Tag Archive for 'izpolnitev'

Alan Watts ~ Learning the human game

Spoznavam, da ima vsaka specifična poklicna skupina posebno skrb, ko se udeležijo seminarja kot je ta; kakšna je praktična uporaba idej v njihovem specifičnem poklicu. In velikokrat so me zelo konkretno vprašali, da če razlagam igro človeštva in promoviram neke vrste filozofijo ‘življenja kot igre’, kako boste to prenesli na vaše stranke, študente, paciente, itd oz. kakorkoli jih že imenujete. In zagotavljam vam, da je to ena od tem na zemlji, o kateri vas ne bi smelo skrbeti.

Zelo pogosto govorim, različnim skupinam govorim. In v teh skupinah so ponavadi starši in slišijo o določenem pogledu in hočejo vedeti, kako to uporabiti pri njihovih otrocih. Kot da bi bili otroci neke stvari, na katerih uporabljate določene reči. Otroci so zelo prebrisani in v trenutku, ko na njih hočete uporabiti metodo, se zavedajo, da nekaj ni prav. In edini način, da karkoli naredite z otroki je, da ste NARAVNI, da ste VI SAMI. Ampak ni nobenega načina, kako to narediti, kajti v trenutku, ko se zavedate, da ste naravni, niste! Če pa ste oseba z nečem FASCINIRANA, vas nekaj močno pritegne, v čemerkoli, ni važno kaj za vraga to je, otroka to privlači, od vas pridobi navdušenje preko osmoze. In na popolnoma enak način, če ste popolnoma prevzeti z življenjem, lahko opravljate psihoterapijo brez kakršnekoli tehnike. Obstajajo rituali, ki vas privedejo v stik z ljudmi; morate se dogovoriti za sestanek, oni imajo problem in bi se radi pogovorili o tem. In to moramo sprejeti. A preko tega, si pravzaprav želijo spoznati osebo, katera ima IZPOLNJENO lastno življenje, raje kot osebo, ki je poklicana za to, da ureja življenja drugih ljudi. Ni načina kako bi to storili! (3.08)

 

In ravno tako kot otroci, ki ne marajo pretvarjanja in nekih agend, postanem alergičen, ko poslušam raznorazne “intelektualce”, “doktorje znanosti”, ki poizkušajo biti intelektualni (to je objektivni in znanstveni in analitični in naravni), ampak vse kar počno je, da zagovarjajo in branijo stališča svoje pozicije/ideologije; in vse argumentacije prilagodijo svojemu stališču. Naj bodo to levi ali desni, črni ali beli, rdeči ali modri,.. — na bruhanje mi gredo!

In potem se sprašujem, kakšna je vrednost let in let izobrazbe in študija in polnjenja svojih možganov z informacijami/podatki, če nimajo razčiščenih osnovnih življenjskih pojmov, če niso dovolj trdni, da bi zmogli stati na “svojih lastnih nogah”, če nimajo modrosti, kako to ŽIVETI v vsakdanjem življenju. …
 

In tako kot Watts pravi, ljudje nismo neke STVARI, na katerih je možno uporabiti določena orodja (v določeni meri sicer deluje, vendar..). Ljudje smo predvsem BITJA, in en na drugega vplivamo na tisoč in en način, ne le preko hipnoze besed; pomembna so tudi dejanja, pomemben je NAČIN, KAKO se človeško bitje nečesa loti, kakšno energijo prinese s seboj, kaj sporoča zgolj s svojo PRISOTNOSTJO, telesno mimiko in svojo AURO. — Kar je tudi razlog, da zakoni na papirju, če niso ukoreninjeni v družbeni praksi, ne morejo nikoli delovati. Starš, ki otroku nekaj prepove, sam pa to prepovedano počne, otroka naredi le še bolj zmedenega. Enako v “družbi” (karkoli že ta stvaritev pomeni oz. je),…
 

Večno vprašanje: družba ali posameznik

Vprašanje je, do kolikšne mere bo posameznik dopustil, da ga družba izkorišča za svoj lastni umetni/robotski sistem. Koliko bo dopustil, da družba uničuje vse po vrsti; od narave, cvetlic, živali, do ljudi. Bo tudi sam sodeloval pri tem ali bo ubral drugo pot?

Trg delovne sile lepo ponazarja ta problem. Bom jaz delal to, kar hoče družba, četudi mi ne ustreza in vidim kaj družba počne ali bom izkoristil družbeni sistem za to, da bo delal tako kot jaz hočem, da resnično uživam v svojem delu – v stilu “pot je cilj”. Torej da sebi prilagajam sistem, namesto da se jaz prilagajam sistemu. Seveda je potrebna neka meja, a kot vedno je problem pri pretiravanjih – v eno ali drugo skrajnost. Se bom gnal za denarjem in družbenim statusom, četudi me to od znotraj razžira ali pa bom malo manj zaslužil in imel rad svoje delo ter tako v končni fazi še bolj užival življenje.
 

Ob tem je še drugo ključno vprašanje, kdo ali kaj sploh predstavlja družbo? Kaj družba sploh je? Družba je seveda skupek ljudi, ljudi z opranimi možgani po večini. Na vsake toliko časa se v nekomu prebudijo skrite želje in takrat se družba obrne proti njemu in mu te želje zatre. Ko se nekomu drugemu porodi podobna ideja, spet družba, tokrat z zgoraj omenjenim posameznikom, stopi proti temu človeku. Ko imam sam prebliske me drugi zaustavijo, sicer sem pa večinoma jaz med “policaji”. To lepo ponazori zgodbica o petih opicah.

Mladi so vedno in še imajo ideje, kaj bi naredili, kaj bi se dalo drugače izpeljati,… A večinoma jih družba pogolta pod svoje kolesje in pri 30/40ih so sami na strani družbe, na strani policajev, z občasnimi prebliski.

Čemu ne bi imeli policajev, ki bi delali v korist človeka. Tako bi vsakega, ki ga preveč potegne v družbeni/materialni/denarni svet, opozorili na to kaj počne, in da naj v sebi poišče vzroke za tako početje. Da naj malo premisli, če mu to res ustreza, ali dela to zgolj zaradi izmišljenih in podtaknjenih koristi (večna sreča, mir, ljubezen).

Vse kar obstaja je TUKAJ in ZDAJ

Preteklost in Prihodnost kljub splošnemu mnenju ne obstajata. Dokaz je čisto enostaven ~ študentska resnica “jutri se začnem učit.”

Ena od najbolj resničnih izjav, zakaj? Ker jutri ne pride nikoli, jutri ne obstaja. Danes v četrtek je jutri petek, vendar ko pride petek je ta “jutri se začnem učit” sobota. V soboto nedelja. In tako naprej. Vedno oddaljen le EN dan, vedno pred nosom, vendar ga nikoli ne dosežemo. Če pogledate današnje študente (večino), lahko vidite, da jutri RES nikoli ne pride.

Seveda tu niso le študenti, enako je z iskanjem izpolnitve v prihodnosti, vedno je TIK pred nami, pa ne pride nikoli, ali pa pride za izjemno kratek čas. Zato, ker vedno prelagamo izpolnitev na prihodnost, ta pa ne obstaja. Ne glede na to, kako hitro divjamo, prihodnosti ne bomo nikoli ujeli. In dokler bomo srečo postavljali v prihodnost, je ne bomo nikoli sreča-li.

Edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK, ZDAJ!

Zato modreci pravijo, da edino kar obstaja je SEDANJI TRENUTEK. Edino kar obstaja je ta čas ZDAJ. Nihče ni nikoli še doživel prihodnosti. Da, prihodnost pride, jutri pride, vendar vedno pride kot sedanji trenutek, vedno kot sedanjost, vedno kot ZDAJ. Čez eno uro bomo pisali test, to se zdi kot prihodnost. Vendar ko pišete test, ga pišete v sedanjem trenutku. Ko boste čez en teden dobili test nazaj, bo spet SEDANJI TRENUTEK.

Preteklost je prav tako že bila, je že zgodovina. Ja, včeraj smo bili v hribih, vendar ta včeraj je bil takrat spet sedanji trenutek. Edino mesto kjer preteklost in prihodnost obstaja je v UMu, v razumu, v spominu in domišljiji. Sicer pa ne obstajata. Tako enostavno to je.

Prihodnost je tisto, kar mislimo, da se bo zgodilo, nikoli pa ni nujno, da se zgodi na tak način. Zato vedno obstaja kot PROJEKCIJA v naši glavi in zaradi tega je neresnična. Enako je s preteklostjo, od dogodka, ki se je zgodil, smo pobrali neke delčke, neko interpretacijo, ki pa je lahko čisto drugačna. Edino mesto kjer preteklost živi, je v naši glavi.

Glava nam neprestano bega v preteklost in prihodnost, TELO pa je vedno PRISOTNO v sedanjem prenutku. Vedno je v sedanjosti, vedno je v ZDAJ. Zato je toliko vaj, kjer usmerimo pozornost na telo. Pravijo celo, da je “telo vstopna točka v sedanji trenutek.”

Zlitje z dogajanjem

Če počnete eno stvar 100%, če ste meditativni pri tem kar počnete, potem ste v sedanjem trenutku, potem je to kar počnete osvobajajoče, ‘izpolnjujajoče’. Čas mineva, pa se sploh ne zavedate, za vas je kot minuta, v resnici so pa ure. Ker izgubite občutek za čas, saj ste zliti z dogajanjem. Niti ni važno koliko časa traja, saj je za vas osvobajajoče, ne gledate na uro kdaj bo konec.

Ampak če ste v preteklosti ali prihodnosti, potem ste v GLAVI, potem niste prisotni v trenutnem dogajanju, potem vas v resnici sploh ni tukaj. Ni vas na edinem mestu, kjer se odvija življenje, kjer ste lahko srečni. Zato je trenutna situacija neznansko utesnjujoča, hočete pobegnit. Imate občutek, da zgubljate čas.

Če si ob poslušanju prijatelja/profesorja vrtite skrbi in pričakovanja, potem v resnici nič ne slišite. Če ste na zabavi, pa vas skrbi kaj bo jutri v službi, sploh niste na zabavi, glava je v službi, prav tako čustva in občutki, telo je na zabavi. Ustvarite RAZKOL, počutite se utesnjeno.

Tipično za današnji čas je, da nikoli nismo prisotni. Vedno smo drugje, vedno smo v glavi. Vedno nekaj razmišljamo, se spominjamo, načrtujemo, le malo časa smo zares prisotni. Pa še to večinoma ob prisotnosti alkohola in ostalih drug, ali divjanja po cestah.

Sreča le v tem trenutku

Je res tako težko razumet, da je lahko sreča le v TEM TRENUTKU? Kaj pa takrat ko se napijete, ko se vživite v ples? Takrat ste srečni, ampak na zunaj se ni nič spremenilo! Še vedno morate naredit faks, še vedno rabite denar, tisoč in ena skrb. Vendar neverjetno, takrat to nima veze, takrat ste srečni, takrat sploh ne pomislite na to. V resnic takrat sploh o ničemer ne razmišljate, na nek način vas sploh ni.

Seveda na nek način obstaja preteklost in prihodnost. Telo se stara, civilizacije se dvigajo in padajo, razum in izkušnje se kopičijo. Vendar to ni čas razuma, to ni psihološki čas, ta čas ni problematičen. Problematične so projekcije v prihodnost ali pričakovanje in spomini iz preteklosti ali obtoževanja.

Za konec še legendarna Zen-ovska zgodbica.

Japonskega bojevnika so ujeli njegovi sovražniki in ga vrgli v ječo. Tisto noč ni mogel zaspati, ker se je bal, da bo naslednji dan zaslišan, mučen in ubit. Nato so do njega prišle besede njegovega mojstra: “Jutrišnji dan ni resničen. Je iluzija. Edina resničnost je ZDAJ.” S pozornostjo na teh besedah je bojevnik postal miren in zaspal.

Utegne koristit tudi na sestankih, izpitih in podobnih rečeh.