Tag Archive for 'intuicija'

Jill Bolte Taylor & 40 priporočil za okrevanje

Jill Bolte Taylor je možganska znanstvenica, ki je leta 1996, pri svojih 37ih letih, doživela kap na levi možganski polovici. Doživela, s pomočjo trdne odločnosti ter ljubeče podpore svoje matere po osmih letih popolnoma okrevala, ter v svet celo prinesla nova spoznanja.

Verjetno ste že videli njen navdihujoč govor, ki ga je imela na TEDu (povezava spodaj). Sicer pa bolj podrobno vse svoje izkušnje med napadom, med okrevanjem in spoznanji s katerimi sedaj živi opiše v svoji knjigi My Stroke of Insight (Moja kap prebliska – prevod naj bi bil dosegljiv maja 2009).

Na koncu knjige najdemo za marsikoga presenetljiv spisek 40 stvari, ki jih je med okrevanjem najbolj potrebovala. Skupni imenovalec pri vseh je izkazovanje razumevanja, spoštovanja, ljubezni,.. ne le z besedami in dejanji, temveč na globlji ravni. Še bolj zanimivo je to, da je pridobila sposobnosti zaznavanja energij preko umetne maske besed. Na primer, že v bolnici, ko je človek že vstopil v sobo, je zaznala energijo, in če energija ni bila pozitivna, temu človeku ni zaupala in jo je njena/njegova prisotnost močno vznemirjala.

In ravno zaradi tega je ta spisek zanimiv, kajti vse preveč smo navezani na masko besed in dejanj ter se ne zavedamo, da je energija zadaj veliko bolj pomembna. Bolni ljudje, pa tudi otroci, dojenčki, so veliko bolj občutljivi pri zaznavanju teh energij in se verjetno intuitivno zavedajo, kaj z negativno/neprijetno energijo povzročajo telesu.. mogoče zaradi tega dojenčki pri določenih ljudeh jokajo. Jill pravi, da njeno okrevanje v bolnici ne bi bilo mogoče, saj je bilo preveč vznemirjanja in preveč negativnih energij. Imela pa je to srečo, da ji je bila njena mama pripravljena brezpogojno pomagati in ji nuditi vse kar je rabila.

Bistvo tega je torej to, da je za okrevanje veliko bolj pomembna ljubezen, spoštovanje, veselje, torej pozitivna energija, kot pa neki mehanični obiski pri zdravniku in jemanje zdravil. Imejmo to v mislih pri stiku z bolnimi ljudmi.. oziroma z živimi bitji nasploh…. (Vse skupaj je še kako del (višje) logike in zdrave pameti in daleč od tega da so to le ene tuti-fruti besede.)
 

40 stvari, ki jih je Jill najbolj potrebovala:

1. Nisem neumna, ranjena sem. Spoštuj me prosim.
2. Pridi bliže, govori počasi in razločno izgovarjaj.
3. Ponavljaj se – predpostavljaj, da ne vem ničesar, in začenjaj od začetka, znova in znova.
4. Bodi enako potrpežljiv, ko me neko stvar učiš dvajsetič, kakor če bi jo učil prvič.
5. Pristopi z odprtim srcem in upočasni svojo energijo. Vzemi si čas.
6. Zavedaj se kaj mi sporočata tvoja telesna govorica in mimika.
7. Vzpostavi očesni kontakt z menoj. Tukaj sem – najdi me. Vzpodbujaj me.
8. Prosim, ne povzdiguj glasu – nisem gluha, ranjena sem.
9. Dotakni se me primerno in poveži se z menoj.
10. Spoštuj zdravilno moč spanca.
11. Varuj mojo energijo. Nič radia, televizorja ali živčnih obiskovalcev! Naj bodo obiski kratki (pet minut).
12. Vzpodbujaj moje možgane, ko imam energijo za učenje novih stvar, vendar vedi, da me lahko že majhna količina popolnoma izčrpa.
13. Ko me učiš, uporabljaj mojim sposobnostim primerne izobraževalne igrače in knjige.
14. Predstavi me svetu kinestetično. Dopusti mi občutiti vse stvari. (Sem kakor dojenček.)
15. Uči me po metodi: Janezek-vidi, Janezek-naredi.
16. Verjemi, da se trudim.. samo ne s tvojo spretnostjo ali po tvojem urniku.
17. Postavljaj mi vprašanja, na katere je možnih več odgovorov. Izogibaj se Da/Ne vprašanjem.
18. Postavljaj vprašanja s specifičnimi odgovori. Dopusti mi nekaj časa, da najdem pravi odgovor.
19. Ne ocenjuj mojih kognitivnih sposobnosti po tem, kako hitro razmišljam.
20. Bodi nežen z menoj, tako kot bi bil nežen z novorojencem.
21. Govori neposredno z menoj, ne govori z drugimi o meni.
22. Vzpodbujaj me. Pričakuj mojo popolno ozdravitev, četudi traja dvajset let!
23. Zaupaj, da le lahko moji možgani nenehno učijo.
24. Vsa dejanja razdeli na manjša opravila.
25. Poglej katere ovire mi prepričujejo uspeh pri nalogi.
26. Razjasni mi, kakšen je naslednji korak, da vem k čemu strmim.
27. Ne pozabi, da moram biti vešča na eni stopnji, preden grem lahko na naslednjo.
28. Praznuj vse moje male uspehe. Navdihujejo me.
29. Prosim ne dopolnjuj mojih stavkov in ne podtikaj besed, katerih se ne spomnim. Moram trenirati svoje možgane.
30. Če ne najdem neke stare datoteke (o dogodku), si naredi opomnik, da narediš novo.
31. Verjetno ti bom dala misliti, da razumem več, kakor dejansko razumem.
32. Osredotoči se na tisto, kar znam narediti, namesto da stokaš nad tistim, česar ne zmorem.
33. Predstavi me mojemu staremu življenju. A ne predpostavljaj, da zaradi tega, ker ne igram več tako kot sem včasih, ne uživam v glasbi ali igranju inštrumenta.
34. Ne pozabi, da sem v odsotnosti nekaterih funkcij pridobila druge zmožnosti.
35. Ohranjaj mi stike z družino, prijatelji in ljubečo podporo. Postavi kolaž, zid iz kart in fotografij, da jih lahko vidim. Označi jih tako, da jih lahko pregledujem.
36. Vpokliči enote! Vzpostavi zdravilno ekipo zame. Pošlji sporočilo vsem, da mi lahko pošiljajo ljubezen. Naj bodo obveščeni o mojem stanju in daj jim specifične naloge, ki mi pomagajo pri ozdravitvi – na primer, predstavljajte si me požirati z lahkoto ali da se brez problemov postavim v sedeč položaj.
37. Ljubi me tako kakršna sem danes. Ne drži starih predstav o meni. Sedaj imam drugačne možgane.
38. Bodi zaščitniški do mene, vendar mi ne bodi v napoto pri napredku.
39. Pokaži mi stare video posnetke, da se spomnim, kako sem včasih hodila, govorila, se obnašala in počela stvari.
40. Vedi, da me zdravila verjetno utrudijo, kakor tudi zastrejo mojo sposobnost spomina na to, kako je biti v lastni koži.

Več o tem:

 

Tematika se nadaljuje z znanstvenimi dokazi in še z nekaterimi primeri..

Steve Jobs: Ostanite lačni, ostanite norčavi

Po novem je govor preveden v slovenščino, podnapisi pa so tudi integrirani v video na youtub-u. (Iz googla, kjer je imel preko 100.000 ogledov, so ga zbrisali zaradi “kršitve avtorskih pravic” oz. nekaj takšnega.) Govor je odličen, tudi zaradi tega, ker gre za v svetu zelo uspešnega človeka, in je lepo videti, da živi oz. je iz svojih, tudi precej grenkih, življenjskih preizkušenj potegnil določene Modrosti. Čeprav ne vem, koliko tega dejansko živi..

O povezovanju točk/dogodkov, o zaupanju intuiciji in srcu, o zaupanju v življenje:

Kajti verjeti, da se bodo točke v življenju povezale, ti bo dalo zaupanje, da slediš svojemu srcu četudi te vodi stran od dobro znane poti, in to bo naredilo vso razliko.

Ne dopusti, da te glas mnenja drugih odtegne od tvojega notranjega glasu, in najpomembnejše, imej pogum, da slediš svojemu srcu in intuiciji. Nekako že vesta, kar si resnično želite postati. Vse ostalo je postranskega pomena.

O življenjskih lekcijah:

Takrat se je zdelo kot zdravilo slabega okusa vendar se mi zdi, da ga je pacient potreboval. Včasih vas bo življenje udarilo v glavo s kosom opeke. Ampak ne izgubite vere.

Imej rad tisto kar delaš ali pa najdi način kako opravljati neko delo, da ti bo v zadovoljstvo. Če še nisi našel, išči naprej, ne zadovolji se z nečim kar ti ne ustreza. Stara modrost potrpeti, tu ne deluje:

Vaše delo bo izpolnjevalo velik del vašega življenja in edini način, da ste resnično zadovoljni je, da počnete tisto, kar je za vas enkratno delo – dobro delo. In edini način, da opravljate dobro delo je, da ljubite tisto, kar počnete. Če ga še niste našli, iščite naprej in se ne ustalite. Kot pri vseh srčnih stvareh boste vedeli in začutili, ko ga najdete.

Vsak bo nekega dne umrl, potrebno se je zavedati tega. Zakaj bi torej metali čas in energijo nekam, kamor nam ne ustreza, zakaj bi živeli življenje nekoga drugega. Pri tem nam koristi vprašanje:

Če bi bil danes moj zadnji dan mojega življenja, ali bi storil karkoli od tega, kar nameravam početi danes?

Kajti skoraj vse – vsa zunanja pričakovanja, ves ponos, ves strah pred osramočenjem ali porazom in neuspehom – vse te reči odpadejo pred obličjem smrti – in pusti le tisto, kar je bilo zares pomembno. Zavedanje, da ‘boš umrl’, je najboljši način, ki ga poznam, da se izogneš pasti, ki te vodi k razmišljanju, da imaš kaj izgubiti. Si že gol. Zato ni nobenega razloga, da ne bi sledil svojemu srcu.

Ko se človek/znanost zapre v dogme, ko misli da je že vse pogruntal in ve vse kar je za vedeti, tedaj je konec z njim. Zato ostani večni začetnik, večni otrok. Ali povedano drugače:

Ostanite lačni. Ostanite norčavi.

 

Celotni govor

(Steve Jobs 12 Junij, 2005 – univerza Stanford)Hvala. Počaščen sem da sem danes tukaj z vami ob slavju ene najboljših univerz na svetu. Po pravici povedano, nikoli nisem diplomiral in to je najbližje, kar sem prišel. Danes bi vam rad povedal tri zgodbe iz mojega življenja. To je to. Nič takega. Samo tri zgodbe. Prva zgodba govori o povezovanju točk.

Zapustil sem Reed Kolidž že po prvih šest mesecih, vendar sem ostal tam kot kapljica nadaljnjih 18 mesecev, preden sem dokončno opustil šolanje. Zakaj sem torej zapustil kolidž? Začelo se je še preden sem se rodil. Moja biološka mati je bila mlada neporočena diplomirana študentka, ki se je odločila, da me bo dala v posvojitev. Prepričana je bila, da naj bi me posvojili diplomirani ljudje, tako je bilo vse pripravljeno da me takoj po rojstvu posvojita odvetnik in njegova žena. V trenutku ko sem privekal na svet pa sta se zadnjo minuto odločila, da želita punčko. Tako so moji starši, ki so bili na čakalni listi, sredi noči dobili klic: “Dobili smo nepričakovanega fantka. Ga želite?” In rekli so: “Seveda.” Moja biološka mati je pozneje ugotovila, da moja mati ni nikoli diplomirala in da moj oče ni nikoli dokončal srednje. Tako ni hotela podpisati še zadnjih dokumentov o posvojitvi. Popustila je šele nekaj mesecev kasneje, ko sta moja starša obljubila, da me bosta poslala na kolidž.

To je bil začetek v mojem življenju. In sedemnajst let pozneje sem šel na kolidž, vendar sem naivno izbral kolidž ki je bil skoraj tako drag kot Stanford, in vsi prihranki mojih delovno-razrednih staršev so bili zapravljeni za mojo šolnino. Po šestih mesecih nisem videl nobene vrednosti v tem. Nisem imel pojma kaj želim početi v življenju in ni mi bilo jasno kako mi bo kolidž pri tem lahko pomagal. In tako sem zapravljal ves denar, ki so ga moji starši privarčevali v njihovem celotnem življenju. Zato sem se odločil izpisati in zaupal, da se bo vse izteklo v redu. Bilo je kar strašljivo takrat, vendar ko gledam nazaj, je bila to ena izmed najboljših odločitev, kar sem jih sprejel. Isto minuto ko sem se izpisal, sem lahko nehal hoditi na predpisana predavanja, ki me niso zanimala in se posvetil drugim, ki so mi bila veliko bolj zanimiva.

Ni bilo vse romantično. Nisem imel svoje sobe, zato sem spal na tleh v prijateljevih sobah. Zbiral sem steklenice coca-cole za 5 cent-no vračilo, da sem si lahko kupil hrano in ob nedeljah prepešačil 10km čez mesto, da sem lahko dobil en dober obrok na teden v Hare Krišna templju. Bilo mi je všeč. Večino tega na kar sem naletel, s sledenjem radovednosti in intuiciji, se je kasneje izkazalo za neprecenljivo. Naj vam postrežem na primeru.

Reed kolidž je v tistem času ponujal verjetno najboljše izobraževanje s področja kaligrafije v celotni državi. V kampu je bil vsak poster, vsaka nalepka na predalu čudovito ročno izdelana. Ker sem se izpisal iz faksa in mi ni bilo potrebno hoditi na redna predavanja, sem se odločil da izberem kaligrafijo, da se naučim kako narediti take stvari. Naučil sem se oblikovati ‘serif’ in ‘Sans -serif’ pisave, vseh vrst variacij prostora med različnimi tipi kombinacij črk, skratka vse kar ustvari čudovito tipografijo. Bilo je čudovito, zgodovinsko in umetniško na način, ki ga znanost ne dojame in zdelo se mi je fascinantno.

Nič od tega ni sicer niti dišalo po ničemer praktično uporabnem v mojem življenju. Vendar deset let kasneje, ko smo oblikovali prvi Macintosh-ov računalnik, se je vso to znanje vrnilo nazaj. In vse smo vgradili v Mac. Bil je prvi računalnik s čudovito tipografijo. Če se ne bi nikoli pridružil tistim predavanjem, Mac ne bi nikoli imel toliko različnih načinov proporcionalno razširjenih črkovnih zapisov in ker so Windowsi samo kopirali Mac-a, je verjetno da jih noben osebni računalnik danes ne bi imel.

Če se ne bi izpisal, se verjetno ne bi nikoli pridružil predavanjem kaligrafije in osebni računalniki mogoče ne bi imeli čudovite tipografije, ki jo imajo.

Seveda je bilo nemogoče povezati točke v prihodnost, ko sem bil še na kolidžu, bilo pa je zelo zelo jasno ozreti se nazaj 10 let pozneje. Še enkrat, ne moreš povezati točk, če gledaš naprej v prihodnost. Povežeš jih lahko šele, ko se ozreš nazaj. Zato moraš zaupati, da se bodo točke nekako povezale v prihodnosti. Moraš zaupati nečemu: svojemu občutku, svoji usodi, svojemu življenju, svoji karmi – čemurkoli. Kajti verjeti, da se bodo točke v življenju povezale, ti bo dalo zaupanje, da slediš svojemu srcu četudi te vodi stran od dobro znane poti, in to bo naredilo vso razliko.

Moja druga zgodba govori o ljubezni in izgubi. Imel sem srečo. Našel sem kar sem rad počel že zgodaj v življenju. Woz in jaz sva ustanovila Apple v garaži mojih staršev, ko sem bil star 20let. Trdo sva delala in v desetih letih je Apple zrasel od samo naju v garaži v 2-bilijona dolarjev vredno podjetje z več kot 4.000 zaposlenimi. Ravno sva prišla ven z novo kreacijo, Macintosh-om, leto preden sem dopolnil 30let in potem sem bil odpuščen. Kako te lahko odpustijo iz podjetja, ki si ga ti ustanovil? No, ko je Apple rasel, sva najela nekoga, za katerega sem misli da je zelo talentiran da bi vodil podjetje z mano in prvo leto so se stvari razvijale dobro. Potem pa so se najine vizije za prihodnost pričele razhajati in posledično je prišlo do razdora. Naš svet direktorjev je potegnil z njim. Tako, da sem bil pri tridesetih zunaj-in zelo javno zunaj! Kar je bil fokus mojega celotnega odraslega življenja je odšlo. In bilo je uničujoče. Resnično nisem imel pojma, kaj naj v naslednjih mesecih počnem. Zdelo se mi je, da sem razočaral celotno generacijo podjetnikov, da sem izstopil iz vlaka, ki je odpeljal mimo mene. Dobil sem se z Davidom Packardom in Bob-om Noycem in se jima skušal opravičiti, da sem na tak način vse zafrknil. To je bil zelo javen polom in pomišljal sem celo na pobeg iz Doline. Ampak nekaj se mi je počasi pričelo svitati. Še vedno sem rad počel stvari, ki sem jih delal. Razvoj dogodkov na Applu se ni spremenil niti malce. Bil sem zavrnjen ampak sem bil še vedno zaljubljen. In tako sem se odločil, da začnem vse od začetka.

Takrat nisem opazil, vendar se je kasneje moja odpustitev iz Appla izkazala za najboljšo stvar kar se mi jih je kdaj zgodila. Teža uspeha je bila nadomeščena z lahkotnostjo tega, da sem bil spet začetnik manj siguren glede vsega. Svoboden sem vstopil v najbolj kreativno obdobje v svojem življenju. V naslednjih petih letih sem ustanovil podjetje z imenom ‘NEXT’, drugo podjetje z imenom ‘PIXAR’ in se zaljubil v prelepo žensko, ki je kasneje postala moja žena. PIXAR je postalo prvo podjetje v svetu, ki je ustvarjalo računalniško animirane filme, tako imenovane ‘TOY STORY’ in je zdaj eno najuspešnejših animacijskih študijev na svetu.

V neverjetnem razpletu dogodkov je podjetje Apple kupilo podjetje NEXT in jaz sem se vrnil k Applu in tehnologijo, ki smo jo razvili pri podjetju NEXT je v osrčju Applovega trenutnega razcveta, in Lorene in jaz uživava v prekrasni družini.

Globoko sem prepričan, da se nič od vsega tega ne bi zgodilo, če me ne bi odpustili iz Appla. Takrat se je zdelo kot zdravilo slabega okusa vendar se mi zdi, da ga je pacient potreboval. Včasih vas bo življenje udarilo v glavo s kosom opeke. Ampak ne izgubite vere. Prepričan sem, da je bila edina reč, ki me je gnala naprej, to, da sem užival pri tem, kar sem počel. Poiščite tisto kar imate radi, kar vam je všeč in to drži tako za delo, ki ga opravljate, kot za vaše najdražje, vaše ljubimce. Vaše delo bo izpolnjevalo velik del vašega življenja in edini način, da ste resnično zadovoljni je, da počnete tisto, kar je za vas enkratno delo – dobro delo. In edini način, da opravljate dobro delo je, da ljubite tisto, kar počnete. Če ga še niste našli, iščite naprej in se ne ustalite. Kot pri vseh srčnih stvareh boste vedeli in začutili, ko ga najdete. In kot vsa pomembna spoznanja, postajajo boljša in boljša s starostjo in zorenjem. Tako da, iščite naprej, ne ustalite se.

Moja tretja zgodba govori o smrti. Pri mojih 17-ih sem prebral nekaj približno takega: “Če živiš vsak dan kot da je tvoj zadnji, boš nekega dne najverjetneje imel prav.” To je naredilo vtis name in od takrat dalje, zadnjih 33 let, se vsako jutro pogledam v ogledalo in vprašam: “Če bi bil danes moj zadnji dan mojega življenja, ali bi storil karkoli od tega, kar nameravam početi danes?” In kadarkoli je moj odgovor ‘ne’ preveč dni zapored, vem, da moram nekaj spremeniti. Spomniti se, da ‘bom kmalu mrtev,’ je najpomembnejše orodje, ki sem ga kdaj koli srečal, ki mi je pomagalo pri velikih življenjskih odločitvah. Kajti skoraj vse – vsa zunanja pričakovanja, ves ponos, ves strah pred osramočenjem ali porazom in neuspehom – vse te reči odpadejo pred obličjem smrti – in pusti le tisto, kar je bilo zares pomembno. Zavedanje, da ‘boš umrl’, je najboljši način, ki ga poznam, da se izogneš pasti, ki te vodi k razmišljanju, da imaš kaj izgubiti. Si že gol. Zato ni nobenega razloga, da ne bi sledil svojemu srcu.

Pred približno letom dni so mi diagnosticirali raka. Imel sem pregled ob 7:30 zjutraj in jasno je pokazalo tumor na trebušni slinavki. Niti vedel nisem kaj točno trebušna slinavka je. Zdravniki so mi povedali, da gre zagotovo za obliko raka, ki ni ozdravljiva in da lahko pričakujem, da ne bom živel dlje kot 3 – 6 mesecev. Moj zdravnik mi je svetoval naj grem domov in uredim svoje stvari, kar v zdravniški kodi pomeni ‘pripravi se na smrt.’ Pomeni poskusiti in povedati svojim otrokom vse kar misliš, mislil si, da imaš naslednjih 10 let, da jim poveš, a imaš le nekaj mesecev. Pomeni, da poskrbi, da bo za družino in najbližje kolikor mogoče lahko. Pomeni posloviti se.

S to diagnozo sem živel ves dan. Kasneje istega večera so opravili še biopsijo, kjer so potisnili endoskop po mojem grlu preko trebuha vse do črevesja, vstavili iglo v mojo trebušno slinavko in dobili nekaj celic iz tumorja. Jaz sem bil omamljen, vendar moja žena, ki je bila poleg, mi je povedala, da ko so gledali celice pod mikroskopom, je doktor pričel jokati, ker se je izkazalo, da je zelo redka oblika raka trebušne slinavke, ki je ozdravljiv z operacijo. Operirali so me in z vso hvaležnostjo, sem zdaj v redu.

To je bilo moje najbližje srečanje s smrtjo in upam, da tudi najbližje, ki ga bom imel naslednjih nekaj desetletij. Glede na preživeto, vam lahko zdaj z malo večjo gotovostjo zatrdim, da ko je smrt bila uporaben in popolnoma intelektualen pristop v principu življenja: “Nihče ne želi umreti.” Niti ljudje, ki želijo v nebesa, ne želijo umreti da bi do tja prišli, pa vendar, smrt je destinacija, ki si jo vsi delimo. Nihče ji še ni ušel. In prav je, da je tako, kajti smrt je najverjetneje edina najboljša iznajdba življenja. Je življenjsko spremenljivi agent, odstrani staro, da utre pot novemu. Ravno ta trenutek zdaj, si novi ti. Ampak nekega dne, ne daleč od tega trenutka, boš postopoma postal star in boš ‘odstranjen.’ Žal mi je, da se sliši tako dramatično, vendar je prav resnično. Tvoj čas je omejen, zato ga ne meči stran tako, da živiš življenje nekoga drugega. Ne bodi ujet v dogme, kar pomeni živeti z rezultati tistega, kar mislijo drugi ljudje. Ne dopusti, da te glas mnenja drugih odtegne od tvojega notranjega glasu, in najpomembnejše, imej pogum, da slediš svojemu srcu in intuiciji. Nekako že vesta, kar si resnično želite postati. Vse ostalo je postranskega pomena.

Ko sem bil mlad se spomnim krasne publikacije, imenovane ‘Vse Zemeljski katalog,’ ki je bil neke vrste Biblija moje generacije. Kreiral jo je Stuart Brand, ne daleč od tu živeči iz Menlo Parka In ustvaril jo je s svojim poetičnim navdihom. To je bilo v poznejših šestdesetih, pred osebnimi računalniki in notesniki torej je bilo vse natipkano, ustvarjeno s škarjami in Polaroid aparati. Kot nekakšen Google v papirni obliki, 35 let preden se je google sploh pojavil. Bilo je idealistično, prepleteno s prijetnimi zapiski in velikimi zaznamki. Stuart in njegova ekipa so objavili nekaj izvodov omenjenega kataloga in ko se je zadeva utekla, so izdali zadnji izvod. Bilo je sredi sedemdesetih in bil sem vaših let. Na zadnji strani zadnjega izvoda je bila slika zgodnjega jutra podeželske ceste, kjer se lahko znajdete ko štopate, tisti, ki ste v srcu avanturisti. Pod sliko je bilo zapisan komentar: “Ostanite lačni. Ostanite norčavi.” To je bilo njihovo sporočilo v slovo, ko so prenehali z objavljanjem kataloga. “Ostani lačen, ostani norčav.” In to sem si vedno želel samemu sebi. In sedaj, ko ste diplomirali da začnete novo, to želim tudi vam. “Ostanite lačni. Ostanite norčavi.(Stay hungry. Stay foolish.)

Najlepša vam hvala.
(Prevod: Sara)

ostanite lačni ostanite norčavi
Vir slike

Naj bo inspiracija tudi vam!