Človek, ZBUDI SE!

Matrica, kot ste opazili je to meni zelo ljuba beseda. Je prispodoba za navidezni svet, za film za katerega mislimo, da je resničen. Matrica je torej navidezni/umetni svet, ki deluje po svojih zakonih in z dejansko realnostjo nima kaj dosti povezave. Govoril sem že o matrici, ki jo izvajajo avtoritete, ter o matrici, v kateri danes živimo - v svojem umetnem svetu, z umetnimi zakoni, odtujeni od naravnih zakonov. A tako kot pri vsaki stvari je tudi z matrico - vse se začne v GLAVI.
 

Primarna matrica je matrica naših notranjih filtrov skozi katere vidimo zunanji svet. Ti filtri delujejo kot projektor v naši glavi, vidimo to, kar nam projecirajo, ne vidimo pa realnega stanja. Ali imamo pozitivni projektor in se delamo, kot da je vse v redu in ni nobenih problemov, ali pa vidimo le probleme in nobene dobre strani - oboje je slepilo.

Ta projektor je tudi POIMENOVANJE in definiranje objektov; damo ime in si delamo utvaro, kot da vemo vse o določeni stvari. Recimo o drevesu; to je hrast, tam je smreka in je taka in taka - znamo vse povedati, analizirati v nulo.. vendar kot pravijo mojstri, na ta način drevesa nismo spoznali, spoznali smo le svoje nalepke. Drevesa nismo začutili, nismo začutili njegovega bitja. Če hočemo priti v stik z drevesom, moramo biti notranje tihi.. Tako kot v VAUUU trenutkih, ko ni drugega kot čudenje, ko se vsi miselni procesi ustavijo.

Skratka, primarna matrica je ta nenehni miselni klepet, ki neprestano razmišlja, poimenuje, primerja, nasprotuje,… Dokler pa je vsa pozornost v glavi, tedaj ni stika z realnim svetom, ni življenja/živosti/energije. Kar pomislite, kdaj se najbolje počutite - kaj se tedaj dogaja v vaši glavi. Adrenalin, alkohol, droge, igrice, ples, petje,..

Pa da ne bo kdo narobe razumel, kot je pogosto pri takih stvareh. Z razmišljanjem in poimenovanjem in definiranjem ni nič narobe, vse to je še kako potrebno. Vendar če je to vse kar človek pozna, če se to dogaja neprestano, potem zmanjka prostora za druge še pomembnejše stvari; mir, ljubezen, ustvarjalnost,.. Že napredni psihologi pravijo, da je nepotrebnega klepeta v glavi več kot 90% - ta klepet pa porabi tudi veliko telesne energije.

 
Kar poglejte, kako je pri enostavnih opravilih - sploh nismo prisotni pri tem kar počnemo; hranjenje, pitje, vožnja avtomobila, sprehod,… Vse delamo avtomatsko, pri hranjenju v popolni odtujenosti od telesa. Samo zato je mogoče, da se nažiramo, kajti iščemo zgolj umske potešitve, pozabimo pa na inteligenco in potrebe telesa. Ampak ker smo izključno v glavi, telesa sploh ne čutimo, dokler res ni preveč ali ne zmanjka hrane in se tako misli za trenutek poležejo.. V nasprotnem primeru, če med hranjenjem ohranjamo stik s telesom, če imamo pozornost tudi na telesu, do nažiranja ne bo prišlo - zelo dobra preventiva.

Ali pa pri izdelkih, storitvah. Ne vzamemo si časa, neprestano hitimo in tako trpi kvaliteta. Miselna usmerjenost je neprestano v prihodnost, in če hočemo hitro priti tja, ne smemo preveč časa posvečati sedanjemu trenutku, realnosti. Ampak realnost je resnična, prihodnost je pa le v glavi.. in ker prihodnost v resnici nikoli ne pride za dolgo, jo neprestano lovimo, nikoli ne moremo počivati.

Vse to izjemno lepo pove tudi Alan Watts v uvodu govora Still the mind:

Oseba, ki neprestano misli nima o ničemer drugem razmišljati kot o misli. Tako izgubi stik z realnostjo in živi v svetu iluzij. Z razmišljanjem mislim na klepetanje v glavi, neprestano in prisilno ponavljanje besed. Ne pravim, da je razmišljanje slabo, kot vse ostalo je koristno v zmernosti; dober služabnik, a slab gospodar. In vsi tako imenovani civilizirani ljudje so postopoma postali nori in samouničevalni, kajti zaradi prekomernega mišljenja so izgubili stik z realnostjo.

To pomeni, da zamenjujemo znake, besede, številke, simbole in ideje z resničnim svetom. Večina od nas bi raje imela denar kot oprijemljivo bogastvo, velika priložnost je za nas nekako pokvarjena razen če ni slikana in brati o njej naslednji dan je bolj zabavno kot prvoten dogodek. To je katastrofa. Kajti kot rezultat zamenjave resničnega sveta narave z golimi znaki, kot so bančni računi, pogodbe,.. uničujemo naravo. Tako smo utesnjeni v svoj um, da smo izgubili svoje čute. Čas je, da se prebudimo.

Seveda je razlika med tem ali mi mislimo, ali pa misli mislijo nas. Na splošno so v naši civilizaciji misleci zelo cenjeni. Vendar res kvaliteten mislec, rabi veliko prostora za svoje misli, veliko miru, kajti če je neprestano v glavi, tako kot je to pri večini, razmišlja le še o konceptih in se izgubi v njih. Zato je možno, da tekom časa teorija popolnoma zgreši dejansko stanje; kajti če je tak teoretik zaprt v izključno v svoj svet in nima stika z realnim svetom, nastanejo iluzije, niti ni prostora za nove, sveže ideje.. Zatorej morata iti teorija in praksa z roko v roki - aktivnost in počitek, mišljenje in miselni počitek (oz .občutenje realnega sveta); eno brez drugega je uničujoče.

Preden si zastaviš katero koli drugo vprašanje, se najprej vprašaj najbolj osnovno vprašanje: Kdo sem jaz?
Eckhart Tolle

Najpomembnejše vprašanje, ki ga pogostoma zanemarjamo. Če začnemo odgovarjati na to vprašanje, vidimo, da v resnici sploh ne moremo odgovoriti nanj. Na primer: Kdo sem jaz? Lemurian (ne sprašujem psevdonima), pisec bloga (ne sprašujem kaj počneš), sin, brat, nečak, vnuk, bratranec (ne sprašujem v kakšnem razmerju si), bivši študent (ne sprašujem kaj si počel), duhovni iskalec, rekreativni športnik, nekdo, ki rad teče, ki meditira, ki redno telovadi (ne sprašujem s čim se ukvarjaš), šahovski prvak (ne sprašujem kaj si dosegel), nekdo, ki zaupa v Življenje (ne sprašujem kakšna so tvoja prepričanja, ideje, pogledi) … itd, itd. Nisem ne materialne dobrine, ne telo, ne misli,… Kdo torej sem jaz?

Občutek ločenosti
Lahko bi šli naprej in prišli do dejstva, da se veliko ljudi čuti predvsem ODTUJENE. Na vprašanje kdo sem jaz, bi odgovorili: “Od vsega vesolja ločen posameznik, vržen v ta svet, na katerem si mora izboriti svoje mesto pod Soncem, in edini način za to je, da si podredim druge. Življenje je BORBA, neprestano je potrebno z drugimi tekmovati za položaj, za varnost - če zmagam in nekoga zatolčem, se počutim super, če pa izgubim, sem nasrkal. Skratka, nič me ne podpira, narava in živali so sovražne do mene, nič mi ni prineseno na pladnju - vse kar sem dosegel v življenju, je bilo pridobljeno z borbo, trudom in lastnim naporom.”

Tak občutek pomeni tudi to, da so procesi znotraj mene (misli, čustva, način doživljanja sveta) izključno moji, drugi ljudje pa imajo popolnoma svoje, povsem ločene od mojih. Za vse svoje ideje, prebliske, projekte sem odgovoren izključno jaz sam, zaradi tega si jih lahko podredim, in so izključno moja last. Ravno tako pomeni, da če se borim za dobro v svetu, sem SAM - no, največ kar lahko imam je še nekaj somišljenikov, s katerimi se skupaj borimo za boljši svet. Če hočemo boljši svet, si ga moramo sami izboriti, s trudom in odrekanji.

Življenjska sila Vesolja
A po drugi strani je ta občutek ločenosti seveda neresnica, iluzija, močno skregana z zdravo pametjo. Mnogi psihologi in raziskovalci so to dokazali, sodobna znanost to dokazuje, mistiki že tisočletja govorijo o tem,.. a še vedno ostaja ta občutek. Nekateri sicer to intelektualno razumejo, vendar ne dojamejo, ne vpliva na način, kako živijo življenje, spet pri drugih se ta občutek menja - nekaj časa je prisoten, potem izgine.

Namreč, tako kot so rastline del Zemlje in s tem Vesolja, tako so tudi živali in človek. Človek je vzklil iz Vesolja, ravno tako kot rastlina vzklije iz Zemlje. Kar poglejte kaj vse nas podpira; zrak, voda, podnebje, Sonce, sadeži,… vse kar je na tem planetu je idealno za naš organizem, za naše telo. Le v civilizaciji, v umetno zgrajenem svetu, naši matrici, se zdi, da vsega primanjkuje.

Ampak jaz sem “življenjska sila vesolja,” povezan z vsem kar me obdaja, tudi del človeške družine. To so Indijanci in stara “primitivna” ljudstva zelo dobro razumela. In tudi kar se dogaja znotraj mene, se dogaja veliko ljudem po svetu, četudi nimam jasnih dokazov v svoji okolici. Konkretno pri gledanju na svet - očitno imam to srečo/prekletstvo, da sem med prvimi - sicer pa tako ali tako ne morem vedeti, kaj se dogaja v ljudeh okoli mene; zunanja manifestacija velikokrat vara. Vprašanje tudi je, kako drugi vidijo mene?

Mehanično in zabito vesolje?
Ste pa verjetno že naleteli na ljudi, ki pravijo, da je Vesolje le neka kozmična nesreča, splet naključij in čisto mehanično in neumno. Tako narava, kot rastline in živali in ljudje. Vse je zabito. Torej lahko iz tega sklepamo, da so tudi ti ljudje zabiti. To pa je skoraj tako, kot če norec ugotovi, da je nor - ampak to ni več prava norost, tako kot ni to več prava zabitost, ampak nek preblisk inteligence. Vsi pa vemo, da na jablani rastejo le jabolka.. kako lahko torej v mehaničnem in zabitem vesolju nastane karkoli inteligentnega?

Če verjamemo v to slučajnost je skorajda tako, kot če bi opica pisala na računalnik 24ur na dan, stotine bilijone let, s hitrostjo 65 besed na minuto in bi v tem procesu sproducirala tale blog ali pa Jezusove evangelije. To pa se nikoli ne bi zgodilo…

Teorijo o mehaničnem vesolju lahko zagovarja le neka ločena, močno zafrustrirana entiteta, ki gleda na življenje kot na agonijo, kot na prekletstvo. Če ste pa kdaj resnično opazovali majhnega otroka, živali, naravo, potem veste, da je inteligenca povsod prisotna. In ne samo inteligenca, tudi mir in spokojnost, lahko bi rekli celo Ljubezen - drugače ne bi bilo mogoče, da bi nas narava in živali tako pomirjale.

Kako doživljam Življenje?
Nisargadatta Maharaj pravi: “Če bi ljudje vedeli, da se nič ne more zgoditi brez sodelovanja celotnega vesolja, bi dosegli veliko več z manj potrošene energije.” Marsikdo se žene na vso moč, dostikrat z glavo skozi zid, ker jemlje Življenje kot sovražno okolje, kot nekaj, proti čemur se je potrebno boriti. A po drugi strani tako živi le odrasel človek… hecno, mar ne?

Pri raziskovanju vprašanja o svoji eksistenci pridemo torej do vprašanja o odnosu do Življenja. Me to podpira, ali ne? Če me ne podpira, potem je za vso nesrečo krivo Življenje, za vso trpljenje, vse tragedije, vse tegobe in pogrebe,.. jaz sam naredim, kar pač morem. Če pa mene življenje podpira, potem pa pridemo do napake v sistemu.

Kako me lahko življenje podpira, če me vrže v sovražno okolje, neprijazno družino, nezavestne sodelavce, sistem, ki zna samo izkoriščati.. kako te tu možno, da me življenje podpira? A če kljub vsemu dopuščam možnost, da me podpira…. potem pa je “krivca” za vse to potrebno iskati drugje,…. v samemu sebi, v svojem odnosu do sveta, v svojih prepričanjih. To pa je za marsikoga nerazumljivo - za marsikoga, ki ni dovolj pretrpel, za marsikoga, ki se trmasto oklepa svojih prepričanj ne glede na vse dokaze v svoji okolici, in ki še vedno misli, da lahko premaga celotno Vesolje..
 

Če sem vsaj deloma sposoben dojeti ta revolucionaren način gledanja na svet, potem odpade (oz. se začne krhati) strah pred smrtjo, samoobtoževanje in obtoževanje drugih, sovražnost, odtujenost, pretiran napor, zagrenjena resnost, nepotrebne skrbi, potreba po premoči in nadvladovanju, sovražnost do telesa….

Kot lahko vidite odzgoraj, je slovenski prevod Tao Te Ching-a (Dao De Jing-a) po novem prosto dostopen preko interneta, kar se za tako besedilo tudi spodobi. Ker je tako kratek, je vsaka vrstica izjemno globoka. Seveda pa pri vsakemu resonirajo različne modrosti.

Mislim, da sem se ravno zaradi naukov o vodenju in vladanju odločil za prevod. Kajti če pogledamo današnje stanje je zelo jasno vidno, kaj vse povzročajo te omejitve in zakoni - kar pa je ravno v nasprotju z nauki iz Taa.. Za ta zelo kratek povzetek sem izbral še modrosti o poznavanju samega sebe in nekaj paradoksov.
 

Vodenje in vladanje:

(19) Odvrzite svetost in modrost
in ljudje bodo stokrat srečnejši.
Odvrzite moralo in zakonitost,
in ljudje bodo naredili pravo stvar.
Odvrzite industrijo in dobiček,
in ne bo nobenih tatov.

(33) Kdor pozna druge, je prebrisan.
Kdor pozna sebe, je razsvetljen.
Za obvladovanje drugih je potrebna sila.
Za obvladovanje sebe je potrebna resnična moč.

(57) Če hočeš biti dober voditelj,
se moraš naučiti slediti Tau.
Prenehaj poizkušati nadzorovati.
Opusti dokončne načrte in koncepte,
in svet bo vladal samemu sebi

Več kot imaš prepovedi,
manj pošteni bodo ljudje.
Več kot imaš orožja,
manj varni bodo ljudje.
Več kot imaš podrejenih,
manj samozavestni bodo ljudje.

Zaradi tega Mojster reče:
Opustim zakon,
in ljudje postanejo pošteni.
Opustim ekonomijo,
in ljudje postanejo srečni.
Opustim religijo,
in ljudje postanejo iskreni.
Opustim vse želje po skupnem dobrem,
in dobro postane običajno kot travnata bilka. Read the rest of this entry »

Kaj meni predstavlja beseda Bog? Dobim sliko nekega človečka na nebu, ki gleda in opazuje vsako mojo potezo, in če kaj narobe naredim me pošlje v pekel? S tem da imam možnost večnega življenja v prelepih Nebesih, če bom delal točno tako kot on reče, hodil ob nedeljah k maši, hodil k spovedi, predvsem pa denarno podpiral cerkveno institucijo. Kakršnikoli dvomi so močno nezaželjeni, kar piše v Bibliji je sveto in da pridem v Nebesa je potrebno brezpogojno verovanje.

Neumnosti pri tem so neštete, a se bom osredotočil zgolj na eno - slepo verovanje v Boga mi čisto nič ne pomaga. Še vedno trpim, še vedno se pritožujem nad tem kar je, še vedno čakam na odrešitev v nekem oddaljenem prostoru in času, še vedno iščem moč zunaj sebe, še vedno se dogajajo vojne a tokrat v imenu Boga, še vedno se čutim nemočnega,…. Mogoče mi da malo potuhe v težkih trenutkih, to je pa tudi vse. Popolnoma nobene praktične uporabe - no, mogoče edino ta, da lahko potem druge prepričujem in se z drugimi pregovarjam o Bogu, se jim čutim nadrejenega.

Bog proti človeku. Človek proti Bogu. Človek proti naravi. Narava proti človeku. Narava proti Bogu. Bog proti naravi. Zelo smešna religija.
Daisetz T. Suzuki

Človek je ustvaril Boga po svoji podobi. Večno, neskončno in neopisljivo je zmanjšal v miselni idol, v katerega je potrebno verjeti in častiti kot ‘mojega boga’ ali ‘našega boga.’
Eckhart Tolle

Ko vidim neumnosti tega sistema, se zatečem k ateizmu in religiji uradne masovne (main-stream) znanosti. Sedaj nimam Boga, vse kar ne zaznam s čutili in kar se ne da izmeriti nič ne velja, človek in vesolje je zgolj plod neke kozmične nesreče. Smo brezvezna bitja v nesmiselnem vesolju, ločeni od vsega ostalega, sami svoja enota, vržena v ta svet. Kaj mi prinaša to verjetje, ta dogma? Identično zgornjemu prepričanju; naredi me nemočnega, nesmiselnega, čisto vse je odvisno od mene, stvari je potrebno imeti pod kontrolo,…. V obeh primerih tudi velja, da nisem pripravljen raziskati nasprotnega (dogmatičnost) - svojega prepričanja se tako močno slepo oklepam, kot da bi bilo od tega odvisno moje življenje.

Prava definicija Boga preko religije in ateizma

Kot smo videli, sta obe obliki verovanja zelo podobni - druga plat istega kovanca. Vprašanje, ki se sedaj postavlja je, ali je to vse, ali obstaja še tretja pot? Kajti če je človek iskren do samega sebe lahko vidi, da nekaj manjka, sluti, da mora obstajati še mnogo, mnogo več kot le slepa religija ali slepi ateizem. In res je, občutek ne vara,… Prav tako je presenetljivo, da so to ugotovili že mnogi ljudje, pa tega nismo nikoli slišali. Kaj ti ljudje pravijo o Bogu?

Otroci, vi ste od Boga in ste premagali take preroke, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu.
Janez, 1. 4:4

Bog je metafora za tisto, kar presega vse ravni intelektualnega razuma. Tako enostavno je to.
Joseph Campbell

Božje Kraljestvo je v tebi… in v vseh bitjih.
Leo Tolstoj

ENOST vsega, kar obstaja: vse je Bog, vsi smo Bog, le nivo zavedanja je različen. Ko spoznaš Resnico, spoznaš, da si eno z vsem – v vsakem bitju vidiš Boga, vidiš Sebe, vidiš, da je bila ločenost samo navidezna, v tvojem umu.
Igor Kononenko

Ljudje pridejo k meni in me vprašajo: “Hočemo znanje o Bogu - kje je Bog?” Hja, vprašanje je naravnost absurdno. KJE GA NI? Vi vprašate KJE on je; morate biti mrtvo slepi. Ga res ne vidite? Vedno On je! V drevesu in v pticah, v živalih, v reki, v gori, v moškemu, v ženski.. povsod On je. Vzel je tako veliko oblik da vas obkroža, da pleše okoli vas. Od povsod vas pozdravlja “ŽIVIJO!” a vi ne poslušate. Od vsepovsod vas On kliče. Od vsepovsod vas vabi: “Pridi k meni!” Ampak vi imate nekako oči zaprte, ali pa imate zavezane oči - nikamor ne pogledate.”
Osho

Iz vseh teh citatov je razbrati, da je Bog nekaj, kaj je vedno prisotno, nekaj kar je v vsakem živem bitju, v vsaki stvari, nekaj, kar je v odzadju vsake manifestirane stvari, nekaj, kar podpira in omogoča manifestirano. Težko razumljivo? Tako kot tišina omogoča zvoku, da se izrazi; tako kot praznina v sobi omogoča, da jo lahko napolnimo; tako je tudi z nemanifestiranim, ki manifestiranemu omogoča, da obstaja. Nemanifestirano je nekaj, kar je večno, nekaj kar je neuničljivo, nekaj kar je vedno bilo in vedno bo, nekaj kar je skupno vsem nam. To je tisto, čemur pravijo Bog, Boginja, Vri, Tišina, Praznina, Prisotnost, Enost, Mir, Ljubezen,… in ta je skupen vsem nam, ta je bistvo vseh živih bitij in vseh stvari.

Čemu bi sploh bil Bog ločen od česarkoli, kako sem lahko jaz ločen od Vesolja? Mar ni takšen koncept plod neskončne omejenosti? Če Boga ni v naravi, če ga ni v živalih, če ga ni v mladičkih, če ga ni v otrocih, če ga ni v zaljubljeni ženski, če ga ni znotraj mene, potem Boga ni nikjer. In da je dostop do Boga možen le preko zanikanja in nasprotovanju življenja je norost - pot do Boga je čez življenje, preko narave, živali, odnosov, ne mimo tega. Read the rest of this entry »

Nič ne moremo spremeniti, dokler tega ne sprejmemo. Obsojanje ne osvobaja, ampak zatira.
Carl Gustav Jung

Veliko je govora o sprejemanju, še več je pa napačnih interpretacij tega pojma. Sprejemanje (acceptance) ne pomeni nič drugega, kot to, da v polnosti sprejmem ta trenutek takšen kot pač je. Ne glede na to, kakšna je manifestacija tega trenutka, če je “dober” ali “slab”, dejstvo je, da ga ne morem spremeniti, nihče ga ne more spremeniti.

Poglejmo 4 napačne interpretacije:

1. “Upiranje prinese boljše rezultate.” Če se situaciji upiram, kar smo počeli do sedaj, lahko vidimo, da naredimo (na dolgi rok) le še več škode sebi in okolici. Upiram, jo obsojam, zanikam, se delam da tega ni, si zatiskam oči, preziram, kolnem, se jezim,.. vse to naredi nastalo situacijo le še slabšo. Svojo energijo, ki bi jo lahko uporabil za soočenje z nastalo situacijo izgubljam v neplodnem upiranju, pritoževanju.

   Eden boljših primerov je, če si predstavljate človeka, ki se do ramen znajde v blatu. Bolj ko se bo upiral, pritoževal, zatiskal oči, preklinjal,.. več energije bo porabil za neplodno pritoževanje, svojo situacijo verjetno tudi fizično še nekoliko poslabšal, sploh pa mu ostane manj energija za reševanje nastale situacije. V trenutku, ko bo pa sprejel ta trenutek takšen kot pač je, bo začel iskati rešitve. “Ok, tu sem se pač znašel, kaj lahko sedaj naredim?” Ali pa če si predstavljate direktorja nekega podjetja, kjer se zgodi neka huda napaka. Je pritoževanje, zanikanje, norenje, valjenje krivde na ostale smiselno, pripomore k reševanju nastale situacije?

   Izkušnje kažejo, da je upiranje kot znak moči velika zmota. Upiranje še nikoli ni nič rešilo, le stres povzroča meni in okolici. Pod upiranje bi lahko dali tudi vse te vojne; vojna proti terorizmu, katera je ustvarila še več terorizma; vojna proti drogam, katera je povzročila prodajo le te; vojna proti revščini, ki ljudi pahne še v večjo revščino,…..

2. “Sprejemanje pomeni nedelovanje, upiranje prinese moč in akcijo.” Kakšno kvaliteto ima ta akcija, kako uspešna je taka akcija? Res je, da je to pogosta interpretacija v naši družbi. Mislimo, da je edino, kar daje moč za neko akcijo upiranje, pritoževanje, negativnost. Na nek način je to povezano s tem, ker nekaj časa situacijo (zunanje) sprejemamo, prenašamo, čeprav nas od znotraj razžira, potem ko mi pa končno dopizdi pa znorim ter naredim, kar je potrebno narediti. Takšne akcije imajo sicer neko moč, vendar niso kvalitetne na dolgi rok. In ta moč ni nič v primerjavi z močjo sprejemanja. Read the rest of this entry »

Veliko primerov je big brotherja, ki ga elita uporablja za to, da disciplinira svoje ljudstvo. “Mi te vedno gledamo, ne drzni si iti svojo pot, tvoje mesto je tu na varnem v kletki.”

A to oko Nebeško oko ni tako. To oko ne sodi, ne pošilja te v pekel, ne daje ti nobenih pravil, le želi, da poslušaš samega sebe. To oko je vsevidno, vidi tudi v tvojo notranjost, vidi kaj misliš, kaj čutiš, kako živiš oziroma kako zgolj preživljaš svoje Življenje. Vidi, kako si zaprt v svoji kletki, kako nek del tebe kriči po svobodi a “tvoja” oprana volja/misli temu delu ne dopusti, da bi se izrazil. Od tod izvira trpljenje , zato večina zgolj preživlja svoje dooooolge in dooooolgo-časne dneve. V njihovih očeh je malo Življenja, so skoraj da živi mrtveci, živi zombi.

Vse je igra

Čemu je vse to potrebno? Zato ker so drugi tako rekli, ker tudi drugi tako životarijo? Predstavljaj si vse to kot neko avdicijo, igro, test. A igraš že tako dolgo, da si pozabil, da je vse to le igra, tako dolgo si zaprt v neko skupino (organizacijo ali pa vso človeštvo), da pozabiš, da obstaja tudi nekaj več izven tega.

Tako se v tej igri pokaže tvoja prava moč oziroma ne moč, pokaže se kako močno vero imaš vase in v svoja etična načela. Ponavadi, ko ti v tej igri vsi nasprotujejo, ko gredo vsi po neki poti, ki se ti ne zdi v redu, greš še ti z njimi. Zgolj zaradi tega, ker se počutiš bolj varnega, bolj sprejetega, pa čeprav ob tem zapuščaš sebe. Poslušaš druge, namesto da bi poslušal sebe.

Bodi luč samemu sebi. Bodi svoje lastno zaupanje. Drži se resnice znotraj sebe kot edine resnice.
Buddha

A kaj boš rekel Nebeškemu očesu, tistim, ki te gledajo iz razdalje, ko bodo vprašali, zakaj si POČEPNIL? Zakaj se nisi izrazil tako, kot bi se lahko, zakaj si počel iste neumnosti in norosti kot drugi? Samo zato ker jih je bilo več? Mar res nimaš nobenega spoštovanja do svoje notranje resničnosti, etičnosti, do samega sebe? So mnenja drugih več vredna kot tvoje lastno mnenje? Read the rest of this entry »

Noč ali dan. Kaj boste izbrali, kaj imate rajši?.. Dejstvo je, da je v naravi oboje potrebno, DOPOLNJUJETA se. Noč je prav tako potrebna kot dan. Ponoči narava počiva, se regenerira. Pravijo celo, da telo raste zgolj ponoči.

Ali pa vdih in izdih. Prva stvar ki jo naredimo ko pridemo na ta svet je, da vdihnemo. Zadnja je izdih. Torej na nek način vdih pomeni življenje, izdih pomeni smrt. Vendar eno ne gre brez drugega. “Vdihni,” pravi zajček bobru, katerega skoraj raznese, ker ni izdihnil. “Samo vdihni! Nikoli ne izdihni! Izdih pomeni smrt.” Precej neumno, vendar mi se tako v vsakdanjem življenju obnašamo.

• Naj bo samo Sonce, le sončno vreme hočem. Dežja ne prenesem.
• Hočem biti venomer aktiven, pasivnost je za lenuhe.
• Jaz sem moški, jaz ne jočem, ne kažem čustev (ko sem trezen). Jok in čustva so za ženske, to ni zame.
• Vedno bom dobre volje, sem že veliko knjig prebral in ogromno seminarjev dal čez. Samo depresivni ljudje so slabe volje.

CIKLIČNOST

Naša logika je LINEARNA, STATIČNA. Vedno mora biti “pozitivno”, če bo drugače namreč pomeni, da smo že v napačni smeri, da tistega “pozitivnega” ne bomo več dočakali (saj je linearno).

Ko se dan končuje ne pomeni, da nikoli več ne bo posijalo Sonce. Če je nevihta, ni to na veke vekov. Marsikdo bi tako mislil, saj je naša logika čisto linearna. Ne bo večno zima, ne bo večno sneg. Spet bo sneg skopnel, in spet bo poletje in nato spet zima. Vse gre v ciklih. Ko sem slabe volje, ne pomeni da bom večno. Kadar pokažem čustva ni nič narobe, pasivnost je prav tako potrebna kot aktivnost (poglejte športnike). Eno brez drugega ne gre, oboje se dopolnjuje. Read the rest of this entry »

Kaj sploh je odpuščanje, kakšno stvar odpuščam, kako pride do tega? Ponavadi se nekaj more zgodit, nek dogodek, ki nas na tak ali drugačen način PRIZADANE. Seveda more bit nekdo kriv za ta dogodek, in to absolutno nismo mi sami. Na tistega drugega zvalimo vso krivdo in pričakujemo, da se bo opravičil.

Ali pa se celo zgodi, da se tisti drugi opraviči, vendar nismo pripravljeni sprejet opravičila. “Vrnemo milo za žajfo.” Ko je to storjeno, smo približno zadovoljni. Vendar tedaj je druga oseba prizadeta in nam ona vrne “žajfo za milo” - rodi se sovraštvo.

S časom zaradi takšnih in drugačnih razlogov mogoče vidimo, da to ne pelje nikamor in smo pripravljeni na spravo. Kako resnična in globoka je ta sprava, to pobotanje, je drugo vprašanje. Vendar dejstvo je, da resnične sprave ni brez globljega razumevanja. Brez razumevanja, kaj se dogaja z osebo, ko stori napako, ko povzroči hud dogodek. Brez tega RAZUMEVANJA je vse le kozmetično.

Potlačitev čustev

Od ljudi, ki povzročijo hujše dogodke, dostikrat slišite, da jih je neka sila prevzela in da sploh ne vedo kaj so počeli. Nihče tega ne stori zanalašč. Zametke tega lahko vidimo že v vsakodnevnem življenju, ko nam zgodi nekaj, kar se “ne bi smelo.” Pogostoma obtožimo nekoga, kot da nam je to storil namenoma. Read the rest of this entry »

Preteklost in Prihodnost kljub splošnemu mnenju ne obstajata. Dokaz je čisto enostaven. Poznate tisto študentsko resnico: “Jutri se začnem učiti.”

Ena od najbolj resničnih izjav, zakaj? Ker jutri ne pride nikoli, jutri ne obstaja. Danes v četrtek je jutri petek, vendar ko pride petek je ta “jutri se začnem učiti” sobota. V soboto nedelja. In tako naprej. Vedno oddaljen le EN dan, vedno pred nosom, vendar ga nikoli ne dosežemo. Če pogledate današnje študente (večino), lahko vidite, da jutri RES nikoli ne pride.

Seveda tu niso le študenti, enako je z iskanjem izpolnitve v prihodnosti, vedno je TIK pred nami, pa ne pride nikoli, ali pa pride za izjemno kratek čas. Zato, ker vedno prelagamo izpolnitev na prihodnost, ta pa ne obstaja. Ne glede na to, kako hitro divjamo, prihodnosti ne bomo nikoli ujeli. In dokler bomo srečo postavljali v prihodnost, je ne bomo nikoli sreča-li.

Edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK, ZDAJ!

Zato modreci pravijo, da edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK. Edino kar obstaja je ta čas ZDAJ. Nihče ni nikoli še doživel prihodnosti. Da, prihodnost pride, jutri pride, vendar vedno pride kot sedanji trenutek, vedno kot sedanjost, vedno kot ZDAJ. Čez eno uro bomo pisali test, to se zdi kot prihodnost. Vendar ko pišete test, ga pišete v sedanjem trenutku. Ko boste čez en teden dobili test nazaj, bo spet SEDANJI TRENUTEK. Read the rest of this entry »

Inspiracijo za ta post sem dobil, ko sem videl kolegovo sliko na mobitelu - seveda od njegove punce. Verjamem, da je tudi pri vas podobno. Mobitel, računalnik, denarnica,.. mogoče še kje.

Kaj hočete s tem povedat? Da ljubite svojega partnerja, ljubite ga bolj kot vse na svetu? Celo bolj kot samega sebe? Pri večini je odgovor DA. “Svojega partnerja ljubim bolj kot samega sebe. Kako pa naj bi bilo drugače? Konec koncu vsi tko počnejo.” Res je, vsi tako počnejo. Pa se zavedate posledic tega dejstva, da svojega partnerja ljubite bolj kot samega sebe.

Jaz tebe, ti mene

Hrepenite po ljubezni, vso svojo ljubezen pa črpate od partnerja. Partner prav tako hrepeni po ljubezni, vso svojo ljubezen črpa od vas. Ljubezen, svoje življenje, svoje želje,.. vse ste prenesli na partnerja in partner na vas. Tudi jezik je temu primeren, “moja ljubezen”. Jaz ljubim tebe, ti boš ljubil mene, zmenjeno.

Pogodba lepo deluje, ko sta partnerja zaljubljena, dokler to traja. Ko pa začne ljubezen popuščat, ko se začnejo odkrivat napake, pa nastanejo problemi. Partner vam ne daje več ljubezni, vi ne dajete ljubezni partnerju. S časoma se razideta. Kdo te bo sedaj ljubil? Tvoja ljubezen je odšla, partner jo je vzel s seboj. Read the rest of this entry »

V zadnjih nekaj objavah je bilo toliko govora o trpljenju, da je nujno malo bolj podrobno razložit.

Trpljenje je izmišljotina uma, razuma.

Tako enostavno je to. Trpljenje je zgolj razlika med tem, (a) “kar bi moralo biti”, kar pričakuje razum, in med tem (b) kar je, kar se dejansko zgodi; v preteklosti, sedanjosti ali/in v prihodnosti. Le od tod izvira trpljenje (lažji obliki trpljenja se reče stres), v resnici pa obstajajo zgolj izzivi in preizkušnje.

Primeri preizkušenj, ki ponavadi postanejo trpljenje/stres:

• Z družbo greš na pico, prideš v gostilno kjer je trenutno za čakat in si ves iz sebe. Zgolj zaradi tega, ker si pričakoval, ker si računal na to, da bo miza prosta. Ker “jest pa že ne mislim tu čakat in zapravljat časa. Kako to, da se glih meni zgodi, da morem vedno čakat.”
• Na cesti se zgražaš nad vožnjo udeležencev. Dejansko verjameš misli, da “bi morali vsi odlično peljati,” a realnost je na žalost taka, vsi ne vozijo odlično. Zato stres in pritoževanje. Tolikokrat smo že videl take primere, da to ne more bit res, a še vedno verjamemo pravljici, da “bi morali vsi odlično peljat.” Seveda je ta misel nezavedna. Read the rest of this entry »