Tag Archive for 'družba'

Troje primarnih platform

Troje primarnih matric ali podpornih sistemov, brez katerih življenje/eksistenca ne bi bila mogoča.
V hierarhičnem vrstnem redu gre to nekako takole:

1. Bog
2. materija
3. družba

1. Bog, Enost, One Infinite Creator, Intelligent Infinity, Bhrama, Resnica,.. kar je komu ljubše
na nižjih nivojih je to: Ljubezen, Modrost,
intuicija, in-spir(it)-acija,..
um, intelekt, inteligenca, sposobnost zavedanja, sposobnost mišljenja,..

2. materija; “fizično” vesolje, osončje, primeren planet, narava/ekosistem, telo, kamnine, minerali,…

3. družba; družina, rodbina, skupnost, vas, mesto, država, unija, rasa, človeštvo,…
 

Brez družine, brez očeta in mame, brez moškega in ženske, ni otroka, ni nadaljevanja življenja.
Brez materije, brez trdne podlage, brez zaščite, vode, hrane, vira toplote in ostalih surovin, bi telo bilo izgubljeno in hitro propadlo. Materija nudi osnovne pogoje preživetja in občutek varnosti – enkrat ko se bitje nauči in prilagodi njenim osnovnim zakonitostim.
In Bog? Intuicija, intelekt, intuitivni prebliski, zavedanje, da obstaja nekaj večjega kot zgolj življenje odvisno od materije. Umetnost, lepota, dobrota, Ljubezen, Modrost, Resnica,.. Tisti, ki daje materiji življenje, tisti, ki je preko svoje zavestne inteligence poskrbel, da vse poteka v kolikor toliko urejenih ciklih.

Sicer je mogoče življenje brez zavedanja Boga, vse zgoraj našteto jemati kot samoumevno,… a vendar, bolj ko človek, prodoren opazovalec, znanstvenik, opazuje svet okoli sebe, bolj ko se poglablja v materijo, več skrivnosti odkrije in bolj in bolj dobiva občutek, da je le nekaj več kot slepo naključje, da tudi materija ni tako neumna in brezčutna, kot se zdi na prvi pogled. … Več intuitivnih uvidov kot ima človek v svet okoli sebe, bolj ta svet razume in bolj se mu lahko prilagodi; odkriva nove in nove izume, ki (naj bi mu v idealnih razmerah) olajšali življenje, in ga naredili bolj in bolj čistega, tako da bi bil s časoma manj in manj odvisen od materije in golega preživetja, z manj surovin in živil bo lahko dobil več hrane in energije, in bolj in bolj bo dobival moč za življenje iz duhovnih vrednot: iz Ljubezni, Modrosti, Resnice. Na to nakazujejo tudi naslednje besede iz Evangelija po Janezu: “Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.
.
.
Če se tega torej zavedamo, če se zavedamo, da je Bog tisti, ki daje življenje, in ne materija, niti ne družba, potem se avtomatično postavlja naslednje vprašanje: Kaj narediti z družbo, ki prezira drugo platformo (materijo), in popolnoma zanemari prvo (Boga, Resnico; Ljubezen, Modrost, Dobroto,..)? … …
 
 

Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije

Gledam oddaje o generaciji mladih od 25-35 let, kamor tudi sam spadam, in poslušam vse to o nevidnosti, neučinkovitosti, ne-iniciativnosti, zabušavanju (vse kar ni v skladu “main-stream” vrednotami je stigmatizirano) in kako živijo doma pri starših (največji greh na tem svetu), kako bi se morali osamosvojiti (karkoli že to pomeni), kako bi morali biti družbeno koristni, itd.

Zdi se, kot da je nekaj hudo narobe s to generacijo.. Se strinjam, marsikaj je narobe z nami.. A dajmo najprej zavrteti čas nazaj, v leta ko smo bili rojeni, torej od leta.. 1976 do leta 1986. Še malo nazaj, v čas naših staršev, leta 1953 do 1963, približno. Naši dedki in babice so videli vojno, živeli v časih pomanjkanja pred in po vojni. Ničesar si niso mogli privoščiti, ni bilo materialnih dobrin, ni bilo počitnic,.. potrebno je bilo delati in biti večinoma doma. Tudi naši starši so odraščali v pomanjkanju. A bolj kot so postajali starejši, bolj se je čutil vpliv prenovljene povojne proizvodnje. Začeli so prihajati televizorji, avtomobili, pralni stroji, gospodinjski aparati, oblačila, elektrika, vodovod,.. srednja šola, študij na fakulteti, filmi, glasba, diskoteke,… Ko so nas rodili, so bili do dobra tudi v novih miselnih nazorih, predvsem „Študiraj, pa ti ne bo potrebno delati“, „zakaj bi moral jaz delati, če lahko drugi delajo namesto mene“, permisivna vzgoja ali bolje rečeno ne-vzgajanje otrok,..

Z vzgojo je tako, zahteva čas in energijo. Naši starši so morali biti prisotni pri družinskih opravilih, ker je bilo vsega enostavno preveč, da bi starša zmogla sama; hočeš nočeš, bili so primorani v sodelovanje. Vzgajali so jih strogo, niso jih posebej učili, naučili so se s posnemanjem in z delom. Pri nas je bilo pa že drugače, v trgovini se je dalo dobiti več, vsi ti aparati in pripomočki in mehanizacija je omogočila, da sta starša sama lahko naredila bistveno več brez vmešavanja otrok – in tudi sta. Ker vzgoja je težko delo, težko je otroka učiti novih reči; marsikaj bo naredil narobe, marsikaj zasral, in več bo dela, ker bo potrebno popravljati njegove napake. Tako sta otroka potisnila na stranski tir, zadovoljni so bili vsi, narejeno je bilo pa tudi vse.

Otroci prepuščeni sami sebi, oziroma televiziji in predvsem računalniku, odrinjeni na rob in vzgajani v duhu „ti se le pridno uči in hodi v šolo in študiraj, da ti ne bo potrebno delati, midva ti bova pa tačas nudila vse potrebno“. Kar pomeni: „ti si preveč štorast/len/zabit, da bi se naučil kakšno opravilo ali znal kaj sam narediti, in če bi kaj poizkušal, bi naredil več škode kot koristi, zato se raje uči oz. si lahko tudi za računalnikom, le da bo mir pred teboj“. In v tem duhu smo odraščali. Starši so imeli izobrazbo, ni jim bilo potrebno delati ali veliko manj, ker so si lahko ogromno kupili v novo rastočih trgovinah.. in enako so pričakovali tudi od otrok – da bodo oni imeli še boljšo izobrazbo in jim bo potrebno delati še bistveno manj, skorajda nič. Napredek.

Čutiti je (bilo) velik odpor do dela, in nekako je tudi jasno, od kje pride do tega odpora. Če pogledam stare starše.. če hipnotizirani ne sedijo pred televizijo, oz. predvsem ko se lotijo kakšnega bolj resnega dela so vedno na trnih, da bo le vse opravljeno, vse pod streho. Vedno pod nekakšnim pritiskom, nervozo, vse delati s polno hitrostjo in brez počitka, tudi po kosilu ne,.. Točno vedo kaj kam paše, vedo kakšno mora življenje biti, niso pripravljeni poslušati nič drugega.. In jasno, da se ljudem takšen odnos do dela zagnusi – in kot nalašč, je bila našim staršem ponujena alternativa – fakultete, službe v podjetjih/institucijah. Kaj to točno pomeni verjetno nihče ni vedel, vedeli so le, da tisti tam gori imajo in si lahko privoščijo vse. Saj veste, kako je s tem idealiziranjem, politiki rečejo „sprememba“, „blaginja“, „svoboda“, in vsak si predstavlja svojo idealizirano sliko, najlepše kar je možno. In tako so tudi te službe, ki človeku nudijo vse, neka idealizirana podoba – imamo idealizirano predstavo kaj se dela v teh službah (čeprav, če bi malo bolj pomislili, kaj bi to lahko bilo, bi verjetno ugotovil, da imajo bolj kot ne zatemnjeno/črno/prazno sliko) – dejansko stanje je pa mnogokrat drugače. Nihče na primer niti pomisli, da morda „blaginja“ za politika pomeni suženjstvo in ubogljivost nižjih razredov.

Ko je čedalje več ljudi delalo v takšnih službah, ki so nudile vse, smo spoznali, da niti ni tako lepo. Sediš v neki pisarni in prelagaš papirje. Pridejo raznorazni šefi, en zahteva eno, drugi drugo. Zatakne se pri tej stvari, zatakne se pri oni stvari – zaradi ene črke na papirju, in je potrebno vse na novo. Potrebno se je sestati in dogovoriti o neki zelo pomembni zadevi z enim vele-pomembnim človekom, mu lezti v rit, potem drugemu.. Nekako še večja zmeda, še večji direndaj, še več mešanja zraka brez pravega učinka, a ker po neki čudežni formuli – le kdo bi lahko vedel kakšen čarovniški trik je to – vso to mešanje zraka prinaša zelo visok standard in nakup vseh igračk in posestev in gradnjo hiše in ostalega. Zdi se, da večje kot je mešanje zraka (največje mešanje zraka predstavljajo bankirji), večje so možnosti za dobro življenje tudi v realnem svetu. Tako bi kar na enkrat vsi radi bili „leaderji“, mana-ger-ji, ekonomisti, marketinški svetovalci, borzniki, podjetniki – vsi bi radi sodelovali pri tem čarovniškem triku, delal ne bi pa nobeden. Za kramp, lopato, motiko, pa ne bi nihče več niti za trenutek poprijel..

Tako danes ta preljuba družba/sistem/civilizacija, ponuja le še več mešanja zraka oz nadaljnje zasužnjevanje. Ali so na voljo zgoraj opisane službe, ali pa panoge in področja, ki spodbujajo še večjo zasužnjevanje in že tako veliko norost. Sem spadajo raznorazni NVOji (kaj v povezavi z NWO morda? – glej Malachi Martin), s propagiranjem homoseksualnosti, vsiljivega povezovanja (kot da ni tega že tako ali tako preveč), medkulturno/mobilno družbo (v kateri ne bo nikoli možno zgraditi trdne lokalne skupnosti), projekti v tujini za premlade, kateri niti ne vedo kakšne so vrednote in običaji domačega okolja, tujina jim pa še dodatno vcepi nove vrednote, nastane še večja zmedenost v njihovi glavi.. Med razvojnimi in znanstvenimi panogami, tako se zdi, množično največ zaposlitev ponuja rekonstrukcija fizičnega sveta, torej navidezna resničnost. Računalništvo, filmi, celo knjige.. Vse gre v smer grafične upodobitve realnega sveta. Da se bo čim več reči dalo videti na računalniškem zaslonu, seveda v 3D različici (3D aplikacija planinskih poti, 1.3 milijona evrov(?)).. da bo vse vezano na računalnik in posledično en centralen sistem. Dela se na bazah podatkov, na vizualnih predstavah, celo na drugih čutnih dražljajih (Xpand). Kmalu bomo lahko le še sedeli doma, priklopljeni na nek stroj in vstopili v katerikoli svet. Računalniška igrica bo lahko že takšna, da bo resnična simulacija; da bo imel človek občutek, da on dejansko živi v tem svetu, in bo priklopljen na to napravo in živel v takšnem svetu.. Kaj bo potem.. se spomnim eno predavanje od Alan Watts-a.. kaj bo potem, ko bomo rekonstruirali resničnost. Ko bo dejansko precej podobno kot je Matrici (1999), ko bomo lahko priklopljeni tudi več dni/tednov in igrali nek navidezen scenarij. Kakšno pustolovsko dogodivščino, ala Indiana Jones, ali pa seksualno fantazijo, ali vojno simulacijo, ali kakšno dogajanje iz knjig,… In bo ves smisel življenja le v tem, da bomo doživljali in izpolnjevali vedno nove in nove navidezne resničnosti. Verjetno, ker ne bo nikakršnega zavedanja in ker bomo popolnoma degradirani, bo večina le te temeljila predvsem na „čutnih užitkih najnižje vrste“.

Samo še to zna ponuditi današnja civilizacija. Če delate na / se ukvarjate s temi področji, tedaj imate možnosti in podporo, če niste v tem, potem ste družbi praktično odveč. Tako imamo mlade nadobudneže, ki so uspešni v teh panogah in okoli razglašajo, „kako je mogoče uspeti, če se hoče, če je volja,.. Če pa nočete delati, potem pa ne bo nič“. Če se hočete izživljati nad drugimi, psihično in mnogokrat še vedno fizično, če podpirate „laž in živite iz nje“, če razmišljate v stilu: „Že res da je veliko krivic in nesmiselnosti, a kaj moremo, naredi svoje delo in bodi tiho, ne vmešavaj se. Služba ti nudi denar in s tem lagodno življenje, zato se ne pritožuj (Vivekananda, a slišal tudi v živo). Kaj zato, če se nekomu dogaja krivica, kaj zato, če sebi odtrgamo večji kos pogače, kaj zato, če prodajamo nepomembne izdelke,.. Skrbite zase, za svojo družino, da bo vam samim lepo v življenju, za druge pa naj vam ne bo mar. (Nekaj takšnega (zadnja poved) je Rockafella rekel Aaronu Russoju)“ „Ne sprašujte kaj je namen te tehnologije, v kakšne namene se lahko uporablja, ne pritožujte se, če vas priganjajo, saj ste tako ali tako last korporacije/institucije (kupljeni ste z denarjem),..“ Za vse takšne ubogljive, ozkogledne, sebične, nepoštene je dela več kot dovolj. Ljudem so pokradli vso lastnino, sedaj jim skušajo ukrasti še možgane (dobesedno) in nato še dušo – vedno se kaj najde, da lahko zver sistema ukrade. Iz vsega tega se zverina napaja, to sistem spodbuja in nagrajuje, in sistem zahteva od peščice mladih, da bodo takšen sistem podpirali in poganjali naprej – eni na vodilnih mestih, drugi kot hrana.
 

Vsemu temu smo se mladi uprli, tisti, ki nam ni vseeno kakšen bo človek kot bitje, ki nočemo izkoriščati in se izživljati nad soljudmi, ki nočemo podpirati tega hiperaktivnega/bombastičnega/rajas-tičnega načina življenja.. Ki hočemo bolj umirjeno življenje, bolj umirjena mesta, z vrednotami kot so modrost, spoštovanje, razumevanje, prijaznost, poslušanje, vzeti si čas za drugega in zase, pošteno delo,.. neko satvično življenje – umirjeno, a hkrati aktivno. Ki hočemo raziskovati in delati na področju zavesti, poglabljanju v odnosu do Boga, razumevanju in poslušanju sveta okoli sebe,… Za takšne, pa ni prostora niti podpore niti svobode. Zdi se celo, da se ta pošast sistema boji takšnih ljudi – seveda, ker to pomeni njeno smrt – vse ostalo jo ohranijo živo; vso nadaljevanje teh zgrešenih vrednot in izkoriščanja, je njeno življenje, ostalo je smrt – prijaznost, razumevanje, spoštovanje,.. to je njena smrt.. in pošast to ve in tega se boji. Zato hoče mlade na vse načina odvrniti od takšnega načina življenja. Tudi s tem, da propagira uspešne mlade ljudi, ki so v okviru nastavljenih poti uspeli. S tem, ko se ti potem šopirijo in izpostavljajo kako so uspešni in kako je vse na svetu lepo in prav in dobro… In ravno tu vidim upanje, ko mnogi zavračamo takšen marketing in mu ne nasedamo, in gremo po notranji poti, četudi nas vsi ovirajo in hočejo od tega odvrniti; z grožnjami ali z mamljivimi ponudbam.

No, nekaj časa je potrebno živeti/delati v sistemu, ker se v njem rodimo. Odnos bi moral biti takšen, kakršen je odnos pravega katolika (lahko gledamo tudi širše; sem spadajo vsi ki „so v srcu pošteni“) in je bil odnos katolikov v prvih treh stoletjih: „to delo moramo opraviti, brez tega bomo umrli, vemo da s tem podpiramo sistem na svoji grešni poti, a trenutno ni druge izbire. Zato pa ta denar, ki ga dobimo, uporabimo zase le za najnujnejše potrebe, nekaj ga dajmo na stran, z ostalim pa pomagajmo revežem. Ko delamo, delajmo v okviru možnega čim bolj pošteno in pravično, čim manj prilivajmo olja na ogenj izkoriščanja, podtikanja polen, in ostalih nepoštenosti na delavnem mestu. Ko pa z delom končamo, pa ne pozabimo na vse te grozote, temveč prosimo Boga in molimo, da nam podeli milost in čim bolj ublaži vso to svinjarijo. Molimo za svoje sovražnike, kajti naši sovražniki so sovražni zaradi tega, ker živijo v grehu: „Vsak, ki greši, je suženj greha.“ Zatorej so sami večji sužnji kot mi, in iz svojega stanja notranje nemoči se napajajo s trpljenjem drugih. Molimo torej zanje, da bodo imeli več razumnosti, več modrosti, da bodo znali živeti čim bolj prijazno do okolice.“ Nekaj takšen naj bi bil odnos ljudi na delavnih mestih, bolj kot je delavno mesto odgovorno, bližje takšnemu načinu naj bi razumen, v srcu čist človek delal/živel. Vse drugo je pot teme in nadaljevanje tega, kar imamo sedaj.…
 

Torej, če nekako povzamem, z mladimi ni nič narobe, narobe je s sistemom, s to miselnostjo sistema, kateri so nasedli že naši starši in seveda nazaj v preteklost, a v milejši obliki. V prvi vrsti ta miselnost pomeni, da obstaja nekje znotraj sistema obljubljena dežela ala Amerika. V to deželo bomo očitno prišli ne z odgovornim in poštenim delom v sedanjosti, ampak z malomarnostjo, z življenjem v navideznem svetu, z izkoriščanjem drugih, z zanemarjanjem svojih osnovnih dolžnosti, z zanemarjanjem materialnih dobrin in nižjih delavnih mest – “logično”, kajti takšen način trenutno prinaša večje denarce.. Pomeni tudi, da je idealno življenje življenje brez dela. Vsakršno delo je zlo. Zato, za uspešno in užitkov polno življenje, potrebujemo sužnje. Z vso svojo modrostjo, tehnologijo, inteligenco še vedno nočemo biti sposobni, da bi lahko v okviru lastne skupnosti živeli ugodno življenje, da bi lahko vsak UGLEDEN član družbe poprijel za vsakršno, še tako na videz nepotrebno opravilo (beri: Thomas More – Utopija (1516)). Ne, mi potrebujemo sužnje, da bodo opravljali nizkotna dela, ki niso nič drugega kot stranski produkt lenega in neodgovornega in vampirskega načina življenja. Življenja izven vseh zapovedi in smerokazov svetih ljudi.. In to nekateri imenujejo razumno življenje, „tako pač je in drugače ne more biti“ življenje.. Japajade..

Mladi, mladi smo bili obkroženi s to miselnostjo, jo privzeli nase in ji nekaj časa sledili, a sedaj smo se, ko smo videli vso/’večji del’ njene neumnosti, od te miselnosti oddaljili (–> „nevidni“) – a z namenom (ne vsi, mnogo jih je še vedno zavedenih), da se z njo soočimo in jo z zavedanjem/razumevanjem/ljubeznijo in predvsem Božjo milostjo tudi raztopimo. Kajti smo mladi, imamo še dovolj volje/moči/energije, raste pa tudi naše zavedanje/znanje/sposobnosti. Smo mladi, imamo prihodnost in moč, in to bomo tudi storili.. lahko se nam pridružite, ali pa nadaljujete svojo izkoriščevalsko pot kje drugje – na tem planetu nič več, bilo je dovolj..
 

—–
nadaljevanja sledijo
 

Svami Vivekananda ~ Resnica in družba

Odlomek iz predavanja ‘Prava narava človeka‘; London, verjetno leta 1896. Drugo poglavje knjige Jnana Yoga.

Kaj je korist, posledica, plod tega znanja? V teh dneh moramo vse meriti glede na koristnost – koliko funtov, šilingov in penijev predstavlja. Kakšno pravico ima oseba zahtevati, da resnico sodimo po merilu koristnosti ali denarja? Na primer, da ni nobene koristi, je potem manj resnična? Koristnost ni test za resnico. Vendar, v tem je največja korist. Sreča, kot vidimo, je tisto kar vsi iščejo, ampak večina jo išče v rečeh, ki so izginjajoče in niso resnične. Nihče še ni našel sreče v čutilih. Nikoli ni bilo osebe, ki bi našla srečo v čutilih ali v čutnih užitkih. Srečo je moč najti le v Duhu (Spirit). Zatorej je največja korist človeštva, da najde srečo v Duhu. Naslednje, ignoranca je velika mati vseh bridkosti, in temeljna ignoranca je, da mislimo, da Neskončno ihti in joka, da je On končen. To je temelj vse ignorance, da mi, nesmrtni, večno čisti, popolni Duh, mislimo, da smo majhne glave, da smo majhna telesa; to je mati vse sebičnosti. Ko mislim, da sem majhno telo, ga hočem obdržati, zaščititi in ohraniti lepega na račun vseh drugih teles; tedaj vi in jaz postanemo ločeni. Ko se pojavi ideja ločenosti, odpre vrata vsej zlobi in vodi v raznorazne bridkosti. To je koristnost: če bi danes majhen delež človeških bitji odmisli idejo o sebičnosti, omejenosti, majhnosti, bi jutri ta zemlja postala paradiž. Ampak s stroji in napredkom zgolj v materialnem znanju, to nikoli ne bo. Ti bodo le povečali bridkost, tako kot prilivanje olja na ogenj še bolj poveča plamen. Brez duhovnega znanja je vso materialno znanje le prilivanje olja na ogenj; v roke sebičnega človeka ste dali le še eno orodje več, da vzame kar pripada drugim, da živi na račun drugih, namesto da bi dal življenje zanje.

Je praktično? – to je drugo vprašanje. Je lahko udejanjeno v moderni družbi? Resnica se ne meni za kakršnokoli družbo, starodavno ali moderno. Družba se mora zgledovati po Resnici ali umreti. Družbe bi morale biti osnovane na resnici, resnica se ne bo prilagajala družbi. Če tako plemenite resnice, kot je nesebičnost, ne morete izvajati v družbi, potem je za človeka bolje, da se odpove družbi in gre v gozd. To je drzen človek. Obstajata dve vrsti poguma. Eden je pogum, ko se soočite s topovi, drugi je pogum duhovne prepričanosti (conviction). Cesarju, kateri je napadel Indijo, so njegovi učitelji svetovali, da naj obišče tamkajšnje modrece. Po zelo dolgem iskanju, je naposled le našel enega, ki je sedel na kupu kamenja (block of stone). Cesar je malo govoril z njim, in postal zelo navdušen nad njegovo modrostjo. Modreca je vprašal, če bi šel z njim v njegovo deželo. “Ne,” je rekel modrec, “sem zelo zadovoljen s tem mojim gozdom.” Cesar je rekel: “Dal ti bom denar, položaj, bogastvo, jaz sem Cesar sveta.” “Ne,” je odvrnil modrec, “za takšne reči mi ni mar.” Cesar je odvrnil, “če ne greš, te bom ubil.” Mož se je vedro nasmejal in rekel: “To je najbolj neumna reč, kar si jih rekel, Cesar. Mene ne moreš ubiti. Mene sonce ne more posušiti, ogenj ne more opeči, meč ne more ubiti, kajti jaz se nisem rodil, niti ne bom umrl, jaz večno živim, sem vsemogočni, vseprisotni Duh.” To je duhovna drznost, medtem ko je tisto prejšnje pogum leva ali tigra. V Mutiniju, leta 1957, je bil Swami, zelo plemenita duša, katerega je Mohamedski upornik huje zabodel. Hindujski uporniki so tega človeka ujeli in pripeljali k Swamiju, da ga ubije. Ampak Swami je mirno pogledal in rekel, “moji bratje, thou art He, ta je On!” in izdihnil. To je še en primer. Kaj je dobrega, ko govorite o moči vaših mišic, o nadvladi vaših zahodnih institucij, če ne morete izraziti Resnice znotraj vaše družbe, če ne morete zgraditi družbe, katera bi ustrezala najvišji Resnici. Kaj je dobrega, ko se bahate o vaši imenitnosti in veličini, če vstanete (stand up) in rečete, “takšen pogum ni praktičen.” Res ni nič praktičnega razen funtov, šilingov in penijev? Če je temu tako, čemu se bahate s svojo družbo? Največja je tista družba, kjer najvišje resnice postanejo praktične; to je moje mnenje. In če družba ni primerna za najvišjo resnico, jo takšno naredite. Prej ko boste to storili, bolje bo. Dvignite se, možje in žene, v tem duhu, drznite si verjeti v Resnico, drznite si udejanjati to Resnico! Svet potrebuje nekaj sto takšnih mož in žena. Vadite to drznost, katera si upa spoznati Resnico, ki si upa pokazati Resnico v življenju, ki ne poklekne pred smrtjo, ne, celo sprejme smrt, človeku da vedeti, da je Duhovno bitje, in da ga v vsem vesolju nič ne more ubiti. Potem boste svobodni. Potem boste spoznali svojo pravo Dušo. “O Atmanu je potrebno najprej poslušati, potem premišljevati, in nato o njem meditirati.”

 

O družbi še krajši odlomek iz predavanja ‘Potreba po religiji’

Utilitaristične (utilitarizem (sskj): “filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist”, op. pr.) norme ne morejo razložiti odnosa etike do ljudi. Prvo, nobenega etičnega zakona ne moremo izpeljati iz predpostavke koristnosti. Brez sprejetja nadnaravnega, kot temu pravijo, ali zaznavanju nadzavestnega (superconscious), kot rad to imenujem, ne more biti etike. Če ne strmimo po Neskončnem, ne moremo imeti ideala. Vsak sistem, ki hoče ljudi zvleči v svoje družbene omejitve, človeštvu ni zmožen razložiti etičnih zakonov. Utilitarist se hoče odpovedati iskanju Neskončnega, poseganju po Nadčutnem, kot nepraktično in absurdno, a v isti sapi od nas zahteva, da se držimo etike in delamo družbeno koristna dela. Čemu bi morali delati dobro? Delati dobro je drugotnega pomena. Moramo imeti ideal. Etika sama po sebi ni cilj, ampak je način kako priti do cilja. Če nimamo cilja, čemu rabimo etiko? Čemu bi moral biti dober do drugih, namesto da bi jim škodoval? Če je sreča cilj človeštva, čemu ne bi sebe naredil srečnega in druge nesrečne? Kaj mi to preprečuje? [čutna užitki pravijo “jaz, jaz”, etika zahteva, da služimo drugim; op. pr.] Kot drugo, podlaga za koristnost je preozka. Vse trenutni socialne oblike in metode izhajajo iz družbe takšne kot obstaja, ampak kakšno pravico ima utilitarist predvidevati, da je družba večna? Družba ni obstajala pred leti, in verjetno ne bo obstajala v prihodnje. Najverjetneje je, da je ena od minljivih stopenj preko katere gremo k večji evoluciji, in vsakršni zakon, ki je zgolj produkt družbe, ne more biti večen. (..)

 

Vpliv in odgovornost družbe do posameznika

Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.

Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.

Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
 

Odtujitev od okolice

Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.

Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.

Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
 

Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.

A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.
 

Alibi družbe

S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega; iskanje krivca oz. “slabega jabolka (bad apple).” Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali – če bodo seveda hoteli).

Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič – z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.
 

Povezanost družbe in posameznika – princip ogledala

Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.

Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.

Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe).
 

Zunanje povezave

Kdo so tvoji vzorniki, idoli, tvoje avtoritete?

Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.
Jezus, Matej 7:15

So to tako ali drugače slavni ljudje s televizije? So to na materialnem področju uspešni ljudje? Je to okolica, ki te neprestano preganja? So to religije in župniki? Po komu se zgleduješ, kdo vpliva nate, komu slediš, po komu se zgleduješ, kdo te ima v oblasti?

Koliko časa vidiš te ljudi, kako dobro jih poznaš, ali veš, kako se sami počutijo? Iz česa črpajo zadovoljstvo – iz zunanjega vedno spreminjajočega se sveta ali iz svoje notranjosti? So srečni, v notranjosti mirni? Imajo res vse pošlihtano, čisto vse, sploh na področju psihe, na področju notranjega miru? Si se kdaj to vprašal? Si jih lahko predstavljaš na veliki potrebi na primer?

To so zelo pomembna vprašanja. Po teh ljudeh se ti zgleduješ, ti ljudje ti hočeš ali nočeš narekujejo življenje – in ti jim to dopustiš, kajti misliš, da imajo tisto česar ti nimaš, da so našli nekaj, kar tebi manjka – pa so res ali se le pretvarjajo?

Razčisti s temi vprašanji, kajti po takih ljudeh se zgleduješ. Kam pelje ta pot pa lahko vidiš, če malo bolj podrobno pogledaš v zakulisje življenja teh ljudi, v njihovo notranjost. Tako kot se neprestano primerjamo z ZDA, spregledamo pa kaj njihov sistem povzroča veliki večini prebivalcev v njihovi lastni državi in tudi po svetu. “Drevo spoznaš po sadu.”

Ne ozirajmo se na besede množice nerazumnežev, temveč na besede peščice razumnežev.
Platon

Je take ljudi torej smiselno poslušati in jim slediti (v absolutnem smislu, kajti tudi v blatu se najdejo biseri – za to pa je potrebno lastno raziskovanje)? Ali bi si raje za začetek poiskal druge bolj pristne vodnike, ljudi, ki so na primer našli Vir miru znotraj sebe. Preko tega pa še sam našel lastnega notranjega vodnika in prišel do istega notranjega Vira. Mar ne bi bilo to bolj smiselno? Kajti zunanje okoliščine tega ne prinesejo za dolgo časa, kajti nič ni trajno – vsi pa iščemo nek stalni Vir Miru, Veselja, Ljubezni,… tega se ne da zanikati.

Misliš, da se ne da najti notranjega Vira, in da je notranje stanje nujno odvisno od zunanjih okoliščin? Misliš to le zaradi tega, ker nihče okoli tebe in po televiziji tako ne govori in deluje? “Išči in boš našel!” Ne zadovolji se z delnimi rezultati.

Večno vprašanje: družba ali posameznik

Vprašanje je, do kolikšne mere bo posameznik dopustil, da ga družba izkorišča za svoj lastni umetni/robotski sistem. Koliko bo dopustil, da družba uničuje vse po vrsti; od narave, cvetlic, živali, do ljudi. Bo tudi sam sodeloval pri tem ali bo ubral drugo pot?

Trg delovne sile lepo ponazarja ta problem. Bom jaz delal to, kar hoče družba, četudi mi ne ustreza in vidim kaj družba počne ali bom izkoristil družbeni sistem za to, da bo delal tako kot jaz hočem, da resnično uživam v svojem delu – v stilu “pot je cilj”. Torej da sebi prilagajam sistem, namesto da se jaz prilagajam sistemu. Seveda je potrebna neka meja, a kot vedno je problem pri pretiravanjih – v eno ali drugo skrajnost. Se bom gnal za denarjem in družbenim statusom, četudi me to od znotraj razžira ali pa bom malo manj zaslužil in imel rad svoje delo ter tako v končni fazi še bolj užival življenje.
 

Ob tem je še drugo ključno vprašanje, kdo ali kaj sploh predstavlja družbo? Kaj družba sploh je? Družba je seveda skupek ljudi, ljudi z opranimi možgani po večini. Na vsake toliko časa se v nekomu prebudijo skrite želje in takrat se družba obrne proti njemu in mu te želje zatre. Ko se nekomu drugemu porodi podobna ideja, spet družba, tokrat z zgoraj omenjenim posameznikom, stopi proti temu človeku. Ko imam sam prebliske me drugi zaustavijo, sicer sem pa večinoma jaz med “policaji”. To lepo ponazori zgodbica o petih opicah.

Mladi so vedno in še imajo ideje, kaj bi naredili, kaj bi se dalo drugače izpeljati,… A večinoma jih družba pogolta pod svoje kolesje in pri 30/40ih so sami na strani družbe, na strani policajev, z občasnimi prebliski.

Čemu ne bi imeli policajev, ki bi delali v korist človeka. Tako bi vsakega, ki ga preveč potegne v družbeni/materialni/denarni svet, opozorili na to kaj počne, in da naj v sebi poišče vzroke za tako početje. Da naj malo premisli, če mu to res ustreza, ali dela to zgolj zaradi izmišljenih in podtaknjenih koristi (večna sreča, mir, ljubezen).