..predolgo si že spal
Ena fletna risanka o “koncu sveta” iz leta 1982. Naj bo tokrat le en citat:
“Velika poravnava je konec sveta!.. ali začetek.
Konec, začetek; eno in isto.
Velika sprememba. Včasih dobra, včasih slaba.”
~ Aughra, The Dark Crystal (1982)
(maj, 2013) P.S. No, pa še tale pogovor je fleten:
Jen: Iščem Aughro.
Augrha: Kdo te je poslal?
Jen: Moj učitelj, najmodrejši od Mistikov.
Aughra: Kje pa je? Je kje v bližini?
Jen: Umrl je.
Aughra: Torej je lahko kjerkoli. (Could be anywhere, then.)
Alan Watts v ‘A. W. Teaches Meditation’ je podal naslednjo ponazoritev:
“Revica, naj ti pomagam, sicer boš utonila”, je opica rekla ribi, in jo brez oklevanja prestavila na drevo.
(“Kindly let me help you or you’ll drown,” said the monkey putting the fish safely up a tree.)
Afričani so organizirali dobrodelno akcijo, kjer zbirajo radiatorje za premražene in zasnežene Norvežane:
* objavljeno tudi na rtvslo.si
* glej še:
** Norway for Africa – Live Aid ’85
** Band aid – Do they know it’s christmas
Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Dobrodelnost, prijaznost, nevednost’
Sporočilo upanja (A Message of Hope, 2011); eden boljših inspirativnih videov.
“Nekaj resnično sijajnega se pojavlja na tem planetu. Prvič po več-tisoč letih imamo resnično priložnost za MIR na tem planetu.”
Upam da ne samo mir, ampak tudi več duhovnosti, Iskrenosti, Resnice, Modrosti,…“Obstaja 300-tisoč rokopisov in knjig o miru, vsako od njih so povprečno prebrali trije ljudje, vključno z avtorjem in založnikom. Kdo bi rad prebral še eno knjigo o miru? Mi hočemo ustvariti mir.”
Točno tako!“Čez oči so vam dali tančico (veil). Več tisoč let nazaj so naši predniki živeli kot eno, vendar je bila zaradi lastnega ugodja skoraj celotna civilizacija v hipu uničena.”
Če bi resnično živeli v miru, do tega uničenja ne bi prišlo.. Ta spomin na Enost in mir in ljubezen ne prihaja nujno iz zgodovine tega sveta. “Od Boga smo prišli, k Bogu se vračamo.” In od tam prihaja ta spomin.“Čas je, da se spomnimo kdo v resnici smo. Ne bojte se velikih sprememb, katerim smo priča v tem trenutku. Enostavno spoznajte, da je to ogromen proces, da spere poti starega sveta. Zavedajte se, da ni več časa, da bi bili vzvišeno zadovoljni s samim seboj. Meditirajte vsak dan. In ko se bodo zidovi okoli vas pričeli podirati, boste videli, da so ravno ti zidovi tisti, kateri so nas toliko let zadrževali zaprte.”
“Ne smemo gojiti sovraštva do tistih (Bush & companija), ki so nas zatirali. Jezni postanemo in ta jeza izvira iz strahu. Namesto tega moramo pogledati globlje v naša srca in se potruditi, da bomo našli odpuščanje. Vsako bitje, ne glede na to kako temačno izgleda, znotraj sebe nosi luč.”
Nassim Haramein – Verjamem (I belive); precej zanimiv poba, eni pravijo da je prevarant (ali še kaj drugega), drugi ga imajo za precej naprednega; njegove teorije in pogled na svet so definitivno dobrodošli, vsem v razmislek. Priporočam na primer Corssing the Event Horizon; vse štiri dele in dodatke.
Zanimivo je, da so te spremembe predvidele mnoge starodavne civilizacije skozi veke, ko so govorili o tem trenutku v zgodovini, kot trenutek, ko bomo naleteli na velike spremembe na planetu in da bo to predhodnik spremembam v mentaliteti, spremembi v družbi, spremembi v tehnologiji, ki nas bodo rešile pred temi velikimi kataklizmičnimi spremembami na našem planetu. Verjetno je, da bomo živeli v popolnoma drugačni družbi.
Torej, kaj sem se naučil iz svojega življenjskega raziskovanja. Oh, tega je veliko. Če bi lahko povzel, in morda se bo zdelo ezoterično in neresnično, ampak zagotavljam vam, to temelji na velikem številu raziskav.
Verjamem, da je zgodovina našega sveta precej drugačna od tega, kar so nam povedali in nas naučili. Da je manjkajoči člen, med neandertalcem in homo-sapiensom, ni le en člen, ampak je celotna veriga dogodkov, ki ima opraviti z napredno civilizacijo, ki je prišla na zemljo, ugotovila, da je zemlja na zelo nizki stopnji evolucije, in pomešala svoje gene z našimi, da bi nam pomagala pri evoluciji, in tako ustvarili homo-sapiensa, z večjimi možgani in tako naprej. To spremembo ali to napredovanje v naših evolucijskih korakih, opisuje veliko, veliko različnih družb po svetu in starodavnih tekstov, v legendah, v mitih stvarjenja, vsi opredeljujejo te napredne civilizacije, ki pridejo na zemljo, imenovani Sončni bogovi ali Sinovi sonca, ki imajo otroke s človeškimi ženami, pomešajo njihove gene z geni prebivalci zemlje, da ustvarijo tega novega človeka [1]. In verjamem, da je to vzajemno delovanje s to napredno civilizacijo, da je ta civilizacija bila vseskozi prisotna skozi našo zgodovino. Najprej so nam morda celo dali napredno tehnologijo [2], eno od najmočnejših kosov tehnologije, ki so jo imeli, tehnologijo, ki lahko poganja (vesoljsko) ladjo, ali proizvede velike količine energije, ali ustvari polja, ki pomagajo rastlinam rasti, ki lahko strukturirajo vodo, ki lahko naredijo vse sorte reči, katere bi celo danes imeli za čudežne. V naslednjih petnajstih letih, bomo morda začeli videvati tehnologijo, ki nam dovoljuje, da premagamo gravitacijsko polje, in levitiramo reči, se premaknemo iz površja našega planeta in resnično damo zemljo nazaj zemlji in dovolimo zemlji, da spet postane vrt, da tako živimo v popolnoma drugačnem razmerju. Ta zelo napredna tehnologija, tako verjamem, je bila prisotna v najzgodnejšem času naše zgodovine, in je posledično bila odstranjena, kajti pojavila se je potreba, da dovolimo naši rasti, da dozorimo, preden bi lahko spet imeli takšno moč.
Verjamem, da je bila odločitev v tistem času sprejeta, da se to informacijo, katero bi potrebovali za odkritje te tehnologije, vgradi, tako da bi imeli dovolj časa, za spremembe, ki so predvidene na našem planetu za ta čas. Ta informacija je bila vgrajena v religijska prepričanja in kulturne strukture, celo v načine gradnje stavb, da se jo je lahko razbralo in se jo preneslo iz generacije v generacijo v ta čas, da jo lahko vi in jaz ponovno odkrijemo in dekodiramo in pravilno uporabimo.
Napredna tehnologija, ki izvira iz tega znanja, bi lahko imela temeljne _vplive(?)_ na našo družbo, dramatično bi spremenila našo družbo. Iz družbe, ki živi pravzaprav na ravninskem nivoju, na družbo, ki ima dostop do tega, kar imenujem z-os, ki ima dostop do našega sončnega sistema in mogoče celo dostop do naše galaksije.
Prav tako verjamem, da je temeljno opozorilo v vseh teh tekstih, v vsem tem znanju, ki nam pravi, da ko dobimo ta nivo tehnologije, je bistvenega pomena, da postanemo __, sodelujoča družba, namesto tekmovalne in vojniške. In mislim, in okoli sebe videvam v tem času razvoj tega planeta in te zemlje in naše družbe; zelo hitro se učimo teh lekcij. Polje je zelo polarizirano, veliko ljudi izbira mir, duhovni napredek, in sodelovanje. In veliko jih izbira vojno in tekmovanje. Postaja očitno, katera je močnejša, katera je tista sila, ki bo potrebna za naš evolucijski korak v tem času naše zgodovine.
Tako sem navdušen, da sem tu v tem času zgodovine, smo pred tem, da prečkamo dogodkovni horizont (event horizon) našega evolucijskega razvoja v ero galaktičnih odnosov, ko se lahko povzpnemo do naših polnih potencialov in postanemo galaktična bitja, katera tudi smo.
Opombe:
[1] Nekaj podobnega opisuje tudi E.Haich v Posvetitvi, poglavje Prihodnost, stran 206
[2] Mojzes z gore ni prinesel dveh plošč z zapovedmi, ampak energijsko napravo!! – crossing the event horizon, 4. del
Sprehod skozi (našo) resničnost (Tour Through Reality);
od velikega do majhnega in spet nazaj – je kakšna razlika?
Niti ni tako materialistično in mrtvo in polno koleščkov vse skupaj, kaj ne da?
Možganska celica (majhno, micro; micro-cosm) in struktura vidnega vesolja (veliko, macro; macro-cosm). Grška beseda “cosmos” pomeni “red” oz. “svet” oz. “urejeni svet”. Vesolje oz. kozmos – urejeni svet.
(ažurirano: 06. April, 2012; namesto videa “Power of One“, video “Sprehod skozi (našo) resničnost“; 08. april: dodana slika; 09. april: preveden video)
Upor v zeleni dolini; poljska, opa, slovenska (verjetno) risanka/animacija
“PRIDI, VZEMI, ODPLAČAJ!” –> “ČIM PREJ ODPLAČAJ!” –> “BANČNE POČITNICE” oz., verjetno, tiskarniške počitnice.. Tiskarna NLB, Tiskarna SKB, Tiskarna Nova KBM,… Največji problem tiskarn je tiskanje denarja, ker gre preveč sredstev v ta namen –> sedaj nam je lahko jasno, čemu so plastične kartice tako prikladne.
The American Dream (Ameriške sanje); “It’s called the American dream because you have to be asleep to believe it.” ~ George Carlin
“Če bi več delal, tega ne bi tega bilo.” Če bi več delal, bi sam verjetno lepše shajal, a nastradal bi nekdo drug in sistem bi nemoteno šel po svoji poti navzdol.. No, najhuje pri temu je to, da bi mu vi s svojim “uspehom” pri tem pomagali..
V ta drek v katerem smo nas je v končni fazi pripeljala naša lastna nevednost/ignoranca in naivnost. “Podpišite tole, saj je samo nek ničvreden papir.” Puf.. in pridejo in ti zarubijo hišo.. Če ni nič pomembnega, čemu se moram potem podpisati?
Ali pa ko naložijo vse sorte dodatnih paketov in storitev in dobrot.. Na primer, računalniški virusi najhuje prizadenejo nevedne uporabnike, ki inštalirajo vse povprek, ker ne znajo razlikovati med tem kar potrebujejo in kaj ne, in so preveč leni, da bi se naučili kako narediti računalnik prilagojen lastnim potrebam. In potem se odpirajo raznorazne povezave, prihajajo raznorazne elektronske pošte, in klikajo vse povprek, po možnosti tudi izpolnjujejo kakšne obrazce in v svoji naivnosti dajejo podatke, potem pa se čudijo, kako to, da njihov računalnik deluje tako slabo… V realnem življenju je pa še toliko hujše in posledice bolj resne; vse te akcije, uporaba kreditnih kartic, tisoč in en paket pri zavarovanjih,… (srbski podnapisi)
50-year-old CARTOON TRIED TO WARN US ; naslova na žalost nisem našel
O nevarnosti komunizma/marksizma/luciferianizma/koorporativizma, kjer država/korporacija vse nadzira in kjer državljani nimajo osnovnih pravic/svoboščin. Kjer nimajo nadzora nad svojim življenjem, kjer nimajo svoje lastnine, kjer si nič ne pridelajo sami, kjer za vse poskrbijo ‘drugi’ (the others)… Pomislite, včasih je imel vsak deda svojo delavnico.. Kako bomo pa mi? Če bi temu pustili, da gre nemoteno naprej, bi… No, saj je že.. Veliko starejših je že odrinjenih na rob družbe; stlačeni so v dom za upokojence ali pa v mala stanovanja…
To dobimo, če verjamemo, “nič se vam ni potrebno truditi in naprezati, kar umirite se, bomo mi, ki smo za to usposobljeni in šolani, vse naredili namesto vas.” Kot prvo, človek ni nikoli dovolj usposobljen/šolan za neko reč, vedno je nekaj novega.. Kot drugo, kolikor so že usposobljeni ti ljudje, so večinoma preobremenjeni in imajo zelo malo časa. Naredijo torej kar je potrebno, za pogovor, poslušanje, osebni stik, pa enostavno ni časa niti energije niti volje.
Kot tretje, o svojem otroku, na primer, ve največ njegov starš, ne vzgojiteljica v šoli ali socialna delavka; eni vedo nekaj, drugi drugo – potrebno je SO-DELOVANJE!, delovanje skupaj. Kot četrto, če se ne boste sami poskrbeli za svoje življenje, se tudi drugi ne bodo. “Če vam ni toliko mar, da bi se pobrigal za lastno hišo, da bi se pobrigali za Boga, za Resnico, za družino, soljudi, okolico,.. bo meni kot podjetju/korporaciji/multinacionalki toliko manj… Se oproščam… Oziroma se ne, z največjim veseljem vam bom izpil kri in pokradel vse kar imate…”
Če se zdi ta risanka kot kapitalistična propaganda.. Mogoče je, mogoče ni. Vzemite pozitivna sporočila in se jih držite v svojem življenju, kar je slabega pa pustite oz. podajte pošteno kritiko… Vsak sistem ima vsaj zrno resnice v sebi.. kar je razumljivo, ker je bil na tem zrnu resnice zgrajen in je ker zrno resnice tisto, ki ljudi privlači..
“Pod Soncem ni nič novega”, bo že držalo, bo že držalo..
Adi Smolar: Neprilagojen (1994) (po toliko letih sem le dojel besedilo), Čuki: Poletna (1997), Tears for Fears: Mad world (1982), Thom Pace: Maybe (1979), John Lennon – Working Class Hero (1970),… Tudi tu smo malo v zaostanku, hehe..
Adi Smolar – Neprilagojen
Ko pamet so delili, jaz sem izvisel, zato nikol do zdaj posebne sreče nisem mel, namesto, da v povprečje skrit bi slepo šel naprej, jaz s svojo glavo mislim, pa me tolčejo po njej!
O, o, o, živeti je težko, vedno sem tepen, ker sem neprilagojen !
Se ti dobro bo godilo, če v življenju ti bo mar le za hrano in pijačo, za ženske in za dnar, če boš opozarjal, da svet ni prav narjen, presneto gor boš plaču, cepec neprilagojen!
Če rad bi mirno živu, del črede moraš bit, ko vsi kričijo, tudi ti moraš z njimi vpit, jaz pa to odklanjam, se to ne zdi mi prav, pa jih dobim na gobec, v želodec in po glav!
Če bi visoko rad prilezu, moraš sluzast bit, slabotne v drek potlačit, mogočnim lazit v rit, meni to se gravža, tega nikdar nisem znal, zato od raznih šefov dobivam jih po glav!
Če rad bi mel dost dnarja, treba je lagat in krast, resnica in poštenje nepotreben sta balast, mene pa, kretena, lagat in krast je sram, zato pa revščina me tepe, tepe iz dneva v dan!
Če te ustavijo organi, jim ne smeš težit, čeprav te gnjavijo brez veze, moraš tiho bit, bog ne daj, dab kakšno reku, da bi kaj gobcal, sem to naredu, pa sem dobu s pendrekom po glav!
Če hočeš v življenju svojem dobro skozi prit’, vsakemu se stanju moreš znat prlagodit’, če boš ubogal svojo vest in se načel držal, jih vse življenje, t’ko kot jaz dobival boš po glav’!
Ta čas je prenapolnjen s stvarmi. Do te mere smo siti stvari, da živimo v popolnem “neposluhu”. Ta subjektivizem, ta subjektivni racionalizem, če sem bolj točen. Mi smo v enem popolnem “neposluhu”, to pomeni, da nihče nobenega ne posluša. Danes nihče nobenega ne posluša: otroci se pritožujejo, da jih starši ne poslušajo, starši se pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo. (..) Profesorji se pritožujejo, da jih učenci ne poslušajo, učenci se pritožujejo, da jih profesorji ne poslušajo. Duhovniki se pritožujejo, da jih škofje ne posluša, škofje se pritožuje, da jih duhovniki ne poslušajo. Politiki se pritožujejo, da jih ljudje ne poslušajo, ljudje se pritožujejo, da jih politiki ne poslušajo. Nihče nobenega ne posluša.
Imam občutek, da gradimo Babilonski stolp in da nam je Bog vsem pomešal jezike. Zakaj se ne slišimo? Zaradi tega, ker vsakdo želi le sebe slišati. Vsakdo le sebe postavi v center dogajanja. Zakaj toliko razpada zakonov, ste se to kdaj vprašali? Kako razmišlja nek mladenič, ko gre v zakon? Tako razmišlja: “Ta žena me seksualno izpolnjuje, ona mi bo kuhala, prala, na stara leta ne bom sam, rodila mi bo otroke, z njo se bom socialno ustalil.” In ona razmišlja, kaj bo on njej dal: “Ta človek me seksualno privlači, on me bo zaščitil kot ženo, bo moj mož, z njim bom imela otroke, materialno me bo preskrbel, socialno bom zaščitena,..” In potem se čudijo, da zakon ne deluje. Zakaj ta mladenič ne razmišlja kaj lahko on nudi tej mladenki, in ona, kaj lahko njemu ponudi, “kako lahko njega osrečim, kako se lahko njemu darujem, kako lahko živim zanj, kako mu lahko polepšam življenje.” In on razmišlja, kako bo njej osrečil življenje. In že imamo raj na zemlji. Samo malo je potrebno izstopiti iz svojega egoizma. Preusmerit pozornost iz sebe na bližnjega, obrniti se proti drugemu.
(…)
The Nox – Maybe one day you will learn, that your way is not the only way from gdrlmn on Vimeo.
Meni eden najbolj navdihujočih odlomkov..
Nadaljuj z branjem zapisa: ‘The Nox ~ Mogoče boste nekega dne spoznali, da vaš način ni edini način’
Tile reprezentančne tekme so vedno nekaj posebnega. Zdi se, kot da takšne reči potegnejo za seboj celotno državo. Da imajo v sebi karakter celotne države, s svojimi prednostmi in slabostmi. Zaradi tega je pri nas v Sloveniji tudi težje narediti odmeven uspeh na reprezentančnem nivoju, kajti vsa pogojenost in frustriranosti in “hlapčevstvo”, vse to je toliko bolj izrazito.
Posamično, na primer, nam gre izredno dobro. Imamo precej posameznikov, ki so bili “na vrhu sveta” – tudi dobesedno, izven športa, alpinisti (1990, Andrej in Marija Štremfelj). Bojan Križaj, Rok Petrovič, Špela Pretnar, Urška Hrovat, Jure Košir, Primož Peterka, Rok Benkovič, Petra Majdič, Tina Maze, Jolanda Čeplak, Primož Kozmus, Iztok Čop, Rajmond Debevec, Pegan, Petkovšek,… Zdi se, da je dovolj že majhna skupina ljudi, ki okoli sebe zbere uspešen strokovni štab in to celo zadostuje v panogah, kjer ni kakšne pretirane tradicije, npr Kozmus, Majdič, Čeplak. In ker je malo ljudi, pogojenost in navlaka naroda ne pride še toliko do izraza.
Manjši pritiski in pričakovanja, je pa tudi manjša identifikacija naroda s temi posamezniki. Težko se, na primer, te ljudi vzame za soje. Ko je zmagoval Primož Peterka, je težko reči, “mi smo zmagali”, “mi smo jih premagali”, “mi smo najboljši”. Je bilo nekaj veselja, ker je pač “naš” in iz “naše” države, po naših žilah se preteka skupna kri, iz naših jezikov se slišijo podobne besede in po našem umu hodijo podobne misli in pogojenosti. Lahko se skupaj s temi posamezniki veselimo, vendar ni nikoli, “mi smo zmagali”. Ne, on je zmagal, mi se pa kvečjemu veselimo z njim – in to se ne bo spremenilo.
Ko pa igra reprezentanca? Ti so naši, z reprezentanco pa diha celotna država, reprezentanca je postala “jaz” oz. “mi”. “Mi smo zmagali”, “kolk dobr smo igrali”.. Mogoče ne ravno vedno, še vedno znajo biti oni, vendar se že lažje identificiramo z njimi, lažje vidimo sebe v njih, sebe individualno in sebe kot narod. In zaradi tega, ker se toliko ljudi lažje identificira s to reprezentanco, zaradi tega je reprezentanca toliko bolj odsev naroda. In to se vidi tako v organizaciji, kot v igralcih in pristopu.
In če pogledamo našo košarkaško reprezentanco, kot neko poosebljanje naroda, kot neko glavnino naroda… Zakaj ravno košarka, saj so bili tudi drugi uspešni, na primer rokometaši (srebrni na domačem evropskem leta 2004) in pa hokejisti, ki so se prebili v skupino A – zakaj ravno košarka? Ker je reprezentanca vedno po imenih in individualnih kvalitetah mad najboljšimi, vedno smo si zaslužili evropski in svetovni vrh, pa tega nismo nikoli dosegli. Vprašanje je, ali si upamo biti najboljši ali vsaj v svetovnem vrhu? Ali si upamo vzeti to, kar nam pripada? Si upamo biti med elito in sem pa tja tudi na samem vrhu Evrope/sveta? Ali pa bomo že prej sami sebi onemogočili, da bomo to dosegli?
Slabi odnosi med vodstvenimi delavci v zvezi, slab strokovni štab, nepovezanost med igralci, vse temeljilo na odnosu ‘za nas je dovolj le, da se prikažemo na igrišču’ in bomo zmagali. Ali pa ko se vse to zdi v redu, se zgodijo kakšni čudeži, kot je “EP 2005 – v predtekmovanju tri suverene zmage (tudi proti kasnejšim prvakom Grkom), nato v četrtfinalu presenetljiv poraz proti Nemčiji. EP 2007 – četrtfinalni poraz proti Grčiji (še dve minuti do konca je prednost znašala kar 12 točk).”
In tako se učimo, tako stopamo stopničko za stopničko, izboljšavamo pristop, se učimo; tako igralci, kot strokovni štab, kot zveza in kot cel narod. Takšne in drugačne nianse, ki so več ali manj predpostavke, “si pač vidnejše uvrstitve ne zaslužimo. Mi kot Slovenija že ne, smo premajhni in premalo sposobni in nimamo dovolj denarja” in ne vem kaj se vse še plete v podzavesti naših glav. Stopničko za stopničko, da se nekako navadimo na vse stopnje, na vsa predtekmovanja, in vse osmine-finala (ko/če so), in na vsa četrtfinala in na vsa polfinala.. Bog ne daj, da bi naredili kakšen preskok; recimo iz prejšnjega najboljšega rezultata, ki je bil četrtfinale, preskok direktno na finale in naslov, npr. EP 2009. Ne, potrebno se je ustaviti še v polfinalu, pa četudi po malo čudnih poteh, “čudnem sojenju”. In ravno tako v tekmi za tretje mesto. “Ne, ne, medalje pa mi nočemo, ne še, moramo se najprej navaditi na polfinale in 4. mesto (poraz v polfinalu in v tekmi za 3. mesto). Potem na 3. mesto (poraz v polfinalu in zmaga v tekmi za 3. mesto), potem na pod-prvaka (zmaga v polfinalu in poraz v finalu) in šele nato bomo zreli za prvaka (zmaga v finalu in v pol-finalu).” Potem, ko bomo šli čez vse možne stopničke, šele nato si bomo zaslužili tudi naslov, četudi nam ta na nek način že od nekdaj “pripada”.
Torej, po tej formuli danes sledi poraz, ker v četrtfinalu na svetovnih prvenstvih še nismo bili, in si ne smemo dovoliti, da bi to stopničko kar preskočili***. Verjetno bo danes tekma, v kateri bomo za razred boljši večji del srečanja, potem bomo pa na koncu, malo zaradi sodnikov, veliko zaradi sebe, zapravili lepo prednost kakšnih 9ih točk. In potem bomo spet vsi veseli in tožili nad nepravičnim sojenjem in o tem, kar je vse šlo narobe. Ker nam to, kot hlapcem in mučenikom, očitno prinaša več veselja in zadovoljstva, kot pa če bi se že kar takoj uvrstili v polfinale.
No… To je zgolj eden od možnih scenarijev, v katerega se kar dobro vživite in ga izživite (in potem pozabite) – kar zdajle, še pred tekmo, da tega ne bo potrebno tudi dejansko izkusiti danes zvečer.. ;-)
*** če pogledamo podrobno, smo eno stopničko na svetovnih prvenstvih že preskočili; na prvem našem svetovnem prvenstvu leta 2006, prejšnje prvenstvo (svetovna prvenstva v košarki so ravno tako na 4 leta), smo se že takoj uvrstili v osmino-finala (namesto da bi izpadli že v skupinskem delu, saj je bilo to naše prvo prvenstvo).
Zunanje povezave:
Mogoče je malo čudno, da molk prekinem ravno na takšen način, a naj bo kljub vsemu. S tole našo košarkaško reprezentanco smo si precej na ti, veliko bolj kot pa z nogometno. Je neka vez med nami – že od nekdaj. Predvsem zaradi tega, ker so vedno favoriti, pa nikoli do sedaj (razen zadnjega EP) ni bilo kaj prida od njih.
Včasih se sprašujem, te izjave po tekmah in novinarske konference; kako se igralci v resnici počutijo? Jim je to v breme in kot neka obveznost? Je to spodbuda za nadaljnje tekme ali bolj izgubljanje energije? Kako bi jaz kot igralec odgovoril na takšna vprašanja? Kako jaz kot igralec odgovorim na vprašanja?
Pa se vživimo v okoliščine; visoka zmaga nad Avstralijo v osmini finala svetovnega prvenstva v Turčiji, pred nami pa naslednja visoka ovira – Turki, domačini, po sedaj prikazanem na prvenstvu eni izmed favoritov. Slovenija je že med osem najboljših, do zgodovinskega preboja med najboljše štiri in boja za medalje na svetovnem prvenstvu, oddaljeni le eno tekmo; dvomilijonska država, a košarkarsko izjemno močni, vedno po imenih med najboljšimi, a nikoli po rezultatih.. Naš pogovor se je odvijal takole:
Visoka zmaga nad Avstralijo. Kje je bil ključ uspeha?
“Ja, dobra in lepa zmaga, ni kaj. Zdelo se je precej lahko, vendar verjemite mi, nobena tekma (na prvenstvu) ni lahka, vsaka ima svoje izzive, tudi če ob polčasu vodiš za 20 pik proti na papirju kolikor toliko enakovredni reprezentanci. Pripravili smo se odlično, od vsega začetka smo vedeli kaj hočemo in po kaj smo prišli in igrali zbrano celotno tekmo, kjer je vsaka žoga pomembna – in to je edino pravilno, le na takšen način je možno zmagovati.”
Morda pri vas tega ni videti, vendar je doma evforija na vrhuncu, navijači vas vidijo že v finalu. Kaj rečete na to?
“Finale? Kaj je to? Za nas je pomembna le naslednja tekma s Turčijo. So močan nasprotnik, gladko premagovali svoje nasprotnike, na to prvenstvo so se pripravljali od leta 2004 naprej, in sedaj po takšnih predstavah, imajo upravičeno visoka pričakovanja. A tudi mi smo marsičesa sposobni, tudi mi čakamo na kakšno vidnejšo uvrstitev na velikih tekmovanjih že dolgo časa. Torej, tudi za nas je to zelo pomembna tekma. Ne bojimo se nikogar, sploh pa ne s takšno igro in pristopom, kot smo ga pokazali v zadnjih tekmah.”
Pa vendarle, če premagate Turčijo, ste že med najboljšimi štirimi na svetovnem prvenstvu..
“Hja, če že moram odgovoriti na to vprašanje, bi bilo izredno lepo. A če vam iskreno povem, si tega niti ne znam predstavljati kako bi bilo – če bi igrali v (pol)finalu na svetovnem prvenstvu. Zavedamo se, da bi bil to izredno dober občutek, da bi spravili državo na noge, da bi marsikomu povrnili upanje in dali razlog za veselje in svetlejšo prihodnost, pa tudi sami zase bi si prigarali tisto, kar nam je toliko časa uhajalo iz rok. Veste kako je to, ko veš da si nečesa sposoben, a vendar ti je bilo to vedno (do sedaj) odvzeto, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov – in sedaj je pred nami nova priložnost, nova možnost. Naučili smo se veliko, marsikaj spremenili, marsikaj izboljšali, tako mi kot strokovni štab in verjetno tudi vi novinarji in navijači, sedaj bomo pa videli, če bo to zadosti.. (Pol)finale? Ja, verjetno bi se počutili kot bi bili v nebesih, bili v neke vrste nirvani, ekstazi…. Ampak, če povem po pravici, si tega ne morem živo predstavljati, tega ne morem občutiti v srcu ali v telesu. Ostaja le kot neka lepa, a hkrati oddaljena, ideja v glavi.. Kot da ne bi verjel, da smo kaj takšnega v resnici sposobni, kot da bi bilo preveč veličastno, če bi se to dejansko zgodilo………… …… ………. …….. No, pustimo sedaj to….. … … ……. Za nas je pomembna le sredina tekma s Turčijo, pomembna tako kot vse druge. Glavno je, da imamo pravilen pristop, da gremo odločno in borbeno v igro, pokažemo kaj znamo in česa smo se naučili, ter da na parketu pustimo telo, srce in dušo. Kakšen rezultat bo na koncu in kaj bo to prineslo… No… To bomo pa videli v.. oziroma, nič, nas zanima le tekma in edino ta je pomembna. Ostalo se bo pa že uredilo..”
Hvala vam za pogovor.
“Hvala vam!..”
* Imam tudi vprašanje, o tem, ko ste rekli, da smo na pragu (threshold) sprememb in..
+ Seveda, čez to greste izredno hitro.
* Ampak zdi se, da je še vedno veliko nasilja..
+ Da.
* ..in bereš časopise in se ne vidi, da so velike spremembe..
+ V redu. Še enkrat. Še enkrat. Še enkrat. Prosim, prosim. Bodite pozorni: “Bližje kot ste svetlobi, več teme se bo pojavilo.” Ali nisem to rekel ravno malo pred tem.
* Da.Zakaj bi vam bilo potem presenetljivo, da vidite več nasilja, ki prihaja na površje? Zamisel (idea) je, še enkrat, da ko se približujete pragu, dajete sebi priložnost, da spravite vse stare stvari iz svojega sistema. Ampak če jih hočete dati iz sistema, jih morate najprej dati pred seboj na mizo. Morate videti kaj se dogaja, da lahko vidite, da lahko naredite razliko in naredite spremembo. Ampak če hočete narediti to spremembo, morate vedeti, kaj sploh spreminjate. In da veste, kaj spreminjate, morate videti več tega, kar ste skrivali pod mizo. Tako da, bližje kot ste svetlobi, bolj ste sposobni DOVOLITI temi, ki je bila zatirana, da pride na površje. Tako da, seveda, sprva se bo zdelo, da je več negativnosti, več nasilja.. vse dajete ven na odprto, da lahko res končno, končno, vidite kakšne so možnosti, svetle in temne, in sebi dovolite, da izberete realnost, ki jo resnično imate rajši. Ampak to je znak (symptom) rasti, znak sprememb, da bo vse tam; ne le ena stran – vse mora biti tam, da se lahko spremembe v RESNICI zasidrajo (sink in). Ali vam je to razumljivo?
* Da.
+ V redu.. To pravite z nekaj zadržanosti.. Zakaj vam to ni navdušujoče? Zakaj tega ne definirate kot navdušujoče, vedoč, da je to znak, da prihajate bližje prečkanju praga, namesto da gledate na to, kot da je nekako nekaj narobe?
* Zato ker čutim to kar pravite, in temu verjamem na globalnem nivoju. Ampak v vsakdanjosti, ko govoriš z ljudmi s katerimi delaš, katere srečaš, in se na vso moč trudijo (struggling).. Niso.. Niso.. Niti se ne sprašujejo, kaj šele, da bi iskali odgovore.
+ Ja in?
* V tem ne vidim veliko rasti.
+ In? Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil. Veste.
* Večina se ne bo.
+ “Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil.” In verjetno niti ne bo večina, ki se bo. To ne bo ustavilo zamisli prehoda. Če v vašem umu potrebujete večino, da greste v svetlobo, da se cel svet spremeni, mogoče le ne razumete fizike.
* Mogoče.Zamisel je ta. Pozitivna energija je strnjena (integrated) in geometrijsko močna v tej smeri. Negativna energija je ločena (segregated) in v tem smislu, je potrebno manj ljudi v pozitivnem, da odtehta število ljudi, ki ostanejo v negativnem. To je zamisel za frazo, ki obstaja v vaši družbi, o 144.000. Prav tako pomeni veliko drugih stvari. Ampak bistvo je, da če dejansko imate le 144.000 posameznikov, vibrirajoč nad določenim frekvenčnim območjem na vašem planetu, na pozitivni energijski podlagi, bo teh 144.000 dejansko energijsko odtehtalo ostalih nekaj milijard, ki bodo lahko še vedno v negativnosti. Ker nekaj milijard ne deluje kohezijsko (kohezija; sila, ki privlači molekule iste snovi), medtem ko 144.000 delujejo geometrijsko kohezijsko in v tem smislu njihova energija popolnoma prevlada ostalo milijardo posameznikov, ki ne deluje kohezijsko. Ali vam to pomaga razumeti proces?
* Da.
+ Potem si vzemite k srcu. V redu?
* V redu.Zapomnite si, da ko se premaknete (shift) in spremenite delček za delčkom, dan za dnem, dobesedno v novo realnost vsak trenutek. V končni fazi (ultimately), res, boste le, v končni fazi, ne sedaj, ampak v končni fazi, videli le tiste, ki delujejo na podobnem nivoju kot vi. Ampak populacija sveta lahko da ne bo enaka, v tej novi resničnosti. Razumete? Ali vam to pomaga?
* Da.
+ V redu. Hvala
* Hvala vam.
Alan Watts:
V glasbi ne narediš zaključek kompozicije kot bistvo kompozicije. Če bi bilo temu tako, bi bili najboljši skladatelji tisti, ki igrajo najhitreje. In bili bi skladatelji, ki bi pisali le zaključke. Ljudje bi šli na koncert, da slišijo le en trčen akord, saj to je konec.
Ampak tega ne vidimo kot nekaj, kar nam prinese naša vzgoja v vsakdanje življenje. Imamo sistem šolanja, ki nam da popolnoma drugačen vtis. Vse je ocenjeno. In kar naredimo je, da damo otroka v koridor tega ocenjevalnega sistema. “Pridi, mucek, mucek.” In gre v vrtec, in to je super stvar, ker ko končaš to, greš v prvi razred. In potem, “dajmo,” prvi razred vodi v drugega in tako naprej, in končaš osnovno šolo, greš v srednjo šolo, in drvi, stvar prihaja. Potem moraš iti na univerzo in nato na podiplomski študij in ko si končal s tem, greš ven in se pridružiš svetu. “Uwawaaaa.”
Potem greš v eno sranje (racket), kjer prodajaš zavarovanje. In imajo to kvoto, ki jo moraš izpolnit. In izpolniti moraš to, in ves čas, ta stvar prihaja, prihaja, prihaja, ta velika stvar, uspeh za katerega delaš. Potem ko se nekega dne zbudiš, 40 let star, rečeš: “Moj Bog, prispel sem. Tam sem!” In ne počutiš se nič drugače, kot si se vedno počutil, in občutiš kot manjše razočaranje, ker občutiš vse skupaj kot prevaro in res je bila prevara, strašna prevara. Naredili so, da si vse zamudil.
Življenje si predstavljamo z analogijo potovanja, z romanjem, ki ima resen namen na koncu in stvar je priti do tega konca; uspeh ali karkoli že je, mogoče nebesa, potem ko si že mrtev. Ampak zgrešili smo celotno bistvo; bila je glasbena stvar in morali bi peti ali plesati, medtem ko glasba igra.
ažurirano: 05. april, 2012
(Moč in tišina – Svami Vivekananda (Power and Repose))
(iz posnetkov Lillian Montgomery, 1955) Svami Vivekananda je bil popolnoma drugačen od vsega, kar smo poznali v Ameriki. Celo življenje sem poslušala, tako se mi zdi, o moči in tišini. In prvič ko sem to videla, je bilo v prisotnosti svamija Vivekanande.
Šla sem v Vedanta hišo in sedla na sprednji sedež, da ne bi kaj zamudila. Svami je vstopil skozi stranska vrata in nenadoma sem vedela, da je nekaj izrednega na njem. Bil je zelo skromen, zelo miren in vstopil ter šel do svojega mesta na govorniškem odru. Toda bilo je nekaj na tej prisotnosti, da nisi mogel odvrniti pogleda iz njega, in očaral te je. Ko je sedel na stol, njegova glava, je bila najpopolnejša, kar sem jih kdaj videla. Bila je v popolni drži. Zdelo se je, da je iz njega žarela moč. Bila sem očarana. Videti je bil kot živeči Buda, videti je bil čisto drugače od katerekoli osebnosti, kar sem jih kdaj videla. Posledično je vstal, da bo spregovoril. Glas je bil nenavaden; mil, odmevajoč, a z veliko čistostjo. Medtem ko je govoril, sem dobila občutek, kot da je tančica padla iz mojih oči; ker ti je dal popolnoma drugačen vtis osebnosti, dal ti je popolnoma drugačen vtis, medtem ko je govoril, o odnosu posameznika do božanskega.
Spomnim se, ko sem ga pogledala; zdelo se mi je, da je za njim ocean zavesti, in na nek način ni bilo meja tej osebnosti. Njegovo zavedanje je bilo v njegovi notranjosti. Ko vidimo ljudi, jih vidimo omejene, ker je njihova zavest omejena na telo. Pri svamiju Vivekanandi se mi je zdelo, da je bil za njim ta ocean zavesti in na nek način je to poudarilo in žarelo skozi njegove besede. Medtem ko je Vivekananda govoril, je bila čistost te osebnosti tako velika, da se mi je zdelo, da je v njem odsevana božanskost. Bilo je, kot da je njegov um čisto jezero, ki odseva božansko svetlobo.
Svami Vivekananda; občutek jaza se je razširil v nekaj, kar je prostrano, veliko in zelo zelo čisto in zelo zelo daleč. Ker je enostavno prodrlo v notranjost in tam prebudilo nekaj, česar pred tem tam nikoli ni bilo. Nekje je rečeno, da zunaj nikoli ne vidiš nečesa, česar ni znotraj. In mislim, da je verjetno njegova velika moč bila v tem, da je zaznal božansko v vseh oblikah. Zaznal jo je do take mere, da jo je prebudil v obiskovalcih, v svojih poslušalcih, medtem ko je govoril. Druge govornike, ki sem slišala, in slišala sem najboljše, govorijo s stališča vere, da imajo vero v božansko in vse to. Začela sem spoznavati, da ta človek govori iz nečesa kar živi. Da je vsaka beseda, ki jo je spregovoril, prišla iz stanja uresničitve, takšne uresničitve, katere si navadni ljudje ne moremo zamisliti.
Mesec dni preden sem prišla v kontakt s svamijem, je pisal gospodični MacLeod, ne vem če veste kdo je. Ja. Rekel je: “Bolj in bolj čutim, da me vleče v nirvano.” O njej je govoril kot o nenavadni in čudoviti. In dve leti kasneje je umrl in sestra Nivedita je rekla, da je bolj in bolj, v njegovi prisotnosti, čutila, da stoji na obali oceana bleščeče svetlobe.
Film Miroljubni bojevnik (Peaceful Warrior) je zelo lep film za dvig zavesti in nazoren prikaz življenjskih resnic. Priporočam ga predvsem ljudem z velikimi življenjskimi pričakovanji; vsem mladim, športnikom, uspešnim podjetnikom,.. Oziroma vsem ljudem, ki mislijo, da rabijo (le še eno) stvar/osebo/dogodek, da bodo do konca življenja srečni.
Najbolj me je pri tej zgodbi navdušilo to, da je Dan študent, ki ima VSE; dobro telo, veliko denarja, uspešen je v šoli, veliko prijateljev, punce ga obožujejo,.. A kljub vsemu ga nekaj globoko v sebi muči, čez dan si tega ne prizna, ponoči pa zaradi tega težko spi. V iskanju odgovorov naleti na človeka, ki mu razkrije modrosti življenja. Sledi nekaj citatov iz filma, razdeljenih po tematikah:
Pot je cilj
Smisel vsega mojega življenja je v tistih 20 sekundah pred sodniki, da mi podelijo zlato kolajno. Hočeš vedeti, kaj bi si o meni mislil moj oče, če bi se to zgodilo? Hočeš vedeti, kako bi se spremenilo moje celotno življenje? Kako bi bile vse trenutne težave nepomembne? Dobil bi vse, kar bi hotel. Bil bi srečen.
* Ko sva hodila, si bil ves čas vznemirjen in vesel.
+ Ja, ker sem mislil, da bom nekaj videl!
* Bil si kot otrok na božično jutro. Še sam si rekel tako. Zaradi tega si se vso pot dobro počutil.
+ Ker sem pretekle tri ure čakal, da bom videl to čudovito stvar.
* Kaj pa se je spremenilo?
+ Tu ni ničesar razen tega kamna!
* Verjetno bi ti moral to povedati, preden sva krenila na pot, kaj?Potovanje je tisto, kar nam prinaša srečo, ne cilj.
Navlaka v glavi
Ljudje niso to, kar razmišljajo. Mislijo, da so, in to jim povzroča vse vrste žalosti.
Razum je samo refleksni organ. Na vse se odziva. Vsak dan ti napolni glavo z milijoni naključnih misli. Nobena od teh misli ne razkrije o tebi prav nič več kot pega na konici nosu.
Smeti so tu gori (v glavi). To je prvi del tvojega treninga, da se naučiš, kako se znebiti vsega, česar ne potrebuješ tu notri.
Skoraj vse človeštvo delijo tvoje občutke, Dan. Če ne dobiš tistega, kar hočeš, trpiš. In celo tedaj, ko dobiš točno to, kar hočeš, kljub temu trpiš, ker tega ne moreš zadržati za vedno.
Ranljivost in nadzor
Bistvo bojevnika ni v popolnosti ali zmagi ali neranljivosti. Bistvo je v popolni ranljivosti. To je edini resnični pogum.
Predaš se samo nečemu česar nisi in ne boš nikoli imel – nadzoru. Sprejmi, da ne nadzoruješ tega, kar se ti bo zgodilo.
Odgovore išči znotraj sebe
Začeti moraš zastavljati boljša vprašanja.
Vsak ti govori, kaj počni in kaj je dobro zate. Nočejo, da iščeš svoje odgovore. Radi bi, da verjameš njihovim. Jaz hočem, da nehaš zbirati informacije zunaj sebe in jih začneš zbirati iz svoje notranjosti. Ljudje se bojijo tega, kar imajo v sebi, a to je edini kraj, kjer bodo kdajkoli našli, kar potrebujejo.
Moč/življenje je v sedanjem trenutku, TUKAJ in ZDAJ
Znebi se navlake. Navlaka je vse, kar te ovira pri edini stvari, ki je pomembna, pri tem trenutku. Tukaj. Zdaj.
Nisi v sedanjosti, ne živiš.
Ta trenutek je edino kar imaš.
In ko boš resnično tukaj in zdaj, boš presenečen nad tem, kaj lahko storiš in kako dobro.
Ko postaneš bojevnik, se naučiš meditirati pri vsakem dejanju.
Kje si, Dan? Tukaj. V katerem času? Zdaj. Kaj si? Ta trenutek.
Ostale modrosti bojevnika
Bojevnik deluje. Le tepec se upira.
Življenje je izbira. Lahko izbereš da si žrtev ali vse ostalo kar želiš biti.
+ Ne vem, kaj naj zdaj storim.
* Prvo spoznanje bojevnika.
+ Kaj?
* Da NE VE.Znanje ni isto kot modrost. Modrost je delovanje.
+ Treniram sedem dni na teden, 50 tednov na leto.
* Zakaj tako veliko?Paradoks. Življenje je skrivnost. Ne zapravljaj časa s tem, da ga skušaš razumeti.
Sprememba. Vedi, da nič ne ostane enako.
* Si srečen?
+ Kaj ima sreča opraviti s čimerkoli?
* Vse.
+ Moj oče ima obilo cvenka, šolo delam z levo roko, same desetke dobivam. Imam krasne prijatelje, v odlični formi sem in sam spim samo takrat, ko to hočem.
* Zakaj torej ne moreš ponoči spati?Bolj počasi jej. Mogoče boš kaj okusil.
Smrt ni žalostna. Žalostno je to, da večina ljudi sploh ne živi.
Zadnji komentarji