Tag Archive for 'alan watts'

Alan Watts ~ Negotove družbe sovražijo outsiderje

ali ‘Mesto za puščavnika’ (A place for the hermit (‘Out of Your Mind’ – cd 10, track 12)) ali ‘Sistem sovraži outsiderja?’ (The System Hates an Outsider?’ (youtube: TheSpartacat)) ali ‘Negotove družbe in puščavniki’
 

alan-watts--negotove-druzbe-sovrazijo-outsiderje

Šah-mat:

Srednjeveška družba na zahodu je v nasprotju s hindujsko družbo, dovolila ljudem, da so izstopili iz igre. Globoko je spoštovala in spodbujala puščavnike, menihe, nune različnih discpilin. To je ta razlika med zahodom in Indijo, kjer se nisi mogel pridružiti bhramana kasti, duhovniški kasti, iz kakšne druge kaste. Medtem ko v evropskem kastnem sistemu, če ste postali duhovnih ali klerik, katerekoli vrste — klerik enostavno pomeni izobražena oseba — ste se lahko seznanili z vsemi drugimi kastami, enkrat ko ste bili v duhovniški. Tako da, to je bil čudoviti način, da se povzpnete po družbeni lestvici. Lahko ste od služabnika postali duhovnik in celo škof, ter se posvetovali s plemstvom. To je bil edini odprti način med sloji. In ker so bili izobraženi ljudje; preko izobrazbe in preko univerz, ki so jih financirali kleriki, se je naš kastni sistem začel lomiti, in dobili smo idejo o tem, da izberemo lastno usmeritev, ne le da sledimo temu, kar so počeli naši starši.

Tu bi rad opozoril še na nekaj drugega: o možnosti izstopa iz igre. Tega naša družba trenutno ne spodbuja. Na lastno pest, brez velikanskih težav, to ne morete postati. Najprej zaradi tega, ker ste ubogi potrošnik. Vidite, tu okoli imamo kar nekaj hermitov, tu je človek, ki gradi to barko (boat). in on je pravzaprav tisti, ki se ni pridružil, je slab potrošnik; in veliko živijo tu okoli. Večinoma to niso ljudje delovnega sloja, to so ljudje, ki so zapustili univerzo, ker so sprevideli, da je neumnost; takšne vrste ljudi, ki bi jih morda imenovali ‘beatniki’. Ampak vidite, mesto tega ne mara, kajti oni nimajo v lasti prave vrste avta, zaradi tega lokalni prodajalec avtomobilov slabše posluje; nimajo trate, zato jim nihče ne more prodati vrtnih kosilnic (lawn-mowers); zelo malo uporabljajo pomivalne stroje in podobne naprave, ne potrebujejo jih. Nosijo modre kavbojke in podobne reči, tako so se lokalne trgovine z oblačili počutijo slabo, ko gledajo te ljudi. Zelo enostavno živijo. Tega pa ne smete početi. Morate živeti na zapleten način. Morate imeti avto, s katerim se identificirate kot oseba z vrednostjo. Status in podobno.

Vidite, v naši družbi imamo velik problem. Čemu je ta problem? Vedno je precej nepomembna manjšina teh, ki se nočijo priključiti, ali ljudi, ki so zapustili igro. Ampak odkrili boste, da so NEGOTOVE družbe tiste, ki so najbolj netolerantne do tistih, ki se nočejo priključiti. Tako močno dvomijo o veljavnosti svojih pravil igre, da pravijo, “VSAKDO MORA IGRATI!” To je dvorezni meč. Ne morete reči osebi, “ti MORAŠ igrati.” Kajti kar pravite je: “Moraš nekaj narediti, kar bo sprejemljivo le, če to narediš prostovoljno.” Vidite? Torej, “vsakdo mora igrati” je pravilo v ZDA, in je pravilo v skorajda vsaki republikanski vladi; mislim, republikanske v stilu demokratičnosti [besedna igra: v ZDA imajo dve politični stranki, republikance in demokrate]. Ker so zelo negotovi. Kajti vsakdo je odgovoren; lahko poizkušate da niste, se temu izogniti, naj senatorji ali predsednik to uredi, ampak teoretično, vsakdo je odgovoren; to pa je strašljivo. Vidite, ko veste kaj je prav, je aristokracija, je duhovščina, in oni vedo kaj bi bilo potrebno storiti, navajeni so vladanja. Ampak sedaj je to v vaših rokah, in pravite: “Kaj bomo storili?” Jaz mislim na ta način, ti misliš na drug način, on misli še drugače, in tako smo vsi zmedeni. Zatorej, se moramo bolj in bolj podrediti. Individualizem, togi individualizem vedno vodi v konformizem, kajti ljudje se prestrašijo. Zato se kot čreda natlačijo skupaj; to povežemo z industrijsko družbo, množično proizvodnjo in podobno: vsi nosijo enaka oblačila, zdravo-razumna oblačila, ki niso preveč umazana, in postanemo bolj in bolj otopeli in dolgočasni (drabber) — z izjemo kalifornijske revolucije.

Razlog za to je, na nek način, da se je demokracija, kot smo jo preizkusili, začela na napačni nogi. Vidite, v svetih spisih, v krščanskih spisih piše, da smo vsi enakovredni v očeh Boga. To je mistični izraz. To pomeni, da so s stališča Boga vsi ljudje božanski, in igrajo svojo pravo funkcijo. In to je nekaj, kar je res na nekem nivoju zavesti. Ampak če stopimo korak navzdol in poizkušamo uporabiti mistični uvid v praktične reči vsakodnevnega življenja, kaj dobite? Dobite parodijo misticizma. Dobite idejo, ne da je vsakdo enak v Božjih očeh, ampak da so vsi ljudje enako podrejeni. Zaradi tega so vse birokracije nesramne, zaradi tega je policija nesramna, zaradi tega morate čakati v vrstah in podobno. Kajti vsakdo je pokvarjen, vsakdo je enako podrejen. To postane parodija demokracije. In pazite se takšne vrste družbe! Zelo hitro se spreobrne v fašizem, kajti zelo se boji ljudi, ki ji ne pripadajo.

Sedaj, svobodna in prosta družba, ljubi tuje ljudi. Pravzaprav je nekoliko slabo za integriteto outsider-ja, kajti postane sveti človek, vidite. In ljudje ga hvalijo, mu dajejo hrano, poskrbijo za tujca. Kajti vedo, da ta človek za njih nekaj počne in ima pogum, ki ga mi sami nimajo. Ta tujec, ki živi tam v gorah, je na najvišjem vrhu človeškega razvoja. Njegova zavest je eno z Božanskim. In super je imeti nekoga takšnega v bližini. Počutite se nekoliko boljše. On je prišel do spoznanja, ve o čem se gre, in potrebujemo določeno število takšnih ljudi. Četudi se ne pridružijo naši igri nam povedo: “Vidite, to kar počnete je le igra. V redu je, ne bom vas obsojal/grajal, vendar to je le igra. In mi zgoraj v gorah vas gledamo, vas ljubimo, imamo sočutje do vas, vendar oprostite, ne bomo se pridružili.” In to daje skupnosti veliko moč. Kajti pove vladajočemu, na zelo očiten način, da je nekaj več kot le vladanje. Zaradi tega so modri kralji v bližini imeli tako duhovnike kot tudi dvorne norčke. Dvorni norček je veliko bolj učinkovit kot duhovnik, kajti spomni kralja, da je navsezadnje vse le hec*. In veste, kako je v ‘Richard II.’ (Shakespeare), kjer pokličejo* dvornega norčka, ‘the antic’, kralj reče: “Within the hollow crown That rounds the mortal temples of a king Keeps Death his watch and there the antic sits, Scoffing his state and grinning at his pomp, Allowing him a little time To monarchize, be fear’d and kill with looks, and at last comes death. And with a pin Bores through his castle wall, and farewell king!” Vidite, duhovnik ali dvorni norček vedno opomni kraljevo osebje oz. vladajočega: “Umrli boste, smrtniki ste. Ne domišljaj si, da si Bog.. kot kralj; si le PREDSTAVNIK Boga. In obstajajo sile, področja (domain), ki so precej, precej preko vašega, in veliko, veliko višje.”

A za republikansko vlado je to zelo težko spoznati, saj je negotova. In zatorej, v našem sedanjem svetu, ne morete zapustiti nacionalnosti brez velikanskih težav. Ljudje, ki so poizkušali zapustiti nacionalnost, njih nenehno preusmerjajo iz enega konca na drugega. VI MORATE PRIPADATI TEJ STVARI! Ali kot je rekel Thoreau: “Ne glede na to, kako daleč greste v gozd, vam bodo ljudje sledili in vas prepričevali, da bi le pripadali njihovi obupani družbi sestavljeni iz čudnih ljudi.” (“How ever far into the forest you may go, men will pursue and compel you to belong to their desperate company of odd-fellows.”)

 

Alan Watts ~ Time (as social institution)


Alan Watts – Time (as social institution)
 
 

Trinitas VII ~ območje ne-nadlegovanja (David Icke), stik z Resničnostjo (Alan Watts), niste lastnik svojih misli (Steven Jacobson)

 
David Icke, območje ne-nadlegovanja, Turning of the Tide, 1996

To torej, da prodajamo svoj um, da oddajamo svojo moč, je pravzaprav ustvarilo sredstvo [vehicle; vozilo; sredstvo] preko katerega lahko peščica nadzoruje svet. To sredstvo je večinoma, čemur jaz rečem območje ne-nadlegovanja (hassle-free zones), tudi območje ugodja. Vsaka dogma: krščanska dogma, islamska dogma, židovska dogma, ekonomska dogma, politična dogma,.. Mi, človeška rasa, smo proizvodnja dogem. Vsaka od teh dogem in družba na splošno, so območja ne-nadlegovanja. S tem mislim, da obstaja zelo ozko področje sprejemljivega mišljenja in obnašanja – NORME. Če se tem podrediš, te pustijo na miru, nihče te ne nadleguje (you are hassle-free). Nihče ti ne reče, da si nor, nihče te nima za nevarnega, nihče te ne nadleguje, da si storil zločin, ki se imenuje biti drugačen – če se PODREDIŠ. Če začneš razmišljati, “veste, pravzaprav, imam svojo glavo, edinstveno glavo, in zaradi tega bom imel svojo edinstveno resnico in svoj edinstven pogled nase in na življenje in vse ostalo”, prideš nevarno blizu robu območja ne-nadlegovanja, in če nadaljuješ po tej poti, ga naposled tudi prestopiš. In tedaj, “nor je!”, “kako je čudna!”, “nevaren je!”. In večina ljudi tega ne mara, nimajo radi, da tako ravnajo z njimi. Zato večina ljudi, ko za trenutek stopijo izven območja, “o joj, kar tu znotraj bom ostal, kako močno te tam nadlegujejo.” Kaj se zgodi? Nastopi maska. Če se sprehajate v kateremkoli mestu na svetu, London, New York, Sydney, in vidite stotine in tisoče ljudi v mestu, oni ne projicirajo svetu, to kar resnično so, kar resnično čutijo, kar bi resnično radi počeli v življenju, ampak imajo masko. In to je maska, ki pravi: “To v resnici nisem jaz, a mislim, da je ta podoba sprejemljiva vsem ostalim, in tako lahko najdem svoje mesto v območju ne-nadlegovanja.”

Kakorkoli, zame je ta vojna v psihi, med delom v nas, kateremu rečem “I am me, I am free” (jaz sem jaz, jaz sem svoboden), ki hoče izraziti svojo edinstvenost. Vojna med tem in med delom naše psihe, kateremu rečem “o joj”, ki je v središču emocionalne, mentalne in posledično fizične bolezni v svetu. In ta je tudi ustvaril množično shizofrenijo, kajti ne le to, da smo, kot človeška rasa, sužnji, katerim vsiljujejo misli in načine obnašanja, smo tudi policaji vseh drugih sužnjev. Zelo smešno.

Ko ste na robu območja ne-nadlegovanja in razmišljate, “če grem dalje s tem kar rečem in počnem, čeprav mislim, da je prav, me bodo nadlegovali, ker sem drugačen.” Ne razmišljate: “Če grem naprej po tej poti, kaj si bo Bill Clinton mislil o meni? Kaj bo o meni rekel premier Velike Britanije, kaj bo on rekel? In guverner angleške deželne banke.” Tega se ne vprašamo, takrat se vprašamo, ali bi izrazil svojo edinstvenost ali naj grem nazaj v območje ne-nadlegovanja, pravimo: „Kaj bo moja mama mislila, kaj pa sosedje, kaj pa kolegi v gostilni, o križana gora,..“ Z drugimi besedami, kaj si bodo drugi sužnji, kateri imajo vsiljene misli in načine vedenja, kaj si bodo mislili o meni, ko bom pobegnil od njih. Drug drugemu smo policaji. To je, kot da bi imeli celico polno zapornikov in eden od zapornikov najde način, da pobegne, a vsi ostali zaporniki mu preprečijo izhod. Mi smo oboje, sužnji, zaporniki tega stanja, in policaji tega. Kajti zdi se, da vsak poizkuša reči vsem ostalim, kaj je prav in narobe, kaj je moralno in nemoralno, kaj je prav za njih, kaj bi morali narediti, kaj morajo narediti, česar ne bi smeli storiti,.. In kot posledica tega, pravzaprav manipuliramo drug drugega, brez da bi se tega zavedali.

Znotraj tega območja ne-nadlegovanja, se dogaja velikanska manipulacija in indoktrinacija. To območje ne-nadlegovanja bi lahko opisali kot javni prostor. In če pogledate medije, kaj so mediji? Mediji so kolektivna policijska enota območja ne-nadlegovanja, za vsakogar, kateri v javnosti prestopi to območje. Ljudje mislijo, ko rečete, „medije nadzorujejo, mediji so del te manipulacije“. Da torej pravite, da je manipulator v vsaki novinarski sobi, povsod po svetu, stoji za novinarjem in pravi: „Ne, ne. Ne morete tega napisati, to morate spremeniti. To vam pravim, da napišite. Tako. V redu.“ Ne rabite vsega tega. Enkrat ko je struktura, način razmišljanja postavljen, mediji počno to brez manipulacije. Čeprav so ključni ljudje, kot medijski lastniki. Vendar na splošno, kaj mediji počno? Branijo, in kot svoje izhodišče, iz katerega obsojajo vse in vsakogar, uporabijo družbene NORME. Z drugimi besedami, kar območje ne-nadlegovanja pravi, da je resničnost. Primer. Pred nekaj stoletji, če bi imeli današnje medije, bi smatrali za norega ali označili kot norega vsakogar, ki bi rekel, da je zemlja okrogla. Kajti pojmovanje resničnosti območja ne-nadlegovanja v tistem času je bilo, da je zemlja ploščata. Enkrat ko se je ta resničnost spremenila, preko gore dokazov, in je norma območja ne-nadlegovanja postala, da je zemlja pravzaprav okrogla, so nenadoma napadli vsakogar, ki je rekel, da je zemlja ploščata.

Tako da vsakdo, ne glede na to v katerem obdobju, kateri kaj reče ali se obnaša na načine, ki so v očeh javnosti izven družbenih norm tistega časa, je nenadoma napaden s strani medijev in označen kot nor ali škodljiv. Kajti njihova izhodiščne točka za zdrav razum in resničnost so tedanje družbene norme.

 
 

Alan Watts – Stik z Resničnostjo, iz zbirke predavanj ‘Alan Watts Teaches Meditation’

Umetnost meditacije je v tem, da je to način, kako se povežemo z resničnostjo. Razlog za to je, da je večina civiliziranih ljudi izven stika z resničnostjo, kajti zamenjujejo svet kakršen je, s svetom, o katerem razmišljajo in govorijo in ga opisujejo. Kajti na eni strani je resnični svet in na drugi, cel sistem simbolov o tem svetu, katere imamo v svojem umu. To so zelo koristni simboli, vse civilizacije so od njih odvisne, vendar imajo, tako kot vse dobre reči, svoje pomanjkljivosti. In glavna pomanjkljivost simbolov je ta, da jih zamenjujemo z resničnostjo. Prav tako kot zamenjujemo denar z dejanskim bogastvom. In svoje ime, naše ideje o nas samih, naše podobe o nas samih, z nami samimi. Seveda, resničnost, s pogleda filozofa, je nevarna beseda. Filozof me bo vprašal, kaj mislim z „resničnostjo“; ali govorim o fizičnem svetu narave, ali govorim o duhovnem svetu, ali kaj? In na to imam zelo preprost odgovor. Ko govorimo o materialnem svetu, je to pravzaprav filozofski koncept. Prav tako, če pravim, da je resničnost duhovna, tudi to je filozofski koncept. In realnost sama po sebi ni koncept. Realnost je – (zvok gong-a)…. .. In tega ne bomo poimenovali.

Neverjetno je, kaj vse ne obstaja v resničnem svetu. Na primer, v resničnem svetu ni nobenih stvari, niti ni nobenih dogodkov. To ne pomeni, da je resničen svet popolnoma dolgočasna praznina. Pomeni, da je veličasten sistem vijuganja, v katerem opisujemo stvari in dogodke na enak način, kot bi projicirali slike na ‘rorschach plot’ (?) ali izbrali določeno skupino zvezd na nebu in jo imenovali ozvezdje – kot da bi bile ločene skupine zvezd. No, skupine zvezd so v glavi, v našem sistemu konceptov, niso tam zunaj kot ozvezdja že razporejena na nebu. Na enak način, razlika, med menoj in vsem ostalim vesoljem ni nič več kot ideja, ni resnična razlika. In meditacija je način, preko katerega začutimo našo osnovno nerazdružljivost s celotnim vesoljem. In za to je potrebno, da UTIHNEMO. To pomeni, da postanemo notranje tihi in prenehamo z nenehnim klepetanjem, ki se dogaja znotraj naše lobanje. Kajti, vidite, večina nas razmišlja pod prisilo. Hočem reči, nenehno se pogovarjamo sami s seboj. Ko sem bil otrok, smo imeli pregovor, “pogovarjanje s samim seboj je prvi znak norosti”. Sedaj, očitno, če neprestano govorim, ne slišim, kaj imajo drugi za povedati. In na popolnoma enak način, če neprestano RAZMIŠLJAM, to pomeni, če neprestano govorim samemu sebi, nimam o ničemur drugem razmišljati razen o mislih. Zaradi tega živim popolnoma v svetu simbolov in nikoli nisem v odnosu z resničnostjo. V redu, to je prvi osnovni razlog za meditacijo.

Ampak je še drugi, in tega bo malo težje razumeti. Lahko bi rekli, da meditacija nima razloga. Ali nima namena. In na ta način je različna od vseh ostalih reči, ki jih počnemo, razen morda glasbe in plesa. Kajti ko ustvarjamo glasbo, tega ne počnemo z namenom, da bi dosegli določeno točko, kot je konec skladbe. Če bi bil to namen glasbe, da pridemo do konca, potem bi bili, očitno, najhitrejši igralci najboljši. Na enak način, ko plešemo, ne ciljamo, da bi prispeli na določen prostor na plesišču, kot bi, če bi potovali. Ko plešemo, je potovanje samo namen, ko igramo, je igranje samo namen. In popolnoma enako velja v meditaciji. Meditacija je odkritje, da je bistvo življenja, vedno v tem neposrednem trenutku. Zatorej, če meditirate z zunanjim motivom, da bi izboljšali svoj um, da bi izboljšali svoj značaj, da bi bili bolj učinkoviti v življenju, imate svojo pozornost na prihodnosti in NE meditirate! Kajti, prihodnost je koncept. Ne obstaja, kot pravi pesnik, „jutri nikoli ne pride“. Ne obstaja nekaj, čemur bi se reklo jutri, nikoli ne bo, kajti čas je vedno ZDAJ. In to je ena od reči, katere odkrijemo, ko se nehamo pogovarjati sami s seboj. In ko prenehamo razmišljati, ugotovimo, da obstaja le sedanjost, le večni ZDAJ. Zatorej, smešno je, ali ne, da meditiramo brez razloga, razen morda zaradi zadovoljstva pri tem, in tu bi rekel, da je osnovni princip, da bi meditacija morala biti zabavna. Ni nekaj, kar počnete kot suhoparno dolžnost. Težava z religijami, kot jih poznamo, je, da je tako prežeta s suhoparnimi dolžnostmi, počnemo, ker je to dobro zate, to je neke vrste samo-kaznovanje. Medtem ko meditacija, če se je pravilno lotimo, nima s tem ničesar opraviti. Na nek način je kopanje v sedanjost, plesanje* z večnim zdaj (digging the present, it’s kind of grooving with the eternal now). In nas pripelje v stanje miru, kjer lahko razumemo, da bistvo življenja, prostor kjer se nahaja, je enostavno TU in ZDAJ.

(…)

[in čisto na koncu tega odlomka, kar sicer ni vključeno v ta posnetek:] … in to (chant-anje) lahko nadaljujete 40 minut in šli bi ven izven svojega uma (you’d be out of your mind). Ampak, vidite, da zapustite svoj um vsaj enkrat na dan, je velikanskega pomena, kajti s tem, ko greste ven iz svojega uma, pridete v stik s svojimi čutili/občutki (senses). In če ves čas ostanete znotraj svojega uma, ste preveč racionalni, z drugimi besedami, ste kot zelo tog/trden/neupogljiv most, katerega bo odneslo v prvem orkanu, ker v sebi nima nobene prožnosti, prismojenosti (craziness).

 
 

Steven Jacobson – niste lastnik svojih misli (your thoughts are not your own)

SJ: Osnovni problem je, da živimo v navidezni resničnosti. Živimo v popolnoma nadzorovanem okolju. Okolju, ki je ustvarjen s strani množičnih medijev. Veliko ljudi, še posebno mladih, sprejemajo, brez vprašanja, resničnost, ki jim jo predstavljajo mediji. Popularna kultura, filmi, televizija, glasba, nosijo sporočila, kako družba deluje in kako bi se ljudje morali obnašati. Zaradi tega zabava ni brez pomena. Ima ideološke vsebine, predstavlja svetovni nazor, ki vpliva na ljudi, kateri gledajo program. Obstaja razlog, čemu televizijske mreže in glasbena industrija in različna podjetja, čemu imajo oddelke za programiranje. Programiranje, katero nas nenehoma napada skozi naša življenja. Pogoji nas, programira nas na določen svetovni nazor. Sedaj, mi morda mislimo, da je običajno, ker smo se rodili v ta sistem laži in prevare. V bistvu je prevara postala del socialnega okvirja današnje družbe. In ker smo se rodili v to situacijo in ravno tako naši starši in trpeli zaradi nje, ne poznamo nič boljšega. Zaradi tega pravzaprav ne vidimo, kako stvari so, vidimo jih takšne, kot smo mi.

Za to sta dva glavna načina, preko katerih manipulirajo in nadzorujejo ljudi. Eden je zelo enostaven in zelo osnoven, to je nadzor informacij in nadzor.. Nimamo vseh dejstev o neki določeni temi, tedaj nov način delovanja ne bo nič boljši kot kvaliteta naših informacij. Kljub dejstvu, da imamo preobilje informacij, preko vseh informacij, ki so nam na voljo na internetu in drugih virov, moramo biti v, moramo imeti stanje uma, kateri je zmožen OVREDNOTI informacije, ki jih imamo na voljo. In potrebno se je prebiti skozi, določiti/dognati kaj je res, kaj so laži, kaj so pol-resnice. Pod tem enim naslovom – nadzor informacij, kjer je bilo dolgotrajno lastništvo različnih medijev, novinarskih hiš, časopisov, filmov, glasbe. Utrjevanje lastništva v rokah nekaj posameznikov, multi-nacionalnih korporacij. Danes je pol-ducata multi-nacionalnih korporacij, ki nadzorujejo izbor informacij in zabave, ki jo ljudje imajo. Ko sem delal kot urednik, je bilo lahko videti, kako enostavno je spremeniti pomen dogodka ali spremeniti pomen, kar nekdo reče, zgolj preko urednikovanja. In tako, zelo dobro sem se zavedal, kako gnetljiva in kako enostavno se oblikuje medijsko resničnost. Vendar nisem popolnoma upošteval razsežnost do katere smo VSI manipulirani in nadzorovani s strani medijev, vključno s tistimi ljudmi, kateri delajo tam. Uporabljam televizijo kot glavni primer, kako mentalno programiranje deluje. Televizija je najmočnejše orožje psihološke vojne v zgodovini. A vendar.. Za večino ljudi, je kot družinski član v gospodinjstvu.
N: Glavni član. Vodi hišno gospodinjstvo.
SJ: Je glavni vir informacij, in tako, televizija predstavlja OLTAR, religijski oltar, ___. Veliko ljudi ne pomisli na stvari, katere na njih podzavestno vplivajo. Kajti večinoma ne vedo, kaj naj iščejo, dokler ne srečajo nekoga, in jim začne kazati te stvari. In potem lahko vidijo, kako na vse nas vplivajo nevidne sile, brez da bi se tega zavedali. Poslednji nadzor je nadzor ljudi, brez njihove zavestne pozornosti. Spet, terorizem je osnovni primer.

Pomislite, ko ste kdaj opazovali majhne otroke ali starejše odrasle, ko sedijo in gledajo televizijo – imajo te izbuljene oči, kajti so v stanju transa, v hipnotičnem stanju uma. To je zelo pomembno, zelo poglavitno da ima televizija zmožnost, da to naredi, in ni važno, kaj gledate. Utripanje televizijske slike, čeprav se zdi, da je statična in nepremična, pravzaprav utripa. Tega ne vidimo zavestno, vendar ponavljajoči vizualni vzorci utripanja povzročijo stanje transa. In to je osnovni princip pri hipnotiziranju. Osebo pripravite do tega, da osredotoči pozornost zavestnega uma na enega od petih čutov; v primeru televizije, govorimo o vidu in utripanju slike. V primeru zvoka – vsak ponavljajoči vzorec zvoka bo povzročil stanje transa. To je pomembno zaradi tega, ker smo mi bolj dojemljivi za mentalno programiranje, med tem stanjem uma, kot kadarkoli. Zelo smo dovzetni za manipulacijo v tem času. Kajti prva naloga podjetnika ali propagandista ali oglaševalca je, da ustvari POGOJE, kateri bodo napeljali k stanju uma, ki je nagnjen k sprejemanju njihovega sporočila. In to stanje uma je hipnotično stanje uma.

In televizija je v tem procesu izredno pomembna, kajti ustvarja poenoteno miselno stanje celotne populacije. Ste kdaj kupili nekaj, in se potem kasneje spraševali, zakaj ste to kupili? To je vsakodnevni prikaz, da smo podvrženi nakupu, na podlagi principa „okoliščina-odziv“ (condition-response), katerega so nam vgradili, da bi imeli preferenco do določenega izdelka. Pravzaprav je to celoten namen programerjev, ali so to oglaševalci ali propagandisti, pravzaprav med njimi ni nobene razlike. Eden prodaja produkte, drugi prodaja ideje. Celotno bistvo je, da nam vgradijo princip „okoliščina-odziv“, kjer se bomo avtomatično odzvali, brez razmišljanja, s preferenco do določene ideje ali preference do določenega produkta. In to je celotno bistvo programiranja.

Če o tem pomislite; kadarkoli slišite novinarje, ki berejo poročila, spoznate, da ne glede na njihovo etnično ozadje, ali so črnci, belci ali orientalci, vsi imajo podoben način govorjenja. Imajo vzorec govora, ki je povezan z razglašanjem resničnih, dejanskih informacij. Njihov vzorec govorjenja je podoben vzorcu govora hipnotizerja. Novinarski poročevalci gledajo neposredno v kamero in v OČI gledalca, še ena hipnotična tehnika. Novinar je predstavlja AVTORITETO. Spodbuja sprejemanje informacij; ljudje bodo lažje sprejeli informacijo, katera prihaja iz sprejemljive in spoštovane avtoritete. In potem PONAVLJANJE informacij, znova in znova in znova. To je tisto, kar vgrajuje princip „okoliščina-odziv“, da kadarkoli predstavijo informacijo, jo bodo ljudje avtomatično sprejeli, brez da bi o tem razmislili.

N: Mislite, da so mediji so-odgovorni v pri nadzorovanja uma, mislite, da so.. Kajti jaz sem trdno prepričan, da so mediji popolnoma nadzorovani.
SJ: Da. Tudi to je moj občutek in moja izkušnja, da so mediji postali trobilo vlade. [oz. korporacij oz. določene miselnosti – če pogledamo mlade (in tudi nekatere ne-mlade), lahko približno vidimo, kakšna miselnost bi to lahko bila..]

 

Trinitas VI ~ običajna modrost (David Icke), princip enosti (Alan Watts), služenje samemu sebi (Carla Rueckert)

David Icke – Konvencionalna modrost; iz enega od začetnih predavanj

S tega širšega pogleda, toliko stvari, ki delamo drug drugemu; ostali del stvarstva verjetno zmajuje z glavo. Dejstvo je, da nekdo, ki je rojen v ZDA, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Mehiki. Nekdo, ki je rojen v Londonu, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Liverpoolu. Belec ni bolj poseben od črnca. To so le vozila za zavest, preko katerih izkuša svet. Greste na obalo in v dlan vzamete kapljico vode – kako lahko kdorkoli reče, da je ta kapljica kaj bolj ali manj posebna od vseh ostalih milijard in bilijonov kapljic, ki jih vidite v oceanu.

Ko sem začel dojemati vse to in ceniti to drugo razlago v nasprotju z dogmatičnimi religijami in “ta svet je vse kar je” znanostjo. Sem se začel spraševati nekaj vprašanj glede te situacije. Kot na primer, kako je možno, da ta razlaga [o enosti vesolja], ki je na spodnji črti vsaj tako verjetna kot drugi dve. Kako da imata druge dve zagotovljeni čas, pogostoma nihče nič ne vpraša, “tu je vaš čas, recite kar hočete”. In alternativi tema dvema razlagama, se posmehujejo ali jo obsojajo ali zavračajo. Odgovor, ki mi je prišel na misel, je, da je jasno, da nekateri nočejo, da ima javnost dostop do teh znanj. Ampak kdo? in kaj? in zakaj? Začel sem se spraševati druga vprašanja; ne vem kako je z vami, ampak jaz sem srečal veliko ljudi v svojem življenju, in se morem se spomniti nobenega, ki bi hotel vojno, ki bi imel kakšen interes v vojni. Ki je čutil, da so vojne karkoli drugega kot grozne, in da se jih je potrebno izogniti. Tako da sem pomislil, kako to, da je na svetu toliko vojn? Kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?

Potem sem pogledal ta ekonomski sistem, ki nadzoruje svet? Ekonomski sistem, ki je tako razumen, da bolj kot je uspešen v svojih pojmovanjih, hitreje uničuje planet. Je popolni okoljski in človeški ubijalec. Vztraja, da vsako leto vzamemo več iz zemlje in hitreje, prodamo več stvari, zapravimo/potrošimo/požremo/uničimo (vse to pomeni ‘consume’) več stvari, zavržemo še več stvari, da častimo resničnega boga sodobnega sveta – ekonomsko rast. Vztraja, da vsako leto 20% ljudi zapravi 80% virov, medtem ko pusti ostalih 80% ljudi, da se zadovoljivo z 20%. Noro. Seveda je noro. Ampak to je ekonomski sistem. “Vzemi, uporabi in zavrzi”, ki nadzoruje vaše življenje in mojega in ostalih 6 milijard ljudi. Tako sem premišljeval, kaj je za tem uničujočim sistemom, ali kdo in zakaj? Začel sem gledati na nekatero drugo konvencionalno modrost, katero prenašamo iz generacije v generacijo kot edini način življenja na tem svetu. Modrost, ki pravi, “čeprav ekonomski sistem, ki sem ga pravkar opisal, ruši ta planet”.. Vprašate politika katerekoli stranke kjerkoli na svetu, “kaj naredimo, da se izognemo tej okoljski situaciji?” In rekli bodo, da moramo imeti več rasti, da pridobimo denar, ki ga bomo zapravili na okolju. Če bi vam rekel, da je način kako pogasite ogenj ta, da nanj nalijete še več bencina, bi rekli, da sem nor. Vendar to nam politiki pravijo, ko govorijo o večji rasti, da poskrbimo za okolje.

Konvencionalna modrost je, da je v redu, da z živalmi ravnamo kot z navadnim blagom. Da postanejo debele kolikor je mogoče, kakor hitro je to mogoče, na kar se da malo hrane. Da vsako leto obsodimo milijardo živali na življenje bolečine, strahu in trpljenja, v imenu ekonomije. Razumni ste, če merite svoj uspeh v zdravstvu, ne s tem, koliko ljudi je zdravih, ampak s tem, koliko OBOLELIH ljudi uspete zdraviti. “Zdravimo več bolnikov kot kdajkoli prej.” Zakaj! Zakaj je toliko ljudi bolnih?! Konvencionalna modrost je, da so dvigajoče se cene stanovanj znak ekonomskega uspeha, medtem ko so tisoči brez doma, ker si tega ne morejo privoščiti. Razumni ste, naposled, če menite, da je v redu, da podpirate sistem, ki je tako uspešen, da vsako leto proizvede več samomorov, alkoholov, drog, brezdomcev, bolečine, trpljenja v vseh svojih oblikah. V velikih težavah bi bili, če ta sistem ne bi deloval. To je razumno, očitno, ampak v resnici je to skrajna norost. Torej kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?
 

Prav tako sem začel spoznavati, da v nasprotju s tem popolnim samouničenjem, da je na tem istem planetu neverjetna modrost. In začel sem spoznavati tudi, da je velika razlika med prebrisanostjo (cleverness) in modrostjo (wisdom). Nista enaki stvari. Ta sistem je zelo prebrisan/pameten, vendar ni zelo moder. In pomanjkanje modrosti je problem. Začel sem videvati, da to kar je resnična modrost, je ni mogoče najti v tem sistemu, najdemo jo pravzaprav v domorodnih ljudstvih, katere bi ta sistem videl kot ZAOSTALE. Delec domorodne ameriške modrosti, ki je postal poznan kot Ameriški Indijanec. “Ko boste posekali zadnje drevo, in zastrupili zadnjo reko, boste spoznali, da ne morete jesti denarja.” To je modrost.

To je modrost. In je še en drug del zelo znane Ameriko-Indijanske modrosti. Leta 1854 je ameriška vlada ponudila ponudbo za odkup indijanske zemlje. In v imenu sistema o katerem sem govoril, in odnosom in vrednotami, s katerimi smo indoktrinirani. Kaj bi se zgodilo, če bi ta poglavar rekel: “seveda, tu bom zaslužil. Kajti kupec je kralj* (It’s a sellers market.). Nikoli je nisem dal na tržišče, zato imam jaz pobudo. Zato bom naredil naslednje, deloval bom kot da nočem prodati, da dvignejo ceno, in v trenutku ko bodo hoteli izstopiti, bom rekel, prepričali ste me.”* In ljudje bi mislili, “kako velik poslovnež je on, ta poglavar, neverjetno, ni mu enakega”.

Ampak je tudi drugačen vrednostni sistem na tem planetu, sistem vrednot, ki je rekel naslednje, v besedah tega poglavarja: “Kako lahko kupiš ali prodaš nebo? Ne posedujemo svežine zraka ali bleščic na vodi, kako ju lahko potem kupite od nas. Vsak del te zemlje je svet mojemu ljudstvu, svet v imenu in izkušnji. Vemo, da belec ne razume naših načinov, tujec je, ki pride ponoči in jemlje iz zemlje karkoli potrebuje. Zemlja ni njegov prijatelj, ampak njegov sovražnik. In ko jo osvoji, gre naprej. Ugrabi zemljo in njene otroke, njegov apetit bo pogoltnil zemljo in jo pustil opustošeno. Če bi zver pošla, bi umrli zaradi velike osamljenosti duha. Kajti karkoli se zgodi zemlji, se zgodi otrokom zemlje.” Hudo mi je pri srcu*, ko pomislim, da so bile te besede izgovorjene leta 1854, ko pogledate, kaj vse se je medtem zgodilo.

 

Alan Watts – Princip enosti oz. neskončno možnosti

[prosti prevod] Ni se vam potrebno odločiti, kaj bodo vaše živčne celice naredile, temu nivoju ste se odpovedali* (to ste že naredili (?)). Lao Tzu pravi takole: “Veliki Tao gre kamorkoli. Vse stvari se rodijo iz njega, vendar jih ne ustvari. Zakoplje se v svoje delo, vendar si ne jemlje zaslug.” [TTC 34] Zatorej, bolj kot se odrečete moči, zaupate drugim, bolj močni postanete. Ampak na takšen način, da namesto, da bi morali biti ponoči budni in vse nadzirati, to naredite prelepo s tem, da mu zaupate kot bi nekomu drugemu, naj on nadaljuje. Tako da lahko greste spat in zaupate živčnemu sistemu, da vas bo zjutraj zbudil. Lahko mu celo rečete, “zbuditi se hočem ob 6ih”, in vas bo zbudil, ravno tako kot budilka.

To se zdi neke vrste paradoks, da princip enosti, da pridete do občutka enosti s celotnim vesoljem, ni v tem, da poskušate doseči premoč nad preostalim vesoljem – to ga bo le zmotilo in odvrnilo in zdel se vam bo bolj različen od vas kot kdajkoli prej. Način, da postanete eno z vesoljem, je, da mu zaupate, kot drugemu. Kot bi zaupali drugemu, “poglejmo, kaj boš ti naredil?” In ko to storite, ko to rečete vsem ostalemu, kar ste bili naučeni, da niste vi, ravno tako rečete samemu sebi. Kajti, končno, kot sem rekel, ne veste od kje pridejo vaše odločitve, pojavijo se kot ___. In ko se odločite; ljudje so zelo nervozni glede sprejemanja odločitev. Ko se odločimo, vedno nas skrbi, ali sem o tem dovolj dolgo razmišljal, ali sem upošteval dovolj podatkov. In če dobro razmislite boste ugotovili, da nikoli ni možno upoštevati zadostno količino podatkov. Število podatkov za odločitev v kateremkoli situaciji je neskončno. Zato kar naredite je, da greste skozi predstave (notions), o tem kaj boste naredili glede tega, in ko pride čas za odločitev, naredite.

Ampak na srečo pozabimo, koliko spremenljivk se lahko vmeša, ali se bo dobro izteklo.. Neverjetno je kako pogosto deluje. Velike skrbi imajo ljudje, ki razmišljajo o vseh spremenljivkam izven njihovega nadzora in kaj bi se lahko zgodilo. Zatorej, ko se odločite, in se dobro izide.. Jaz zelo malo razmišljam kaj narediti z zavestnim namenom in nadzorom.

 

Carla Rueckert – Zapeljiv čar služenja samemu sebi, so-avtorica knjig The Law of One

Zapeljiv čar ‘služenja samemu sebi’ (service-to-self) je v tem, da je to pot hitrega pridobivanja moči, vpliva in denarja. V tem je tudi bolj subtilna stran; in mislim, da se ljudem, kateri se začno hitro dolgočasiti, služenje samemu sebi prilega, ker je to hoja po burni strani življenja. Vse je dovoljeno. Lahko koga prevaraš, lahko kradeš, lahko hazardiraš, lahko pretiravaš, lahko škoduješ ljudem, in vse to je v redu, dokler je dobro za posel. Saj veste, vse je za dobro posla ali za dobro vašega vzroka. In laž in prevara sta dovoljeni, in kar na enkrat se vse odpre, če ste takšen tip osebnosti, ki se začne hitro dolgočasiti in se hočete zgolj igrati.

Tako da, mislim, da so očitne reči pri služenju samemu sebi pridobivanje denarja, vpliva in moči. Ampak bolj subtilna stvar, ki ljudi vleče k služenju samemu sebi je, da zagotovo nočejo biti tisti stari dobrotljivi dolgočasneži. Pravzaprav niso izkusili neverjetnega veselja, ki pride iz počivanja v tem kar je, in mislijo, da bodo dobili več pogona na drugi strani. Zaradi vsega tega nekateri izberejo takšno pot. Vendar zame je izbira precej preprosta, ker dam velik poudarek na to, kako se počutim, ko služim drugim, in občutek je pravi. Da, zame obstaja prav in narobe, jaz imam zelo etičen svet. In mislim, da je to nekaj, česar se ni potrebno sramovati. Vsi moramo ugotoviti, kakšna je naša etika, kakšna so naša pravila v življenju.

 

Glasba in življenje

Alan Watts:

V glasbi ne narediš zaključek kompozicije kot bistvo kompozicije. Če bi bilo temu tako, bi bili najboljši skladatelji tisti, ki igrajo najhitreje. In bili bi skladatelji, ki bi pisali le zaključke. Ljudje bi šli na koncert, da slišijo le en trčen akord, saj to je konec.

Ampak tega ne vidimo kot nekaj, kar nam prinese naša vzgoja v vsakdanje življenje. Imamo sistem šolanja, ki nam da popolnoma drugačen vtis. Vse je ocenjeno. In kar naredimo je, da damo otroka v koridor tega ocenjevalnega sistema. “Pridi, mucek, mucek.” In gre v vrtec, in to je super stvar, ker ko končaš to, greš v prvi razred. In potem, “dajmo,” prvi razred vodi v drugega in tako naprej, in končaš osnovno šolo, greš v srednjo šolo, in drvi, stvar prihaja. Potem moraš iti na univerzo in nato na podiplomski študij in ko si končal s tem, greš ven in se pridružiš svetu. “Uwawaaaa.”

Potem greš v eno sranje (racket), kjer prodajaš zavarovanje. In imajo to kvoto, ki jo moraš izpolnit. In izpolniti moraš to, in ves čas, ta stvar prihaja, prihaja, prihaja, ta velika stvar, uspeh za katerega delaš. Potem ko se nekega dne zbudiš, 40 let star, rečeš: “Moj Bog, prispel sem. Tam sem!” In ne počutiš se nič drugače, kot si se vedno počutil, in občutiš kot manjše razočaranje, ker občutiš vse skupaj kot prevaro in res je bila prevara, strašna prevara. Naredili so, da si vse zamudil.

Življenje si predstavljamo z analogijo potovanja, z romanjem, ki ima resen namen na koncu in stvar je priti do tega konca; uspeh ali karkoli že je, mogoče nebesa, potem ko si že mrtev. Ampak zgrešili smo celotno bistvo; bila je glasbena stvar in morali bi peti ali plesati, medtem ko glasba igra.