Archive for the 'ŽŽ-Ostalo' Category

Page 2 of 2

Svetloba in tema

Bashar:

* Imam tudi vprašanje, o tem, ko ste rekli, da smo na pragu (threshold) sprememb in..
+ Seveda, čez to greste izredno hitro.
* Ampak zdi se, da je še vedno veliko nasilja..
+ Da.
* ..in bereš časopise in se ne vidi, da so velike spremembe..
+ V redu. Še enkrat. Še enkrat. Še enkrat. Prosim, prosim. Bodite pozorni: “Bližje kot ste svetlobi, več teme se bo pojavilo.” Ali nisem to rekel ravno malo pred tem.
* Da.

Zakaj bi vam bilo potem presenetljivo, da vidite več nasilja, ki prihaja na površje? Zamisel (idea) je, še enkrat, da ko se približujete pragu, dajete sebi priložnost, da spravite vse stare stvari iz svojega sistema. Ampak če jih hočete dati iz sistema, jih morate najprej dati pred seboj na mizo. Morate videti kaj se dogaja, da lahko vidite, da lahko naredite razliko in naredite spremembo. Ampak če hočete narediti to spremembo, morate vedeti, kaj sploh spreminjate. In da veste, kaj spreminjate, morate videti več tega, kar ste skrivali pod mizo. Tako da, bližje kot ste svetlobi, bolj ste sposobni DOVOLITI temi, ki je bila zatirana, da pride na površje. Tako da, seveda, sprva se bo zdelo, da je več negativnosti, več nasilja.. vse dajete ven na odprto, da lahko res končno, končno, vidite kakšne so možnosti, svetle in temne, in sebi dovolite, da izberete realnost, ki jo resnično imate rajši. Ampak to je znak (symptom) rasti, znak sprememb, da bo vse tam; ne le ena stran – vse mora biti tam, da se lahko spremembe v RESNICI zasidrajo (sink in). Ali vam je to razumljivo?

* Da.
+ V redu.. To pravite z nekaj zadržanosti.. Zakaj vam to ni navdušujoče? Zakaj tega ne definirate kot navdušujoče, vedoč, da je to znak, da prihajate bližje prečkanju praga, namesto da gledate na to, kot da je nekako nekaj narobe?
* Zato ker čutim to kar pravite, in temu verjamem na globalnem nivoju. Ampak v vsakdanjosti, ko govoriš z ljudmi s katerimi delaš, katere srečaš, in se na vso moč trudijo (struggling).. Niso.. Niso.. Niti se ne sprašujejo, kaj šele, da bi iskali odgovore.
+ Ja in?
* V tem ne vidim veliko rasti.
+ In? Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil. Veste.
* Večina se ne bo.
+ “Vsak na vašem planetu se ne bo spremenil.” In verjetno niti ne bo večina, ki se bo. To ne bo ustavilo zamisli prehoda. Če v vašem umu potrebujete večino, da greste v svetlobo, da se cel svet spremeni, mogoče le ne razumete fizike.
* Mogoče.

Zamisel je ta. Pozitivna energija je strnjena (integrated) in geometrijsko močna v tej smeri. Negativna energija je ločena (segregated) in v tem smislu, je potrebno manj ljudi v pozitivnem, da odtehta število ljudi, ki ostanejo v negativnem. To je zamisel za frazo, ki obstaja v vaši družbi, o 144.000. Prav tako pomeni veliko drugih stvari. Ampak bistvo je, da če dejansko imate le 144.000 posameznikov, vibrirajoč nad določenim frekvenčnim območjem na vašem planetu, na pozitivni energijski podlagi, bo teh 144.000 dejansko energijsko odtehtalo ostalih nekaj milijard, ki bodo lahko še vedno v negativnosti. Ker nekaj milijard ne deluje kohezijsko (kohezija; sila, ki privlači molekule iste snovi), medtem ko 144.000 delujejo geometrijsko kohezijsko in v tem smislu njihova energija popolnoma prevlada ostalo milijardo posameznikov, ki ne deluje kohezijsko. Ali vam to pomaga razumeti proces?

* Da.
+ Potem si vzemite k srcu. V redu?
* V redu.

Zapomnite si, da ko se premaknete (shift) in spremenite delček za delčkom, dan za dnem, dobesedno v novo realnost vsak trenutek. V končni fazi (ultimately), res, boste le, v končni fazi, ne sedaj, ampak v končni fazi, videli le tiste, ki delujejo na podobnem nivoju kot vi. Ampak populacija sveta lahko da ne bo enaka, v tej novi resničnosti. Razumete? Ali vam to pomaga?

* Da.
+ V redu. Hvala
* Hvala vam.

 


Bashar – Light and Dark

Glasba in življenje

Alan Watts:

V glasbi ne narediš zaključek kompozicije kot bistvo kompozicije. Če bi bilo temu tako, bi bili najboljši skladatelji tisti, ki igrajo najhitreje. In bili bi skladatelji, ki bi pisali le zaključke. Ljudje bi šli na koncert, da slišijo le en trčen akord, saj to je konec.

Ampak tega ne vidimo kot nekaj, kar nam prinese naša vzgoja v vsakdanje življenje. Imamo sistem šolanja, ki nam da popolnoma drugačen vtis. Vse je ocenjeno. In kar naredimo je, da damo otroka v koridor tega ocenjevalnega sistema. “Pridi, mucek, mucek.” In gre v vrtec, in to je super stvar, ker ko končaš to, greš v prvi razred. In potem, “dajmo,” prvi razred vodi v drugega in tako naprej, in končaš osnovno šolo, greš v srednjo šolo, in drvi, stvar prihaja. Potem moraš iti na univerzo in nato na podiplomski študij in ko si končal s tem, greš ven in se pridružiš svetu. “Uwawaaaa.”

Potem greš v eno sranje (racket), kjer prodajaš zavarovanje. In imajo to kvoto, ki jo moraš izpolnit. In izpolniti moraš to, in ves čas, ta stvar prihaja, prihaja, prihaja, ta velika stvar, uspeh za katerega delaš. Potem ko se nekega dne zbudiš, 40 let star, rečeš: “Moj Bog, prispel sem. Tam sem!” In ne počutiš se nič drugače, kot si se vedno počutil, in občutiš kot manjše razočaranje, ker občutiš vse skupaj kot prevaro in res je bila prevara, strašna prevara. Naredili so, da si vse zamudil.

Življenje si predstavljamo z analogijo potovanja, z romanjem, ki ima resen namen na koncu in stvar je priti do tega konca; uspeh ali karkoli že je, mogoče nebesa, potem ko si že mrtev. Ampak zgrešili smo celotno bistvo; bila je glasbena stvar in morali bi peti ali plesati, medtem ko glasba igra.

Svami Vivekananda ~ Moč in tišina

ažurirano: 05. april, 2012
 

(Moč in tišina – Svami Vivekananda (Power and Repose))

(iz posnetkov Lillian Montgomery, 1955) Svami Vivekananda je bil popolnoma drugačen od vsega, kar smo poznali v Ameriki. Celo življenje sem poslušala, tako se mi zdi, o moči in tišini. In prvič ko sem to videla, je bilo v prisotnosti svamija Vivekanande.

Šla sem v Vedanta hišo in sedla na sprednji sedež, da ne bi kaj zamudila. Svami je vstopil skozi stranska vrata in nenadoma sem vedela, da je nekaj izrednega na njem. Bil je zelo skromen, zelo miren in vstopil ter šel do svojega mesta na govorniškem odru. Toda bilo je nekaj na tej prisotnosti, da nisi mogel odvrniti pogleda iz njega, in očaral te je. Ko je sedel na stol, njegova glava, je bila najpopolnejša, kar sem jih kdaj videla. Bila je v popolni drži. Zdelo se je, da je iz njega žarela moč. Bila sem očarana. Videti je bil kot živeči Buda, videti je bil čisto drugače od katerekoli osebnosti, kar sem jih kdaj videla. Posledično je vstal, da bo spregovoril. Glas je bil nenavaden; mil, odmevajoč, a z veliko čistostjo. Medtem ko je govoril, sem dobila občutek, kot da je tančica padla iz mojih oči; ker ti je dal popolnoma drugačen vtis osebnosti, dal ti je popolnoma drugačen vtis, medtem ko je govoril, o odnosu posameznika do božanskega.

Spomnim se, ko sem ga pogledala; zdelo se mi je, da je za njim ocean zavesti, in na nek način ni bilo meja tej osebnosti. Njegovo zavedanje je bilo v njegovi notranjosti. Ko vidimo ljudi, jih vidimo omejene, ker je njihova zavest omejena na telo. Pri svamiju Vivekanandi se mi je zdelo, da je bil za njim ta ocean zavesti in na nek način je to poudarilo in žarelo skozi njegove besede. Medtem ko je Vivekananda govoril, je bila čistost te osebnosti tako velika, da se mi je zdelo, da je v njem odsevana božanskost. Bilo je, kot da je njegov um čisto jezero, ki odseva božansko svetlobo.

Svami Vivekananda; občutek jaza se je razširil v nekaj, kar je prostrano, veliko in zelo zelo čisto in zelo zelo daleč. Ker je enostavno prodrlo v notranjost in tam prebudilo nekaj, česar pred tem tam nikoli ni bilo. Nekje je rečeno, da zunaj nikoli ne vidiš nečesa, česar ni znotraj. In mislim, da je verjetno njegova velika moč bila v tem, da je zaznal božansko v vseh oblikah. Zaznal jo je do take mere, da jo je prebudil v obiskovalcih, v svojih poslušalcih, medtem ko je govoril. Druge govornike, ki sem slišala, in slišala sem najboljše, govorijo s stališča vere, da imajo vero v božansko in vse to. Začela sem spoznavati, da ta človek govori iz nečesa kar živi. Da je vsaka beseda, ki jo je spregovoril, prišla iz stanja uresničitve, takšne uresničitve, katere si navadni ljudje ne moremo zamisliti.

Mesec dni preden sem prišla v kontakt s svamijem, je pisal gospodični MacLeod, ne vem če veste kdo je. Ja. Rekel je: “Bolj in bolj čutim, da me vleče v nirvano.” O njej je govoril kot o nenavadni in čudoviti. In dve leti kasneje je umrl in sestra Nivedita je rekla, da je bolj in bolj, v njegovi prisotnosti, čutila, da stoji na obali oceana bleščeče svetlobe.

 

Miroljubni bojevnik

Miroljubni Bojevnik (Peaceful Warrior)Film Miroljubni bojevnik (Peaceful Warrior) je zelo lep film za dvig zavesti in nazoren prikaz življenjskih resnic. Priporočam ga predvsem ljudem z velikimi življenjskimi pričakovanji; vsem mladim, športnikom, uspešnim podjetnikom,.. Oziroma vsem ljudem, ki mislijo, da rabijo (le še eno) stvar/osebo/dogodek, da bodo do konca življenja srečni.

Najbolj me je pri tej zgodbi navdušilo to, da je Dan študent, ki ima VSE; dobro telo, veliko denarja, uspešen je v šoli, veliko prijateljev, punce ga obožujejo,.. A kljub vsemu ga nekaj globoko v sebi muči, čez dan si tega ne prizna, ponoči pa zaradi tega težko spi. V iskanju odgovorov naleti na človeka, ki mu razkrije modrosti življenja. Sledi nekaj citatov iz filma, razdeljenih po tematikah:

Pot je cilj

Smisel vsega mojega življenja je v tistih 20 sekundah pred sodniki, da mi podelijo zlato kolajno. Hočeš vedeti, kaj bi si o meni mislil moj oče, če bi se to zgodilo? Hočeš vedeti, kako bi se spremenilo moje celotno življenje? Kako bi bile vse trenutne težave nepomembne? Dobil bi vse, kar bi hotel. Bil bi srečen.

* Ko sva hodila, si bil ves čas vznemirjen in vesel.
+ Ja, ker sem mislil, da bom nekaj videl!
* Bil si kot otrok na božično jutro. Še sam si rekel tako. Zaradi tega si se vso pot dobro počutil.
+ Ker sem pretekle tri ure čakal, da bom videl to čudovito stvar.
* Kaj pa se je spremenilo?
+ Tu ni ničesar razen tega kamna!
* Verjetno bi ti moral to povedati, preden sva krenila na pot, kaj?

Potovanje je tisto, kar nam prinaša srečo, ne cilj.

Navlaka v glavi

Ljudje niso to, kar razmišljajo. Mislijo, da so, in to jim povzroča vse vrste žalosti.

Razum je samo refleksni organ. Na vse se odziva. Vsak dan ti napolni glavo z milijoni naključnih misli. Nobena od teh misli ne razkrije o tebi prav nič več kot pega na konici nosu.

Smeti so tu gori (v glavi). To je prvi del tvojega treninga, da se naučiš, kako se znebiti vsega, česar ne potrebuješ tu notri.

Skoraj vse človeštvo delijo tvoje občutke, Dan. Če ne dobiš tistega, kar hočeš, trpiš. In celo tedaj, ko dobiš točno to, kar hočeš, kljub temu trpiš, ker tega ne moreš zadržati za vedno.

Ranljivost in nadzor

Bistvo bojevnika ni v popolnosti ali zmagi ali neranljivosti. Bistvo je v popolni ranljivosti. To je edini resnični pogum.

Predaš se samo nečemu česar nisi in ne boš nikoli imel – nadzoru. Sprejmi, da ne nadzoruješ tega, kar se ti bo zgodilo.

Odgovore išči znotraj sebe

Začeti moraš zastavljati boljša vprašanja.

Vsak ti govori, kaj počni in kaj je dobro zate. Nočejo, da iščeš svoje odgovore. Radi bi, da verjameš njihovim. Jaz hočem, da nehaš zbirati informacije zunaj sebe in jih začneš zbirati iz svoje notranjosti. Ljudje se bojijo tega, kar imajo v sebi, a to je edini kraj, kjer bodo kdajkoli našli, kar potrebujejo.

Moč/življenje je v sedanjem trenutku, TUKAJ in ZDAJ

Znebi se navlake. Navlaka je vse, kar te ovira pri edini stvari, ki je pomembna, pri tem trenutku. Tukaj. Zdaj.

Nisi v sedanjosti, ne živiš.

Ta trenutek je edino kar imaš.

In ko boš resnično tukaj in zdaj, boš presenečen nad tem, kaj lahko storiš in kako dobro.

Ko postaneš bojevnik, se naučiš meditirati pri vsakem dejanju.

Kje si, Dan? Tukaj. V katerem času? Zdaj. Kaj si? Ta trenutek.

Ostale modrosti bojevnika

Bojevnik deluje. Le tepec se upira.

Življenje je izbira. Lahko izbereš da si žrtev ali vse ostalo kar želiš biti.

+ Ne vem, kaj naj zdaj storim.
* Prvo spoznanje bojevnika.
+ Kaj?
* Da NE VE.

Znanje ni isto kot modrost. Modrost je delovanje.

+ Treniram sedem dni na teden, 50 tednov na leto.
* Zakaj tako veliko?

Paradoks. Življenje je skrivnost. Ne zapravljaj časa s tem, da ga skušaš razumeti.

Sprememba. Vedi, da nič ne ostane enako.

* Si srečen?
+ Kaj ima sreča opraviti s čimerkoli?
* Vse.
+ Moj oče ima obilo cvenka, šolo delam z levo roko, same desetke dobivam. Imam krasne prijatelje, v odlični formi sem in sam spim samo takrat, ko to hočem.
* Zakaj torej ne moreš ponoči spati?

Bolj počasi jej. Mogoče boš kaj okusil.

Smrt ni žalostna. Žalostno je to, da večina ljudi sploh ne živi.

 

Steve Jobs: Ostanite lačni, ostanite norčavi

Po novem je govor preveden v slovenščino, podnapisi pa so tudi integrirani v video na youtub-u. (Iz googla, kjer je imel preko 100.000 ogledov, so ga zbrisali zaradi “kršitve avtorskih pravic” oz. nekaj takšnega.) Govor je odličen, tudi zaradi tega, ker gre za v svetu zelo uspešnega človeka, in je lepo videti, da živi oz. je iz svojih, tudi precej grenkih, življenjskih preizkušenj potegnil določene Modrosti. Čeprav ne vem, koliko tega dejansko živi..

O povezovanju točk/dogodkov, o zaupanju intuiciji in srcu, o zaupanju v življenje:

Kajti verjeti, da se bodo točke v življenju povezale, ti bo dalo zaupanje, da slediš svojemu srcu četudi te vodi stran od dobro znane poti, in to bo naredilo vso razliko.

Ne dopusti, da te glas mnenja drugih odtegne od tvojega notranjega glasu, in najpomembnejše, imej pogum, da slediš svojemu srcu in intuiciji. Nekako že vesta, kar si resnično želite postati. Vse ostalo je postranskega pomena.

O življenjskih lekcijah:

Takrat se je zdelo kot zdravilo slabega okusa vendar se mi zdi, da ga je pacient potreboval. Včasih vas bo življenje udarilo v glavo s kosom opeke. Ampak ne izgubite vere.

Imej rad tisto kar delaš ali pa najdi način kako opravljati neko delo, da ti bo v zadovoljstvo. Če še nisi našel, išči naprej, ne zadovolji se z nečim kar ti ne ustreza. Stara modrost potrpeti, tu ne deluje:

Vaše delo bo izpolnjevalo velik del vašega življenja in edini način, da ste resnično zadovoljni je, da počnete tisto, kar je za vas enkratno delo – dobro delo. In edini način, da opravljate dobro delo je, da ljubite tisto, kar počnete. Če ga še niste našli, iščite naprej in se ne ustalite. Kot pri vseh srčnih stvareh boste vedeli in začutili, ko ga najdete.

Vsak bo nekega dne umrl, potrebno se je zavedati tega. Zakaj bi torej metali čas in energijo nekam, kamor nam ne ustreza, zakaj bi živeli življenje nekoga drugega. Pri tem nam koristi vprašanje:

Če bi bil danes moj zadnji dan mojega življenja, ali bi storil karkoli od tega, kar nameravam početi danes?

Kajti skoraj vse – vsa zunanja pričakovanja, ves ponos, ves strah pred osramočenjem ali porazom in neuspehom – vse te reči odpadejo pred obličjem smrti – in pusti le tisto, kar je bilo zares pomembno. Zavedanje, da ‘boš umrl’, je najboljši način, ki ga poznam, da se izogneš pasti, ki te vodi k razmišljanju, da imaš kaj izgubiti. Si že gol. Zato ni nobenega razloga, da ne bi sledil svojemu srcu.

Ko se človek/znanost zapre v dogme, ko misli da je že vse pogruntal in ve vse kar je za vedeti, tedaj je konec z njim. Zato ostani večni začetnik, večni otrok. Ali povedano drugače:

Ostanite lačni. Ostanite norčavi.

 

Celotni govor

(Steve Jobs 12 Junij, 2005 – univerza Stanford)Hvala. Počaščen sem da sem danes tukaj z vami ob slavju ene najboljših univerz na svetu. Po pravici povedano, nikoli nisem diplomiral in to je najbližje, kar sem prišel. Danes bi vam rad povedal tri zgodbe iz mojega življenja. To je to. Nič takega. Samo tri zgodbe. Prva zgodba govori o povezovanju točk.

Zapustil sem Reed Kolidž že po prvih šest mesecih, vendar sem ostal tam kot kapljica nadaljnjih 18 mesecev, preden sem dokončno opustil šolanje. Zakaj sem torej zapustil kolidž? Začelo se je še preden sem se rodil. Moja biološka mati je bila mlada neporočena diplomirana študentka, ki se je odločila, da me bo dala v posvojitev. Prepričana je bila, da naj bi me posvojili diplomirani ljudje, tako je bilo vse pripravljeno da me takoj po rojstvu posvojita odvetnik in njegova žena. V trenutku ko sem privekal na svet pa sta se zadnjo minuto odločila, da želita punčko. Tako so moji starši, ki so bili na čakalni listi, sredi noči dobili klic: “Dobili smo nepričakovanega fantka. Ga želite?” In rekli so: “Seveda.” Moja biološka mati je pozneje ugotovila, da moja mati ni nikoli diplomirala in da moj oče ni nikoli dokončal srednje. Tako ni hotela podpisati še zadnjih dokumentov o posvojitvi. Popustila je šele nekaj mesecev kasneje, ko sta moja starša obljubila, da me bosta poslala na kolidž.

To je bil začetek v mojem življenju. In sedemnajst let pozneje sem šel na kolidž, vendar sem naivno izbral kolidž ki je bil skoraj tako drag kot Stanford, in vsi prihranki mojih delovno-razrednih staršev so bili zapravljeni za mojo šolnino. Po šestih mesecih nisem videl nobene vrednosti v tem. Nisem imel pojma kaj želim početi v življenju in ni mi bilo jasno kako mi bo kolidž pri tem lahko pomagal. In tako sem zapravljal ves denar, ki so ga moji starši privarčevali v njihovem celotnem življenju. Zato sem se odločil izpisati in zaupal, da se bo vse izteklo v redu. Bilo je kar strašljivo takrat, vendar ko gledam nazaj, je bila to ena izmed najboljših odločitev, kar sem jih sprejel. Isto minuto ko sem se izpisal, sem lahko nehal hoditi na predpisana predavanja, ki me niso zanimala in se posvetil drugim, ki so mi bila veliko bolj zanimiva.

Ni bilo vse romantično. Nisem imel svoje sobe, zato sem spal na tleh v prijateljevih sobah. Zbiral sem steklenice coca-cole za 5 cent-no vračilo, da sem si lahko kupil hrano in ob nedeljah prepešačil 10km čez mesto, da sem lahko dobil en dober obrok na teden v Hare Krišna templju. Bilo mi je všeč. Večino tega na kar sem naletel, s sledenjem radovednosti in intuiciji, se je kasneje izkazalo za neprecenljivo. Naj vam postrežem na primeru.

Reed kolidž je v tistem času ponujal verjetno najboljše izobraževanje s področja kaligrafije v celotni državi. V kampu je bil vsak poster, vsaka nalepka na predalu čudovito ročno izdelana. Ker sem se izpisal iz faksa in mi ni bilo potrebno hoditi na redna predavanja, sem se odločil da izberem kaligrafijo, da se naučim kako narediti take stvari. Naučil sem se oblikovati ‘serif’ in ‘Sans -serif’ pisave, vseh vrst variacij prostora med različnimi tipi kombinacij črk, skratka vse kar ustvari čudovito tipografijo. Bilo je čudovito, zgodovinsko in umetniško na način, ki ga znanost ne dojame in zdelo se mi je fascinantno.

Nič od tega ni sicer niti dišalo po ničemer praktično uporabnem v mojem življenju. Vendar deset let kasneje, ko smo oblikovali prvi Macintosh-ov računalnik, se je vso to znanje vrnilo nazaj. In vse smo vgradili v Mac. Bil je prvi računalnik s čudovito tipografijo. Če se ne bi nikoli pridružil tistim predavanjem, Mac ne bi nikoli imel toliko različnih načinov proporcionalno razširjenih črkovnih zapisov in ker so Windowsi samo kopirali Mac-a, je verjetno da jih noben osebni računalnik danes ne bi imel.

Če se ne bi izpisal, se verjetno ne bi nikoli pridružil predavanjem kaligrafije in osebni računalniki mogoče ne bi imeli čudovite tipografije, ki jo imajo.

Seveda je bilo nemogoče povezati točke v prihodnost, ko sem bil še na kolidžu, bilo pa je zelo zelo jasno ozreti se nazaj 10 let pozneje. Še enkrat, ne moreš povezati točk, če gledaš naprej v prihodnost. Povežeš jih lahko šele, ko se ozreš nazaj. Zato moraš zaupati, da se bodo točke nekako povezale v prihodnosti. Moraš zaupati nečemu: svojemu občutku, svoji usodi, svojemu življenju, svoji karmi – čemurkoli. Kajti verjeti, da se bodo točke v življenju povezale, ti bo dalo zaupanje, da slediš svojemu srcu četudi te vodi stran od dobro znane poti, in to bo naredilo vso razliko.

Moja druga zgodba govori o ljubezni in izgubi. Imel sem srečo. Našel sem kar sem rad počel že zgodaj v življenju. Woz in jaz sva ustanovila Apple v garaži mojih staršev, ko sem bil star 20let. Trdo sva delala in v desetih letih je Apple zrasel od samo naju v garaži v 2-bilijona dolarjev vredno podjetje z več kot 4.000 zaposlenimi. Ravno sva prišla ven z novo kreacijo, Macintosh-om, leto preden sem dopolnil 30let in potem sem bil odpuščen. Kako te lahko odpustijo iz podjetja, ki si ga ti ustanovil? No, ko je Apple rasel, sva najela nekoga, za katerega sem misli da je zelo talentiran da bi vodil podjetje z mano in prvo leto so se stvari razvijale dobro. Potem pa so se najine vizije za prihodnost pričele razhajati in posledično je prišlo do razdora. Naš svet direktorjev je potegnil z njim. Tako, da sem bil pri tridesetih zunaj-in zelo javno zunaj! Kar je bil fokus mojega celotnega odraslega življenja je odšlo. In bilo je uničujoče. Resnično nisem imel pojma, kaj naj v naslednjih mesecih počnem. Zdelo se mi je, da sem razočaral celotno generacijo podjetnikov, da sem izstopil iz vlaka, ki je odpeljal mimo mene. Dobil sem se z Davidom Packardom in Bob-om Noycem in se jima skušal opravičiti, da sem na tak način vse zafrknil. To je bil zelo javen polom in pomišljal sem celo na pobeg iz Doline. Ampak nekaj se mi je počasi pričelo svitati. Še vedno sem rad počel stvari, ki sem jih delal. Razvoj dogodkov na Applu se ni spremenil niti malce. Bil sem zavrnjen ampak sem bil še vedno zaljubljen. In tako sem se odločil, da začnem vse od začetka.

Takrat nisem opazil, vendar se je kasneje moja odpustitev iz Appla izkazala za najboljšo stvar kar se mi jih je kdaj zgodila. Teža uspeha je bila nadomeščena z lahkotnostjo tega, da sem bil spet začetnik manj siguren glede vsega. Svoboden sem vstopil v najbolj kreativno obdobje v svojem življenju. V naslednjih petih letih sem ustanovil podjetje z imenom ‘NEXT’, drugo podjetje z imenom ‘PIXAR’ in se zaljubil v prelepo žensko, ki je kasneje postala moja žena. PIXAR je postalo prvo podjetje v svetu, ki je ustvarjalo računalniško animirane filme, tako imenovane ‘TOY STORY’ in je zdaj eno najuspešnejših animacijskih študijev na svetu.

V neverjetnem razpletu dogodkov je podjetje Apple kupilo podjetje NEXT in jaz sem se vrnil k Applu in tehnologijo, ki smo jo razvili pri podjetju NEXT je v osrčju Applovega trenutnega razcveta, in Lorene in jaz uživava v prekrasni družini.

Globoko sem prepričan, da se nič od vsega tega ne bi zgodilo, če me ne bi odpustili iz Appla. Takrat se je zdelo kot zdravilo slabega okusa vendar se mi zdi, da ga je pacient potreboval. Včasih vas bo življenje udarilo v glavo s kosom opeke. Ampak ne izgubite vere. Prepričan sem, da je bila edina reč, ki me je gnala naprej, to, da sem užival pri tem, kar sem počel. Poiščite tisto kar imate radi, kar vam je všeč in to drži tako za delo, ki ga opravljate, kot za vaše najdražje, vaše ljubimce. Vaše delo bo izpolnjevalo velik del vašega življenja in edini način, da ste resnično zadovoljni je, da počnete tisto, kar je za vas enkratno delo – dobro delo. In edini način, da opravljate dobro delo je, da ljubite tisto, kar počnete. Če ga še niste našli, iščite naprej in se ne ustalite. Kot pri vseh srčnih stvareh boste vedeli in začutili, ko ga najdete. In kot vsa pomembna spoznanja, postajajo boljša in boljša s starostjo in zorenjem. Tako da, iščite naprej, ne ustalite se.

Moja tretja zgodba govori o smrti. Pri mojih 17-ih sem prebral nekaj približno takega: “Če živiš vsak dan kot da je tvoj zadnji, boš nekega dne najverjetneje imel prav.” To je naredilo vtis name in od takrat dalje, zadnjih 33 let, se vsako jutro pogledam v ogledalo in vprašam: “Če bi bil danes moj zadnji dan mojega življenja, ali bi storil karkoli od tega, kar nameravam početi danes?” In kadarkoli je moj odgovor ‘ne’ preveč dni zapored, vem, da moram nekaj spremeniti. Spomniti se, da ‘bom kmalu mrtev,’ je najpomembnejše orodje, ki sem ga kdaj koli srečal, ki mi je pomagalo pri velikih življenjskih odločitvah. Kajti skoraj vse – vsa zunanja pričakovanja, ves ponos, ves strah pred osramočenjem ali porazom in neuspehom – vse te reči odpadejo pred obličjem smrti – in pusti le tisto, kar je bilo zares pomembno. Zavedanje, da ‘boš umrl’, je najboljši način, ki ga poznam, da se izogneš pasti, ki te vodi k razmišljanju, da imaš kaj izgubiti. Si že gol. Zato ni nobenega razloga, da ne bi sledil svojemu srcu.

Pred približno letom dni so mi diagnosticirali raka. Imel sem pregled ob 7:30 zjutraj in jasno je pokazalo tumor na trebušni slinavki. Niti vedel nisem kaj točno trebušna slinavka je. Zdravniki so mi povedali, da gre zagotovo za obliko raka, ki ni ozdravljiva in da lahko pričakujem, da ne bom živel dlje kot 3 – 6 mesecev. Moj zdravnik mi je svetoval naj grem domov in uredim svoje stvari, kar v zdravniški kodi pomeni ‘pripravi se na smrt.’ Pomeni poskusiti in povedati svojim otrokom vse kar misliš, mislil si, da imaš naslednjih 10 let, da jim poveš, a imaš le nekaj mesecev. Pomeni, da poskrbi, da bo za družino in najbližje kolikor mogoče lahko. Pomeni posloviti se.

S to diagnozo sem živel ves dan. Kasneje istega večera so opravili še biopsijo, kjer so potisnili endoskop po mojem grlu preko trebuha vse do črevesja, vstavili iglo v mojo trebušno slinavko in dobili nekaj celic iz tumorja. Jaz sem bil omamljen, vendar moja žena, ki je bila poleg, mi je povedala, da ko so gledali celice pod mikroskopom, je doktor pričel jokati, ker se je izkazalo, da je zelo redka oblika raka trebušne slinavke, ki je ozdravljiv z operacijo. Operirali so me in z vso hvaležnostjo, sem zdaj v redu.

To je bilo moje najbližje srečanje s smrtjo in upam, da tudi najbližje, ki ga bom imel naslednjih nekaj desetletij. Glede na preživeto, vam lahko zdaj z malo večjo gotovostjo zatrdim, da ko je smrt bila uporaben in popolnoma intelektualen pristop v principu življenja: “Nihče ne želi umreti.” Niti ljudje, ki želijo v nebesa, ne želijo umreti da bi do tja prišli, pa vendar, smrt je destinacija, ki si jo vsi delimo. Nihče ji še ni ušel. In prav je, da je tako, kajti smrt je najverjetneje edina najboljša iznajdba življenja. Je življenjsko spremenljivi agent, odstrani staro, da utre pot novemu. Ravno ta trenutek zdaj, si novi ti. Ampak nekega dne, ne daleč od tega trenutka, boš postopoma postal star in boš ‘odstranjen.’ Žal mi je, da se sliši tako dramatično, vendar je prav resnično. Tvoj čas je omejen, zato ga ne meči stran tako, da živiš življenje nekoga drugega. Ne bodi ujet v dogme, kar pomeni živeti z rezultati tistega, kar mislijo drugi ljudje. Ne dopusti, da te glas mnenja drugih odtegne od tvojega notranjega glasu, in najpomembnejše, imej pogum, da slediš svojemu srcu in intuiciji. Nekako že vesta, kar si resnično želite postati. Vse ostalo je postranskega pomena.

Ko sem bil mlad se spomnim krasne publikacije, imenovane ‘Vse Zemeljski katalog,’ ki je bil neke vrste Biblija moje generacije. Kreiral jo je Stuart Brand, ne daleč od tu živeči iz Menlo Parka In ustvaril jo je s svojim poetičnim navdihom. To je bilo v poznejših šestdesetih, pred osebnimi računalniki in notesniki torej je bilo vse natipkano, ustvarjeno s škarjami in Polaroid aparati. Kot nekakšen Google v papirni obliki, 35 let preden se je google sploh pojavil. Bilo je idealistično, prepleteno s prijetnimi zapiski in velikimi zaznamki. Stuart in njegova ekipa so objavili nekaj izvodov omenjenega kataloga in ko se je zadeva utekla, so izdali zadnji izvod. Bilo je sredi sedemdesetih in bil sem vaših let. Na zadnji strani zadnjega izvoda je bila slika zgodnjega jutra podeželske ceste, kjer se lahko znajdete ko štopate, tisti, ki ste v srcu avanturisti. Pod sliko je bilo zapisan komentar: “Ostanite lačni. Ostanite norčavi.” To je bilo njihovo sporočilo v slovo, ko so prenehali z objavljanjem kataloga. “Ostani lačen, ostani norčav.” In to sem si vedno želel samemu sebi. In sedaj, ko ste diplomirali da začnete novo, to želim tudi vam. “Ostanite lačni. Ostanite norčavi.(Stay hungry. Stay foolish.)

Najlepša vam hvala.
(Prevod: Sara)

ostanite lačni ostanite norčavi
Vir slike

Naj bo inspiracija tudi vam!

Predsednik nagovori medije

Že velikokrat sem omenil tale govor John F. Kennedy-a, 27. aprila leta 1961. Sedaj je končno preveden v slovenščino.

Dame in gospodje, beseda tajnost je neprijetna v svobodni in odprti družbi. In mi kot ljudje, smo po naravi in zgodovinsko proti tajnim družbam, tajnim prisegam in tajnim postopkom. Dolgo časa nazaj smo se odločili da nevarnosti prekomernega in neupravičenega prekrivanja dejstev močno presegajo nevarnosti, zaradi katerih naj bi bilo to opravičeno. Celo danes je malo vrednosti v nasprotovanju grožnjam zaprte družbe s posnemanjem njenih samovolnjih omejitev. Celo danes je malo vrednosti v ohranitvi naše države, če naše vrednote ne preživijo skupaj z njo. Obstaja zelo velika nevarnost, da bo naznanjena potreba po povečanju varnosti zasežena s strani tistih, ki nestrpno hočejo razširiti njen namen do skrajnih meja uradne cenzure in prikrivanj. Tega ne nameravam dopustiti do obsega, ki je v moji kontroli. In noben uradnik moje administracije, naj bo njegov položaj visok ali nizek, civilen ali vojaški, ne sme interpretirati mojih današnjih besed kot izgovor za cenzuro poročil, da zaduši nesporazume, da prikrije naše napake, ali prikrije tisku in javnosti dejstva, ki si jih zaslužijo vedeti.


http://www.youtube.com/watch?v=r4qqJPBZxTY

Kajti po vsem svetu nam oporeka enotna in kruta zarota, ki računa predvsem na tajne posle za širjenje svojega vpliva – na infiltraci namesto invaziji, na prevratu namesto izboru, na ustrahovanju namesto svobodni izbiri, na gverilstvu ponoči namesto vojske podnevi. To je sistem, ki je vpoklical ogromna človeška in materialna sredstva v močno povezano zgradbo, v zelo učinkovito mašinerijo, ki vključuje vojaške, diplomatske, obveščevalne, ekonomske, znanstvene in politične operacije. Njihove priprave so tajne, ne javne. Njihove napake so zakopane, ne na naslovnicah. Njihove disidenti so utišani, ne poveličevani. Noben strošek ni vprašljiv, nobena govorica natisnjena, nobena skrivnost razkrita.

Noben predsednik se ne bi smel bati javnega preiskovanja njegovega programa. Kajti preko tega preiskovanja pride do razumevanja, in iz tega razumevanja pride podpora ali nasprotovanje. In oboje je potrebno. Ne prosim vaših časopisov, da podpirajo administracijo, ampak vas prosim za pomoč v gromozanski nalogi informiranja in opozarjanja Ameriških državljanov. Kajti imam popolno zaupanje…..v odziv naših državljanov kadarkoli so popolnoma informirani.

Jaz niti ne bi mogel zadušiti oporekanja med vašimi bralci – celo pozdravljam ga. Ta administracija namerava biti iskrena do svojih zmot, kajti moder mož je nekoč rekel: “Zmota ne postane napaka, dokler si jo pripravljen popraviti.” Mi nameravamo sprejeti popolno odgovornost za naše napake in pričakujemo, da boste pokazali na njih, ko jih bomo zgrešili.

Brez razprave, brez kritike nobena administracija in nobena država ne more uspeti – in nobena republika ne more preživeti. Zaradi tega je Atenski zakonodajalec Solon razglasil za zločin, če se je kak državljan uprl oporekanju. In zaradi tega je bil naš tisk posebno zasčiten s prvim členom ustave – edini posel v Ameriki posebno zaščiten z ustavo – primarno ne za duhovičenje in zabavo, ne da napihne nepomembno in čustveno, ne da enostavno da javnosti to kar hočeampak da obvešča, da prebuja, da refleksifa, da jasno razloži naše nevarnosti in naše priložnosti, da pokaže na naše krize in naše izbire, da vodi, oblikuje, izobražuje in včasih celo razjezi javno mnenje.

To pomeni večji obseg in analiziranje mednarodnih sporočil – kajti nič več ni daleč in tuje, ampak na dosegu roke in domače. To pomeni večjo pozornost za izboljšanje razumevanja poročil kot tudi izboljšanje prenosa. In to končno pomeni, da mora vlada na vseh ravneh zadostiti svojim zahtevam, da vam omogoči največjo možno informiranost zunaj najožjih meja nacionalne varnosti.

Tako je tiskani medij tisti – zapisovalec človeških dejanj, čuvaj njegove vesti, prenašalec njegovih sporočil – od katerega pričakujemo moč in pomoč, prepričani, da bo z vašo pomočjo človek postal to, za kar se je rodil: svoboden in samostojen.

Howard Beale, prerok našega časa: ‘Jezen kot hudič’

Odlomek, ki je bil uporabljen tudi v Zeitgeist-u, govori o tem, koliko smo ljudje pripravljeni potrpeti – tudi za ceno lastnega življenja, četudi potem le preživljamo dneve v agoniji z občasnimi prebliski veselja. Howard Beale (igra Peter Finch), persona iz filma Network (1976), ima rešitev za to agonijo. Prvi korak je da znorimo, da se zaderemo: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” (I’m mad as hell and I can’t take it anymore.) (Ta citat je med drugim uvrščen na 19. mesto najboljših filmskih citatov, po izboru AFIja.) Najprej znoreti, šele nato razmišljati, kaj storiti glede sedanje situacije. Ne bi mogel povedati bolje!


http://www.youtube.com/watch?v=3lotcXpKByc

Ni mi treba govoriti, da je slabo. Vsi vemo da je slabo. Depresija ja. Vsi so brez službe ali v strahu pred izgubo službe. En dolar je vreden pet centov. Banke propadajo. Prodajalci imajo puške pod pultom. Nepridipravi so vsepovsod, in temu videti konca.

Vemo, da je sta naša zrak in hrana neprimerna. Sedimo in gledamo televizijo, medtem ko nam lokalna postaja pove, da se je danes zgodilo 15 umorov in 63 nasilnih zločinov, kot da je to običajno! Vemo, da so stvari slabe. Slabše kot slabe. Nore so. Kot da se vsem meša, zato več ne hodimo ven. Posedamo doma in počasi se naš svet zmanjšuje. In vse kar mi rečemo je: “Prosim, vsaj pustite nas na miru v naših dnevnih sobah. Naj imam svoj tovster, TV in ne bom nič rekel. Samo pustite nas na miru.” Jaz vas ne bom pustil pri miru. Želim, da znorite!

Ne želim, da protestirate, razgrajate ali pišete poslancu, ker ne bi vedel, kaj bi vam rekel, da napišite. Ne vem, kaj storiti glede depresije, inflacije, Rusov in uličnega kriminala. Vem le, da morate najprej znoreti! Reči morate: “Človek sem, hudiča! Moje življenje ima vrednost!

Torej…. hočem da sedaj vstanete. Hočem da vsi vi vstanete iz vaših stolov! Hočem da takoj sedaj vstanete in greste do oken, odprite jih, glavo pomolite ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Hočem da takoj sedaj vstanete in pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Nato bomo premišljevali kaj narediti glede depresije, inflacije in naftne krize. Ampak najprej vstanite, odprite okna, pomolite glavo ven in zakričite: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Ampak najprej morate znoreti! Reči morate: “Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!” Vstanite, vstanite! Pomolite glavo ven. Odprite okno, pomolite glavo ven in kričite še naprej! “Jezen sem kot sam hudič in tega ne bom več prenašal!” Samo vstanite takoj zdaj! … in pomolite glavo ven in kričite, kričite še naprej!

Jezen sem kot hudič in tega ne bom več prenašal!! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala! Jezna sem kot hudič in tega ne bom več prenašala!!!

 

Najprej je potrebno biti “iskren do sebe,” si priznati stvari in jih nato začeti reševati. In neverjetno kako močno preroške so te besede tudi za današnji čas, saj še vedno zgolj gledamo, trpimo in se delamo, kot da je vse v redu. Zaradi tega se me je ta odlomek zelo močno dotaknil in se me vsakokrat, kadar ga gledam.

Kaj pa vas?

ZeitGeist ~ Duh časa

Zeitgeist - Duh ČasaRevolucija je ZDAJ…
in začne se s teboj.
Je individualna in
je revolucija duha.

(Oktobra 2008 izšel 2. del, Zeitgeist Addendum, v določenih pogledih koristen) Zeitgeist (Duh Časa) Fenomenalen povzetek vsega dogajanja v svetu in kaj stoji za tem. Ker je dolg le 116 minut pomeni, da je tudi zelo zelo strnjen, zatorej naj služi kot zelo dobra odskočna deska, ne pa kot dogma. Odlično je, da so taki filmi odzunaj in da imajo tako veliko gledanost (je med najbolj gledanimi videi na googlu), kar dokazuje le to, da se ljudje prebujamo. Poleg tega so celo slovenski podnapisi na voljo, ki so tudi direktno integrirani v google video.

Vse v dokumentarcu je zelo dobro, rad pa bi opozoril na nekaj stvari, ki so lahko napačno razumljene ali hitro spregledane.

1. del: Najboljša zgodba vseh časov

Prvi del je napad na RELIGIJE na primeru zahodnjaške religije – krščanstva. Religije si zaslužijo to, saj so povzročile daleč največ škode človeštvu. Poleg tega so osnovane na neki astrološki zgodbici, ki je zaradi večje zanimivosti uprizorjena z besedami. Hecno pa je, da so te zgodbice vzeli kot dejstva, jih jemali DOBESEDNO in ne metaforično. Ob tem si je dobro zapomnit, da Cerkev uradno nasprotuje astrologiji, med tem ko najvišji vrh Cerkve dobro ve o čem se gre.

Vendar če je človek preveč površen dobi občutek, da prvi del nagovarja k ATEIZMU. Če Jezus ni obstajal, če Horus ni obstajal, to kvečjemu pomeni, da so imeli ljudje (vsaj nekateri) ogromno znanja in vedenja o vsem tem že v tistih časih – 3000 pr.n.š in še dlje nazaj v zgodovino. Saj večina besed Jezusa ima smisel, so zelo temeljite in globoke, vendar jih je potrebno pravilno razumeti; METAFORIČNO in ne dobesedno. Kasnejši modreci, za katere pa je dokazano da so živeli in še danes živijo, govorijo o istih stvareh z malenkost drugačnimi besedami. Nauk Jezusa je torej pristen, o tem ni dvoma – vendar je metaforičen in ne dobeseden.

Ni res kot pravi na koncu, da mit ne more biti poučen, četudi se ve da je izmišljen. Če pogledamo mite današnjega časa; Gospodar prstanov, Matrica, Star Wars imajo zelo globok učinek. Lahko bi pa rekel, da “mit ne more biti poučen, če se ga ne vzame kot resničnega.” Podobno kot je velika razlika pri gledanju filma, če se uživimo v dogajanje ali če gledamo z distanco. Miti so izjemno pomembni za naše življenje in danes je vidno, kaj pomeni odsotnost le teh. Kljub vsemu pa jih je nekaj, pri katerih začutimo neko drugo dimenzijo. Ali kot pravi Joseph Campbell: “Plešemo na mite, četudi ne poznamo melodije.” Za tistega, ki pa pozna melodijo, so pa miti še toliko močnejši.

Tudi stari miti, o zmajih in junakih ki so se odpravili na lov, so izjemno poučni in kažejo na nekaj višjega. Resnični ali ne, imajo moč transformacije – če se jih le razume METAFORIČNO ne pa dobesedno. Razumite jih dobesedno in boste obtičali na nivoju razuma. Miti pa kažejo preko razuma, so kot prst (besede), ki kažejo proti Luni (neopisljivo, preko razuma).

Če se bojuješ proti sistemu, si še vedno ujet v njem.
nn

Religije so klasični primer, kaj se zgodi, če obtičite na nivoju dobesednega razumevanja. Malo drugačna zgodbica, malo drugačna interpretacija in religije se bojujejo med seboj. Celo znotraj religij se različne interpretacije nauka bojujejo med seboj. V resnici pa vsi govorijo o isti stvari. Kaj je bolj norega od tega?
 

O drugem delu in 911 ni kaj za dodati, uradna verzija je očitna farsa. Če je pa kljub vsemu premalo, si pa lahko pogledate goro dokumentarcev na googlu. Poleg tega ni bil samo 911, so bili še drugi sprovocirani ali dopuščeni napadi, ki so bili povod za največje vojne; WW1 – Lusitania, WW2 – Pearl Hearbour, Vietnam – Napad na ameriški rušilec. Ob vsem tem pa si še poglejte teorijo neo-conzervativcev – Leo Strauss in Carl Schmitt.
 

3. del: Ne menite se za ljudi skrite za zaveso

Ekonomija je kralj. Kdor kontrolira ekonomijo pa je vladar sveta in s tem posledično vseh ljudi. Red “denar je sveta vladar” v marsičem res drži..

Vojna je posel, največji posel na svetu. Mikročip – RIFD. Novinarka ob predstavitvi prvega vsadka celo pravi, “priners of Brawe new World (Pionirji Krasnega novega sveta),” kar je naslov knjige od Aldous Huxley-a.

Izpostavil bi še dva citata. Prvi je od Jordan Maxwell-a o izobraževanju o izobraževanju in množični zabavni industriji:

Vlada dobiva tisto, kar želi. Nočejo, da bi bili vaši otroci izobraženi. Nočejo, da bi vi preveč razmišljali. Zato so se v naši deželi in na našem svetu tako razbohotili zabava, množični mediji, TV šovi, zabaviščni parki, droge, alkohol in vsaka druga vrsta razvedrila, ki zaposli ljudem duha, da zaradi preveč razmišljanja ne bi bili napoti pomembnežem.

Drugi pa je odlomek iz filma Network iz leta 1976 o televiziji:

Televizija ni resnica. Televizija je prekleti zabaviščni park! Televizija je cirkus, karneval, potujoča skupina akrobatov, pripovedovalcev, plesalcev, pevcev, žonglerjev, spak, krotilcev levo in igralcev nogometa. Mi vam preganjamo dolgčas. A vi ljudje sedite tam dan za dnem, večer za večerom, vseh starosti, barv kože, ver. Mi smo vse, kar poznate. Začenjate verjeti našim slepilom. Začenjate verjeti, da je resnična škatla in ne vi. Počnete, kar vam narekuje škatla! Oblačite se, kot vam pravi škatla, jeste, vzgajate otroke, celo mislite tako kot škatla. To je množična norost, vi blazneži! Za božjo voljo, vi ste tisti, ki ste resnični! Mi smo slepilo!

Bistvo: Ločenost in Nezadostnost

Ključ celega filma je na koncu, zadnjih 5 minut. To je tudi to o čemer pišem tu, o čemer govorijo in so govorili vsi modreci. To je vcepljen občutek, da smo LOČENI med seboj, ločeni od narave, ločeni od Boga. V drugih smo navajeni najprej prepoznati razlike, čeprav če se dovolj poglobimo vidimo sebe, ogledalo naših muh in tudi dobrih stvari.

Ločen človek je nezadovoljen človek. Kako si lahko zadovoljen, če pa si ločen od vsega vesolja, sam si v celem vesolju, z ničemer nisi povezan, nihče te ne mara,.. kako boš potem lahko srečen, notranje miren. Takega človeka ni problem manipulirat. Resnica pa je ravno nasprotna, z vsem smo povezani, z naravo, z živalim, z ljudmi, z vsem stvarstvom. Znanost to že dokazuje. Vendar kdo potem rabi Boga, če so ljudje in narava zadosti, in nemogoče je kontrolirat takega človeka.

Prvih 30 let svojega življenja sem se trudil, da bi nekaj postal. Hotel sem postati dober v vsem, pri tenisu, v šoli in tako naprej. Tako sem gledal na vse. Nisem dober, a če bi se izboljšal… Nato pa sem spoznal, da sem se motil. Da gre v resnici za to, da ugotovim, kdo sploh sem.

Potem pa je tu še nek občutek nezadostnosti, da nismo dobri takšni kot smo. Moramo doseči določene rezultate, da bomo potem lahko zadovoljni sami s seboj. “Ko bom dobil 5, me bodo doma imeli radi, ko bom dokončal faks, potem sem pa car, ko bom zmagal na državnem, potem bom pa srečen do konca svojih dni.” Tako pravzaprav delate stvari zgolj zaradi tega, ker vam obljubljajo neke rezultate, ali pa zato, da boste nekomu dokazali svojo sposobnost, ne pa zaradi tega, ker bi vas veselile. Tako življenje ne prinaša nič drugega kot trpljenja. Zapomnite si: “Pot je cilj.”

Spodbuda za lastno raziskovanje

Torej, miti so koristni, če so razumljeni METAFORIČNO in ne dobesedno. Glavni vzrok za nezadovoljstvo je vcepljen občutek LOČENOSTI in NEZADOSTNOSTI (potrebno je nekaj naredit, da bom lahko srečen, ljubljen, miren).

Celoten film se mi zdi dokaj v redu, čeprav da malo poudarka na bistvene stvari – zadnjih pet minut bi lahko bilo nekoliko daljših. Je tudi res, da ne omeni ostalih religij, da ne omeni da so republikanci ravno tako odgovorni kot demokrati (v ZDA), pa še kakšna malenkost.. Bistvo tega filma je v tem, da spodbudi lastno raziskovanje in opazovanje – to pa je največ, kar lahko nek film/dokumentarec doseže in ta namen je dosežen. Ker vse povedat v 116 minutah ni možno.

Moje upanje je, da ne bodo ljudje vzeli filma za resnico, ampak bodo raje vsak zase resnico poiskali, kajti resnica ni povedana, resnica je uresničena.
Avtorji Zeitgeista

(revizija: 07. oktober 2008)

Zunanje povezave