Tag Archive for 'aspirant'

Rudolf Steiner: “nobenemu iskalcu ni krateno znanje, do katerega ima pravico”

Velja si zapomniti (iz začetka knjige ‘Kako doseči spoznanja višjih svetov?’ (Gnostica/Gnosis, 2000)):

Mnogi verjamejo, da je treba mojstre višjega vedenja iskati, če želimo od njih dobiti napotke. Obstajata dve možnosti. Prvič: tistemu, ki resnično stremi po višjem vedenju, ne bo žal truda. Nobena ovira ga ne bo ustavila [posledično], da bi poiskal posvečenca [bolj ali manj fizičnega], ki bi ga uvedel v višje skrivnosti sveta. Po drugi strani pa je lahko vsakomur jasno, da bo posvetitev vsekakor dosegel, če izhaja iz resnega prizadevanja po spoznanju. Za posvečene obstaja naravni zakon, ki poskrbi za to, da nobenemu iskalcu ni krateno znanje, do katerega ima pravico. Obstaja pa tudi zakon, ki pravi, da ne more do skrivnega vedenja nihče, če ni poklican. Posvečeni je toliko popolnejši, kolikor resneje upošteva oba zakona.

In tudi:

Če v sebi ne razvijemo globoko zakoreninjenega občutka, da obstaja nekaj višjega od nas samih [kar je problem arogantnih materialistov/ateistov], ne bomo mogli najti moči, da bi se razvili do neke višje stopnje. Posvečeni je pridobil moč, da je dvignil glavo do višin spoznanja, z usmeritvijo srca v najgloblje spoštovanje, v devocijo. Duhovne višine je mogoče doseči le, če stopimo skozi vrata ponižnosti. Resnično vedenje lahko dosežemo le, če se ga naučimo CENITI.

Vsako spoznanje, ki ga iščemo le, da bi si pridobili znanje, da bi v sebi nakopičili zaklade, vodi stran od te poti; vsako spoznanje pa, ki ga pridobimo z iskanjem zrelosti na poti oplemenitenja človeštva in svetovnega [ter osebnega/duhovnega] razvoja, nas popelje korak naprej. (..) Vsaka ideja, ki ne postane ideal, ubije v duši neko moč; vsaka ideja pa, ki postane ideal, ustvari življenjske moči. [1]

itd, itd,…

[1] Kopičenje znanja, brez da bi ga uporabili, brez da bi kaj (neposredno) koristilo, fizično ali duhovno/metafizično, je le izguba časa in energije. Zaradi tega univerze, univerzitetno znanje, na primer,.. le redko privede do kakšne konkretnejše transformacije življenja. … …

P.S. Podobno pravi npr. Vivekananda: Discipleship, ‘Kvalifikacije aspiranta in učitelja’, ‘Dve ptici‘.
 
 

“seme klije in raste, da sam ne vé kako”

Prilika o rastočem žitu:

Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako. Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu. ~Mr 4,26-29

Tako kot aktivnost, tako je potrebna tudi pasivnost in počitek. Spanje, sprehod, rutinska ročna dela, kjer damo mislim priložnost, da se usedejo. Ni potrebno neprestano meditirati/moliti, brati knjige… No, če lahko, le dajte, vendar večinoma tega ljudje ne moremo delati s polno predanostjo. Zato je v takšnih trenutkih bolj primerna kakšna druga dejavnost, ki pa tudi pomaga pri Rasti. Ni potrebno, da so rezultati takoj vidni – potrebno je Zaupati v proces. Tako kot pri vrtnarjenju, sadjarstvu, vzgoji otrok,…

Ravno tako pa neprestana podvrženost hrupnemu okolju, radiju, televiziji, oglaševalcem, brezplačnikom, agresivni glasbi, plehkim oddajam/nanizankam,… človeka počasi pelje navzdol. Korak za korakom, nežno in brez očitnih znakov, navzdol v degradacijo, navzdol k onimi..
 

Prilika o gorčičnem zrnu:

Čemu naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo? Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci. ~Mr 4,30-32

Duhovnost – na začetku popolnoma neuporabna, človeka mnogokrat celo zmede in ga popelje nekaj korakov nazaj. Rezultatov ni nobenih, zato te na vsak način poizkušajo prepričati, da je ta pot napačna. A nekaj je v tebi, kar vztraja. Vidijo da jih ne poslušaš, zato izgineš iz vseh radarjev. To te sicer osami, vendar ti da hkrati več svobode, da neovirano počneš stvari, ki jih sicer ne bi mogel, ker ne bi imel časa niti energije. Počasi, dan za dnem se seme razvija, vzklije, se krepi in raste. …
 

Našli smo ga

Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki.” Jn 1,45
 

Ozrl se je (Janez Krstnik) na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ‘Poglejte božje Jagnje!’ Učenca sta slišala, kar je rekel in odšla za Jezusom. Jezus pa se obrne, in ko vidi, da gresta za njim, ju vpraša: ‘Kaj hočeta?’ Odgovorita mu: ‘Rabi (to pomeni učitelj), kje stanuješ‘ Reče jima: ‘Pridita in bosta videla.’ ~Jn 1,36-39

Janez in Andrej sta prva prišla k Jezusu in ga sama vprašala, “kje stanuješ?” (ni ju on “poklical”), Andrej je poklical Simona Petra. Naslednji dan je Jezus na poti v Galilejo srečal Filipa in mu reče: “Hodi za menoj!” (Jn 1,43) Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Verjetno so se poznali. Filip pokliče Natanael-a. Prvih pet učencev – tako Janezov evangelij.

Apostoli so bili preprosti ljudje, opravljali preprosta opravila, toliko za preživetje (ribarjenje), nekateri (Janez in Andrej) učenci Janeza Krstnika. Niso bili poročeni, niso imeli otrok, niso se izobraževali za duhovnike, niso imeli velikega bogastva, predvsem pa niso bili na nič navezani. Ko je prišel Jezus, so še tisto malo kar so imeli odložili in šli za njim.

Ni jih bilo strah (Lk 9,58), ni jim bilo potrebno “pokopavati očeta” (Lk 9,59), ni jim bilo potrebno prodajati bogastva (Lk 18,22), … Še več, celo pričakovali so Jezusa – logično, saj je Janez Krstnik o njem govoril. Pričakovali in pripravljali so se na njegov prihod, verjetno brali svete spise in živeli življenje v skladu z njimi. Med seboj so se poznali, poznali so tudi ljudi v Jeruzalemu; na primer, apostol Janez je poznal velikega duhovnika (Nikodema?) (Jn 18,15).
 

Kako smo torej mi? Jaz, ti, oni? Bi bili pripravljeni vse pustiti in hoditi za “Odrešenikom”? Greš v Ljubljano in Ga srečaš – bi šli takoj za njim? Bi ga vprašali “kje živiš” ali pa bolj diskretno in po ovinkih, “kaj moram narediti, da pridem v nebeško kraljestvo”? Če bi ti rekel, “hodi za menoj”, bi šli za njim ali bi mu rekli, “samo še domov skočim in nekaj malenkosti uredim” oz. “daj mi en teden časa, ker sem ravno sredi nekih projektov” ali pa celo, “mogoče kdaj drugič, ko/če se spet srečava, trenutno sem zaposlen z drugimi rečmi”.

Kako bi vi odgovorili, kaj bi storili?
 

No, Jezusa niso prepoznali vsi, prepoznali so ga le tisti, ki so ga pričakovali. Njegovi učenci so postali le tisti, ki so bili nanj pripravljeni. Mnoge je ozdravil, “vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila” (Lk 17,19), a jih ni povabil, da postanejo njegovi učenci – tudi sami večinoma niso hoteli. Drugi so nekaj časa bili z njim, potem pa: “Nevzdržna je ta beseda. Kdo jo more poslušati.” (Jn 6,60)

Tako vedno je – kdor ima vero, ta pričakuje in se pripravlja, ta naposled tudi vidi. Drugim so prioriteta posvetne/materialne reči, če jim omenite kaj duhovnega, “vse lepa pravljica, ampak kakšne so praktične (beri: materialne) koristi od tega”, “veroval bom, ko bom videl”, njihovo srce je na minljivih rečeh, “kjer tatovi kradejo in vlamljajo” (Mt 6,19), ali pa “sliši se lepo, a je potrebno preveč truda in odrekanja” – taki ljudje zagotovo ne bodo videli niti spoznali “Odrešenika”.

(Odrešenika… lahko tudi, ‘ne bodo’/niso zreli za ‘Večno življenje’)
 

Priprave in življenje v svetu

Ampak “za vse je potreben čas, nič se ne zgodi, če ni pravi čas za to.” Ta preskok pride, ta odmik pride sam po sebi, vendar če človek ni pripravljen za to, oziroma ne čuti tega kot najbolj smiselne reči na svetu in če ima v glavi kakšne druge zanj bolj smiselne projekte, potem bi bilo seveda neumno iti nekam, zgolj zaradi tega, ker naj bi to bilo najboljše.

A kljub vsemu, “priprave so potrebne“. Četudi sedaj še ni močne želje, da bi živeli v samostanu in molili 5 in več ur na dan, je verjetno kljub vsemu želja, da bi naredili nekaj v smeri duhovnega razvoja. In potrebno je narediti maksimalno, kar v dani situaciji lahko, potrebno se je pripraviti po najboljših močeh, namesto da čakamo, da dosežemo neke hude prebliske, da “razsvetljenje” pade z neba. Nič ne pride samo po sebi, za vse se je potrebno pripraviti – še toliko bolj za duhovno. “Hrepenenje po Njem prinese Milost.
 

Vsako učenje, vsaka tradicija ima na to odgovor, določene smernice. Pobožno katoliško življenje zgleda nekako takole:
* molitev zjutraj,
molitev pred jedjo, molitev po jedi,
molitev pred delom, molitev po delu,
molitev pred učenjem, molitev po učenju,
in molitev pred spanjem.
(Za vsako od teh, so specifične molitve.)
* Močno priporočljivo je iti vsak dan k maši, če pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov to ne gre, pa obvezno v nedeljo.
* Nedelja (ne-del-ja; v angleščini čisto nekaj drugega, sun-day; dan sonca) naj bi bil tudi nek Sabbath, dan posvečen Bogu in ta dan se naj ne bi nič delalo – zgolj najnujnejše reči. Zato pa prosti čas toliko bolj posvetiti Bogu in molitvi.
* Ter na vsake toliko časa spoved (enkrat na mesec (?)).

Tako naj bi zgledalo neko katoliško življenje v svetu, svetó življenje v svetu. In kaj je s takšnim načinom življenja narobe? Prav nič?
(…)
 

Kaj danes priporočajo učitelji duhovnosti? Meditacija zjutraj dvajset minut, meditacija zvečer dvajset minut, poleg vsega ostalega. Spomnite se, da Eckhart Tolle priporoča pozornost na dih; pa ne samo zjutraj in zvečer, ampak tudi čez dan, čim večkrat tem bolje. V knjigi Nova Zemlja zapiše: “Vztrajajte eno leto in to vas bo močneje preobrazilo, kot če bi se udeležili vseh tečajev (napisane v nekem katalogu duhovne organizacije). Pa še zastonj je.” Ker mad drugim hoče verjetno biti nevtralen, ne reče “molite k Bogu ali Jezusu”, vendar reče, zavedajte se svoje notranje Prisotnosti. Kdo drug bi rekel, “držite se Boga z eno roko, z drugo roko pa opravljajte svoje dolžnosti”, predvsem pa upoštevanje principa nenavezanosti .
 

Sri Ramakrishna (1836-1886) je učil takole:

Družite se s svetimi ljudmi – pogosto morate iti k tistim, ki častijo Gospoda (bhaktas), ali k zelo pobožnim ljudem (sadhu). Ne boste se mogli osredotočiti na Gospoda, če dan in noč živite v središču posvetnih aktivnosti in v družini. Zaradi tega morate sem ter tja iti v samoto in meditirati na Boga. Na začetku se je zelo težko osredotočiti na Gospoda, če pogosto ne greste v samoto.

Ko je sadika še mlada, mora biti ograjena. Brez ograde jo bodo koze in krave pojedle.

Samoten kotiček in gozd so prostori, kjer lahko meditirate. In vedno imejte dobre misli. ‘Le Gospod je resničen, večna substanca, vse ostalo je neresnično, minljivo.’ S takšnim razlikovanjem (discrimination) se boste otresli minljivih reči sveta.

(a) Zelo pobožni ljudje.. Ne poznam nobenega. Duhovniki – mogoče eden. “Duhovni” učitelji – nah. Mistik – niti slišal nisem o kakšnem, da bi živel v naši državi. K marsikomu lahko greš na tečaj, predavanje ali terapijo, vendar ni nekega osebnega odnosa, niti ni predanosti k Bogu, ni svetosti. Vse je tako nekako vzvišeno, uradno, izolirano.. kot da bi se bali preprostosti, bali tudi osebnega odnosa. So knjige, je kakšen zelo dober govor/predavanje (na youtubu), in to je večinoma vse. Ok ja, so določeni ljudje, ki si prizadevajo biti duhovni po svojih najboljših močeh, in to je v redu in ima svoje mesto – vendar potreben je korak naprej.

Včasih si želim, da bi živel v času Jesusa, ali pa Ramakrishne. Osebni odnos, bivanje v skupni hiši, spontani prihodi in odhodi, nobenega teženja za denar ali kakršnekoli prispevke, molitev, meditacija, predanost Bogu,… Kjer je edina potrebna vstopnica odpoved svetu (pa še to ni nujno, da popolna), “čistost srca”, iskrena aspiracija, biti pripravljen meditirati in slediti nauku,.. Kje je to danes? Kdo danes tako uči? In potem pravijo, da smo bolj razviti kot so bili pred nami, bolj pametni kot predhodniki, a v resnici smo izkoreninili osebni odnos, izkoreninili odnos Učenec-Učitelj, vse se danes podaja precej mehanično, precej distancirano.. No, tako pač je sedaj, vendar tega bo moralo biti konec, če bomo hoteli resnično “napredovati” v “stanju zavesti”. Vsak se bo pač moral pri sebi odločiti kaj hoče, kje hoče nadaljevati; ali hoče nadaljevati s staro zavestjo, ali pa bo naredil preskok v novo zavest. Če hoče nadaljevati s staro zavestjo, potem se mi zdi, da na tem planetu zanj ne bo prostora – če je pa pripravljen narediti preskok, pa lahko rečem, da se bomo še srečali.

(b) Iti v samoto, za dan, ali dva na začetku. Četudi živimo posvetno življenje. Meditirati na samem – cel dan. Sabbath. Izven tečajev. Spet, kje je takšen človek, ki to počne? Kje je takšen človek, ki si je sposoben najti takšno okolje, kjer se lahko resnično preda duhovni disciplini, preda Bogu? Jaz na žalost ne poznam nobenega.. Jih poznam veliko, ki hodijo na tečaje, doma meditirajo/molijo in vse ostalo,.. vendar nič, ki bi si na vsake toliko časa resnično vzeli čas za poglobljeno meditacijo.

Pa tudi, kje danes najti takšen prostor, takšen košček pod soncem, ki bo varen pred živalmi in varen pred nepričakovanimi “nabiralci gob”? Ne vem, se mi pa zdi, da je bilo ozračje temu včasih dosti bolj naklonjeno kot danes. Že zaradi tega, ker je ta (negativni) “rajas” (brezglava aktivnost, drvenje, hitenje) tako močno prisoten v zraku. Pa tudi neka iskrena duhovnost, neko hrepenenje po Bogu je danes bolj žalostno, predvsem pa izven javnega dogajanja. Je pa precej te materialistične duhovnosti; vizualiziranje lepega, lagodnega in brezskrbnega življenja v svetu – ampak to ni dovolj, to ni duhovnost, to ni pok k Kristusu, kvečjemu je to pot tja doli..
 

Sri Ramakrishna ~ Spoznanje Boga

Sri Ramakrishna Paramahamsa Sri Ramakrishna Paramahamsa (18. Februar, 1836 – 16. Avgust, 1886). Mistik iz 19. stoletja, Indija, učitelj Svamija Vivekanande.

——————————

Iz Kathamrite:

Ne glede na to, koliko je nekdo preštudiral knjig, vse je zamanj, če ni ljubezni in pobožnosti (bhakti) do Boga, če ni močne želje da Ga spoznamo. Navaden učenjak brez razlikovanja (discrimination, viveka) in ne-navezanosti (non-attachment, vairagya) ima svojo pozornost zakoreninjeno na ‘poželenju in pohlepu’ (ali ‘ženskah in zlatu’). Jastreb leta visoko, ampak njegove oči so uprte v mrtve živali (charnel pits where carcasses of animals are burnt).

Znanje, ki človeka vodi k spoznanju Boga je resnično znanje. Vse ostalo je nepomembno.

(…)

To, da Bog obstaja lahko ugotovimo, če pogledamo v vesolje. Ampak eno je, če o Njem slišimo, drugo, če Ga vidimo, in spet čisto nekaj drugega, če z Njim govorimo. Nekateri so slišali o mleku, drugi so ga videli, in tretji so mleko pili. Nekdo je vesel, če vidi mleko, ampak mleko ga naredi močnega in poživi le, če ga pije. Mir je mogoče doseči, ko vidiš Boga; nekdo občuti blaženost in ga ta poživi le, če se z Njim pogovarja.

Želja po odrešenju in koprnenje po Bogu je odvisno od pravega časa.

učenec: Nimam časa, da bi se zatekel k Bogu.

Sri Ramakrishna (smeje): Res je, če ni še pravi čas, se nič ne zgodi. Pred spanjem je deček rekel svoji materi: “Mati, prosim zbudi me, ko bom zaklical klic narave.” Mati je odgovorila: “Sin, pritisk klica te bo sam zbudil. Jaz te ne rabim buditi.”

Bog se je že odločil, kaj bo vsak prejel. Tašča je včasih dajala določeno vsoto riža svojim snaham, odmerjeno s skodelico. Dekleta niso dobile dovolj riža. En dan, na veliko veselje deklet, se je skodelica razbila. Tašča je nato rekla: “Lahko plešete in vriskate, moji otroci, ampak količino lahko prav tako dobro odmerim s svojimi rokami.'”

Daj Gospodu pooblastilo (power of attorrney).

Kaj drugega lahko storiš? Predaj Njemu vse kar imaš in daj Njemu pooblastilo. Naj On naredi, kar smatra, da je zate najboljše. Če daš svojo odgovornost velikemu človeku, ti ne bo nikoli škodoval.

Seveda je potrebno delati vaje. Ampak obstajata dve vrsti duhovnih aspirantov. Eni imajo naravo majhne opice, in drugi naravo majhne mačke. Mali opici nekako uspe, da se drži svoje matere. Ravno tako, nekateri aspiranti mislijo, da če hočejo doseči Boga, morajo velikokrat ponoviti Njegovo ime, meditirati določen čas, in narediti določeno količino vaj. Ta vrsta aspirantov skuša doseči Boga z lastnimi napori.

Na drugi strani, mala mačka se ne more držati svoje matere. Vse kar naredi je, da se uleže kjer je, in mijavka svoji materi – naj mati naredi karkoli hoče. Mati mačka jo včasih nese v posteljo, ali pa jo posadi zraven kopice drv. Mati jo bo dvignila z gobcem in jo nesla kamorkoli hoče. Ravno tako, so določeni aspiranti, ki ne računajo koliko duhovnih vaj naredijo; kolikokrat ponovijo njegovo ime, kako dolgo meditirajo in tako naprej. Oni le ihtijo in ga kličejo z velikim hrepenenjem. Bog jih sliši in ne more ostati odsoten, ampak se jim pokaže in jim dovoli, da Ga vidijo.

 

Svami Vivekananda ~ Discipleship

San Francisco, 29. marec, 1900, celotni govor.

Ramakrishna_Monastic_Disciples_1899

Moja tema je “Učenstvo” (Discipleship). Ne vem kako boste sprejeli, kar imam za povedati. Precej težko bo za vas to sprejeti; zamisel o učitelju in učencu je v tej deželi tako drugačna kot tista v naši. Star pesnik Indije mi pride na misel: “Sto tisoče je učiteljev, ampak težko je najti enega učenca.” To se zdi, da je res. Ena od najpomembnejših stvari pri doseganju duhovnosti (attainment of spirituality) je odnos učenca. Ko je pravi odnos, razsvetljenje pride zlahka.

Kaj potrebuje učenec, da prejme resnico? Veliki modreci pravijo, da je za dosego resnice potreben le mežik očesa, je le vprašanje védenja. Sanje se zlomijo – kako dolgo traja? V sekundi sanje izginejo. Ko iluzija izgine, kako dolgo traja? Le mežik očesa. Ko spoznam resnico, se ne zgodi nič drugega kot to, da laž odide. Mislil sem, da je vrv kača, in sedaj vidim, da je vrv. Je le vprašanje pol sekunde in celotna stvar je opravljena. Ti si Ta (Thou art That); Ti si Resničnost – kako dolgo traja, da to spoznamo? Mi smo Bogovi in vedno smo to bili, da tega ne vemo, je zelo presenetljivo. Vedeti to je edina naravna stvar. Ne bi smelo trajati leta, da spoznamo, kar smo vedno bili in kar smo sedaj.

Vendar zdi se, da je težko spoznati to očitno resnico. Leta in leta minejo, preden začenjamo dojeti kanček te resnice. Bog je življenje; Bog je resnica. Pišemo o tem, v naših najglobljih delih srca čutimo, da je temu tako, da je vse drugo razen Boga nič; danes tukaj, jutri mine. Vendar večina nas ostane enaka skozi celo življenje. Držimo se neresnice in obrnemo hrbet resnici. Nočemo spoznati resnice. Nočemo, da nam kdorkoli prekine naše sanje. Vidite, učitelji niso zaželeni. Kdo se hoče učiti? Ampak če kdo hoče spoznati resnico in premagati iluzijo, če hoče sprejeti resnico od učitelja, mora biti resnični učenec.
 

(1.) Ni lahko biti učenec; velike priprave so potrebne, veliko pogojev mora biti izpolnjenih. Štirje glavni pogoji so navedeni s strani Vedantistov. Prvi pogoj je, da se mora študent, ki hoče spoznati resnico, odpovedati vsem hrepenenjem (desires) po dobičku (gain) v tem ali v naslednjem življenju.

Resnica ni to kar vidimo. Resnice ne vidimo tako dolgo, dokler se nam kakršnokoli hrepenenje priplazi v um. Toliko časa, dokler je v srcu najmanjše hrepenenje po svetu, resnica ne bo prišla. Naj se svet zruši pred mojimi očmi, ni mi mar. Tako tudi z naslednjim življenjem; ne zanimajo me nebesa. Kaj so nebesa? Le nadaljevanje zemlje. Bili bi boljši brez njih in majhne neumne sanje, ki jih sanjamo, bi se prej razblinile, če ne bi bilo nebes, nobenega nadaljevanja tega nespametnega (silly) življenja na zemlji. S tem, ko gremo v nebesa, le nadaljujemo naše prezira vredne iluzije.

Kaj pridobite v nebesih? Postanete bogovi, pijete nektar, in dobite revmo! Manj je bede (misery) kot tu na zemlji, ampak tudi manj resnice. Zelo bogati lahko resnico razumejo precej manj kot revni. “Lažje je za kamelo, da gre skozi šivankino uho, kot za bogataša, da vstopi v Božje kraljestvo.” Bogataš nima nobenega časa, da razmišlja o čemerkoli razen o bogastvu in moči, o udobju in posebnih pravicah. Bogati le redko postanejo religiozni. Zakaj? Zato ker mislijo, da s tem ko bodo postali religiozni, ne bodo imeli več zabave v življenju. Na enak način je precej malo možnosti, da postanete duhovni v nebesih. Preveč udobja in uživanja je tam, prebivalci nebes nočejo dati zabave iz rok.

Pravijo, da ne bo nobenega jokanja več v nebesih. Jaz ne zaupam človeku, ki nikoli ne joče; ima veliko kocko granita, kjer bi moralo biti srce. Razvidno je, da nebeški ljudje nimajo veliko sočustvovanja. Veliko jih je tam, in mi smo ta nesrečna (miserable) bitja, ki trpimo na tem strašnem mestu. Lahko bi nas potegnili vse ven, vendar nočejo. Ne jočejo. Ni žalosti ali bede tam, zaradi tega jim ni mar za vsakršno bedo. Pijejo svoj nektar, ples gre dalje – lepe žene in tako naprej..

Gredoč preko teh stvari, bi moral učenec reči: “Nič me ne zanima v tem življenju niti me ne zanimajo vsa nebesa, ki so kadar koli obstajala. Nočem iti v nobeno izmed njih. Nočem čutnega življenja v nikakršni obliki – to poistovetenje sebe s telesom. Tako kot čutim sedaj, sem to telo – ta gmota mesa, to je kar čutim, da sem. Ampak zavračam, da bi to sprejel kot končno resnico.”

Svet in nebesa, vsi ti so navezani na čute. Ne zanima vas svet, če nimate čutov. Nebesa so prav tako svet. Zemlja, nebesa, in vse kar je vmes, imajo le eno ime: svet. Zaradi tega učenec, ki pozna preteklost in sedanjost in razmišlja o prihodnosti, vedoč kaj pomeni blaginja (prosperity), kaj pomeni sreča, se odpove vsemu temu in išče, da bi spoznal resnico in edinole resnico. To je prvi pogoj.
 

(2.) Drugi pogoj je, da mora biti učenec sposoben nadzorovati notranje in zunanje čute in mora biti utrjen (established) v večih drugih duhovnih vrlinah (virtues).

(a) Zunanji čuti so vidni organi nastanjeni v različnih delih telesa; notranji čuti so neotipljivi (intangible). Imamo zunanje oči, ušesa, nos in tako naprej, in imamo ustrezne notranje čute. Neprestano smo na voljo obema skupinama čutov. Ustrezajoč čutom so čutni-objekti. Če je kakršenkoli čutni-objekt blizu, nas čuti prisilijo, da jih zaznamo; nimamo izbire ali samostojnosti. Tu je velik nos, majhna dišava je tam – moram jo zavohati. Če bi bil slab vonj, bi rekel samemu sebi: “Ne vonjaj je.” Ampak nos reče, “vonjaj,” in jo poduham. Samo pomislite, kaj smo postali! Omejili smo se. Imam oči. Karkoli se dogaja, dobro ali slabo, moram videti. Enako je s sluhom. Če mi kdo reče kaj neprijetnega, moram to slišati. Moj čut sluha me prisili, da to slišim, in kako bedno se potem počutim! Preklinjaje ali hvaljenje, človek mora to slišati. Videl sem veliko gluhih ljudi, ki ponavadi ne slišijo; ampak karkoli se govori o njih samih, to vedno slišijo.

Vsi ti čuti, zunanji in notranji, morajo biti pod nadzorom učenca. S trdim delom mora priti do stopnje, kjer se lahko upre čutom, ukazom uma. Mora biti zmožen reči svojemu umu: “Moj si; ukazujem ti, ne vidi niti ne sliši ničesar.” In um ne bo videl niti slišal ničesar – nobena oblika in noben zvok ne bo vplival na um. V tem stanju je um postal svoboden pred oblastjo čutov, postal je ločen od njih. Nič več ni pritrjen (attached) na čute telesa; zunanje stvari sedaj ne morajo ukazovati umu, um se noče pritrditi na njih. Tu je čudovita dišava. Učenec pravi umu: “Ne vonjaj” in um ne zazna dišave. Ko pridete do te stopnje, komajda začnete biti učenec. Zaradi tega, ko kdorkoli reče “poznam resnico” jaz pravim: “Če poznaš resnico, moraš samega sebe obvladovati, in če imaš nadzor nad seboj, ga pokaži z nadzorovanjem čutil.”

(b) Naslednje, um mora biti izučen, da utihne. Stalno drvi. Ravno ko se usedem, da bi meditiral, se pojavijo najhudobnejše (vilest) misli na svetu. Celotna stvar je nagnusna. Zakaj bi um razmišljal o stvareh, katere sam nočem, da jih misli? Jaz sem, tako rekoč, suženj umu. Nobeno duhovno znanje ni možno, dokler je um nemiren in izven nadzora. Učenec se mora naučiti, kako nadzorovati um. Res je, delo uma je da razmišlja. Ampak ne sme razmišljati, če učenec noče, da razmišlja; prenehati mora razmišljati, ko učenec tako ukaže. Da se kvalificirate kot učenci, je takšno stanje uma zelo potrebno.

(c) Prav tako mora učenec imeti veliko mero vzdržljivosti (endurance). Odkrili boste, da se um obnaša dobro, ko gre vse v redu in se življenje zdi udobno. Ampak če gre kaj narobe, um izgubi ravnotežje. To ni dobro. Nosite vso zlo in bedo brez najmanjšega mrmranja, brez ene same misli trpljenja, upora, pomoči (remedy) ali maščevanja (retaliation). To je prava vzdržljivost, in morate jo doseči.

Dobro in zlo sta vedno v svetu. Mnogi pozabijo, da je kaj slabega – vsaj poizkušajo pozabiti – in ko jih zlo doleti, so preplavljeni z njim in se počutijo zagrenjeno (bitter). Spet so drugi, ki zanikajo, da je kakršnokoli zlo, in vse smatrajo za dobro. To je tudi šibkost, ravno tako izhaja iz strahu pred zlom. Če kaj smrdi po zlu, zakaj poškropiti z rožno vodo in reči, da je dišava? Da, dobro in zlo je v svetu. Bog je postavil zlo na svet. Ampak vam ga ni potrebno izpirati. Čemu je tam zlo ni vaša stvar. Imejte vero in bodite tiho.

Ko je moj učitelj, Sir Ramakrishna, zbolel, mu je indijski duhovnik (brahmin) predlagal, da uporabi svojo velikansko mentalno moč, da se pozdravi; rekel je, da če bi moj mojster le usmeril svoj um na oboleli del telesa, bi se pozdravil. Sri Ramakrishna je odgovoril: “Kaj! Da zmanjšam (bring down) svoj um, katerega sem dal Bogu, zaradi tega majhnega telesa!” Zavrnil je, da bi mislil na telo in bolezen. Njegov um je bil neprestano zavesten Boga, bil mu je popolnoma predan. Ni ga hotel uporabiti za katerikoli drug namen.

To poželenje po zdravju, bogastvu, dolgem življenju in podobnem – tako imenovane dobre stvari – niso nič drugega kot zabloda (delusion). Njim posvetiti svoj um, da bi si vse to zagotovili, le ojača zablodo. Imamo te sanje in iluzijo v življenju, in hočemo, da bi imeli še več tega v prihodnjem življenju, v nebesih. Več in več iluzije!

Ne upiraje te zlu. Soočite se z njim. Vi ste višji kot zlo. Beda je v svetu, nekdo jo mora pretrpeti. Ne morete delovati, ne da bi komu storili zlo. In ko iščete posvetno (worldly) dobro, se le izogibate zlu, katerega bo moral trpeti nekdo drug. Vsi ga poskušajo preložiti na ramena nekoga drugega. Učenec reče: “Naj vsa beda sveta pride k meni, jaz bom vse vzdržal. Naj ostali odidejo svobodni.”

Se spomnite človeka na Križu? Lahko bi pripeljal legijo angelov, da mu izborijo zmago. Ampak ni se upiral; blagoslovil je tiste, ki so ga križali. Vzdržal (endured) je vsakršno ponižanje in trpljenje. Vso breme je vzel nase: “Pridite k meni vsi, ki vas delo teži, in dal vam bom počitka.” Takšna je pravo vzdržljivost. Kako zelo je bil nad tem življenjem, tako visoko, da mi tega ne moremo razumeti, mi služni! Nič prej me človek ne udari po licu kot moja roka že udari nazaj; tresk! Kako lahko jaz razumem svetost in blaženost Križanega? Kako lahko vidim njegovo veličastnost?

Ampak ne bom vlekel ideala dol. Čutim da sem telo, upiram se zlu. Če dobim glavobol, grem povsod po svetu, da si ga pozdravim. Spijem dva tisoč stekleničk zdravil. Kako lahko jaz razumem te sijajne ume? Zmožen sem videti ideal – ampak koliko tega ideala? Nihče od teh zavesti telesa, tega majhnega jaza, njegovih užitkov in bolečin, žalitev in tolažb – nihče od teh se ne more dotakniti ideala. Z razmišljanjem le o Duhu in z nenehnim držanjem um stran od materialnega, lahko dojamem delček tega ideala. Materialna miselnost in oblike čutnega sveta nimajo nobenega mesta v idealu. Dajte jih stran in usmerite svoj um na Duha. Pozabite življenje in smrt, svoje bolečine in užitke, sovje ime in slavo, in spoznajte, da niste niti telo niti um, ampak čisti Duh.

Ko rečem “jaz”, mislim tega Duha. Zaprite oči in poglejte kakšna slika se vam pojavi, ko mislite o svojem “jazu”. Je to slika vašega telesa, ali slika vaše mentalne narave? Če je tako, potem še niste spoznali svojega pravega “jaza”. Čas bo prišel, kakorkoli, ko takoj ko boste rekli “jaz”, boste videli vesolje, Neskončno Bitje. Potem boste spoznali pravi Jaz in spoznali boste, da ste Neskončni. To je resnica. Vi ste Duh, vi niste materija. Obstaja nekaj čemur se reče iluzija, zaradi česar je ena stvar vzeta za drugo (one thing is taken for another) – materija je vzeta za Duha, telo za Dušo. To je velikanska zmota. Mora oditi.

(d) Naslednji pogoj je, da ima učenec vero v guruja, v učitelja. Na zahodu učitelj daje zgolj intelektualno znanje, to je vse. V Indiji je odnos z učiteljem najpomembnejši v življenju. Moj guru je moj najbližji in najdražji sorodnik v življenju, nato moja mati in potem oče. Moje prvo spoštovanje je do guruja. Če mi moj oče reče, “naredi to,” in mi guru reče, “ne naredi tega,” tega ne naredim. Učitelj osvobodi mojo dušo. Oče in mati mi dasta telo, ampak moj guru mi da ponovno rojstvo v Duhu.

Imamo določena posebna prepričanja. Eden od teh je, da obstaja nekaj duš, nekaj izjemnih duš, ki so že proste in ki so rojene v ta svet za dobro sveta, da pomagajo svetu. So že svobodne. Ne zanimajo se za svojo lastno odrešitev, hočejo pomagati drugim. Ne potrebujejo, da bi jih karkoli učili. Od otroštva naprej vedo vse; lahko govorijo najvišjo resnico, celo še ko so otroci.

Od teh svobodnih duš je odvisna duhovna rast človeštva. So kot prve svetilke (lamps), preko katerih se prižgejo še druge svetilke. Resnično, luč je v vsakomur, vendar v večini ljudi je skrita. Velike duše so svetleče svetilke od njihovega rojstva naprej. Tistim, ki pridejo v stik z njimi, se, tako rekoč, prižge lastna svetilka. S tem prva svetilka ne izgubi ničesar, vendar prenesejo svetlobo še na druge svetilke. Milijone svetilk je prižganih, toda prve svetilke svetijo z nezmanjšano svetlobo. Ena takšnih prvih svetilk je guru, in svetilka prižgana od tega, je v učencu. Tako slednji (the second in turn) postane guru in tako naprej. Ti veliki, katerim pravite Inkarnacije Boga, so mogočni duhovni velikani. Pridejo in v pogon spravijo velikanski duhovni tok, s tem ko prenesejo svojo moč na njihove najbližje učence, in preko njih na naslednjo generacijo, generacijo učencev.

Škof v Krščanski Cerkvi, s tem ko polaga roke, trdi, da prenaša moč, katero naj bi prejel od prejšnjih škofov. Škofi rečejo, da je Jezus Kristus prenesel njegovo moč na njegove direktne učence, in oni drugim, in tako je Kristusova moč prišla do njih. Mi vztrajamo pri tem, da bi moral vsak od nas, ne le škofi, imeti takšno moč. Ni razloga, da vsak od vas ne more biti vozilo mogočnega toka duhovnosti.

Ampak najprej morate najti učitelja, pravega učitelja, in morate si zapomniti, da on ni le človek. Lahko srečate učitelja v telesu, a pravi učitelj ni v telesu. Ni fizičen človek, ni takšen, kot se zdi očem. Lahko da bo učitelj prišel do vas kot človeško bitje, in boste od njega prejeli moč. Včasih bo prišel v sanjah in vam prenesel (transmit) duhovni ideal. Moč učitelja lahko pride do nas na veliko različnih načinov. Ampak za nas, navadne smrtnike, mora priti človeški učitelj, in priprave morajo potekati, dokler ne pride.

Udeležujemo se predavanj in beremo knjige, razpravljamo in logično razmišljamo (reason) o Bogu in duši, religiji in odrešitvi. To ni duhovnost, kajti duhovnost ne obstaja v knjigah ali v teorijah ali v filozofiji. Ni v učenju ali v sklepanju, ampak v dejanski notranji rasti. Celo papige se lahko naučijo stvari na pamet in jih ponavljajo. Če postanete naučeni (learned), kaj potem? Riti lahko nosijo celotne knjižnice. Ko pride resnična luč, ne bo več tega učenja iz knjig. Človek, ki ne more napisati niti lastnega imena (Sri Ramakrishna, op.p.), je lahko popolnoma religiozen, in človek z vsemi knjižnicami sveta v svoji glavi, lahko da to ni. Znanje ni pogoj za duhovno rast; učenost (scholarship) ni pogoj. Dotik guruja, prenos duhovne energije, bo pohitril vaše srce. Nato se bo začela rast. To je resničen krst z ognjem. Nobenega ustavljanja več, greste naprej in naprej.

Nekaj let nazaj me je eden od vaših Krščanskih učiteljev, moj prijatelj, vprašal: “Ali verjameš v Kristusa? “Da,” sem odgovoril, “ampak mogoče z malo več spoštovanja.” “Zakaj se potem ne daš krstiti?” Kako sem lahko krščen? Od koga? Kaj je krst? Je to poškropiti nekoga z nekaj vode in potopiti v vodo momljajoč obrazce?

Krst je direktna predstavitev v življenje v Duhu. Če prejmete resničen krst, potem veste da niste telo, temveč Duh. Daj mi takšen krst, če lahko, ali pa nisi Krščanski učitelj. Celo po tako rečenem krstu, ki ste ga prijeli, ste ostali isti ljudje. Kaj je torej smisel da govorite, da ste bili krščeni v imenu Kristusa? Prazno besedičenje – le motite svet s svojo neumnostjo! “Za večno potopljeni v temo nevednosti (ignorance), vendar se imajo za modre in učene, tepci gredo okrog in okrog, opotekajoč se sem ter tja (staggering to and fro) kot slepci, ki jih vodi slepi.” Zatorej ne recite da ste Kristjani, ne bahajte se s krstom in s podobnimi stvarmi.

Seveda obstaja resničen krst. Bil je krst na začetku, ko je Kristus prišel na zemljo in učil. Razsvetljene duše, veliki, ki pridejo na zemljo od časa do časa, imajo moč, da nam razodenejo nebeški pogled. To je pravi krst. Vidite, preden nastanejo oblike in čaščenja katerekoli religije, obstaja v tem zarodek (germ) vesoljne resnice. Tekom časa te resnice postanejo pozabljene, postanejo potlačene, tako rekoč, preko oblik in ritualov. Le oblike ostanejo – najdemo le posodo brez duha. Imate obliko krsta, ampak le malo jih lahko oživi živega duha. Oblike ne zadostujejo. Če hočemo dobiti živo znanje žive resnice, moramo biti resnično posvečeni v to. To je ideal.

Guru me mora naučiti in me voditi v svetlobo, me narediti za člen v verigi, od katere je on sam člen. Človek na cesti ne more trditi, da je guru. Guru mora biti človek, ki je spoznal in dejansko realiziral Božansko Resnico, in samega sebe dojema kot Duha. Samo govorec ne more biti guru. Govoreči norec kot jaz lahko veliko govori, ampak ne more biti guru. Resničen guru bo rekel učencu, “pojdi in ne greši več,” in nič več ne more grešiti – oseba nima več moči da greši.

Videl sem takšne ljudi v tem življenju. Bral sem Biblijo in podobne knjige, čudovite so. Ampak žive moči ne morete najti v knjigah. Moč, ki lahko življenje preobrazi v trenutku, je lahko najdena le v živečih razsvetljenih dušah, v tistih svetlečih lučeh, ki se med nami pojavijo na vsake toliko časa. Le oni so primerni, da so guruju. Vi in jaz smo le votli govorci, ne učitelji. Motimo svet z govorjenjem, ustvarjamo slabe vibracije. Naj upajmo in molimo in se trudimo naprej, in nekega dne bomo prišli do resnice, in ne bo nam več potrebno govoriti.

“Učitelj je bil deček star šestnajst let, učil je človeka v osemdesetih. Tišina je bila metoda učitelja, in dvomi učenca so za vedno izginili.” To je guru. Le pomislite; če najdete takšnega človeka, kakšno vero in ljubezen morate imeti do te osebe! Zares, on je Bog, nič manj kot to. Zaradi tega so Kristusovi učenci častili njega kot Boga. Učenec mora častiti guruja kot samega Boga. Vse kar lahko človek spozna je živeči Bog, Bog kot utelešenje v človeku, dokler on sam ne spozna Boga. Kaj bi sicer vedel o Bogu?

Tu je mož v Ameriki, rojen tisoč devetsto let po Kristusu, ki niti ne pripada isti rasi kot Kristus, židovski rasi. Ni videl Jezusa ali njegove družine. On reče: “Jezus je bil Bog. Če tega ne verjamete, boste šli v pekel.” Lahko razumemo, kako so njegovi učenci to verjeli – da je bil Kristus Bog. Bil je njihov guru in morali so verjeti, da je Bog. Ampak kaj ima ta Američan opraviti s človekom rojenim pred tisoč devetsto leti? Ta mladi mož mi pravi, da jaz ne verjamem v Jezusa in da bom moral zaradi tega v pekel. Kaj on ve o Jezusu? Zrel je za norišnico. Taka vrsta vere (belief) ne bo zadostovala. Moral bo najti svojega guruja.

Jezus je lahko rojen ponovno, lahko pride k vam. Potem, če ga častite kot Boga, je v redu. Vsi moramo čakati dokler guru ne pride, in guru mora biti čaščen kot Bog. On je Bog, ni nič manj kot to. Ko pogledate vanj, se guru postopoma razblini – in kaj ostane? Slika guruja odstopi mesto samemu Bogu. Guru je najsvetlejša maska katero Bog nosi, da pride k nam. Ko mirno gledamo vanj, maska postopoma odpada in Bog se razodene.

“Priklonil se bom Guruju, ki je utelešenje Božje Blaženosti, poosebljanje najvišjega Znanja, in darovalec največje blaženosti; ki je čist, popoln, eno in brez drugega (one and without a second), večen, preko užitka in bolečine, preko vsakršne misli in vseh kvalifikacij, transcendentalen.” Takšen je v resnici guru. Nič čudnega, da učenci nanj gledajo kot na samega Boga, in mu zaupajo, ga globoko spoštujejo, ubogajo, mu sledijo brez vprašanja. To je odnos med gurujem in učencem.
 

(3.) Naslednji pogoj, ki ga more učenec izpolniti, je vzbuditi ekstremno željo po svobodi.

Smo kot vešče, ki gremo proti gorečem ognju čutov, čeprav se zavedamo, da nas bo opekli. Čutni užitki le okrepijo naše poželenje (desire). Poželenje ni nikoli potešeno preko užitka, užitek le poveča poželenje, tako kot olje vrženo v ogenj le poveča ogenj. Poželenje se poveča s poželenjem. Vedoč vse to, se ljudje temu še vedno neprestano predajajo. Življenje za življenjem so se gnali za čutnimi užitki, neznansko trpeč posledice; vendar se ne morajo odpovedati poželenju. Celo religijo, ki bi jih morala rešiti pred temi strašnimi okovi poželenja, so naredili sredstvo za potešitev poželenja. Le redko se obrnejo k Bogu z željo, da jih osvobodi okov telesa in čutov, pred suženjstvom poželenja. Namesto tega prosijo k Bogu za zdravje in obilje, za dolgo življenje: “O Bog, ozdravi moj glavobol, daj mi nekaj denarja ali karkoli že!” Obseg pogleda je postal tako ozek, tako degradiran, tako živalski (beastly)! Nihče si ne poželi ničesar preko telesa. Oh, kako strašna degradacija, strašna beda! Kako malo je pomembno to meso, pet čutov, želodec!

Kaj je svet drugega kot kombinacija želodca in spolnosti? Poglejte milijone moških in žensk, za to živijo. Vzemite jim te stvari in njihovo življenje bo postalo prazno, brez pomensko, nevzdržno. Takšni smo – in takšen je naš um. Nenehno hrepeni (hankering) za priložnostmi in sredstvi, da poteši lakoto želodca in spolnosti. Neprestano se to dogaja. Ob tem je tudi neskončno trpljenje. Ta poželenja telesa prinesejo le začasno zadovoljstvo in neskončno trpljenje. Je kot da bi pili iz čaše, v kateri je le površina nektar, medtem ko je spodaj strup. Ampak mi še vedno hrepenimo po teh stvareh.

Kaj lahko storimo? Odpovedati se čutom in poželenju je edina pot izven te bede. Če hočete biti duhovni, se morate odpovedati. To je resničen test. Odpovejte se svetu – tej neumnosti čutov. Je le eno resnično poželenje; in to je spoznati kaj je resnica, biti duhoven. Nič več materializma, nič več egoizma. Moram postati duhoven. Močna, intenzivna, mora biti ta želja. Če bi bile človeške roke in noge tako privezane, da se ne bi mogle premikati, in če bi goreč kos železa bil dan na telo, bi se na vso moč boril, da bi ga vrgel stran. Ko bom imel tako vrsto ekstremnega poželenja, to nenehno borbo, da stresem ta goreč svet, potem bo zame prišel čas, da uvidim delček Božanske Resnice.

Poglejte me. Če izgubim svojo majhno beležnico z dvema ali tremi dolarji v njej, bom šel dvajsetkrat v hišo, da jo najdem. Nestrpnost, skrb, in borba! Če me kdo od vas prekolne, se bom tega spominjal dvajset let, tega ne more odpustiti in pozabiti. Za majhne stvari čutov se lahko borim na tak način. Kdo je takšen, ki se na enak način bori za Boga? “Otroci pozabijo vse v njihovi igri. Mladi so nori za čutnimi užitki, za nič drugega jim ni mar. Stari se naslanjajo na pretekla hudodelstva.” Razmišljajo o svojih preteklih nasladah, stari, ki ne morejo imeti nobenega zadovoljstva več. Žvečijo prežvečeno hrano – to je največ, kar lahko naredijo. Nihče ne strmi po Gospodu z enakim gorečim duhom kot strmi po stvareh čutov.

Vsi pravijo, da je Bog Resnica, edina stvar, ki obstaja – da Duh edino je, ne materija. Vendar je stvar, ki jo iščejo pri Bogu, le redko Duh. Vedno sprašujejo po materialnih rečeh. V njihovih molitvah Duh ni ločen od materialnega. Degradacija – to je religija očitno postala. Celotna zadeva je postala iluzija; in leta tečejo in nič duhovnega ni bilo doseženo. Ampak človek bi moral hrepeneti le po eni strani, po Duhu, kajti Duh je edina resničnost. To je ideal. Če tega zdaj se morete doseči, recite: “Ne morem tega storiti; to je ideal, vem, a za enkrat mu še ne morem slediti.” Ampak vi ne naredite tega. Vi spustite religijo na svoj nivo in iščete materialno v imenu Duha. Vsi ste ateisti. Ne verjamete v nič drugega kot v čute. “Ta-in-ta je rekel to-in-to – mogoče je nekaj na tem. Naj poizkusimo in se malo pozabavajmo. Mogoče bo kakšna korist; mogoče se bo moja zlomljena noga pozdravila.”

Bolni ljudje so nesrečni in oni so veliki častilci Gospoda, ker upajo, da če bodo Njemu molili, jih bo On pozdravil. Ne da je to vse skupaj slabo – če so te molitve iskrene in če ne pozabimo, da to ni religija. Sri Krishna v (Bhagavad) Giti pravi: “Štiri tipi ljudi Me častijo: nesrečneži, iskalci materialnih stvari, izpraševalci, in poznavalci Resnice.” (7:16) Ljudje, ki so nesrečni, pristopijo k Bogu za tolažbo. Če so bolni, ga častijo, da bi ozdraveli; če zbolijo, ga častijo, da se pozdravijo: če izgubijo svoje bogastvo, ga častijo, da ga dobijo nazaj. Potem so tu drugi ljudje, ki od njega prosijo vse vrste reči, ker so polni poželenja – za ime, slavo, bogastvo, socialni položaj in tako naprej. Pravijo: “O Devica Marija, daroval ti bom, če dobim kar hočem. Če uspešno izpolniš moje prošnje, bom častil Boga in ti dal delež vsega.” Ljudje ne tako materialistični, a še vedno brez vere v Boga, čutijo nagnjenje, da Ga spoznajo. Študirajo filozofijo, berejo svete spise, poslušajo predavanja, in tako naprej. Oni so izpraševalci. Zadnja kategorija so ljudje, ki častijo Boga in ga poznajo. Vse te kategorije so dobre, ne slabe. Vse Ga častijo.

Ampak mi skušamo biti učenci. Naša edina skrb je spoznati najvišjo Resnico. Naš cilj je zelo visok. Velike besede smo si spregovorili – absolutno spoznanje in vse to. Naj hodimo (measure up) po teh besedah. Naj častimo Duha v Duhu, na temeljih Duha. Naj bodo temelji Duh, sredina Duh, vrh Duh. Nobenega sveta ne bo nikjer. Naj gre in se raztrešči – komu mar? Stojte vi na Duhu! To je cilj. Vemo, da tega še ne moramo doseči. Nič za to. Ne obupajte, in ne vlecite ideala dol (do not drag the ideal down). Pomembno je, da o sebi čim manj mislimo kot o telesu, o sebi kot materiji, mrtvi, prazni, brezčutni materiji; in da sebe toliko bolj vidimo kot bleščeča, nesmrtna Bitja. Bolj kot se vidite bleščeča, nesmrtna Bitja, bolj boste željni, da se popolnoma osvobodite materije, telesa, čutov. To je intenzivna želja po svobodi.
 

(4.) Četrti in zadnji pogoj učenstva je razlikovanje (discrimination) Resničnega od neresničnega. Edino ena stvar je resnična: Bog. Ves čas mora biti um nagnjen k Njemu, Njemu posvečen. Bog obstaja, nič drugega ne obstaja. Vse ostalo pride in gre. Vsako hrepenenje po svetu je iluzija, kajti svet je neresničen. Bolj in bolj mora um postajati zavesten Boga, dokler se vse ostalo ne pokaže v svoji pravi luči: neresnično.

To so štirje pogoji, ki jih mora nekdo, ki hoče biti učenec, izpolniti. Brez da jih bo izpolnil, ne bo zmožen vstopiti v stik s pravim gurujem. In četudi ima dovolj veliko srečo, da ga najde, ne bo njegov napredek pospešen z močjo, ki jo lahko guru prenese. Glede teh zahtev ne sme biti nobenih kompromisov. Z izpolnitvijo teh pogojev – z vsemi temi pripravami – se bo lotos učenca odprl in prišle bodo čebele. Potem bo učenec spoznal, da je bil guru ves čas znotraj telesa, znotraj njega samega. Razkrije se. Realizira Duha. Prečka ocean življenja, gre preko. Prečka ta strašen ocean, in v milosti (mercy), brez misli o dobičku (gain) ali poveličevanju (praise), je sedaj on na vrsti, da ostalim pomaga prečkati (and in mercy, without a thought of gain or praise, he in his turn helps others to cross).