Tag Archive for 'duša'

Špicparkeljc ali kako so illuminati nategnili človeštvo

spicparkeljc-rumpelstiltskin-rumpelstilzchen

Za vso to civilizacijsko dogajanje bi lahko bil arhetip/prispodoba zgodba o Špicparkclju (povezava na youtube video) ():

Oče ni mogel več plačevati davkov, zato se zlaže, da ima njegova hči poseben dar in lahko “iz slame naredi zlato”. Kraljevi odposlanec to izkoristi, pripelje njegovo hči pred kralja, mu pove zgodbo – kralj pa, sicer pravičen in dober kralj, ker je njegovo kraljestvo v dolgovih in revščini (kasneje izvemo da zaradi tega, ker je njegov svetovalec/illuminati denar na skrivaj kradel – denar lahko uporabimo tudi kot metaforično, neka pomembna lastnost oz. znanje: na primer, pristna religioznost, metafizično/duhovno znanje brez zavajanja, skrb za zemljo, sposobnost pridelati si hrano in poskrbeti za svojo okolico,..) ni imel druge izbire in dodeli blagoslov, da klet napolnijo s slamo, katera naj bi do jutra postala zlato. To je uvod v to godljo – sedaj prihaja bistveno:

Dekletce joče in joče, ker se ji niti sanja ne, kako bi spremenila slamo v zlato, in če tega ne bo storila, bodo njo in njenega očeta obesili. Za to štorijo nekako izve škrat (ne vemo kako) in se prikaže v njeni sobani. Pravi, da on lahko naredi iz slame zlato, in da je pripravljen priskočiti na pomoč, vendar hoče nekaj dragocenega v zameno. Dekletce mu podari prstan in zjutraj je sobana polna zlata, vsi na dvoru zadovoljni. Vendar pokvarjeni svetovalec pravi, da bo to premalo zlata, in da bi izkoristili priliko in ga naredili še več. Kralj nekako neodločen, a pritrdi. Drugi večer ista zgodba, dekletce da škratu v zameno družinski medaljon, katerega ji je podarila njena pokojna mama. Na dvoru zopet vsi zadovoljni, vendar bi imeli še več zlata – zakaj pa ne, če lahko, kdo ve, kdaj se bo takšna prilika spet ponudila. A ta naloga je zadnja. Kralju, ki je dobrega srca, se dekletce sicer smili a ne more nič ukrepati, ji pa obljubi, da se bo z njo poročil. Dekletce zaprejo v veliki skedenj, dekletce vsa obupana, kajti tokrat škratu nima kaj dati. Škrat se pojavi, ves presrečen – končno je pišel do kopčije, katero je očitno ves čas nekako načrtoval – nekaj hoče v zameno. Dekletce obljublja vse bogastvo: “Ko bom kraljica, vam bom lahko dala vse bogastvo sveta.” A škrat tega noče, on ima vse to na voljo, če lahko iz slame naredi zlato, in zlato marsikaj velja pri ljudeh, torej si lahko kupi skorajda karkoli želi – zato to ponudbo odkloni in pravi: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj živega. Svojega prvorojenca mi boš dala!” [1]

spicparkeljc_prvorojenec_bogastvo_

Bodoča kraljična se malo obotavlja, škrat še dodatno podpiha situacijo in dekletce kajpak privoli – nekako si verjetno misli, da se bo že izmuznila. Zjutraj zlato, dekletce postane kraljična, rodi otroka, sina. Pojavi se škrat. Hoče otroka. Kraljična mu ga ne da: “Rajši umrem, kakor da ti izročim detece.” A škratu je obljubila, “dala si besedo”, in obljuba presega fizične zakone: škrat tleskne s prsti in otrok se pojavi v njegovem naročju. Kraljična joka in ihti, in prosi škrata, da tega pa naj ne naredi, in nekako se škrata to le dotakne oz. uživa v njeni agoniji, in se odloči, da ji da tri dni časa, da ugotovi njegovo pravo ime, “moje ime je največja skrivnost, če ga uganeš, lahko sinka obdržiš” [2]. Prvi večer nič, drugi večer nič, tretji večer kraljičini prijatelji zaidejo globoko v gozd in slišijo škratovo ime: “Danes kuham, cvrem in pečem; jutri po otroka stečem. Dobro da nihče ne ve, da mi Špicparkeljc je ime.” (Škrata je izdala njegova lastna aroganca in vzvišenost.)

Škrat ju pri tem zaloti in s čarovnijo ustvari okoli njih labirint, s katerega naj ne bi prišla nazaj – vsaj ne v pravem času. Škrat gre še zadnji večer h kraljici, jutro se bliža, in ravno pravi čas kraljičina odposlanca (nekako le najdeta izhod) prideta in povesta ime [3]. Ko kraljica pove škratovo ime, škrat začne goreti in z ognjem za petami odhiti iz palače.

spicparkeljc_izgubamoci
 

[2] Kraljična je izvedela njegovo ime, njegovo bistvo, njegovo največjo skrivnost, tisto srž/jedro/srce, ki je poganjalo njegovo hudobijo, in ko je izvedela za to bistvo, se je znala tudi pred tem zavarovati in ubraniti, kar pomeni konec škratove moči. Preneseno v sedanji čas: enkrat, ko bodo ljudje DOJELI kaj je bistvo temnih sil, illuminatov, šele tedaj se bodo znali ubraniti njihovih napadov in jih tudi poraziti. Vse dokler pa bomo nasedali nekim pravljicam o svobodi, demokraciji, možnosti soodločanja, veličini civiliziranega življenja, kako lepo in edino pravilno je biti podjetnik/politik/pravnik/zdravnik/doktor, kako lepo je živeti meščansko/aristokratsko življenje na račun drugih.. vse do tedaj pa bodo zganjali raznorazne proteste in organizirali državljanske forume, a spremenilo se ne bo nič.
 

[1] Še bolj pomembna pa je škratova izjava: “Bogastvo – kaj mi bo? Želim si veliko več od tega, nekaj ŽIVEGA. Svojega prvorojenca mi boš dala!” Illuminati imajo vse, imajo denar, imajo v rokah ključne/strateške pozicije moči, imajo v rokah inštitucije, organizacije, določene naravne vire – imeli so jih že od vsega začetka svojega delovanja. Prav tako imajo v rokah tudi veliko ozemlja, tako da tega zares niti ne rabijo. A največja dragocenost na tem planetu ni zlato in naravni viri, ampak ČLOVEŠKA DUŠA [glej in premisli že o stokrat omenjenem viru: Zgodba tvojega suženjstva, npr]. Zato bi illuminati radi osvojili to poslednjo trdnjavo in se z njo hranili in napajali. Te dragocenosti pa ne morajo kar tako z lahkoto dobiti, potrebno je ogromno spretnosti, manipuliranja, laganja in zavajanja, znanja psihologije, (človeka lahko fizično sicer zasužnjijo, a na ta način jim je duša nedostopna – na nek način).. In tako so si ti hudički izmislili marketing in propagando, kjer bodo ljudem dali neke ultimativno LAŽNE dobrine: uživaško življenje, hrana, pijača, potešitev seksualnih potreb, velike hiše, stanovanja, vile, avtomobili, vsak dan nova oblekca, novi čevlji, življenje brez bolečine in odgovornosti, brez truda in napora,… Pokazali so, kako lahko z tehnologijo in znanjem nadomestimo fizično delo.

A vse ima svojo CENO, kot pravijo starejši ljudje. In cena za vse te užitke, tehnologijo,… Petdeset let nazaj, ko smo več ali manj živeli v materialni revščini, tega ni bilo mogoče videti, a danes, danes postaja precej očitna cena tehnologije in tega, da smo sužnji svojim užitkom. Imamo ogromno reči, a si jih ne upamo uporabiti oz. nimamo časa za njih. Ljudje, ki delajo 12 ur na dan, lahko imajo sicer veliko denarja, a nimajo časa za uporabo. Ko končno pridejo do časa na stara leta, nimajo zdravja in energije. Ljudje, ki imajo veliko časa in energije, nimajo denarja, ker tisti egoistični prasci šparajo za svojo penzijo, za svojo lažno in utopično in nikoli videno prihodnost. Hkrati so si pa svet takšen naredili, da če nisi podjetje/institucija, če nimaš papirjev in potrdil, in če ne izstaviš računa, ne moreš nič narediti. Hkrati pa rabiš denar za vsako pizdarijo; vsak hoče le denar, usluga, blagovna menjava – to je ničvredno, tega nihče ne rabi niti noče. Lahko imajo velika posestva, materialno blagostanje, ženo, otroke, psa, a nimajo časa se z njimi ukvarjati. Ne morejo si vzeti dneva prostega, ne upajo si gledati v zvezde, ne upajo si zakuriti tabornega ognja,… Pridejo domov, in vse kar se upajo je to, da se zicnejo pred televizijo… Mislijo, da so svobodni, a bolj zasužnjeni kot kdajkoli v zgodovini kali-juge; in njih duša je več ali manj prodana.

P.S. Še en primer verjetno marsikdo od vas pozna. Gresta na obisk ali k vam pride kakšen malo bolj premožen podjetnik, se pripelje z lepim novim dobrim avtom (bmw, mercedes, in podobno), in seveda mladoletniki zelo navdušeni. Mladino podjetnik vzame s seboj na testno vožnjo ali jim da celo avto za vozit – navdušenje izjemno. In sedaj bi mladci kar na enkrat tudi oni sami imeli tak avto in o tem sanjarijo, in so marsikaj pripravljeni za to narediti (to je sicer bolj redko, a vendar). In idealno za tega podjetnika bi bilo, če si na ta način na svojo stran in biznis pridobi novo delovno oz. kakšno drugačno silo, energijo, se razširi. No, seveda mladci ne morajo imeti takoj svojega avtomobila, za to morajo marsikaj narediti in se marsičemu odpovedati (s čimer sicer ni nič narobe), je pa močno problematično, če se v zameno za dodatni denar odpovejo etiki, morali, poštenosti, in gledajo zgolj na to, da bodo čim hitreje zaslužili in čim prej imeli možnost voziti se s takšnim avtomobilom. Kar se mnogokrat zgodi.. in za nekaj časa imajo malo veselja, potem velikokrat sledi precej krut konec (nezmožnost odplačevanja kreditov oz. starih dolgov).. Ujamejo se na limance in v nepomembne reči vložijo ogromno svoje energije, od česar pa konec koncev nimajo nič – pridobi le podjetnik/sistem..
 

[3] V vseh teh pravljicah, spomnim se še nekaterih drugih Grimovih – pa tudi ostalih mitih, je vedno neka rešitev iz nastale godlje. A zahteva precej napora in spust v podzemlje in obračun z zlom/hudičem (glej Joseph Campbell, Power of the Myth). Če se dobro izteče, če je avantura uspešna, lahko junak in njegovo kraljestvo na koncu konča z dodatnimi vrednotami in dobrinami, ki jih na začetku ni imel. Na primer, v tej naši zgodbici dekletce postala kraljica, kraljestvo pa je preskrbljeno z zlatom za mnogo, mnogo let. Torej, če vržemo illuminate s prestola, lahko imamo nek svoboden način življenja, takšen kot ga imajo na primer domorodna plemena, hkrati pa imamo v lasti tudi izredno napredno tehnologijo, katero uporabljamo takrat, ko je to potrebno; tehnologija služi nam in ne mi tehnologiji [npr, Nassim Haramein – Verjamem (I Belive)]. ČE je/bo spust v podzemlje oz. obračun s hudičem uspešen.
 
 
P.S.S. Podobno tematiko o izdaji, ki jo prikazuje Špicparkeljc, najdemo tudi v Zgodbah iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. Ko Edmund prvič pride v Narnio (sledi svoji sestri Lucy), se izgubi in naleti na temno/snežno kraljico/čarovnico. Snežna kraljica presenečena, ko vidi novi obraz. Da ga spodbudi k besedi mu pričara pladenj zanj odličnih (mandeljevih) piškotov, in ugotovi, da je človek, Adamov sin; s tem pa je povezana tudi prerokba o koncu zime in njenega vladanja. Kraljica mu obljubi, da lahko dobi še več slastnih piškotov, a le v njenem gradu in če s seboj pripelje svoji dve sestri in svojega brata. Edmund poln strahospoštovanja nad njeno veličino in očaran nad njenimi dobrimi piškoti obljubi, da bo to storil. V zameno za ene uboge pričarane piškote je pripravljen izdati svoji sestri in brata. —- Prenešeno to v sedanji čas: kaj vse je zaslepljeni človek danes pripravljen storiti za malo večjo plačo, bolj debelo denarnico oz. večje številke na bančnem računu; nekaj malega posvetne moči, vpliva in prepoznavnosti,.. ? …. ….
 
 

Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom

oziroma ‘Thomas a Kempis – De imitatione Christi’. Je najverjetnejši avtor te knjižice (naj bi bila “najbolj široko prevedeno katoliško delo, takoj za biblijo”); rojen leta 1379/1380, umrl 25. julija 1471. ‘Z devetnajstimi leti je vstopil v samostan “Mount St. Agnes” v bližini Zwolle-ja (Nizozemska), kjer je preživel preostanek svojega življenja. Svoj čas je posvečal molitvi, študiju, kopiranju rokopisov, poučevanju novincev, darovanju svete maše, spovedovanju. …’ (vir)

Spodaj objavljeno (in skenirano) izdajo je priredil Aleš Ušeničnik; primerjal z izvirnikom in popravil prejšnji prevod Andreja Kalana iz leta 1888, kateri je tudi uporabil še dva prejšnja prevoda; 1820 J. Salokar in 1872 bogoslovci lavantinskega semenišča. Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani, Jože Kramarič, leta 1942; zaradi tega nekatere ne več običajne besede in jezikovni slog. Trenutno je v prodaji izdaja iz leta 1994, Mohorjeva družba, in še ena novejša različica. Objava je nekomercialne narave in je namenjena širjenju sporočila, tako da upam, da ni kakšnih težav glede avtorskih/prevajalskih/založniških pravic.
 
 

Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom: PRVA KNJIGA. Koristni opomini za duhovno življenje
(vseh 25. poglavij!; 09. junij, 2012; beta verzija)
 

1. Poglavje. O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti.

   1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
   2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
   3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
   4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
   5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.
 

2. Poglavje. Mislimo ponižno sami o sebi.

   1. Vsak človek po naravi hrepeni po znanju; toda kaj ti pomaga znanje brez božjega strahu? Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a samega sebe zanemarja. Kdor samega sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel. Ko bi vse vedel, kar je na svetu, pa bi ljubezni ne imel, kaj bi mi pomagalo pred Bogom, ki me bo sodil ne po znanju, ampak po dejanju.
   2. Ne vdajaj se preveliki vedoželjnosti, zakaj v tem je mnogo raztresenosti in prevare. Učeni imajo radi, da jih drugi vidijo in imajo za modre. Mnogo je reči, katerih znanje duši malo ali nič ne koristi. In zelo nespameten je, kdor hrepeni po drugih rečeh, razen po tistih, ki mu služijo v zveličanje. Veliko besed ne nasiti duše; bogoljubno življenje pa oživlja duha in čista vest daje veliko zaupanje v Boga.
   3. Kolikor več in boljša znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.
   4. To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vedno nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne veš, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.
 

3. Poglavje. Kaj uči Resnica?

   1. Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo.
   2. Kaj nas brigajo prepiri modrijanov o rodovih in vrstah? Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, ‘k govori od začetka tudi nam (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno tre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog! zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!
   3. Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
   4. Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vrednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu.
   5. O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
   6. Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vrednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so ‘prazni v svojih mislih’ (Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, ‘samo da Kristusa pridobi’ (Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje.
 

4. Poglavje. O previdnosti v vsakem delu.

   1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za vsakim nagonom, temveč previdno in potrpežljivo preudari po božji voli vsako reč.Žal! dostikrat verjamemo in govorimo o drugih rajši slabo kakor dobro, tako smo slabi. Popolni možne pa ne verjamejo tako hitro vsakemu, ki kaj pripoveduje, ker vedo, kako je človeška slabost k hudemu nagnjena in zdrkljiva v besedah.
   2. Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede, in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš. Posvetuj se z modrim in vestnim možem in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku, kakor da delaš po svoji glavi. Sveto življenje dela človeka modrega pred Bogom in zvedenega v mnogih rečeh. Kolikor ponižnejši boš sam v sebi in Bogu bolj vdan, toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.
 

5. Poglavje. O branju svetega pisma.

   1. V svetem pismu iščimo resnice, ne pa zgovornosti! Vse sveto pismo moramo brati v duhu, v katerem je pisano. Iščimo v knjigah bolj koristi kakor lepih besed. Nabožne in preproste knjige prav tako radi berimo, kakor visoke in globoke. Naj te ne moti pisateljeva veljava, ali je zelo učen ali malo, marveč ljubezen do čiste resnice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj, kdo je to rekel, temveč pazi na to, kaj je rekel.
   2. Ljudje preminejo, ‘Gospodova resnica pa ostane vekomaj’ (Ps 116,12). Na razne načina nam Bog govori, ne da bi gledal na vnanjo veljavo ljudi. Naša radovednost nas pri branju dostikrat ovira, ker hočemo modrovati in razpravljati, kjer bi bilo treba preprosto mimo iti. Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno, preprosto in verno, in ne želi sloveti po učenosti. Rad vprašaj in ‘molče poslušaj besede svetih mož’ (Sir 32,12); tudi pregovorov starih ne preziraj’ (Sir 8,9), ker jih ne pripovedujejo zastonj!
 

6. Poglavje. O nerednih nagnjenjih.

   1. Kadar koli človek kaj neredno poželi, začuti takoj v srcu nemir. Prevzetni in lakomni nimajo nikoli miru, ubogi pa in v duhu ponižni žive v obilnem pokoju. Človeka, ki še ni samemu sebi popolnoma odmrl, hitro zaloti skušnjava; in premaga ga v neznatnih in ničevih rečeh. Človek, ki je še duhovno slaboten, nekako polten in nagnjen k čutnim rečem, se težko popolnoma odtrga od posvetnih želja. Zato je dostikrat žalosten, ko se skuša odtrgati, in hitro ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.
   2. Ako pa doseže, kar je poželel, mu takoj greh vest obteži, ker se je vdal strasti, ki človeku nič ne pripomore do miru, ki ga je iskal. Če torej človek premaguje strasti, najde pravi srčni mir, ne pa, če jim služi. Ni potemtakem miru v srcu počutnega človeka, ne v človeku, ki je vdan zunanjim stvarem, temveč v gorečem in duhovnem človeku.
  Nadaljuj z branjem zapisa: ‘Tomaž Kempčan ~ Hoja za Kristusom’