Archive for the 'ŽŽ-Ostalo' Category

Konec sveta in film Knowing (2009)

No, še en film na podobno tematiko, a malo drugače. Govori o koncu sveta, ki se je v zgodbi zgodil 19. oktobra. Danes je 30. okt., film sem gledal pa 20. oktobra. Svet še vedno stoji, tako da..

Mogoče objavljam to zaradi tega, ker mi služijo kot (glasno) razmišljanje o tem, kako se bodo stvari na tem svetu razpletle. Če smo realni, za karkoli resnično pozitivnega, bi se namreč moral zgoditi čudež, velik čudež. Če naj bi kakršnakoli Resnica in Modrost preživela, v takšni ali drugačni obliki, pa četudi je to le nekaj 10 ali 100 milijonov ljudi (kar je še vedno precej) se trenutno ZDI, da je to nemogoče. Enostavno premalo je resnično duhovnih ljudi, veliko preveč pretvarjanja in hinavščine,..

Ena možnost bi bila takšna in drugačna apokalipsa (atomska vojna, izbruh super vulkanov, virusi,..), kjer preživijo le nekateri ljudje, ampak kot je to bilo že večkrat predstavljeno v filmih in knjigah, imamo v takšnem mračnem svetu precej več hudobije kot jo je danes, spet se vrnemo v boj za preživetje, kjer najbolj kruti in zlobni pridejo na vodilne položaje, kjer Razum ničesar ne pomeni; le bitka za premoč in nadvlado. Bi imelo to kakšen višji smisel? Da bi živeli pekel na zemlji? Pekel, ki bi bil verjetno bistveno hujši kot je sedaj.

No, bistveno boljša različica “konca (tega) sveta”, je predstavljena v filmu Knowing, Vedenje, iz leta 2009. Predvsem iz dveh razlogov, smatram ta film za optimistično različico “konca sveta”:
 

(1) Norija je bila v hipu pokončana. En velikanski rušilni val in v trenutku vsega konec. Popolnoma nič ni ostalo od te zgrešene civilizacija: nobenega betona, asfalta, plastike, umetnih snovi, jedrskih odpadkov,.. niti ni nobenega, ki bi lahko to neumnost nadaljeval (vsaj tako je prikazano). (tega pa ni v filmu:) Življenje telesnega/materialnega se konča, za duše pa nastopi “poslednja sodba”, kjer je vsakemu “sojeno po njegovih/njenih delih”, v skladu s tem pa določena nadaljnja usoda/pot/destinacija.
(Slaba stran je to, da je bilo marsikaj lepega uničeno, četudi se je tisto najboljše ohranilo.)

knowing(2009)-ending2-wave

(1b) Zaključek je zelo lepo speljan, precej duhoven bi lahko rekli. Glavni igralec je bil ravno priča odhodu svojega sina na “Noetovo barko”, sam pa se pelje nazaj v mesto k svoji družini. V mestu že vlada tipičen kaos: ulice prepravljene, ropajo trgovine, dim, požari, vpitje, panika, vojska, tanki,.. A protagonist čisto ‘skuliran’, čisto miren; zunaj razdejanje, on pa posluša Betovnovo 7. simfonijo (Allegretto) – perfektno. Nobenega divjanja, nobenega bežanja od usode, panike, strahu, negotovosti, skrbi za preživetje, (lažnega) upanja,.. nič od teh neumnosti. Ve kaj ga čaka, in s tem nima nobenih problemov. Pride do svoje družine, z očetom se pobotata, nato se z mamo in sestro objamejo, in v globokem krščanskem (njegov oče je bil namreč pastor) miru pričakajo zadnje dejanje. “-To ni konec, sin. -Vem.” (-This isn’t the end, Son. -I know.)

(2) Planet je bil sicer uničen, vendar se je ohranilo tisto, kar je bilo Dobrega — in to je tudi najpomembnejše.
Modrost bo svojo duhovno evolucijo nadaljevala drugod, v dosti bolj prijaznih okoliščinah — kdo bi si lahko želel kaj več od tega?

knowing (2009) - ending - new beginning
 

Torej, smrt, konec (telesnega) življenja, je za vsakim vogalom, nihče ne ve kaj ga čaka jutri. Lahko se res zgodi takšen scenarij, kjer trči meteor na zemljo in v hipu je vsega konec. In kaj tedaj?

No, “duhovnost začne s tem vprašanjem” (kaj ostane po smrti) in “konča se z odgovorom”.
Jezusov evangelij: “ne veste ne dneva ne ure”, že pred dva tisoč leti je bilo to rečeno. “Nenehno molite”, “nenehno se posvečujte”, “glejte, da vam srca ne bodo prevzeta s pijanostjo, požrešnostjo in skrbmi za to življenje”, bodite vedno na preži, da se bojujete s skušnjavami hudega duha, strmite po nečem višjem. “Z eno roko opravljaj svoje dolžnosti, z drugo se oprimi Boga. Ko so tvoje dolžnosti končane, se oprimi Boga z obema rokama.”
 

Naj ta svet propade ali pa ne, naloga ostaja enaka:

“Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje” (Jn 6,27)

19 “Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo; 20 nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo. 21 Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” Mt 6,19-21

Glej: The Law of One, Svami Vivekananda, Sri Ramakrishna, Jezusovi evangeliji (tudi gnostični); itd., itd., itd.,..
 
 

Powder (1995) ~ “I don’t like what you do! Any of you!”

Krik duhovnega človeka (ki je, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, ujet v posvetnem svetu): ne maram stvari, ki jih počnete, ne maram, na kakšen način to počnete. Ne maram vašega pretvarjanja, hinavščine, zabitosti,.. In da ob vsem tem mislite, da ste vi normalni, in da je (..skorajda tako..) mentalno prizadet vsakdo, ki ne misli in ne počne tega, kar počnete vi. Višek arogance!
In greste še korak dalje: svoje mnenje in način življenja vsiljujete drugim (skorajda: živi kot mi živimo ali umri oz. te bomo mi ubili (na takšen ali drugačen način)), medtem ko imate sami goro problemov, katere ne boste nikoli rešili.. Ne boste jih rešili pa zaradi tega, ker so vzroki problemov, katere imate, ravno temelji, na katerih stoji svet, ki ste ga zgradili. Odprava vzrokov bi pomenila konec vašega sveta, tega pa nekateri ne bodo dopustili, kajti če potegnejo/te črto, se v tem svetu laži in prevar zelo dobro znajdejo/te, iz tega sveta celo črpajo/te svojo moč.
(Kar je še huje, vsakemu, ki hoče drugače živeti, se maksimalno potrudite, da bi ga od tega odvrnili; takšni in drugačni pritiski, takšne in drugačne namerno postavljene ovire.. Na vsak način preprečiti kakršnokoli izstopanje od generalne smeri, pa naj ta smer vodi v življenje ali pa v smrt – ni važno, važno je, da gremo skupaj in da nam nihče ne postavlja ogledala, da nihče ne dvomi o naši poti in naših namerah, da nas nihče ne spominja na to, da bi bilo možno drugačno življenje. … Ni opravičila za takšne norije!)

Tako da,.. v katero smer in na kakšen način bo vodila pot od tu naprej?
 

Zaredi svoje beline vzdevek ‘powder’, prašek. Film iz leta 1995, precej duhovne vsebine. Mislim, da sem ga nekoč že videl, vendar nič odnesel od njega; preveč zelen, da bi razumel globlje alegorično sporočilo. In ko takole, sem pa tja, odkrijem kakšen starejši film, vidim, da jih ima kar precej zelo pomenljivo vsebino. Sprašujem se, koliko je še takšnih filmov, ki so hoteli nekaj sporočiti svetu, a s strani (širšega) občinstva ostajajo prezrti.

powder 1995
 

Dva citata iz filma:

+ Kakšni so ljudje navznoter?
+ Večina ljudi se v notranjosti počuti ločene. Ločene od vsega.
(…)
In (lahko bi ugotovili) kako lepi so v resnici. In da se ni treba skrivati ali lagati. In da je možno govoriti z nekom brez laganja. Brez sarkazma, brez prevar, brez pretiravanja ali podobnih reči, ki jih ljudje uporabljajo, da zameglijo resnico.
+ Ne poznam niti ene osebe, ki bi bila takšna.
[Točno tako! Zato pa je takšno stanje kot je..]

  Čisto na koncu, pred slovesom:

‘Postalo je zelo očitno, da je naša tehnologija prerasla naše človeštvo.’ (Albert Einstein) Pogledam te in si predstavljam, da bi nekega dne lahko naše človeštvo pravzaprav preraslo našo tehnologijo.
[bla, bla, bla,.. utopične želje.. nihče ne more tega jemati resno.. tega dne današnje človeštvo ne bo nikoli dočakalo]

 
 

Debata na youtubu (imena izbrisana, ker niso bistvena, niti se mi ne zdi v redu, da bi se nekoga (ki ni javna oseba), brez njegove vednosti citira z imenom in priimkom oz. z vzdevkom; ali drugače, zaščita vira informacij (nekaj v tem smislu)).

powder(1995)-comments_

A. Powder je razumel pravo naravo človeštva, mi smo pokvarjeni in zlobni.

B. v svetu, kjer vlada zlo je prava dobrota vedno uničena. Globoko spodaj se tega zavedamo. V tem filmu to vidimo. Powder se ne more zoperstaviti pokvarjenemu zlu ali kot v filmu Zemena milja (The Green Mile), kjer čisto dušo (velikega temnopoltega človeka) ubijejo zaradi njegove dobrote..

A. Res je, ker so ljudje po večini pokvarjeni in zlobni, mislijo, da tisto, kar je dobro, da je zlo. Jezus Kristus je najboljši primer nekoga (ki je čistega srca), ki je trpel mučenje, zato, ker je človeštvo zlobno.

 

Je človeštvo res zlobno, v svojem najglobljem bistvu? Ali je posameznik globoko spodaj zloben ali dober? Je zloben zgolj zaradi tega, ker je trenutno okolje takšno, da je veliko lažje “tuliti z volkovi”, kot “plavati proti toku” (kljub temu, da “plavati proti toku” pomeni plavati k Bogu in Resnici; Resnica pa je bila najvišja vrednota v učenju Jezusa Kristusa, človeka, čigar besede smo ohranili do današnjega dne in so poglaviten del naše zgodovine)?

Koliko je zares zlobnih ljudi? Kako to, da imajo takšno moč, da lahko v imenu vseh odločajo? Zakaj se jim nihče ne zoperstavi? In še huje, kako je mogoče, da jih toliko ljudi podpira in da (marsikateri celo zavestno) sodelujejo z njimi, delajo za njihove interese?

Naprej, ali mora tista dobrota (navezava na zgornji pogovor), ki hoče preživeti (zaradi kakršnega koli razloga že), ostati (javnosti) skrita?

Bo vedno tako na tem planetu? Bo venomer vladala laž in njen vladar, “princ teme”?

Če naj bi prišlo do obrata, kako naj bi se to zgodilo? Bo laž sama sebe iz/u-ničila? Koliko dobrote bo v tem procesu odnesla s seboj? Bo življenje na tem planetu še mogoče ali bo potrebno nadaljevati drugod? Če bo življenje in Dobrota obstala, kako dolgo bo okrevanje, zdravljenje od vseh poškodb, ki jih je hudobija zadala?
 
 

terra (Zemlja) — terror (strah)

scan iz latinsko – slovenskega slovarja (dr. Fran Brdač, DZS 1966):

terra: 1. zemlja, svet 2. božanstvo 3. zemlja, prst, suha zemlja, kono, tla; 4. pokrajina, dežela -- terror: strah, groza; strašna vest

Verjetno ni naključje, da sta obe besedi praktično identični. Zemlja — strah, groza.. Glede na to, da smo duhovna bitja, imamo intuitivno vedenje, da obstaja nekaj več od tega sveta, nekaj transcendentnega, Bog, ki nas lahko potegne iz tega sranja. Če pa s filozofskimi sistemi in z načinom življenja, ki zamaže te intuitivne kanale, zanikamo in zatremo to vedenje, pa sami sebe priklenemo na materijo/mayo/satana in smo tako obsojeni na degeneracijo in suženjstvo.

V besedah C. G. Jung-a, v kratki knjigci ‘The Undiscovered Self’ iz leta 1958:

The individual who is not anchored in God can offer no resistance on his own resources to the physical and moral blandishments of the world.

in nadaljuje:

For this he needs the evidence of inner, transcendent EXPERIENCE which alone can protect him from the otherwise inevitable submersion in the mass. Merely intellectual or even moral insight into the stultification and moral irresponsibility of the mass man is a negative recognition only and amounts to not much more than a wavering on the road to the atomization of the individual. It lacks the driving force of religious conviction, since it is merely rational.

To tudi pomemi, da ne glede na to kolikšno količino intelektualnega znanja ima človek, bo še vedno precej lahka tarča manipulacij, laži in psihičnih/astralnih napadov; kajti intelektualno/moralno barriero je izredno lahko prebiti: malo hujša življenjska kriza, malo bolj resna grožnja, soočenje z morebitno smrtjo, povabilo v prostozidarsko ložo (Bill Hicks in kaj se zgodi ko je izvoljen novi predsednik, The Network (1976), Eyes Wide Shut (1999, Stanley Kubrick)..)

Iz tega razloga je jasno, zakaj “Illuminati” “dopuščajo” zgolj intelektualno znanje, kakšna bolj resna in čista duhovnost/religioznost pa je nemogoča (ekonomski in socialni sistemi) oz. je zatirana in zasmehovana.
 

Sal Rachele o obdobju 2012 – 2030

Tole se zdi kar v redu opis prihajajočega dogajanja:

sal-rachele-2012-2030

Sal Rachele on 2012 – 2030 from kedarvideo on Vimeo.

 

P.S. Povzetki pridejo kasneje. (verjetno)

The Dark Crystal (1982) ~ Konec sveta.. ali začetek

Ena fletna risanka o “koncu sveta” iz leta 1982. Naj bo tokrat le en citat:
 
"Velika poravnava je konec sveta!.. ali začetek. Konec, začetek; eno in isto.  Velika sprememba. Včasih dobra, včasih slaba." ~ Aughra, The Dark Crystal (1982)
 
“Velika poravnava je konec sveta!.. ali začetek.
Konec, začetek; eno in isto.
Velika sprememba. Včasih dobra, včasih slaba.”
~ Aughra, The Dark Crystal (1982)
 

(maj, 2013) P.S. No, pa še tale pogovor je fleten:

Jen: Iščem Aughro.
Augrha: Kdo te je poslal?
Jen: Moj učitelj, najmodrejši od Mistikov.
Aughra: Kje pa je? Je kje v bližini?
Jen: Umrl je.
Aughra: Torej je lahko kjerkoli. (Could be anywhere, then.)

 

Dobrodelnost, prijaznost, nevednost

Alan Watts v ‘A. W. Teaches Meditation’ je podal naslednjo ponazoritev:
“Revica, naj ti pomagam, sicer boš utonila”, je opica rekla ribi, in jo brez oklevanja prestavila na drevo.
(“Kindly let me help you or you’ll drown,” said the monkey putting the fish safely up a tree.)
 

Afričani so organizirali dobrodelno akcijo, kjer zbirajo radiatorje za premražene in zasnežene Norvežane:

* objavljeno tudi na rtvslo.si
* glej še:
** Norway for Africa – Live Aid ’85
** Band aid – Do they know it’s christmas

Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Dobrodelnost, prijaznost, nevednost’

Trinitas X ~ Inspiracija

Sporočilo upanja (A Message of Hope, 2011); eden boljših inspirativnih videov.

“Nekaj resnično sijajnega se pojavlja na tem planetu. Prvič po več-tisoč letih imamo resnično priložnost za MIR na tem planetu.”
Upam da ne samo mir, ampak tudi več duhovnosti, Iskrenosti, Resnice, Modrosti,…

“Obstaja 300-tisoč rokopisov in knjig o miru, vsako od njih so povprečno prebrali trije ljudje, vključno z avtorjem in založnikom. Kdo bi rad prebral še eno knjigo o miru? Mi hočemo ustvariti mir.”
Točno tako!

“Čez oči so vam dali tančico (veil). Več tisoč let nazaj so naši predniki živeli kot eno, vendar je bila zaradi lastnega ugodja skoraj celotna civilizacija v hipu uničena.”
Če bi resnično živeli v miru, do tega uničenja ne bi prišlo.. Ta spomin na Enost in mir in ljubezen ne prihaja nujno iz zgodovine tega sveta. “Od Boga smo prišli, k Bogu se vračamo.” In od tam prihaja ta spomin.

“Čas je, da se spomnimo kdo v resnici smo. Ne bojte se velikih sprememb, katerim smo priča v tem trenutku. Enostavno spoznajte, da je to ogromen proces, da spere poti starega sveta. Zavedajte se, da ni več časa, da bi bili vzvišeno zadovoljni s samim seboj. Meditirajte vsak dan. In ko se bodo zidovi okoli vas pričeli podirati, boste videli, da so ravno ti zidovi tisti, kateri so nas toliko let zadrževali zaprte.”

“Ne smemo gojiti sovraštva do tistih (Bush & companija), ki so nas zatirali. Jezni postanemo in ta jeza izvira iz strahu. Namesto tega moramo pogledati globlje v naša srca in se potruditi, da bomo našli odpuščanje. Vsako bitje, ne glede na to kako temačno izgleda, znotraj sebe nosi luč.”

 

Nassim Haramein – Verjamem (I belive); precej zanimiv poba, eni pravijo da je prevarant (ali še kaj drugega), drugi ga imajo za precej naprednega; njegove teorije in pogled na svet so definitivno dobrodošli, vsem v razmislek. Priporočam na primer Corssing the Event Horizon; vse štiri dele in dodatke.

Zanimivo je, da so te spremembe predvidele mnoge starodavne civilizacije skozi veke, ko so govorili o tem trenutku v zgodovini, kot trenutek, ko bomo naleteli na velike spremembe na planetu in da bo to predhodnik spremembam v mentaliteti, spremembi v družbi, spremembi v tehnologiji, ki nas bodo rešile pred temi velikimi kataklizmičnimi spremembami na našem planetu. Verjetno je, da bomo živeli v popolnoma drugačni družbi.

Torej, kaj sem se naučil iz svojega življenjskega raziskovanja. Oh, tega je veliko. Če bi lahko povzel, in morda se bo zdelo ezoterično in neresnično, ampak zagotavljam vam, to temelji na velikem številu raziskav.

Verjamem, da je zgodovina našega sveta precej drugačna od tega, kar so nam povedali in nas naučili. Da je manjkajoči člen, med neandertalcem in homo-sapiensom, ni le en člen, ampak je celotna veriga dogodkov, ki ima opraviti z napredno civilizacijo, ki je prišla na zemljo, ugotovila, da je zemlja na zelo nizki stopnji evolucije, in pomešala svoje gene z našimi, da bi nam pomagala pri evoluciji, in tako ustvarili homo-sapiensa, z večjimi možgani in tako naprej. To spremembo ali to napredovanje v naših evolucijskih korakih, opisuje veliko, veliko različnih družb po svetu in starodavnih tekstov, v legendah, v mitih stvarjenja, vsi opredeljujejo te napredne civilizacije, ki pridejo na zemljo, imenovani Sončni bogovi ali Sinovi sonca, ki imajo otroke s človeškimi ženami, pomešajo njihove gene z geni prebivalci zemlje, da ustvarijo tega novega človeka [1]. In verjamem, da je to vzajemno delovanje s to napredno civilizacijo, da je ta civilizacija bila vseskozi prisotna skozi našo zgodovino. Najprej so nam morda celo dali napredno tehnologijo [2], eno od najmočnejših kosov tehnologije, ki so jo imeli, tehnologijo, ki lahko poganja (vesoljsko) ladjo, ali proizvede velike količine energije, ali ustvari polja, ki pomagajo rastlinam rasti, ki lahko strukturirajo vodo, ki lahko naredijo vse sorte reči, katere bi celo danes imeli za čudežne. V naslednjih petnajstih letih, bomo morda začeli videvati tehnologijo, ki nam dovoljuje, da premagamo gravitacijsko polje, in levitiramo reči, se premaknemo iz površja našega planeta in resnično damo zemljo nazaj zemlji in dovolimo zemlji, da spet postane vrt, da tako živimo v popolnoma drugačnem razmerju. Ta zelo napredna tehnologija, tako verjamem, je bila prisotna v najzgodnejšem času naše zgodovine, in je posledično bila odstranjena, kajti pojavila se je potreba, da dovolimo naši rasti, da dozorimo, preden bi lahko spet imeli takšno moč.

Verjamem, da je bila odločitev v tistem času sprejeta, da se to informacijo, katero bi potrebovali za odkritje te tehnologije, vgradi, tako da bi imeli dovolj časa, za spremembe, ki so predvidene na našem planetu za ta čas. Ta informacija je bila vgrajena v religijska prepričanja in kulturne strukture, celo v načine gradnje stavb, da se jo je lahko razbralo in se jo preneslo iz generacije v generacijo v ta čas, da jo lahko vi in jaz ponovno odkrijemo in dekodiramo in pravilno uporabimo.

Napredna tehnologija, ki izvira iz tega znanja, bi lahko imela temeljne _vplive(?)_ na našo družbo, dramatično bi spremenila našo družbo. Iz družbe, ki živi pravzaprav na ravninskem nivoju, na družbo, ki ima dostop do tega, kar imenujem z-os, ki ima dostop do našega sončnega sistema in mogoče celo dostop do naše galaksije.

Prav tako verjamem, da je temeljno opozorilo v vseh teh tekstih, v vsem tem znanju, ki nam pravi, da ko dobimo ta nivo tehnologije, je bistvenega pomena, da postanemo __, sodelujoča družba, namesto tekmovalne in vojniške. In mislim, in okoli sebe videvam v tem času razvoj tega planeta in te zemlje in naše družbe; zelo hitro se učimo teh lekcij. Polje je zelo polarizirano, veliko ljudi izbira mir, duhovni napredek, in sodelovanje. In veliko jih izbira vojno in tekmovanje. Postaja očitno, katera je močnejša, katera je tista sila, ki bo potrebna za naš evolucijski korak v tem času naše zgodovine.

Tako sem navdušen, da sem tu v tem času zgodovine, smo pred tem, da prečkamo dogodkovni horizont (event horizon) našega evolucijskega razvoja v ero galaktičnih odnosov, ko se lahko povzpnemo do naših polnih potencialov in postanemo galaktična bitja, katera tudi smo.

Opombe:
[1] Nekaj podobnega opisuje tudi E.Haich v Posvetitvi, poglavje Prihodnost, stran 206
[2] Mojzes z gore ni prinesel dveh plošč z zapovedmi, ampak energijsko napravo!! – crossing the event horizon, 4. del

 

Sprehod skozi (našo) resničnost (Tour Through Reality);
od velikega do majhnega in spet nazaj – je kakšna razlika?
Niti ni tako materialistično in mrtvo in polno koleščkov vse skupaj, kaj ne da?

Možganska celica (majhno, micro; micro-cosm) in struktura vidnega vesolja (veliko, macro; macro-cosm). Grška beseda “cosmos” pomeni “red” oz. “svet” oz. “urejeni svet”. Vesolje oz. kozmos – urejeni svet.

brain_cell-the_universe
 
(ažurirano: 06. April, 2012; namesto videa “Power of One“, video “Sprehod skozi (našo) resničnost“; 08. april: dodana slika; 09. april: preveden video)
 

Trinitas V ~ poučne risanke/animacije o stanju te civilizacije

Upor v zeleni dolini; poljska, opa, slovenska (verjetno) risanka/animacija

“PRIDI, VZEMI, ODPLAČAJ!” –> “ČIM PREJ ODPLAČAJ!” –> “BANČNE POČITNICE” oz., verjetno, tiskarniške počitnice.. Tiskarna NLB, Tiskarna SKB, Tiskarna Nova KBM,… Največji problem tiskarn je tiskanje denarja, ker gre preveč sredstev v ta namen –> sedaj nam je lahko jasno, čemu so plastične kartice tako prikladne.


 
 

The American Dream (Ameriške sanje); “It’s called the American dream because you have to be asleep to believe it.” ~ George Carlin

Če bi več delal, tega ne bi tega bilo.” Če bi več delal, bi sam verjetno lepše shajal, a nastradal bi nekdo drug in sistem bi nemoteno šel po svoji poti navzdol.. No, najhuje pri temu je to, da bi mu vi s svojim “uspehom” pri tem pomagali..

V ta drek v katerem smo nas je v končni fazi pripeljala naša lastna nevednost/ignoranca in naivnost. “Podpišite tole, saj je samo nek ničvreden papir.” Puf.. in pridejo in ti zarubijo hišo.. Če ni nič pomembnega, čemu se moram potem podpisati?
  Ali pa ko naložijo vse sorte dodatnih paketov in storitev in dobrot.. Na primer, računalniški virusi najhuje prizadenejo nevedne uporabnike, ki inštalirajo vse povprek, ker ne znajo razlikovati med tem kar potrebujejo in kaj ne, in so preveč leni, da bi se naučili kako narediti računalnik prilagojen lastnim potrebam. In potem se odpirajo raznorazne povezave, prihajajo raznorazne elektronske pošte, in klikajo vse povprek, po možnosti tudi izpolnjujejo kakšne obrazce in v svoji naivnosti dajejo podatke, potem pa se čudijo, kako to, da njihov računalnik deluje tako slabo… V realnem življenju je pa še toliko hujše in posledice bolj resne; vse te akcije, uporaba kreditnih kartic, tisoč in en paket pri zavarovanjih,… (srbski podnapisi)


 
 

50-year-old CARTOON TRIED TO WARN US ; naslova na žalost nisem našel

O nevarnosti komunizma/marksizma/luciferianizma/koorporativizma, kjer država/korporacija vse nadzira in kjer državljani nimajo osnovnih pravic/svoboščin. Kjer nimajo nadzora nad svojim življenjem, kjer nimajo svoje lastnine, kjer si nič ne pridelajo sami, kjer za vse poskrbijo ‘drugi’ (the others)… Pomislite, včasih je imel vsak deda svojo delavnico.. Kako bomo pa mi? Če bi temu pustili, da gre nemoteno naprej, bi… No, saj je že.. Veliko starejših je že odrinjenih na rob družbe; stlačeni so v dom za upokojence ali pa v mala stanovanja…

To dobimo, če verjamemo, “nič se vam ni potrebno truditi in naprezati, kar umirite se, bomo mi, ki smo za to usposobljeni in šolani, vse naredili namesto vas.” Kot prvo, človek ni nikoli dovolj usposobljen/šolan za neko reč, vedno je nekaj novega.. Kot drugo, kolikor so že usposobljeni ti ljudje, so večinoma preobremenjeni in imajo zelo malo časa. Naredijo torej kar je potrebno, za pogovor, poslušanje, osebni stik, pa enostavno ni časa niti energije niti volje.
  Kot tretje, o svojem otroku, na primer, ve največ njegov starš, ne vzgojiteljica v šoli ali socialna delavka; eni vedo nekaj, drugi drugo – potrebno je SO-DELOVANJE!, delovanje skupaj. Kot četrto, če se ne boste sami poskrbeli za svoje življenje, se tudi drugi ne bodo. “Če vam ni toliko mar, da bi se pobrigal za lastno hišo, da bi se pobrigali za Boga, za Resnico, za družino, soljudi, okolico,.. bo meni kot podjetju/korporaciji/multinacionalki toliko manj… Se oproščam… Oziroma se ne, z največjim veseljem vam bom izpil kri in pokradel vse kar imate…

Če se zdi ta risanka kot kapitalistična propaganda.. Mogoče je, mogoče ni. Vzemite pozitivna sporočila in se jih držite v svojem življenju, kar je slabega pa pustite oz. podajte pošteno kritiko… Vsak sistem ima vsaj zrno resnice v sebi.. kar je razumljivo, ker je bil na tem zrnu resnice zgrajen in je ker zrno resnice tisto, ki ljudi privlači..


 

Nori/žalostni svet..

“Pod Soncem ni nič novega”, bo že držalo, bo že držalo..

Adi Smolar: Neprilagojen (1994) (po toliko letih sem le dojel besedilo), Čuki: Poletna (1997), Tears for Fears: Mad world (1982), Thom Pace: Maybe (1979), John Lennon – Working Class Hero (1970),… Tudi tu smo malo v zaostanku, hehe..
 

Adi Smolar – Neprilagojen

Ko pamet so delili, jaz sem izvisel, zato nikol do zdaj posebne sreče nisem mel, namesto, da v povprečje skrit bi slepo šel naprej, jaz s svojo glavo mislim, pa me tolčejo po njej!

O, o, o, živeti je težko, vedno sem tepen, ker sem neprilagojen !

Se ti dobro bo godilo, če v življenju ti bo mar le za hrano in pijačo, za ženske in za dnar, če boš opozarjal, da svet ni prav narjen, presneto gor boš plaču, cepec neprilagojen!

Če rad bi mirno živu, del črede moraš bit, ko vsi kričijo, tudi ti moraš z njimi vpit, jaz pa to odklanjam, se to ne zdi mi prav, pa jih dobim na gobec, v želodec in po glav!

Če bi visoko rad prilezu, moraš sluzast bit, slabotne v drek potlačit, mogočnim lazit v rit, meni to se gravža, tega nikdar nisem znal, zato od raznih šefov dobivam jih po glav!

Če rad bi mel dost dnarja, treba je lagat in krast, resnica in poštenje nepotreben sta balast, mene pa, kretena, lagat in krast je sram, zato pa revščina me tepe, tepe iz dneva v dan!

Če te ustavijo organi, jim ne smeš težit, čeprav te gnjavijo brez veze, moraš tiho bit, bog ne daj, dab kakšno reku, da bi kaj gobcal, sem to naredu, pa sem dobu s pendrekom po glav!

Če hočeš v življenju svojem dobro skozi prit’, vsakemu se stanju moreš znat prlagodit’, če boš ubogal svojo vest in se načel držal, jih vse življenje, t’ko kot jaz dobival boš po glav’!

 
Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Nori/žalostni svet..’

Zlatko Sudac ~ Časi v katerih živimo

Ta čas je prenapolnjen s stvarmi. Do te mere smo siti stvari, da živimo v popolnem “neposluhu”. Ta subjektivizem, ta subjektivni racionalizem, če sem bolj točen. Mi smo v enem popolnem “neposluhu”, to pomeni, da nihče nobenega ne posluša. Danes nihče nobenega ne posluša: otroci se pritožujejo, da jih starši ne poslušajo, starši se pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo. (..) Profesorji se pritožujejo, da jih učenci ne poslušajo, učenci se pritožujejo, da jih profesorji ne poslušajo. Duhovniki se pritožujejo, da jih škofje ne posluša, škofje se pritožuje, da jih duhovniki ne poslušajo. Politiki se pritožujejo, da jih ljudje ne poslušajo, ljudje se pritožujejo, da jih politiki ne poslušajo. Nihče nobenega ne posluša.

Imam občutek, da gradimo Babilonski stolp in da nam je Bog vsem pomešal jezike. Zakaj se ne slišimo? Zaradi tega, ker vsakdo želi le sebe slišati. Vsakdo le sebe postavi v center dogajanja. Zakaj toliko razpada zakonov, ste se to kdaj vprašali? Kako razmišlja nek mladenič, ko gre v zakon? Tako razmišlja: “Ta žena me seksualno izpolnjuje, ona mi bo kuhala, prala, na stara leta ne bom sam, rodila mi bo otroke, z njo se bom socialno ustalil.” In ona razmišlja, kaj bo on njej dal: “Ta človek me seksualno privlači, on me bo zaščitil kot ženo, bo moj mož, z njim bom imela otroke, materialno me bo preskrbel, socialno bom zaščitena,..” In potem se čudijo, da zakon ne deluje. Zakaj ta mladenič ne razmišlja kaj lahko on nudi tej mladenki, in ona, kaj lahko njemu ponudi, “kako lahko njega osrečim, kako se lahko njemu darujem, kako lahko živim zanj, kako mu lahko polepšam življenje.” In on razmišlja, kako bo njej osrečil življenje. In že imamo raj na zemlji. Samo malo je potrebno izstopiti iz svojega egoizma. Preusmerit pozornost iz sebe na bližnjega, obrniti se proti drugemu.

(…)

The Nox ~ Mogoče boste nekega dne spoznali, da vaš način ni edini način

The Nox – Maybe one day you will learn, that your way is not the only way from gdrlmn on Vimeo.

Meni eden najbolj navdihujočih odlomkov..

Nadaljuj z branjem zapisa: ‘The Nox ~ Mogoče boste nekega dne spoznali, da vaš način ni edini način’

Korak za korakom

Tile reprezentančne tekme so vedno nekaj posebnega. Zdi se, kot da takšne reči potegnejo za seboj celotno državo. Da imajo v sebi karakter celotne države, s svojimi prednostmi in slabostmi. Zaradi tega je pri nas v Sloveniji tudi težje narediti odmeven uspeh na reprezentančnem nivoju, kajti vsa pogojenost in frustriranosti in “hlapčevstvo”, vse to je toliko bolj izrazito.

Posamično, na primer, nam gre izredno dobro. Imamo precej posameznikov, ki so bili “na vrhu sveta” – tudi dobesedno, izven športa, alpinisti (1990, Andrej in Marija Štremfelj). Bojan Križaj, Rok Petrovič, Špela Pretnar, Urška Hrovat, Jure Košir, Primož Peterka, Rok Benkovič, Petra Majdič, Tina Maze, Jolanda Čeplak, Primož Kozmus, Iztok Čop, Rajmond Debevec, Pegan, Petkovšek,… Zdi se, da je dovolj že majhna skupina ljudi, ki okoli sebe zbere uspešen strokovni štab in to celo zadostuje v panogah, kjer ni kakšne pretirane tradicije, npr Kozmus, Majdič, Čeplak. In ker je malo ljudi, pogojenost in navlaka naroda ne pride še toliko do izraza.

Manjši pritiski in pričakovanja, je pa tudi manjša identifikacija naroda s temi posamezniki. Težko se, na primer, te ljudi vzame za soje. Ko je zmagoval Primož Peterka, je težko reči, “mi smo zmagali”, “mi smo jih premagali”, “mi smo najboljši”. Je bilo nekaj veselja, ker je pač “naš” in iz “naše” države, po naših žilah se preteka skupna kri, iz naših jezikov se slišijo podobne besede in po našem umu hodijo podobne misli in pogojenosti. Lahko se skupaj s temi posamezniki veselimo, vendar ni nikoli, “mi smo zmagali”. Ne, on je zmagal, mi se pa kvečjemu veselimo z njim – in to se ne bo spremenilo.
 

Ko pa igra reprezentanca? Ti so naši, z reprezentanco pa diha celotna država, reprezentanca je postala “jaz” oz. “mi”. “Mi smo zmagali”, “kolk dobr smo igrali”.. Mogoče ne ravno vedno, še vedno znajo biti oni, vendar se že lažje identificiramo z njimi, lažje vidimo sebe v njih, sebe individualno in sebe kot narod. In zaradi tega, ker se toliko ljudi lažje identificira s to reprezentanco, zaradi tega je reprezentanca toliko bolj odsev naroda. In to se vidi tako v organizaciji, kot v igralcih in pristopu.

In če pogledamo našo košarkaško reprezentanco, kot neko poosebljanje naroda, kot neko glavnino naroda… Zakaj ravno košarka, saj so bili tudi drugi uspešni, na primer rokometaši (srebrni na domačem evropskem leta 2004) in pa hokejisti, ki so se prebili v skupino A – zakaj ravno košarka? Ker je reprezentanca vedno po imenih in individualnih kvalitetah mad najboljšimi, vedno smo si zaslužili evropski in svetovni vrh, pa tega nismo nikoli dosegli. Vprašanje je, ali si upamo biti najboljši ali vsaj v svetovnem vrhu? Ali si upamo vzeti to, kar nam pripada? Si upamo biti med elito in sem pa tja tudi na samem vrhu Evrope/sveta? Ali pa bomo že prej sami sebi onemogočili, da bomo to dosegli?

Slabi odnosi med vodstvenimi delavci v zvezi, slab strokovni štab, nepovezanost med igralci, vse temeljilo na odnosu ‘za nas je dovolj le, da se prikažemo na igrišču’ in bomo zmagali. Ali pa ko se vse to zdi v redu, se zgodijo kakšni čudeži, kot je “EP 2005 – v predtekmovanju tri suverene zmage (tudi proti kasnejšim prvakom Grkom), nato v četrtfinalu presenetljiv poraz proti Nemčiji. EP 2007 – četrtfinalni poraz proti Grčiji (še dve minuti do konca je prednost znašala kar 12 točk).”

In tako se učimo, tako stopamo stopničko za stopničko, izboljšavamo pristop, se učimo; tako igralci, kot strokovni štab, kot zveza in kot cel narod. Takšne in drugačne nianse, ki so več ali manj predpostavke, “si pač vidnejše uvrstitve ne zaslužimo. Mi kot Slovenija že ne, smo premajhni in premalo sposobni in nimamo dovolj denarja” in ne vem kaj se vse še plete v podzavesti naših glav. Stopničko za stopničko, da se nekako navadimo na vse stopnje, na vsa predtekmovanja, in vse osmine-finala (ko/če so), in na vsa četrtfinala in na vsa polfinala.. Bog ne daj, da bi naredili kakšen preskok; recimo iz prejšnjega najboljšega rezultata, ki je bil četrtfinale, preskok direktno na finale in naslov, npr. EP 2009. Ne, potrebno se je ustaviti še v polfinalu, pa četudi po malo čudnih poteh, “čudnem sojenju”. In ravno tako v tekmi za tretje mesto. “Ne, ne, medalje pa mi nočemo, ne še, moramo se najprej navaditi na polfinale in 4. mesto (poraz v polfinalu in v tekmi za 3. mesto). Potem na 3. mesto (poraz v polfinalu in zmaga v tekmi za 3. mesto), potem na pod-prvaka (zmaga v polfinalu in poraz v finalu) in šele nato bomo zreli za prvaka (zmaga v finalu in v pol-finalu).” Potem, ko bomo šli čez vse možne stopničke, šele nato si bomo zaslužili tudi naslov, četudi nam ta na nek način že od nekdaj “pripada”.
 

Torej, po tej formuli danes sledi poraz, ker v četrtfinalu na svetovnih prvenstvih še nismo bili, in si ne smemo dovoliti, da bi to stopničko kar preskočili***. Verjetno bo danes tekma, v kateri bomo za razred boljši večji del srečanja, potem bomo pa na koncu, malo zaradi sodnikov, veliko zaradi sebe, zapravili lepo prednost kakšnih 9ih točk. In potem bomo spet vsi veseli in tožili nad nepravičnim sojenjem in o tem, kar je vse šlo narobe. Ker nam to, kot hlapcem in mučenikom, očitno prinaša več veselja in zadovoljstva, kot pa če bi se že kar takoj uvrstili v polfinale.

No… To je zgolj eden od možnih scenarijev, v katerega se kar dobro vživite in ga izživite (in potem pozabite) – kar zdajle, še pred tekmo, da tega ne bo potrebno tudi dejansko izkusiti danes zvečer.. ;-)
 

*** če pogledamo podrobno, smo eno stopničko na svetovnih prvenstvih že preskočili; na prvem našem svetovnem prvenstvu leta 2006, prejšnje prvenstvo (svetovna prvenstva v košarki so ravno tako na 4 leta), smo se že takoj uvrstili v osmino-finala (namesto da bi izpadli že v skupinskem delu, saj je bilo to naše prvo prvenstvo).

Zunanje povezave:

 

Pa smo spet tam

Mogoče je malo čudno, da molk prekinem ravno na takšen način, a naj bo kljub vsemu. S tole našo košarkaško reprezentanco smo si precej na ti, veliko bolj kot pa z nogometno. Je neka vez med nami – že od nekdaj. Predvsem zaradi tega, ker so vedno favoriti, pa nikoli do sedaj (razen zadnjega EP) ni bilo kaj prida od njih.

Včasih se sprašujem, te izjave po tekmah in novinarske konference; kako se igralci v resnici počutijo? Jim je to v breme in kot neka obveznost? Je to spodbuda za nadaljnje tekme ali bolj izgubljanje energije? Kako bi jaz kot igralec odgovoril na takšna vprašanja? Kako jaz kot igralec odgovorim na vprašanja?

Pa se vživimo v okoliščine; visoka zmaga nad Avstralijo v osmini finala svetovnega prvenstva v Turčiji, pred nami pa naslednja visoka ovira – Turki, domačini, po sedaj prikazanem na prvenstvu eni izmed favoritov. Slovenija je že med osem najboljših, do zgodovinskega preboja med najboljše štiri in boja za medalje na svetovnem prvenstvu, oddaljeni le eno tekmo; dvomilijonska država, a košarkarsko izjemno močni, vedno po imenih med najboljšimi, a nikoli po rezultatih.. Naš pogovor se je odvijal takole:
 

Visoka zmaga nad Avstralijo. Kje je bil ključ uspeha?
“Ja, dobra in lepa zmaga, ni kaj. Zdelo se je precej lahko, vendar verjemite mi, nobena tekma (na prvenstvu) ni lahka, vsaka ima svoje izzive, tudi če ob polčasu vodiš za 20 pik proti na papirju kolikor toliko enakovredni reprezentanci. Pripravili smo se odlično, od vsega začetka smo vedeli kaj hočemo in po kaj smo prišli in igrali zbrano celotno tekmo, kjer je vsaka žoga pomembna – in to je edino pravilno, le na takšen način je možno zmagovati.”

Morda pri vas tega ni videti, vendar je doma evforija na vrhuncu, navijači vas vidijo že v finalu. Kaj rečete na to?
“Finale? Kaj je to? Za nas je pomembna le naslednja tekma s Turčijo. So močan nasprotnik, gladko premagovali svoje nasprotnike, na to prvenstvo so se pripravljali od leta 2004 naprej, in sedaj po takšnih predstavah, imajo upravičeno visoka pričakovanja. A tudi mi smo marsičesa sposobni, tudi mi čakamo na kakšno vidnejšo uvrstitev na velikih tekmovanjih že dolgo časa. Torej, tudi za nas je to zelo pomembna tekma. Ne bojimo se nikogar, sploh pa ne s takšno igro in pristopom, kot smo ga pokazali v zadnjih tekmah.”

Pa vendarle, če premagate Turčijo, ste že med najboljšimi štirimi na svetovnem prvenstvu..
“Hja, če že moram odgovoriti na to vprašanje, bi bilo izredno lepo. A če vam iskreno povem, si tega niti ne znam predstavljati kako bi bilo – če bi igrali v (pol)finalu na svetovnem prvenstvu. Zavedamo se, da bi bil to izredno dober občutek, da bi spravili državo na noge, da bi marsikomu povrnili upanje in dali razlog za veselje in svetlejšo prihodnost, pa tudi sami zase bi si prigarali tisto, kar nam je toliko časa uhajalo iz rok. Veste kako je to, ko veš da si nečesa sposoben, a vendar ti je bilo to vedno (do sedaj) odvzeto, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov – in sedaj je pred nami nova priložnost, nova možnost. Naučili smo se veliko, marsikaj spremenili, marsikaj izboljšali, tako mi kot strokovni štab in verjetno tudi vi novinarji in navijači, sedaj bomo pa videli, če bo to zadosti.. (Pol)finale? Ja, verjetno bi se počutili kot bi bili v nebesih, bili v neke vrste nirvani, ekstazi…. Ampak, če povem po pravici, si tega ne morem živo predstavljati, tega ne morem občutiti v srcu ali v telesu. Ostaja le kot neka lepa, a hkrati oddaljena, ideja v glavi.. Kot da ne bi verjel, da smo kaj takšnega v resnici sposobni, kot da bi bilo preveč veličastno, če bi se to dejansko zgodilo………… …… ………. …….. No, pustimo sedaj to….. … … ……. Za nas je pomembna le sredina tekma s Turčijo, pomembna tako kot vse druge. Glavno je, da imamo pravilen pristop, da gremo odločno in borbeno v igro, pokažemo kaj znamo in česa smo se naučili, ter da na parketu pustimo telo, srce in dušo. Kakšen rezultat bo na koncu in kaj bo to prineslo… No… To bomo pa videli v.. oziroma, nič, nas zanima le tekma in edino ta je pomembna. Ostalo se bo pa že uredilo..”

Hvala vam za pogovor.
“Hvala vam!..”