Tag Archive for 'duhovnapot'

Spomni se!

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Spomni se!

Spomni se, kdo resnično si.
Spomni se, koliko sprememb v življenju si že naredil,
ovir preskočil,
dvomov povozil,
strahov premagal,..
Spomni se…

Spomni se na vso živost in upanje in zaupanje v otroštvu..
Spomni se….

Spomni se, da pot Srca zahteva Pogum.
Spomni se, da se vse spreminja,
da imaš vedno možnost Izbire,
in da si opremljen z idealnim navigacijskim sistemom..
Spomni se….

Spomni se, da si vedno Ljubljen,
da je Bog vedno s teboj,
da si vreden tega življenja,
in da ne dobiš nobenega izziva, ki ga nisi sposoben prerasti..
Spomni se……

SPOMNI SE!
 

(Spomni se! Ti človek oz. človekinja.)
 

Poučevanje univerzalne resnice

Ker Mojster verjame vase, ne poizkuša prepričevati drugih.
Lao Tzu

Kot že rečeno, je resnica velikokrat uporabljena kot izgovorov za grozodejstva s strani tistih, ki je sploh niso razumeli. Tipičen primer je Kristusov nauk in pokristjanjevanje. Marsikdo sicer misli, da je to stvar prejšnjih stoletij, vendar se množično dogaja tudi danes, tako na globalnem kot na osebnem nivoju. Zato si malo bolj podrobno poglejmo situacijo v krščanskem srednjem veku skozi oči duhovnika.

Zgodbica o duhovniku

“Kot duhovnik, ste bili podvrženi nekajletnemu izobraževanju, tako da ste sedaj trdno prepričani, da je Kristusov nauk edina resnica, in da tisti, ki v tem edinem življenju ne bodo šli na to pot, bodo celo večnost preživeli v mukah pekla. Jaz kot duhovnik, delujem po Kristusovih naukih, izpolnjujem vse zapovedi (po potrebi si jih prilagodim), spoštujem vse rituale, redno molim, zato se smatram (tudi drugi name gledajo tako) za Božjega odposlanca in zagotovljen mi je večni raj.

Ob tem ni pomembno, da imam velikokrat občutek, da nekaj ni v redu, da nekaj manjka, da me skorajda razžira od znotraj. Konec koncev se o teh občutkih redno pogovarjam s svojimi “nadrejenimi,” ki mi na zalo ljubezniv in logičen način pokažejo, da sem na pravi poti in zato ni kaj skrbeti. Če oni tako rečejo, bo že res, saj vedo precej več kot jaz, predvsem pa kdo sem jaz, da bom o čemerkoli dvomil in odločal. Sicer pa na ta način služim Bogu, in če kakšna malenkost sedaj ni v redu, mi bo nekoč, nekega dne, že poplačano.

Poleg vsega tega sem pa tudi odgovoren človek, tako do sebe kot do drugih. Za ta poklic sem se odločil zaradi tega, ker hočem pomagati ljudem, saj vidim kako zelo so izgubljeni medtem ko sem jaz končno našel pravo pot, in si tudi v posmrtnem življenju zagotovil mir. Je pa na svetu še veliko ljudi, ki niso na pravi poti, in jim zato grozi večno trpljenje. Reveži so tako izgubljeni, da se tega niti ne zavedajo, nekateri celo trdijo, da Kristusove resnice sploh ne rabijo. Ampak jaz vem, da jim brez Kristusovega nauka sledi večna poguba.. Kaj naj torej naredim, da jih usmerim na pravo pot in jim tako naredim ogromno uslugo?
 

Za začetek, jim na ljubezniv način razložim, kako zelo se motijo. Pripravljen sem vsak dan hoditi v njihovo vas in jim razlagati Božji nauk v upanju, da se bodo spreobrnili in se tako rešili večnega prekletstva. Za nekatere to deluje, se pa najde nekaj ljudi, ki kljub ljubeznivi naravi naukov le teh nočejo sprejeti.

Jaz kot odgovoren človek in Božji odposlanec, moram narediti vse v moji moči, da jih rešim, četudi določene stvari niso ravno najboljše. Navsezadnje, če se bodo spreobrnili, je cilj dosežen. Kakšna sredstva so bila uporabljena bo tedaj nepomembno.. Za začetek nevernike zaprem v mučilnico in jih mučim toliko časa, dokler ne bom izgnal zla iz njih, ki jim preprečuje, da bi se krstili. Spet ne deluje to za vse ljudi, zato mi za izgubljene ovce ostane še poslednja možnost. Grmada. Človeka bom sicer sežgal, vendar upam, da se bo v zadnjih trenutkih, v najhujših mukah, ki tu trajajo le nekaj trenutkov, v peklu bodo trajala pa celo večnost, ta človek spreobrnil. V večini primerov to uspe, tako da v končni fazi ni bilo storjenega nič napačnega – bolj malo trpljenja tu na Zemlji, kot večne muke v peklu.

Po tej Božji poti nadaljujem naprej. Sem pa tja me sicer preganjajo nočne more, se mi pojavljajo dvomi, vendar po pogovoru s kolegi in z nadrejenimi je vse v najlepšem redu – za nekaj časa. Nekdo se pač mora žrtvovati za tak posel..”

Duhovniki vsepovsod

Ne zamerite mi, če sem kot zgled uporabil pokristjanjevanje, ampak se mi zdi najbolj očiten primer, kako je lahko pristni nauk zožen zgolj na ideologijo in tako zlorabljen. Lahko bi uporabil tudi kolonizacijo, nacistično Nemčijo, in vse ostala velika osvajanja, vključno z današnjo demokratizacijo sveta. Take ljudi najdemo tudi v politiki, ekonomiji (economic hit man), korporacijah, medicini, univerzah,…. bližnji okolici, med sorodniki, starši in konec koncev sem spada tudi in “lastni” glas v glavi.

Kaj je skupno vsem, kakšne so karakteristike? Predvsem to, da (1) razlagajo in vsiljujejo svojo resnico drugim, medtem ko je niti sami niso sposobni živeti, za piko na i pa jo predstavljajo kot (2) edino pravo resnico, kot resnico, ki je edina sposobna prinesti mir in blaginjo na ta svet. “Najprej počisti pred svojim pragom” ter “živi in pusti živeti” sta še kako primerna reka.

Prav tako so pa vse te ideologije zgolj pusta nadgradnja temeljnih prepričanj, ki še vedno ostajajo globoko zakoreninjena. Še vedno se čutim tujca v tem Vesolju, nevrednega in nezaželenega. Še vedno vidim človeka kot pokvarjeno bitje. Še vedno vidim svet kot skupek različnih stvari in dogodkov, zato lahko odstranim ali pokvarim določen del in nič se ne bo spremenilo; zastrupim vodo in zrak in žuželke, pobijem živali, posekam gozdove. Še vedno poznam sebe zgolj kot telo in razum, zato se najbolj od vsega bojim smrti. Še vedno držim druge odgovorne za svoje počutje, in zato, preden se bom lahko počutil dobro, se morajo vsi drugi spremeniti. Še vedno vidim sebe ločene od drugih in druge ločene od sebe – ne vidim svojega odseva. Še vedno mislim, da bom lahko srečen le nekoč, nekega dne, za devetimi gorami in devetimi vodami, ko bo prišla dobra vila in….

Postopno učenje in zaupanje

Zato je zelo pomembno, da najprej razčistimo s temeljnimi pogledi na svet. Za začetek je le na razumskem nivoju, s časoma pa to pride čedalje globlje. Kajti če tega nismo razčistili, povzročamo le še več trpljenja okoli sebe. Še bolj pomembno pa je, da smo iskreni do samega sebe, iskreni do svojih notranjih procesov, iskreni do svojih čustev. Kajti čustva, nasprotno od naučenega, so zelo dober navigacijski sistem na poti življenja. Če imamo v glavi le neke koncepte in sledimo izključno njim, se zelo hitro zgodi, da skrenemo s poti in se pojavimo v vlogi duhovnika iz srednjega veka. Ob spremljanju svojih čustev, svojega počutja ter tudi iskrene refleksije, pa to ni mogoče – vsaj ne na daljši rok, se pa seveda zgodi, da nas sem pa tja zanese.

Ko delujem iz glave in prepričujem druge v svoj prav, če sem res pozoren na svoje počutje, bom hitro videl, da izgubljam energijo. Moje delovanje je v tistem trenutku drugačno od tega, ker pripovedujem, zato sem v sebi razdeljen. Takšno poučevanje pa vemo kam pripelje in kakšen učinek ima. Čisto nasprotno pa je, če delujem iz Srca, tedaj drugim ne vsiljujem svojega mnenja, prav tako jih ne silim v nič, niti se mi nikamor ne mudi s poučevanjem, saj vem, da sam ustvarjam svojo resničnost in ni nikogar, ki bi ga lahko krivil za svoje nelagodje. Ravno tako razumem svoje notranje procese, zato razumem tudi notranje procese v sogovorniku, in vem, da je za določene stvari enostavno potreben čas ter postopno učenje.

Tako kot vsak dober profesor, ki od svojih učencev ne bo pričakoval preveč na enkrat. Verjetno se zaveda, koliko časa in energije je bilo vloženega v učenje, kljub temu, da mu je ta tematika bila izjemno blizu. Kot vsi drugi je moral tudi on narediti tisoč in eno vajo iz poštevanke, razčlenjevanja izrazov, odvodov, integralov,.. Če bi se silil in hotel preskakovati korake, bi bili njegovi temelji majavi in kaj hitro bi se vse skupaj zrušilo. Zato tudi svojim učencem daje naloge in izzive, ki so primerni njihovemu znanju oziroma ravno malenkost čez mejo. Ne bo jim dajal pretežke naloge, ne bo jih zaničeval, ne bo se delal kot da je nekaj več. Niti nekih, “to bi že moral znati, ti osel neumni.” Ampak je, “ok, ne znaš – kaj lahko sedaj storiva, da se to naučiva?” Vsak dober profesor razume, da je profesura le stvar postopnega učenja in zaupanja v svoje (ali učenčeve) sposobnosti.

Vsak ima svojo pot

Navsezadnje ima vsak svojo pot, katero mora prehoditi. Mogoče res obstaja skupen cilj, vendar je toliko različnih poti na poti do tega cilja, da se je nesmiselno omejevati zgolj na mojo pot. Kako naj jaz vem, katera pot je za nekoga najboljša? Če se ob meni počuti slabo, ga imam pravico zadrževati in vsiljevati svoj prav? Saj se vendar ljudje največ naučimo, ko stvari naredimo po svoje, ko sami iščemo odgovore na vprašanja, ki si jih sami postavljamo – raziskovalna žilica.

Pri otrocih je zelo dobro vidna, kajti praktično vsako stvar morajo sami poizkusiti, ni dovolj, da jim nekdo pove, zakaj nekaj ni dobro. Zato je vloga učitelja bolj kot posrednik, kot mentor, na katerega se lahko občasno zanesem, ne pa kot nekdo, ki bo ves čas stal ob meni in me nosil naokoli. Zato Sokrat pravi: “Nikogar ne morem ničesar naučiti – lahko jih le spodbudim k razmišljanju.” Oziroma učitelj mora v svojem učencu prebuditi lastnega učitelja.

To pa je prava pot, kajti sam ne bom mogel vedno stati ob učencu, zato mora biti moja naloga, da ga postavim na lastne noge. Učil se bo večinoma iz svojih izkušenj, naredil ogromno napak, doživel veliko neuspehov, vendar če se nauči s tem živeti, če se jih nauči premagovati, ni ničesar, kar ne bi mogel doseči v življenju. Kaj je bolj pomembnega kot to? Kajti svet se spreminja, novih stvari je vedno več, in znanje ni nikoli fiksirano, vedno je živo, tekoče. Manifestacije so različne, je pa res, da je v temeljih osnovno znanje vedno identično (različne religije recimo). Kaj pa ljudje počnemo? Sebe in svoje otroke skušamo zavarovati pred vsem tem zgolj zaradi tega, ker ne znano živeti s padci in jih vidimo ločene od “uspeha” – ampak, kjer ni padcev, ni razvoja, kjer ni žalosti, ni veselja…

Sošolec, ki ve malo več

Zakaj bi torej nekoga omejeval in priklenil nase? Se čutim ogroženega, ker izgubljam avtoriteto in s tem družbeni status? Ker bom manj vreden? Ampak, če se mi to dogaja, moram biti toliko iskren do sebe, da si to priznam in tako to popravim – kaj je slabega na tem? “Joj, nisem še prispel na končni cilj.” Res je – pa kaj, komu mar, uživaj v potovanju, raziskovanju, izzivih. V končni fazi ni nihče čisto nič na slabšem zaradi tega, in vse je tako, kot mora biti.

Se pa tu morda bolj postavlja vprašanje, ali imam pravico to znanje deliti naprej, četudi zame ne deluje 100% (sem spadajo praktično vsi učitelji). Deluje večino časa in spoznal in dosegel sem veliko stvari, torej, zakaj da ne. Še vedno imam marsikoga, marsikaj za naučiti, moram biti pa toliko iskren do sebe in drugih, da ne govorim neresničnih stvari zgolj zaradi tega, da bom ohranil svoj status. Tako kot se recimo skupina sošolcev odloči za skupno učenje, kjer je nekdo, ki ve malo več od ostalih. Oni se veliko naučijo od njega, prav tako tudi on razjasni določene podrobnosti, česar pa ne znajo rešiti, pa poiščejo odgovore v knjigah ali na govorilnih urah..

Spet pa vprašanje, zakaj določena stvar ne deluje 100%? Ali imam premalo znanja, napačno znanje, preplitvo, ali pa bi rabil morda še več prakse? Ker če pogledamo budiste ali pa karmo in bahti jogo, je tam večino poudarka na praksi, zelo malo na znanju………..

Odvrzite moralo in zakonitost, in ljudje bodo naredili pravo stvar.
Lao Tzu

Kakšne so kaj vaše izkušnje s poučevanjem resnice? Kako ste se znašli na eni in na drugi strani? Vabljeni, da delite svoje misli in izkušnje v komentarjih.

Kakšna je univerzalna resnica, najboljša resnica, edina prava resnica?

Resnica, prepričanje, pogled na svet, prava pot,… kakorkoli temu že rečemo. Če se malo ozremo okoli sebe, lahko kaj hitro vidimo tisoč in enega zagovornika svoje resnice, nekateri celo trdijo, da je njegova/njihova najboljša, prava, morda celo edina..

Sam sem bil velikokrat zelo prepričan, da je moja resnica najboljša, moj pogled na situacijo/človeka najbolj realen, moje mnenje edino pravilno. Še posebej, če je v tistem trenutku zame delovalo ali pa če je to rekel kakšen pomemben strokovnjak, modrec oz. se kaj naučil na kakšnem tečaju. “Tudi vi morate tako delovati, pa boste videli, kako se bo vaše življenje spremenilo.” Brez tega vam živeti ni.” In v prepričevanju, če ni bilo takojšnjega strinjanja, takojšne realizacije, je sledila frustracija.

Ko sem to nekajkrat poizkušal, sem kaj hitro dojel, da ljudje na situacije gledamo zelo različno, predvsem pa imamo radi prav in nočemo poslušati nasvetov drugih, sploh če to niso družbeno priznani ljudje. Čemu tako? Zakaj me kljub vsemu ne ne poslušajo, kaj ne vidijo, kako prav imam? In če me ne poslušajo, je možno, da imajo svojo resnico? Kaj pa to pove o obstoju univerzalne resnice, katero bi morali vsi razumeti in prakticirati? Recimo škodljivost gledanja televizije, vsaj vegetarijanska prehrana (če že ne veganska), iskrenost do ljudi, odprta komunikacija in podpora v skupnosti,… Mar ni to univerzalna resnica, ki bi morala biti uporabljena v praksi?

Univerzalna resnica v praksi – iskanje svoje poti

Teženje k univerzalni resnici pa zahtevam tudi od sebe. Prvič sem to spoznal na fakulteti, ker “vsi to počnejo in danes brez papirja nisi nič.” Precej časa sem se delal, da me študij zanima in iskal motivacijo, marsikaj potlačil, vendar sem naposled po zelo dolgem času le odkril, da me ta stvar niti približno ne zanima, in da ni vredna mojega denarja (prevoz, hrana, literatura, kopiranje,..), predvsem pa časa in energije.. Sem se sicer marsikaj koristnega naučil, tako da ni bil čisto stran vržen čas, predvsem pa sedaj vem, da ni človeka, ki bi me prepričal v nadaljevanje študija. Ta resnica zame ne deluje, to vem z vsako celico telesa.

Odkar nisem več na univerzi, sem videl, da je izven obstoječe poti uradnega univerzitetnega izobraževanja obstaja morje drugih ponudb in izobraževanj. Pri enih je malo bolj zagotovljen zaslužek, pri drugih manj, večinoma pa ti vse dajo neko garancijo, nek bolj ali manj uradni papir ali vsaj podporo v skupnosti; tisoč in ena vrsta joge, masaže, mrežni marketing, bioterapija, nlp, angelski readingi, raike, theta healing, hatmara metoda, zvočne terapije, takšne in drugačne meditacije, šamanizem, imago, mbsrt, psihoterapija, lm, aol, du, sci, podjetništvo, ašrami, potovanja, prostovoljno delo, razno razne sekte… “you name it.”

Ob pogledu na vse to, mi ne gre v glavo, kako to, da se lahko eni odločijo za neko stvar, druga jih pa niti ne zanima. In do vsakega, ki prideš, je nadušen nad tem, kar počne, oziroma trdno zaverovan, da je to prava pot – vsaj za njih. Nekateri to dejansko dojamejo in ti dopustijo prosto izbiro, te ne silijo v nič. Se pa najdejo tudi ljudje, ki te na vsak način hočejo zvleči na svoje področje, in ti tako, tebi, grešniku, pomagati do srečnejšega življenja.
 

Kaj pa zame, katera od teh poti je prava? V vsem tem iskanju sem preizkusil marsikaj, in videl, da je dosti boljše kot fakulteta, vendar dlje časa ko sem bil tam, več je bilo zaznati napak in podobnosti z ostalim svetom. Čutil sem, da mi ne ustreza (sploh pri skupinah, organizacijah), a ker sem se bal ostati sam, sem vztrajal – enako kot na fakulteti. Vztrajal sem pa toliko časa, dokler ni nezadovoljstvo prišlo do te meje, da sem spoznal, da ne more iti več naprej. Nato sem se za nekaj časa umaknil, a zaradi različnih razlogov; “pa saj ni tako slabo; videti je, da to za njih deluje, zakaj ne bi tudi zame; je priznan učitelj, mogoče pa če bom dovolj časa v tem vztrajal, se bo spremenilo na bolje; v tem času ko me ni bilo se je zihr že marsikaj spremenilo…” se spet priključil nazaj. Vse to sem ponavljal toliko časa, dokler nisem prepoznal vzorca in spoznal, da me to zavira pri razvoju. Ne rečem, da v določenem obdobju ni bilo koristno in zato sem zelo hvaležen vsem, vendar je potrebno tudi vedeti, kdaj oditi naprej.

Ob pogledu na shojene poti ni nekega navdušenja, predvsem pa se mi zdi vse skupaj preveč komplicirano. Je torej kaj narobe z menoj, da se nikjer ne najdem, je to zgolj zaradi strahu in lenobe? Ali moram hoditi po teh shojenih poteh, kljub temu, da me ne privlačijo? Mar nisem tedaj na istem, kot sem bil v času šolanja na fakulteti?

Kaj pa če imam jaz svojo lastno pot? Tako, po kateri so ljudje sicer že hodili, vendar ni shojena, ne daje nikakršnih papirjev, nobene garancije – kaj tedaj? Seveda se takoj pojavijo dvomi, “kdo pa si ti, da boš nekaj po svoje čaral, daj zresni se, veš koliko vsega še rabiš, da bo kaj iz tebe, predvsem si pa premlad in preveč zelen!” Kaj pa če bi ta dvom obrnil? Bi lahko bila moja želja, četudi še tako absurdna in neverjetna na prvi pogled, želja celotnega Vesolja? Želi Stvarstvo na ta način nekaj novega, a hkrati starega, ustvariti? Če je to želja stvarstva, kdo sem potem jaz, da bom stal na poti tej želji in se delal malega, ubogega, nesposobnega. Zakaj pa ne bi gledal na ta način – konec koncev je veliko bolj navdušujoč.

Univerzalna resnica obstaja

Torej, kakšna je univerzalna resnica? Kateri resnici moramo slediti?

Ob tem se je dobro spomniti dejstva, da smo si ljudje zelo zelo podobni, nekateri pravijo je podobnosti neverjetnih 99.99%! To pomeni, da za vse nas veljajo neke temeljne lastnosti; tako na telesnem, kot tudi na mentalnem in duševnem nivoju. Zato je možno v medicinskih fakulteti poučevati o ljudeh na splošno in ne o posamezniku ter masovno proizvajati zdravila, ki pri vseh ljudeh odpravijo enak problem, hkrati pa ravno tako pri vseh ljudeh povzročijo mnogo drugih težav. Možno je narediti univerzalni horoskop, ki bo ljudem v povprečju ustrezal v 85% (video)! Možno je ustvariti knjigo, pesem, film, umetnino, ki gane ljudi po vsem svetu.

Ali pa če pogledamo religije: krščanstvo, budizem, hinduizem, taoizem, islam,… – v temelju vse govorijo o isti stvari, čeprav z malenkost različnimi besedami. Prav tako mojstri modrosti iz različnih časovnih obdobij in različnih koncev po svetu govorijo o isti stvari, običaji v “primitivnih tradicijah” so si kljub oddaljenosti izjemno podobni ali pa gradnja piramid po vsem svetu. Če je človek res odprt, če se osredotoči na skupne točke, jim ni konca. Ločenost in razlike so le iluzija, oziroma resnične, v kolikor se ves čas osredotočamo nanje – predvsem pa jih je je zelo malo v primerjavi s podobnostmi.
 

Zato mora obstajati univerzalna resnica, ki je skupna vsem ljudem – in tudi obstaja, pa čeprav na globljem nivoju kot smo navajeni, kot smo na običajen način sposobni dojeti. Obstaja neka zdrava pamet, nek zdrav način pogleda na svet, ki presega sedanji razum. Konec koncev o tem tudi pišem na blogu, in vse skupaj je popolnoma logična zadeva, če smo le dovolj pogumni, da se upamo raziskovati. Na primer: povezanost vsega stvarstva (medobstajanje), življenje v trenutku, moja prava narava je preko telesa, misli in čustev, celotno Stvarstvo je inteligentno/zavestno, sočutje do vseh živih bitij, rojstvo in smrt zgolj dva pola enega Življenja, minljivost vseh oblik (nenavezanost), poslušanje svojega Srca/čustev/občutkov/intuicije, vse poti so v končni fazi prave, vsak sam ustvarja svoje lastno vesolje, vse se spreminja,…

In če to vsaj kolikor toliko dojamemo, potem odpade vsako prepričevanje, predvsem pa vojne in nasilno vsiljevanje “resnice.” Zato je potrebno biti zelo pazljiv pri poučevanju univerzalne resnice, kajti hitro smo lahko na nivoju pokristjanjevanja, inkvizicije, demokratizacije sveta,.. boju proti temni strani. Kaj takšen boj povzroča pa lahko vidimo, če se ozremo okoli sebe in v človeško zgodovino. Bo držalo, kar pravi Anthony De Mello: “Najbolj neusmiljeni morilci so tisti, ki ubijajo za svoje IDEJE.” Če pa pridemo na takšen nivo, v končni fazi pomeni, da globlje resnice sploh nismo dojeli. Služi zgolj kot izgovor za nadaljevanje stare poti in obstaja le v glavi, torej še eden izmed tisočih konceptov, miselnih predstav, brez realne izkušnje.

Kako se temu izogniti, kako kljub vsemu deliti svoje izkušnje in spoznanja pa v naslednjem članku, Poučevanje univerzalne resnice.

Duhovna pot in pomen skupnosti, sanghe

Kot smo v prejšnji objavi lahko videli, imajo ljudje okoli nas velik vpliv, in prej ko to res dojamemo, bolje bo. Prav tako verjetno poznate, ko pravijo, da “lahko napoveste svojo prihodnost, če pogledate ljudi, s katerimi preživite največ svojega časa.”

To zavedanje pride zelo prav, ko človek začne raziskovati način dojemanja sveta, ki ni v skladu z ustaljenim mišljenjem, ko začne slediti svojim občutkom, željam, strastem. Med poznanimi ljudmi ponavadi naleti na močan odpor, in bolj ko se trudi, da bi ga okolica razumela, bolj se izpostavlja nevarnosti, da ga uspejo prepričati v njihov prav in naposled se lahko konča ali vsaj za nekaj časa odloži celo lastna pot – porežejo ti na novo nastale, še nestabilne korenine.

Bližje kot smo z ljudmi, bolj ustaljena so prepričanja in predstave, kako naj bi se nekdo obnašal in kaj naj bi počel. Najbolj vidno je to pri starših in (pivskih) prijateljih. Verjetno se je vsak od nas znašel v situaciji, ko je predstavil svojo idejo, željo. “Kaj ti pa je, da ti gredo take stvari po glavi. Pa saj veš da to ni zate, daj zresni se.” “Se zavedaš kako malo je ljudi, ki v tem uspejo,” “dej ne seri stari, enga rukni pa daj mir,” “pa kako lahko trdiš, da ima ta človek dobro srce (pa čeprav globoko spodaj), mar ne vidiš, kaj vse mi je naredil – hujši je od hudiča.” “Ti kar zaupaj ljudem, ja. Ampak boš videl, kako hitro ti bodo zasadili nož v hrbet.”

V takih trenutkih se ponavadi zgodi, da človek podleže pritiskom in se vrne na staro pot in star, omejen, nelogičen način dojemanja sveta.. Vsaj za nekaj časa, dokler se občutek/želja spet ne pojavi, tokrat močnejši. Sedaj lahko ponovi staro napako, ali pa je končno uvidel, da se je potrebno počasi oddaljiti od starih omejujočih poznanstev – vsaj dokler korenine ne postanejo dovolj močne. Velikokrat to pomeni tudi namerna ali nenamerna gradnja zidu okoli sebe, “nimam časa,” “ne da se mi,” “imam druge stvari,” “boli me koleno, ne morem“.. dokler te končno ne kličejo več.

Taka je bila moja izkušnja, s to razliko, da se nikoli nisem počutil zares domačega med takšno družbo. Že od nekdaj so me zanimali alternativni pogledi na svet, ter poglobljene debate – ki so se včasih zgodile v opitem ali drugače omamljenem stanju – vse dokler niso ugotovili, da je to tako ali tako neplodno filozofiranje, ki z realnostjo nima nobene povezave.

Torej, ko človek zapusti staro družbo, se kar na enkrat znajde SAM – prvič v življenju (pustimo sedaj to, da se tudi v družbi počutimo osamljene). Starih ljudi ni več, novi še niso prišli. Kaj sedaj? Mogoče je bil to včasih veliko večji problem, predvsem na kmetih in je morala biti res velika želja, da je nekdo zapustil domače in “šel v svet.” Danes pa to ni več potrebno, kajti “v svet” lahko gremo kar od doma, ali pa če skočimo v bližnjo knjižnico. Seveda se najde boljša in slabša literatura, vendar nekaj je zagotovo, vemo, da nismo sami, ki tako razmišljamo. Za začetek je dovolj že v iskalnik napisati kar človeka teži ali morda kakšno vprašanje, recimo “kdo sem jaz” – in če ne drugega, najdete stran zbudise.net.

Večji problem danes je lenoba, pri meni je bilo to zelo dobro vidno (in malo še vedno je). Približno sedem let nazaj sem na internetu prebral eno knjigo (v slovenščini), ki me je sicer totalno zmedla, a po drugi strani pripeljala do marsikaterega vira – a to šele po nekaj letih. Najprej sem nekaj mesecev razmišljal le o tej knjigi, ne da bi si prebral še kakšno drugo, ne da bi raziskal še kaj drugega. Po nekaj mesecih sem si končno sposodil drugo knjigo, in spet razmišljal o njej. Po dveh letih sem končno šel na tečaj, ki je držal nekaj časa, potem sem bil nazaj v starih vzorcih. So se pa ti časovni razmiki krajšali, in sedaj sem tu, kjer je na mizi najmanj pet knjig.

Knjige, internet, forumi, blogi,.. imajo seveda velik vpliv in so za marsikoga odskočna deska, a je potrebno iti naprej. Čisto drugače je, če se lahko o teh rečeh v pogovarjate v živo, tako da dejansko pred seboj vidite celega človeka, in ne le temne črke na beli podlagi. Zato so kakšni tečaji izjemno koristni, sploh takšni, kjer se spodbuja povezovanje udeležencev, ali pa se odvijajo daljši čas. Tako dobite nov krog ljudi, s katerimi se družite, skupaj raziskujete, se podpirate v trenutkih izgubljenosti,… Skratka, ustvarite si svojo skupnost, svojo sangho. Lahko sta to le dva človeka, ali pa več ljudi – vendar ni dobro preveč (več kot recimo 5), ker potem se lahko kaj hitro izgubi povezanost.
 

Danes je v Sloveniji ljudi, ki ne vidijo smisla v običajnem načinu pogleda na svet, ogromno. Le malo se je potrebno odpreti, se malo potruditi in pokazati zanimanje in zagotovo boste našli veliko sebi podobnih ljudi. Je pa potrebno paziti na nekaj reči. To, da ljudje drugače razmišljajo, ne pomeni, da govorijo absolutno resnico, ne pomeni, da so dognali najvišja spoznanja. Vse kar je, je to, da ne vidijo smisla na stari poti, in odkrivajo nove poti. Dostikrat na napačen način, tako da bi lahko rekel, da danes ni težko najti ljudi, ki drugače razmišljajo, težje je najti ljudi, ki drugače razmišljajo in hkrati znajo živeti med “običajnimi” ljudmi. “Manjka” ljudi, ki so prišli tako daleč, da so jim zrasle močne korenine, da lahko z novimi spoznanji mirnejše živijo v tem svetu, hkrati pa niso odvisni od sveta (materialne dobrine, prepoznavnost, renome, družbeni status,..) – to pa je precejšnja redkost.

Tudi od učiteljev, vodij tečajev, boste slišali marsikatero globoko spoznanje, in tudi marsikateri lapsus. Zato ne gre nikogar jemati kot boga, svetnika, odrešitelja in verjeti vsaki besedi. Kar hitro se potem zgodi, da ljudje slepo začno slediti (na pol) slepemu človeku, ki ga lahko zanese in si predstavlja, da nekaj ve – glede na to, da ima toliko privržencev. Kar v končni fazi pomeni izgubo tako za učitelja kot za privržence. Pogovarjati, deliti svoja mnenja, se skupaj učiti in rasti, da. Ali pa tudi “učiti” in dajati nasvete, ok. Vendar pa ne kot absolutno resnico, kot edino pravo pot, niti je ni smiselno tako dojemati – ne glede na to, kdo to daje, tudi če je prof. dr., zdravnik, duhovnik ali živi kristus/krishna/buddha/mohamed.

Zato tudi sam, pogovore v živo, pa ne glede na to, kdo mi stoji nasproti, tudi če je kakšen, ki “ve veliko več od mene in je že zelo daleč na duhovni poti in tik pred spoznanjem resnice,” ga jemljem bolj kot živi dokaz, da je marsikaj možno narediti, kot majhen kazalec. Če že imam kakšne konkretne kazalce, potem so to mojstri modrosti, ki so poznani na svetovnem nivoju. Pa še takrat, če se ne poklapa z mojim načinom razmišljanja, z mojimi dognanji, vem da nekaj ne štima, ter da je potrebno dodati raziskovanje in poglabljanje – preko drugih priznanih mojstrov in predvsem lastne tišine, ki vodi do lastnih uvidov. Slepo zaupanje meni ne leži. Tudi Buddha pravi, “budite luč samemu sebi” – zaupajte sami sebi, s tem da ste dovolj iskreni in si upate priznati, kdaj ste zašli s svoje poti; kar občutki oz. čustva dostikrat povedo.
 

Kaj hočem torej povedati. Na začetku poti, se je potrebno obdati z viri in ljudmi, ki so že naredili določene korake. To pa tudi pomeni, da se oddaljimo od ljudi, ki nas omejujejo in držijo v starih, nedelujočih prepričanjih. Najpomembnejše pa je, da si najdemo najboljše kažipote proti resnici, s tem, da ničemur in nikomur slepo ne zaupamo in da smo vedno pripravljeni raziskovati, tudi na lastno pest. Konec koncev pa vedno velja: “Življenje je najboljši učitelj.”