Tag Archive for 'človekoljubje'

Trinitas VIII ~ Lev Nikolajevič Tolstoj

Lev Nikolajevič Tolstoj (9. september 1828, – 20. november 1910); “med plemičem in ruskim kmetom”. Prepisano iz že prevedenih in izdanih knjig.
 
 

Kreutzerjeva sonata (1889); poslovenil Fran Pogačnik, v Ljubljani 1924, natisnila in založila zvezna tiskarna in knjigarna. Izpoved človeka, ki je živel v nevzdržnem zakonu, umoril svojo ženo in bil oproščen.

“Nekoč sem ogledoval pariške zanimivosti in zašel tudi v razstavo, kjer so naznanjali, da kažejo žensko z brado in morskega psa. Izkazalo se je, da je bil to moški v izrezani ženski obleki in navaden pes, ki je bil zavit v mroževo kožo in plaval v banji, napolnjeni z vodo. Vse to je bilo jako malo zanimivo. Ko pa sem razstavo zapuščal, me je gospodar vljudno spremljal, pri vhodu pa se je obrnil k občinstvu in pokazal name, rekoč: ‘Vprašajte gospoda, ali ni vredno, da si ogledate! Vstopite, vstopite! Frank za osebo!’ Meni je bilo nerodno povedati, da ni vredno gledati, s čimer je gospodar ravno računal. Tako se godi bržkone tudi onim, ki so okusili vso priskutnost ______(medenih tednov, npr.) in nočejo razočarati drugih. Tudi jaz nisem hotel nikogar razočarati, sedaj pa ne uvidim, čemu bi ne govoril resnice.” (str 37)

“Preteklo je nekaj časa, in zopet je ta medsebojni črt utonil v zaljubljenosti, t. j. v čutnosti. Še sem se tešil z mislijo, da sta bila ta dva spora napaki, ki ju je mogoče popraviti. Prišel je pa tretji in četrti prepir: sedaj sem razumel, da to niso slučajnosti, da mora tako biti in da bo vedno tako; prestrašil sem se, kaj še pride! Poleg tega me je mučila še ta grozna misel, da le jaz ne živim tako z ženo, kakor sem pričakoval, dočim v drugih zakonih ni tega. Takrat še nisem vedel, da se godi tako v vseh zakonih, da pa mislijo vsi, kakor sem mislil jaz, da so izključno oni tako nesrečni, ter zatajujejo to svojo osebno sramotečo nesrečo ne le pred drugimi, temveč tudi samim sebi; niti sebi je nočejo priznati. (str 45)

“V tem je ravno odrešenje in kazen za človeka, da se more, ako ne živi prav, zaslepiti, da ne vidi bednosti svojega stanja.” (str 63)
“V mestu lahko živi človek sto let, ne da bi spoznal, da je že davno umrl in izginil. Nima časa, da bi se ukvarjal s samim seboj, ves čas je zaposlen.” (str 65)

 
 

Smrt Ivana Iliča (1886); (podatkov o prevodu in izdaji trenutno nimam); o uspešnem meščanu, ki nenadoma zboli in ima le še nekaj dni življenja. Nihče se v resnici ne zanima zanj, tako kot se on v življenju ni zanimal za nikogar. Vse kar bližnje, ženo in otroke, zanima je, kaj in koliko bodo podedovali in kako bi lahko z njegovo smrtjo od države največ iztržili.

Vse se je vršilo s čistimi rokami, v čistem perilu, s francoskimi besedami, in kar je poglavitno, v najvišji družbi, torej z odobravanjem najvišje postavljenih ljudi. (str 8 )

Bilo je čisto tako, kakor je pričakoval; vse je bilo kakor vedno. Tako čakanje, tako narejena važnost, ki jo je poznal pri samemu sebi na sodniji, potem trkanje in poslušanje in vprašanje, ki so zahtevala vnaprej določenih in očitno nepotrebnih odgovorov in značilnih zdravniških izrazov, češ, “samo izroči se nam, pa že vse uredimo – mi vemo, in sicer nedvomno, kaj je storiti”, vse po enem kopitu, za vse ljudi, tako ali drugačne, enako – vse točno tako, kakor na sodniji. Slovit zdravnik je delal nad njim ravno tak obraz, kakršnega je delal on na sodniji nad obtožencem. (str 68)

“Mene ne bo več, kaj tedaj bo? Ničesar ne bo. Toda kje bom, ko me ne bo več? Ali res smrt? Ne, nočem.” (..) “Zakaj? Saj je vseeno.” (..) “Smrt. Da, smrt. In nihče ne ve in noče vedeti in nikomur se ne smilim. Muzicirajo. Vseeno jim je, a tudi nje čaka smrt! Neumne stvari! Jaz prej, oni kasneje, toda čaka jih isto. Pa ti rajajo! Živali!” (str 74)

 
 

Vstajenje (1901); roman prevedel Vladimir Levstik, Državna založba Slovenija 1978. Govori o plemiču, ki je…..

II 24, str 317; ženski čut za zapeljevanji:

“To je vseeno. Razumem vaše čustvo in razumem tudi njo – no prav, prav, saj ne bom govorila o tem,” se je prekinila, ko je opazila na njegovem obrazu nejevoljo. “Razumem pa tudi to, da bi, ko ste videli vse trpljenje, vso strahoto tega, kar se godi v jetnišnicah,” je govorila Mariette, ki si je želela samo nekaj: da bi ga pritegnila k sebi. In s svojim ženskim čustvom je slutila vse, kar mu je bilo važnega in dragega. “Da bi hoteli pomagati trpečim, njim, ki tako strašno, strašno trpe zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega ravnodušja in njihove okrutnosti… Razumem, da bi človek mogel dati za to življenje; sama bi ga dala. A vsak ima svojo usodo…” (..)

Pozneje se je Nehljudov mnogokrat z občutkom sramu spominjal vsega svojega pogovora z njo; spominjal se je njenih besed, ne toliko lažnivih, kolikor spretno prilagojenih njegovim besedam, in tistega obraza – sama ganjena pozornost ga je bila na pogled – s katerim ga je poslušala, ko ji je pripovedoval o strahotah jetnišnice in svojih vtisih na kmetih.

Ko se je grofinja vrnila, se nista pogovarjala samo kakor stara, ampak kakor tesna prijatelja, ki edina razumeta drug drugega sredi množice, katera ju ne razume. Govorila sta o krivičnosti oblasti, o trpljenju nesrečnikov, o siromaštvu ljudstva; v resnici so njune oči, ko sta ob žuborenju pogovora gledala drug v drugega, venomer vpraševale: “Ali me moreš ljubiti?” in odgovarjale: “Morem.” In spolni nagon, ki se je odeval v najbolj nepričakovane in mavričaste oblike, ju je vlekel drugega k drugemu.

(…)

Ko si je Nehljudov zjutraj v duhu ponovil včerajšnje misli, se je začudil temu, kako ji je mogel le minuto verjeti.
 
 

II 40, str 383; smo ljudje ali službe/institucije?:

Vse to se je zgodilo zaradi tega,” je pomislil Nehljudov, “ker vsi ti ljudje, gubernatorji, ravnatelji jetnišnic, revirni nadzorniki in redarji mislijo, da so na svetu položaji, v katerih človeško ravnanje s človekom ni dolžnost. Vsi ti ljudje – tako Maslenikov ali spremni častnik – bi bili vendar, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki in častniki, dvajsetkrat premislili, ali je moči odpravljati ljudi v tako vročini in taki trumi; dvajsetkrat bi se bili spotoma ustavili, in če bi bili videli, da človek slabi in lovi sapo, bi ga bili odvedli iz množice, ga peljali v senco, mu dali vode, mu dali, da bi se bil oddahnil, in mu, če bi se bila nesreča zgodila, izkazali sočutje. Oni tega niso storili, še drugim so branili to storiti, samo zato, ker niso videli pred seboj ljudi in svojih dolžnosti do njih, ampak službo in njene zahteve, ki so jih postavljali nad zahteve človeških odnošajev. V tem je vse,” je mislil Nehljudov. “Če je moči priznati, da je karkoli važnejše od čustva človekoljubja, čeprav le za trenutek in le v enem samem, izjemnem primeru, tedaj ni zločina, ki ga ne bi bilo moči storiti nad ljudmi, ne da bi se imel storilec za krivega.

(..)

“Vsa stvar je v tem,” je mislil Nehljudov, “da ti ljudje priznavajo za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večni, nespremenljivi, neodložljivi zakon, po Bogu samem zapisan v človeška srca. Prav zato je tudi meni tako težko med temi ljudmi,” je mislil Nehljudov. “Kar bojim se jih. In res, ti ljudje so strašni. Strašnejši od razbojnikov. Razbojnik je vendarle še zmožen usmiljenja, a ti ga niso zmožni; zavarovani so zoper usmiljenje kakor kamenje zoper rast. Prav v tem so tako strašni. Pravijo, da so Pugačovi in Razini [dva slavna upornika v 18. in 17. stoletju] strašni ljudje. Ti so še tisočkrat strašnejši od njih!” je mislil dalje. “Če bi si zadali dušeslovno nalogo: kaj je treba storiti, da bodo ljudje našega časa, kristjani in človečanski, skratka, dobri ljudje počenjali najstrašnejša grozodejstva, ne da bi se čutili krive, tedaj je možna samo ena rešitev: treba je prav tega, kar se godi; ti ljudje morajo biti gubernatorji, nadzorniki, častniki in policisti, to je, biti morajo prvič prepričani, da je delo, imenovano državna služba, tisto, v katerem lahko ravnaš z ljudmi kakor s predmeti, brez človeškega, bratskega razmerja do njih, in drugič, morajo biti ti ljudje prav po tej državni službi tako zvezani drug z drugim, da ne more pasti odgovornost za posledice njihovega ravnanja z ljudmi na nikogar posebej. Zunaj teh pogojev v našem času ni možnosti izvrševati taka strašna dejanja kakor so ta, ki sem jih danes videl. Vsa stvar je v tem, da ljudje mislijo, da so položaji, v katerih lahko brez ljubezni občuješ s človekom; a takih položajev ni. S predmeti lahko ravnaš brez ljubezni; tako lahko sekaš drevesa, delaš opeko in kuješ železo, ne da bi ga ljubil, a z ljudmi ne moreš občevati brez ljubezni, prav tako kakor s čebelami ne moreš ravnati brez previdnosti. Narava čebel je taka, da ne. Če začneš ravnati z njimi brez previdnosti, boš škodil njim in sebi. Takisto je tudi z ljudmi. In to ne more biti drugače, zakaj vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more posiliti, da bi ljubil, tako kakor se lahko posili, da dela; iz tega pa ne sledi, da bi mogel občevati z ljudmi brez ljubezni, zlasti ako česa zahtevaš od njih. Če ne čutiš ljubezni do ljudi, sedi pri miru,” je mislil Nehljudov, govoreč sam sebi; “ukvarjaj se s seboj, z rečmi, s čimer hočeš, samo z ljudmi se ne ukvarjaj. Kakor lahko samo tedaj brez škode in s pridom ješ, kadar se ti hoče jesti, tako tudi z ljudmi samo tedaj lahko s pridom in brez škode občuješ, kadar ljubiš. Samo dovoli si brez ljubezni občevati z ljudmi, kakor si občeval včeraj s svakom, pa jih ni meja okrutnosti in zverinstva proti drugim ljudem, kakor sem danes videl, niti ne meje tvojemu lastnemu trpljenje, kakor sem izkusil v svojem življenju. Da, da, tako je,” je mislil Nehljudov.
 
 

III 28, str 483; o pravici do kaznovanja:

In z Nehljudovom se je zgodilo tisto, kar se pogosto zgodi z ljudmi, ki živijo duhovno življenje. Zgodilo se je to, da je bila misel, ki se mu je zdela od kraja čudna, paradoksna in celo smešna, našla v življenju bse bolj in bolj pogosto potrdilo zase in je zdavnaj mahoma stopila predenj kot najbolj preprosta in nedvomna resnica. Tako se mu je zdaj razjasnila misel, da je edino nedvomno sredstvo rešitve od tistega strašnega zla, ki tare vse ljudi, samo v tem, da bi se ljudje zmerom priznavali za krivce pred Bogom in potemtakem za nezmožne priznavati in poboljševati druge ljudi. Zdaj mu je postalo jasno, da sta vse tisto strašno zlo, katerega priča je bil po jetnišnicah in kaznilnicah, in mirna samozavest tistih, ki so ustvarjali to zlo, izvirali samo iz tega, ker so ljudje hoteli napraviti nekaj nemogočega: sami zli, so hoteli popravljati zlo. Grehotni ljudje so hoteli poboljševati grehotne ljudi in mislili, da bodo dosegli to po mehanični poti. A posledica vsega tega je bilo samo to, da so se revni in lakomni ljudje, ki so si napravili iz tega domnevnega kaznovanja in poboljševanje ljudi poklic, sami do skrajnosti pokvarili in nenehoma pohujšujejo tudi tiste, katere mučijo. Zdaj mu je postalo jasno, od kod je prihajala vsa ta strahota, ki jo je bil videl, in kaj je bilo treba storiti, da se odpravi. Odgovor, ki ga prej ni mogel najti, je bil tisti, ki ga je bil dal Kristus Petru: bil je v tem, da je treba odpuščati vselej in vsem, neštetokrat odpuščati, zato ker ni takih ljudi, ki ne bi bili sami krivi in bi zaradi tega mogli kaznovati ali poboljševati druge ljudi.

“Saj ni mogoče, da bi bilo tako preprosto,” si je ponavljal Nehljudov, a vendar je nedvomno videl, naj se mu je zdelo, ko je bil vajen narobe, izprva še tako čudno – da je bilo to nedvomno in ne samo teoretična, marveč tudi najbolj praktična rešitev vprašanja. Tisti večni ugovor, češ, kaj pa naj delamo z zločinci, ali naj jih puščamo kar tako nekaznovane? – ga zdaj ni več motil. Ta ugovor bi bil imel pomen, če bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje zločine in poboljšuje zločince; ker pa je dokazano popolnoma nasprotno in je očitno, da nimajo eni ljudje moči, da bi poboljševali druge, zato je edino pametno, kar morete storiti, to, da nehate delati tisto, kar ni samo zaman, marveč celo škodljivo in povrhu in nenravno in okrutno. Že stoletja in stoletja usmrčujete ljudi, ki jih spoznate za zločince. In kaj, ali jih je zaradi tega zmanjkalo? Ni jih zmanjkalo, marveč se je njih število povečalo še za tiste zločince, ki jih kazen pokvari, in tiste zločinske sodnike, državne tožilce, preiskovalne sodnike in ječarje, ki sodijo in kaznujejo ljudi. Neljudeh je spoznal, da družba in red sploh ne obstajata zato, ker imata te zakonite zločince, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, temveč zato, ker imajo ljudi vzlic tolikšni pokvarjenosti vendarle usmiljenje drug z drugim in ljubijo drug drugega.

 
 
dodano: 09. junij 2012
I 34, str 138; o prestopnikih in ali sodišča dobro opravljajo svojo vlogo (nekaj o tem sem tudi sam pisal, npr. Poiščimo in obesimo krivca! (se mi zdi)):

Stvar je bila jasna; a namestnik državnega tožilca je skomignil z rameni takisto kakor včeraj in zadajal bistroumna vprašanja, da bi z njimi ujel pretkanega zločinca.

V svojem govoru je dokazoval, da je bila tatvina izvršena v stanovanjskem poslopju in z vlomom in da je zaradi tega treba izreči nad fantom najtežjo kazen.

Po sodišču določeni branilec pa je, narobe, dokazoval, da tatvina ni bila izvršena v stanovanjskem poslopju in da zato, čeprav zločina ni moči utajiti, zločinec vendarle še ni tolikanj nevaren družbi, kakor je trdil namestnik državnega tožilca.

Predsednik je takisto kakor včeraj predstavljal utelešeno nepristranost in pravičnost ter podrobno razlagal in dopovedoval porotnikom to, kar so že vedeli in kar jim ni moglo biti neznano. Prav tako kakor včeraj so odrekali premore; prav tako so kadili; sodni pristav je prav tako klical: “Sodni dvor prihaja”, in orožnika, ki sta se borila s spancem, sta prav tako z golim orožjem sedela na svojim mestih in grozila zločincu.

Iz sodnega spisa je bilo razvidno, da je bil tega fanta njegov oče že kot dečka poslal v tobačno tovarno, kjer je prebil pet let. Letos pa je bil gospodar po neki nerodnosti z delavci odpustil, tako de je ostal brez službe; brez dela se je klatil po mestu in zapijal poslednje, kar je imel. V gostilni se je seznanil z nekim ključavničarjem, ki je bil, takisto kakor on sam, že prej izgubil službo in je zdaj hudo popival; in tako sta ponoči v pijanosti skupaj vlomila ključavnico in pobrala prvo, kar jima je padlo v roke. Zasačili so ju. Priznala sta vse. Posadili so ju v zapor, kjer je ključavničar še pred obravnavo umrl. Fanta so pa zdaj sodili kot nevarno bitje, pred katerim je treba družbo obvarovati.

“Prav takšno nevarno bitje kakor včerajšnja zločinka,” je mislil Nehljudov in poslušal vse, kar se je godilo pred njim. “Oni so nevarni. Ali mi nismo?… Jaz, razuzdanec in slepar, in vsi mi, vsi tisti, ki so videli, da sem tak, kakršen sem, in me ne samo niso prezirali, ampak so me celo spoštovali?

“Saj je vendar očitno, da ta fant ni kak poseben zločinec, ampak čisto navaden človek (to vsi vidijo), in da je samo zato postal to, ker je živel v okolnostih (okoliščinah), kakršne rodijo take ljudi. In zato je menda jasno, da se moramo, če naj ne bo takih fantov, potruditi in odpraviti te okolnosti, v katerih nastajajo taka nesrečna bitja. Saj ni bilo treba drugega, kakor da bi se bil našel človek,” je mislil Nehljudov, gledaje fantu v bolni, zastrašeni obraz, “ki bi se ga bil usmilil še takrat, ko so ga zaradi revščine dali iz vasi v mesto, in pomagal tej revščini, vendar tudi šele takrat, ko je že bil v mestu in šel po dvanajstih urah dela v tovarni s starejšimi tovariši, ki so ga zapeljali, v krčmo – treba je bilo, da bi se bil našel človek, ki bi bil rekel: ‘Ne hodi, Vanja, to ni dobro,’ pa deček ne bi bil šel; ne bil bi se pokvaril in ničesar slabega ne bi bil storil.

“A tak človek, ki bi se ga bil usmilil, se ni našel, niti eden ne v vsem času, ko je kakor divja živalca preživljal v mestu svoja učna leta in s kratko ostriženo glavo, da ne bi redil uši, tekal za mojstre v prodajalno; narobe, vse, kar je slišal od mojstrov in tovarišev, odkar živi v mestu, je bilo to, da je tisti pravi junak, ki slepari in pije, zmerja in se pretepa in razuzdano živi.

“Ko je pa potem, bolan in pokvarjen od nezdravega dela, pijančevanja in razuzdanstva, poneumljen in prismojen, kakor v sanjah brez cilja postopal po mestu in iz neumnosti zlezel v nekakšno shrambo in odvlekel iz nje nekaj rogoznic, ki niso bile za nobeno rabo več – tedaj se nismo morda potrudili, da bi odpravili vzroke, ki so privedli tega fanta v njegov sedanji položaj, ampak hočemo popraviti stvar s tem, da bomo kaznovali tega fanta!….

To je strašno!”

Vse to je mislil Nehljudov; tega, kar se je dogajalo pred njim ni več poslušal. Sam se je zgrozil nad tem, kar se mu je odkrivalo. Čudil se je, kako je bilo mogoče, da ni videl tega že prej, in kako je bilo mogoče, da drugi niso videli.

35

Kakor hitro je nastopil prvi premor, je Nehljudov vstal in odšel na hodnik, da se ne vrne več na sodišče. Naj delajo z njim, kar hočejo, a te komedije se več udeleževati ne more!

 
 

I 44, str 168; kako posameznik vidi svet okoli sebe:

Najbolj se je čudil temu, da se Maslova ne le ni sramovala svojega položaja – ne tega, da je bila jetnica (tega jo je bilo sram), ampak svojega položaja kot prostitutka – marveč je bila velo nekam zadovoljna z njim, da, skoraj ponosna nanj. A vendar to niti ni moglo biti drugače. Vsak človek, ako naj deluje, mora imeti svojo dejavnost za važno in dobro. In zato si bo človek, naj bo njegov položaj tak ali tak, brezpogojno ustvaril tak pogled na človeško življenje sploh, da se mu bo zdela ob njem njegova dejavnost važna in dobra.

Ljudje navadno mislijo, da morajo tat, morilec, vohun, prostitutka spoznati, da je njihov poklic slab, in se ga sramovati. V resnici je ravno narobe. Ljudje, ki so po usodi in po svojih lastnih grehih in napakah zašli v tak in tak položaj, si ustvarijo, naj bo položaj še tako nepravilen, tak obči pogled na življenje, da se jim vidi njihov položaj dober in pomemben. V oporo takemu pogledu se ljudje po nagonu držijo kroga, v katerem priznavajo pojme, ki so si jih ustvarili o življenju in svojem mestu v njem, za pravilne. Nam se to čudno zdi, kadar gre za tatove, ki se ponašajo s svojo spretnostjo, za prostitutke, ki se ponašajo s svojim razuzdanstvom, za moralne, ki se ponašajo s svojo okrutnostjo. A čudno se nam zdi samo zato, ker sta krog in ozračje teh ljudi omejena, in posebno tudi, ker stojimo sami zunaj njega; ali mar ta pojav ne nastopa tudi med bogatimi, ki se ponašajo s svojim bogastvom, to je z ropom, med vojskovodji, ki se ponašajo s svojimi zmagami, to je z umorom, in med vladarji, ki se ponašajo s svojo mogočnostjo, to je z nasilništvom. Pri teh ljudeh samo zato ne vidimo prevrnjenosti njihovih pojmov o življenju, ker je krog ljudi s takimi prevrnjenimi pojmi večji in se sami prištevamo k njemu.

In tak pogled na svoje življenje in svoje mesto v svetu je bil nastal tudi pri Maslovi. Bila je prostitutka, obsojena na prisilno delo [obsojena na umor, ki ga ni zagrešila], a vendar si je bila ustvarila tak svetovni nazor, da je mogla ob njem odobravati sebe in se s svojim položajem celo ponašati pred ljudmi.

Ta svetovni nazor je bil v tem, da je največja sreča vseh moških brez izjeme, starih, mladih, gimnazijcev, generalov, izobražencev in neizobražencev, spolno občevanje z mikavnimi ženskami in da zaradi tega vsi moški, čeprav se hlinijo, da imajo opravka z drugimi rečmi, v bistvu želijo edino to. Ona pa je mikavna ženska, ki lahko tej njihovi želji ustreže ali ne ustreže; potemtakem je tudi važen in potreben član človeške družbe. Vse njeno prejšnje in sedanje življenje je potrjevalo pravilnost tega pogleda.

V razdobju desetih let je bila videla povsod, kamorkoli je prišla, začenši z Nehljudovom [glavni junak romana] in starim okrajnim sodnikom pa do jetniških paznikov, da jo vsi moški potrebujejo; tistih moških, ki je niso potrebovali, ni ne videla ne opazila. In zato se ji je zdel ves svet zborovanje pohotno razjarjenih ljudi, ki so z vseh strani prežali nanjo in si z vsemi možnimi sredstvi, s prevaro, nasiljem, kupnjo in zvijačo prizadevali, da bi se je polastili.