Tag Archive for 'bogastvo'

Špicparkeljc ali kako so illuminati nategnili človeštvo

spicparkeljc-rumpelstiltskin-rumpelstilzchen

Za vso to civilizacijsko dogajanje bi lahko bil arhetip/prispodoba zgodba o Špicparkclju (povezava na youtube video) ():

Oče ni mogel več plačevati davkov, zato se zlaže, da ima njegova hči poseben dar in lahko “iz slame naredi zlato”. Kraljevi odposlanec to izkoristi, pripelje njegovo hči pred kralja, mu pove zgodbo – kralj pa, sicer pravičen in dober kralj, ker je njegovo kraljestvo v dolgovih in revščini (kasneje izvemo da zaradi tega, ker je njegov svetovalec/illuminati denar na skrivaj kradel – denar lahko uporabimo tudi kot metaforično, neka pomembna lastnost oz. znanje: na primer, pristna religioznost, metafizično/duhovno znanje brez zavajanja, skrb za zemljo, sposobnost pridelati si hrano in poskrbeti za svojo okolico,..) ni imel druge izbire in dodeli blagoslov, da klet napolnijo s slamo, katera naj bi do jutra postala zlato. To je uvod v to godljo – sedaj prihaja bistveno:

Dekletce joče in joče, ker se ji niti sanja ne, kako bi spremenila slamo v zlato, in če tega ne bo storila, bodo njo in njenega očeta obesili. Za to štorijo nekako izve škrat (ne vemo kako) in se prikaže v njeni sobani. Pravi, da on lahko naredi iz slame zlato, in da je pripravljen priskočiti na pomoč, vendar hoče nekaj dragocenega v zameno. Dekletce mu podari prstan in zjutraj je sobana polna zlata, vsi na dvoru zadovoljni. Vendar pokvarjeni svetovalec pravi, da bo to premalo zlata, in da bi izkoristili priliko in ga naredili še več. Kralj nekako neodločen, a pritrdi. Drugi večer ista zgodba, dekletce da škratu v zameno družinski medaljon, katerega ji je podarila njena pokojna mama. Na dvoru zopet vsi zadovoljni, vendar bi imeli še več zlata – zakaj pa ne, če lahko, kdo ve, kdaj se bo takšna prilika spet ponudila. A ta naloga je zadnja. Kralju, ki je dobrega srca, se dekletce sicer smili a ne more nič ukrepati, ji pa obljubi, da se bo z njo poročil. Dekletce zaprejo v veliki skedenj, dekletce vsa obupana, kajti tokrat škratu nima kaj dati. Škrat se pojavi, ves presrečen – končno je pišel do kopčije, katero je očitno ves čas nekako načrtoval – nekaj hoče v zameno. Dekletce obljublja vse bogastvo: “Ko bom kraljica, vam bom lahko dala vse bogastvo sveta.” A škrat tega noče, on ima vse to na voljo, če lahko iz slame naredi zlato, in zlato marsikaj velja pri ljudeh, torej si lahko kupi skorajda karkoli želi – zato to ponudbo odkloni in pravi: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj živega. Svojega prvorojenca mi boš dala!” [1]

spicparkeljc_prvorojenec_bogastvo_

Bodoča kraljična se malo obotavlja, škrat še dodatno podpiha situacijo in dekletce kajpak privoli – nekako si verjetno misli, da se bo že izmuznila. Zjutraj zlato, dekletce postane kraljična, rodi otroka, sina. Pojavi se škrat. Hoče otroka. Kraljična mu ga ne da: “Rajši umrem, kakor da ti izročim detece.” A škratu je obljubila, “dala si besedo”, in obljuba presega fizične zakone: škrat tleskne s prsti in otrok se pojavi v njegovem naročju. Kraljična joka in ihti, in prosi škrata, da tega pa naj ne naredi, in nekako se škrata to le dotakne oz. uživa v njeni agoniji, in se odloči, da ji da tri dni časa, da ugotovi njegovo pravo ime, “moje ime je največja skrivnost, če ga uganeš, lahko sinka obdržiš” [2]. Prvi večer nič, drugi večer nič, tretji večer kraljičini prijatelji zaidejo globoko v gozd in slišijo škratovo ime: “Danes kuham, cvrem in pečem; jutri po otroka stečem. Dobro da nihče ne ve, da mi Špicparkeljc je ime.” (Škrata je izdala njegova lastna aroganca in vzvišenost.)

Škrat ju pri tem zaloti in s čarovnijo ustvari okoli njih labirint, s katerega naj ne bi prišla nazaj – vsaj ne v pravem času. Škrat gre še zadnji večer h kraljici, jutro se bliža, in ravno pravi čas kraljičina odposlanca (nekako le najdeta izhod) prideta in povesta ime [3]. Ko kraljica pove škratovo ime, škrat začne goreti in z ognjem za petami odhiti iz palače.

spicparkeljc_izgubamoci
 

[2] Kraljična je izvedela njegovo ime, njegovo bistvo, njegovo največjo skrivnost, tisto srž/jedro/srce, ki je poganjalo njegovo hudobijo, in ko je izvedela za to bistvo, se je znala tudi pred tem zavarovati in ubraniti, kar pomeni konec škratove moči. Preneseno v sedanji čas: enkrat, ko bodo ljudje DOJELI kaj je bistvo temnih sil, illuminatov, šele tedaj se bodo znali ubraniti njihovih napadov in jih tudi poraziti. Vse dokler pa bomo nasedali nekim pravljicam o svobodi, demokraciji, možnosti soodločanja, veličini civiliziranega življenja, kako lepo in edino pravilno je biti podjetnik/politik/pravnik/zdravnik/doktor, kako lepo je živeti meščansko/aristokratsko življenje na račun drugih.. vse do tedaj pa bodo zganjali raznorazne proteste in organizirali državljanske forume, a spremenilo se ne bo nič.
 

[1] Še bolj pomembna pa je škratova izjava: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj ŽIVEGA. Svojega prvorojenca mi boš dala!” Illuminati imajo vse, imajo denar, imajo v rokah ključne/strateške pozicije moči, imajo v rokah inštitucije, organizacije, določene naravne vire – imeli so jih že od vsega začetka svojega delovanja. Prav tako imajo v rokah tudi veliko ozemlja, tako da tega zares niti ne rabijo. A največja dragocenost na tem planetu ni zlato in naravni viri, ampak ČLOVEŠKA DUŠA [glej in premisli že o stokrat omenjenem viru: Zgodba tvojega suženjstva, npr]. Zato bi illuminati radi osvojili to poslednjo trdnjavo in se z njo hranili in napajali. Te dragocenosti pa ne morajo kar tako z lahkoto dobiti, potrebno je ogromno spretnosti, manipuliranja, laganja in zavajanja, znanja psihologije, (človeka lahko fizično sicer zasužnjijo, a na ta način jim je duša nedostopna – na nek način).. In tako so si ti hudički izmislili marketing in propagando, kjer bodo ljudem dali neke ultimativno LAŽNE dobrine: uživaško življenje, hrana, pijača, potešitev seksualnih potreb, velike hiše, stanovanja, vile, avtomobili, vsak dan nova oblekca, novi čevlji, življenje brez bolečine in odgovornosti, brez truda in napora,… Pokazali so, kako lahko z tehnologijo in znanjem nadomestimo fizično delo.

A vse ima svojo CENO, kot pravijo starejši ljudje. In cena za vse te užitke, tehnologijo,… Petdeset let nazaj, ko smo več ali manj živeli v materialni revščini, tega ni bilo mogoče videti, a danes, danes postaja precej očitna cena tehnologije in tega, da smo sužnji svojim užitkom. Imamo ogromno reči, a si jih ne upamo uporabiti oz. nimamo časa za njih. Ljudje, ki delajo 12 ur na dan, lahko imajo sicer veliko denarja, a nimajo časa za uporabo. Ko končno pridejo do časa na stara leta, nimajo zdravja in energije. Ljudje, ki imajo veliko časa in energije, nimajo denarja, ker tisti egoistični prasci šparajo za svojo penzijo, za svojo lažno in utopično in nikoli videno prihodnost. Hkrati so si pa svet takšen naredili, da če nisi podjetje/institucija, če nimaš papirjev in potrdil, in če ne izstaviš računa, ne moreš nič narediti. Hkrati pa rabiš denar za vsako pizdarijo; vsak hoče le denar, usluga, blagovna menjava – to je ničvredno, tega nihče ne rabi niti noče. Lahko imajo velika posestva, materialno blagostanje, ženo, otroke, psa, a nimajo časa se z njimi ukvarjati. Ne morejo si vzeti dneva prostega, ne upajo si gledati v zvezde, ne upajo si zakuriti tabornega ognja,… Pridejo domov, in vse kar se upajo je to, da se zicnejo pred televizijo… Mislijo, da so svobodni, a bolj zasužnjeni kot kdajkoli v zgodovini kali-juge; in njih duša je več ali manj prodana.

P.S. Še en primer verjetno marsikdo od vas pozna. Gresta na obisk ali k vam pride kakšen malo bolj premožen podjetnik, se pripelje z lepim novim dobrim avtom (bmw, mercedes, in podobno), in seveda mladoletniki zelo navdušeni. Mladino podjetnik vzame s seboj na testno vožnjo ali jim da celo avto za vozit – navdušenje izjemno. In sedaj bi mladci kar na enkrat tudi oni sami imeli tak avto in o tem sanjarijo, in so marsikaj pripravljeni za to narediti (to je sicer bolj redko, a vendar). In idealno za tega podjetnika bi bilo, če si na ta način na svojo stran in biznis pridobi novo delovno oz. kakšno drugačno silo, energijo, se razširi. No, seveda mladci ne morajo imeti takoj svojega avtomobila, za to morajo marsikaj narediti in se marsičemu odpovedati (s čimer sicer ni nič narobe), je pa močno problematično, če se v zameno za dodatni denar odpovejo etiki, morali, poštenosti, in gledajo zgolj na to, da bodo čim hitreje zaslužili in čim prej imeli možnost voziti se s takšnim avtomobilom. Kar se mnogokrat zgodi.. in za nekaj časa imajo malo veselja, potem velikokrat sledi precej krut konec (nezmožnost odplačevanja kreditov oz. starih dolgov).. Ujamejo se na limance in v nepomembne reči vložijo ogromno svoje energije, od česar pa konec koncev nimajo nič – pridobi le podjetnik/sistem..
 

[3] V vseh teh pravljicah, spomnim se še nekaterih drugih Grimovih – pa tudi ostalih mitih, je vedno neka rešitev iz nastale godlje. A zahteva precej napora in spust v podzemlje in obračun z zlom/hudičem (glej Joseph Campbell, Power of the Myth). Če se dobro izteče, če je avantura uspešna, lahko junak in njegovo kraljestvo na koncu konča z dodatnimi vrednotami in dobrinami, ki jih na začetku ni imel. Na primer, v tej naši zgodbici dekletce postala kraljica, kraljestvo pa je preskrbljeno z zlatom za mnogo, mnogo let. Torej, če vržemo illuminate s prestola, lahko imamo nek svoboden način življenja, takšen kot ga imajo na primer domorodna plemena, hkrati pa imamo v lasti tudi izredno napredno tehnologijo, katero uporabljamo takrat, ko je to potrebno; tehnologija služi nam in ne mi tehnologiji [npr, Nassim Haramein – Verjamem (I Belive)]. ČE je/bo spust v podzemlje oz. obračun s hudičem uspešen.
 
 
P.S.S. Podobno tematiko o izdaji, ki jo prikazuje Špicparkeljc, najdemo tudi v Zgodbah iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. Ko Edmund prvič pride v Narnio (sledi svoji sestri Lucy), se izgubi in naleti na temno/snežno kraljico/čarovnico. Snežna kraljica presenečena, ko vidi novi obraz. Da ga spodbudi k besedi mu pričara pladenj zanj odličnih (mandeljevih) piškotov, in ugotovi, da je človek, Adamov sin; s tem pa je povezana tudi prerokba o koncu zime in njenega vladanja. Kraljica mu obljubi, da lahko dobi še več slastnih piškotov, a le v njenem gradu in če s seboj pripelje svoji dve sestri in svojega brata. Edmund poln strahospoštovanja nad njeno veličino in očaran nad njenimi dobrimi piškoti obljubi, da bo to storil. V zameno za ene uboge pričarane piškote je pripravljen izdati svoji sestri in brata. —- Prenešeno to v sedanji čas: kaj vse je zaslepljeni človek danes pripravljen storiti za malo večjo plačo, bolj debelo denarnico oz. večje številke na bančnem računu; nekaj malega posvetne moči, vpliva in prepoznavnosti,.. ? …. ….
 
 

Zadnji ostanki kali-juge ali “kaj pa če?” vprašanje

Kot rečeno (glej prejšnji zapis, Duhovnost v kali-jugi), Slovenci smo za takšne reči vsaj 30 let prepozni, poleg tega je pa naš trg močno premajhen. Konkurirati tujcem v teh rečeh ni smiselno, preveč vložene energije, premalo koristi.

Motivacijski avtorji, predavatelji, vodenje tečajev, certifikati in učenje novih terapevtov, s tem se je izredno dobro služilo na začetku – tako kot vedno pri vseh ostalih rečeh, tisti, ki izumijo neko panogo, imajo daleč največ koristi od tega – tam v 80letih v ZDA, ampak danes je trg s tem preveč zasičen, vedno nekaj novega – a le z novim imenom, kopito je pa staro, zato nič čudno, da vedno manj deluje..

Poleg tega je Slovenija za igranje kakršnihkoli vlog premajhna. V tej podalpski deželi vas ljudje vidijo v vsakdanjem življenju, vas imajo vedno na očeh, in tudi težko je dobiti toliko denarja, da bi se lahko oddaljili in vas sosedje nikoli ne bi videli; nič dela okoli hiše, nič sprehodov, nič domačih zabav in podobno. To bi bilo možno le, če bi imeli veliko posestvo ograjeno z dvometrsko ograjo; kar je pa precej težko dosegljivo, pa še v okolje ne paše najboljše. Zato se pri nas ne moremo izogniti, da se o določeni znani/pomembni osebi ve veliko reči, ki ne vplivajo ravno najboljše na videz posameznika; aroganca, vzvišenost, goljufanje, prilizovanje, grebatorstvo,… In te informacije gredo zelo hitro okoli; ne po uradnih kanalih, ne toliko po časopisih in medijih ampak bolj od ust do ust. Ker smo majhni, ta od ust do ust doseže precej ljudi, zadostno število ljudi, da uravnoteži precenjeno sliko posameznika preko medijev in pomembnih dogodkov/prireditev. Drugače je na primer v ZDA, kjer imajo 313-milijonov prebivalcev, nepovezane skupnosti, med seboj so si odtujeni, veliko priseljencev, neprestane selitve, in ker ni nekega trdnega središča, prevlada idealizirana slika podana preko množičnih občil, katera dosegajo milijone ljudi. Nek uspeh v ZDA, kakšen “best-seller”, ki doseže milijon bralcev, vam hitro omogoči, da se oddaljite od povprečnih ljudi; kaj pa v Sloveniji, dobro prodana knjiga, 5000 izvodov? Nekaj sicer je, ampak veliko premalo..
   Tako da vsa ta slava, pomembnost, to zgledovanje po številu velikih deželah ni smiselno. Pa tudi, kaj ti slavni in pomembni naredijo za navadnega državljana? Kako zgleda prenos energije? Nekdo vloži svoj trud in svoj napor za dosego nekega cilja, pozabi na dnevne obveznosti, doseže neke rezultate, dobi tisoče evrov, dobi aplavze in občudovanje množice,.. ampak, kaj pa ta oseba nudi ljudem v zameno? Kaj je ta oseba naredila, da bo njen oboževalec lažje živel v življenju, da bo v življenju naredil korak ali dva proti temu, da bo boljši človek?… Velikokrat so ti ljudje vzvišeni, arogantni, samo-pomembni, od drugih zahtevajo spoštovanje,.. in vse to učijo tudi mlade, vse to učijo mlade ljudi, katerim so vzorniki. So to vrednote vredne posnemanja?… In potem imate tisto tipično, ko se najde kakšen komentar točno v zgoraj opisanem stilu, “kaj pa oni naredijo za nas, kaj je takšnega kar so naredili, da je meni življenje lažje” (kar je upravičena zahteva, ker ti slavni velikokrat zahtevajo podporo od množice), in odgovori so v stilu, “kdo si pa ti, da imaš pravico in blatiš po drugih”, “kaj si pa ti že naredil v življenju, da lahko jezik steguješ”.. Bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi ta slava in zvezdništvo le maska, fasada, prevara, kjer nastrada tako slavna oseba kot njeni oboževalci; koristi imajo pa tako kot vedno tisti, ki nek šov vodijo, ali so to korporacije, ali pa države. Poglejte nekatere znane osebe iz preteklosti, tiste malo bolj instant, kje so sedaj? Koliko jih konča v drogah, mamilih, alkoholu, v depresiji,..? Tako da bi bil jaz zelo pazljiv, ko omenjamo slovensko nevoščljivost, in bi se raje vprašal, “ali imajo zvezdniki pravico do arogantnega obnašanja, pravico do tega, da zahtevajo občudovanje?” Zgolj zaradi tega, ker so dobri in uspešni na svojem področju? Ali pa je morda potrebno še kaj drugega, in uspehi le niso dovolj… … …
 

Ampak, čemu bi sploh morali služiti denar na račun drugih? Čemu je vedno potrebno nekaj prodati, nekje množično nastopiti, da se lahko bogastvo posameznika poveča? Čemu je potrebno, da je vse ovekovečeno in poštempljano s strani podjetij/institucij/države? Kot da brez tega nima nobene vrednosti..

Kdo je bogatejši? Tisti, ki ima veliko evrov na računu, tisti, ki ima veliko “zakopanega” zlata “na skritih mestih”; ali tisti, ki zna unovčiti svoje fizične, umske in duhovne sposobnosti na licu mesta, brez dodatnih pripomočkov? Tisti, ki tudi če nič nima fizičnega, zna preživeti, je sposoben nekaj narediti, da dobi v zameno osnovne dobrine, na primer hrano in prenočišče ali tisti, ki rabi s seboj vedno denar, da lahko plača neko uslugo… Kdo je modrejši, tisti, ki novači ljudi in jih vabi na srečanja njegove skupnosti, ali tisti, ki je zmožen neznancu v nekaj besedah razložiti oz. povedati nekaj besed, zaradi katerih bo ta neznanec za korak ali dva ali tri bližje Resnici? Kateri je močnejši, tisti, kateri rabi zaledje svoje organizacije in somišljenikov, ali tisti, ki se je zmožen sam znajti med svojimi “nasprotniki”. Kateri?
 

Kar bi si želel je to (nič novega sicer), da pogledamo kaj imamo in česa nimamo, kaj so naše prednosti in naše slabosti, in da ne kopiramo tujih vrednot kar vse povprek, ampak iz njih izluščimo tisto, kar je najbolj pomembno, kar bi v resnici radi dosegli, in se potem brez tujega vmešavanja odločimo, po kateri poti bomo šli.

Da ne kopiramo tujih motivatorjev, ki imajo tečaje samo zato, da se prodaja, ampak da izluščimo pomembne stvari. Če je pomembna modrost, znanje, ljubezen, duhovno bogastvo,.. Katera je najhitrejša pot do tega? Kaj je bolj pomembno, da imam 5 ljudi, ki dela zame ali to, da imam enega človeka, ki dela skupaj z menoj? Kdaj bom več dosegel? Kdaj bom bolj uspešen? Kdaj se bom hitreje naučil?

Na našem področju bi morali izkoristiti svoje PREDNOSTI. Majhnost, odmaknjenost, gore, gozdove, naravo, tišino, čisto okolje,… To, da imamo veliko zahodnjaških dobrin, da nam je na voljo njihovo najboljše (bolj ali manj) znanje in znanje celotnega sveta (Indija na primer), da nam je na voljo njihova tehnologija (elektrika, računalniki in internet), hkrati pa nismo tako globoko zabredli v materializem/marksizem/ateizem/liberalizem (obstaja skupni imenovalec vsem tem), da ne bi bilo nobenega izhoda. Še vedno imamo veliko svojega posestva, svojih hiš, še obstoječe skupnosti (komajda še kaj), še kar nekaj medsebojne pomoči (kljub tej vedno slišani škodoželjnosti)..

Ni nam potrebno kopirati zahodnjakov vse povprek in pri vsem kar počno.. Ni, nobena takšna potreba ne obstaja.. Verjamem celo nasprotno, da zahodni svet bolj potrebuje nas kot mi njega; ker s tem, ko jih kopiramo, se tudi oni počutijo boljše, v stilu, “no, saj če so pa ti Slovenci prevzeli določene naše navade, potem pa že ne morejo biti te navade tako slabe in zgrešene”. Ste kdaj pomislili na to, da si IMPERIJ išče uteho s tem, ko si podreja vse ostale države in ko mu vse ostale države hočejo biti podobne in se centru moči klanjajo? In da se imperij čuti OGROŽENEGA, ko kdo ne živi njegovih vrednot? (Lahko kaj takšnega opazite v vsakdanjem življenju; na primer, relacija otroci – (stari-)starši?)
 

Bo že držalo, “sto-tisoče je učiteljev, ampak težko je najti enega učenca”, “vsi hočejo biti učitelji, vsak berač hoče napraviti darilo za milijon dolarjev”, “za ljudi v Kalkuti je moderno, da predavajo in vodijo druge k luči; kako bi sami sebe pripeljali k luči, tega ne vedo”.

Si predstavljate, da ste pravi učenec, pravi aspirant? In naposled pridete do uresničitve in gori rečete, “premakni se!”, in gora se premakne? Da ste neodvisni od hrane, “človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust”, “moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal”. Da niste odvisnik-odobravanja (approval-junkie), odvisni od mnenj drugih, da če vas kdo kratkoročno ne mara še ni konec vašega sveta, da se ne klanjate pred posvetnimi vladarji, ampak se zgolj v tišini klanjate Bogu. Ali ne bi bilo lepo, da ko se znajdete pred smrtno grožnjo nasprotniku pogledate v oči in z mirnim in odločnim glasom, glasom za katerim stoji realizacija, rečete: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.”

Imajo zahodnjaški predavatelji karkoli od tega? So prosti strahu in poželenj? So prosti pred manipulacijami posvetnih vladarjev, posvetnih vrednot; želje po slavi, biti prepoznaven, želji/strahu po ugajanju? Kaj pomaga vso znanje, vse sposobnosti (katere že imajo), če jih lahko tako hitro zavržete in pozabite od kod izvirajo? Če jih uporabite za laž, zavajanje in zaslepljevanje ljudi, namesto da bi ljudi osvobajali?

Ali ne bi bilo lepo, da greste na tržnico, tako kot Sokrat, in ko vas drugi vprašajo zakaj, odvrnete: “Rad grem na tržnico, da vidim koliko reči zlahka pogrešam.” Ali pa tako kot Nox-i, preprosto ljudstvo, ki ob morebitni nevarnosti pravijo, “mi se ne bojimo nikogar, nikomur nismo sužnji, naš način življenja nam služi od kar obstaja naše ljudstvo“.

Ali ne bi bilo lepo imeti zgolj delček te modrosti, delček tega vedenja, delček te notranje/duhovne moči in vsaj delček tega živeti v vsakdanjem življenju? Ali ni to vredno več kot vsi milijoni na banki ali zlato v gozdu, kot vsa posvetna poznanstva in spoštovanja in diplome in titule? Ali ni? Ali ne bi bilo smiselno tega preizkusiti, to postaviti na preizkušnjo? .. ..