Tag Archive for 'ignoranca'

Trinitas XI ~ George Carlin (1937 – 2008)

George Carlin: 12. maj, 1937 – 22. junij, 2008
:poklon: človeku, ki si je upal povedati to kar misli in to v kar verjame ter se potrudil, da je raziskal ozadje družbenega/političnega dogajanja..

 
O ameriških sanjah


 

opomba (2013): se ne bi branil, če bi ‘theendgame984’, preden se je lotil projekta malo pogledal, če prevod že obstaja. …

Ampak obstaja razlog, obstaja razlog. Obstaja razlog za to, da je izobrazba ZANIČ! in je isti razlog, zaradi katerega nikoli ne bo nič boljše. Nikoli se ne bo izboljšalo, ne pričakujte tega [da se bo to samo od sebe zgodilo, ali da bo nekdo na oblasti to naredil, medtem ko se boste vi v domačem naslonjaču praskali po jajcih; dobesedno in metaforično; fizično in čustveno, mentalno ter duhovno], bodite zadovoljni s tem kar imate. Ker LASTNIKI te države tega nočejo! Sedaj govorim o resničnih lastnikih. Resničnih lastnikih, o velikih in bogatih podjetniških interesih, ki nadzorujejo reči in se odločajo o vseh pomembnih odločitvah. Pozabite politike. Politiki so nastavljeni z namenom, da dobite vtis, da imate možnost izbire. NIMATE JE! Nimate izbire! Imate lastnike! Lastijo si vas! Vse si lastijo: vso pomembno zemljo, lastijo si in nadzorujejo korporacije, že dolgo tega so kupili in plačali za senat, kongres, državniške hiše, mestne hiše, nadzirajo sodnike, in lastijo si vse velike medijske hiše, tako da imajo pod nadzorom vse novice in informacije, ki jih slišite! Za JAJCA VAS DRŽIJO! Milijarde dolarjev porabijo vsako leto in lobirajo, lobirajo, da dobijo to kar hočejo! In vemo kaj hočejo: hočejo več zase in manj za vse ostale! Ampak povedal vam bom česa si ne želijo: ne želijo si populacije državljanov, ki je sposobna kritičnega razmišljanja! Nočejo dobro informiranih, dobro izobraženih ljudi sposobnih kritičnega/razsodnega razmišljanja! To jih ne zanima! To jim ne pomaga! To je proti njihovim nameram. Tako je!

Nočejo ljudi, ki so dovolj pametni in sedijo za kuhinjsko mizo in razmišljajo kako jih je sistem zajebal, ko jih je vrgel iz službe 30 let nazaj – tega nočejo! Veste kaj hočejo? Hočejo POSLUŠNE DELAVCE! POSLUŠNE DELAVCE! Ljudi, ki so ravno dovolj pametni, da upravljajo naprave in izpolnjujejo papirje ter dovolj neumni, da pasivno sprejmejo vse te čedalje slabše službe, z nižjo plačo, z daljšim delavnim časom, z zmanjšanimi bonitetami, neplačljivimi nadurami in izginjajočo se pokojnino, ki izpuhti v trenutku, ko greste v pokoj. In sedaj prihajajo po vaš denar za socialno zavarovanje! Hočejo vašo pokojnino, hočejo jo nazaj!, da jo lahko dajo svojim kriminalnim prijateljem na borzi. In veste kaj? Dobili bodo. Vse bodo dobili od vas, prej ali slej, ker NADZORUJEJO ta prekleti prostor [zaenkrat še… jep]. Je velik klub, in vi niste v tem klubu; vi in jaz nismo v tem velikem klubu! Mimogrede, to je enak veliki klub, ki vam vsak dan trpa v glavo in vam govorijo kaj morate verjeti! Skozi ves dan, preko svojih medijev, vam govorijo kaj morate VERJETI, kaj MISLITI in kaj KUPITI! Miza se je prevrnila, igra je zgoljufana; in zdi se, da nihče tega ne opazi, zdi se, da ni nikomur mar. Dobri-pošteni-delovni ljudje – bela barva, modra barva – ni pomembno kakšne barve je vaša srajca – dobri-pošteni-delavni ljudje, še naprej – to so ljudje skromnega značaja – še vedno volijo te bogate prasce, katerim je malo mar za delavce. Vi jih ne zanimate, ni jim mar za vas! Ne brigajo se za vas! Res ne! Res ne! Res ne!

Veste… In zdi se, da nihče tega ne opazi, da nikomur ni mar. In na to lastniki računajo, na dejstvo, da bodo američani verjetno ostali ZAVESTNO NEVEDNI glede tega, kako jih vsak dan nategujejo. Kajti lastniki te države vedo resnico: reče se ji ameriške sanje; kajti morate trdno spati, če hočete tem sanjam verjeti.
(Because the owners of this country know the truth; it’s called the American Dream because you have to be asleep to belive it.)

 
samoklicana aristokratska elita, stražarji, ilizionisti, zaslepljene množice, vojska seje teror
slika je precej popularna (na primer: ‘Wake Up Call – Remastered Edition’ (2008), 2:13:30)), originalen avtor mi ni znan; spremljajoči tekst “Delaj se, da ne veš!” (brez vejice in klicaja) (skupaj s sliko) pa je naslov sedaj izbrisanega slovenskega blog zapisa – škoda; skompiliral sem pa jaz
 

O volitvah in politikih in državljanih

Lahko ste opazili, da se glede nečesa ne pritožujem: glede politike. Č I S T O V S A K se pritožuje glede politikov. Vsi pravijo, da so politiki zanič. No, od kje pa ljudje mislijo, da ti politiki prihajajo? Ne padejo iz neba. Ne pridejo skozi membrano iz druge resničnosti [no, to bi se dalo debatirati, je pa nedvomno res, da so produkt KOLEKTIVNE ZAVESTI človeštva, in odraz časa, v katerem živimo; se pa njihov nekaj tisočletni mandat izteka]. Pridejo od ameriških staršev in ameriških družin, ameriških domov, ameriških šol, ameriških cerkev, ameriških podjetij, ameriških univerz in izvolijo jih američani; ljudje, to je najbolje kar lahko naredimo! To imamo za ponuditi. To je tisto kar naš sistem proizvede: smeti notri, smeti ven! Če imate sebične, ignorantne državljane. Če imate sebične, ignorantne državljane, boste dobili sebične, ignorantne voditelje. Če jih boste zamenjali ne bo nič boljše, končali boste le z novo skupino sebičnih in ignoranstkih američanov. Tako da mogoče, mogoče, mogoče niso politiki tisti, ki so zanič. Mogoče je kaj drugega zanič tu okoli. Kot na primer: JAVNOST! Da! Jasnost je zanič! Imam lep slogan za kampanijo: “ljudstvo je zanič, odjebite upanje“. Odjebite upanje! Ker če bi bili le politiki krivi, potem kje so vsi tisti pametni ljudje čiste vesti. Kje so vsi bistri, pošteni, inteligentni američani, ki so pripravljeni prevzeti mesto in rešiti narod in pokazati pot: nimamo takšnih ljudi v tej državi! Vsi NAKUPUJEJO! Pretegujejo svoje riti, vtikavajo svoj nos in s kreditno kartico kupi snickerse z lučko znotraj! Tako da sem sam zase rešil to politično dilemo na zelo preprost način: na dan volitev, JAZ OSTANEM DOMA! Ne volim! Jebite jih! Jebite jih! Ne volim.

Dva razloga, dva razloga zaradi katerih ne volim. Prvič: je BREZUPNO! To državo so kupili in prodali in zanjo plačali že dolgo časa nazaj. DREK, ki ga premetavajo na vsake štiri leta, čisto nič ne pomeni! In drugič: ne volim zaradi tega, ker verjamem, da če voliš, se nimaš pravico pritoževati. Ljudje radi to obrnejo, saj vem, pravijo: no, če ne voliš, se nimaš pravice pritoževati. Ampak kje je logika v tem? Če voliš, in izvoliš nepoštene, nesposobne ljudi, in zavzamejo položaj in vse zajebejo, potem si TI odgovoren za to kar so storili. TI si povzročili problem: TI!!!! si jih izvolil. TI se nimaš pravice pritoževati. JAZ… na drugi strani, ki nisem volil, ki nisem volil, ki pravzaprav niti nisem zapustil hiše na dan volitev, nikakor nisem odgovoren za to, kar so ti ljudje storili in se imam vso pravico pritoževati kolikor dolgo hočem za to zmedo, ki ste jo VI!!! ustvarili, s katero jaz nisem imel opravka. Zatorej, vem da boste kasneje to leto imeli predsedniške volitve, ki jih tako ljubite, uživali boste in se zelo zabavali, in prepričan sem, da takoj ko bodo volitve končane se bo vaša država nemudoma izboljšala. Kar se mene tiče, jaz bom tisti dan doma in bom delal pravzaprav isto stvar kot vi, edina razlika je, da ko bom jaz končal z mastrubiranjem bom imel nekaj malega za pokazati. Najlepša hvala! Najlepša hvala! Se vidimo kasneje!

 
 
 

Odrekel sem se svoji vrsti

To je preveč kratkovidno, nič ne naredite s tem, spremeniti morate sebe! Tega pa nikoli ne bomo naredili, kajti dolarji sedaj… vsak hoče dolar in igračko. Vsak ima telefon, ki bo spekel palačinko in jih čohal po jajcih. Tako da nihče noče dražiti zmaja, nihče noče nič spremeniti, “nič ne spreminjajte!”. Lepo se peljemo navzdol. Jaz temu rečem po odtoku navzdol. Tako bom imenoval svojo naslednjo knjigo, po odtoku navzdol [to je medicinski izraz, ki ga uporabijo takrat, ko so človeku šteti dnevi; CTD: “Circling the Drain”]. In krogi postajajo manjši in manjši, in hitrejši in hitrejši, če gledate odtok, če gledate kako toni in se prazni. In ni ga več. In to je v redu, jaz to pozdravljam. Želim si, da bi lahko živel tisoč let in videl kako se to zgodi – z razdalje, tako da bi lahko vse videl.

N: Vas to spravi v depresijo?

GC: Ne, vzpodbudi me. Vzpodbudi me, ker sem se odrekel temu. Odrekel sem se svoji vrsti in odrekel sem svojim ljubim američanom, odrekel sem svojim sodržavljanom. [Vivekananda: odpoved je prvi korak na poti religioznosti.] Kajti mislim, da smo zapravili velika darove. Mislim, da smo ljudje imeli velike velike darove: hodimo vzravnano, dvočni pogled, ločen* palec (opposable thumbs), velike možgane, izdelujemo orodja. Izdelujemo orodja, veliki možgani, večji možgani, boljša orodja. Govor, morate ustvariti jezik, naučili smo se jezika, možgani so se povečali, zrasli smo. Imeli smo velike sposobnosti. In odrekli smo se vsemu temu, v zameno za oboje, človeka… denar IN Boga. Boga in mormona. To smo dali visokim svečenikom: “vaša naloga je”, “Božja volja je.” To ljudje pravijo: Božja volja je. In Bog lahko naredi karkoli hoče, zatorej, zakaj moliti? Pravijo, da moliš za nekaj. V redu, ni odgovoril mojim molitvam. “No, to je božja volja.” Če je Božja volja, čemu sploh molijo, če bo v vsakem primeru naredil karkoli hoče. Vsemu smo se odrekli in zamenjali za praznoverje. PRIMITIVNO PRAZNOVERJE. Primitivno sranje, primitivno sranje: “neviden mož je na nebu in nas gleda in zapisuje kaj delamo. Pazimo, da ne naredimo kaj napačnega, kajti če bomo, nas po postavil v pekel in se bomo večno cvrli” [spridena (zahodnjaška) podoba Boga]. Takšne vrste sranje je zelo omejujoče. Je zelo omejujoče za te možgane, ki jih imamo. In držimo se v omejenosti, in potem hočemo igračo in gizmo in zlato. Hočemo svetlikajoče se stvari. Hočemo nekaj, da vtaknemo in bo naredilo velike velike velike reči za nas. In vso to sranje ni nič. NIČ NI! Vsemu smo se odrekli. In američani, imajo prav tako velika darove. Če vzamete teorijo o demokratičnem vladanju, [!!!!]samo-vladanje[/!!!!]. V redu, začeli so narobe: sužnji, niso dovolili ženskam, da volijo, niso dovolili ljudem brez zemlje, da volijo, v redu. Začeli so z napačno nogo, vendar so bile IDEJE dobre. In to smo zasrali. Onesnažili smo. Onesnažili smo s temi stvarmi, rečmi, matrerialnimi dobrinami, igrami, gizmoti, igračkami, pripravami, potreba po imetju: “imam večji tovornjak, njegov tovornjak je večji od mojega, kupil si bom nov tovornjak. Tu je nov tovornjak, tega bom vzel.” “Imaš to video in DVD tudi, mi nimamo DVDja, moram si kupiti DVD.” Oh prosim…

Karkoli se bo že zgodilo – vse to se bo zgodilo, veste – in zaradi tega sem se ločil od tega. Gledam iz razdalje, napisal sem si ločitveni list. Rekel sem si: “George, čustveno nimaš tu nobenega vložka, ni ti mar ne za eno ne za drugo, zatorej glej, zabavaj se.” Veste kaj, jaz pravim tako: [!!!!]ko se rodite na tem svetu ste dobili vstopnico za predstavo norcev (freak-show). In ko se rodite v ameriki, dobite sedež v prvi vrsti[/!!!!], in nekateri sedimo tam z beležko. In jaz imam beležko: “o moj Bog, si videl to.” In gledam predstavo norcev, in si zapisujem in si izmišljujem šale in govorim o čudakih; čudaki so vsi ljudje, so kot jaz. Vsi smo enaki. Nisem drugačen, nisem boljši, le sedaj sem se oddaljil od tega, ločen sem, sem tukaj, kajti nisem več vpleten v tej enačbi; nimam vložka in nobenega izida ne pričakujem. Nisem navijač za določen izid. Oh, pravijo, da če naletiš na CINIKA, boste našli razočaranega idealista. Jaz bi priznal, da je nekje globoko pod vsemu temu majhna trohica plamena idealizma, ki bi rad videl, da se vse na enkrat spremeni, ampak to se ne more zgoditi na ta način. Postopna sprememba… zdi se le, da je   K U P   G N O J A   P R E G L O B O K  . . . .

 
 

Trinitas IV ~ Revolver (2005): svoboda in ignoranca, approval junkies, največji sovražnik je znotraj

 
Opomba; 02. oktober, 2012: Glede na to, da njegova učitelja Avi in Zach posojata denar in se gresta še umazane igralniške posle, bi lahko iz tega sklepali, da film pravzaprav prikazuje iniciacijo v illuminate. Film govori o pomembnih življenjskih principih oz. principih manipulacije, in tudi njih uporaba je v negativne namene, v dodatno zasužnjevanje ljudi in ne njihovo osvobajanje. Zaradi tega dobil preblisk, da gre za (mojstrsko) iniciacijo v illuminate – na nek način..

 
Včasih človek naleti na kakšen dober/poučen film (do določene mere*), v tem primeru Revolver (2005).. Tole je nekako v razmislek vsem fanatičnim privržencem takšnih in drugačnih idej, brez določenega znanja/razmišljanja/poglabljanja/’življenja v praksi’…

 
svoboda in ignoranca -ali- večja kot je NAVIDEZNA svoboda, večje je suženjstvo -ali- svoboda brez modrosti/znanja/etičnosti vodi v skušnjave, te pa v suženjstvo.

Kako to, da vedno zmagaš?
Zelo enostavno. Ti opraviš vso težko delo, jaz ti pri temu le pomagam. Umetnost je v tem, da ti nastavljam figure, in ti verjameš, da mi jih jemlješ. Ker ti si pametnejši, in jaz sem neumnejši.

V vsaki igri ali prevari, vedno obstaja nasprotnik in vedno obstaja žrtev. Več nadzora kot žrtev MISLI da ima, manj nadzora dejansko ima. Posledično se bo obesil. Jaz kot nasprotnik, mu v tem procesu le pomagam.

Formula ima neskončno globino v svoji učinkovitosti in uporabnosti, ampak je neverjetno preprosta in popolnoma dosledna.

Pravilo ena vsake igre ali prevare: pametnejši lahko postaneš le, če igraš s pametnejšim nasprotnikom. Pravilo številka dve: bolj kot je igra prefinjena, bolj prefinjen je nasprotnik.

Če je nasprotnik zelo dober, bo žrtev postavil znotraj okolja, katerega lahko nadzoruje. Večje kot je okolje, lažje ga je nadzorovati. Vrzi psu kost, poišči njegovo slabost, in jim daj le malo tega, kar MISLIJO, da potrebujejo. Nasprotnik enostavno premoti svojo žrtev tako, da se žrtev požre s svojo lastno požrešnostjo (consumed with their own consumption).

Večja kot je ukana, in starejša je ukana, lažje jo je izvesti. To temelji na dveh principih. Mislijo, da ne more biti tako stara, in mislijo, da ne mora biti tako velika. Kajti to bi pomenilo, da je nasedlo že veliko ljudi. Naposled, ko je nasprotnik izzvan ali postavljen pod vprašanj, to pomeni žrtvino investicijo, in na ta način je njihova inteligenca pod vprašajem. Tega si nihče ne upa priznati, niti samemu sebi.

klik tudi na Zgodba vašega suženjstva (slovenski podnapisi)
 

approval junkies; eden boljših komentarjev na youtube: “Povejte to ljudem na facebooku.”

Nekaj je v tebi, česar ne poznaš. Nekaj, kar boš zanikal, da sploh obstaja, dokler ni prepozno, da bi karkoli naredil glede tega.

To je edini razlog da zjutraj vstaneš, edini razlog da prenašaš tečnega šefa, kri, potenje in solze. To je zaradi tega, ker hočeš da ljudje vedo kako dober, privlačen, radodaren, smešen, divji in pameten resnično si. “Bojte se me ali me spoštujte, ampak prosim, imejte v mislih, da sem poseben.”

Delimo si odvisnost. Odvisniki odobravanja (approval junkies) smo. Vsi smo v tem, za trepljaj po hrbtu in zlato uro. “Hip, hip, hoo-fucking-rah.” Poglejte pametnega dečka z značko, kako gladi svojo trofejo. Shine on, you crazy diamond. (Pink Floyd, op.pr.) Kajti mi smo le opice, oviti v obleke, ki druge prosjačimo za odobravanje.

Če bi to vedeli, tega ne bi počeli. Nekdo nam to prikriva. In če bi imeli še kakšno priložnost, bi vprašali – zakaj?!

 

največji sovražnik je znotraj -ali- “Na zadnjem mestu, katerega boste kdajkoli preiskali, tam boste našli največjega sovražnika.” ~Juli Cesar, 75 BC


 
“Uporabi svojega navideznega sovražnika, da uničiš resničnega sovražnika.”

Uporabi svojega navideznega/zunanjega sovražnika, ljudi, dogodke, ki ti gredo na živce,.. da uničiš resničnega sovražnika, ki je ego, omejena miselnost/’pogled na svet’, občutek ločenosti, “poželenje in pohlep”, “denar, sex in moč”, “ta svet je vse kar obstaja”, “po smrti nehamo obstajati”, “živi se le enkrat”, “v življenju je potrebno uživati in ga izkoristiti/posiliti kolikor se le da”,..
 

P.S. bonus
 

Svami Vivekananda ~ Dve poti

“Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” ~ Jezus, Evangelij po Mateju 7,13-14
 

Odlomek iz predavanja ‘Maja in svoboda‘; London, 22. oktober, 1896.

swami vivekanandaNa en ali drug način, smo vsi v tem. Je najbolj težavno in zamotano stanje reči, katerega moramo razumeti. To so poučevali v vsaki državi, vsepovsod učili, ampak le redki so v to verjeli, kajti dokler sami tega ne izkusimo, ne moremo verjeti. Kaj nakazuje? Nekaj zelo strašnega. Vse je obsojeno na propad. Čas, maščevalec vsega pride in nič ne ostane. Pogoltne svetnike in grešnike, kralje in kmete, lepe in grde; nič ne pusti. Vse hiti k cilju, k uničenju. Naše znanje, umetnosti, naša znanost, vse hiti naproti temu. Nihče ne more zajeziti valovanja, tega nihče ne more zadržati niti za eno samo minuto. Lahko skušamo pozabiti, na enak način kot oseba v mestu, v katerem je izbruhnila kuga, ustvari pozabo s pitjem, plesanjem in ostalimi jalovimi poizkusi, in tako postane paralizirana. Poizkušamo pozabiti, poizkušamo se preslepiti z vsemi možnimi čutnimi užitki. In to je maja [1].

Dva načina sta bila predlagana. En način je, kot vsi vemo, zelo pogost, in ta je: “Je že res, ampak ne mislite na to. ‘Veselite se, dokler sije sonce’, kot pravi pesnik. Vse to je res, to je dejstvo, ampak ne menite se za to. Polastite se nekaj užitkov, katere lahko, naredite nekaj malega, kar lahko, ne glejte na temno stran slike, ampak vedno proti upajočemu, proti pozitivni strani.” Nekaj resnice je na tem, ampak je tudi nevarnost. Resnica je ta, da je to zelo dobra motivacijska moč. Upanje in pozitivni ideal sta zelo dobri motivacijski moči za naše življenje, ampak v tem obstaja določena nevarnost. Nevarnost je, da se v obupu odpovemo boju. Takšna je usoda tistih, ki pridigajo, “vzemite svet takšen kot je; usedite se čim bolj mirno in čim bolj udobno kot lahko, in bodite zadovoljni z vsemi temi bridkostmi. Ko prejmete udarce, recite, da niso udarci ampak so rože; in ko vas kot sužnje preganjajo naokoli, recite, da ste svobodni. Dan in noč pripovedujte svoji duši in drugim laži, kajti to je edini način, da živite srečno.” To se imenuje praktična modrost, in nikoli ni bila bolj razširjena kot v devetnajstem stoletju, kajti nikoli prej nismo prejeli močnejših udarcev kot v sedanje času; konkurenca ni bila nikoli tako huda, človek ni bil nikoli tako krut do sočloveka, in zaradi tega mora biti ponujena takšna tolažba. Na najmočnejši način se je uveljavila v sedanjem času; ampak propade, in vedno mora propasti. Gnilobe ne moremo prikriti z rožami, to je nemogoče. Ne bi dolgo pomagalo; kajti kmalu bi rože ovenele, in gniloba bi bila slabša kot kdajkoli pred tem. Tako je tudi z našim življenjem. Lahko poizkušamo prekriti stare in gnojne rane z zlato tkanino, ampak prišel bo dan, ko bo zlata tkanina odstranjena in vsa umazanija bo razkrita.

Ni torej nobenega upanja? Res je, da smo vsi sužnji maje, rodimo se v maji, in živimo v maji. Ali ni nobenega izhoda, nobenega upanja? Da smo vsi nesrečni, da je ta svet v resnici zapor, da še celo tako imenovana ‘trailing beauty’ ni nič drugega kot zapor, in da sta celo naš um in intelekt zapor, vse to je znano že veke in veke. Nikoli ni bilo človeka, nikoli ni bilo človeške duše, ki ni tega na trenutke čutila, četudi pravi drugače. In starejši ljudje to najbolj občutijo, kajti v njih so nakopičene izkušnje celotnega življenja, kajti njih narava ne prevara zlahka. Ali ni nobenega izhoda? Ugotovimo, da z vsem tem, s tem strašnim dejstvom pred nami, sredi žalosti in trpljenja, celo v tem svetu, kjer sta življenje in smrt sinonimna, celo tukaj je še vedno majhen glasek, ki odmeva skozi vse veke, skozi vsako državo in vsako srce. “Ta moja maja je božanska, zgrajena iz različnih kvalitet, in zelo težko jo je prečkati. Vendar tisti, ki pridejo k Meni, prečkajo reko življenja.” [Bhagavad-gita 7.14] “Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek.” [Evangelij po Mateju 11,28] To je glas, ki nas vodi naprej. Človek ga sliši, in ga je slišal skozi vse veke. Ljudje zaslišijo ta glas, ko se zdi, da je vse ostalo izgubljeno, in da je upanje pošlo; ko je človekova odvisnost od njegove lastne moči poražena, in se zdi, da je vse izpolzelo iz rok, in da je življenje brezupna ruševina. Tedaj zasliši glas. To se imenuje religija [2].

Na eni strani, torej, je drzna trditev, da je vse to neumnost, da je vse to maja, ampak skupaj s tem je najbolj upajoča izjava, da je izhod iz te maje. Na eni strani nam praktični ljudje rečejo: “Ne belite si glave s takimi neumnostmi kot sta religija in metafizika. Živite tukaj; to je res zelo slab svet, ampak naredite najboljše iz njega kar lahko.” Kar pomeni, če povemo brez olepšav: živite hinavsko življenje, polno laži, življenje nenehnih prevar, in prikrijte vse žalosti kakor najbolje znate. Zakrpajte spet in spet, dokler ni vse izgubljeno in ste tudi vi sami le ena velika krparija. Temu se reče praktično življenje. Tisti, ki so zadovoljni s tem krpajočim življenjem, ne bodo nikoli prišli k religiji. Religija se začne z velikanskim nezadovoljstvom glede sedanjega stanja reči, z našim življenjem, sovraštvom, velikanskim sovraštvom do praktičnega načina življenja, in neskončnim gnusom zaradi laži in prevar. Le tisti je lahko religiozen, ki si tako kot Buda nekoč pod figovim drevesom upa reči, ko se je ta ideja praktičnosti pojavila pred njim, in je videl vso njeno neumnost, a vendar ni mogel najti izhoda. Ko je prišla nanj skušnjava, da se odpove iskanju resnice, in gre nazaj v svet, živi staro življenje laži, imenuje reči z napačnimi imenom, sebi in vsem ostalim nenehno pripoveduje laži, je on, velikan, to porazil in rekel: “Smrt je boljša kot to vegetativno ignorantsko življenje; boljše je umreti na bojišču, kot živeti življenje poraženca.” To je osnova religije. Ko človek zavzame takšno stališče, je na poti da odkrije resnico, je na poti do Boga. Ta odločnost mora biti prvi impulz na poti k religioznosti. Sam zase si bom utrl pot. Spoznal bom resnico ali v tem prizadevanju umrl. Kajti na tej strani ni ničesar, vse je pošlo, izgineva vsak dan. Lepa, upajoča, mlada oseba danes, je veteran jutri. Upanja in užitki bodo umrli kot cvetovi z jutrišnjim mrazom. To je na eni strani; na drugi strani so veliki čari zmage, zmagoslavje nad vsemi boleznimi življenja, zmagoslavje nad življenjem samim, zmaga vesolja. Na tej strani človek lahko stoji. Torej tisti, ki se upajo bojevati za zmago, za resnico, za religijo, so na pravi poti; in to poučujejo Vede [ter ostali sveti spisi, op. pr.]. Ne obupujte; pot je zelo težka, kot da bi hodili po robu britve; vendar ne obupujte, dvignite se, prebudite se, in najdite ideal, najdite cilj.

 
 
——————–

Tole bi lahko bil tudi moj manifest; všeč mi je ta racionalizacija ‘duhovne poti’/religije, in ta vpogled v običajen/posvetni način življenja.
 

Opombe:
[1] maja (sanskrt: maya), ne zgolj kot “iluzija”, kakor se ponavadi uporablja/prevaja/razume, ampak kot “preprosta trditev o dejstvih – kaj smo in kaj vidimo okoli sebe” (iz predavanja ‘maja in iluzija’].
Mogoče se bomo morali v slovenščini še malo navaditi na to besedo; ker če že imamo: maša, roman, rok, meta, ajda,.. je lahko tudi maja.
[2] religija v pravem pomenu besede, preko vsakršnih institucij

zadnji popravek: 25.01.2013

 

Stanje človeštva: Dotakljivi

Na nek način Amerika umira – od znotraj. Kajti pozabili so navodila, kako živeti na Zemlji.. Če nisi duhovno povezan z Zemljo in ne razumeš duhovne realnosti kako živeti na Zemlji, je zelo verjetno, da ne boš preživel.
Ameriški Indijanec

Ne glede na to, kako poizkušamo postati neodvisni od zunanjih dejavnikov narave, kako velike in mogočne zgradbe si gradimo, kako se zapiramo v svoj umetni svet, v katerem veljajo čisto neka posebna pravila (le poglejte, kaj se učimo v šoli), nas narava od časa do časa opomni, da smo še vedno del tega sveta, da smo kljub vsemu še vedno močno odvisni od narave, da je izolacija in varnost čista iluzija. Si lahko predstavljate način življenja, če bi za en mesec zmanjkalo elektrike?..

A tokrat je zadelo tudi nas. No, v bistvu se naravne katastrofe dogajajo vsako leto, s tem da imamo tu še relativno srečo v primerjavi z ostalimi deli sveta. Ampak kljub vsemu je večji del človeštva še vedno gluh za taka opozorila, še naprej nadaljuje življenje po starih tirnicah, še naprej živi v svojem navideznem svetu, v svoji matrici – kot da se nič ni zgodilo, kot da se nič ne more zgoditi.

Ampak naravne katastrofe so zgolj močnejše opozorilo, narava se le bolj na glas zadere: “Človek, ZBUDI SE!” Mar niso dovolj zastrupljene reke, zastrupljeno ozračje, pomori čebel, izsušena zemlja, izsekavanje gozdov, mučenje živali, močenje sočloveka in lastno trpljenje, lastna agonija? Kot da to ne bi bilo dovolj…

Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da denarja ne morete jesti.
Cree Indijanec

Namesto, da bi se človek prilagodil življenju na tem planetu, si poizkuša podrediti zakone planeta. Za vsako ceno skuša uveljaviti svoj način, svoje zakone. Vsi ostali prebivalci tega planeta so se sposobni prilagoditi in zato živijo v harmoniji s planetom, le človek (pod vplivom ega) je zašel izven poti – kot da ne bi bil del narave, kot da ne bi bil del tega Vesolja, kot da bi bil neka ločena mehanična enota, vržena v ta svet.

Pa je temu res tako? Je bilo človeštvo vedno v takem stanju odtujenosti? Ali lahko najdemo izhod iz te zaslepljenosti in arogance? Z “najdemo” mislim na vsakega posameznika posebej, kajti več kot očitno je, da ljudje na oblasti oz. pozicijah navidezne moči tega namesto nas ne bodo naredili – nikoli niso in tudi nikoli ne bodo. Bomo sprejeli odgovornost za svoje življenje ali zgolj tarnali in čakali na druge? Se bomo tudi mi zaletavali z glavo v zid zgolj zaradi tega, ker več ali manj vsi okoli nas to počno? Kje je torej tista človeška logika, tista zdrava pamet – kam je odšla?

kamnik tornado 3delavnica
Vir in razlaga: 3delavnica

Je človek res ločen od ostalega vesolja?

To zmotno neraziskano prepričanje postane absurdno, ko primerjamo življenje človeka z ostalimi prebivalci planeta.

Rastline in predvsem drevesa so zelo očitno močno povezane z Zemljo, njihove korenine segajo globoko vanjo, od katere dobijo večino hranljivih snovi. Novo življenje zraste iz Zemlje (in zemlje), je že od vsega začetka povezano z njo. Niti za delček ne pomisli, da bi bil ločen od česarkoli. Ravno tako se rastlinsko življenje prilagodi vremenskemu dogajanju v okolju (temperaturi, vlagi, oblačnosti, strukturi zraka..); znani so podnebni pasovi, ki se še delijo na posamezne dele. Že v naši mali državi najdemo ob morju, v notranjosti in v gorskem svetu precej različne rastline.

Podobno je z živalim. Živali in rastline zelo veliko sodelujejo skupaj (čebele), manjše živali pomagajo pri obdelovanju zemlje (krti). Živali svojo barvo in konstrukcijo prilagodijo rastlinam in podnebju, zato nekatere živalske vrste najdemo le v določenih predelih. Celo pri istih živalskih vrstah je razlika; medved v naših gozdovih in medved na severnem polu se precej razlikujeta. Živali ne pridejo iz zemlje, vendar so kljub temu močno povezane z okoljem v katerem živijo, kajti razvile so se skupaj z njim in v drugačnem okolju ne bi bile sposobne preživeti. Kako bi se znašel lev v naših gozdovih?

Primitivna ljudstva” so ravno tako živela v sožitju z okoljem, ga močno spoštovala, se čutila del njega. Iz okolja so dobili vse za preživetje. Reke in potoki so jim dajali vodo, drevesa in gozdovi zatočišče, živali hrano. Večina teh “primitivcev” je imelo za simbol svojega ljudstva žival, katera jim je dajala hrano, katero so največkrat ubili. Močno spoštovanje je bilo prisotno med njimi. In ravno tako kot živali, niso prišli iz zemlje, a so se kljub vsemu počutili povezani z Zemljo.

Kaj pa moderni človek? Ta si je zgradil tako mogočno tehnologijo, da mu narava ne more do živega. Nevihta, ploha, dež, sneg, Sonce,.. pred vsem tem smo varni v svojih hiškah. Naša dnevna opravila potekajo (v večini služb) neodvisno od vremenskih pojavov. Za preživetje rabimo zgolj denar in dostop do trgovine. Kakšna narava, kakšna Zemlja, vse za preživetje zraste na trgovinskih policah.

“Ne rodim se iz zemlje, nimam stika z naravo, zato sem zgubil občutek za svojo okolico – iz nekje sem vržen v to življenje, v to vesolje..” Le moderni človek je sposoben takega absurdnega razmišljanja. Pa vendar, mar niso rastline del vesolja, mar niso živali del vesolja, mar ni, navsezadnje, moja mati del vesolja, mar ni moja mati del Vesolja?

Kako sem lahko potem ločen od česarkoli? Kako sem lahko potem ločen od Vesolja? Kako sem lahko potem ločen od Življenja samega?

Zabloda znanosti, zabloda omejenega razuma

Vedeti, da ne veš, je najboljše; Pretvarjati se, da veš, kadar ne veš, je bolezen.
Lao Tzu

Neverjetno je, koliko imamo literature na razpolago, koliko je vedno nove in nove literature na razno raznih področij. Koliko branja, energije, živcev, tuhtanja,… more nekdo predelati, da pride na nek nivo znanja.

A po drugi strani je to znanje zelo zelo majavo, ogromno je še neraziskanega. Koliko je še megle, koliko nejasnosti, koliko nekih hipotez, koliko stvari, ki jih je še potrebno raziskati.. Pa vendar se nekateri obnašajo, kot da že vse vedo, kot da so z neko teorijo “Boga za jajca prijeli.” Mogoče se vodilni raziskovalci celo zavedajo kako malo se spoznajo na stvari, a hkrati jim manjka širina in globlje dojemanje življenja, zato ne morejo predvideti vseh posledic. Največji problem je pa še vedno v tistih, ki te izdelke širijo, ker se obnašajo izjemno arogantno, kot da to 100% deluje in ni nobenih stranskih učinkov.

Zelo malo vemo o ekosistemu, o medicini, o možganih, o delovanju človeka, o fiziki, o delovanju živali, rastlin, telesa, narave, vremena…. A vendar je nič koliko literature, teorij in izdelkov, ki so uporabljene kot DEJSTVO, hkrati pa kar nočemo videti stranskih posledic. Novejši izdelki, se pa dajejo na tržišče brez tehtnih dolgoročnih raziskav, piše pa tako, kot da bi bilo vse kristalno jasno (se zavedam, da je ekonomija kralj).

Z delnimi spoznanji lahko naredimo veliko. Medicina pozdravi in zakrpa ogromno nedelujočih delov telesa, vreme lahko dokaj dobro predvidimo, vemo kako približno deluje ekosistem, vemo kaj se približno dogaja v človeškem umu…. Pa vendar bi lahko rekel, da zaradi arogance naredimo več škode kot koristi. Medicina preko farmacevtskih izdelkov uničuje zdravje, z nepoznavanjem ekosistema so v zadnjem času popularne čebele pred izumrtjem, igranje z vremenom in z elektro-magnetnimi polji lahko sproži marsikatero katastrofo, moderne tehnološke meditacije in nove zahodne psihološke metode (NLP) so izjemno ozko usmerjene. Ali pa radioaktivnost atomske bombe (na začetku je bilo to varno), uporaba mikrovalovke, varčnih žarnic, umetnih materialov v gradbeništvu,… še posebaj je pa strašljiva genska in nano tehnologija.

Vse deluje nekako po tem principu; danes nekaj čira čara in nekoč se mi slučajno nekaj posreči, ima kratkoročne rezultate (za dolgoročne nimam časa) in dam v množično uporabo. S tem, da po vsej verjetnosti niti nimam širine in spoštovanja do zakonitosti življenja in zato niti približno ne morem zajeti vseh posledic. Konec koncev pa koga sploh brigajo posledice, saj deluje, jaz bom na ta način obogatel in to je vse kar je pomembno.

Ne pravim, da je znanost napačna ali da nehajmo raziskovati, sploh ne. Potrebno pa je prenehati z aroganco in se delati kot da že vse vemo (način na katerega učijo v izobraževalnem sistemu), kot da vemo kaj delamo – kajti dejstvo je, POJMA NIMAMO O SVETU V KATEREM ŽIVIMO. Prej ko se bomo tega zavedali in to resnično dojeli, prej bomo lahko tudi ta del raziskali in s tem stopili korak naprej – tudi v znanosti, v dobro VSEH živih bitij.
 

Zakaj pišem te družbene refleksije? Predvsem zato, da vidimo kako noro in zgrešeno je vse skupaj, ter da se vprašamo vprašanja kot so “ali tudi jaz v vsakdanjem življenju ravnam kot naša znanost?” in po možnosti najdem nekaj takšni primerov (videnju nato sledi sprejemanje). Kajti družba je vedno povečana refleksija posameznika, vsaj večine posameznikov.

Cenimo preživetje, zanemarjamo Življenje

Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.
Oscar Wilde

Ste opazili, kako močno v naši družbi cenimo življenje (v tem tekstu preživetje) in kako močno se bojimo smrti, tako močno, da naredimo vse, da človek preživi.

V bolnicah oživljajo mrliče, ne glede na to, kakšen je smisel tega. Pri življenju jih imajo tako dolgo kot le morejo, da ja ne bi umrli, kajti smrt je nekaj groznega. Kakšen kraval zganjamo, ko kakšen človek umre na cesti (no, na to smo se navadili), pod vlakom, v diskoteki. Ob tem pa pozabljamo, da v Afriki vsak dan umirajo zaradi lakote, lakote, katero je posredno prizadejal zahodni svet.

Zločin je, če kakšnega človeka ubiješ. Takoj greš v zapor in sledi dokaj stroga kazen. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, zgolj opažanje. Ampak ste opazili, kako malo cenimo Življenje? Sedaj me boste pa vprašali, kaj pa je to? “Mar nisi o tem že zgoraj govoril?” Ne, nisem. Zgoraj sem govoril o preživetju, zgoraj sem govoril o tem, da človek ne umre.

Življenje je pa nekaj popolnoma drugega, Življenje je… Živeti s polno žlico, Živeti z veliko energije, brez stresa, v veselju, ljubezni, notranjem miru.. Življenje ni agonija, ni preživljanje iz dneva v dan, ni životarjenje. Tragično je to, da malo ljudi podvomi v to, kot da smo se nekako navadili na to. Navajeni smo potrpeti, navajeni smo tako živeti, vsi okoli nas tako živijo. Osem ur delam za denar v službi, katero sovražim, preostanek dneva preživim pred televizijo ali v jambrajoči družbi, živim z družino, ki mi para živce, občasno pa se sprostim; večinoma s pomočjo umetnih substanc – in temu rečem življenje in sem se navadil na to.

Kdo je odgovoren za tako stanje? Velik delež odgovornosti nosi vsak posameznik, vendar če se posameznik ne zaveda kako naj si pomaga, potem ne more biti odgovoren za svoje preživljanje na avtopilotu. Največ je torej odgovorna družba in institucije na oblasti; izobraževalni sistem, religije in korporativni mediji – znana “sveta trojica.”

Zločin je, če nekomu prekineš preživljanje, v redu. Ampak mar ni še hujši zločin, če nekomu vzameš voljo do Življenja? Če otroka, polnega energije in entuziazma potlačiš v neke okvirje. Mar ni zločin, da v šoli in religijskih institucijah mladostnikom ubijejo težnjo po spraševanju, raziskovanju, razmišljanju z lastno glavo,.. navsezadnje jim pa še vlijejo občutek krivde? Mar ni zločin! predvajanje nasilnih filmov, nizko inteligentnih nanizank in “razvedrilnih oddaj,” ki ljudi vzgajajo v nizkotnem in negativnem duhu? Mar niso zločin novice in televizijska poročila, ki enako (po načini in bistvu) poročajo že od vsega nastanka in v človeku povzročajo le obup? Mar ne izvajajo zločina korporacije, ki preko nenehno vsiljujejo reklame, s katerimi povzročijo prekomerno porabo izdelkov, medtem ko s tem povzročamo obubožanje tretjega sveta, naravnih virov in navsezadnje našega planeta? Mar ne izvajajo zločina farmacevtska in živilska podjetja, ki nam prodajajo strupe v zdravilih in hrani? Mar ne izvajajo zločina birokratske institucije, ki so same sebi in korporacijam namen?

Mar ne izvajajo največjega zločina nad človeštvom institucije in organizacije na oblasti, ki ne dopustijo, da bi prišli izboljšani javni in denarni sistemi, inovativni izdelki, izboljšani izobraževalni sistemi,.. v širšo javnost? Mar ni to največji zločin nas Življenjem? Kajti imamo vire, imamo znanje, imamo načine, imamo sisteme, ki odlično delujejo. Ob pomoči vlade in/ali medijev bi pa še pohitrilo vso zadevo. Vendar so/smo slepi za vse to, slepi za nove načine – malokdo kaj naredi.. Niti nobene – v zadnjem času tako popularne – PETICIJE nisem videl na tem področju.
 

Preživetje… Kdaj bomo pa začeli gledati na KVALITETO ŽIVLJENJA?

Vzgajanje Sužnjev ~ Nared pa tih bod!

Dej nared tko k ti rečem pa ne sprašuj!” Ala, “nehej že enkrat razmišljat s svojo glavo, kdaj boš dojel da nimaš pojma?” Komu zveni znano?

Enako je ko otrok starša vpraša, “zakaj je pa to tko?” “Zato, ker sem jest tko reku!” Čist isto. Neki ukazujemo, brez neke podlage, al smo pa tolk preponosni sami nase, da bi povedali, razložili. A je tolk težko?

Sej vas razumem. To, da nekdo vpraša ali pa naredi na malo drugačen način, interpretirate kot nezaupanje ali ne spoštovanje, zato je taka reakcija pričakovana. Čutite se ogrožene, zato odreagirate. Samo to je zgolj vaša nezrela interpretacija, ki je niste nikoli raziskali, vaš skupek nekih pogojenih misli, nič več in nič manj od tega.

V resnici je ta oseba hotela le dodatno obrazložitev, ker vsak malo po svoje vidi stvari (kljub trudu, da temu ne bi bilo tako), in verjetno nima iste predstave kot vi. Čemu je tak problem razložit ali objasnit? Čas, ki ga boste “izgubili” na ta način se bo v prihodnje krepko obrestoval. Nasprotno, če tega ne boste storili, tak človek ne bo vedel namena svojega početja, čemur bo sledil padec učinkovitosti in povečanje možnosti za napako.

Če si za človeka ne vzamete časa in ga ne naučite lovit ribe, mu jih boste morali vedno znova nosit, 10, 15, 30 let. Zgleda strašna izguba časa in energije, sploh če je potrebno večkrat razložit. Koliko bi namreč vi sami ujeli v tem času. Vendar na dolgi rok ni računice.

Kako odgovorit takim ljudem? Mirno, potrpežljivo. Ker to je zgolj en skupek misli, ki govori iz teh ljudi. Ni kaj za zamerit, prosiš da razloži. Malo bo pojambral, verjetno ne bo glih pedagoško, vendar bo razložil. Najslabše pa je, da podležete, da ne sprašujete, s tem naredite največ škode ravno sebi.

Nismo še tam

Nič ne rečem, ni lepšega če se dva brez besed zastopita, nekaj najlepšega. Vendar je lahko pot do tja dolga, potrebno je gradit na tem, ne pride samo od sebe, ponavadi ne.

Dokler še nismo tam, dajmo situacijo ali postopek malo bolje razložit. “Dej pejt tja, KER …..“, “to je zato in zato.” Ne pa samo “pejd tja“, “tko nared pa pika“. Četudi te nekdo uboga na besedo, ob tem pa ne ve za kaj se gre – verjamte, tak človek ne bo znal nič sam od sebe naredit, nič novega pogruntat, človeški ROBOT po domače. Za vse mu boste morali povedat in konec koncev, tudi vi niste zmotljivi. Ampak je dober občutek, ko te nekdo uboga, občutek moči, veličine – kaj ne da? Na kratki rok celo zgleda, da se izplača.

Ustvarjanje Sužnjev

To je idealni način za ustvarjanje SUŽNJEV, ljudi, ki brez besed ubogajo kar nadrejeni reče. Kdo si ne želi takih uslužbencev? Tako vzgojen otrok ne bo znal po svoje razmišljat, velik strah bo imel pred avtoriteto, in kakršno koli neumnost mu bo nadrejeni rekel, jo bo storil, čeprav se ne bo ravno strinjal s tem in mislil da je napačna. Naredil bo zaradi tega, ker je avtoriteta tko rekla.

Je kaj čudnega, da je danes tako lahko MANIPULIRAT ljudi? Neka skupinca se nekaj odloči, potem večina to izglasuje – v resnic niti nimajo pojma o čem glasujejo – in potem se raznese na urade, iz teh uradov na šefe, iz šefov na uslužbence. In neverjetno, nihče v celi verigi nič ne podvomi. Ker je prišlo iz vrha, je že moglo bit v redu.

Bomo to res še naprej SLEPO podpirali in celo strukturo držali skupaj?

Človek! Kam se ti MUDI?!

Ozrite se okoli sebe, vse je podivjano, vsem se mudi. Sprašujem vas, kam se vam mudi?

Se vam mudi v obljubljeno deželo v prihodnosti, se vam mudi, da boste dosegli denar, slavo in uspeh pred drugimi? Da, za te stvari je potrebno hiteti, hiteti je potrebno, da vas drugi ne prehitijo. Hitite čedalje hitreje, ker tudi drugi hitijo, so že za vami!

Mislite, da se bo to hitenje kdaj ustavilo, mislite, da lahko večno stopnjujete hitenje?

Delate v službah po 8 ur in več, bojujete se za napredovanje, mečete polena pod noge sodelavcem, prodajate se za višjo plačo, za ugled, za status. Po vsej verjetnosti v službi, ki jo sovražite. Čemu je vse to potrebno?

Podjetje bo uspešnejše, imeli boste več denarja, za kratek čas boste zadovoljili svoje nore potrebe in to je tudi vse. Mislite, da boste zaradi več denarja srečnejši, da vam bo to zapolnilo praznino, kupilo ljubezen? Marsikaj ste pripravljeni naredit za denar, pa sploh niste pogledali v ozadje te pogojenosti.

Ali pa iščete alternativne hitre zaslužke, delate poslovne načrte, vse z namenom, da boste zaslužili več. Da preizkusite svoje sposobnosti, ob tem pa ne pomislite na učinke, ki jih ima taka odločitev na okolje, soljudi in na vas same. V delu uživate le toliko, da se izognete problemom, da imate nekam za pobegnit. Lažete sami sebi, da imate delo radi, ob tem pa pozabite, da hodite na motivacijske seminarje, kjer skrbno pazijo, da vam zanimanje ne pade in ga umetno vzdržujejo. Ljubite cilj, ki ga vam obljubljajo, delo pa v resnici sovražite.

Vprašanje za milijon evrov: Kaj potem?

Vprašanje za milijon evrov, aj boste potem naredili s tem denarjem? Kaj bo potem, ko boste imeli veliko denarja, kaj boste potem počeli? Še vedno boste spali, sedeli, stali in delali, še vedno boste srali tako kot do sedaj. Kupili si boste boljši avto, da se postavite pred sosedom, kupili si boste lepše stole, lepše krožnike, novo kuhinjo, novo obleko, novo televizijo, da vas dobo še lažje hipnotizirali,.. Mar je to kar imate res potrebno zamenjave? Je res toliko staro in toliko zanič, da rabite novo? Imate več denarja, lepše stvari, a v resnici se ni nič bistvenega spremenilo.

Se mislite predčasno upokojit kot se zadnje čase lepo sliši? Kaj potem, kaj boste počeli potem? Mar mislite, da boste zdržal celo življenje, da ne bi počeli nič? Še vedno boste nekaj delali, garantiram vam.

Denar ni edina stvar, tu ste še slava in ugleda? Kaj bo potem, ko boste slavni, kaj boste pridobili s tem? Imeli boste velik krog prijateljev, le namišljenih, sami priliznjenci bodo okoli vas. Vsak vas bo na ulici pogledal, vabili vas bodo v “zabavne” oddaje in vas spraševali neumnosti. Kupovat si boste morali draga in fina oblačila, vedno bodo mediji na preži kaj počnete, kako ste oblečeni, kam hodite… Po nekaj letih boste šli nazaj od kjer ste prišli, v pozabo, velika večina – če se pred tem ne boste zadrogirali.

Kaj vam bo v resnici prinesel ugled? Več (straho)spoštovanja, vabili vas bodo na visoka srečanja, pomembni boste. Podobno kot pri slavi. Vendar svet se lahko premisli, in kar na enkrat nimate več ugleda. Trudili si boste umetno vzdrževat ta ugled (tako kot slavo), kar pa ni prijetno, ker je umetno, zlagano, ni iskreno.

Če se poglobite v to, kaj v resnici iščete, po čem v resnici hrepenite utegnete odkriti nekaj pretresljivega. Ker smo videli, da denar, slava in ugled ne prinesejo nič obetavnega. Celo toliko nas ti cilji zaslepijo, da smo slepi za posledice zemlji, tretjemu svetu in samemu sebi (kam divjajo podjetja)? Če bi se v resnici zavedali kaj s tem počnemo, bi močno premislili.

Ujeti v mlinčku

Delate v službah, ki jih ne marate, da boste več zaslužili (ali da boste preživeli). Nato pa ves ta denar zapravite po večini za nepomembne stvari. In te stvari po nekem času spet postanejo stare in jih rabite zamenjat, za to pa rabite še več denarja. Ujeli ste se v mlinček, v mlinček svojega pohlepa, svojih poželenj.

Boste sami iztopili iz tega kroga, ali boste čakali, da bo krog razneslo? Krog se vrti čedalje hitreje, čedalje močneje je vse skupaj, in naposled se bo raztreščil. Ponavadi je tu kakšna huda bolezen, ali pa kakšna druga tragedija. Življenje vas prisili, da se ustavite, telo vas prisili, da mu daste počitek.

Če boste prisluhnili, boste raziskali kaj se skriva za vsemi temi poželenji, morda boste začeli po drugi poti. Če boste ostali slepi za vse skupaj, boste jemali zdravila in poživila, naposled mogoče celo ozdraveli in začeli nov krog. Ampak tudi ta se bo raztreščil, vendar bo uničenje toliko hujše, ker se je novi krog vrtel še hitreje.

To ni ustrahovanje, to so splošna dejstva, to so dejstva, ki jih nočete videti. Poglejte okoli sebe, snamite si masko izpred oči in spreglejte.

Delajte to, kar vas v resnici veseli ALI pot je cilj

Mar ne bi bilo bolj smiselno, da že od začetka delate stvari, ki vas dejansko veselijo, da boste z veseljem hodili v službo, da vas bo služba navdihovala, ob tem pa ne boste delali škode okolju, ljudem in vam samim. Kar pomeni, da si boste še vedno vzeli čas zase, da ne bo bistvena le bilance podjetja, pač pa tudi dolgoročno zadovoljstvo uslužbencev in strank.

Tedaj niti ne bo pomembno koliko zaslužite, ali je 40 evrov več ali manj, ne bo potrebe po iskanju ugleda in slave, ker boste s službo že vse dobili. Ko ste res zaljubljeni, ko se res uživite v pogovor, ko se znate odklopit od sveta tedaj vas ne zanima denar, slava in ugled. POT POSTANE CILJ.

Menjava službe niti ni potreba, dosti je da stvari počnete na drug način. V delovnem okolju si nehajte metati polena pod noge in držite skupaj. Ne bojujete se med seboj za usrane DROBTINICE. Človečnost z eno besedo, to pozabljamo, da smo LJUDJE in ne ROBOTI.

Kdaj boste imeli zadosti, da boste razmislili o svojih načinih, kdaj boste raziskali svoje pogojenosti, ki jim sedaj slepo verjamete?..

Kam Divjajo Podjetja?

Denar je človeška sreča v abstraktnem; tisti, ki ni več sposoben uživati človeške sreče v konkretnem, se popolnoma posveti denarju.
Arthur Schopenhauer

Če pogledate okoli sebe, boste videli da vsi nekam bežijo, vsi nekam hitijo. Poglejte podjetja, divjajo v prihodnost. Ne vedo več kaj je njihov namen, čemu so tam, razen tega, da se bo povečal njihov dobiček, da bodo več prodali in več proizvedli.

Polni vozički

Če gre kupec iz trgovine s polnim vozičkom, potem ste opravili svoje delo izvrstno, je tako? Vi ste mu prodali izdelke, za katere menite, da jih ta človek nujno potrebuje, da brez njih ne bo srečen, brez katerih ne more živet. S tem ko ste mu prodali izdelke je volk sit in koza cela. Vi ste povečali prodajo, s tem dobiček, in kupec je zadovoljen.?

Ne! S tem ko je kupec šel s polnim vozičkom iz trgovine niste naredili popolnoma nič. Zaradi tega se njegovo življenje ne bo bistveno spremenilo, po možnosti se bo kvečjemu polenil. Poglejte sebe. Ste res srečni, ko kupite vso to kramo? Za nekaj časa mogoče, potem pa spet rabite več, boljše, močneje. Se vam zdi, da lahko ta “več, boljše, močneje” kdaj zadovoljimo.

S tem, ko je kupec šel iz trgovine s polnim vozičkom nekoristnih izdelkov, ste izrabili naravne in človeške vire. Koliko materiala je bilo potrebnega, da se je ta izdelek proizvedel? Koliko človeškega truda, koliko idej je bilo potrebnih za to? Koliko izvrstnega MARKETINGA, da ste lahko nekomu vsilili te izdelke? (Kdo misli v tvoji glavi.)

Ja res je. VSILILI ste mu jih! Zakaj pa potem vsak jutri dobim vsaj 3 reklamne letake? Pa ne se norca delat iz samih sebe, ne se slepit no, lepo prosim. Delate za dobro ljudstva, za dobro ljudi? Mar ste res tako zaslepljeni, tako ozko usmerjeni? Delate za svojo lastno rit, za svoj lastni dobiček, za potešitev svojih lastnih znorelih misli. Ob tem pa trpi narava, trpi človek in trpite vi sami.

Ekonomski sistem vas sili v to, da odplačate vse te investicije na katere so se še obresti nabrale. To morate vse odplačat, in za to rabite precejšnjo rast. Nagrajujemo najboljše menedžerje, k so povečal dobiček firme – pohvale vredno, res je.

Pokazali ste da ste sposobni, da lahko naredite dober kolektiv, da znate stvari speljat do konca, da ste iznajdljivi, ogromno truda in genialnosti je potrebnih za to. Vendar, v katero smer gre vse to. V kakšne namene uporabljamo svojo genialnost? Le da bo več prodanega, s tem ko imamo zvrhano glavo vsega, vsi problemi človeštva pa začuda še vedno ostajajo, ali se celo še večajo.

Tretji svet

Nekje se pozna razlika, podjetja v lov za dobičkom se poslužujejo zelo dvomljivih ukrepov. Dosti je takih, ki najemajo poceni delovno silo, med tem ko se nezaposlenost doma veča, zaposlenim namenjajo nizke plače, hočejo ukinit plačano malico, plačan prevoz. Zaposlenim čim manj, da bo čim več denarja.

Poleg tega izkoriščajo tretji svet. Recimo ameriška empirična osvajanja, uradno se temu reče “Demokratizacija države“, in izkoriščanje delovne sile v teh deželah. Predvsem je tu hrana. Ali pa seljenje proizvodnje, dostikrat zastarele na ta območja. Doma se delamo demokratične, v tretjem svetu pa izkoriščajo vse povprek. Ni jim mar za zaposlene, ni jim mar za okolje. Celo bogove se delajo, ker so jim omogočili delavna mesta in zaslužek. Oni delajo dobesedno za preživetje, lastniki pa živijo na veliki nogi.

Ni presenetljivo, da lahko slišimo novice kot so “OI kljub slabemu zraku v Pekingu” ali “Zrak zastrupil športnike“. Če ni kaj bolj šokantnega kot to jest ne vem. Korporacije svojo zastarelo proizvodnjo selijo v tretje dežele, ker tam ZAKON dopušča tako proizvodnjo. Ali ti ljudje nimajo nobene vesti, nobene etike, vidijo zgolj denar?

“Tretji svet je velika priložnost za investicije, in velike dobičke, obračajte denar v naši firmi, mi znamo te posle.”…. Vse za dobiček, za več, hitreje, močneje.. vse za srečo, pa čeprav le kratkotrajno. Vse za cilj, čeprav poteptamo vse pred seboj.

Smo res toliko zaslepljeni, toliko poneumljeni, tako ignorantski, da ne vidimo teh povezav? Da ne znamo povezat vseh teh dogodkov, vseh teh novic? Povezovanje pik, ste se kdaj učili to? Veste kako “lepa” slika potem nastane. Dvomim, da večina izkorišča zavestno.

Najhuje pri vsem tem pa je, da mi to podpiramo. S tem ko kupujemo, s tem ko ne naredimo nič, s tem ko se delamo, da se to nas ne tiče.

Naše življenje se začne bližati koncu tisti dan, ko utihnemo o pomembnih stvareh.
Martih Luther King ml.

Koliko časa in trpljenja še rabite, da se boste zbudili. Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste videli, da je to slepa pot. Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste začeli iskati alternative? Koliko časa in trpljenja še rabite, da boste šli preko svojih strahov in ležernosti?