Tag Archive for 'kruha in iger'

Zastrupljenega kruha in bedastih iger – drugič

Ko preceniš pomembne (slavne) ljudi,
ljudstvo postane nemočno.
Lao Tzu

Ta zabavna industrija je v svoji osnovi zelo zgrešena, škodo povzroča tako zvezdnikom kot oboževalcem.

Zvezdniki. Toliko denarja, da ne vedo kaj bi z njim; v zahodnih državah se ne morejo mirno sprehajati med ljudmi; ko slava usahne ali že prej, zapadejo v alkohol, droge, mamila ali pa so močno psihično moteni; zaradi preobremenitve in preveč odrekanja jim odmira telo, nenehno ga morajo vzdrževati z umetnimi sredstvi, predvsem lepoto in težo; paziti morajo, kako zgledajo, kako se kažejo v javnosti, kaj rečejo; ko kaj zajebejo, jih tisti ljudje, ki so jih prej podpirali, zatolčejo v nulo; odvisni so od javnega mnenja, svojo moč si črpajo od tam..

Oboževalci zgornje stvari spregledajo, zvezdnikovo življenje na odru projecirajo na vseh 24ur. Kar vodi v to, da ves denar zapravijo za to, da so lahko v stiku z zvezdniki (v živo, televizija, plakati,..); cele dneve presedijo pred televizijo in jih gledajo, zase pa nič ne naredijo; možganske celice zaradi neuporabe odmirajo, prav tako odmira telo; ne vidijo rešitve za svojo bedo, malo odrešitve jim prinaša edino gledanje svojega zvezdnika…

Ne pozabimo pa, koliko denarja gre za te stvari. Zakaj gre toliko denarja? Ker ljudje to gledajo, na kratki rok jim sicer koristi, na dolgi le podaljšuje agonijo. Tako oboževalcem kot zvezdnikom. Si predstavljate, če bi bil ta denar usmerjen v izobraževanje visoko kvalitetnega učiteljskega kadra, koliko učiteljev bi lahko izobrazili, koliko ljudi na tak način preobrazili, jim pokazali pot k svoji pravi naravi..

A na take čase bo potrebno še malo počakati. Danes je realnost taka, da imamo nekaj športnikov, ki jih vsi obožujejo, imamo nekaj bistrih zabavnih glav, ki so zgled vsakomur, vendar množica se zgolj naslanja nanje in zase nič ne naredi; “kako je on pameten,” “blagor njemu, jaz tega nikoli ne bom dosegel.” Ali pa druga skrajnost, in hočejo biti kot oni, a na koncu v bolečinah spoznajo, da to ni to kar njih veseli.

Vendar razlika med navadnimi ljudmi in mnogimi zvezdniki sploh ni tako velika. Vsi imamo velike in male potrebe, vsi približno enako zgrajeno telo, vsi enako možganskih celic (razlikuje se le od povezav med njimi), po vseh se pretaka enaka kri, vsi dihamo isti zrak, vsi jemo enako hrano, vsi dobimo svetlobo in toploto od Sonca, vsi imamo 10 prstov na rokah, 10 prstov na nogah, enake oči, enaka ušesa, v osnovi enake probleme, enake strahove, enaka poželenja, podvrženi enakim norostim ega… Z drugimi besedami povedano, nič kaj bistvenega niso v življenju dojeli, nič kaj bistvenega se niso naučili. Vse kar znajo je tistih nekaj minut, ostalo je pa mogoče še huje kot pri povprečnem človeku – a množica jih kljub vsemu posnema. Namesto, da bi posnemali ljudi, ki poznajo in živijo skrivnosti življenja, posnamajo zvezdnike.

Zvezdniki so šli vsaj preko nekaterih ovir, marsikdo pa še tega ne. Čemu ne bi vsak posameznik nekaj naredil zase, čemu je tako lahko čakati na druge, se na druge naslanjati? Nam to res prinaša energijo ali le podaljšuje neko hipnotično stanje? Si res želimo tako živeti celo življenje ob zavedanju, da čudežna palčka ne obstaja ali bi raje v polnosti živeli življenje? V končni fazi je izbira v rokah vsakega posameznika – slej ko prej bo vsak to spoznal…

Zastrupljenega kruha in bedastih iger – prvič

Kaj se je zgodilo z vsem kruhom? Kje je tisti dobri in zdravi domači kruh iz kmečkih pečic? Kje so časi, ko so ljudje s spoštovanjem jedli kvalitetno hrano, ko so ljudje sami pridelovali kar rabijo. Danes pa se ženemo za dobičkom in delamo dela, ki so sama sebi namen, osnove za življenje pa propadajo.

Kje so vse tiste kvalitetne zabave, ko se je človek ob tem dejansko sprostil? Kje so tisti vaški plesi, vaške igre, kjer je bilo iskreno veselje in smeh. Čemu danes rabimo toliko alkohola in drog, da uspava vse probleme, glasno muziko, da preglasi vse težave? Čemu toliko presedanja pred televizijo, čemur ironično rečemo sprostitev? Kajti če bi pobližje pogledali, oz. če pogledamo širše, v države kjer so pred nami, potem vidimo, da tu ni nobene prave sprostitve. Kje je tu Zeitgiest v praksi?

Kje so kvaliteten kruh in pristne zabave?
 

Evropsko prvenstvo 2008 v nogometu – prevzame vse naslovnice, najpomembnejša tema meseca. Po naključju, ravno v času izpitov in zaključevanje šolskega leta. Ali se zavedamo, koliko časa, energije in predvsem denarja gre za te stvari? Res je, da gre za nekatere druge stvari še več denarja, predvsem za vojno in vojsko (patrije 258,5 milijona evrov), vendar kaj dosti ne zaostaja zabavna industrija. Recimo Euro 2008, zgolj z vstopnicami bodo zaslužili okoli 70 milijonov evrov! Kaj vse se da kupiti in omogočiti s tem denarjem, si lahko samo predstavljamo. Koliko igrišč in telovadnic za otroke, koliko kvalitetnih usposabljanj za učitelje (čeprav v to rahlo dvomim..), koliko…

Ampak toliko denarja in ves pomp okoli tega je predvsem zato, ker LJUDJE TO GLEDAJO. Zakaj gledajo? Nekaj je tukaj agresivni marketing, prvenstvo na vsakem koraku in ne moreš mimo tega, da ne bi pogledal kakšne tekme – že zaradi tega, da si “in.” Ampak ljudje gledajo predvsem zaradi tega, ker se ob tem sprostijo, se zabavajo – čeprav to pomeni le sedenje, pitje piva in grizljanje junk food-a. Kljub vsemu pozabijo na svoje vsakdanje probleme, na preteklost, na svojo prihodnost. Neumni bi bili, če bi izpustili tako priložnost za sprostitev. Vendar, od kje so ljudje toliko zafrustrirani, od kje imajo tako veliko problemov? Se ne bi dalo vsega skupaj rešiti na bolj enostaven način?

V veliki meri je tu struktura in delovanje celotne družbe; živčnost doma, živčnost v službi, pranje možganov na vsakem koraku, omejevanje, poneumljanje, zatiranje,.. Ne morem pa mimo tega, da mora biti nekaj takega v človeku, nek stvor, nek parazit (ego), kar to omogoča. Neverjetno je namreč, kako mnogi celo zagovarjajo ta sistem, ki več kot očitno ne deluje. Vidijo pri sebi, v svoji okolici, v širši družbi, pa nočejo dojeti, delajo se slepe..

Pranje možganov na vsakem koraku, vendar vsak sam je za to odgovoren. Vsak sam, ker temu naseda, ker nič ne naredi, da bi te to izboljšalo, a izboljšave kljub vsemu na čira čara način pričakuje – Einsteinova definicija norosti. In če je posameznik odgovoren, to pomeni, da ima tudi moč – vendar kaj, ko se ne enega ne drugega ne zaveda, kaj, ko ne ve kako eno ali drugo uporabiti?

Kaj manjka? Manjka trpljenje – še več trpljenja rabijo ti ljudje. Priti mora do te mere, da bodo primorani nekaj narediti. Zaradi tega imam zaupanje v vse skupaj. Današnji način življenja v svetu prinaša čedalje več trpljenja in zelo hitro gre vse skupaj, kar v končni fazi pomeni, da bodo kmalu na vrsti korenite spremembe.

A manjka tudi prava izobrazba, predvsem v smeri tega stvora, tega parazita v človeku (ega), ki vse to omogoča. Izobrazba, ki pokaže, kaj je naša prava narava.. Ampak zgleda, da je kljub vsemu hitrejša pot preko trpljenja – za veliko večino to še kako drži.