Archive for the 'ŽŽ-Ostalo' Category

Tile reprezentančne tekme so vedno nekaj posebnega. Zdi se, kot da takšne reči potegnejo za seboj celotno državo. Da imajo v sebi karakter celotne države, s svojimi prednostmi in slabostmi. Zaradi tega je pri nas v Sloveniji tudi težje narediti odmeven uspeh na reprezentančnem nivoju, kajti vsa pogojenost in frustriranosti in “hlapčevstvo”, vse to je toliko bolj izrazito.

Posamično, na primer, nam gre izredno dobro. Imamo precej posameznikov, ki so bili “na vrhu sveta” – tudi dobesedno, izven športa, alpinisti (1990, Andrej in Marija Štremfelj). Bojan Križaj, Rok Petrovič, Špela Pretnar, Urška Hrovat, Jure Košir, Primož Peterka, Rok Benkovič, Petra Majdič, Tina Maze, Jolanda Čeplak, Primož Kozmus, Iztok Čop, Rajmond Debevec, Pegan, Petkovšek,… Zdi se, da je dovolj že majhna skupina ljudi, ki okoli sebe zbere uspešen strokovni štab in to celo zadostuje v panogah, kjer ni kakšne pretirane tradicije, npr Kozmus, Majdič, Čeplak. In ker je malo ljudi, pogojenost in navlaka naroda ne pride še toliko do izraza.

Manjši pritiski in pričakovanja, je pa tudi manjša identifikacija naroda s temi posamezniki. Težko se, na primer, te ljudi vzame za soje. Ko je zmagoval Primož Peterka, je težko reči, “mi smo zmagali”, “mi smo jih premagali”, “mi smo najboljši”. Je bilo nekaj veselja, ker je pač “naš” in iz “naše” države, po naših žilah se preteka skupna kri, iz naših jezikov se slišijo podobne besede in po našem umu hodijo podobne misli in pogojenosti. Lahko se skupaj s temi posamezniki veselimo, vendar ni nikoli, “mi smo zmagali”. Ne, on je zmagal, mi se pa kvečjemu veselimo z njim – in to se ne bo spremenilo.
 

Ko pa igra reprezentanca? Ti so naši, z reprezentanco pa diha celotna država, reprezentanca je postala “jaz” oz. “mi”. “Mi smo zmagali”, “kolk dobr smo igrali”.. Mogoče ne ravno vedno, še vedno znajo biti oni, vendar se že lažje identificiramo z njimi, lažje vidimo sebe v njih, sebe individualno in sebe kot narod. In zaradi tega, ker se toliko ljudi lažje identificira s to reprezentanco, zaradi tega je reprezentanca toliko bolj odsev naroda. In to se vidi tako v organizaciji, kot v igralcih in pristopu.

In če pogledamo našo košarkaško reprezentanco, kot neko poosebljanje naroda, kot neko glavnino naroda… Zakaj ravno košarka, saj so bili tudi drugi uspešni, na primer rokometaši (srebrni na domačem evropskem leta 2004) in pa hokejisti, ki so se prebili v skupino A – zakaj ravno košarka? Ker je reprezentanca vedno po imenih in individualnih kvalitetah mad najboljšimi, vedno smo si zaslužili evropski in svetovni vrh, pa tega nismo nikoli dosegli. Vprašanje je, ali si upamo biti najboljši ali vsaj v svetovnem vrhu? Ali si upamo vzeti to, kar nam pripada? Si upamo biti med elito in sem pa tja tudi na samem vrhu Evrope/sveta? Ali pa bomo že prej sami sebi onemogočili, da bomo to dosegli?

Slabi odnosi med vodstvenimi delavci v zvezi, slab strokovni štab, nepovezanost med igralci, vse temeljilo na odnosu ‘za nas je dovolj le, da se prikažemo na igrišču’ in bomo zmagali. Ali pa ko se vse to zdi v redu, se zgodijo kakšni čudeži, kot je “EP 2005 – v predtekmovanju tri suverene zmage (tudi proti kasnejšim prvakom Grkom), nato v četrtfinalu presenetljiv poraz proti Nemčiji. EP 2007 – četrtfinalni poraz proti Grčiji (še dve minuti do konca je prednost znašala kar 12 točk).”

In tako se učimo, tako stopamo stopničko za stopničko, izboljšavamo pristop, se učimo; tako igralci, kot strokovni štab, kot zveza in kot cel narod. Takšne in drugačne nianse, ki so več ali manj predpostavke, “si pač vidnejše uvrstitve ne zaslužimo. Mi kot Slovenija že ne, smo premajhni in premalo sposobni in nimamo dovolj denarja” in ne vem kaj se vse še plete v podzavesti naših glav. Stopničko za stopničko, da se nekako navadimo na vse stopnje, na vsa predtekmovanja, in vse osmine-finala (ko/če so), in na vsa četrtfinala in na vsa polfinala.. Bog ne daj, da bi naredili kakšen preskok; recimo iz prejšnjega najboljšega rezultata, ki je bil četrtfinale, preskok direktno na finale in naslov, npr. EP 2009. Ne, potrebno se je ustaviti še v polfinalu, pa četudi po malo čudnih poteh, “čudnem sojenju”. In ravno tako v tekmi za tretje mesto. “Ne, ne, medalje pa mi nočemo, ne še, moramo se najprej navaditi na polfinale in 4. mesto (poraz v polfinalu in v tekmi za 3. mesto). Potem na 3. mesto (poraz v polfinalu in zmaga v tekmi za 3. mesto), potem na pod-prvaka (zmaga v polfinalu in poraz v finalu) in šele nato bomo zreli za prvaka (zmaga v finalu in v pol-finalu).” Potem, ko bomo šli čez vse možne stopničke, šele nato si bomo zaslužili tudi naslov, četudi nam ta na nek način že od nekdaj “pripada”.
 

Torej, po tej formuli danes sledi poraz, ker v četrtfinalu na svetovnih prvenstvih še nismo bili, in si ne smemo dovoliti, da bi to stopničko kar preskočili***. Verjetno bo danes tekma, v kateri bomo za razred boljši večji del srečanja, potem bomo pa na koncu, malo zaradi sodnikov, veliko zaradi sebe, zapravili lepo prednost kakšnih 9ih točk. In potem bomo spet vsi veseli in tožili nad nepravičnim sojenjem in o tem, kar je vse šlo narobe. Ker nam to, kot hlapcem in mučenikom, očitno prinaša več veselja in zadovoljstva, kot pa če bi se že kar takoj uvrstili v polfinale.

No… To je zgolj eden od možnih scenarijev, v katerega se kar dobro vživite in ga izživite (in potem pozabite) – kar zdajle, še pred tekmo, da tega ne bo potrebno tudi dejansko izkusiti danes zvečer..
 

*** če pogledamo podrobno, smo eno stopničko na svetovnih prvenstvih že preskočili; na prvem našem svetovnem prvenstvu leta 2006, prejšnje prvenstvo (svetovna prvenstva v košarki so ravno tako na 4 leta), smo se že takoj uvrstili v osmino-finala (namesto da bi izpadli že v skupinskem delu, saj je bilo to naše prvo prvenstvo).

Zunanje povezave:

• Še vedno imamo sanje