Archive for the 'Zakonitosti Življenja' Category

Troje primarnih platform

Troje primarnih matric ali podpornih sistemov, brez katerih življenje/eksistenca ne bi bila mogoča.
V hierarhičnem vrstnem redu gre to nekako takole:

1. Bog
2. materija
3. družba

1. Bog, Enost, One Infinite Creator, Intelligent Infinity, Bhrama, Resnica,.. kar je komu ljubše
na nižjih nivojih je to: Ljubezen, Modrost,
intuicija, in-spir(it)-acija,..
um, intelekt, inteligenca, sposobnost zavedanja, sposobnost mišljenja,..

2. materija; “fizično” vesolje, osončje, primeren planet, narava/ekosistem, telo, kamnine, minerali,…

3. družba; družina, rodbina, skupnost, vas, mesto, država, unija, rasa, človeštvo,…
 

Brez družine, brez očeta in mame, brez moškega in ženske, ni otroka, ni nadaljevanja življenja.
Brez materije, brez trdne podlage, brez zaščite, vode, hrane, vira toplote in ostalih surovin, bi telo bilo izgubljeno in hitro propadlo. Materija nudi osnovne pogoje preživetja in občutek varnosti – enkrat ko se bitje nauči in prilagodi njenim osnovnim zakonitostim.
In Bog? Intuicija, intelekt, intuitivni prebliski, zavedanje, da obstaja nekaj večjega kot zgolj življenje odvisno od materije. Umetnost, lepota, dobrota, Ljubezen, Modrost, Resnica,.. Tisti, ki daje materiji življenje, tisti, ki je preko svoje zavestne inteligence poskrbel, da vse poteka v kolikor toliko urejenih ciklih.

Sicer je mogoče življenje brez zavedanja Boga, vse zgoraj našteto jemati kot samoumevno,… a vendar, bolj ko človek, prodoren opazovalec, znanstvenik, opazuje svet okoli sebe, bolj ko se poglablja v materijo, več skrivnosti odkrije in bolj in bolj dobiva občutek, da je le nekaj več kot slepo naključje, da tudi materija ni tako neumna in brezčutna, kot se zdi na prvi pogled. … Več intuitivnih uvidov kot ima človek v svet okoli sebe, bolj ta svet razume in bolj se mu lahko prilagodi; odkriva nove in nove izume, ki (naj bi mu v idealnih razmerah) olajšali življenje, in ga naredili bolj in bolj čistega, tako da bi bil s časoma manj in manj odvisen od materije in golega preživetja, z manj surovin in živil bo lahko dobil več hrane in energije, in bolj in bolj bo dobival moč za življenje iz duhovnih vrednot: iz Ljubezni, Modrosti, Resnice. Na to nakazujejo tudi naslednje besede iz Evangelija po Janezu: “Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.
.
.
Če se tega torej zavedamo, če se zavedamo, da je Bog tisti, ki daje življenje, in ne materija, niti ne družba, potem se avtomatično postavlja naslednje vprašanje: Kaj narediti z družbo, ki prezira drugo platformo (materijo), in popolnoma zanemari prvo (Boga, Resnico; Ljubezen, Modrost, Dobroto,..)? … …
 
 

Albert Einstein ~ Uspeh: delo, igra, držati jezik za zobmi

"Če A pomeni uspeh v življenju, potem A = x + y + z. Delo je x, igra je y, in z je držanje jezika za zobmi."

“If A is success in life, then A = x + y + z.
Work is x, play is y and z is keeping your mouth shut.”
(Said to Samuel J Woolf, Berlin, Summer 1929.)

* Delo, to je jasno vsem. No, vsaj do nedavnega, do prihoda instant filozofije, je bilo. Pa vendar, ne preveč, npr. ‘Mirobljubni bojevnik’

* Igra, radovednost,.. Kot zanimivost: delfini so ene od najbolj intelegentnih živali, ravno tako so pa eni od bolj igrivih in domiselnih bitij (tudi ko odrastejo). Glej npr. Ocean Giants, Deep Thinkers (BBC, 2011).

* Držati jezik za zobmi, biti tiho, “ne dajati psom tega kar je sveto” oz. “svinjam ne mečite svojih biserov”,..

* lahko bi še dodali:
** etičnost, počasna pot, pot služenja, namesto pot slave: “Ne prizadevajte si, da postanete človek uspeha, ampak raje si prizadevajte, da postanete človek vrednosti.” (“Try not to become a man of success, but rather try to become a man of value.”)
** svoboda: “Vse kar je resnično veličastno in navdihujoče, je bilo ustvarjeno s strani posameznika, ki je imel možnost delati v svobodi.” (“Everything which is really great and inspiring is created by the individual who can labour in freedom.”)
** domišljija, sposobnost imaginacijeĆ/vizualizacije: “V meni je dovolj umetnika, da brez zadržkov uporabim svojo domišljijo. Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno. Domišljija zaobjame celoten svet.” (“I am enough of an artist to draw freely upon my imagination. Imagination is more important than knowledge. Knowledge is limited. Imagination encircles the world.”) N. Tesla in Nassim Haramein bi se prav tako strinjala, da je pomembna sposobnost ‘notranjega videnja’.
** stremljenje k Resnici: “Hočem spoznati Njegove misli, ostalo so podrobnosti.” (“I want to know how God created this world. I’m not interested in this or that phenomenon, in the spectrum of this or that element. I want to know His thoughts, the rest are details.)”
** kvaliteten spanec in (popoldanski) počitek: ključne besede za iskanje “albert einstein afternoon napping”
 

*** več citatov z viri: http://en.wikiquote.org/wiki/Albert_Einstein
 
*** Kdor je bral Vivekanando ali kakšne podobne tekste, bo našel zelo podobne principe.
 

Optična čarovnija: Inverzija barv ~ in dopolnjujoči si polovici

Verjetno ste že zasledili naslednji “optično iluzijo”:

jesus_blackandwhite

Navodilo je naslednje: (a) glejte v središče slike približno 30 sekund, (b) mežiknite (pomaga, ni pa nujno), in (c) poglejte v/na belo steno ali beli papir. Kaj vidite?
 
 

Kaj pa naslednji primer? Velja enako navodilo:

triangle_green

Kaj se vam prikaže na steni/papirju?
 

Postopek lahko ponovite s to razliko, da po točki (c) (ali namesto točke (c)), dodate še naslednji korak, to je: (d) zaprete oči in dopustite, da se vam v tretjem očesu! oblikuje/izkristalizira slika. Presenetljivo, da na enak način deluje tudi v tem primeru!
 
 

Odgovor“: Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Optična čarovnija: Inverzija barv ~ in dopolnjujoči si polovici’

Svami Vivekananda ~ Dve ptici

ali kako poteka življenje na tem svetu.

Na drevesu sta dve ptici, ena na vrhu in druga odspodaj. Tista na vrhu je mirna, tiha in veličastna, potopljena v svoj lasten sijaj; tista na spodnjih vejah se hrani enkrat s sladkimi, drugič z grenkimi sadeži, skače z veje na vejo, enkrat je srečna, drugič nesrečna. Čez časa spodnja ptica ugrizne v precej bolj grenak sadež, kar v njej povzroči občutek gnusa, in pogleda navzgor ter vidi drugo ptico, veličastno, z zlatimi peresi, ki ne je ne sladkega ne grenkega sadja, ki ni niti srečna niti nesrečna, ampak mirna, Self-centered and sees nothing beyond his Self. Spodnja ptica hrepeni po tem stanju, ampak ga kmalu pozabi, in spet začne jesti sadeže. Čez nekaj časa, zopet ugrizne v nekoliko bolj grenak sadež in spet pogleda navzgor in poizkuša priti bližje zgornji ptici. Spet pozabi in čez nekaj časa pogleda navzgor, in tako znova in znova, dokler naposled vendarle ne pride zelo blizu čudoviti ptici in vidi odsev svetlobe from his plumage playing around his own body, občuti spremembo in zdi se, da se raztaplja: še bližje pride, in vse na njem se topi, in končno le razume to čudovito spremembo. Spodnja ptica je bila, tako rekoč, le na pogled otipljiva senca, odsev zgornje. Prehranjevanje s sadeži, sladkimi in grenkimi, menjavanje bridkosti in sreče, vse to je bil le jalov privid, sanje: ves ta čas je bila resnična ptica tam zgoraj, mirna in tiha, veličastna in sijajna, preko žalosti, preko potrtosti. Zgornja ptica je Bog, Gospodar tega vesolja; in spodnja ptica je človeška duša, ki se prehranjuje s sladkimi in grenkimi sadeži tega sveta. Sem ter tja pride velik udarec za dušo. Za trenutek preneha s prehranjevanjem in pogleda proti neznanemu Bogu, in oblije jo obilje svetlobe. Ugotovi, da je ta svet le senca. Vendar jo čutila zopet odvlečejo navzdol, in začne, tako kot pred tem, jesti sladke in grenke sadeže tega sveta. Zopet nastopi izjemno hud udarec, zopet postane njeno srce odprto za božansko svetlobo; tako se postopoma pomika proti Bogu, in prihaja bližje in bližje, in ugotovi, da njen stari jaz postopoma izginja. Ko pride dovolj blizu, vidi, da….

 
 

Tako pa poteka duhovno “iskanje”, ki sploh ni iskanje, ampak je zgolj neko.. Oziroma [bila bi potrebna obširnejša razlaga].. (že objavljeno):

Obstajajo nekatere velike nevarnosti. Nevarnost je, na primer, da duša učenca zamenja trenutna čustva za prava religiozna hrepenenja. To lahko vidimo pri sebi. Velikokrat v našem življenju nekdo, kogar smo ljubili, umre. Prejmemo udarec; čutimo, da nam ta svet beži iz prstov, in da hočemo nekaj višjega, da moramo biti religiozni. Čez nekaj dni, ko so se valovi polegli, smo obtičali točno tam, kjer smo bili. [mogoče stopničko višje, op. pr.] Velikokrat takšne impulze zamenjamo za resnično žejo po religiji. Ampak kolikor dolgo so ta trenutna čustva napačno razumljena, tisto nenehno, resnično hrepenenje duše po religiji ne bo prišlo, in ne bomo našli pravega učitelja duhovnosti. Zato kadar smo nagnjeni k pritoževanju, da je naše prizadevanje za resnico, katero si tako močno želimo, zaman – namesto da se pritožujemo, bi morala biti naša prva dolžnost, da pogledamo v lastno dušo in ugotovimo ali je naše hrepenenje srca resnično. Tako bomo v veliki večini primerov odkrili, da nismo pripravljeni za sprejem resnice, da ni pravega hrepenenja po duhovnosti.

 

Živeti za prihodnost ali za sedanjost?

bald eagle

Live not for battles won. Live not for the end of the song. Live in the along.
Gwendolyn Brooks

Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Ali če pogledamo podjetja. Zgleda tako, kot da jih zanima le to, da bodo več prodali, se razširili, zaposlili več ljudi, da bodo na koncu več zaslužili. Kakšen smoter vidijo v tem si težko predstavljam, če sploh kakšnega. Mogoče mislijo, da več ljudi, ko bo imelo njihov izdelek, srečnejši bodo – zato je potrebno čim hitreje, čim večim ljudem prodati izdelke, da bo čim prej končno ta opevani mir na Zemlji.

Življenje za prihodnost le to uničuje

Večino časa živimo torej za prihodnost (hitimo na cilj, oddih), medtem ko je zgolj sedanjost nujno zlo na poti do tja. Na prvi pogled je to zelo logično, kajti družba od nas zahteva, da nekaj damo v zameno. In ko bomo dovolj dali, bomo lahko na starost počeli to, kar smo si vedno želeli – saj so naše želje egoistične, nikomur ne koristijo, sploh pa ne družbi.

Vse lepo in prav v teoriji, vendar v praksi to ne deluje. Na starost ne bo sicer ne čas, ne denarja, ne energije. Ker smo si v vseh teh letih uničili telo, bomo večino časa preživeli pri zdravnikih in imeli vedno pri roki vsaj 5 škatlic tablet. Tudi ogromno denarja in energije bo šlo v ta namen. Kakšen smisel je torej vse to imelo? “Da. Žrtvovali smo se za družbo, kajti ta je sedaj boljša kot je bila prejšnja, in tako bodo lahko naši otroci imeli boljšo prihodnost.”

Je pa potrebno le malenkost zdrave pameti, da uvidimo, da v prihodnosti ne bo pitne vode, svežega zraka, zdrave hrane, pozitivnih človeških odnosov,… No, tega že sedaj v nekaterih predelih ni. ZDA so proizvedle 30 milijard litrov ustekleničene vode letu 2006 – preračunajte, koliko je to denarja za surovino, ki jo je v naravi v izobilju, a smo jo s svojim načinom življenja zastrupili.. Tako hitimo in tako močno si želimo prihodnosti in izpolnitve, ki nas tam čaka, da zanemarjamo sedanjost in s tem Življenje. Na osebnem nivoju se to odraža na zdravju telesa & psihe, na globalnem na zdravju našega malega planeta & družbe.

Ironično, ampak tako je, življenje za prihodnost le to uničuje. Z vsem tem odrekanjem, pod pretvezo, da delamo boljšo prihodnost za svoje otroke, smo le to še bolj uničili. Večina spoznava, da kmalu ne bo (oz. je že ni) prihodnosti, za katero bi bilo smiselno živeti… Kar pa še zdaleč od tega, da bi bilo to slabo, kajti s tem, ko ne bomo živeli za prihodnost, bomo lahko končno več časa posvetili sedanjosti.

Živali kot zgled

Zanimivo je, da vsi ostali prebivalci na tem planetu brez problema živijo v sedanjosti. Minerali, rastline, živali – na videz nenehno počno eno in isto, a so kljub vsemu temu videti izjemno mirni. Če se spomnite kakšne oddaje o življenju živali, lahko vidite, da večino časa počivajo ali pa se igrajo, sploh kakšni levi. Vedo kje imajo hrano, in ko je čas gredo na lov, sem pa tja se malo stepejo, in to je njihovo življenje. Če nimajo hrane, jo sicer malo bolj vneto iščejo, vendar brez kakršenga koli strasa in nemira. Oz. lahko pogledamo ptice okoli sebe, srne, metulje,…

Vse živali, ki živijo svobodno, dajejo neverjeten občutek miru, živijo popolnoma v sedanjosti. Vzamejo toliko kot je potrebujejo za svoje življenje, ostalo pustijo na miru; ne glede na to, da morda čez nekaj časa ne bo več hrane na tem mestu. Zdi se, da občutijo svojo povezanost z okoljem okoli sebe in dosti bolj kot človek razumejo svojo odvisnost od okolja. Razumejo tudi, da ne smejo preveč na enkrat vzeti, kajti sicer se okolje ne bo moglo več obnoviti. Težko si predstavljam leva v savani s človeškim umom. Že v prvem mesecu bi verjetno pobil in dal v ozimnico večino svojega plena, potem bi se pa čudil, kako to, da je zmanjkalo vse hrane, ta ki je bila za ozimnico je pa zgnila, kati nič ne traja večno. Torej s tem, ko živali živijo v sedanjosti, si zagotovijo tudi varno in preskrbljeno prihodnost.

Živimo v sedanjosti in si zagotovimo stabilno prihodnost

Morda bi lahko tudi ljudje živeli bolj za/v sedanjosti, če bi le malo razčistili svoja prepričanja. Na prvi pogled se sicer pojavi vprašanje: “Če bom živel za sedanjost, bom ves denar porabil že prvi dan in tako mi ga bo zmanjkalo za preostale dni v mesecu. Na ta način ne bo nobene odgovornosti.”

To bi celo držalo, vendar vse to temelji na predpostavki, da smo ljudje zlobna bitja. Briga nas le lastno zadovoljstvo, svojih potreb pa nikoli ni možno zadovoljiti,… Po drugi strani, pa smo lahko zelo hitro srečni in izpolnjeni; pogled na lepote narave (vključno z ženskami), otroški smeh, iskren pogled, dobra gesta sočloveka, opazovanje živali pri igri,.. in lahko vidimo, da ni problem narediti kakšno stvar za drugega človeka, da ni problem nekaj dati/podariti nekomu, če je le prisotna Ljubezen, naklonjenost, spoštovanje.

Torej je vse le vprašanje pogleda na svet ter lastnega miru, lastne izpolnjenosti, kar pa lahko vedno najdemo le v sedanjosti. Nekaj čisto preprostih načinov – boljše počutje zagotovljeno:

  • HVALEŽNOST; preden gremo spat in/ali ko vstanemo, v poseben blokec/zvezek hvaležnosti napišemo vse stvari, za kar smo hvaležni v tem trenutku.
  • Opazimo LEPOTO in OBILJE okoli sebe; oblaki, meglice, živali, drevesa, jesenske barve, otroški smeh, ptice,… obilje miru v naravi, obilje zraka, vode, toplote, življenja, igrivosti,..
  • Vprašajmo se: “Kakšen je problem v tem trenutku?” Ne v preteklosti, ne v prihodnosti, vendar v tem trenutku. Sem živ, diham, imam za obleči, topel dom, hrano, vesolje me podpira (zrak, voda, toplota, hrana),… Na mizi je sicer položnica, ki še ne vem, kako jo bom plačal.. vendar v tem trenutku to ni problem. Problem nastane, če si v glavi vrtim scenarije, kaj vse mi lahko neplačana položnica prinese. Dostikrat pa so te projekcije dosti hujše, kot se potem stvari dejansko razrešijo.

Takoj ko smo sposobni zaznati te stvari, se že nekaj odpre v nas. Kajti zunaj sebe lahko zaznamo le stvari, ki so nam blizu. Zafrustriran človek ne more videti lepote okoli sebe in takoj, ko jo vidi, že ni več tako zelo slabe volje.
 

Lahko smo videli, kako je naša pogojena zdrava pamet odtujena in obrnjena na glavo. S tem, ko živimo za prihodnost, le to uničujemo – namesto da bi živeli za sedanjost, bili veliko bolj notranje mirni, in si tako zagotovili tudi veliko bolj stabilno prihodnost.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo delati načrtov. Načrti so izjemno koristni, dajo osredotočenost, in lahko celo pomagajo, da smo bolj prisotni v sedanjosti – vendar primaren fokus naj bo sedanjost. Bodimo torej prisotni pri tem kar počnemo, in naj ne bo to delo le sredstvo za dosego cilja, vendar cilj sam po sebi – končni izdelek je tedaj le še pika na i.

Yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. That is why it is called the present.
Master Oogway (Kung Fu Panda)

Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža.
Jezus, Matej 6:34

Vir slike: sherseydc

Primarna matrica

Matrica, kot ste opazili je to meni zelo ljuba beseda. Je prispodoba za navidezni svet, za film za katerega mislimo, da je resničen. Matrica je torej navidezni/umetni svet, ki deluje po svojih zakonih in z dejansko realnostjo nima kaj dosti povezave. Govoril sem že o matrici, ki jo izvajajo avtoritete, ter o matrici, v kateri danes živimo – v svojem umetnem svetu, z umetnimi zakoni, odtujeni od naravnih zakonov. A tako kot pri vsaki stvari je tudi z matrico – vse se začne v GLAVI.
 

Primarna matrica je matrica naših notranjih filtrov skozi katere vidimo zunanji svet. Ti filtri delujejo kot projektor v naši glavi, vidimo to, kar nam projicirajo, ne vidimo pa realnega stanja. Ali imamo pozitivni projektor in se delamo, kot da je vse v redu in ni nobenih problemov, ali pa vidimo le probleme in nobene dobre strani – oboje je slepilo.

Ta projektor je tudi POIMENOVANJE in definiranje objektov; damo ime in si delamo utvaro, kot da vemo vse o določeni stvari. Recimo o drevesu; to je hrast, tam je smreka in je taka in taka – znamo vse povedati, analizirati v nulo.. vendar kot pravijo mojstri, na ta način drevesa nismo spoznali, spoznali smo le svoje nalepke. Drevesa nismo začutili, nismo začutili njegovega bitja. Če hočemo priti v stik z drevesom, moramo biti notranje tihi.. Tako kot v VAUUU trenutkih, ko ni drugega kot čudenje, ko se vsi miselni procesi ustavijo.

Skratka, primarna matrica je ta nenehni miselni klepet, ki neprestano razmišlja, poimenuje, primerja, nasprotuje,… Dokler pa je vsa pozornost v glavi, tedaj ni stika z realnim svetom, ni življenja/živosti/energije. Kar pomislite, kdaj se najbolje počutite – kaj se tedaj dogaja v vaši glavi. Adrenalin, alkohol, droge, igrice, ples, petje,..

Pa da ne bo kdo narobe razumel, kot je pogosto pri takih stvareh. Z razmišljanjem in poimenovanjem in definiranjem ni nič narobe, vse to je še kako potrebno. Vendar če je to vse kar človek pozna, če se to dogaja neprestano, potem zmanjka prostora za druge še pomembnejše stvari; mir, ljubezen, ustvarjalnost,.. Že napredni psihologi pravijo, da je nepotrebnega klepeta v glavi več kot 90% – ta klepet pa porabi tudi veliko telesne energije.

 
Kar poglejte, kako je pri enostavnih opravilih – sploh nismo prisotni pri tem kar počnemo; hranjenje, pitje, vožnja avtomobila, sprehod,… Vse delamo avtomatsko, pri hranjenju v popolni odtujenosti od telesa. Samo zato je mogoče, da se nažiramo, kajti iščemo zgolj umske potešitve, pozabimo pa na inteligenco in potrebe telesa. Ampak ker smo izključno v glavi, telesa sploh ne čutimo, dokler res ni preveč ali ne zmanjka hrane in se tako misli za trenutek poležejo.. V nasprotnem primeru, če med hranjenjem ohranjamo stik s telesom, če imamo pozornost tudi na telesu, do nažiranja ne bo prišlo – zelo dobra preventiva.

Ali pa pri izdelkih, storitvah. Ne vzamemo si časa, neprestano hitimo in tako trpi kvaliteta. Miselna usmerjenost je neprestano v prihodnost, in če hočemo hitro priti tja, ne smemo preveč časa posvečati sedanjemu trenutku, realnosti. Ampak realnost je resnična, prihodnost je pa le v glavi.. in ker prihodnost v resnici nikoli ne pride za dolgo, jo neprestano lovimo, nikoli ne moremo počivati.

Vse to izjemno lepo pove tudi Alan Watts v uvodu govora Still the mind:

Oseba, ki neprestano misli nima o ničemer drugem razmišljati kot o misli. Tako izgubi stik z realnostjo in živi v svetu iluzij. Z razmišljanjem mislim na klepetanje v glavi, neprestano in prisilno ponavljanje besed. Ne pravim, da je razmišljanje slabo, kot vse ostalo je koristno v zmernosti; dober služabnik, a slab gospodar. In vsi tako imenovani civilizirani ljudje so postopoma postali nori in samouničevalni, kajti zaradi prekomernega mišljenja so izgubili stik z realnostjo.

To pomeni, da zamenjujemo znake, besede, številke, simbole in ideje z resničnim svetom. Večina od nas bi raje imela denar kot oprijemljivo bogastvo, velika priložnost je za nas nekako pokvarjena razen če ni slikana in brati o njej naslednji dan je bolj zabavno kot prvoten dogodek. To je katastrofa. Kajti kot rezultat zamenjave resničnega sveta narave z golimi znaki, kot so bančni računi, pogodbe,.. uničujemo naravo. Tako smo utesnjeni v svoj um, da smo izgubili svoje čute. Čas je, da se prebudimo.

Seveda je razlika med tem ali mi mislimo, ali pa misli mislijo nas. Na splošno so v naši civilizaciji misleci zelo cenjeni. Vendar res kvaliteten mislec, rabi veliko prostora za svoje misli, veliko miru, kajti če je neprestano v glavi, tako kot je to pri večini, razmišlja le še o konceptih in se izgubi v njih. Zato je možno, da tekom časa teorija popolnoma zgreši dejansko stanje; kajti če je tak teoretik zaprt v izključno v svoj svet in nima stika z realnim svetom, nastanejo iluzije, niti ni prostora za nove, sveže ideje.. Zatorej morata iti teorija in praksa z roko v roki – aktivnost in počitek, mišljenje in miselni počitek (oz .občutenje realnega sveta); eno brez drugega je uničujoče.

Linearna ali CIKLIČNA Logika

Noč ali dan. Kaj boste izbrali, kaj imate rajši?.. Dejstvo je, da je v naravi oboje potrebno, DOPOLNJUJETA se. Noč je prav tako potrebna kot dan. Ponoči narava počiva, se regenerira. Pravijo celo, da telo raste zgolj ponoči.

Ali pa vdih in izdih. Prva stvar ki jo naredimo ko pridemo na ta svet je, da vdihnemo. Zadnja je izdih. Torej na nek način vdih pomeni življenje, izdih pomeni smrt. Vendar eno ne gre brez drugega. “Vdihni,” pravi zajček bobru, katerega skoraj raznese, ker ni izdihnil. “Samo vdihni! Nikoli ne izdihni! Izdih pomeni smrt.” Precej neumno, vendar mi se tako v vsakdanjem življenju obnašamo.

  • Naj bo samo Sonce, le sončno vreme hočem. Dežja ne prenesem.
  • Hočem biti venomer aktiven, pasivnost je za lenuhe.
  • Jaz sem moški, jaz ne jočem, ne kažem čustev (ko sem trezen). Jok in čustva so za ženske, to ni zame.
  • Vedno bom dobre volje, sem že veliko knjig prebral in ogromno seminarjev dal čez. Samo depresivni ljudje so slabe volje.

CIKLIČNOST

Naša logika je LINEARNA, STATIČNA. Vedno mora biti “pozitivno”, če bo drugače namreč pomeni, da smo že v napačni smeri, da tistega “pozitivnega” ne bomo več dočakali (saj je linearno).

Ko se dan končuje ne pomeni, da nikoli več ne bo posijalo Sonce. Če je nevihta, ni to na veke vekov. Marsikdo bi tako mislil, saj je naša logika čisto linearna. Ne bo večno zima, ne bo večno sneg. Spet bo sneg skopnel, in spet bo poletje in nato spet zima. Vse gre v ciklih. Ko sem slabe volje, ne pomeni da bom večno. Kadar pokažem čustva ni nič narobe, pasivnost je prav tako potrebna kot aktivnost (poglejte športnike). Eno brez drugega ne gre, oboje se dopolnjuje.

Cikličnost ohranja ples, življenje narave. Brez tega ne bi bilo življenja. A mi bi radi drugače, mi bi radi bili bolj podobni robotom, bolj statični, bolj linearni. Vendar nismo roboti, ljudje smo, živa BITJA, še vedno del narave, čeprav močno odtujen. V naravi pa prevladuje CIKLIČNA logika. Vse gre v krogih; noč-dan, pomlad-poletje-jesen-zima, sonce-dež, aktivnost-pasivnost, vdih-izdih, rojstvo-smrt. Oboje je potrebno.
 

Tisti, ki sledijo linearni logiki so viri zgodbic kot so: “10 let sva živela skupaj, brez prepira, potem se je pa ločil – ne zastopim tega”. Ali pa: “tako rad me ima, vedno naredi kar rečem. Zadnjič je pa rekel, da me ne prenese več.”

Zatiranje nasprotnega zaradi linearne logike je verjetno tudi eden od vzrokov, da danes ženske postajajo moški, moški postajajo ženske. Očitno morajo izraziti tisto, kar se je tekom časa nabralo in ostalo neizraženo. Vendar v današnji družbi nihče ni zadovoljen, vsi se iščejo (kar v končni fazi daleč od tega, da bi bilo slabo).

Ženska mora kdaj pa kdaj pokazati moško naravo, prav tako mora moški kdaj pokazati žensko naravo. Brez tega ne gre, to je del življenja. Cikličnost. Opustite linearno logiko. Še vedno boš moški z vso svojo močjo, še vedno boš ženska z vso svojo nežnostjo. Vrnite se k naravni logiki, k cikličnosti. Naj vas ne bo sram.

Prileže se dovoljenje za čustvene izbruhe (alkohol, hitra vožnja, droge), močno paše. Dobro dene slabo vreme po dolgotrajnih sušnih dnevih. Paše počitek po napornem dnevu, tudi slaba volja je koristna. (Baje.*)
 

Vse to je skrito v starodavnem simbolu Jin-a in Jang-a. Dveh nasprotij, ki se dopolnjujeta, ki skupaj tvorita življenje, kot moški in ženska. Dveh nasprotij, ki pa imata v sebi malenkost drugega pola; belo vsebuje črno, črno vsebuje belo.

Vse kar obstaja je TUKAJ in ZDAJ

Preteklost in Prihodnost kljub splošnemu mnenju ne obstajata. Dokaz je čisto enostaven ~ študentska resnica “jutri se začnem učit.”

Ena od najbolj resničnih izjav, zakaj? Ker jutri ne pride nikoli, jutri ne obstaja. Danes v četrtek je jutri petek, vendar ko pride petek je ta “jutri se začnem učit” sobota. V soboto nedelja. In tako naprej. Vedno oddaljen le EN dan, vedno pred nosom, vendar ga nikoli ne dosežemo. Če pogledate današnje študente (večino), lahko vidite, da jutri RES nikoli ne pride.

Seveda tu niso le študenti, enako je z iskanjem izpolnitve v prihodnosti, vedno je TIK pred nami, pa ne pride nikoli, ali pa pride za izjemno kratek čas. Zato, ker vedno prelagamo izpolnitev na prihodnost, ta pa ne obstaja. Ne glede na to, kako hitro divjamo, prihodnosti ne bomo nikoli ujeli. In dokler bomo srečo postavljali v prihodnost, je ne bomo nikoli sreča-li.

Edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK, ZDAJ!

Zato modreci pravijo, da edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK. Edino kar obstaja je ta čas ZDAJ. Nihče ni nikoli še doživel prihodnosti. Da, prihodnost pride, jutri pride, vendar vedno pride kot sedanji trenutek, vedno kot sedanjost, vedno kot ZDAJ. Čez eno uro bomo pisali test, to se zdi kot prihodnost. Vendar ko pišete test, ga pišete v sedanjem trenutku. Ko boste čez en teden dobili test nazaj, bo spet SEDANJI TRENUTEK.

Preteklost je prav tako že bila, je že zgodovina. Ja, včeraj smo bili v hribih, vendar ta včeraj je bil takrat spet sedanji trenutek. Edino mesto kjer preteklost in prihodnost obstaja je v UMu, v razumu, v spominu in domišljiji. Sicer pa ne obstajata. Tako enostavno to je.

Prihodnost je tisto, kar mislimo, da se bo zgodilo, nikoli pa ni nujno, da se zgodi na tak način. Zato vedno obstaja kot PROJEKCIJA v naši glavi in zaradi tega je neresnična. Enako je s preteklostjo, od dogodka, ki se je zgodil, smo pobrali neke delčke, neko interpretacijo, ki pa je lahko čisto drugačna. Edino mesto kjer preteklost živi, je v naši glavi.

Glava nam neprestano bega v preteklost in prihodnost, TELO pa je vedno PRISOTNO v sedanjem prenutku. Vedno je v sedanjosti, vedno je v ZDAJ. Zato je toliko vaj, kjer usmerimo pozornost na telo. Pravijo celo, da je “telo vstopna točka v sedanji trenutek.”

Zlitje z dogajanjem

Če počnete eno stvar 100%, če ste meditativni pri tem kar počnete, potem ste v sedanjem trenutku, potem je to kar počnete osvobajajoče, ‘izpolnjujajoče’. Čas mineva, pa se sploh ne zavedate, za vas je kot minuta, v resnici so pa ure. Ker izgubite občutek za čas, saj ste zliti z dogajanjem. Niti ni važno koliko časa traja, saj je za vas osvobajajoče, ne gledate na uro kdaj bo konec.

Ampak če ste v preteklosti ali prihodnosti, potem ste v GLAVI, potem niste prisotni v trenutnem dogajanju, potem vas v resnici sploh ni tukaj. Ni vas na edinem mestu, kjer se odvija življenje, kjer ste lahko srečni. Zato je trenutna situacija neznansko utesnjujoča, hočete pobegnit. Imate občutek, da zgubljate čas.

Če si ob poslušanju prijatelja/profesorja vrtite skrbi in pričakovanja, potem v resnici nič ne slišite. Če ste na zabavi, pa vas skrbi kaj bo jutri v službi, sploh niste na zabavi, glava je v službi, prav tako čustva in občutki, telo je na zabavi. Ustvarite RAZKOL, počutite se utesnjeno.

Tipično za današnji čas je, da nikoli nismo prisotni. Vedno smo drugje, vedno smo v glavi. Vedno nekaj razmišljamo, se spominjamo, načrtujemo, le malo časa smo zares prisotni. Pa še to večinoma ob prisotnosti alkohola in ostalih drug, ali divjanja po cestah.

Sreča le v tem trenutku

Je res tako težko razumet, da je lahko sreča le v TEM TRENUTKU? Kaj pa takrat ko se napijete, ko se vživite v ples? Takrat ste srečni, ampak na zunaj se ni nič spremenilo! Še vedno morate naredit faks, še vedno rabite denar, tisoč in ena skrb. Vendar neverjetno, takrat to nima veze, takrat ste srečni, takrat sploh ne pomislite na to. V resnic takrat sploh o ničemer ne razmišljate, na nek način vas sploh ni.

Seveda na nek način obstaja preteklost in prihodnost. Telo se stara, civilizacije se dvigajo in padajo, razum in izkušnje se kopičijo. Vendar to ni čas razuma, to ni psihološki čas, ta čas ni problematičen. Problematične so projekcije v prihodnost ali pričakovanje in spomini iz preteklosti ali obtoževanja.

Za konec še legendarna Zen-ovska zgodbica.

Japonskega bojevnika so ujeli njegovi sovražniki in ga vrgli v ječo. Tisto noč ni mogel zaspati, ker se je bal, da bo naslednji dan zaslišan, mučen in ubit. Nato so do njega prišle besede njegovega mojstra: “Jutrišnji dan ni resničen. Je iluzija. Edina resničnost je ZDAJ.” S pozornostjo na teh besedah je bojevnik postal miren in zaspal.

Utegne koristit tudi na sestankih, izpitih in podobnih rečeh.

Kdo MISLI v tvoji GLAVI

Vedno poslušamo svoje misli, se ravnamo po njih, jih poslušamo, jim sledimo. Vendar a vemo kaj se dogaja v ozadju, od kje pridejo te misli? Čigave misli sploh poslušamo?

Nenehno blebetanje

Ste že videli človeka, ki se je pogovarjal sam s seboj? Na glas. Kaj ste si mislili o tem človeku? Da je nor, malo prismojen, za v norišnico? In kakšna je razlika med tem človekom in nami? Edino ta, da ta človek govori na glas, večina si pa misli govori le v glavi. Edino to je razlika… Smešno, ne?

Nekateri se sploh ne zavedajo, da stalno mislijo, da glas v glavi stalno blebeta. Če pa se zavedamo, če opazimo, da neprestano mislimo, potem pa je jasno, da mora obstajat nek del nas, ki to opazi. Torej nismo le ta glas v glavi, nismo naše misli, ker če bi bili, ne bi mogli opazit da razmišljamo. Podobno je pri sanjah, ponavadi se ne zavedamo da sanjamo, so pa tudi takšne sanje, ko vemo da sanjamo. Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Kdo MISLI v tvoji GLAVI’