Tag Archive for 'egoizem'

Trinitas VI ~ običajna modrost (David Icke), princip enosti (Alan Watts), služenje samemu sebi (Carla Rueckert)

David Icke – Konvencionalna modrost; iz enega od začetnih predavanj

S tega širšega pogleda, toliko stvari, ki delamo drug drugemu; ostali del stvarstva verjetno zmajuje z glavo. Dejstvo je, da nekdo, ki je rojen v ZDA, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Mehiki. Nekdo, ki je rojen v Londonu, ni bolj poseben od nekoga, ki je rojen v Liverpoolu. Belec ni bolj poseben od črnca. To so le vozila za zavest, preko katerih izkuša svet. Greste na obalo in v dlan vzamete kapljico vode – kako lahko kdorkoli reče, da je ta kapljica kaj bolj ali manj posebna od vseh ostalih milijard in bilijonov kapljic, ki jih vidite v oceanu.

Ko sem začel dojemati vse to in ceniti to drugo razlago v nasprotju z dogmatičnimi religijami in “ta svet je vse kar je” znanostjo. Sem se začel spraševati nekaj vprašanj glede te situacije. Kot na primer, kako je možno, da ta razlaga [o enosti vesolja], ki je na spodnji črti vsaj tako verjetna kot drugi dve. Kako da imata druge dve zagotovljeni čas, pogostoma nihče nič ne vpraša, “tu je vaš čas, recite kar hočete”. In alternativi tema dvema razlagama, se posmehujejo ali jo obsojajo ali zavračajo. Odgovor, ki mi je prišel na misel, je, da je jasno, da nekateri nočejo, da ima javnost dostop do teh znanj. Ampak kdo? in kaj? in zakaj? Začel sem se spraševati druga vprašanja; ne vem kako je z vami, ampak jaz sem srečal veliko ljudi v svojem življenju, in se morem se spomniti nobenega, ki bi hotel vojno, ki bi imel kakšen interes v vojni. Ki je čutil, da so vojne karkoli drugega kot grozne, in da se jih je potrebno izogniti. Tako da sem pomislil, kako to, da je na svetu toliko vojn? Kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?

Potem sem pogledal ta ekonomski sistem, ki nadzoruje svet? Ekonomski sistem, ki je tako razumen, da bolj kot je uspešen v svojih pojmovanjih, hitreje uničuje planet. Je popolni okoljski in človeški ubijalec. Vztraja, da vsako leto vzamemo več iz zemlje in hitreje, prodamo več stvari, zapravimo/potrošimo/požremo/uničimo (vse to pomeni ‘consume’) več stvari, zavržemo še več stvari, da častimo resničnega boga sodobnega sveta – ekonomsko rast. Vztraja, da vsako leto 20% ljudi zapravi 80% virov, medtem ko pusti ostalih 80% ljudi, da se zadovoljivo z 20%. Noro. Seveda je noro. Ampak to je ekonomski sistem. “Vzemi, uporabi in zavrzi”, ki nadzoruje vaše življenje in mojega in ostalih 6 milijard ljudi. Tako sem premišljeval, kaj je za tem uničujočim sistemom, ali kdo in zakaj? Začel sem gledati na nekatero drugo konvencionalno modrost, katero prenašamo iz generacije v generacijo kot edini način življenja na tem svetu. Modrost, ki pravi, “čeprav ekonomski sistem, ki sem ga pravkar opisal, ruši ta planet”.. Vprašate politika katerekoli stranke kjerkoli na svetu, “kaj naredimo, da se izognemo tej okoljski situaciji?” In rekli bodo, da moramo imeti več rasti, da pridobimo denar, ki ga bomo zapravili na okolju. Če bi vam rekel, da je način kako pogasite ogenj ta, da nanj nalijete še več bencina, bi rekli, da sem nor. Vendar to nam politiki pravijo, ko govorijo o večji rasti, da poskrbimo za okolje.

Konvencionalna modrost je, da je v redu, da z živalmi ravnamo kot z navadnim blagom. Da postanejo debele kolikor je mogoče, kakor hitro je to mogoče, na kar se da malo hrane. Da vsako leto obsodimo milijardo živali na življenje bolečine, strahu in trpljenja, v imenu ekonomije. Razumni ste, če merite svoj uspeh v zdravstvu, ne s tem, koliko ljudi je zdravih, ampak s tem, koliko OBOLELIH ljudi uspete zdraviti. “Zdravimo več bolnikov kot kdajkoli prej.” Zakaj! Zakaj je toliko ljudi bolnih?! Konvencionalna modrost je, da so dvigajoče se cene stanovanj znak ekonomskega uspeha, medtem ko so tisoči brez doma, ker si tega ne morejo privoščiti. Razumni ste, naposled, če menite, da je v redu, da podpirate sistem, ki je tako uspešen, da vsako leto proizvede več samomorov, alkoholov, drog, brezdomcev, bolečine, trpljenja v vseh svojih oblikah. V velikih težavah bi bili, če ta sistem ne bi deloval. To je razumno, očitno, ampak v resnici je to skrajna norost. Torej kdo je za tem? ali kaj? in zakaj?
 

Prav tako sem začel spoznavati, da v nasprotju s tem popolnim samouničenjem, da je na tem istem planetu neverjetna modrost. In začel sem spoznavati tudi, da je velika razlika med prebrisanostjo (cleverness) in modrostjo (wisdom). Nista enaki stvari. Ta sistem je zelo prebrisan/pameten, vendar ni zelo moder. In pomanjkanje modrosti je problem. Začel sem videvati, da to kar je resnična modrost, je ni mogoče najti v tem sistemu, najdemo jo pravzaprav v domorodnih ljudstvih, katere bi ta sistem videl kot ZAOSTALE. Delec domorodne ameriške modrosti, ki je postal poznan kot Ameriški Indijanec. “Ko boste posekali zadnje drevo, in zastrupili zadnjo reko, boste spoznali, da ne morete jesti denarja.” To je modrost.

To je modrost. In je še en drug del zelo znane Ameriko-Indijanske modrosti. Leta 1854 je ameriška vlada ponudila ponudbo za odkup indijanske zemlje. In v imenu sistema o katerem sem govoril, in odnosom in vrednotami, s katerimi smo indoktrinirani. Kaj bi se zgodilo, če bi ta poglavar rekel: “seveda, tu bom zaslužil. Kajti kupec je kralj* (It’s a sellers market.). Nikoli je nisem dal na tržišče, zato imam jaz pobudo. Zato bom naredil naslednje, deloval bom kot da nočem prodati, da dvignejo ceno, in v trenutku ko bodo hoteli izstopiti, bom rekel, prepričali ste me.”* In ljudje bi mislili, “kako velik poslovnež je on, ta poglavar, neverjetno, ni mu enakega”.

Ampak je tudi drugačen vrednostni sistem na tem planetu, sistem vrednot, ki je rekel naslednje, v besedah tega poglavarja: “Kako lahko kupiš ali prodaš nebo? Ne posedujemo svežine zraka ali bleščic na vodi, kako ju lahko potem kupite od nas. Vsak del te zemlje je svet mojemu ljudstvu, svet v imenu in izkušnji. Vemo, da belec ne razume naših načinov, tujec je, ki pride ponoči in jemlje iz zemlje karkoli potrebuje. Zemlja ni njegov prijatelj, ampak njegov sovražnik. In ko jo osvoji, gre naprej. Ugrabi zemljo in njene otroke, njegov apetit bo pogoltnil zemljo in jo pustil opustošeno. Če bi zver pošla, bi umrli zaradi velike osamljenosti duha. Kajti karkoli se zgodi zemlji, se zgodi otrokom zemlje.” Hudo mi je pri srcu*, ko pomislim, da so bile te besede izgovorjene leta 1854, ko pogledate, kaj vse se je medtem zgodilo.

 

Alan Watts – Princip enosti oz. neskončno možnosti

[prosti prevod] Ni se vam potrebno odločiti, kaj bodo vaše živčne celice naredile, temu nivoju ste se odpovedali* (to ste že naredili (?)). Lao Tzu pravi takole: “Veliki Tao gre kamorkoli. Vse stvari se rodijo iz njega, vendar jih ne ustvari. Zakoplje se v svoje delo, vendar si ne jemlje zaslug.” [TTC 34] Zatorej, bolj kot se odrečete moči, zaupate drugim, bolj močni postanete. Ampak na takšen način, da namesto, da bi morali biti ponoči budni in vse nadzirati, to naredite prelepo s tem, da mu zaupate kot bi nekomu drugemu, naj on nadaljuje. Tako da lahko greste spat in zaupate živčnemu sistemu, da vas bo zjutraj zbudil. Lahko mu celo rečete, “zbuditi se hočem ob 6ih”, in vas bo zbudil, ravno tako kot budilka.

To se zdi neke vrste paradoks, da princip enosti, da pridete do občutka enosti s celotnim vesoljem, ni v tem, da poskušate doseči premoč nad preostalim vesoljem – to ga bo le zmotilo in odvrnilo in zdel se vam bo bolj različen od vas kot kdajkoli prej. Način, da postanete eno z vesoljem, je, da mu zaupate, kot drugemu. Kot bi zaupali drugemu, “poglejmo, kaj boš ti naredil?” In ko to storite, ko to rečete vsem ostalemu, kar ste bili naučeni, da niste vi, ravno tako rečete samemu sebi. Kajti, končno, kot sem rekel, ne veste od kje pridejo vaše odločitve, pojavijo se kot ___. In ko se odločite; ljudje so zelo nervozni glede sprejemanja odločitev. Ko se odločimo, vedno nas skrbi, ali sem o tem dovolj dolgo razmišljal, ali sem upošteval dovolj podatkov. In če dobro razmislite boste ugotovili, da nikoli ni možno upoštevati zadostno količino podatkov. Število podatkov za odločitev v kateremkoli situaciji je neskončno. Zato kar naredite je, da greste skozi predstave (notions), o tem kaj boste naredili glede tega, in ko pride čas za odločitev, naredite.

Ampak na srečo pozabimo, koliko spremenljivk se lahko vmeša, ali se bo dobro izteklo.. Neverjetno je kako pogosto deluje. Velike skrbi imajo ljudje, ki razmišljajo o vseh spremenljivkam izven njihovega nadzora in kaj bi se lahko zgodilo. Zatorej, ko se odločite, in se dobro izide.. Jaz zelo malo razmišljam kaj narediti z zavestnim namenom in nadzorom.

 

Carla Rueckert – Zapeljiv čar služenja samemu sebi, so-avtorica knjig The Law of One

Zapeljiv čar ‘služenja samemu sebi’ (service-to-self) je v tem, da je to pot hitrega pridobivanja moči, vpliva in denarja. V tem je tudi bolj subtilna stran; in mislim, da se ljudem, kateri se začno hitro dolgočasiti, služenje samemu sebi prilega, ker je to hoja po burni strani življenja. Vse je dovoljeno. Lahko koga prevaraš, lahko kradeš, lahko hazardiraš, lahko pretiravaš, lahko škoduješ ljudem, in vse to je v redu, dokler je dobro za posel. Saj veste, vse je za dobro posla ali za dobro vašega vzroka. In laž in prevara sta dovoljeni, in kar na enkrat se vse odpre, če ste takšen tip osebnosti, ki se začne hitro dolgočasiti in se hočete zgolj igrati.

Tako da, mislim, da so očitne reči pri služenju samemu sebi pridobivanje denarja, vpliva in moči. Ampak bolj subtilna stvar, ki ljudi vleče k služenju samemu sebi je, da zagotovo nočejo biti tisti stari dobrotljivi dolgočasneži. Pravzaprav niso izkusili neverjetnega veselja, ki pride iz počivanja v tem kar je, in mislijo, da bodo dobili več pogona na drugi strani. Zaradi vsega tega nekateri izberejo takšno pot. Vendar zame je izbira precej preprosta, ker dam velik poudarek na to, kako se počutim, ko služim drugim, in občutek je pravi. Da, zame obstaja prav in narobe, jaz imam zelo etičen svet. In mislim, da je to nekaj, česar se ni potrebno sramovati. Vsi moramo ugotoviti, kakšna je naša etika, kakšna so naša pravila v življenju.

 

Protesti, mladi, politika, ujetniki v času, lokalizacija,… Miselnost te civilizacije II

(neke vrste nadaljevanje zapisa/članka ‘Ne tako nevidna generacija ali miselnost te civilizacije‘)

Proteste v določeni meri podpiram. Zelo dobro je to, da se ljudje zbudijo še pravi čas in ukrepajo, dokler je še mogoče ukrepati, čeprav smo v gnoju huje kot si ljudje predstavljajo. Borijo se predvsem proti bankirjem, nekateri celo zapirajo račune.. Kar v redu.. Borijo se tudi proti navezi politika – bankirji. Bankirji iz nič ustvarijo denar, ga posodijo vladi, od vlade pa zahtevajo povračilo vsega PLUS obresti. Vlada na nek skrivnosten način to podpira in celo ščiti; s svojimi zakoni, vojsko in policijo. Vlada <-- politiki <-- predstavniki ljudstva <-- običajni državljani. A ta naveza ni edini problem.. Imamo čedalje večje število uvoženih delavcev.. kdo ve njihovo število? Ima država možnost reči NE?... Potem imamo še diktat dokaj specifične zakonodaje iz 1189km oddaljenega Bruslja – je kdo že bil tam? Videl te ljudi, ki pišejo zakone, z njimi govoril? Jih kdo sploh pozna? Kako lahko kdo, četudi bi bil še tako pošten, piše podrobne zakone praktično za vsako vas? Ali si nismo ljudje različni? Ali niso zahteve določene regije svojevrstne? …

Tu se čuti ta vzgoja v šolah, ta pokornost avtoriteti, ubogljivost.. „Saj oni tam gori bodo že vedeli kaj delajo.“ Zgledi prihajajo iz uglednih centrov (kdo jim je dal ugled?), v mnogih državah ga prakticirajo (kako je prišlo do tega? kako takšno prakso doživlja navaden državljan?), predstavniki teh institucij so izredno elegantno oblečeni, imajo vedno veliko ljudi okoli sebe (če ne drugega, pa varnostnike), bivajo v najboljših hotelih, jedo v najuglednejših restavracijah, vozijo se z najboljšimi avtomobili, celo helikopterji, velike živine (posrečena fraza) imajo zasebna letala, jahte, vile,… Zdijo se zadovoljni, srečni, pomembni, močni, ljudje jih spoštujejo, „kdo torej ne bi poslušal takšnih ljudi.“ Naivni ljudje iz hobbit-landa, pred vsemi temi rečni občutijo občudovanje, veliko spoštovanje, malo jih je pa tudi strah. Pojavi se neka čudna želja, da bi tudi sami radi bili tako pomembni kot oni, radi bi imeli enake reči, in ker vsa ta pompoznost zamegli razum in zdravo pamet, želja zmaga in jo začnejo uresničevati. Če jo hočejo uresničiti, če hočejo imeti vse te prelepe reči, katere imajo ti ugledneži, se morajo seveda čim več družiti z njimi, in poslušati njihove nasvete. Tako se predstavniki iz hobbit-land čedalje več časa zadržujejo v tujini, nenehno so v temu okolju, nase prevzamejo njihove vrednote in postopoma a zagotovo pozabijo, od kje prihajajo, kaj naj bi bil njihov namen, koga predstavljajo,…. Toliko se družijo v „visokih“ krogih, da so postali otopeli za tegobe malih ljudi iz svojega hobbit-landa, četudi jih sem pa tja pridejo obiskati. To odražajo fraze kot so: „vsakdo lahko uspe, le delati je potrebno“, „sosed je revež, nima za kruh – hja, sam si je kriv, kaj pa ne sledi trendom časa, kaj si pa ne najde službe, zakaj se pa ne vključi v politiko ali si najde delo v mestu, v kakšni tovarni. Sicer je res, da so pogoji za delo slabi, da ni možno normalno dihati, bo pa imel nekaj denarja in si s tem vsaj kupil kruh. Ali pa naj se vpiše v kakšen tečaj, oz. gre za zavarovalniškega agenta ali terenskega prodajalca, saj veliko izkoriščevalskih podjetij išče takšne ljudi.“.. Le takšni nasveti se najdejo, brez pravega sočutja, brez, da bi tem ljudem resnično prisluhnili in poizkušali razumeti njihovo stisko – da bi videli kaj jo povzroča in naredili po najboljših močeh, da bi jo vsaj malenkost ublažili, oz. da ne bi s svojim delom/službo še slabšali položaj revnih..
 

Mladi.. Protesti.. Borba proti sistemu.. Banke.. Politiki.. Pod vodstvom Gandija so v Indiji zažigali zahodnjaška razkošna oblačila, in se vrnili k svojim, bolj preprostim. Tako so se odpovedali uvozu tujega blaga, in dali delo svojemu prebivalstvu. Kako bi se to odražalo v sedanjih časih? Čemu iz tujine bi se lahko Slovenija odpovedala, in proizvajala sama. Bi to lahko bila HRANA? Koliko hrane imamo uvožene.. Mandeljni (ZDA), limone (Mehika), rozine, banane, pomaranče, fige, datlji, (kako smo razvajeni)… celo korenje, hruške, mleko (hofer),.. Koliko osnovnih prehrambenih izdelkov, katere bi lahko pridelovali doma… Katerim bi lahko bila zakonodaja bolj naklonjena… Ampak ne, lažje je kupovati iz tujine, lažje je sklepati milijonske pogodbe z uvažanjem in gradnjo tujih trgovskih centrov, kot pa zagnati in spodbujati lokalno proizvodnjo. Ali ne bi bilo lepo, če bi imela vsaka občina, oziroma poštna številka, svoje kmetije, kjer bi dobili mleko, jajca, jabolka, hruške, orehe, korenje,… Kakšna takšna lokalna trgovinica.. Zakaj/čemu mora biti vse uvoženo, vse iz tujine.. Čemu je lažje podpirati nekoga, ki je1000 km stran, kot pa soseda.. Čemu tako velika nevoščljivost, nesodelovanje, gledanje pod prste, tekmovanje,… Da mora imeti vsaka večja kmetija vse stroje svoje – in potem sta dve takšni veliki kmetiji na kupu, vsaka s svojo gromozansko mašinerijo… ali je sosesko sodelovanje res nemogoče?… Še v normalni/“ugledni“ družini mora imeti vsak član svoj mobitel, računalnik in celo svoj avto. In potem se čudite, kako je možno, da nas je sistem tako zasužnjil.. da je tako zrasel in postal tako požrešen. Volitve so vsak dan, ne pa enkrat na štiri leta – vsak zapravljen evro je oddana volilna glasovnica!

Borba mladih/protestnikov ne sme biti le proti kapitalu in politiki, ker to ni tisto jedro sistema – jedro sistema je znotraj vaših lastnih glav („Največjega sovražnika boste našli na zadnjem mestu, katerega boste preiskali.“), je v tej lenobnosti, vzvišenosti, v življenju polnem užitkov in poceni zabave, v egoizmu (kaj jaz hočem, kaj jaz potrebujem), v nezmožnosti se umiriti, se odklopiti od matrice,… Ljudje se re-kreirajo (ponovno oblikujejo), tečejo,… a koliko teh ima v ušesih mp3-je, koliko teh je celo med tekom priklopljenih na neko umetno resničnost. Sprehodi – nujno s telefonom in nujno se pogovarjati.. Doma neprestano facebook.. prvo opravilo zjutraj, ko se človek zbudi, je pogledati e-pošto in facebook; kaj si drugi mislijo o meni, če je kdo „lajkov“ (like) moj komentar, če je kdo še kaj napisal.. E-pošta je vezana celo na mobilne telefone, tako da je lahko/’mora biti’ človek z vsem na tekočem tudi ko je na poti… „Connecting people“ ali mogoče zasužnjevanje ljudi?.. Kakšno pomembno reč počnete, ki ne more počakati?

Ni čudno, da so tudi banke, kot ogledalo takšne miselnosti, tako tempirane in neprilagodljive. Posodijo denar neki državi/podjetju, ta država ima naravno katastrofo.. in namesto, da bi jim pomagali, jim ustavili obresti, si bančniki veselo manejo roke.. Država nesposobna odplačevati obresti, bo morala prodati svoj kos zemlje.. In banka je svoj iz nič ustvarjen denar spremenila v fizično ozemlje neke države – lepo, mar ne? Kateri prijatelj, dobrosrčna oseba, bi posodila denar, potem pa, ker bi se zgodila nesreča in bi se pri obljubi zalomilo, bi zahteval nazaj denar v točno določenem roku.. Dober primer glede obresti in odplačevanja dolgov je (bil) v filmu Robin Hood, Princ tatov (1991). Robin reši svojega prijatelja ujetništva oz. smrti, skupaj pobegneta, zato se ta njegov muslimanski prijatelj njemu zaveže s svojim življenjem: „Rešil si me, zato prisegam, da bom ostal s tabo, dokler še jaz ne rešim tebe.“ Prideta nazaj v Anglijo, tam Robinu grozi smrtna nevarnost, ta muslimanski prijatelj, Azeem, pa opravlja svojo dnevno molitev, kot da ne bi bilo nič. Robin se vendarle izmuzne in premaga 6 nasprotnikov, in ves jezen pride do svojega sedaj služabnika, kako si on upa opravljati svojo molitev, ko je sam v smrtni nevarnosti: „15.000 km daleč si prišel, da bi me rešil, potem pa kar pustiš, da me (skorajda) zakoljejo?“ Musliman odvrne: „Prisege izpolnim takrat, ko sam izberem.“ (I fulfill my vows when I choose.) Sosed mi posodi gajbo krompirja, obljubim, da mu bom vrnil. Vrnem mu gajbo krompirja plus nekaj malega obresti, neko darilo za hvaležnost, ker „se spodobi in je pravično“. Ampak to ni vezano na čas; en mesec, dva, trije, eno leto, dve,.. če se kaj zalomi… še vedno ostane gajba krompirja plus neko darilo… ne nastane s te gajbe krompirja 5 (npr) gajb krompirja, po desetih letih iz ene življenjske usluge ne nastane 5 uslug, kot bi morda pričakovali, ker se takšna zgrešena/parazitska logika uporablja v pri denarju/bančništvu..
 

Lepo je rekel nek starejši gospod, nekako takole: „Mladi se borijo proti sistemu, ampak rad bi videl, kdo jim bo vse to kar hočejo zagotovil, kako si to predstavljajo?“ Točno tako.. kako si protestniki predstavljajo, da bodo živeli svoje dostojno življenje? Bodo drugi delali za njih, medtem ko se bodo sami predajali nenehnemu uživaštvu, ali bodo sami poskrbeli za potrebna sredstva pri svojih zabavah. Na primer, ljudje imajo svoje vinograde, za njih skrbijo in jih negujejo, v zameno jim pa vinograd daje dobro grozdje, iz katerega naredijo vino in ta jim nudi zabavo. Ali pa življenje preprostih Hobbitov, vse si pridelajo in sezidajo z lastnim poštenim delom; ostane jim več kot dovolj časa tudi za počitek in zabavo.. To je v redu, ni sicer ravno duhovno, ni pa tudi satanistično, tako da naj bo. Ampak ko morajo drugi delati in trpeti in slabeti zaradi našega uživaštva (Zgodba o stvareh, vse te količine odpadkov,..), tu je pa potrebno narediti konec.

Občutek imam, upam da se motim, da hoče večina še vedno živeti na račun drugih in se temu ne bo odpovedala. Preveč nizkotno se jim zdi, da bi sami proizvedli večji del tega kar potrebujejo. Ne boste verjeli, ampak obstaja neka precej resna tematika, kateri se reče technotopia oziroma transhumanism. Razpravlja se o tehnološkem svetu, kjer bodo vladali roboti in tehnologije, kjer bo človek neke vrste robot, cyborg,.. Imeli boste vgrajen nek mikročip, ali mini računalnik in boste postali blazni/o pametni; imeli boste zmožnosti takšne kot ima računalnik (iskanje podatkov, računanje), lahko se boste celo povezali na internet. Velikanski uspeh za človeštvo, mar ne? Na nekem slovenskem forumu sem bral precej resne razprave, kako je smiselno ustvariti biološke robote, kateri bodo opravljali dela namesto nas – v kolikor ostanemo ljudje.. Venus project je podobno; masovna proizvodnja, celotno gradnjo izvajajo roboti. Vse kar je potrebno človeku za narediti je to, da robotu pove kaj hoče, in robot bo s svojimi pomočniki to zgradil. „Resnična demokracija, sodelovanje na človeški ravni“, ne pa da ti arhitekt nariše hišo in ti nimaš nobene besede pri tem – robotom bomo lahko govorili kakšno hišo bomo hoteli, in „v trenutku se bo pojavila pred nami“. Namen tehnologije je, da „obogati življenja ljudi“. „Znanost in tehnologija s skrbmi za človeka in okolje.“ (citati iz venus project strani in videov; housing, counstructing) Avtomatizirano, robotsko vodeno, celo sateliti v vesolju,… Kako za vraga naj bi to „obogatilo življenje ljudi“? Kaj bodo ljudje v tem svetu sploh počeli? Še naprej razvijali in raziskovali tehnologije, kot je nanotehnologija, katera jih bo s takšno miselnostjo še nadaljnje zasužnjila in naredila še bolj otopele? Kakšno predstavo o človeku oz. človeštvu imajo ti ljudje? “Samo dve reči sta neskončni,..“
 

Mogoče bi poleg zapiranja bančnih računov bilo potrebno tudi odpovedati se (poleg uvoza osnovnih prehrambenih izdelkov) vsaj še (jih zapakirati in poslati na matična podjetja v tujino) vsem tem mp3 predvajalnikom in pametnim telefonom, kateri človeku ne dovolijo niti trenutka oddiha… … Kaj pa vem… Mogoče bi se ljudje v tem primeru za odtenek boljše počutili in kvalitetnejše uporabljali svoj prosti čas..
 

se nadaljuje..