Tag Archive for 'apokaloptimist'

Konec sveta in film Knowing (2009)

No, še en film na podobno tematiko, a malo drugače. Govori o koncu sveta, ki se je v zgodbi zgodil 19. oktobra. Danes je 30. okt., film sem gledal pa 20. oktobra. Svet še vedno stoji, tako da..

Mogoče objavljam to zaradi tega, ker mi služijo kot (glasno) razmišljanje o tem, kako se bodo stvari na tem svetu razpletle. Če smo realni, za karkoli resnično pozitivnega, bi se namreč moral zgoditi čudež, velik čudež. Če naj bi kakršnakoli Resnica in Modrost preživela, v takšni ali drugačni obliki, pa četudi je to le nekaj 10 ali 100 milijonov ljudi (kar je še vedno precej) se trenutno ZDI, da je to nemogoče. Enostavno premalo je resnično duhovnih ljudi, veliko preveč pretvarjanja in hinavščine,..

Ena možnost bi bila takšna in drugačna apokalipsa (atomska vojna, izbruh super vulkanov, virusi,..), kjer preživijo le nekateri ljudje, ampak kot je to bilo že večkrat predstavljeno v filmih in knjigah, imamo v takšnem mračnem svetu precej več hudobije kot jo je danes, spet se vrnemo v boj za preživetje, kjer najbolj kruti in zlobni pridejo na vodilne položaje, kjer Razum ničesar ne pomeni; le bitka za premoč in nadvlado. Bi imelo to kakšen višji smisel? Da bi živeli pekel na zemlji? Pekel, ki bi bil verjetno bistveno hujši kot je sedaj.

No, bistveno boljša različica “konca (tega) sveta”, je predstavljena v filmu Knowing, Vedenje, iz leta 2009. Predvsem iz dveh razlogov, smatram ta film za optimistično različico “konca sveta”:
 

(1) Norija je bila v hipu pokončana. En velikanski rušilni val in v trenutku vsega konec. Popolnoma nič ni ostalo od te zgrešene civilizacija: nobenega betona, asfalta, plastike, umetnih snovi, jedrskih odpadkov,.. niti ni nobenega, ki bi lahko to neumnost nadaljeval (vsaj tako je prikazano). (tega pa ni v filmu:) Življenje telesnega/materialnega se konča, za duše pa nastopi “poslednja sodba”, kjer je vsakemu “sojeno po njegovih/njenih delih”, v skladu s tem pa določena nadaljnja usoda/pot/destinacija.
(Slaba stran je to, da je bilo marsikaj lepega uničeno, četudi se je tisto najboljše ohranilo.)

knowing(2009)-ending2-wave

(1b) Zaključek je zelo lepo speljan, precej duhoven bi lahko rekli. Glavni igralec je bil ravno priča odhodu svojega sina na “Noetovo barko”, sam pa se pelje nazaj v mesto k svoji družini. V mestu že vlada tipičen kaos: ulice prepravljene, ropajo trgovine, dim, požari, vpitje, panika, vojska, tanki,.. A protagonist čisto ‘skuliran’, čisto miren; zunaj razdejanje, on pa posluša Betovnovo 7. simfonijo (Allegretto) – perfektno. Nobenega divjanja, nobenega bežanja od usode, panike, strahu, negotovosti, skrbi za preživetje, (lažnega) upanja,.. nič od teh neumnosti. Ve kaj ga čaka, in s tem nima nobenih problemov. Pride do svoje družine, z očetom se pobotata, nato se z mamo in sestro objamejo, in v globokem krščanskem (njegov oče je bil namreč pastor) miru pričakajo zadnje dejanje. “-To ni konec, sin. -Vem.” (-This isn’t the end, Son. -I know.)

(2) Planet je bil sicer uničen, vendar se je ohranilo tisto, kar je bilo Dobrega — in to je tudi najpomembnejše.
Modrost bo svojo duhovno evolucijo nadaljevala drugod, v dosti bolj prijaznih okoliščinah — kdo bi si lahko želel kaj več od tega?

knowing (2009) - ending - new beginning
 

Torej, smrt, konec (telesnega) življenja, je za vsakim vogalom, nihče ne ve kaj ga čaka jutri. Lahko se res zgodi takšen scenarij, kjer trči meteor na zemljo in v hipu je vsega konec. In kaj tedaj?

No, “duhovnost začne s tem vprašanjem” (kaj ostane po smrti) in “konča se z odgovorom”.
Jezusov evangelij: “ne veste ne dneva ne ure”, že pred dva tisoč leti je bilo to rečeno. “Nenehno molite”, “nenehno se posvečujte”, “glejte, da vam srca ne bodo prevzeta s pijanostjo, požrešnostjo in skrbmi za to življenje”, bodite vedno na preži, da se bojujete s skušnjavami hudega duha, strmite po nečem višjem. “Z eno roko opravljaj svoje dolžnosti, z drugo se oprimi Boga. Ko so tvoje dolžnosti končane, se oprimi Boga z obema rokama.”
 

Naj ta svet propade ali pa ne, naloga ostaja enaka:

“Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje” (Jn 6,27)

19 “Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo; 20 nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo. 21 Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” Mt 6,19-21

Glej: The Law of One, Svami Vivekananda, Sri Ramakrishna, Jezusovi evangeliji (tudi gnostični); itd., itd., itd.,..
 
 

Gregg Braden ~ Prva pot

Odlomek iz seminarja “Speaking the lost language of God”, CD 10 / 10, 05. track, od 2. min naprej (zvočni zapis):

Get the Flash Player to see this content.

To je eden od starešine, ki je z menoj delil pogled, ki je očitno precej običajen v notranjem krogu teh tradicij [indijanske; hopi npr], čeprav ni pogled, ki bi ga pogosto slišal, zunaj in na odprtem. In mogoče s tega stališča, nam bo pomagalo, da bomo dobili okvir, izhodiščno točko (point of reference), glede na to kam danes gremo z vsemi temi informacijami. V teh domorodnih tradicijah [ki naj bi svoje modrosti dobili od starodavnih Esenov], [!!!!!]govorijo o času v človeški zgodovini; dolgo, dolgo časa nazaj, ko smo precej drugače živeli v primerjavi z današnjim načinom življenja. Bilo je nekaj ljudi, ki so hodili po zemlji, bližje smo bili zemlji, razumeli smo svoj odnos do sil narave in do sveta okoli sebe, tako dobro smo razumeli ta odnos, da smo vzajemno sodelovali s temi silami narave na odgovoren in skrben in moder način, in potrebovali smo zelo malo zunanje tehnologije, za podporo pri svojem življenju.[/!!!!!] Avtohtone tradicije, o katerih govorim, pravijo temu PRVA POT. To je prva pot, ki jo je človeška vrsta prehodila na obličju te zemlje.

In potem se je nekaj začelo dogajati, skozi čas. Skozi čas, zaradi razlogov, ki niso nikoli dobro razloženi v teh tradicijah [padec iz raja, npr] – in nadaljujem z iskanjem, da bi razumel točno, zakaj, to kar bom delil z vami, zakaj tega ni več. Ampak sčasoma, smo začeli – mi kot človeški rod in naša vrsta, smo se začeli odmikati iz te poti, ki nas je tako tesno povezala s svetom okoli sebe in silami narave in začeli smo se izgubljati; tako opisujejo opisuje pot. In bolj kot smo odstopili od te poti, dlje kot smo odstopili od razumevanja, ki nam pove, da smo del nečesa večjega, da smo del svata okoli sebe, da smo del vsega kar vidimo. Dlje kot smo zašli s te poti, bolj smo HREPENELI po tem, da bi imeli to modrost in spet začeli hoditi po prvi poti. In kar smo začeli delati je to, da smo začeli graditi svet [glej npr, Celestinaska prerokba] ZUNAJ naših teles, začeli smo graditi stroje in naprave, ki so podaljški naših zaznav, podaljški našega občutka dotika in okusa in vonja in sluha. Začeli smo graditi stroje zunaj svojih teles, ki dobesedno ODSEVAJO, posnemajo to, kar smo postali znotraj naših teles. To se mi zdi izredno zanimivo. Kajti v dvajsetem stoletju, zahodna znanost začenja razumeti, da je znotraj vsake celice, vsakega človeškega telesa, imamo, na primer, 1.17 voltov električnega potenciala. Povprečen človek uteleša približno 50 bilijonov (10^12) celic v svojem telesu, in vsaka od teh 50 bilijonov celic ima približno 1.17 voltov električnega potenciala. Lahko izračunate, to je neverjetna vsota električnega potenciala, 50 bilijonov krat 1.17 voltov, ta potencial nosimo znotraj svojih teles. Zgolj iz tega stališča, in vi meni povejte, kateri virus, katera bakterija, kakšno elektro-magnetno silnično-polje ima možnost postaviti se 50 bilijonov krat 1.17 voltov električnega potenciala. In pravzaprav šele začenjamo razumeti, kako močan je potencial naših teles. Vsaka celica v našem telesu ima potencial, da deluje kot električni krog in tako tudi deluje. Je kot računalniški čip v mnogih pogledih. Celice našega telesa so kondenzatorji, shranjujejo energijo, izpustijo energijo, imajo sposobnost upornosti, so prevodniki, prejemajo; mi smo informacijska-shranjevalna-retrieval naprava. Mi imamo vse te reči znotraj VSAKE celice v naših telesih. In s tega stališča, kar domorodne tradicije pravijo ima velikanski smisel. Svet katerega smo si zgradili naokoli nas, je PODALJŠEK in ODSEVA prav te funkcije, ki jih nosimo znotraj mikrokozmosa najmanjšega elementa, v vsaki celici našega telesa.

Tradicija govori naprej, in pravi, da MI, kot vrsta, da bomo nadaljevali s tem, da bomo še naprej posnemali, da bomo gradili ogledala o tem kar naša telesa počno v svetu okoli nas. Še naprej bomo gradili tehnologijo zunaj svojih teles, in bolj kot postane zapletena tehnologija v zunanjem svetu, to postane pokazatelj, ki nam pove kako močno smo zašli s te prvotne poti. Kajti ko se bomo začeli SPOMINJATI našega odnosa do sveta okoli nas skozi naša telesa, bomo ugotovili, da rabimo MANJ in manj zapletenosti iz zunanjega sveta. To se mi zdi presenetljivo, je fascinantna zmožnost. Kar namiguje je, na primer, da ko pogledamo ostanke nekaterih najbolj starodavnih civilizacij na tem planetu. In delal sem z antropologi in geologi, ki so naredili nekaj izkopavanj na teh mestih in pravijo: “No, ti ljudje so bili precej napredni, zmožni so bili zgraditi tro-nadstropno zgradbe, imeli so sistem za čiščenje vode, ampak niso bili niti približno tako napredni kot smo mi, kajti nikoli nismo našli nikakršnega dokaza o tosterju ali televiziji ali video rekorderju”. In ko slišim takšne zgodbe, jim pravim, delim s svojimi arheološkimi in geološkimi prijatelji in kolegi, pravim: “Res je, morda nismo našli tosterja, video rekorderja in radia, vendar, vsaka od funkcij, ki naredi toster da peče in video rekorder in radio da naredijo kar naredijo, ali veste, da to naredijo tudi celice znotraj naših teles? Kaj če je bila civilizacija, ki jo raziskujete, tako DOVRŠENA, tako napredna v njihovem razumevanju, da niso potrebovali zapletenosti zunanje tehnologije takšne kot jo imamo danes. V tem primeru, kakšno bi bilo vaše mnenje o teh civilizacijah?” In pogledajo me z odprtimi očmi in pravijo: “Veš, to je zelo, zelo drugačen način o pogledu na našo preteklost in je zelo resnična možnost, definitivno vredna razmisleka.”

Iz pogleda domorodcev, zopet, ko nadaljujemo z gradnjo s to neverjetno zapletenim zunanjim svetom, kar počnemo je to, da gremo v večje in večje dolžine, da se opomnimo o moči, ki živi znotraj naših teles. In v nekem trenutku pravijo, bomo spet prepoznali to moč in v trenutku ko bomo to naredili, potem bo pot, ki jo sedaj živimo, pot, ki se ji reče druga pot, se zaključi. In zopet gremo nazaj in hodimo po prvi poti. Svet okoli nas je zelo poenostavljen, kajti svet ZNOTRAJ nas, je popolnoma uresničen, kjer naš odnos, ki smo ga opisali, misli, občutki, čustva v našem telesu so sprožilci, ki spremenijo kemijo našega telesa, ki proizvedejo zdravljenje v naših telesih, ustvarijo zdravljenje v telesu drugih, vzajemno delujejo s silami narave in dejanjih vremena, kot je zgodba, ki sem jo prej omenil in z živalmi in viri hrane okoli nas. Tako da, to je pogled, ki sem ga hotel deliti, kajti lahko nam da okvir in nam pomaga razumeti zakaj smo naredili kar smo naredili in kam gremo.

 
 

Na drugem mestu pravi, da smo v obdobju, ko gremo skozi intenzivne, a zelo kratkotrajne spremembe, kjer imamo na izbiro (a) ali skušamo obdržati to, kar je obsojeno na propad, in izgubimo vse ali (b) gremo s tokom sprememb in pustimo oditi tistemu, kar mora oditi – ter obdržimo tisto, kar je v skladu z “novim” svetom in, ko je čas za to, na podlagi tega gradimo naprej.

V tedanjem času velja tudi naslednja definicija:
apokaloptimist: “nekdo, ki ve, da gre vse k vragu, vendar verjame, da se bo dobro izteklo”.

apocaloptimist