primer, kako je možno, da ta razlaga [o enosti vesolja], ki je na spodnji črti vsaj tako verjetna kot drugi dve. Kako da imata druge dve zagotovljeni čas, pogostoma nihče nič ne vpraša, “tu je vaš čas, recite kar hočete”. In alternativi tema dvema razlagama, se posmehujejo ali jo obsojajo ali zavračajo. Odgovor, ki mi je prišel na misel, je, da je jasno, da nekateri nočejo, da ima javnost dostop do teh znanj. Ampak kdo? in kaj? in zakaj? Začel sem se spraševati druga vprašanja; ne vem kako je z vami, ampak jaz sem srečal veliko ljudi v svojem življenju, in se morem se spomniti nobenega, ki bi hotel vojno, ki bi imel kakšen interes v vojni. Ki je čutil, da so vojne karkoli drugega kot grozne, in da se jih je potrebno izogniti. Tako da sem pomislil, kako to, da je na svetu toliko vojn? Kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?

Potem sem pogledal ta ekonomski sistem, ki nadzoruje svet? Ekonomski sistem, ki je tako razumen, da bolj kot je uspešen v svojih pojmovanjih, hitreje uničuje planet. Je popolni okoljski in človeški ubijalec. Vztraja, da vsako leto vzamemo več iz zemlje in hitreje, prodamo več stvari, zapravimo/potrošimo/požremo/uničimo (vse to pomeni ‘consume’) več stvari, zavržemo še več stvari, da častimo resničnega boga sodobnega sveta – ekonomsko rast. Vztraja, da vsako leto 20% ljudi zapravi 80% virov, medtem ko pusti ostalih 80% ljudi, da se zadovoljivo z 20%. Noro. Seveda je noro. Ampak to je ekonomski sistem. “Vzemi, uporabi in zavrzi”, ki nadzoruje vaše življenje in mojega in ostalih 6 milijard ljudi. Tako sem premišljeval, kaj je za tem uničujočim sistemom, ali kdo in zakaj? Začel sem gledati na nekatero drugo konvencionalno modrost, katero prenašamo iz generacije v generacijo kot edini način življenja na tem svetu. Modrost, ki pravi, “čeprav ekonomski sistem, ki sem ga pravkar opisal, ruši ta planet”.. Vprašate politika katerekoli stranke kjerkoli na svetu, “kaj naredimo, da se izognemo tej okoljski situaciji?” In rekli bodo, da moramo imeti več rasti, da pridobimo denar, ki ga bomo zapravili na okolju. Če bi vam rekel, da je način kako pogasite ogenj ta, da nanj nalijete še več bencina, bi rekli, da sem nor. Vendar to nam politiki pravijo, ko govorijo o večji rasti, da poskrbimo za okolje.

Konvencionalna modrost je, da je v redu, da z živalmi ravnamo kot z navadnim blagom. Da postanejo debele kolikor je mogoče, kakor hitro je to mogoče, na kar se da malo hrane. Da vsako leto obsodimo milijardo živali na življenje bolečine, strahu in trpljenja, v imenu ekonomije. Razumni ste, če merite svoj uspeh v zdravstvu, ne s tem, koliko ljudi je zdravih, ampak s tem, koliko OBOLELIH ljudi uspete zdraviti. “Zdravimo več bolnikov kot kdajkoli prej.” Zakaj! Zakaj je toliko ljudi bolnih?! Konvencionalna modrost je, da so dvigajoče se cene stanovanj znak ekonomskega uspeha, medtem ko so tisoči brez doma, ker si tega ne morejo privoščiti. Razumni ste, naposled, če menite, da je v redu, da podpirate sistem, ki je tako uspešen, da vsako leto proizvede več samomorov, alkoholov, drog, brezdomcev, bolečine, trpljenja v vseh svojih oblikah. V velikih težavah bi bili, če ta sistem ne bi deloval. To je razumno, očitno, ampak v resnici je to skrajna norost. Torej kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?
 

Prav tako sem začel spoznavati, da v nasprotju s tem popolnim samouničenjem, da je na tem istem planetu neverjetna modrost. In začel sem spoznavati tudi, da je velika razlika med prebrisanostjo (cleverness) in modrostjo (wisdom). Nista enaki stvari. Ta sistem je zelo prebrisan/pameten, vendar ni zelo moder. In pomanjkanje modrosti je problem. Začel sem videvati, da to kar je resnična modrost, je ni mogoče najti v tem sistemu, najdemo jo pravzaprav v domorodnih ljudstvih, katere bi ta sistem videl kot ZAOSTALE. Delec domorodne ameriške modrosti, ki je postal poznan kot Ameriški Indijanec. “Ko boste posekali zadnje drevo, in zastrupili zadnjo reko, boste spoznali, da ne morete jesti denarja.” To je modrost.

To je modrost. In je še en drug del zelo znane Ameriko-Indijanske modrosti. Leta 1854 je ameriška vlada ponudila ponudbo za odkup indijanske zemlje. In v imenu sistema o katerem sem govoril, in odnosom in vrednotami, s katerimi smo indoktrinirani. Kaj bi se zgodilo, če bi ta poglavar rekel: “seveda, tu bom zaslužil. Kajti kupec je kralj* (It’s a sellers market.). Nikoli je nisem dal na tržišče, zato imam jaz pobudo. Zato bom naredil naslednje, deloval bom kot da nočem prodati, da dvignejo ceno, in v trenutku ko bodo hoteli izstopiti, bom rekel, prepričali ste me.”* In ljudje bi mislili, “kako velik poslovnež je on, ta poglavar, neverjetno, ni mu enakega”.

Ampak je tudi drugačen vrednostni sistem na tem planetu, sistem vrednot, ki je rekel naslednje, v besedah tega poglavarja: “Kako lahko kupiš ali prodaš nebo? Ne posedujemo svežine zraka ali bleščic na vodi, kako ju lahko potem kupite od nas. Vsak del te zemlje je svet mojemu ljudstvu, svet v imenu in izkušnji. Vemo, da belec ne razume naših načinov, tujec je, ki pride ponoči in jemlje iz zemlje karkoli potrebuje. Zemlja ni njegov prijatelj, ampak njegov sovražnik. In ko jo osvoji, gre naprej. Ugrabi zemljo in njene otroke, njegov apetit bo pogoltnil zemljo in jo pustil opustošeno. Če bi zver pošla, bi umrli zaradi velike osamljenosti duha. Kajti karkoli se zgodi zemlji, se zgodi otrokom zemlje.” Hudo mi je pri srcu*, ko pomislim, da so bile te besede izgovorjene leta 1854, ko pogledate, kaj vse se je medtem zgodilo.

 

Alan Watts – Princip enosti oz. neskončno možnosti

[prosti prevod] Ni se vam potrebno odločiti, kaj bodo vaše živčne celice naredile, temu nivoju ste se odpovedali* (to ste že naredili (?)). Lao Tzu pravi takole: “Veliki Tao gre kamorkoli. Vse stvari se rodijo iz njega, vendar jih ne ustvari. Zakoplje se v svoje delo, vendar si ne jemlje zaslug.” [TTC 34] Zatorej, bolj kot se odrečete moči, zaupate drugim, bolj močni postanete. Ampak na takšen način, da namesto, da bi morali biti ponoči budni in vse nadzirati, to naredite prelepo s tem, da mu zaupate kot bi nekomu drugemu, naj on nadaljuje. Tako da lahko greste spat in zaupate živčnemu sistemu, da vas bo zjutraj zbudil. Lahko mu celo rečete, “zbuditi se hočem ob 6ih”, in vas bo zbudil, ravno tako kot budilka.

To se zdi neke vrste paradoks, da princip enosti, da pridete do občutka enosti s celotnim vesoljem, ni v tem, da poskušate doseči premoč nad preostalim vesoljem – to ga bo le zmotilo in odvrnilo in zdel se vam bo bolj različen od vas kot kdajkoli prej. Način, da postanete eno z vesoljem, je, da mu zaupate, kot drugemu. Kot bi zaupali drugemu, “poglejmo, kaj boš ti naredil?” In ko to storite, ko to rečete vsem ostalemu, kar ste bili naučeni, da niste vi, ravno tako rečete samemu sebi. Kajti, končno, kot sem rekel, ne veste od kje pridejo vaše odločitve, pojavijo se kot ___. In ko se odločite; ljudje so zelo nervozni glede sprejemanja odločitev. Ko se odločimo, vedno nas skrbi, ali sem o tem dovolj dolgo razmišljal, ali sem upošteval dovolj podatkov. In če dobro razmislite boste ugotovili, da nikoli ni možno upoštevati zadostno količino podatkov. Število podatkov za odločitev v kateremkoli situaciji je neskončno. Zato kar naredite je, da greste skozi predstave (notions), o tem kaj boste naredili glede tega, in ko pride čas za odločitev, naredite.

Ampak na srečo pozabimo, koliko spremenljivk se lahko vmeša, ali se bo dobro izteklo.. Neverjetno je kako pogosto deluje. Velike skrbi imajo ljudje, ki razmišljajo o vseh spremenljivkam izven njihovega nadzora in kaj bi se lahko zgodilo. Zatorej, ko se odločite, in se dobro izide.. Jaz zelo malo razmišljam kaj narediti z zavestnim namenom in nadzorom.

 

Carla Rueckert – Zapeljiv čar služenja samemu sebi, so-avtorica knjig The Law of One

Zapeljiv čar ‘služenja samemu sebi’ (service-to-self) je v tem, da je to pot hitrega pridobivanja moči, vpliva in denarja. V tem je tudi bolj subtilna stran; in mislim, da se ljudem, kateri se začno hitro dolgočasiti, služenje samemu sebi prilega, ker je to hoja po burni strani življenja. Vse je dovoljeno. Lahko koga prevaraš, lahko kradeš, lahko hazardiraš, lahko pretiravaš, lahko škoduješ ljudem, in vse to je v redu, dokler je dobro za posel. Saj veste, vse je za dobro posla ali za dobro vašega vzroka. In laž in prevara sta dovoljeni, in kar na enkrat se vse odpre, če ste takšen tip osebnosti, ki se začne hitro dolgočasiti in se hočete zgolj igrati.

Tako da, mislim, da so očitne reči pri služenju samemu sebi pridobivanje denarja, vpliva in moči. Ampak bolj subtilna stvar, ki ljudi vleče k služenju samemu sebi je, da zagotovo nočejo biti tisti stari dobrotljivi dolgočasneži. Pravzaprav niso izkusili neverjetnega veselja, ki pride iz počivanja v tem kar je, in mislijo, da bodo dobili več pogona na drugi strani. Zaradi vsega tega nekateri izberejo takšno pot. Vendar zame je izbira precej preprosta, ker dam velik poudarek na to, kako se počutim, ko služim drugim, in občutek je pravi. Da, zame obstaja prav in narobe, jaz imam zelo etičen svet. In mislim, da je to nekaj, česar se ni potrebno sramovati. Vsi moramo ugotoviti, kakšna je naša etika, kakšna so naša pravila v življenju.

 

Trinitas V ~ poučne risanke/animacije o stanju te civilizacije

Upor v zeleni dolini; poljska, opa, slovenska (verjetno) risanka/animacija

“PRIDI, VZEMI, ODPLAČAJ!” –> “ČIM PREJ ODPLAČAJ!” –> “BANČNE POČITNICE” oz., verjetno, tiskarniške počitnice.. Tiskarna NLB, Tiskarna SKB, Tiskarna Nova KBM,… Največji problem tiskarn je tiskanje denarja, ker gre preveč sredstev v ta namen –> sedaj nam je lahko jasno, čemu so plastične kartice tako prikladne.


 
 

The American Dream (Ameriške sanje); “It’s called the American dream because you have to be asleep to believe it.” ~ George Carlin

Če bi več delal, tega ne bi tega bilo.” Če bi več delal, bi sam verjetno lepše shajal, a nastradal bi nekdo drug in sistem bi nemoteno šel po svoji poti navzdol.. No, najhuje pri temu je to, da bi mu vi s svojim “uspehom” pri tem pomagali..

V ta drek v katerem smo nas je v končni fazi pripeljala naša lastna nevednost/ignoranca in naivnost. “Podpišite tole, saj je samo nek ničvreden papir.” Puf.. in pridejo in ti zarubijo hišo.. Če ni nič pomembnega, čemu se moram potem podpisati?
  Ali pa ko naložijo vse sorte dodatnih paketov in storitev in dobrot.. Na primer, računalniški virusi najhuje prizadenejo nevedne uporabnike, ki inštalirajo vse povprek, ker ne znajo razlikovati med tem kar potrebujejo in kaj ne, in so preveč leni, da bi se naučili kako narediti računalnik prilagojen lastnim potrebam. In potem se odpirajo raznorazne povezave, prihajajo raznorazne elektronske pošte, in klikajo vse povprek, po možnosti tudi izpolnjujejo kakšne obrazce in v svoji naivnosti dajejo podatke, potem pa se čudijo, kako to, da njihov računalnik deluje tako slabo… V realnem življenju je pa še toliko hujše in posledice bolj resne; vse te akcije, uporaba kreditnih kartic, tisoč in en paket pri zavarovanjih,… (srbski podnapisi)


 
 

50-year-old CARTOON TRIED TO WARN US ; naslova na žalost nisem našel

O nevarnosti komunizma/marksizma/luciferianizma/koorporativizma, kjer država/korporacija vse nadzira in kjer državljani nimajo osnovnih pravic/svoboščin. Kjer nimajo nadzora nad svojim življenjem, kjer nimajo svoje lastnine, kjer si nič ne pridelajo sami, kjer za vse poskrbijo ‘drugi’ (the others)… Pomislite, včasih je imel vsak deda svojo delavnico.. Kako bomo pa mi? Če bi temu pustili, da gre nemoteno naprej, bi… No, saj je že.. Veliko starejših je že odrinjenih na rob družbe; stlačeni so v dom za upokojence ali pa v mala stanovanja…

To dobimo, če verjamemo, “nič se vam ni potrebno truditi in naprezati, kar umirite se, bomo mi, ki smo za to usposobljeni in šolani, vse naredili namesto vas.” Kot prvo, človek ni nikoli dovolj usposobljen/šolan za neko reč, vedno je nekaj novega.. Kot drugo, kolikor so že usposobljeni ti ljudje, so večinoma preobremenjeni in imajo zelo malo časa. Naredijo torej kar je potrebno, za pogovor, poslušanje, osebni stik, pa enostavno ni časa niti energije niti volje.
  Kot tretje, o svojem otroku, na primer, ve največ njegov starš, ne vzgojiteljica v šoli ali socialna delavka; eni vedo nekaj, drugi drugo – potrebno je SO-DELOVANJE!, delovanje skupaj. Kot četrto, če se ne boste sami poskrbeli za svoje življenje, se tudi drugi ne bodo. “Če vam ni toliko mar, da bi se pobrigal za lastno hišo, da bi se pobrigali za Boga, za Resnico, za družino, soljudi, okolico,.. bo meni kot podjetju/korporaciji/multinacionalki toliko manj… Se oproščam… Oziroma se ne, z največjim veseljem vam bom izpil kri in pokradel vse kar imate…

Če se zdi ta risanka kot kapitalistična propaganda.. Mogoče je, mogoče ni. Vzemite pozitivna sporočila in se jih držite v svojem življenju, kar je slabega pa pustite oz. podajte pošteno kritiko… Vsak sistem ima vsaj zrno resnice v sebi.. kar je razumljivo, ker je bil na tem zrnu resnice zgrajen in je ker zrno resnice tisto, ki ljudi privlači..


 

Trinitas IV ~ Revolver (2005): svoboda in ignoranca, approval junkies, največji sovražnik je znotraj

 
Opomba; 02. oktober, 2012: Glede na to, da njegova učitelja Avi in Zach posojata denar in se gresta še umazane igralniške posle, bi lahko iz tega sklepali, da film pravzaprav prikazuje iniciacijo v illuminate. Film govori o pomembnih življenjskih principih oz. principih manipulacije, in tudi njih uporaba je v negativne namene, v dodatno zasužnjevanje ljudi in ne njihovo osvobajanje. Zaradi tega dobil preblisk, da gre za (mojstrsko) iniciacijo v illuminate – na nek način..

 
Včasih človek naleti na kakšen dober/poučen film (do določene mere*), v tem primeru Revolver (2005).. Tole je nekako v razmislek vsem fanatičnim privržencem takšnih in drugačnih idej, brez določenega znanja/razmišljanja/poglabljanja/’življenja v praksi’…

 
svoboda in ignoranca -ali- večja kot je NAVIDEZNA svoboda, večje je suženjstvo -ali- svoboda brez modrosti/znanja/etičnosti vodi v skušnjave, te pa v suženjstvo.

Kako to, da vedno zmagaš?
Zelo enostavno. Ti opraviš vso težko delo, jaz ti pri temu le pomagam. Umetnost je v tem, da ti nastavljam figure, in ti verjameš, da mi jih jemlješ. Ker ti si pametnejši, in jaz sem neumnejši.

V vsaki igri ali prevari, vedno obstaja nasprotnik in vedno obstaja žrtev. Več nadzora kot žrtev MISLI da ima, manj nadzora dejansko ima. Posledično se bo obesil. Jaz kot nasprotnik, mu v tem procesu le pomagam.

Formula ima neskončno globino v svoji učinkovitosti in uporabnosti, ampak je neverjetno preprosta in popolnoma dosledna.

Pravilo ena vsake igre ali prevare: pametnejši lahko postaneš le, če igraš s pametnejšim nasprotnikom. Pravilo številka dve: bolj kot je igra prefinjena, bolj prefinjen je nasprotnik.

Če je nasprotnik zelo dober, bo žrtev postavil znotraj okolja, katerega lahko nadzoruje. Večje kot je okolje, lažje ga je nadzorovati. Vrzi psu kost, poišči njegovo slabost, in jim daj le malo tega, kar MISLIJO, da potrebujejo. Nasprotnik enostavno premoti svojo žrtev tako, da se žrtev požre s svojo lastno požrešnostjo (consumed with their own consumption).

Večja kot je ukana, in starejša je ukana, lažje jo je izvesti. To temelji na dveh principih. Mislijo, da ne more biti tako stara, in mislijo, da ne mora biti tako velika. Kajti to bi pomenilo, da je nasedlo že veliko ljudi. Naposled, ko je nasprotnik izzvan ali postavljen pod vprašanj, to pomeni žrtvino investicijo, in na ta način je njihova inteligenca pod vprašajem. Tega si nihče ne upa priznati, niti samemu sebi.

klik tudi na Zgodba vašega suženjstva (slovenski podnapisi)
 

approval junkies; eden boljših komentarjev na youtube: “Povejte to ljudem na facebooku.”

Nekaj je v tebi, česar ne poznaš. Nekaj, kar boš zanikal, da sploh obstaja, dokler ni prepozno, da bi karkoli naredil glede tega.

To je edini razlog da zjutraj vstaneš, edini razlog da prenašaš tečnega šefa, kri, potenje in solze. To je zaradi tega, ker hočeš da ljudje vedo kako dober, privlačen, radodaren, smešen, divji in pameten resnično si. “Bojte se me ali me spoštujte, ampak prosim, imejte v mislih, da sem poseben.”

Delimo si odvisnost. Odvisniki odobravanja (approval junkies) smo. Vsi smo v tem, za trepljaj po hrbtu in zlato uro. “Hip, hip, hoo-fucking-rah.” Poglejte pametnega dečka z značko, kako gladi svojo trofejo. Shine on, you crazy diamond. (Pink Floyd, op.pr.) Kajti mi smo le opice, oviti v obleke, ki druge prosjačimo za odobravanje.

Če bi to vedeli, tega ne bi počeli. Nekdo nam to prikriva. In če bi imeli še kakšno priložnost, bi vprašali – zakaj?!

 

največji sovražnik je znotraj -ali- “Na zadnjem mestu, katerega boste kdajkoli preiskali, tam boste našli največjega sovražnika.” ~Juli Cesar, 75 BC


 
“Uporabi svojega navideznega sovražnika, da uničiš resničnega sovražnika.”

Uporabi svojega navideznega/zunanjega sovražnika, ljudi, dogodke, ki ti gredo na živce,.. da uničiš resničnega sovražnika, ki je ego, omejena miselnost/’pogled na svet’, občutek ločenosti, “poželenje in pohlep”, “denar, sex in moč”, “ta svet je vse kar obstaja”, “po smrti nehamo obstajati”, “živi se le enkrat”, “v življenju je potrebno uživati in ga izkoristiti/posiliti kolikor se le da”,..
 

P.S. bonus
 

Trinitas III ~ pred ničemer ne ustavite, religija in filozofija, socialni inženiring

 
“nikoli se pred ničemer ne ustavite” (“never stop at anything”); spomnim se vsaj treh ljudi, ki so to (skorajda) dobesedno izjavili: Buda, Vivekananda, Einstein.
   Nobena dogma, nobena že znana resnica, nobeno ‘saj to je pa vendar vsem jasno’, ‘kako pa da tega ne veš’,.. in tudi nobenega (resnega in dolgotrajnega) obtoževanja in pritoževanja nad sedanjim stanjem reči ~ videli so neumnost, jo analizirali, jo zapustili in enostavno šli svojo pot…
 

religija in filozofija ali združevanje nasprotij; (religija, ki ni omejena zgolj na institucije in organizacije; religija kot notranja pot, religija kot sadhana (duhovna disciplina), religija kot predanost in čaščenje Boga)

“Religija brez filozofije vodi v praznoverje; filozofija brez religije postane suhoparni ateizem.” ~Swami Vivekananda (1895)
“Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.” ~Albert Einstein (1930)
“Na eni strani je naravni instinkt, na drugi je nadzor – potrebno ju je združiti v harmonijo. Če gre ena stran v ekstrem, boste zelo neznanstveni, če gre druga v ekstrem, nenadoma postanete mehaničen človek. Niste več človeško bitje. Je uspešno združenje obeh. Zaradi tega ni le čista naravnost (naturalness) ali nenaravnost (unnaturalness), ideal je nenaravna naravnost ali naravna nenaravnost.” ~Bruce Lee, The Lost Interview (1971)

Stavim, da je Einstein slišal za in bral Vivekanando. Vivekananda je nekaj malega sodeloval tudi z Nikolajem Teslo. … Jep, nasprotja/sovraštva med modrimi nikoli niso obstajala…
 

socialni inženiring ali raje pustite svet na miru;

* Bi rad izboljšal svet? Mislim, da se tega ne da narediti. Svet je posvečen kraj. Ne more biti izboljšan. Če se vmešavaš vanj, ga boš pokvaril. Če ga obravnavaš kot predmet, ga boš izgubil. ~Tao Te Ching, 29
* Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga). ~Sri Ramakrishna
* Poskrbite zase. Naj svet poskrbi za samega sebe. Vidite Božansko v sebi. Če ste telo, potem je tam zunaj tudi trden svet. Če ste duhovno bitje, potem je božanskost prisotna v vsem. ~Sri Ramana Maharshi, Be as you are

Socialni inženiring oz. spreminjanje sveta je mikavno delo, verjamem, ker potem se ni potrebno ukvarjati s samim seboj, s svojo osnovno pogojenostjo in omejenostjo.. In neverjetno veliko število ljudi, kateri so smatrani za modre, se je ukvarjalo (in še vedno se) s tem.. “poklicem”..
 

Trinitas II ~ denar je energija, čutni užitki, minimalistično življenje

denar je energija, tako pravijo, oni. “In kot energija denar ni ne slab ne dober.” Se ne bi strinjal, denar, trenutno takšen kot je, je manifestacija temnih sil, že v samih temeljih. Kdor gledal kakšen dokumentarec na temo denarja (money as debt npr), mu/ji je to jasno.
  Kot energija, gre denar od množice v roke peščice ljudi, ki nato tega denarja/energije ne vračajo nazaj, ampak ga uporabijo za kopičenje moči in tekmovanje z drugimi, ki so ravno tako množici pokradli denar (pod najfinejšimi pretvezami). Takšen ignorantski odnos “elit” pripelje do uničenja tako njih samih, kot degradacije množice. Primeri slavnih in uspešnih ljudi. Ali pa plemstva, ki ni vedelo kaj počne in so se šli vojne, spletkarstva, zapeljevanja, izdaje, so se nažirali,… ljudje pa, od koder so dobili hrano in vso podporo, pa na robu preživetja..
  Torej, da, denar je energija. Tako kot elite na materialnem nivoju srkajo denar od ljudstva, tako na bolj subtilnih nivojih srkajo energijo; čustveno, mentalno in tudi duhovno/dušno.
 

čutni užitki ali križarska vojna zoper vegane? ne da se mi spuščati in na široko razlagati vsej svojih vidikov, ker zahteva preveč energije in ne vem, če je smiselno… Bi pa rekel, če malo priredim Jungovo izjavo, da “bo človek naredil vse, ne glede na to kako absurdno je, da živi in zaščiti svoje leno, uživaško življenje”. Ker Bog je svojemu izbranemu ljudstvu lepo zapovedal, kaj smejo početi in česa ne smejo početi, kaj lahko jedo in kaj ne smejo jesti. Med drugimi smiselnimi prepovedi, kasneje pride na vrsto tudi prepoved uživanja svinjine! (Leviticus 11) Islam tudi prepoveduje uživanje svinjine! Le lenobni Rimljani, so si nekako izmislili (oz. priredili), ko so prevzeli krščanstvo, da sta Jezus in Pavel dovolila uživati vse po vrsti – kar je vzeto iz konteksta (večinoma se sklicujejo na apostolska dela 10).
  Pomeni le to, da je težko videti preko materialnega sveta, preko telesa, preko mesa, preko hrane in čutnih užitkov, in tako so dovolili jesti vse, brez kakšnih resnih zapovedi in prepovedi (načeloma je požrešnost eden od 7ih glavnih grehov). In to kar imamo danes, je le nadgradnja te mentalitete.. Ni pomembno kaj jemo, dokler je dobrega okusa.. in industrija/marketing to nevednost zelo rada izkorišča..
 

minimalistično življenje;
odvažanje odpadkov v naravo –>
ne odvažati odpadkov v naravo, ampak na smetišča –>
(reciklaža) ne odvažati odpadkov na smetišča, vendar je potrebno čim več reciklirati –>
(ekološko, etično) tudi reciklaža ni dovolj, potrebno je kupovati kvalitetne izdelke –>
(minimalistično življenje) vse to je že v redu, ampak najprej se je potrebno prepričati, ali določene reči sploh potrebujemo, potrebno je živeti s čim manj stvarmi.
   En takšen primer minimalističnega življenja je to, da ima človek (moški ali ženska) pobrite lase; ker potem gre manj sredstev za pranje las, manj vode in šampona se porabi, in ne vem kaj še vse…
  Ali pa to, kar spodbujajo določeni ekološko usmerjeni dokumentarci (preberete komentarje, npr earth 2100); da je potrebno ljudi strpati v mesta, ker “smo tako ali tako največja nesnaga tega planeta in bi bilo za planet in vse boljše, da nas ne bi bilo!” Kako že pravi tisti rek, “spremenite se ali umrite”. Očitno smo ta spremenite se čisto pozabili oz. predpostavljamo, da je to nemogoče, zato ne ostane nič drugega, kot da umremo. Superca!…
  Zatorej, ne minimalistično življenje, ampak sveto življenje, življenje po zapovedih, življenje po Evangeliju, življenje v skladu z Etiko, življenje v skladu z Resnico! Živite svoje poslanstvo, naredite, tisto, za kar ste bili ustvarjeni, kar vam je Bog položil v srce/dušo/globljo_naravo (ne mislim tu na uživancijo in posvetna poželenja).. Kajti notranje stanje zavesti posledično ustvari zunanji svet. Še enkrat več tolle.
 

Trinitas I ~ plagiat, ‘zanimivo’, odpoved vsemu

platiat; pojavila se je potreba po kategoriji, v katero bom lahko zapisal več (tri) krajših misli/idej/prebliskov/opažanj. Ime (trinitas (lat) – trinity (eng) – trojica (slo)) in osnovni koncept/zamisel/idejo sem si sposodil od blogerske kolegice oneeno (sheehs). Je to plagiat? Malo čuden občutek je, ko ponoviš zamisel, ki jo je uporabil zgolj nekdo drug pred tabo, in še ni stalna praksa. Hkrati se pa takšna miselnost ne zaveda, da zamisel ni vse. Še vedno je potrebno pokukati iz množice, še vedno je potrebno to idejo zagovarjati, in še vedno jo je potrebno na svoj način izvesti v praksi. Sem tudi navedel avtorja/ico, od katere sem pobral to idejo, čeprav verjetno sheehs ni prva, ki je uporabila ta koncept.
 Aha, zakaj pa latinščina? Ne vem, tako malo za hec. Da v tem globalnem svetu ni vse angleško; čeprav je tudi latinščina, še vedno, neke vrste globalni jezik.
 Koliko časa bo to trajalo, bo uspešno – to pa tako kot vedno, pustimo se presenetit. Nečemu bo verjetno že koristilo.
 

zanimivo; dva citata od Eckhart Tolleja: “To so lucidne sanje. Lahko so zanimive in fascinantne, ampak ne bodo vas osvobodile.” “V tem smislu ta knjiga (Nova Zemlja) ni ‘zanimiva’. Zanimivo pomeni, da ohranite razdaljo, se v glavi igrate z idejami in koncepti, se strinjate ali ne.”
 Preberem kakšno revijo, brskam po internetu,.. Veliko zanimivih člankov, pisanj, razmišljanj,.. Po enem tednu, ostane kaj od tega? Praktično nič. Zanimive povezave, heci, filmi, govori, pesmi,.. zanimive turistične destinacije, zanimive izjave,.. Koristno mogoče za kratkočasje, za zaposlitev čustev in včasih intelekta, a kaj drugega ne.
 Lahko rečem za Swami Vivekanando, da je njegov pogled na svet zanimiv? Da je evangelij Sri Ramakrishne zanimiv? Da so evangeliji Jezusa Kristusa zanimivi? Nop… Nikakor niso zanimivi.. Ta besedila so življenjskega pomena, vsaj zame. Ta branja ostanejo, vodijo moje življenje, po njih se poizkušam čim bolje ravnati in jih upoštevati, so osnovni smerokazi, osnovni aksiomi življenja. To so reči, ki bi lahko rekel, da so moji duši domače – in kot takšne niso zanimive! Že sama misel, da bi jih imenoval zanimive, se mi zdi.. odvratna.
 Danes je problem to, da je preveč zanimivih stvari, premalo pa tistih, ki so življenjsko pomembne, katere bi bile vredne tega, da „prodamo vse in tej ideji sledimo“. ..
 

odpoved vsemu;

“Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, najprej ne sede in ne izračuna stroškov, ali ima dovolj, da bo zidavo končal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli smejati, češ: ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.” ~Jezus, Lk 14.28-30
“Kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično.” ~Swami Vivekananda

 Že nekaj časa se počutim kot zidar stolpa.. Torej, kaj me še drži ujetega v “tem svetu”, katera prepričanja, katere želje, poželenja, katera dejanja so tista, s katerimi zapravljam energijo za nepomembne reči?..
 Ljudje načeloma gledajo in iščejo vzroke za svoje težave zunaj, ker pridejo k nam nasproti od zunaj. Ampak kar je zunaj je tudi znotraj, in naša prva odgovornost je do notranjosti. Zato, če se mi neka ideja/želja ne uresniči, če nisem še zmožen živeti življenja na takšen način, kot bi si ga želel, pomeni dvoje. Ali je ta ideal še preveč oddaljen in imam trenutno še druge zadolžitve, ali pa pomeni, da so znotraj mene še ostanki stare mentalitete, ki mi preprečujejo novo življenje…