Tag Archive for 'dobrodelnost'

Dobrodelnost, prijaznost, nevednost

Alan Watts v ‘A. W. Teaches Meditation’ je podal naslednjo ponazoritev:
“Revica, naj ti pomagam, sicer boš utonila”, je opica rekla ribi, in jo brez oklevanja prestavila na drevo.
(“Kindly let me help you or you’ll drown,” said the monkey putting the fish safely up a tree.)
 

Afričani so organizirali dobrodelno akcijo, kjer zbirajo radiatorje za premražene in zasnežene Norvežane:

* objavljeno tudi na rtvslo.si
* glej še:
** Norway for Africa – Live Aid ’85
** Band aid – Do they know it’s christmas

Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Dobrodelnost, prijaznost, nevednost’

Svami Vivekananda ~ Pomagamo sebi, ne svetu

odlomek iz knjige Karma Yoga:

Naša dolžnost do drugih pomeni drugim pomagati, delati dobro delo v svetu. Zakaj bi delali dobro v svetu? Očitno, da pomagamo svetu, ampak v resnici, da pomagamo sebi. Vedno bi se morali truditi pomagati svetu. To bi moral biti naš najvišji motiv. Toda če dobro premislimo, bomo ugotovili, da svet sploh ne potrebuje naše pomoči. Svet ni bil narejen, da bi mu vi ali jaz morali pomagati. Nekoč sem bral priliko v kateri je bilo rečeno: “Ta lepi svet je zelo dober, ker nam daje čas in priložnost, da pomagamo drugim.” Očitno je to zelo lepo mišljenje, ampak ali ni bogokletstvo reči, da svet potrebuje našo pomoč? Ne moremo zanikati, da je veliko bridkosti (misery) v svetu; iti ven in pomagati drugim, je torej najboljša stvar, ki jo lahko naredimo, čeprav, bomo na dolgi rok ugotovili, da s tem, ko pomagamo drugim, pomagamo edino sebi. Kot deček sem imel nekaj belih miši. Bile so v majhni škatli s koleščki, in ko so miši poizkušale prečkati koleščke, so se ta vrtela in vrtela, in miš ni nikoli nikamor prišla. Tako je s svetom in z našim pomaganjem. Edina pridobitev je, da mi sami dobimo moralno vajo.

Svet ni ne dober ne hudoben, vsak človek ustvari svet zase. Če slep človek razmišlja o svetu, bo o njem razmišljal kot o mehkem in trdem, hladnem in vročem. Mi smo skupek sreče ali bridkosti; to smo videli nič kolikokrat v našem življenju. Kot pravilo, so mladi optimistični, in stari pesimistični. Mladi imajo pred seboj življenje, stari se pritožujejo, da je njihov čas minil; na stotine želja, katere ne morejo izpolniti, bojevanje v njihovih srcih. Vendar, oboji so nespametni. Življenje je dobro ali zlo glede na stanje uma s katerim gledamo nanj, samo po sebi ni nič od tega. Ogenj, sam po sebi, ni ne dober ne hudoben. Ko nas greje rečemo: “Kako lep je ogenj!” Ko nam opeče prste, ga preklinjamo. Še vedno, sam po sebi ni niti dober niti slab; glede na to, kako ga uporabimo, v nas povzroči občutek dobrega ali slabega. Tako je tudi v tem svetu. Popoln je. Popoln je v tem smislu, da je popolnoma ustrezen za izpolnitev svojih ciljev (perfectly fitted to meed its ends). Lahko smo popolnoma prepričani, da bo šel lepo tudi brez nas, in ne rabimo se ukvarjati s tem, da bi mu želeli pomagati.

Vendar moramo delati dobro; želja po dobrem delu je najvišji motiv, ki ga imamo. Ampak moramo se zavedati, da je privilegij pomagati drugim. Ne stojte na visokem prestolu, ko vzamete pet centov v svoje roke in pravite: “Tu imaš revež!” Ampak bodite hvaležni, da je reven človek tam, ker s tem, ko mu podarite darilo, pomagate sami sebi. Ni blagoslovljen tisti, ki sprejme, temveč tisti, ki da. Bodite hvaležni, da vam je dano vaditi svojo moč dobrote in usmiljenja, in tako postajate čisti in popolni. Vsa dobra dejanja nas delajo čiste in popolne. Kaj lahko naredimo po najboljših močeh? Zgradimo bolnišnice, naredimo ceste, ali postavimo dobrodelno ustanovo! Lahko organiziramo dobrodelno prireditev in zberemo dva ali tri milijone dolarjev, naredimo bolnišnico z enim milijonom, z drugim priredimo slavnostne plese in pijemo šampanjec, in s tretjim naj uradniki ukradejo polovico, in ostalo končno pustimo, da doseže revne – ampak kaj je vse to? En mogočni vihar v petih minutah poruši vse te zgradbe. Kaj bomo potem? Ali pa vulkanski izbruh lahko odplavi vse naše ceste in bolnišnice in mesta in zgradbe. Odrecimo se temu neumnemu govorjenju o dobrem delu v svetu. Ne čaka na vašo ali mojo pomoč. Vendar moramo delati in neprestano delati dobro, kajti to je blagoslov za nas. To je edini način, da postanemo popolni. Noben berač, kateremu smo pomagali, nam nikoli ničesar ne dolguje, mi vse dolgujemo njemu, ker nam je dovolil, da vadimo svojo dobrodelnost na njem. Popolnoma napačno je misliti, kaj smo naredili, ali kaj lahko naredimo, dobro v tem svetu, ali da smo pomagali določenim ljudem. To je neumna misel, in neumne misli prinašajo bridkost. Mislimo, da smo pomagali določenemu človeku in pričakujemo, da se nam zahvali, in ker se ne, postanemo nesrečni. Čemu bi morali pričakovati karkoli v zameno za to, kar naredimo? Bodite hvaležni človeku, ki ste mu pomagali. Mislite o njemu kot o Bogu. Ali ni velik privilegij, da vam je dovoljeno častiti Boga s tem, ko ste pomagali sočloveku? Če bi bili res nenavezani, se bi izognili vsej tej bolečini pričakovanja in bi lahko veselo delali dobro delo v svetu. Nikoli ne bo nesreča ali bridkost prišla skozi delo, ki je opravljeno brez navezanosti. Svet bo šel v večnost s svojo srečo in nesrečo.

(Izpustil sem zgodbo o kodrastem pasjem repu, kateri nikoli ne more biti poravnan; lahko je poravnan toliko časa, dokler ga nekdo drži oz. gladi, ko pa ga izpusti, se spet skodra.)

Ta svet je kot kodrast pasji rep, in ljudje so ga poizkušali poravnati na stotine in stotine let, ampak, ko ga izpustijo, se spet skodra. Kako je lahko drugače? Ko vemo, da je ta svet kot kodrast pasji rep in ne bo nikoli poravnan, ne bomo postali fanatiki (navdušenec, zanesenjak, slep privrženec). Najprej se moramo naučiti delati brez navezanosti, potem ne bomo fanatiki. Če ne bi bilo fanatizma v tem svetu, bi bilo veliko več napredka, kot ga je sedaj. Napačno je misliti, da lahko fanatizem pomaga k napredku v svetu. Nasprotno je res, je zaviralni element, ustvarja sovraštvo in jezo, povzroča, da se ljudje bojujejo med seboj in jih naredi nesočutne (unsympathetic). Mislimo, da karkoli imamo ali naredimo je najboljše na svetu, in kar ne naredimo ali česar nimamo, nima vrednosti. Zato se vedno spomnite primerjave s kodrastim pasjim repom, kadarkoli boste hoteli biti fanatični. Ko se boste izognili fanatizmu, potem boste delali dobro. Človek trezne glave, miren človek dobre presoje in hladnih živcev, velikega sočustvovanja in ljubezni, je tisti, ki dela dobro delo in tako dela dobro tudi sebi. Fanatik je nespameten in nima sočutja, on nikoli ne more poravnati sveta, niti sam ne more postati čist in popoln.