Archive for the 'Trinitas' Category

Trinitas VIII – Tolstoj

Published on January 18, 2012 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , , , , , , , , .

Tolstoj; “med plemičem in ruskim kmetom”. Prepisano iz že prevedenih in izdanih knjig.
 
 

Kreutzerjeva sonata (1889); poslovenil Fran Pogačnik, v Ljubljani 1924, natisnila in založila zvezna tiskarna in knjigarna. Izpoved človeka, ki je živel v nevzdržnem zakonu, umoril svojo ženo in bil oproščen.

“Nekoč sem ogledoval pariške zanimivosti in zašel tudi v razstavo, kjer so naznanjali, da kažejo žensko z brado in morskega psa. Izkazalo se je, da je bil to moški v izrezani ženski obleki in navaden pes, ki je bil zavit v mroževo kožo in plaval v banji, napolnjeni z vodo. Vse to je bilo jako malo zanimivo. Ko pa sem razstavo zapuščal, me je gospodar vljudno spremljal, pri vhodu pa se je obrnil k občinstvu in pokazal name, rekoč: ‘Vprašajte gospoda, ali ni vredno, da si ogledate! Vstopite, vstopite! Frank za osebo!’ Meni je bilo nerodno povedati, da ni vredno gledati, s čimer je gospodar ravno računal. Tako se godi bržkone tudi onim, ki so okusili vso priskutnost ______(medenih tednov, npr.) in nočejo razočarati drugih. Tudi jaz nisem hotel nikogar razočarati, sedaj pa ne uvidim, čemu bi ne govoril resnice.” (str 37)

“Preteklo je nekaj časa, in zopet je ta medsebojni črt utonil v zaljubljenosti, t. j. v čutnosti. Še sem se tešil z mislijo, da sta bila ta dva spora napaki, ki ju je mogoče popraviti. Prišel je pa tretji in četrti prepir: sedaj sem razumel, da to niso slučajnosti, da mora tako biti in da bo vedno tako; prestrašil sem se, kaj še pride! Poleg tega me je mučila še ta grozna misel, da le jaz ne živim tako z ženo, kakor sem pričakoval, dočim v drugih zakonih ni tega. Takrat še nisem vedel, da se godi tako v vseh zakonih, da pa mislijo vsi, kakor sem mislil jaz, da so izključno oni tako nesrečni, ter zatajujejo to svojo osebno sramotečo nesrečo ne le pred drugimi, temveč tudi samim sebi; niti sebi je nočejo priznati. (str 45)

“V tem je ravno odrešenje in kazen za človeka, da se more, ako ne živi prav, zaslepiti, da ne vidi bednosti svojega stanja.” (str 63)
“V mestu lahko živi človek sto let, ne da bi spoznal, da je že davno umrl in izginil. Nima časa, da bi se ukvarjal s samim seboj, ves čas je zaposlen.” (str 65)

 
 

Smrt Ivana Iliča (1886); (podatkov o prevodu in izdaji trenutno nimam); o uspešnem meščanu, ki nenadoma zboli in ima le še nekaj dni življenja. Nihče se v resnici ne zanima zanj, tako kot se on v življenju ni zanimal za nikogar. Vse kar bližnje, ženo in otroke, zanima je, kaj in koliko bodo podedovali in kako bi lahko z njegovo smrtjo od države največ iztržili.

Vse se je vršilo s čistimi rokami, v čistem perilu, s francoskimi besedami, in kar je poglavitno, v najvišji družbi, torej z odobravanjem najvišje postavljenih ljudi. (str 8 )

Bilo je čisto tako, kakor je pričakoval; vse je bilo kakor vedno. Tako čakanje, tako narejena važnost, ki jo je poznal pri samemu sebi na sodniji, potem trkanje in poslušanje in vprašanje, ki so zahtevala vnaprej določenih in očitno nepotrebnih odgovorov in značilnih zdravniških izrazov, češ, “samo izroči se nam, pa že vse uredimo – mi vemo, in sicer nedvomno, kaj je storiti”, vse po enem kopitu, za vse ljudi, tako ali drugačne, enako – vse točno tako, kakor na sodniji. Slovit zdravnik je delal nad njim ravno tak obraz, kakršnega je delal on na sodniji nad obtožencem. (str 68)

“Mene ne bo več, kaj tedaj bo? Ničesar ne bo. Toda kje bom, ko me ne bo več? Ali res smrt? Ne, nočem.” (..) “Zakaj? Saj je vseeno.” (..) “Smrt. Da, smrt. In nihče ne ve in noče vedeti in nikomur se ne smilim. Muzicirajo. Vseeno jim je, a tudi nje čaka smrt! Neumne stvari! Jaz prej, oni kasneje, toda čaka jih isto. Pa ti rajajo! Živali!” (str 74)

 
 

Vstajenje (1901); roman prevedel Vladimir Levstik, Državna založba Slovenija 1978. Govori o plemiču, ki je…..

II 24, str 317:

“To je vseeno. Razumem vaše čustvo in razumem tudi njo – no prav, prav, saj ne bom govorila o tem,” se je prekinila, ko je opazila na njegovem obrazu nejevoljo. “Razumem pa tudi to, da bi, ko ste videli vse trpljenje, vso strahoto tega, kar se godi v jetnišnicah,” je govorila Mariette, ki si je želela samo nekaj: da bi ga pritegnila k sebi. In s svojim ženskim čustvom je slutila vse, kar mu je bilo važnega in dragega. “Da bi hoteli pomagati trpečim, njim, ki tako strašno, strašno trpe zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega ravnodušja in njihove okrutnosti… Razumem, da bi človek mogel dati za to življenje; sama bi ga dala. A vsak ima svojo usodo…” (..)

Pozneje se je Nehljudov mnogokrat z občutkom sramu spominjal vsega svojega pogovora z njo; spominjal se je njenih besed, ne toliko lažnivih, kolikor spretno prilagojenih njegovim besedam, in tistega obraza – sama ganjena pozornost ga je bila na pogled – s katerim ga je poslušala, ko ji je pripovedoval o strahotah jetnišnice in svojih vtisih na kmetih.

Ko se je grofinja vrnila, se nista pogovarjala samo kakor stara, ampak kakor tesna prijatelja, ki edina razumeta drug drugega sredi množice, katera ju ne razume. Govorila sta o krivičnosti oblasti, o trpljenju nesrečnikov, o siromaštvu ljudstva; v resnici so njune oči, ko sta ob žuborenju pogovora gledala drug v drugega, venomer vpraševale: “Ali me moreš ljubiti?” in odgovarjale: “Morem.” In spolni nagon, ki se je odeval v najbolj nepričakovane in mavričaste oblike, ju je vlekel drugega k drugemu.

(…)

Ko si je Nehljudov zjutraj v duhu ponovil včerajšnje misli, se je začudil temu, kako ji je mogel le minuto verjeti.
 
 

II 40, str 383:

Vse to se je zgodilo zaradi tega,” je pomislil Nehljudov, “ker vsi ti ljudje, gubernatorji, ravnatelji jetnišnic, revirni nadzorniki in redarji mislijo, da so na svetu položaji, v katerih človeško ravnanje s človekom ni dolžnost. Vsi ti ljudje – tako Maslenikov ali spremni častnik – bi bili vendar, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki in častniki, dvajsetkrat premislili, ali je moči odpravljati ljudi v tako vročini in taki trumi; dvajsetkrat bi se bili spotoma ustavili, in če bi bili videli, da človek slabi in lovi sapo, bi ga bili odvedli iz množice, ga peljali v senco, mu dali vode, mu dali, da bi se bil oddahnil, in mu, če bi se bila nesreča zgodila, izkazali sočutje. Oni tega niso storili, še drugim so branili to storiti, samo zato, ker niso videli pred seboj ljudi in svojih dolžnosti do njih, ampak službo in njene zahteve, ki so jih postavljali nad zahteve človeških odnošajev. V tem je vse,” je mislil Nehljudov. “Če je moči priznati, da je karkoli važnejše od čustva človekoljubja, čeprav le za trenutek in le v enem samem, izjemnem primeru, tedaj ni zločina, ki ga ne bi bilo moči storiti nad ljudmi, ne da bi se imel storilec za krivega.

(..)

“Vsa stvar je v tem,” je mislil Nehljudov, “da ti ljudje priznavajo za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večni, nespremenljivi, neodložljivi zakon, po Bogu samem zapisan v človeška srca. Prav zato je tudi meni tako težko med temi ljudmi,” je mislil Nehljudov. “Kar bojim se jih. In res, ti ljudje so strašni. Strašnejši od razbojnikov. Razbojnik je vendarle še zmožen usmiljenja, a ti ga niso zmožni; zavarovani so zoper usmiljenje kakor kamenje zoper rast. Prav v tem so tako strašni. Pravijo, da so Pugačovi in Razini [dva slavna upornika v 18. in 17. stoletju] strašni ljudje. Ti so še tisočkrat strašnejši od njih!” je mislil dalje. “Če bi si zadali dušeslovno nalogo: kaj je treba storiti, da bodo ljudje našega časa, kristjani in človečanski, skratka, dobri ljudje počenjali najstrašnejša grozodejstva, ne da bi se čutili krive, tedaj je možna samo ena rešitev: treba je prav tega, kar se godi; ti ljudje morajo biti gubernatorji, nadzorniki, častniki in policisti, to je, biti morajo prvič prepričani, da je delo, imenovano državna služba, tisto, v katerem lahko ravnaš z ljudmi kakor s predmeti, brez človeškega, bratskega razmerja do njih, in drugič, morajo biti ti ljudje prav po tej državni službi tako zvezani drug z drugim, da ne more pasti odgovornost za posledice njihovega ravnanja z ljudmi na nikogar posebej. Zunaj teh pogojev v našem času ni možnosti izvrševati taka strašna dejanja kakor so ta, ki sem jih danes videl. Vsa stvar je v tem, da ljudje mislijo, da so položaji, v katerih lahko brez ljubezni občuješ s človekom; a takih položajev ni. S predmeti lahko ravnaš brez ljubezni; tako lahko sekaš drevesa, delaš opeko in kuješ železo, ne da bi ga ljubil, a z ljudmi ne moreš občevati brez ljubezni, prav tako kakor s čebelami ne moreš ravnati brez previdnosti. Narava čebel je taka, da ne. Če začneš ravnati z njimi brez previdnosti, boš škodil njim in sebi. Takisto je tudi z ljudmi. In to ne more biti drugače, zakaj vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more posiliti, da bi ljubil, tako kakor se lahko posili, da dela; iz tega pa ne sledi, da bi mogel občevati z ljudmi brez ljubezni, zlasti ako česa zahtevaš od njih. Če ne čutiš ljubezni do ljudi, sedi pri miru,” je mislil Nehljudov, govoreč sam sebi; “ukvarjaj se s seboj, z rečmi, s čimer hočeš, samo z ljudmi se ne ukvarjaj. Kakor lahko samo tedaj brez škode in s pridom ješ, kadar se ti hoče jesti, tako tudi z ljudmi samo tedaj lahko s pridom in brez škode občuješ, kadar ljubiš. Samo dovoli si brez ljubezni občevati z ljudmi, kakor si občeval včeraj s svakom, pa jih ni meja okrutnosti in zverinstva proti drugim ljudem, kakor sem danes videl, niti ne meje tvojemu lastnemu trpljenje, kakor sem izkusil v svojem življenju. Da, da, tako je,” je mislil Nehljudov.
 
 

III 28, str 483:

In z Nehljudovom se je zgodilo tisto, kar se pogosto zgodi z ljudmi, ki živijo duhovno življenje. Zgodilo se je to, da je bila misel, ki se mu je zdela od kraja čudna, paradoksna in celo smešna, našla v življenju bse bolj in bolj pogosto potrdilo zase in je zdavnaj mahoma stopila predenj kot najbolj preprosta in nedvomna resnica. Tako se mu je zdaj razjasnila misel, da je edino nedvomno sredstvo rešitve od tistega strašnega zla, ki tare vse ljudi, samo v tem, da bi se ljudje zmerom priznavali za krivce pred Bogom in potemtakem za nezmožne priznavati in poboljševati druge ljudi. Zdaj mu je postalo jasno, da sta vse tisto strašno zlo, katerega priča je bil po jetnišnicah in kaznilnicah, in mirna samozavest tistih, ki so ustvarjali to zlo, izvirali samo iz tega, ker so ljudje hoteli napraviti nekaj nemogočega: sami zli, so hoteli popravljati zlo. Grehotni ljudje so hoteli poboljševati grehotne ljudi in mislili, da bodo dosegli to po mehanični poti. A posledica vsega tega je bilo samo to, da so se revni in lakomni ljudje, ki so si napravili iz tega domnevnega kaznovanja in poboljševanje ljudi poklic, sami do skrajnosti pokvarili in nenehoma pohujšujejo tudi tiste, katere mučijo. Zdaj mu je postalo jasno, od kod je prihajala vsa ta strahota, ki jo je bil videl, in kaj je bilo treba storiti, da se odpravi. Odgovor, ki ga prej ni mogel najti, je bil tisti, ki ga je bil dal Kristus Petru: bil je v tem, da je treba odpuščati vselej in vsem, neštetokrat odpuščati, zato ker ni takih ljudi, ki ne bi bili sami krivi in bi zaradi tega mogli kaznovati ali poboljševati druge ljudi.

“Saj ni mogoče, da bi bilo tako preprosto,” si je ponavljal Nehljudov, a vendar je nedvomno videl, naj se mu je zdelo, ko je bil vajen narobe, izprva še tako čudno – da je bilo to nedvomno in ne samo teoretična, marveč tudi najbolj praktična rešitev vprašanja. Tisti večni ugovor, češ, kaj pa naj delamo z zločinci, ali naj jih puščamo kar tako nekaznovane? – ga zdaj ni več motil. Ta ugovor bi bil imel pomen, če bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje zločine in poboljšuje zločince; ker pa je dokazano popolnoma nasprotno in je očitno, da nimajo eni ljudje moči, da bi poboljševali druge, zato je edino pametno, kar morete storiti, to, da nehate delati tisto, kar ni samo zaman, marveč celo škodljivo in povrhu in nenravno in okrutno. Že stoletja in stoletja usmrčujete ljudi, ki jih spoznate za zločince. In kaj, ali jih je zaradi tega zmanjkalo? Ni jih zmanjkalo, marveč se je njih število povečalo še za tiste zločince, ki jih kazen pokvari, in tiste zločinske sodnike, državne tožilce, preiskovalne sodnike in ječarje, ki sodijo in kaznujejo ljudi. Neljudeh je spoznal, da družba in red sploh ne obstajata zato, ker imata te zakonite zločince, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, temveč zato, ker imajo ljudi vzlic tolikšni pokvarjenosti vendarle usmiljenje drug z drugim in ljubijo drug drugega.

 

Trinitas VII – območje ne-nadlegovanja, stik z Resničnostjo, niste lastnik svojih misli

Published on November 28, 2011 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , , , , , , .

 
David Icke, območje ne-nadlegovanja, Turning of the Tide, 1996

To torej, da prodajamo svoj um, da oddajamo svojo moč, je pravzaprav ustvarilo sredstvo [vehicle; vozilo; sredstvo] preko katerega lahko peščica nadzoruje svet. To sredstvo je večinoma, čemur jaz rečem območje ne-nadlegovanja (hassle-free zones), tudi območje ugodja. Vsaka dogma: krščanska dogma, islamska dogma, židovska dogma, ekonomska dogma, politična dogma,.. Mi, človeška rasa, smo proizvodnja dogem. Vsaka od teh dogem in družba na splošno, so območja ne-nadlegovanja. S tem mislim, da obstaja zelo ozko področje sprejemljivega mišljenja in obnašanja – NORME. Če se tem podrediš, te pustijo na miru, nihče te ne nadleguje (you are hassle-free). Nihče ti ne reče, da si nor, nihče te nima za nevarnega, nihče te ne nadleguje, da si storil zločin, ki se imenuje biti drugačen – če se PODREDIŠ. Če začneš razmišljati, “veste, pravzaprav, imam svojo glavo, edinstveno glavo, in zaradi tega bom imel svojo edinstveno resnico in svoj edinstven pogled nase in na življenje in vse ostalo”, prideš nevarno blizu robu območja ne-nadlegovanja, in če nadaljuješ po tej poti, ga naposled tudi prestopiš. In tedaj, “nor je!”, “kako je čudna!”, “nevaren je!”. In večina ljudi tega ne mara, nimajo radi, da tako ravnajo z njimi. Zato večina ljudi, ko za trenutek stopijo izven območja, “o joj, kar tu znotraj bom ostal, kako močno te tam nadlegujejo.” Kaj se zgodi? Nastopi maska. Če se sprehajate v kateremkoli mestu na svetu, London, New York, Sydney, in vidite stotine in tisoče ljudi v mestu, oni ne projicirajo svetu, to kar resnično so, kar resnično čutijo, kar bi resnično radi počeli v življenju, ampak imajo masko. In to je maska, ki pravi: “To v resnici nisem jaz, a mislim, da je ta podoba sprejemljiva vsem ostalim, in tako lahko najdem svoje mesto v območju ne-nadlegovanja.”

Kakorkoli, zame je ta vojna v psihi, med delom v nas, kateremu rečem “I am me, I am free” (jaz sem jaz, jaz sem svoboden), ki hoče izraziti svojo edinstvenost. Vojna med tem in med delom naše psihe, kateremu rečem “o joj”, ki je v središču emocionalne, mentalne in posledično fizične bolezni v svetu. In ta je tudi ustvaril množično shizofrenijo, kajti ne le to, da smo, kot človeška rasa, sužnji, katerim vsiljujejo misli in načine obnašanja, smo tudi policaji vseh drugih sužnjev. Zelo smešno.

Ko ste na robu območja ne-nadlegovanja in razmišljate, “če grem dalje s tem kar rečem in počnem, čeprav mislim, da je prav, me bodo nadlegovali, ker sem drugačen.” Ne razmišljate: “Če grem naprej po tej poti, kaj si bo Bill Clinton mislil o meni? Kaj bo o meni rekel premier Velike Britanije, kaj bo on rekel? In guverner angleške deželne banke.” Tega se ne vprašamo, takrat se vprašamo, ali bi izrazil svojo edinstvenost ali naj grem nazaj v območje ne-nadlegovanja, pravimo: „Kaj bo moja mama mislila, kaj pa sosedje, kaj pa kolegi v gostilni, o križana gora,..“ Z drugimi besedami, kaj si bodo drugi sužnji, kateri imajo vsiljene misli in načine vedenja, kaj si bodo mislili o meni, ko bom pobegnil od njih. Drug drugemu smo policaji. To je, kot da bi imeli celico polno zapornikov in eden od zapornikov najde način, da pobegne, a vsi ostali zaporniki mu preprečijo izhod. Mi smo oboje, sužnji, zaporniki tega stanja, in policaji tega. Kajti zdi se, da vsak poizkuša reči vsem ostalim, kaj je prav in narobe, kaj je moralno in nemoralno, kaj je prav za njih, kaj bi morali narediti, kaj morajo narediti, česar ne bi smeli storiti,.. In kot posledica tega, pravzaprav manipuliramo drug drugega, brez da bi se tega zavedali.

Znotraj tega območja ne-nadlegovanja, se dogaja velikanska manipulacija in indoktrinacija. To območje ne-nadlegovanja bi lahko opisali kot javni prostor. In če pogledate medije, kaj so mediji? Mediji so kolektivna policijska enota območja ne-nadlegovanja, za vsakogar, kateri v javnosti prestopi to območje. Ljudje mislijo, ko rečete, „medije nadzorujejo, mediji so del te manipulacije“. Da torej pravite, da je manipulator v vsaki novinarski sobi, povsod po svetu, stoji za novinarjem in pravi: „Ne, ne. Ne morete tega napisati, to morate spremeniti. To vam pravim, da napišite. Tako. V redu.“ Ne rabite vsega tega. Enkrat ko je struktura, način razmišljanja postavljen, mediji počno to brez manipulacije. Čeprav so ključni ljudje, kot medijski lastniki. Vendar na splošno, kaj mediji počno? Branijo, in kot svoje izhodišče, iz katerega obsojajo vse in vsakogar, uporabijo družbene NORME. Z drugimi besedami, kar območje ne-nadlegovanja pravi, da je resničnost. Primer. Pred nekaj stoletji, če bi imeli današnje medije, bi smatrali za norega ali označili kot norega vsakogar, ki bi rekel, da je zemlja okrogla. Kajti pojmovanje resničnosti območja ne-nadlegovanja v tistem času je bilo, da je zemlja ploščata. Enkrat ko se je ta resničnost spremenila, preko gore dokazov, in je norma območja ne-nadlegovanja postala, da je zemlja pravzaprav okrogla, so nenadoma napadli vsakogar, ki je rekel, da je zemlja ploščata.

Tako da vsakdo, ne glede na to v katerem obdobju, kateri kaj reče ali se obnaša na načine, ki so v očeh javnosti izven družbenih norm tistega časa, je nenadoma napaden s strani medijev in označen kot nor ali škodljiv. Kajti njihova izhodiščne točka za zdrav razum in resničnost so tedanje družbene norme.

 
 

Alan Watts – Stik z Resničnostjo, iz zbirke predavanj ‘Alan Watts Teaches Meditation’

Get the Flash Player to see this content.

Umetnost meditacije je v tem, da je to način, kako se povežemo z resničnostjo. Razlog za to je, da je večina civiliziranih ljudi izven stika z resničnostjo, kajti zamenjujejo svet kakršen je, s svetom, o katerem razmišljajo in govorijo in ga opisujejo. Kajti na eni strani je resnični svet in na drugi, cel sistem simbolov o tem svetu, katere imamo v svojem umu. To so zelo koristni simboli, vse civilizacije so od njih odvisne, vendar imajo, tako kot vse dobre reči, svoje pomanjkljivosti. In glavna pomanjkljivost simbolov je ta, da jih zamenjujemo z resničnostjo. Prav tako kot zamenjujemo denar z dejanskim bogastvom. In svoje ime, naše ideje o nas samih, naše podobe o nas samih, z nami samimi. Seveda, resničnost, s pogleda filozofa, je nevarna beseda. Filozof me bo vprašal, kaj mislim z „resničnostjo“; ali govorim o fizičnem svetu narave, ali govorim o duhovnem svetu, ali kaj? In na to imam zelo preprost odgovor. Ko govorimo o materialnem svetu, je to pravzaprav filozofski koncept. Prav tako, če pravim, da je resničnost duhovna, tudi to je filozofski koncept. In realnost sama po sebi ni koncept. Realnost je – (zvok gong-a)…. .. In tega ne bomo poimenovali.

Neverjetno je, kaj vse ne obstaja v resničnem svetu. Na primer, v resničnem svetu ni nobenih stvari, niti ni nobenih dogodkov. To ne pomeni, da je resničen svet popolnoma dolgočasna praznina. Pomeni, da je veličasten sistem vijuganja, v katerem opisujemo stvari in dogodke na enak način, kot bi projicirali slike na ‘rorschach plot’ (?) ali izbrali določeno skupino zvezd na nebu in jo imenovali ozvezdje – kot da bi bile ločene skupine zvezd. No, skupine zvezd so v glavi, v našem sistemu konceptov, niso tam zunaj kot ozvezdja že razporejena na nebu. Na enak način, razlika, med menoj in vsem ostalim vesoljem ni nič več kot ideja, ni resnična razlika. In meditacija je način, preko katerega začutimo našo osnovno nerazdružljivost s celotnim vesoljem. In za to je potrebno, da UTIHNEMO. To pomeni, da postanemo notranje tihi in prenehamo z nenehnim klepetanjem, ki se dogaja znotraj naše lobanje. Kajti, vidite, večina nas razmišlja pod prisilo. Hočem reči, nenehno se pogovarjamo sami s seboj. Ko sem bil otrok, smo imeli pregovor, “pogovarjanje s samim seboj je prvi znak norosti”. Sedaj, očitno, če neprestano govorim, ne slišim, kaj imajo drugi za povedati. In na popolnoma enak način, če neprestano RAZMIŠLJAM, to pomeni, če neprestano govorim samemu sebi, nimam o ničemur drugem razmišljati razen o mislih. Zaradi tega živim popolnoma v svetu simbolov in nikoli nisem v odnosu z resničnostjo. V redu, to je prvi osnovni razlog za meditacijo.

Ampak je še drugi, in tega bo malo težje razumeti. Lahko bi rekli, da meditacija nima razloga. Ali nima namena. In na ta način je različna od vseh ostalih reči, ki jih počnemo, razen morda glasbe in plesa. Kajti ko ustvarjamo glasbo, tega ne počnemo z namenom, da bi dosegli določeno točko, kot je konec skladbe. Če bi bil to namen glasbe, da pridemo do konca, potem bi bili, očitno, najhitrejši igralci najboljši. Na enak način, ko plešemo, ne ciljamo, da bi prispeli na določen prostor na plesišču, kot bi, če bi potovali. Ko plešemo, je potovanje samo namen, ko igramo, je igranje samo namen. In popolnoma enako velja v meditaciji. Meditacija je odkritje, da je bistvo življenja, vedno v tem neposrednem trenutku. Zatorej, če meditirate z zunanjim motivom, da bi izboljšali svoj um, da bi izboljšali svoj značaj, da bi bili bolj učinkoviti v življenju, imate svojo pozornost na prihodnosti in NE meditirate! Kajti, prihodnost je koncept. Ne obstaja, kot pravi pesnik, „jutri nikoli ne pride“. Ne obstaja nekaj, čemur bi se reklo jutri, nikoli ne bo, kajti čas je vedno ZDAJ. In to je ena od reči, katere odkrijemo, ko se nehamo pogovarjati sami s seboj. In ko prenehamo razmišljati, ugotovimo, da obstaja le sedanjost, le večni ZDAJ. Zatorej, smešno je, ali ne, da meditiramo brez razloga, razen morda zaradi zadovoljstva pri tem, in tu bi rekel, da je osnovni princip, da bi meditacija morala biti zabavna. Ni nekaj, kar počnete kot suhoparno dolžnost. Težava z religijami, kot jih poznamo, je, da je tako prežeta s suhoparnimi dolžnostmi, počnemo, ker je to dobro zate, to je neke vrste samo-kaznovanje. Medtem ko meditacija, če se je pravilno lotimo, nima s tem ničesar opraviti. Na nek način je kopanje v sedanjost, plesanje* z večnim zdaj (digging the present, it’s kind of grooving with the eternal now). In nas pripelje v stanje miru, kjer lahko razumemo, da bistvo življenja, prostor kjer se nahaja, je enostavno TU in ZDAJ.

(…)

[in čisto na koncu tega odlomka, kar sicer ni vključeno v ta posnetek:] … in to (chant-anje) lahko nadaljujete 40 minut in šli bi ven izven svojega uma (you’d be out of your mind). Ampak, vidite, da zapustite svoj um vsaj enkrat na dan, je velikanskega pomena, kajti s tem, ko greste ven iz svojega uma, pridete v stik s svojimi čutili/občutki (senses). In če ves čas ostanete znotraj svojega uma, ste preveč racionalni, z drugimi besedami, ste kot zelo tog/trden/neupogljiv most, katerega bo odneslo v prvem orkanu, ker v sebi nima nobene prožnosti, prismojenosti (craziness).

 
 

Steven Jacobson – niste lastnik svojih misli (your thoughts are not your own)

SJ: Osnovni problem je, da živimo v navidezni resničnosti. Živimo v popolnoma nadzorovanem okolju. Okolju, ki je ustvarjen s strani množičnih medijev. Veliko ljudi, še posebno mladih, sprejemajo, brez vprašanja, resničnost, ki jim jo predstavljajo mediji. Popularna kultura, filmi, televizija, glasba, nosijo sporočila, kako družba deluje in kako bi se ljudje morali obnašati. Zaradi tega zabava ni brez pomena. Ima ideološke vsebine, predstavlja svetovni nazor, ki vpliva na ljudi, kateri gledajo program. Obstaja razlog, čemu televizijske mreže in glasbena industrija in različna podjetja, čemu imajo oddelke za programiranje. Programiranje, katero nas nenehoma napada skozi naša življenja. Pogoji nas, programira nas na določen svetovni nazor. Sedaj, mi morda mislimo, da je običajno, ker smo se rodili v ta sistem laži in prevare. V bistvu je prevara postala del socialnega okvirja današnje družbe. In ker smo se rodili v to situacijo in ravno tako naši starši in trpeli zaradi nje, ne poznamo nič boljšega. Zaradi tega pravzaprav ne vidimo, kako stvari so, vidimo jih takšne, kot smo mi.

Za to sta dva glavna načina, preko katerih manipulirajo in nadzorujejo ljudi. Eden je zelo enostaven in zelo osnoven, to je nadzor informacij in nadzor.. Nimamo vseh dejstev o neki določeni temi, tedaj nov način delovanja ne bo nič boljši kot kvaliteta naših informacij. Kljub dejstvu, da imamo preobilje informacij, preko vseh informacij, ki so nam na voljo na internetu in drugih virov, moramo biti v, moramo imeti stanje uma, kateri je zmožen OVREDNOTI informacije, ki jih imamo na voljo. In potrebno se je prebiti skozi, določiti/dognati kaj je res, kaj so laži, kaj so pol-resnice. Pod tem enim naslovom – nadzor informacij, kjer je bilo dolgotrajno lastništvo različnih medijev, novinarskih hiš, časopisov, filmov, glasbe. Utrjevanje lastništva v rokah nekaj posameznikov, multi-nacionalnih korporacij. Danes je pol-ducata multi-nacionalnih korporacij, ki nadzorujejo izbor informacij in zabave, ki jo ljudje imajo. Ko sem delal kot urednik, je bilo lahko videti, kako enostavno je spremeniti pomen dogodka ali spremeniti pomen, kar nekdo reče, zgolj preko urednikovanja. In tako, zelo dobro sem se zavedal, kako gnetljiva in kako enostavno se oblikuje medijsko resničnost. Vendar nisem popolnoma upošteval razsežnost do katere smo VSI manipulirani in nadzorovani s strani medijev, vključno s tistimi ljudmi, kateri delajo tam. Uporabljam televizijo kot glavni primer, kako mentalno programiranje deluje. Televizija je najmočnejše orožje psihološke vojne v zgodovini. A vendar.. Za večino ljudi, je kot družinski član v gospodinjstvu.
N: Glavni član. Vodi hišno gospodinjstvo.
SJ: Je glavni vir informacij, in tako, televizija predstavlja OLTAR, religijski oltar, ___. Veliko ljudi ne pomisli na stvari, katere na njih podzavestno vplivajo. Kajti večinoma ne vedo, kaj naj iščejo, dokler ne srečajo nekoga, in jim začne kazati te stvari. In potem lahko vidijo, kako na vse nas vplivajo nevidne sile, brez da bi se tega zavedali. Poslednji nadzor je nadzor ljudi, brez njihove zavestne pozornosti. Spet, terorizem je osnovni primer.

Pomislite, ko ste kdaj opazovali majhne otroke ali starejše odrasle, ko sedijo in gledajo televizijo – imajo te izbuljene oči, kajti so v stanju transa, v hipnotičnem stanju uma. To je zelo pomembno, zelo poglavitno da ima televizija zmožnost, da to naredi, in ni važno, kaj gledate. Utripanje televizijske slike, čeprav se zdi, da je statična in nepremična, pravzaprav utripa. Tega ne vidimo zavestno, vendar ponavljajoči vizualni vzorci utripanja povzročijo stanje transa. In to je osnovni princip pri hipnotiziranju. Osebo pripravite do tega, da osredotoči pozornost zavestnega uma na enega od petih čutov; v primeru televizije, govorimo o vidu in utripanju slike. V primeru zvoka – vsak ponavljajoči vzorec zvoka bo povzročil stanje transa. To je pomembno zaradi tega, ker smo mi bolj dojemljivi za mentalno programiranje, med tem stanjem uma, kot kadarkoli. Zelo smo dovzetni za manipulacijo v tem času. Kajti prva naloga podjetnika ali propagandista ali oglaševalca je, da ustvari POGOJE, kateri bodo napeljali k stanju uma, ki je nagnjen k sprejemanju njihovega sporočila. In to stanje uma je hipnotično stanje uma.

In televizija je v tem procesu izredno pomembna, kajti ustvarja poenoteno miselno stanje celotne populacije. Ste kdaj kupili nekaj, in se potem kasneje spraševali, zakaj ste to kupili? To je vsakodnevni prikaz, da smo podvrženi nakupu, na podlagi principa „okoliščina-odziv“ (condition-response), katerega so nam vgradili, da bi imeli preferenco do določenega izdelka. Pravzaprav je to celoten namen programerjev, ali so to oglaševalci ali propagandisti, pravzaprav med njimi ni nobene razlike. Eden prodaja produkte, drugi prodaja ideje. Celotno bistvo je, da nam vgradijo princip „okoliščina-odziv“, kjer se bomo avtomatično odzvali, brez razmišljanja, s preferenco do določene ideje ali preference do določenega produkta. In to je celotno bistvo programiranja.

Če o tem pomislite; kadarkoli slišite novinarje, ki berejo poročila, spoznate, da ne glede na njihovo etnično ozadje, ali so črnci, belci ali orientalci, vsi imajo podoben način govorjenja. Imajo vzorec govora, ki je povezan z razglašanjem resničnih, dejanskih informacij. Njihov vzorec govorjenja je podoben vzorcu govora hipnotizerja. Novinarski poročevalci gledajo neposredno v kamero in v OČI gledalca, še ena hipnotična tehnika. Novinar je predstavlja AVTORITETO. Spodbuja sprejemanje informacij; ljudje bodo lažje sprejeli informacijo, katera prihaja iz sprejemljive in spoštovane avtoritete. In potem PONAVLJANJE informacij, znova in znova in znova. To je tisto, kar vgrajuje princip „okoliščina-odziv“, da kadarkoli predstavijo informacijo, jo bodo ljudje avtomatično sprejeli, brez da bi o tem razmislili.

N: Mislite, da so mediji so-odgovorni v pri nadzorovanja uma, mislite, da so.. Kajti jaz sem trdno prepričan, da so mediji popolnoma nadzorovani.
SJ: Da. Tudi to je moj občutek in moja izkušnja, da so mediji postali trobilo vlade. [oz. korporacij oz. določene miselnosti - če pogledamo mlade (in tudi nekatere ne-mlade), lahko približno vidimo, kakšna miselnost bi to lahko bila..]

 

Trinitas VI – običajna modrost, princip enosti, služenje samemu sebi

Published on November 25, 2011 in Trinitas. 0 Comments

David Icke – Konvencionalna modrost; iz enega od začetnih predavanj

S tega širšega pogleda, toliko stvari, ki delamo drug drugemu; ostali del stvarstva verjetno zmajuje z glavo. Dejstvo je, da nekdo, ki je rojen v ZDA, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Mehiki. Nekdo, ki je rojen v Londonu, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Liverpoolu. Belec ni bolj poseben od črnca. To so le vozila za zavest, preko katerih izkuša svet. Greste na obalo in v dlan vzamete kapljico vode – kako lahko kdorkoli reče, da je ta kapljica kaj bolj ali manj posebna od vseh ostalih milijard in bilijonov kapljic, ki jih vidite v oceanu.

Ko sem začel dojemati vse to in ceniti to drugo razlago v nasprotju z dogmatičnimi religijami in “ta svet je vse kar je” znanostjo. Sem se začel spraševati nekaj vprašanj glede te situacije. Kot na primer, kako je možno, da ta razlaga [o enosti vesolja], ki je na spodnji črti vsaj tako verjetna kot drugi dve. Kako da imata druge dve zagotovljeni čas, pogostoma nihče nič ne vpraša, “tu je vaš čas, recite kar hočete”. In alternativi tema dvema razlagama, se posmehujejo ali jo obsojajo ali zavračajo. Odgovor, ki mi je prišel na misel, je, da je jasno, da nekateri nočejo, da ima javnost dostop do teh znanj. Ampak kdo? in kaj? in zakaj? Začel sem se spraševati druga vprašanja; ne vem kako je z vami, ampak jaz sem srečal veliko ljudi v svojem življenju, in se morem se spomniti nobenega, ki bi hotel vojno, ki bi imel kakšen interes v vojni. Ki je čutil, da so vojne karkoli drugega kot grozne, in da se jih je potrebno izogniti. Tako da sem pomislil, kako to, da je na svetu toliko vojn? Kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?

Potem sem pogledal ta ekonomski sistem, ki nadzoruje svet? Ekonomski sistem, ki je tako razumen, da bolj kot je uspešen v svojih pojmovanjih, hitreje uničuje planet. Je popolni okoljski in človeški ubijalec. Vztraja, da vsako leto vzamemo več iz zemlje in hitreje, prodamo več stvari, zapravimo/potrošimo/požremo/uničimo (vse to pomeni ‘consume’) več stvari, zavržemo še več stvari, da častimo resničnega boga sodobnega sveta – ekonomsko rast. Vztraja, da vsako leto 20% ljudi zapravi 80% virov, medtem ko pusti ostalih 80% ljudi, da se zadovoljivo z 20%. Noro. Seveda je noro. Ampak to je ekonomski sistem. “Vzemi, uporabi in zavrzi”, ki nadzoruje vaše življenje in mojega in ostalih 6 milijard ljudi. Tako sem premišljeval, kaj je za tem uničujočim sistemom, ali kdo in zakaj? Začel sem gledati na nekatero drugo konvencionalno modrost, katero prenašamo iz generacije v generacijo kot edini način življenja na tem svetu. Modrost, ki pravi, “čeprav ekonomski sistem, ki sem ga pravkar opisal, ruši ta planet”.. Vprašate politika katerekoli stranke kjerkoli na svetu, “kaj naredimo, da se izognemo tej okoljski situaciji?” In rekli bodo, da moramo imeti več rasti, da pridobimo denar, ki ga bomo zapravili na okolju. Če bi vam rekel, da je način kako pogasite ogenj ta, da nanj nalijete še več bencina, bi rekli, da sem nor. Vendar to nam politiki pravijo, ko govorijo o večji rasti, da poskrbimo za okolje.

Konvencionalna modrost je, da je v redu, da z živalmi ravnamo kot z navadnim blagom. Da postanejo debele kolikor je mogoče, kakor hitro je to mogoče, na kar se da malo hrane. Da vsako leto obsodimo milijardo živali na življenje bolečine, strahu in trpljenja, v imenu ekonomije. Razumni ste, če merite svoj uspeh v zdravstvu, ne s tem, koliko ljudi je zdravih, ampak s tem, koliko OBOLELIH ljudi uspete zdraviti. “Zdravimo več bolnikov kot kdajkoli prej.” Zakaj! Zakaj je toliko ljudi bolnih?! Konvencionalna modrost je, da so dvigajoče se cene stanovanj znak ekonomskega uspeha, medtem ko so tisoči brez doma, ker si tega ne morejo privoščiti. Razumni ste, naposled, če menite, da je v redu, da podpirate sistem, ki je tako uspešen, da vsako leto proizvede več samomorov, alkoholov, drog, brezdomcev, bolečine, trpljenja v vseh svojih oblikah. V velikih težavah bi bili, če ta sistem ne bi deloval. To je razumno, očitno, ampak v resnici je to skrajna norost. Torej kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?
 

Prav tako sem začel spoznavati, da v nasprotju s tem popolnim samouničenjem, da je na tem istem planetu neverjetna modrost. In začel sem spoznavati tudi, da je velika razlika med prebrisanostjo (cleverness) in modrostjo (wisdom). Nista enaki stvari. Ta sistem je zelo prebrisan/pameten, vendar ni zelo moder. In pomanjkanje modrosti je problem. Začel sem videvati, da to kar je resnična modrost, je ni mogoče najti v tem sistemu, najdemo jo pravzaprav v domorodnih ljudstvih, katere bi ta sistem videl kot ZAOSTALE. Delec domorodne ameriške modrosti, ki je postal poznan kot Ameriški Indijanec. “Ko boste posekali zadnje drevo, in zastrupili zadnjo reko, boste spoznali, da ne morete jesti denarja.” To je modrost.

To je modrost. In je še en drug del zelo znane Ameriko-Indijanske modrosti. Leta 1854 je ameriška vlada ponudila ponudbo za odkup indijanske zemlje. In v imenu sistema o katerem sem govoril, in odnosom in vrednotami, s katerimi smo indoktrinirani. Kaj bi se zgodilo, če bi ta poglavar rekel: “seveda, tu bom zaslužil. Kajti kupec je kralj* (It’s a sellers market.). Nikoli je nisem dal na tržišče, zato imam jaz pobudo. Zato bom naredil naslednje, deloval bom kot da nočem prodati, da dvignejo ceno, in v trenutku ko bodo hoteli izstopiti, bom rekel, prepričali ste me.”* In ljudje bi mislili, “kako velik poslovnež je on, ta poglavar, neverjetno, ni mu enakega”.

Ampak je tudi drugačen vrednostni sistem na tem planetu, sistem vrednot, ki je rekel naslednje, v besedah tega poglavarja: “Kako lahko kupiš ali prodaš nebo? Ne posedujemo svežine zraka ali bleščic na vodi, kako ju lahko potem kupite od nas. Vsak del te zemlje je svet mojemu ljudstvu, svet v imenu in izkušnji. Vemo, da belec ne razume naših načinov, tujec je, ki pride ponoči in jemlje iz zemlje karkoli potrebuje. Zemlja ni njegov prijatelj, ampak njegov sovražnik. In ko jo osvoji, gre naprej. Ugrabi zemljo in njene otroke, njegov apetit bo pogoltnil zemljo in jo pustil opustošeno. Če bi zver pošla, bi umrli zaradi velike osamljenosti duha. Kajti karkoli se zgodi zemlji, se zgodi otrokom zemlje.” Hudo mi je pri srcu*, ko pomislim, da so bile te besede izgovorjene leta 1854, ko pogledate, kaj vse se je medtem zgodilo.

 

Alan Watts – Princip enosti oz. neskončno možnosti

[prosti prevod] Ni se vam potrebno odločiti, kaj bodo vaše živčne celice naredile, temu nivoju ste se odpovedali* (to ste že naredili (?)). Lao Tzu pravi takole: “Veliki Tao gre kamorkoli. Vse stvari se rodijo iz njega, vendar jih ne ustvari. Zakoplje se v svoje delo, vendar si ne jemlje zaslug.” [TTC 34] Zatorej, bolj kot se odrečete moči, zaupate drugim, bolj močni postanete. Ampak na takšen način, da namesto, da bi morali biti ponoči budni in vse nadzirati, to naredite prelepo s tem, da mu zaupate kot bi nekomu drugemu, naj on nadaljuje. Tako da lahko greste spat in zaupate živčnemu sistemu, da vas bo zjutraj zbudil. Lahko mu celo rečete, “zbuditi se hočem ob 6ih”, in vas bo zbudil, ravno tako kot budilka.

To se zdi neke vrste paradoks, da princip enosti, da pridete do občutka enosti s celotnim vesoljem, ni v tem, da poskušate doseči premoč nad preostalim vesoljem – to ga bo le zmotilo in odvrnilo in zdel se vam bo bolj različen od vas kot kdajkoli prej. Način, da postanete eno z vesoljem, je, da mu zaupate, kot drugemu. Kot bi zaupali drugemu, “poglejmo, kaj boš ti naredil?” In ko to storite, ko to rečete vsem ostalemu, kar ste bili naučeni, da niste vi, ravno tako rečete samemu sebi. Kajti, končno, kot sem rekel, ne veste od kje pridejo vaše odločitve, pojavijo se kot ___. In ko se odločite; ljudje so zelo nervozni glede sprejemanja odločitev. Ko se odločimo, vedno nas skrbi, ali sem o tem dovolj dolgo razmišljal, ali sem upošteval dovolj podatkov. In če dobro razmislite boste ugotovili, da nikoli ni možno upoštevati zadostno količino podatkov. Število podatkov za odločitev v kateremkoli situaciji je neskončno. Zato kar naredite je, da greste skozi predstave (notions), o tem kaj boste naredili glede tega, in ko pride čas za odločitev, naredite.

Ampak na srečo pozabimo, koliko spremenljivk se lahko vmeša, ali se bo dobro izteklo.. Neverjetno je kako pogosto deluje. Velike skrbi imajo ljudje, ki razmišljajo o vseh spremenljivkam izven njihovega nadzora in kaj bi se lahko zgodilo. Zatorej, ko se odločite, in se dobro izide.. Jaz zelo malo razmišljam kaj narediti z zavestnim namenom in nadzorom.

 

Carla Rueckert – Zapeljiv čar služenja samemu sebi, so-avtorica knjig The Law of One

Zapeljiv čar ’služenja samemu sebi’ (service-to-self) je v tem, da je to pot hitrega pridobivanja moči, vpliva in denarja. V tem je tudi bolj subtilna stran; in mislim, da se ljudem, kateri se začno hitro dolgočasiti, služenje samemu sebi prilega, ker je to hoja po burni strani življenja. Vse je dovoljeno. Lahko koga prevaraš, lahko kradeš, lahko hazardiraš, lahko pretiravaš, lahko škoduješ ljudem, in vse to je v redu, dokler je dobro za posel. Saj veste, vse je za dobro posla ali za dobro vašega vzroka. In laž in prevara sta dovoljeni, in kar na enkrat se vse odpre, če ste takšen tip osebnosti, ki se začne hitro dolgočasiti in se hočete zgolj igrati.

Tako da, mislim, da so očitne reči pri služenju samemu sebi pridobivanje denarja, vpliva in moči. Ampak bolj subtilna stvar, ki ljudi vleče k služenju samemu sebi je, da zagotovo nočejo biti tisti stari dobrotljivi dolgočasneži. Pravzaprav niso izkusili neverjetnega veselja, ki pride iz počivanja v tem kar je, in mislijo, da bodo dobili več pogona na drugi strani. Zaradi vsega tega nekateri izberejo takšno pot. Vendar zame je izbira precej preprosta, ker dam velik poudarek na to, kako se počutim, ko služim drugim, in občutek je pravi. Da, zame obstaja prav in narobe, jaz imam zelo etičen svet. In mislim, da je to nekaj, česar se ni potrebno sramovati. Vsi moramo ugotoviti, kakšna je naša etika, kakšna so naša pravila v življenju.

 

Trinitas V ~ poučne risanke/animacije o stanju te civilizacije

Published on October 5, 2011 in Trinitas and Video. 0 Comments Tags: , , , , , , , .

Upor v zeleni dolini; poljska, opa, slovenska (verjetno) risanka/animacija

“PRIDI, VZEMI, ODPLAČAJ!” –> “ČIM PREJ ODPLAČAJ!” –> “BANČNE POČITNICE” oz., verjetno, tiskarniške počitnice.. Tiskarna NLB, Tiskarna SKB, Tiskarna Nova KBM,… Največji problem tiskarn je tiskanje denarja, ker gre preveč sredstev v ta namen –> sedaj nam je lahko jasno, čemu so plastične kartice tako prikladne.


 
 

The American Dream (Ameriške sanje); “It’s called the American dream because you have to be asleep to believe it.” ~ George Carlin

“Če bi več delal, tega ne bi tega bilo.” Če bi več delal, bi sam verjetno lepše shajal, a nastradal bi nekdo drug in sistem bi nemoteno šel po svoji poti navzdol.. No, najhuje pri temu je to, da bi mu vi s svojim “uspehom” pri tem pomagali..

V ta drek v katerem smo nas je v končni fazi pripeljala naša lastna nevednost/ignoranca in naivnost. “Podpišite tole, saj je samo nek ničvreden papir.” Puf.. in pridejo in ti zarubijo hišo.. Če ni nič pomembnega, čemu se moram potem podpisati?
  Ali pa ko naložijo vse sorte dodatnih paketov in storitev in dobrot.. Na primer, računalniški virusi najhuje prizadenejo nevedne uporabnike, ki inštalirajo vse povprek, ker ne znajo razlikovati med tem kar potrebujejo in kaj ne, in so preveč leni, da bi se naučili kako narediti računalnik prilagojen lastnim potrebam. In potem se odpirajo raznorazne povezave, prihajajo raznorazne elektronske pošte, in klikajo vse povprek, po možnosti tudi izpolnjujejo kakšne obrazce in v svoji naivnosti dajejo podatke, potem pa se čudijo, kako to, da njihov računalnik deluje tako slabo… V realnem življenju je pa še toliko hujše in posledice bolj resne; vse te akcije, uporaba kreditnih kartic, tisoč in en paket pri zavarovanjih,… (srbski podnapisi)


 
 

50-year-old CARTOON TRIED TO WARN US ; naslova na žalost nisem našel

O nevarnosti komunizma/marksizma/luciferianizma/koorporativizma, kjer država/korporacija vse nadzira in kjer državljani nimajo osnovnih pravic/svoboščin. Kjer nimajo nadzora nad svojim življenjem, kjer nimajo svoje lastnine, kjer si nič ne pridelajo sami, kjer za vse poskrbijo ‘drugi’ (the others)… Pomislite, včasih je imel vsak deda svojo delavnico.. Kako bomo pa mi? Če bi temu pustili, da gre nemoteno naprej, bi… No, saj je že.. Veliko starejših je že odrinjenih na rob družbe; stlačeni so v dom za upokojence ali pa v mala stanovanja…

To dobimo, če verjamemo, “nič se vam ni potrebno truditi in naprezati, kar umirite se, bomo mi, ki smo za to usposobljeni in šolani, vse naredili namesto vas.” Kot prvo, človek ni nikoli dovolj usposobljen/šolan za neko reč, vedno je nekaj novega.. Kot drugo, kolikor so že usposobljeni ti ljudje, so večinoma preobremenjeni in imajo zelo malo časa. Naredijo torej kar je potrebno, za pogovor, poslušanje, osebni stik, pa enostavno ni časa niti energije niti volje.
  Kot tretje, o svojem otroku, na primer, ve največ njegov starš, ne vzgojiteljica v šoli ali socialna delavka; eni vedo nekaj, drugi drugo – potrebno je SO-DELOVANJE!, delovanje skupaj. Kot četrto, če se ne boste sami poskrbeli za svoje življenje, se tudi drugi ne bodo. “Če vam ni toliko mar, da bi se pobrigal za lastno hišo, da bi se pobrigali za Boga, za Resnico, za družino, soljudi, okolico,.. bo meni kot podjetju/korporaciji/multinacionalki toliko manj… Se oproščam… Oziroma se ne, z največjim veseljem vam bom izpil kri in pokradel vse kar imate…”

Če se zdi ta risanka kot kapitalistična propaganda.. Mogoče je, mogoče ni. Vzemite pozitivna sporočila in se jih držite v svojem življenju, kar je slabega pa pustite oz. podajte pošteno kritiko… Vsak sistem ima vsaj zrno resnice v sebi.. kar je razumljivo, ker je bil na tem zrnu resnice zgrajen in je ker zrno resnice tisto, ki ljudi privlači..


 

Trinitas IV ~ svoboda in ignoranca, approval junkies, največji sovražnik je znotraj

Published on August 27, 2011 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , , .

 
Včasih človek naleti na kakšen dober/poučen film (do določene mere*), v tem primeru Revolver (2005).. Tole je nekako v razmislek vsem fanatičnim privržencem takšnih in drugačnih idej, brez določenega znanja/razmišljanja/poglabljanja/’življenja v praksi’…

 
svoboda in ignoranca -ali- večja kot je NAVIDEZNA svoboda, večje je suženjstvo -ali- svoboda brez modrosti/znanja/etičnosti vodi v skušnjave, te pa v suženjstvo.

Kako to, da vedno zmagaš?
Zelo enostavno. Ti opraviš vso težko delo, jaz ti pri temu le pomagam. Umetnost je v tem, da ti nastavljam figure, in ti verjameš, da mi jih jemlješ. Ker ti si pametnejši, in jaz sem neumnejši.

V vsaki igri ali prevari, vedno obstaja nasprotnik in vedno obstaja žrtev. Več nadzora kot žrtev MISLI da ima, manj nadzora dejansko ima. Posledično se bo obesil. Jaz kot nasprotnik, mu v tem procesu le pomagam.

Formula ima neskončno globino v svoji učinkovitosti in uporabnosti, ampak je neverjetno preprosta in popolnoma dosledna.

Pravilo ena vsake igre ali prevare: pametnejši lahko postaneš le, če igraš s pametnejšim nasprotnikom. Pravilo številka dve: bolj kot je igra prefinjena, bolj prefinjen je nasprotnik.

Če je nasprotnik zelo dober, do žrtev postavil znotraj okolja, katerega lahko nadzoruje. Večje kot je okolje, lažje ga je nadzorovati. Vrzi psu kost, poišči njegovo slabost, in jim daj le malo tega, kar MISLIJO, da potrebujejo. Nasprotnik enostavno premoti svojo žrtev tako, da se žrtev požre s svojo lastno požrešnostjo (consumed with their own consumption).

Večja kot je ukana, in starejša je ukana, lažje jo je izvesti. To temelji na dveh principih. Mislijo, da ne more biti tako stara, in mislijo, da ne mora biti tako velika. Kajti to bi pomenilo, da je nasedlo že veliko ljudi. Naposled, ko je nasprotnik izzvan ali postavljen pod vprašanj, to pomeni žrtvino investicijo, in na ta način je njihova inteligenca pod vprašajem. Tega si nihče ne upa priznati, niti samemu sebi.

klik tudi na Zgodba vašega suženjstva (slovenski podnapisi)
 

approval junkies; eden boljših komentarjev na youtube: “Povejte to ljudem na facebooku.”

Nekaj je v tebi, česar ne poznaš. Nekaj, kar boš zanikal, da sploh obstaja, dokler ni prepozno, da bi karkoli naredil glede tega.

To je edini razlog da zjutraj vstaneš, edini razlog da prenašaš tečnega šefa, kri, potenje in solze. To je zaradi tega, ker hočeš da ljudje vedo kako dober, privlačen, radodaren, smešen, divji in pameten resnično si. “Bojte se me ali me spoštujte, ampak prosim, imejte v mislih, da sem poseben.”

Delimo si odvisnost. Odvisniki odobravanja (approval junkies) smo. Vsi smo v tem, za trepljaj po hrbtu in zlato uro. “Hip, hip, hoo-fucking-rah.” Poglejte pametnega dečka z značko, kako gladi svojo trofejo. Shine on, you crazy diamond. (Pink Floyd, op.pr.) Kajti mi smo le opice, oviti v obleke, ki druge prosjačimo za odobravanje.

Če bi to vedeli, tega ne bi počeli. Nekdo nam to prikriva. In če bi imeli še kakšno priložnost, bi vprašali – zakaj?!

 

največji sovražnik je znotraj -ali- “Na zadnjem mestu, katerega boste kdajkoli preiskali, tam boste našli največjega sovražnika.” ~Juli Cesar, 75 BC


 
“Uporabi svojega navideznega sovražnika, da uničiš resničnega sovražnika.”

Uporabi svojega navideznega/zunanjega sovražnika, ljudi, dogodke, ki ti gredo na živce,.. da uničiš resničnega sovražnika, ki je ego, omejena miselnost/’pogled na svet’, občutek ločenosti, “poželenje in pohlep”, “denar, sex in moč”, “ta svet je vse kar obstaja”, “po smrti nehamo obstajati”, “živi se le enkrat”, “v življenju je potrebno uživati in ga izkoristiti/posiliti kolikor se le da”,..
 

P.S. bonus
 

Trinitas III ~ pred ničemer ne ustavite, religija in filozofija, socialni inženiring

Published on August 24, 2011 in Trinitas. 0 Comments Tags: , , , , .

 
“nikoli se pred ničemer ne ustavite” (”never stop at anything”); spomnim se vsaj treh ljudi, ki so to (skorajda) dobesedno izjavili: Buda, Vivekananda, Einstein.
   Nobena dogma, nobena že znana resnica, nobeno ’saj to je pa vendar vsem jasno’, ‘kako pa da tega ne veš’,.. in tudi nobenega (resnega in dolgotrajnega) obtoževanja in pritoževanja nad sedanjim stanjem reči ~ videli so neumnost, jo analizirali, jo zapustili in enostavno šli svojo pot…
 

religija in filozofija ali združevanje nasprotij; (religija, ki ni omejena zgolj na institucije in organizacije; religija kot notranja pot, religija kot sadhana (duhovna disciplina), religija kot predanost in čaščenje Boga)

“Religija brez filozofije vodi v praznoverje; filozofija brez religije postane suhoparni ateizem.” ~Swami Vivekananda (1895)
“Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.” ~Albert Einstein (1930)
“Na eni strani je naravni instinkt, na drugi je nadzor – potrebno ju je združiti v harmonijo. Če gre ena stran v ekstrem, boste zelo neznanstveni, če gre druga v ekstrem, nenadoma postanete mehaničen človek. Niste več človeško bitje. Je uspešno združenje obeh. Zaradi tega ni le čista naravnost (naturalness) ali nenaravnost (unnaturalness), ideal je nenaravna naravnost ali naravna nenaravnost.” ~Bruce Lee, The Lost Interview (1971)

Stavim, da je Einstein slišal za in bral Vivekanando. Vivekananda je nekaj malega sodeloval tudi z Nikolajem Teslo. … Jep, nasprotja/sovraštva med modrimi nikoli niso obstajala…
 

socialni inženiring ali raje pustite svet na miru;

* Bi rad izboljšal svet? Mislim, da se tega ne da narediti. Svet je posvečen kraj. Ne more biti izboljšan. Če se vmešavaš vanj, ga boš pokvaril. Če ga obravnavaš kot predmet, ga boš izgubil. ~Tao Te Ching, 29
* Zakaj bi te morala boleti glava zaradi tega? Glej na to, da boš sam imel jnana (modrost) in razvijaj bhakti (predanost Bogu, čaščenje Boga). ~Sri Ramakrishna
* Poskrbite zase. Naj svet poskrbi za samega sebe. Vidite Božansko v sebi. Če ste telo, potem je tam zunaj tudi trden svet. Če ste duhovno bitje, potem je božanskost prisotna v vsem. ~Sri Ramana Maharshi, Be as you are

Socialni inženiring oz. spreminjanje sveta je mikavno delo, verjamem, ker potem se ni potrebno ukvarjati s samim seboj, s svojo osnovno pogojenostjo in omejenostjo.. In neverjetno veliko število ljudi, kateri so smatrani za modre, se je ukvarjalo (in še vedno se) s tem.. “poklicem”..
 

Trinitas II ~ denar je energija, čutni užitki, minimalistično življenje

Published on August 19, 2011 in Trinitas. 2 Comments Tags: , , , .

denar je energija, tako pravijo, oni. “In kot energija denar ni ne slab ne dober.” Se ne bi strinjal, denar, trenutno takšen kot je, je manifestacija temnih sil, že v samih temeljih. Kdor gledal kakšen dokumentarec na temo denarja (money as debt npr), mu/ji je to jasno.
  Kot energija, gre denar od množice v roke peščice ljudi, ki nato tega denarja/energije ne vračajo nazaj, ampak ga uporabijo za kopičenje moči in tekmovanje z drugimi, ki so ravno tako množici pokradli denar (pod najfinejšimi pretvezami). Takšen ignorantski odnos “elit” pripelje do uničenja tako njih samih, kot degradacije množice. Primeri slavnih in uspešnih ljudi. Ali pa plemstva, ki ni vedelo kaj počne in so se šli vojne, spletkarstva, zapeljevanja, izdaje, so se nažirali,… ljudje pa, od koder so dobili hrano in vso podporo, pa na robu preživetja..
  Torej, da, denar je energija. Tako kot elite na materialnem nivoju srkajo denar od ljudstva, tako na bolj subtilnih nivojih srkajo energijo; čustveno, mentalno in tudi duhovno/dušno.
 

čutni užitki ali križarska vojna zoper vegane? ne da se mi spuščati in na široko razlagati vsej svojih vidikov, ker zahteva preveč energije in ne vem, če je smiselno… Bi pa rekel, če malo priredim Jungovo izjavo, da “bo človek naredil vse, ne glede na to kako absurdno je, da živi in zaščiti svoje leno, uživaško življenje”. Ker Bog je svojemu izbranemu ljudstvu lepo zapovedal, kaj smejo početi in česa ne smejo početi, kaj lahko jedo in kaj ne smejo jesti. Med drugimi smiselnimi prepovedi, kasneje pride na vrsto tudi prepoved uživanja svinjine! (Leviticus 11) Islam tudi prepoveduje uživanje svinjine! Le lenobni Rimljani, so si nekako izmislili (oz. priredili), ko so prevzeli krščanstvo, da sta Jezus in Pavel dovolila uživati vse po vrsti – kar je vzeto iz konteksta (večinoma se sklicujejo na apostolska dela 10).
  Pomeni le to, da je težko videti preko materialnega sveta, preko telesa, preko mesa, preko hrane in čutnih užitkov, in tako so dovolili jesti vse, brez kakšnih resnih zapovedi in prepovedi (načeloma je požrešnost eden od 7ih glavnih grehov). In to kar imamo danes, je le nadgradnja te mentalitete.. Ni pomembno kaj jemo, dokler je dobrega okusa.. in industrija/marketing to nevednost zelo rada izkorišča..
 

minimalistično življenje;
odvažanje odpadkov v naravo –>
ne odvažati odpadkov v naravo, ampak na smetišča –>
(reciklaža) ne odvažati odpadkov na smetišča, vendar je potrebno čim več reciklirati –>
(ekološko, etično) tudi reciklaža ni dovolj, potrebno je kupovati kvalitetne izdelke –>
(minimalistično življenje) vse to je že v redu, ampak najprej se je potrebno prepričati, ali določene reči sploh potrebujemo, potrebno je živeti s čim manj stvarmi.
   En takšen primer minimalističnega življenja je to, da ima človek (moški ali ženska) pobrite lase; ker potem gre manj sredstev za pranje las, manj vode in šampona se porabi, in ne vem kaj še vse…
  Ali pa to, kar spodbujajo določeni ekološko usmerjeni dokumentarci (preberete komentarje, npr earth 2100); da je potrebno ljudi strpati v mesta, ker “smo tako ali tako največja nesnaga tega planeta in bi bilo za planet in vse boljše, da nas ne bi bilo!” Kako že pravi tisti rek, “spremenite se ali umrite”. Očitno smo ta spremenite se čisto pozabili oz. predpostavljamo, da je to nemogoče, zato ne ostane nič drugega, kot da umremo. Superca!…
  Zatorej, ne minimalistično življenje, ampak sveto življenje, življenje po zapovedih, življenje po Evangeliju, življenje v skladu z Etiko, življenje v skladu z Resnico! Živite svoje poslanstvo, naredite, tisto, za kar ste bili ustvarjeni, kar vam je Bog položil v srce/dušo/globljo_naravo (ne mislim tu na uživancijo in posvetna poželenja).. Kajti notranje stanje zavesti posledično ustvari zunanji svet. Še enkrat več tolle.
 

Trinitas I ~ plagiat, ‘zanimivo’, odpoved vsemu

Published on August 10, 2011 in Trinitas. 8 Comments Tags: , , , .

platiat; pojavila se je potreba po kategoriji, v katero bom lahko zapisal več (tri) krajših misli/idej/prebliskov/opažanj. Ime (trinitas (lat) – trinity (eng) – trojica (slo)) in osnovni koncept/zamisel/idejo sem si sposodil od blogerske kolegice oneeno (sheehs). Je to plagiat? Malo čuden občutek je, ko ponoviš zamisel, ki jo je uporabil zgolj nekdo drug pred tabo, in še ni stalna praksa. Hkrati se pa takšna miselnost ne zaveda, da zamisel ni vse. Še vedno je potrebno pokukati iz množice, še vedno je potrebno to idejo zagovarjati, in še vedno jo je potrebno na svoj način izvesti v praksi. Sem tudi navedel avtorja/ico, od katere sem pobral to idejo, čeprav verjetno sheehs ni prva, ki je uporabila ta koncept.
 Aha, zakaj pa latinščina? Ne vem, tako malo za hec. Da v tem globalnem svetu ni vse angleško; čeprav je tudi latinščina, še vedno, neke vrste globalni jezik.
 Koliko časa bo to trajalo, bo uspešno – to pa tako kot vedno, pustimo se presenetit. Nečemu bo verjetno že koristilo.
 

zanimivo; dva citata od Eckhart Tolleja: “To so lucidne sanje. Lahko so zanimive in fascinantne, ampak ne bodo vas osvobodile.” “V tem smislu ta knjiga (Nova Zemlja) ni ‘zanimiva’. Zanimivo pomeni, da ohranite razdaljo, se v glavi igrate z idejami in koncepti, se strinjate ali ne.”
 Preberem kakšno revijo, brskam po internetu,.. Veliko zanimivih člankov, pisanj, razmišljanj,.. Po enem tednu, ostane kaj od tega? Praktično nič. Zanimive povezave, heci, filmi, govori, pesmi,.. zanimive turistične destinacije, zanimive izjave,.. Koristno mogoče za kratkočasje, za zaposlitev čustev in včasih intelekta, a kaj drugega ne.
 Lahko rečem za Swami Vivekanando, da je njegov pogled na svet zanimiv? Da je evangelij Sri Ramakrishne zanimiv? Da so evangeliji Jezusa Kristusa zanimivi? Nop… Nikakor niso zanimivi.. Ta besedila so življenjskega pomena, vsaj zame. Ta branja ostanejo, vodijo moje življenje, po njih se poizkušam čim bolje ravnati in jih upoštevati, so osnovni smerokazi, osnovni aksiomi življenja. To so reči, ki bi lahko rekel, da so moji duši domače – in kot takšne niso zanimive! Že sama misel, da bi jih imenoval zanimive, se mi zdi.. odvratna.
 Danes je problem to, da je preveč zanimivih stvari, premalo pa tistih, ki so življenjsko pomembne, katere bi bile vredne tega, da „prodamo vse in tej ideji sledimo“. ..
 

odpoved vsemu;

“Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, najprej ne sede in ne izračuna stroškov, ali ima dovolj, da bo zidavo končal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli smejati, češ: ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.” ~Jezus, Lk 14.28-30
“Kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično.” ~Swami Vivekananda

 Že nekaj časa se počutim kot zidar stolpa.. Torej, kaj me še drži ujetega v “tem svetu”, katera prepričanja, katere želje, poželenja, katera dejanja so tista, s katerimi zapravljam energijo za nepomembne reči?..
 Ljudje načeloma gledajo in iščejo vzroke za svoje težave zunaj, ker pridejo k nam nasproti od zunaj. Ampak kar je zunaj je tudi znotraj, in naša prva odgovornost je do notranjosti. Zato, če se mi neka ideja/želja ne uresniči, če nisem še zmožen živeti življenja na takšen način, kot bi si ga želel, pomeni dvoje. Ali je ta ideal še preveč oddaljen in imam trenutno še druge zadolžitve, ali pa pomeni, da so znotraj mene še ostanki stare mentalitete, ki mi preprečujejo novo življenje…