Tag Archive for 'bozje kraljestvo'

Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom

oziroma ‘Thomas a Kempis – De imitatione Christi’. Je najverjetnejši avtor te knjižice (naj bi bila “najbolj široko prevedeno katoliško delo, takoj za biblijo”); rojen leta 1379/1380, umrl 25. julija 1471. ‘Z devetnajstimi leti je vstopil v samostan “Mount St. Agnes” v bližini Zwolle-ja (Nizozemska), kjer je preživel preostanek svojega življenja. Svoj čas je posvečal molitvi, študiju, kopiranju rokopisov, poučevanju novincev, darovanju svete maše, spovedovanju. …’ (vir)

Spodaj objavljeno (in skenirano) izdajo je priredil Aleš Ušeničnik; primerjal z izvirnikom in popravil prejšnji prevod Andreja Kalana iz leta 1888, kateri je tudi uporabil še dva prejšnja prevoda; 1820 J. Salokar in 1872 bogoslovci lavantinskega semenišča. Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani, Jože Kramarič, leta 1942; zaradi tega nekatere ne več običajne besede in jezikovni slog. Trenutno je v prodaji izdaja iz leta 1994, Mohorjeva družba, in še ena novejša različica. Objava je nekomercialne narave in je namenjena širjenju sporočila, tako da upam, da ni kakšnih težav glede avtorskih/prevajalskih/založniških pravic.
 
 

Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom: PRVA KNJIGA. Koristni opomini za duhovno življenje
(vseh 25. poglavij!; 09. junij, 2012; beta verzija)
 

1. Poglavje. O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti.

   1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
   2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
   3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
   4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
   5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.
 

2. Poglavje. Mislimo ponižno sami o sebi.

   1. Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.
   2. Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.
   3. Kolikor več in boljša znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.
   4. To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vedno nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne veš, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.
 

3. Poglavje. Kaj uči Resnica?

   1. Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo.
   2. Kaj nas brigajo prepiri modrijanov o rodovih in vrstah? Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, ‘k govori od začetka tudi nam (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno tre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog! zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!
   3. Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
   4. Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vrednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu.
   5. O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
   6. Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vrednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so ‘prazni v svojih mislih’ (Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, ‘samo da Kristusa pridobi’ (Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje.
 

4. Poglavje. O previdnosti v vsakem delu.

   1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za vsakim nagonom, temveč previdno in potrpežljivo preudari po božji voli vsako reč.Žal! dostikrat verjamemo in govorimo o drugih rajši slabo kakor dobro, tako smo slabi. Popolni možne pa ne verjamejo tako hitro vsakemu, ki kaj pripoveduje, ker vedo, kako je človeška slabost k hudemu nagnjena in zdrkljiva v besedah.
   2. Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede, in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš. Posvetuj se z modrim in vestnim možem in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku, kakor da delaš po svoji glavi. Sveto življenje dela človeka modrega pred Bogom in zvedenega v mnogih rečeh. Kolikor ponižnejši boš sam v sebi in Bogu bolj vdan, toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.
 

5. Poglavje. O branju svetega pisma.

   1. V svetem pismu iščimo resnice, ne pa zgovornosti! Vse sveto pismo moramo brati v duhu, v katerem je pisano. Iščimo v knjigah bolj koristi kakor lepih besed. Nabožne in preproste knjige prav tako radi berimo, kakor visoke in globoke. Naj te ne moti pisateljeva veljava, ali je zelo učen ali malo, marveč ljubezen do čiste resnice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj, kdo je to rekel, temveč pazi na to, kaj je rekel.
   2. Ljudje preminejo, ‘Gospodova resnica pa ostane vekomaj’ (Ps 116,12). Na razne načina nam Bog govori, ne da bi gledal na vnanjo veljavo ljudi. Naša radovednost nas pri branju dostikrat ovira, ker hočemo modrovati in razpravljati, kjer bi bilo treba preprosto mimo iti. Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno, preprosto in verno, in ne želi sloveti po učenosti. Rad vprašaj in ‘molče poslušaj besede svetih mož’ (Sir 32,12); tudi pregovorov starih ne preziraj’ (Sir 8,9), ker jih ne pripovedujejo zastonj!
 

6. Poglavje. O nerednih nagnjenjih.

   1. Kadar koli človek kaj neredno poželi, začuti takoj v srcu nemir. Prevzetni in lakomni nimajo nikoli miru, ubogi pa in v duhu ponižni žive v obilnem pokoju. Človeka, ki še ni samemu sebi popolnoma odmrl, hitro zaloti skušnjava; in premaga ga v neznatnih in ničevih rečeh. Človek, ki je še duhovno slaboten, nekako polten in nagnjen k čutnim rečem, se težko popolnoma odtrga od posvetnih želja. Zato je dostikrat žalosten, ko se skuša odtrgati, in hitro ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.
   2. Ako pa doseže, kar je poželel, mu takoj greh vest obteži, ker se je vdal strasti, ki človeku nič ne pripomore do miru, ki ga je iskal. Če torej človek premaguje strasti, najde pravi srčni mir, ne pa, če jim služi. Ni potemtakem miru v srcu počutnega človeka, ne v človeku, ki je vdan zunanjim stvarem, temveč v gorečem in duhovnem človeku.
  Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom’

“seme klije in raste, da sam ne vé kako”

Prilika o rastočem žitu:

Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako. Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu. ~Mr 4,26-29

Tako kot aktivnost, tako je potrebna tudi pasivnost in počitek. Spanje, sprehod, rutinska ročna dela, kjer damo mislim priložnost, da se usedejo. Ni potrebno neprestano meditirati/moliti, brati knjige… No, če lahko, le dajte, vendar večinoma tega ljudje ne moremo delati s polno predanostjo. Zato je v takšnih trenutkih bolj primerna kakšna druga dejavnost, ki pa tudi pomaga pri Rasti. Ni potrebno, da so rezultati takoj vidni – potrebno je Zaupati v proces. Tako kot pri vrtnarjenju, sadjarstvu, vzgoji otrok,…

Ravno tako pa neprestana podvrženost hrupnemu okolju, radiju, televiziji, oglaševalcem, brezplačnikom, agresivni glasbi, plehkim oddajam/nanizankam,… človeka počasi pelje navzdol. Korak za korakom, nežno in brez očitnih znakov, navzdol v degradacijo, navzdol k onimi..
 

Prilika o gorčičnem zrnu:

Čemu naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo? Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci. ~Mr 4,30-32

Duhovnost – na začetku popolnoma neuporabna, človeka mnogokrat celo zmede in ga popelje nekaj korakov nazaj. Rezultatov ni nobenih, zato te na vsak način poizkušajo prepričati, da je ta pot napačna. A nekaj je v tebi, kar vztraja. Vidijo da jih ne poslušaš, zato izgineš iz vseh radarjev. To te sicer osami, vendar ti da hkrati več svobode, da neovirano počneš stvari, ki jih sicer ne bi mogel, ker ne bi imel časa niti energije. Počasi, dan za dnem se seme razvija, vzklije, se krepi in raste. …