Tag Archive for 'ego'

Trinitas IV ~ Revolver (2005): svoboda in ignoranca, approval junkies, največji sovražnik je znotraj

 
Opomba; 02. oktober, 2012: Glede na to, da njegova učitelja Avi in Zach posojata denar in se gresta še umazane igralniške posle, bi lahko iz tega sklepali, da film pravzaprav prikazuje iniciacijo v illuminate. Film govori o pomembnih življenjskih principih oz. principih manipulacije, in tudi njih uporaba je v negativne namene, v dodatno zasužnjevanje ljudi in ne njihovo osvobajanje. Zaradi tega dobil preblisk, da gre za (mojstrsko) iniciacijo v illuminate – na nek način..

 
Včasih človek naleti na kakšen dober/poučen film (do določene mere*), v tem primeru Revolver (2005).. Tole je nekako v razmislek vsem fanatičnim privržencem takšnih in drugačnih idej, brez določenega znanja/razmišljanja/poglabljanja/’življenja v praksi’…

 
svoboda in ignoranca -ali- večja kot je NAVIDEZNA svoboda, večje je suženjstvo -ali- svoboda brez modrosti/znanja/etičnosti vodi v skušnjave, te pa v suženjstvo.

Kako to, da vedno zmagaš?
Zelo enostavno. Ti opraviš vso težko delo, jaz ti pri temu le pomagam. Umetnost je v tem, da ti nastavljam figure, in ti verjameš, da mi jih jemlješ. Ker ti si pametnejši, in jaz sem neumnejši.

V vsaki igri ali prevari, vedno obstaja nasprotnik in vedno obstaja žrtev. Več nadzora kot žrtev MISLI da ima, manj nadzora dejansko ima. Posledično se bo obesil. Jaz kot nasprotnik, mu v tem procesu le pomagam.

Formula ima neskončno globino v svoji učinkovitosti in uporabnosti, ampak je neverjetno preprosta in popolnoma dosledna.

Pravilo ena vsake igre ali prevare: pametnejši lahko postaneš le, če igraš s pametnejšim nasprotnikom. Pravilo številka dve: bolj kot je igra prefinjena, bolj prefinjen je nasprotnik.

Če je nasprotnik zelo dober, bo žrtev postavil znotraj okolja, katerega lahko nadzoruje. Večje kot je okolje, lažje ga je nadzorovati. Vrzi psu kost, poišči njegovo slabost, in jim daj le malo tega, kar MISLIJO, da potrebujejo. Nasprotnik enostavno premoti svojo žrtev tako, da se žrtev požre s svojo lastno požrešnostjo (consumed with their own consumption).

Večja kot je ukana, in starejša je ukana, lažje jo je izvesti. To temelji na dveh principih. Mislijo, da ne more biti tako stara, in mislijo, da ne mora biti tako velika. Kajti to bi pomenilo, da je nasedlo že veliko ljudi. Naposled, ko je nasprotnik izzvan ali postavljen pod vprašanj, to pomeni žrtvino investicijo, in na ta način je njihova inteligenca pod vprašajem. Tega si nihče ne upa priznati, niti samemu sebi.

klik tudi na Zgodba vašega suženjstva (slovenski podnapisi)
 

approval junkies; eden boljših komentarjev na youtube: “Povejte to ljudem na facebooku.”

Nekaj je v tebi, česar ne poznaš. Nekaj, kar boš zanikal, da sploh obstaja, dokler ni prepozno, da bi karkoli naredil glede tega.

To je edini razlog da zjutraj vstaneš, edini razlog da prenašaš tečnega šefa, kri, potenje in solze. To je zaradi tega, ker hočeš da ljudje vedo kako dober, privlačen, radodaren, smešen, divji in pameten resnično si. “Bojte se me ali me spoštujte, ampak prosim, imejte v mislih, da sem poseben.”

Delimo si odvisnost. Odvisniki odobravanja (approval junkies) smo. Vsi smo v tem, za trepljaj po hrbtu in zlato uro. “Hip, hip, hoo-fucking-rah.” Poglejte pametnega dečka z značko, kako gladi svojo trofejo. Shine on, you crazy diamond. (Pink Floyd, op.pr.) Kajti mi smo le opice, oviti v obleke, ki druge prosjačimo za odobravanje.

Če bi to vedeli, tega ne bi počeli. Nekdo nam to prikriva. In če bi imeli še kakšno priložnost, bi vprašali – zakaj?!

 

največji sovražnik je znotraj -ali- “Na zadnjem mestu, katerega boste kdajkoli preiskali, tam boste našli največjega sovražnika.” ~Juli Cesar, 75 BC


 
“Uporabi svojega navideznega sovražnika, da uničiš resničnega sovražnika.”

Uporabi svojega navideznega/zunanjega sovražnika, ljudi, dogodke, ki ti gredo na živce,.. da uničiš resničnega sovražnika, ki je ego, omejena miselnost/’pogled na svet’, občutek ločenosti, “poželenje in pohlep”, “denar, sex in moč”, “ta svet je vse kar obstaja”, “po smrti nehamo obstajati”, “živi se le enkrat”, “v življenju je potrebno uživati in ga izkoristiti/posiliti kolikor se le da”,..
 

P.S. bonus
 

Jaz proti tebi, mi proti vam

Lepo je vidno pri nogometu recimo. Na začetku je vaški dvoboj, se tolčejo med seboj kot da bi šlo na življenje ali smrt. Tudi kakšni pretepi, zamere, sovraštva se znajo roditi iz tega – v ekstremnih primerih. Potem se ti dve vasi združita, in skupaj kot občina/mesto/klub igrajo proti drugemu mestu. Vsa notranja nasprotja se pozabijo, kajti sedaj je tekmec sosednje mesto. Vse enako. Zamere, sovraštva, zmerjanja, pretepi,… Država proti država, celina proti celini.

Vedno navijamo za svoje, nasprotnike pa zaničujemo. Svojo vas, mesto, državo, narodnostno skupino (tega je sicer malo), celino. Seveda, ne pride vedno do pretepa in velikega sovraštva, vendar je pa kljub vsemu prisotno neko zaničevanje, neko nasprotovanje. “Mi smo več kot vi, mi smo boljši, vi nimate pojma.

Na videz precej nedolžna stvar, a ta nedolžna stvar se zna izjemno hitro razviti v strahovita grozodejstva. Vojne med državami in še huje, spopadi med religijami, med različnimi vejami iste religije. To pa niso več heci.. “Mi imamo edini prav, vi ste grešniki, skrunite edinega pravega Boga, zato lahko z vami naredimo kar hočemo.” Kaj vse to prinese tudi vemo.

In takemu stanju se ironično reče “NORMALNO. ” Seveda je “normalno,” kajti vsi tako počnejo – praktično vsi. Ampak če je to normalno, potem je ta “normalno” v resnici precej NOR. “Vojne niso povzročali “nori” kriminalci, vojne so bile vedno povzročene s strani “normalnih” in celo spoštovanih državljanov.”
 

Pravi pomen (izvirnega) greha

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Zato tudi rek, “pot v pekel je posejana z dobrimi nameni.” Religije, so mogoče v začetku imele dober namen, potem pa se je to sprevrglo v grozodejstva (pokristjanjevanje, križarske vojne, inkvizicija). Ravno tako komunizem in danes neo-con (neo konzervativci; Bush, Chaney,…), počnejo grozne stvari po svetu pod krinko dobrega namena. Nekateri sicer vedo kaj delajo, a množica ki sledi, misli da dela dobro.

Znano je, če se z nasiljem in zlom borim proti zlu, sem zlo še povečal, kajti naselilo se je v meni in tako niti ni bistveno, katera stran bo zmagala. Zlo bo vedno ostalo. Zato so Martin Luther King, Gandi in vsi duhovni mojstri poudarjali in to še vedno počno, da je tak način boja obsojen na propad. Zato je edina prava revolucija revolucija duha. Nasilne revolucije, v srcih jezni in razočarani protestniki ter aktivisti bodo ustvarili le še več starega. Še kako so v njih prisotni uničujoči vzorci ega, med drugim tudi ločevanje z vso negativnostjo “na nas, ki sledimo spet nekim zapovedim, in na druge, ki jih je potrebno prepričati (tako ali drugače), da imamo mi prav.”

George Orwell to lepo opiše v Živalski farmi. Kjer se živali rešijo svojega nesposobnega in zapitega gospodarja. Nekaj časa gre sicer v redu, a ne traja dolgo, ko oblast prevzame moči željan prašič in kmalu postane celo hujši kot prejšnji gospodar. Živali se tako rekoč niso rešile izvirnega greha, niso se rešile ega, zato so ustvarile isto oziroma še hujše zlo kot je bilo pred tem. In če pogledamo zgodovino človeštva, še posebej zadnjih 100 let, vidimo, da smo na enaki poti kot te živali. Ustvarjamo čedalje hujša grozodejstva, danes pa smo na pragu nove vojne, ki utegne imeti katastrofalne posledice..

Kako se tega torej rešiti, kako doseči odrešitev?

Ali kako jesti z “drevesa življenja” (genesis 3:22)? Več kot dva tisoč let zgodovine kaže, da s prepovedmi ne gre. Smejim se ko mi pravijo, da je človek inteligentno bitje, kajti če bi bilo, ne bi še vedno vztrajalo pri starih vzorcih/navadah/prepričanjih, ki nikakor ne delujejo. Na videz lahko sicer s prepovedmi naredimo kot nam je zapovedano, se delamo, kot da je vse v redu, se celo smehljamo, vendar v notranjosti nas razžira. Na zunaj lahko ubogamo vsa ta družbena pravila in versko policijo, ampak v notranjosti se ne počutimo v redu.

Prepoved in kazen lahko prisili učenca, da tiho posluša in posluša, ne more ga pa prisiliti k razmišljanju, k izražanju samega sebe, k iskrenosti. Prepoved izhoda v službi lahko zagotovi prisotnost delavcev, ne more pa zagotoviti večje učinkovitosti, večje zagnanosti. Prepoved hitre vožnje skozi naselje lahko prepreči divjanje v nekem kraju, ne more pa preprečiti divjanja po (nepreglednih) regionalnih cestah, kjer je tudi največ smrtnih nesreč.

Nezrelo je tudi reči, da greš zaradi greha v pekel, razen če se spoveš za to poklicanemu duhovniku, ki ima edini povezavo z bogom. Kajti to je tako, kot če vas jaz postavim v trgovino s porcelanom, ugasnem luč ter vam zapovem, da morate police preurediti ob tem pa če karkoli razbije, boste obsojeni na večen pekel – no, edino jaz vas lahko rešim, za ceno poslušnosti in denarja. Brezupno je, obsojeni ste na notranji propad in suženjstvo. Edini smiseln izhod iz tega je, da prižgete luč, da najdete stikalo, potem bo vse izjemno preprosto.

Jasno je, da je od zunaj vsiljena zakonodaja/grožnje/ustrahovanje le začasna in zelo slaba rešitev, ki kliče po korenitejših spremembah. Notranje stiske, samomori, porast farmacevtske industrije, rakavih obolenj, nespečnosti, stresa, živčnosti,.. je glasen alarm po revoluciji, ki bo predvsem na ravni človeške duhovnosti, ki bo odpravila izvirni greh in jedla z drevesa življenja. Ni to zgolj problem nekih posameznikov, ki so ponesrečeni primerki, pač pa je to problem čisto vsakega posameznika in zato temeljni problem družbe, o katerem bi se bilo potrebno več pogovarjati, več pogovarjati in poiskati rešitve, ki delujejo. Saj imamo strokovnjake na tem področju, ki je v končni fazi le duhovnost, imamo rešitve. Oprah je recimo pri tem z Eckhart Tolle-jem naredila izjemen korak in pokazala pot v pravo smer vsem medijem, ki hočejo narediti kaj dobrega za človeštvo.
 

Kako torej jesti z drevesa večnega življenja? Niti ni rešitev v umski manipulaciji ali kakršnem podobnem pranju možganov ali hipnozo, to ego le uspava/potlači – za nekaj časa. Sprememba mora biti korenita, segati v globine, preko uma/ega/misli – to pa je le globoko zakoreninjen sedanji trenutek, kajti to je tudi edino kar v življenju obstaja. Preteklost in prihodnost sta le v glavi in večinoma nepotrebni/ponavljalni, torej ego.

Preko ega gremo s postopnim branjem zbudise.net in podobnih strani, z branjem vrhunskih duhovnih knjig, s poslušanjem govorov in ODDAJ, z obiskom kakšnega kvalitetnega tečaja (Umetnost življenja) predvsem pa lastna angažiranost. Vi sami morate spoznati, da tako ne gre več naprej in vi sami ste tisti, ki morate narediti to spremembo – drugi so lahko le v pomoč, le dober kažipot, to je pa tudi vse. Torej vse te nauke je potrebno živeti v vsakodnevno, delati majhne a pomembne vaje vsak dan. Na začetku bo malo težje, potem pa čedalje lažje. Saj veste kako je z navadami: “Navade so trdovratne, a zagotovo odmrejo – če smo vztrajni, potem odmrejo.” S časoma se bo tudi pokazal učinek, tako kot je pri negi vrta.

Smrt in vstajenje

Marsikdo v zahodnem svetu ob tem pojmu pomisli na Jezusa, “ko je umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal.” To je najbolj znana podoba ob tej besedni zvezi, fizična smrt in fizično vstajenje.

A nič ni dlje od resnice. Smrt in vstajenje je standardni mitološki motiv, uporabljen tudi v veliko današnjih filmih. Ne gre tu toliko za fizično smrt, kot za psihološko smrt starega načina videnja sveta ter vstajenje v novo spoznanje, novo dojemanje resničnosti. Ponavadi je to smrt ega, predvsem strahu in poželenja, ni pa nujno. Strah in poželenje sta največja ovira za resnično svobodo človeka. Strah, da mi bo zunanji svet nekaj ključnega odvzel, ter poželenje, da me bo zunanji svet izpolnil. Oboje skupaj sestavlja tako imenovano podganjo dirko, ki nas zasužnji vse dokler ne dosežemo spoznanja.

Najbolj tipičen primer smrti in vstajenja oz. rojstva novega življenja, je smrt in vstajenje lika Evey v filmu V for Vendetta (V kot maščevanje). Ko se Evey znajde v zaporu, jim noče ničesar povedati, tudi za ceno lastne smrti. Na dan svoje usmrtitve izve, da je bila vsa scena zrežirana od kolega V-ja. Ob tem spoznanju jo najprej groza, potem pa se vanjo naseli mir, kajti premagala je smrt samo in zato se rodi kot nova oseba tako rekoč. Njeno vstajenje na voljo v tem izseku.

V Fight Clubu (Klub golih pesti) in v The Devil’s Advocate (Hudičevem odvetniku) ego umre čisto na koncu, v Peaceful Warrior (Miroljubni bojevnik) se ego vrže iz vrha cerkvenega zvonika. V Matrici se Neo ponovno rodi, ko ga Smith ubije. Smith doživi vstajenje, kajti lahko se kopira. Ravno tako doživi smrt in vstajenje Morpheus, saj se v drugem delu precej dobro upira veliko izboljšanim agentom.

Smrt in vstajenje (ali ponovno rojstvo) je torej stvar vsakega posameznika, vsak sam mora umreti za egom, če res hoče živeti svobodno življenje, če se hoče vrniti v preprostost/nedolžnost (innocence). Mogoče je tudi to Goethe mislil, ko je rekel: “Nihče ni bolj zasužnjen kot tisti, ki zmotno misli, da je svoboden.”

Predvsem to nas učijo miti, kako preseči ego ali vsaj stare vzorce, ne pa nekega fizičnega dosežka, iz katerega se naredi dobesedno interpretacijo ter zahteva slepo verjetje.

Pa saj je to čisto naraven/življenjski princip, tega je polno v naravi. Sonce vsak dam umre in se znova rodi, Luna vsak mesec, narava (rastline, drevesa, cvetlice) vsako leto. Nekatere živali menjajo kožo, druga ozemlja. Potem imamo tu naravne katastrofe, ko recimo v požarih čisto pogori na tisoče kvadratnih kilometrov starega gozda, na katerem potem zraste novo, sveže življenje. Nevihte so drug primer, ko se celo nebo stemni, a zrak je po nevihti svež.

Vse umira in se ponovno rojeva, torej se je smiselno vprašati: “Kolikokrat za starimi prepričanji/vzorci/navadami umrem jaz?”

Oda razumu

Kaj si predstavljam pod razum ali um (v angleščini je oboje “mind”)? To je tiso kar nam omogoča razmišljanje, kjer imamo shranjene svoje spomine, kar nam je omogočilo, da je človeška vrsta preživela, kar v nas loči od živali.

Z razumom analiziramo situacije, človeka, živali, naravo, razmišljamo, delamo načrte, projekte, se odločamo za naslednjo akcijo,… obujamo spomine, interpretiramo, sodimo, kritiziramo, se pritožujemo, sovražimo, ljubimo, obupujemo, nas je strah, si želimo,…

Dosežki

S pomočjo razuma smo ogromno dosegli, in še vedno ogromno dosegamo. Preživeli smo med živalmi, si jih podredili, zdaj si podrejamo še naravo. Lahko pošiljamo satelite v orbito, sonde v vesolje in na planete. Lahko izdelujemo super računalnike, umetno inteligenco, robote. Gradimo mogočne in veličastne zgradbe, mostove, letala, ladje. Razum nam omogoča, da analiziramo situacijo in se na podlagi tega odločimo za akcijo, česar živali niso sposobne. Lahko gledamo kako izgledajo celice, analiziramo DNK (za enkrat le 10%), vemo kako približno deluje telo. Lahko si zapomnimo telefonski imenik, pogrejemo svoje telo, beremo, pišemo, razumno govorimo, manifestiramo, usmerjamo pozornost.. Zlo koristno in praktično.

V družbi smo cenjeni, če imamo dober razuma in obsojeni na propad, če tega nimamo. Še posebej v zahodni družbi. Razumske spretnosti so izjemno cenjene, intuitivne malo manj. Matematika, slovenščina, dober spomin, v nasprotju z umetnostjo, športom; nadvse očitno je v šoli. Se pa počasi spreminja na bolje.

Uporaba v vsakdanjosti

Kako pa razum uporabljamo v vsakdanjem življenju. Koliko je res produktivnega razmišljanja? Zlo zlo malo. Večinoma kar nekaj v tri dni razmišljamo (glej: kdo misli v tvoji glavi), preostali del se pa pritožujemo, interpretiramo, sodimo,..

Recimo ko srečate nekega človeka, o kateremu ste že marsikaj slišali. Se te informacije shranijo v razumom in takoj ko vidite tega človeka, podatki pridejo v ospredje in človeka v resnici sploh ne vidite. Vidite ga le skozi svoj zaslon, skozi objektiv. Objektiv že vnaprej določenih misli. Zna se zgodit, da karkoli ta človek reče ali naredi, pa če je še tako dobro namerno, si lahko interpretirate negativno. V resnici ne kontaktirate s tem človekom, ampak s svojo predstavo o njem.

Al pa ko ste v svoji priljubljeni družbi. Zelo fino se pritoževat nad življenjem. Kolk je vse glupo, kolk propada, kaj vse gre narobe, kaj je un čudnega reku, kaj je tisti narobe naredil.. Sam da se pritožujemo, pa smo zadovoljni. Pritožujemo in hkrati nismo nič pripravljeni naredit za to, v bistvu obupavamo, igramo žrtve. Če kdo pove kaj pozitivnega, je skoraj da grožnja obstoju preostalih, kot nek tujec. Malo pretiravam, ampak ne dosti. (Eno je videt/opazit kaj ne štima, drugo se je pa pritoževat in obupavat)

Razum je nepogrešljiv pri medsebojnih odnosih, ko nam pove kako se moramo obnašat, kaj je potrebno reči, da koga slučajno ne bomo užalil. Če pa kdo nas užali, pa razum poskrbi, da tega človeka užalimo nazaj ali pa ga vsaj naredimo za bedaka; lahko le sami pri sebi. Razum nam pove, kaj je potrebno naredit, da bomo nasprotnika zatrli.

Pričakovanja. Razum nam da idejo, kako naj bi se določena situacija odvijala. In če se ne odvije tako, če so pričakovanja previsoka, smo dostikrat slabe volje. Ali pa imamo idejo, kako naj bi se določena družba obnašala, nato pa naletimo na nekaj čisto drugega, kar sproži razočaranje.

Uporaba spomina. Kot otrok si bil prijazen do vsakega psa, potem te je v otroštvu en ugriznil. Ni bilo hudega, vendar je bilo zadosti. Zdaj si previden do vsakega psa, saj je vsak potencialna grožnja. Vsakega psa ko vidiš, se ti na nezavedni ravni odvrti dogodek al pa na zavedni, in sproži nezaupanje do tega nič hudega slutečega psa. En ubogi dogodek te zaznamuje za celo življenje. Spet, spomin omogoča, da ne gremo dvakrat na led – čeprav mnogi gremo kljub vsemu – ampak pretiravat pa tudi ni dobro.

Razum je tudi tisti, ki igra žrtve. Neka huda situacija se vam je zgodila, al je nekdo kaj neprimernega rekel ali celo naredil, in folk si celo življenje vrti to eno in isto zgodbo. Situacija v realnosti se je zgodila enkrat, v mislih se pa uprizori neštetokrat. Hecno pa je, da telo ne prepozna med navideznim in resničnim. Za telo je enako, kot da bi se situacija dejansko zgodila. In od tu pride stres in slaba volja. Ne toliko zaradi dogodka, ampak zaradi uprizoritev tega dogodka in interpretacij, ki jih potegnemo iz tega. “Vedno jest nastradam”, “vse slabo se le meni zgodi”, “vedno se bo kdo našel”, “ki me bo ogoljufal”,..

Živali pri teh stvareh dosti bolje živijo. Se stepejo, malo grdo gledajo in gredo naprej. Ne vlečejo te zgodbe več s seboj. Živijo sproščeno življenje. Kako mislite da bi se lev deloval, če bi vlekel take interpretacije s seboj. “Nesramnež, spet mi se je tu prikazal in mi hotel zavzet krdelo, mu bom že pokazal”, “kaj pa zdaj ta hoče”, “kje je pravica, vedno mene najdejo”, “zdaj bom moral pa celo življenje preživet v izgnanstvu, star sem že, za nobeno rabo več nisem, mojega življenja bo kmalu konec.” Ne, živali delujejo instinktivno, vidi nasprotnika, se pripravi na boj. Boja je konec, živi svoje življenje naprej. Ko je naposled star, ve da si mora sam iskat hrano, ampak živi neobremenjeno naprej. Neobremenjen je misli, interpretacij, zgodbic.

Razum nas preko strahu omejuje. Ko se lotevamo česa novega, se razum upira spremembam. Strah ga je, kaj bodo drugi rekli, strah ga je neuspeha, strah ga je celo uspeha. Strah, strah, strah. Glavo dol med množico, sicer bo lahko odrezana. Seveda je strah bil včasih koristen, nam omogočal preživetje, vendar nič več. Sedaj nas le omejuje in zatira.

Prav tako je razum tisti, ki nam narekuje naše želje, naša poželenja. Kaj morem doseči in kaj je potrebno naredit, da bom srečen, spoštovan in uspešen. Žene nas slepo naprej, v iskanju sreče.

Skratka, večina aktivnosti razuma je balast, nas ovira pri nemotenem delovanju.

Nemiren um, bolno telo

Razum je za povrh še gospodar telesu. Telo odreagira tako, kot razum interpretira, pa ni važno al je navidezno ali se v resnici dogaja. To je edina “napaka” telesa. Ko vidite psa, si zavrtite film, in v telesu se sproži reakcija.

Razum je neprestano ogrožen, vedno mora biti pazljiv, tudi kadar ni. Če bo kaj narobe reku bo odpuščen, če kaj ne bo naredil ga punca ne bo marala, ne bo dobil posla… vedno lahko gre nekaj narobe. In ko si vrtite te filme za telo ni neke velike razlike, telo misli da so vse te nevarnosti resnične, zato odreagira. Ker pa razum telesu ne pusti počitka, naposled telo zboli. Če imate srečo zboli sproti, če mu pa tudi tega ne dopustite, se filate z zdravili al pa zlo močno voljo, bo pa nekega dne resnično zbolel – rak, infarkt,..

Razum je lahko celo toliko s poti, da sploh ni pripravljen poslušat telesa. Cele dneve le sedi pred televizorjem in se baše s hrano, telo pa se ob tem redi in zboleva. In potem zdravniki predpišejo tablete. Enako je s pivskimi srečanji. Razumu ni mar kakšno škodo bo naredil telesu, važno da se bo sam dobro imel, važno, da se bo lahko odklopil in sprostil. Odklopil od samega sebe.

Destinacija

Ostane še nekaj tako imenovanega produktivnega razmišljanja. Kam nas vodi, čemu služi?

Gradimo večje, hitreje, močneje. Obenem pa je čedalje več ljudi na robu ali pod pragom revščine. Podjetjem zgleda da gre le še za to, koliko bodo zaslužila, kakšna bo bilanca na koncu leta. Ob tem pa pozabijo na ceno, ki je potrebno plačati. Nič ni hudega če umira okolje, če umirajo živali, če umirajo ljudje in tudi nič ni hudega, če umira njihovo telo. Ni se za bati, saj imamo veliko zdravil tako za telo kot za razum, ki vse pošlihtajo. Vsaj začasno.

Nekaj smrdi tukaj? Že na osebni ravni. Zlo dobro vprašanje je, “zakaj ne moramo biti nikoli zadovoljni s tem kar imamo”? Res dobro vprašanje. Vedno hočemo več, boljše. Kar smo si še včeraj želeli, danes ko smo dobili ni več dobro. Um se že želi nekaj novega. In ko bomo to novo dobili, bo dobro za relativno kratki čas, potem se bo pa zgodba ponovila.

Smešno je še to, da to staro stvar, ki zdaj ni več dobra, leži neuporabljena v nekakšnem skladišču. Če jo hočeš stran vržt, al pa dat nekomu drugemu, kmalu zatem, ko je ne bo več, boš že pogrešal… A ni enako v razmerjih? Hehe… Ko nimaš punce/fanta, ko maš punco/fanta (dlje časa) in naposled ko je/ga ni več.

Dobro vprašanje, ki si ga lahko postavite je; kdaj bom srečen, kaj morem še doseči? Tipičen primer, ko bom naredil faks, potem je pa to to. Pol se namatraš, da narediš faks, nekaj časa uživaš, že je tu iskanje službe. Si brezposeln in ko boš dobil službo boš srečen, takrat ti ne bo ni več manjkalo. In res, dobiš službo. Zdaj pa rabiš stanovanje…. ženo… otroke… pridne otroke… stanovanje za otroke… in nikoli nisi srečen. Vedno je vzorec isti: srečo prelagaš na prihodnost, ko je ta prihodnost dosežena, ni več dobra, in spet iščeš srečo v prihodnosti.

Ali res rabimo vse to; več, višje, hitreje? A ne znamo biti drugače srečni, drugače zadovoljni, drugače izpolnjeni? Ima smisel, da se ženemo za nekimi dosežki, za nekimi priznanji, ki nam konec koncev niti ne koristijo. Le morda drugi o nas malo lepše govorijo.

Bitje za razumom

Celo tako bi reku, da nekaj drugega uporablja naš razum. Nekaj, kar išče stalno izpolnitev. Nekaj, kar z ničemer kar ima ni zadovoljno. Nekaj, kar stalno hoče več in več. Nekaj more biti za razumom, ki ga izrablja v svoj namen. Več, več, več… Nikoli ni zadosti. Kot da bi to bitje iskalo nekaj oprijemljivega, nekaj stalnega, nekaj kar se nikoli ne bo spremenilo, ob čemur bi to bitje lahko resnično srečno – išče pa v prihodnosti. Ampak, tega se ne da najti, to ne obstaja, v materialnem svetu tega ni – sploh pa ne v prihodnosti.

Ne pravim, da je slabo imeti boljše in lepše stvari. Vendar pa ne mislit, da ko boste tisto dobili, da boste pol pa srečni do konca svojih dni. Prepoznajte ta nezavedni vzorec, da nekaj stalno hoče več, boljše. Pri tem pa ni zadovoljno s tem kar ima v tem trenutku.