Tag Archive for 'ljubezen'

Troje primarnih platform

Troje primarnih matric ali podpornih sistemov, brez katerih življenje/eksistenca ne bi bila mogoča.
V hierarhičnem vrstnem redu gre to nekako takole:

1. Bog
2. materija
3. družba

1. Bog, Enost, One Infinite Creator, Intelligent Infinity, Bhrama, Resnica,.. kar je komu ljubše
na nižjih nivojih je to: Ljubezen, Modrost,
intuicija, in-spir(it)-acija,..
um, intelekt, inteligenca, sposobnost zavedanja, sposobnost mišljenja,..

2. materija; “fizično” vesolje, osončje, primeren planet, narava/ekosistem, telo, kamnine, minerali,…

3. družba; družina, rodbina, skupnost, vas, mesto, država, unija, rasa, človeštvo,…
 

Brez družine, brez očeta in mame, brez moškega in ženske, ni otroka, ni nadaljevanja življenja.
Brez materije, brez trdne podlage, brez zaščite, vode, hrane, vira toplote in ostalih surovin, bi telo bilo izgubljeno in hitro propadlo. Materija nudi osnovne pogoje preživetja in občutek varnosti – enkrat ko se bitje nauči in prilagodi njenim osnovnim zakonitostim.
In Bog? Intuicija, intelekt, intuitivni prebliski, zavedanje, da obstaja nekaj večjega kot zgolj življenje odvisno od materije. Umetnost, lepota, dobrota, Ljubezen, Modrost, Resnica,.. Tisti, ki daje materiji življenje, tisti, ki je preko svoje zavestne inteligence poskrbel, da vse poteka v kolikor toliko urejenih ciklih.

Sicer je mogoče življenje brez zavedanja Boga, vse zgoraj našteto jemati kot samoumevno,… a vendar, bolj ko človek, prodoren opazovalec, znanstvenik, opazuje svet okoli sebe, bolj ko se poglablja v materijo, več skrivnosti odkrije in bolj in bolj dobiva občutek, da je le nekaj več kot slepo naključje, da tudi materija ni tako neumna in brezčutna, kot se zdi na prvi pogled. … Več intuitivnih uvidov kot ima človek v svet okoli sebe, bolj ta svet razume in bolj se mu lahko prilagodi; odkriva nove in nove izume, ki (naj bi mu v idealnih razmerah) olajšali življenje, in ga naredili bolj in bolj čistega, tako da bi bil s časoma manj in manj odvisen od materije in golega preživetja, z manj surovin in živil bo lahko dobil več hrane in energije, in bolj in bolj bo dobival moč za življenje iz duhovnih vrednot: iz Ljubezni, Modrosti, Resnice. Na to nakazujejo tudi naslednje besede iz Evangelija po Janezu: “Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.
.
.
Če se tega torej zavedamo, če se zavedamo, da je Bog tisti, ki daje življenje, in ne materija, niti ne družba, potem se avtomatično postavlja naslednje vprašanje: Kaj narediti z družbo, ki prezira drugo platformo (materijo), in popolnoma zanemari prvo (Boga, Resnico; Ljubezen, Modrost, Dobroto,..)? … …
 
 

Trinitas VIII ~ Lev Nikolajevič Tolstoj

Lev Nikolajevič Tolstoj (9. september 1828, – 20. november 1910); “med plemičem in ruskim kmetom”. Prepisano iz že prevedenih in izdanih knjig.
 
 

Kreutzerjeva sonata (1889); poslovenil Fran Pogačnik, v Ljubljani 1924, natisnila in založila zvezna tiskarna in knjigarna. Izpoved človeka, ki je živel v nevzdržnem zakonu, umoril svojo ženo in bil oproščen.

“Nekoč sem ogledoval pariške zanimivosti in zašel tudi v razstavo, kjer so naznanjali, da kažejo žensko z brado in morskega psa. Izkazalo se je, da je bil to moški v izrezani ženski obleki in navaden pes, ki je bil zavit v mroževo kožo in plaval v banji, napolnjeni z vodo. Vse to je bilo jako malo zanimivo. Ko pa sem razstavo zapuščal, me je gospodar vljudno spremljal, pri vhodu pa se je obrnil k občinstvu in pokazal name, rekoč: ‘Vprašajte gospoda, ali ni vredno, da si ogledate! Vstopite, vstopite! Frank za osebo!’ Meni je bilo nerodno povedati, da ni vredno gledati, s čimer je gospodar ravno računal. Tako se godi bržkone tudi onim, ki so okusili vso priskutnost ______(medenih tednov, npr.) in nočejo razočarati drugih. Tudi jaz nisem hotel nikogar razočarati, sedaj pa ne uvidim, čemu bi ne govoril resnice.” (str 37)

“Preteklo je nekaj časa, in zopet je ta medsebojni črt utonil v zaljubljenosti, t. j. v čutnosti. Še sem se tešil z mislijo, da sta bila ta dva spora napaki, ki ju je mogoče popraviti. Prišel je pa tretji in četrti prepir: sedaj sem razumel, da to niso slučajnosti, da mora tako biti in da bo vedno tako; prestrašil sem se, kaj še pride! Poleg tega me je mučila še ta grozna misel, da le jaz ne živim tako z ženo, kakor sem pričakoval, dočim v drugih zakonih ni tega. Takrat še nisem vedel, da se godi tako v vseh zakonih, da pa mislijo vsi, kakor sem mislil jaz, da so izključno oni tako nesrečni, ter zatajujejo to svojo osebno sramotečo nesrečo ne le pred drugimi, temveč tudi samim sebi; niti sebi je nočejo priznati. (str 45)

“V tem je ravno odrešenje in kazen za človeka, da se more, ako ne živi prav, zaslepiti, da ne vidi bednosti svojega stanja.” (str 63)
“V mestu lahko živi človek sto let, ne da bi spoznal, da je že davno umrl in izginil. Nima časa, da bi se ukvarjal s samim seboj, ves čas je zaposlen.” (str 65)

 
 

Smrt Ivana Iliča (1886); (podatkov o prevodu in izdaji trenutno nimam); o uspešnem meščanu, ki nenadoma zboli in ima le še nekaj dni življenja. Nihče se v resnici ne zanima zanj, tako kot se on v življenju ni zanimal za nikogar. Vse kar bližnje, ženo in otroke, zanima je, kaj in koliko bodo podedovali in kako bi lahko z njegovo smrtjo od države največ iztržili.

Vse se je vršilo s čistimi rokami, v čistem perilu, s francoskimi besedami, in kar je poglavitno, v najvišji družbi, torej z odobravanjem najvišje postavljenih ljudi. (str 8 )

Bilo je čisto tako, kakor je pričakoval; vse je bilo kakor vedno. Tako čakanje, tako narejena važnost, ki jo je poznal pri samemu sebi na sodniji, potem trkanje in poslušanje in vprašanje, ki so zahtevala vnaprej določenih in očitno nepotrebnih odgovorov in značilnih zdravniških izrazov, češ, “samo izroči se nam, pa že vse uredimo – mi vemo, in sicer nedvomno, kaj je storiti”, vse po enem kopitu, za vse ljudi, tako ali drugačne, enako – vse točno tako, kakor na sodniji. Slovit zdravnik je delal nad njim ravno tak obraz, kakršnega je delal on na sodniji nad obtožencem. (str 68)

“Mene ne bo več, kaj tedaj bo? Ničesar ne bo. Toda kje bom, ko me ne bo več? Ali res smrt? Ne, nočem.” (..) “Zakaj? Saj je vseeno.” (..) “Smrt. Da, smrt. In nihče ne ve in noče vedeti in nikomur se ne smilim. Muzicirajo. Vseeno jim je, a tudi nje čaka smrt! Neumne stvari! Jaz prej, oni kasneje, toda čaka jih isto. Pa ti rajajo! Živali!” (str 74)

 
 

Vstajenje (1901); roman prevedel Vladimir Levstik, Državna založba Slovenija 1978. Govori o plemiču, ki je…..

II 24, str 317; ženski čut za zapeljevanji:

“To je vseeno. Razumem vaše čustvo in razumem tudi njo – no prav, prav, saj ne bom govorila o tem,” se je prekinila, ko je opazila na njegovem obrazu nejevoljo. “Razumem pa tudi to, da bi, ko ste videli vse trpljenje, vso strahoto tega, kar se godi v jetnišnicah,” je govorila Mariette, ki si je želela samo nekaj: da bi ga pritegnila k sebi. In s svojim ženskim čustvom je slutila vse, kar mu je bilo važnega in dragega. “Da bi hoteli pomagati trpečim, njim, ki tako strašno, strašno trpe zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega ravnodušja in njihove okrutnosti… Razumem, da bi človek mogel dati za to življenje; sama bi ga dala. A vsak ima svojo usodo…” (..)

Pozneje se je Nehljudov mnogokrat z občutkom sramu spominjal vsega svojega pogovora z njo; spominjal se je njenih besed, ne toliko lažnivih, kolikor spretno prilagojenih njegovim besedam, in tistega obraza – sama ganjena pozornost ga je bila na pogled – s katerim ga je poslušala, ko ji je pripovedoval o strahotah jetnišnice in svojih vtisih na kmetih.

Ko se je grofinja vrnila, se nista pogovarjala samo kakor stara, ampak kakor tesna prijatelja, ki edina razumeta drug drugega sredi množice, katera ju ne razume. Govorila sta o krivičnosti oblasti, o trpljenju nesrečnikov, o siromaštvu ljudstva; v resnici so njune oči, ko sta ob žuborenju pogovora gledala drug v drugega, venomer vpraševale: “Ali me moreš ljubiti?” in odgovarjale: “Morem.” In spolni nagon, ki se je odeval v najbolj nepričakovane in mavričaste oblike, ju je vlekel drugega k drugemu.

(…)

Ko si je Nehljudov zjutraj v duhu ponovil včerajšnje misli, se je začudil temu, kako ji je mogel le minuto verjeti.
 
 

II 40, str 383; smo ljudje ali službe/institucije?:

Vse to se je zgodilo zaradi tega,” je pomislil Nehljudov, “ker vsi ti ljudje, gubernatorji, ravnatelji jetnišnic, revirni nadzorniki in redarji mislijo, da so na svetu položaji, v katerih človeško ravnanje s človekom ni dolžnost. Vsi ti ljudje – tako Maslenikov ali spremni častnik – bi bili vendar, če bi ne bili gubernatorji, nadzorniki in častniki, dvajsetkrat premislili, ali je moči odpravljati ljudi v tako vročini in taki trumi; dvajsetkrat bi se bili spotoma ustavili, in če bi bili videli, da človek slabi in lovi sapo, bi ga bili odvedli iz množice, ga peljali v senco, mu dali vode, mu dali, da bi se bil oddahnil, in mu, če bi se bila nesreča zgodila, izkazali sočutje. Oni tega niso storili, še drugim so branili to storiti, samo zato, ker niso videli pred seboj ljudi in svojih dolžnosti do njih, ampak službo in njene zahteve, ki so jih postavljali nad zahteve človeških odnošajev. V tem je vse,” je mislil Nehljudov. “Če je moči priznati, da je karkoli važnejše od čustva človekoljubja, čeprav le za trenutek in le v enem samem, izjemnem primeru, tedaj ni zločina, ki ga ne bi bilo moči storiti nad ljudmi, ne da bi se imel storilec za krivega.

(..)

“Vsa stvar je v tem,” je mislil Nehljudov, “da ti ljudje priznavajo za zakon to, kar ni zakon, in ne priznavajo za zakon tega, kar je večni, nespremenljivi, neodložljivi zakon, po Bogu samem zapisan v človeška srca. Prav zato je tudi meni tako težko med temi ljudmi,” je mislil Nehljudov. “Kar bojim se jih. In res, ti ljudje so strašni. Strašnejši od razbojnikov. Razbojnik je vendarle še zmožen usmiljenja, a ti ga niso zmožni; zavarovani so zoper usmiljenje kakor kamenje zoper rast. Prav v tem so tako strašni. Pravijo, da so Pugačovi in Razini [dva slavna upornika v 18. in 17. stoletju] strašni ljudje. Ti so še tisočkrat strašnejši od njih!” je mislil dalje. “Če bi si zadali dušeslovno nalogo: kaj je treba storiti, da bodo ljudje našega časa, kristjani in človečanski, skratka, dobri ljudje počenjali najstrašnejša grozodejstva, ne da bi se čutili krive, tedaj je možna samo ena rešitev: treba je prav tega, kar se godi; ti ljudje morajo biti gubernatorji, nadzorniki, častniki in policisti, to je, biti morajo prvič prepričani, da je delo, imenovano državna služba, tisto, v katerem lahko ravnaš z ljudmi kakor s predmeti, brez človeškega, bratskega razmerja do njih, in drugič, morajo biti ti ljudje prav po tej državni službi tako zvezani drug z drugim, da ne more pasti odgovornost za posledice njihovega ravnanja z ljudmi na nikogar posebej. Zunaj teh pogojev v našem času ni možnosti izvrševati taka strašna dejanja kakor so ta, ki sem jih danes videl. Vsa stvar je v tem, da ljudje mislijo, da so položaji, v katerih lahko brez ljubezni občuješ s človekom; a takih položajev ni. S predmeti lahko ravnaš brez ljubezni; tako lahko sekaš drevesa, delaš opeko in kuješ železo, ne da bi ga ljubil, a z ljudmi ne moreš občevati brez ljubezni, prav tako kakor s čebelami ne moreš ravnati brez previdnosti. Narava čebel je taka, da ne. Če začneš ravnati z njimi brez previdnosti, boš škodil njim in sebi. Takisto je tudi z ljudmi. In to ne more biti drugače, zakaj vzajemna ljubezen med ljudmi je osnovni zakon človeškega življenja. Res je, da se človek ne more posiliti, da bi ljubil, tako kakor se lahko posili, da dela; iz tega pa ne sledi, da bi mogel občevati z ljudmi brez ljubezni, zlasti ako česa zahtevaš od njih. Če ne čutiš ljubezni do ljudi, sedi pri miru,” je mislil Nehljudov, govoreč sam sebi; “ukvarjaj se s seboj, z rečmi, s čimer hočeš, samo z ljudmi se ne ukvarjaj. Kakor lahko samo tedaj brez škode in s pridom ješ, kadar se ti hoče jesti, tako tudi z ljudmi samo tedaj lahko s pridom in brez škode občuješ, kadar ljubiš. Samo dovoli si brez ljubezni občevati z ljudmi, kakor si občeval včeraj s svakom, pa jih ni meja okrutnosti in zverinstva proti drugim ljudem, kakor sem danes videl, niti ne meje tvojemu lastnemu trpljenje, kakor sem izkusil v svojem življenju. Da, da, tako je,” je mislil Nehljudov.
 
 

III 28, str 483; o pravici do kaznovanja:

In z Nehljudovom se je zgodilo tisto, kar se pogosto zgodi z ljudmi, ki živijo duhovno življenje. Zgodilo se je to, da je bila misel, ki se mu je zdela od kraja čudna, paradoksna in celo smešna, našla v življenju bse bolj in bolj pogosto potrdilo zase in je zdavnaj mahoma stopila predenj kot najbolj preprosta in nedvomna resnica. Tako se mu je zdaj razjasnila misel, da je edino nedvomno sredstvo rešitve od tistega strašnega zla, ki tare vse ljudi, samo v tem, da bi se ljudje zmerom priznavali za krivce pred Bogom in potemtakem za nezmožne priznavati in poboljševati druge ljudi. Zdaj mu je postalo jasno, da sta vse tisto strašno zlo, katerega priča je bil po jetnišnicah in kaznilnicah, in mirna samozavest tistih, ki so ustvarjali to zlo, izvirali samo iz tega, ker so ljudje hoteli napraviti nekaj nemogočega: sami zli, so hoteli popravljati zlo. Grehotni ljudje so hoteli poboljševati grehotne ljudi in mislili, da bodo dosegli to po mehanični poti. A posledica vsega tega je bilo samo to, da so se revni in lakomni ljudje, ki so si napravili iz tega domnevnega kaznovanja in poboljševanje ljudi poklic, sami do skrajnosti pokvarili in nenehoma pohujšujejo tudi tiste, katere mučijo. Zdaj mu je postalo jasno, od kod je prihajala vsa ta strahota, ki jo je bil videl, in kaj je bilo treba storiti, da se odpravi. Odgovor, ki ga prej ni mogel najti, je bil tisti, ki ga je bil dal Kristus Petru: bil je v tem, da je treba odpuščati vselej in vsem, neštetokrat odpuščati, zato ker ni takih ljudi, ki ne bi bili sami krivi in bi zaradi tega mogli kaznovati ali poboljševati druge ljudi.

“Saj ni mogoče, da bi bilo tako preprosto,” si je ponavljal Nehljudov, a vendar je nedvomno videl, naj se mu je zdelo, ko je bil vajen narobe, izprva še tako čudno – da je bilo to nedvomno in ne samo teoretična, marveč tudi najbolj praktična rešitev vprašanja. Tisti večni ugovor, češ, kaj pa naj delamo z zločinci, ali naj jih puščamo kar tako nekaznovane? – ga zdaj ni več motil. Ta ugovor bi bil imel pomen, če bi bilo dokazano, da kazen zmanjšuje zločine in poboljšuje zločince; ker pa je dokazano popolnoma nasprotno in je očitno, da nimajo eni ljudje moči, da bi poboljševali druge, zato je edino pametno, kar morete storiti, to, da nehate delati tisto, kar ni samo zaman, marveč celo škodljivo in povrhu in nenravno in okrutno. Že stoletja in stoletja usmrčujete ljudi, ki jih spoznate za zločince. In kaj, ali jih je zaradi tega zmanjkalo? Ni jih zmanjkalo, marveč se je njih število povečalo še za tiste zločince, ki jih kazen pokvari, in tiste zločinske sodnike, državne tožilce, preiskovalne sodnike in ječarje, ki sodijo in kaznujejo ljudi. Neljudeh je spoznal, da družba in red sploh ne obstajata zato, ker imata te zakonite zločince, ki sodijo in kaznujejo druge ljudi, temveč zato, ker imajo ljudi vzlic tolikšni pokvarjenosti vendarle usmiljenje drug z drugim in ljubijo drug drugega.

 
 
dodano: 09. junij 2012
I 34, str 138; o prestopnikih in ali sodišča dobro opravljajo svojo vlogo (nekaj o tem sem tudi sam pisal, npr. Poiščimo in obesimo krivca! (se mi zdi)):

Stvar je bila jasna; a namestnik državnega tožilca je skomignil z rameni takisto kakor včeraj in zadajal bistroumna vprašanja, da bi z njimi ujel pretkanega zločinca.

V svojem govoru je dokazoval, da je bila tatvina izvršena v stanovanjskem poslopju in z vlomom in da je zaradi tega treba izreči nad fantom najtežjo kazen.

Po sodišču določeni branilec pa je, narobe, dokazoval, da tatvina ni bila izvršena v stanovanjskem poslopju in da zato, čeprav zločina ni moči utajiti, zločinec vendarle še ni tolikanj nevaren družbi, kakor je trdil namestnik državnega tožilca.

Predsednik je takisto kakor včeraj predstavljal utelešeno nepristranost in pravičnost ter podrobno razlagal in dopovedoval porotnikom to, kar so že vedeli in kar jim ni moglo biti neznano. Prav tako kakor včeraj so odrekali premore; prav tako so kadili; sodni pristav je prav tako klical: “Sodni dvor prihaja”, in orožnika, ki sta se borila s spancem, sta prav tako z golim orožjem sedela na svojim mestih in grozila zločincu.

Iz sodnega spisa je bilo razvidno, da je bil tega fanta njegov oče že kot dečka poslal v tobačno tovarno, kjer je prebil pet let. Letos pa je bil gospodar po neki nerodnosti z delavci odpustil, tako de je ostal brez službe; brez dela se je klatil po mestu in zapijal poslednje, kar je imel. V gostilni se je seznanil z nekim ključavničarjem, ki je bil, takisto kakor on sam, že prej izgubil službo in je zdaj hudo popival; in tako sta ponoči v pijanosti skupaj vlomila ključavnico in pobrala prvo, kar jima je padlo v roke. Zasačili so ju. Priznala sta vse. Posadili so ju v zapor, kjer je ključavničar še pred obravnavo umrl. Fanta so pa zdaj sodili kot nevarno bitje, pred katerim je treba družbo obvarovati.

“Prav takšno nevarno bitje kakor včerajšnja zločinka,” je mislil Nehljudov in poslušal vse, kar se je godilo pred njim. “Oni so nevarni. Ali mi nismo?… Jaz, razuzdanec in slepar, in vsi mi, vsi tisti, ki so videli, da sem tak, kakršen sem, in me ne samo niso prezirali, ampak so me celo spoštovali?

“Saj je vendar očitno, da ta fant ni kak poseben zločinec, ampak čisto navaden človek (to vsi vidijo), in da je samo zato postal to, ker je živel v okolnostih (okoliščinah), kakršne rodijo take ljudi. In zato je menda jasno, da se moramo, če naj ne bo takih fantov, potruditi in odpraviti te okolnosti, v katerih nastajajo taka nesrečna bitja. Saj ni bilo treba drugega, kakor da bi se bil našel človek,” je mislil Nehljudov, gledaje fantu v bolni, zastrašeni obraz, “ki bi se ga bil usmilil še takrat, ko so ga zaradi revščine dali iz vasi v mesto, in pomagal tej revščini, vendar tudi šele takrat, ko je že bil v mestu in šel po dvanajstih urah dela v tovarni s starejšimi tovariši, ki so ga zapeljali, v krčmo – treba je bilo, da bi se bil našel človek, ki bi bil rekel: ‘Ne hodi, Vanja, to ni dobro,’ pa deček ne bi bil šel; ne bil bi se pokvaril in ničesar slabega ne bi bil storil.

“A tak človek, ki bi se ga bil usmilil, se ni našel, niti eden ne v vsem času, ko je kakor divja živalca preživljal v mestu svoja učna leta in s kratko ostriženo glavo, da ne bi redil uši, tekal za mojstre v prodajalno; narobe, vse, kar je slišal od mojstrov in tovarišev, odkar živi v mestu, je bilo to, da je tisti pravi junak, ki slepari in pije, zmerja in se pretepa in razuzdano živi.

“Ko je pa potem, bolan in pokvarjen od nezdravega dela, pijančevanja in razuzdanstva, poneumljen in prismojen, kakor v sanjah brez cilja postopal po mestu in iz neumnosti zlezel v nekakšno shrambo in odvlekel iz nje nekaj rogoznic, ki niso bile za nobeno rabo več – tedaj se nismo morda potrudili, da bi odpravili vzroke, ki so privedli tega fanta v njegov sedanji položaj, ampak hočemo popraviti stvar s tem, da bomo kaznovali tega fanta!….

To je strašno!”

Vse to je mislil Nehljudov; tega, kar se je dogajalo pred njim ni več poslušal. Sam se je zgrozil nad tem, kar se mu je odkrivalo. Čudil se je, kako je bilo mogoče, da ni videl tega že prej, in kako je bilo mogoče, da drugi niso videli.

35

Kakor hitro je nastopil prvi premor, je Nehljudov vstal in odšel na hodnik, da se ne vrne več na sodišče. Naj delajo z njim, kar hočejo, a te komedije se več udeleževati ne more!

 
 

I 44, str 168; kako posameznik vidi svet okoli sebe:

Najbolj se je čudil temu, da se Maslova ne le ni sramovala svojega položaja – ne tega, da je bila jetnica (tega jo je bilo sram), ampak svojega položaja kot prostitutka – marveč je bila velo nekam zadovoljna z njim, da, skoraj ponosna nanj. A vendar to niti ni moglo biti drugače. Vsak človek, ako naj deluje, mora imeti svojo dejavnost za važno in dobro. In zato si bo človek, naj bo njegov položaj tak ali tak, brezpogojno ustvaril tak pogled na človeško življenje sploh, da se mu bo zdela ob njem njegova dejavnost važna in dobra.

Ljudje navadno mislijo, da morajo tat, morilec, vohun, prostitutka spoznati, da je njihov poklic slab, in se ga sramovati. V resnici je ravno narobe. Ljudje, ki so po usodi in po svojih lastnih grehih in napakah zašli v tak in tak položaj, si ustvarijo, naj bo položaj še tako nepravilen, tak obči pogled na življenje, da se jim vidi njihov položaj dober in pomemben. V oporo takemu pogledu se ljudje po nagonu držijo kroga, v katerem priznavajo pojme, ki so si jih ustvarili o življenju in svojem mestu v njem, za pravilne. Nam se to čudno zdi, kadar gre za tatove, ki se ponašajo s svojo spretnostjo, za prostitutke, ki se ponašajo s svojim razuzdanstvom, za moralne, ki se ponašajo s svojo okrutnostjo. A čudno se nam zdi samo zato, ker sta krog in ozračje teh ljudi omejena, in posebno tudi, ker stojimo sami zunaj njega; ali mar ta pojav ne nastopa tudi med bogatimi, ki se ponašajo s svojim bogastvom, to je z ropom, med vojskovodji, ki se ponašajo s svojimi zmagami, to je z umorom, in med vladarji, ki se ponašajo s svojo mogočnostjo, to je z nasilništvom. Pri teh ljudeh samo zato ne vidimo prevrnjenosti njihovih pojmov o življenju, ker je krog ljudi s takimi prevrnjenimi pojmi večji in se sami prištevamo k njemu.

In tak pogled na svoje življenje in svoje mesto v svetu je bil nastal tudi pri Maslovi. Bila je prostitutka, obsojena na prisilno delo [obsojena na umor, ki ga ni zagrešila], a vendar si je bila ustvarila tak svetovni nazor, da je mogla ob njem odobravati sebe in se s svojim položajem celo ponašati pred ljudmi.

Ta svetovni nazor je bil v tem, da je največja sreča vseh moških brez izjeme, starih, mladih, gimnazijcev, generalov, izobražencev in neizobražencev, spolno občevanje z mikavnimi ženskami in da zaradi tega vsi moški, čeprav se hlinijo, da imajo opravka z drugimi rečmi, v bistvu želijo edino to. Ona pa je mikavna ženska, ki lahko tej njihovi želji ustreže ali ne ustreže; potemtakem je tudi važen in potreben član človeške družbe. Vse njeno prejšnje in sedanje življenje je potrjevalo pravilnost tega pogleda.

V razdobju desetih let je bila videla povsod, kamorkoli je prišla, začenši z Nehljudovom [glavni junak romana] in starim okrajnim sodnikom pa do jetniških paznikov, da jo vsi moški potrebujejo; tistih moških, ki je niso potrebovali, ni ne videla ne opazila. In zato se ji je zdel ves svet zborovanje pohotno razjarjenih ljudi, ki so z vseh strani prežali nanjo in si z vsemi možnimi sredstvi, s prevaro, nasiljem, kupnjo in zvijačo prizadevali, da bi se je polastili.

 

Zlatko Sudac ~ Kako pristopiti k spovedi

Deset let sem že duhovnik, nič posebnega ni to. Deset let. Ampak v desetih letih sem nekaj spoznal; da je malo tistih, kateri se znajo iskreno in pravilno izpovedati. Žalostno, ampak tako je. Malo je ljudi, kateri se znajo pravilno opraviti spoved. In to je prav tako milost, in priporočam, da za to molimo k Bogu. Pravilna spoved je velika reč. Vse kar je dobro je lahko nevarno, veste? Prav tako milost spovedi ni izjema, ni nekaj, kar je za vse le dobro. Vitamini so dobri, a se lahko predozirajo. Kakšne in kdaj je potrebno biti pozoren pri spovedi? To vam želim sedaj povedati, ker se vas bo večina želela izpovedati. Ko naložite preveč krivde nase, ko si naložite prevelik strah pred Bogom, ko si naložite sovraštvo, tedaj spoved postane zelo zelo nevarna. Poslušajte, nič na tem svetu ni tako lahko kot dobiti oproščenje od Boga. Bog je pripravljen nam dati odpuščanje, če smo le mi pripravljeni dobiti odpuščanje. Problem nikoli ni v Bogu, ljudje. Nikoli. Vedno v nas, ljudeh. Lepo prispodobo nam pove Jezus v svetem pismu, ko je govora o tej temi. Oče ima dva sinova. Oče je prispodoba za nebeškega očeta, dva sinova, dve kategorije ljudi. (..)

(..) Hočem reči, da nič ne more stati na poti Božje milosti. Pa kakšen greh! Greh ni problem! Kaj je problem? Problem je stanje v vaši duši. Problem je, da vas je hudič prepričal, da ste se toliko umazali, da nimate več možnosti, da bi vas Bog sprejel. To je problem. (..) Katera je Petrova veličina? (..)

(…)

Vi ne morete nebes zaslužiti, vaše mesto vas v nebesih čaka. Edino kar lahko naredite je, da se začnete tega zavedati in začnete ljubiti Boga. Kajti grešili boste tako dolgo, kot boste živeli. Ni problem greh, ponavljam, učite se na svojih napakah. Ni mogoče, da se človek 50 let izpoveduje eno in isto. Ni mogoče! Spoved ne sme biti izgovor, da lahko še naprej grešite! Ni mogoče (ne može)! Tedaj nekaj ni v redu z vašo spovedjo. Takšen kraval smo ustvarili okoli spovedi, da so ljudje popolnoma zmedeni. Ali so se izpovedali vseh grehov, ali so kakšnega pozabili. Pa kdo se bo vsega spomnil! Ali se spomnijo datuma svoje prejšnje spovedi. Jaz ne vem, kdaj se je rodila moja mama! Ob tem, ali so opravili popolno ali nepopolno spoved. Pa kaj je popolnega na tem nepopolnem svetu! A tisto najbolj pomembno, kar je Jezus izrecno rekel, to smo vsi pozabili. (..) Prvo, odpustite bližnjemu. In kako to deluje v praksi? (..)

 

(..) Nihče nima večje ljubezni od tistega, ki da svoje življenje za druge. To je ljubezen! Ne tisto, kar nam Big Brotherji in ostale neumnosti na televiziji prikazujejo. (..)

DRUGO. Povedal sem na primeru Petra. Jezus nam vsem pravi, pridite k meni, recite, da me ljubite in vaši grehi vam bodo odpuščeni. Sprejmite Jezusa, začnite ga ljubiti! Ampak ljubiti, biti zavesten Boga, predati se mu, misliti na Boga! Tu je! Delate, vozite,.. prisotnost Boga je tu! Tako se Boga živi, ne le tistih pol ure v cerkvi. Imejte ga v srcu, nosite ga! Bog je tu, živite ga! Naj bo zakoreninjen v to resničnost. Saj če bi si to želeli, bi vam to Bog dal, ampak ljudje si tega niti ne želijo. Toliko so daleč da niti ne vedo več, kaj bi si želeli dobrega, Božjega. (..)

Ne morete služiti dvema gospodarjema, ne morete sedeti na dveh stolih. Ne morete. Svojemu egoizmu, pohotnosti, pohlepnosti, temu in onemu in Bogu, ni mogoče! To je dokaz, da vas mora spoved spreminjati, molitev vas mora spreminjati. Evharistija, vrhunec molitve, to vas mora spreminjati! Če vas molitev ne spreminja, nekaj ni v redu z vašo molitvijo. Nekaj ni v redu z vašim pristopom. (..) Želiš po poti z bogom naprej, in če spet padeš, si se vsaj boril. Ampak borite se! Nihče od nas se do krvi ne upre grehu! Borite se ljudje! “Pa saj bo Bog.” Pa dajte vi. Vse štiri v zrak in Sudac bo položil roke name – ne bo! (..)

 

Spomni se!

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Spomni se!

Spomni se, kdo resnično si.
Spomni se, koliko sprememb v življenju si že naredil,
ovir preskočil,
dvomov povozil,
strahov premagal,..
Spomni se…

Spomni se na vso živost in upanje in zaupanje v otroštvu..
Spomni se….

Spomni se, da pot Srca zahteva Pogum.
Spomni se, da se vse spreminja,
da imaš vedno možnost Izbire,
in da si opremljen z idealnim navigacijskim sistemom..
Spomni se….

Spomni se, da si vedno Ljubljen,
da je Bog vedno s teboj,
da si vreden tega življenja,
in da ne dobiš nobenega izziva, ki ga nisi sposoben prerasti..
Spomni se……

SPOMNI SE!
 

(Spomni se! Ti človek oz. človekinja.)
 

Jill Bolte Taylor & 40 priporočil za okrevanje

Jill Bolte Taylor je možganska znanstvenica, ki je leta 1996, pri svojih 37ih letih, doživela kap na levi možganski polovici. Doživela, s pomočjo trdne odločnosti ter ljubeče podpore svoje matere po osmih letih popolnoma okrevala, ter v svet celo prinesla nova spoznanja.

Verjetno ste že videli njen navdihujoč govor, ki ga je imela na TEDu (povezava spodaj). Sicer pa bolj podrobno vse svoje izkušnje med napadom, med okrevanjem in spoznanji s katerimi sedaj živi opiše v svoji knjigi My Stroke of Insight (Moja kap prebliska – prevod naj bi bil dosegljiv maja 2009).

Na koncu knjige najdemo za marsikoga presenetljiv spisek 40 stvari, ki jih je med okrevanjem najbolj potrebovala. Skupni imenovalec pri vseh je izkazovanje razumevanja, spoštovanja, ljubezni,.. ne le z besedami in dejanji, temveč na globlji ravni. Še bolj zanimivo je to, da je pridobila sposobnosti zaznavanja energij preko umetne maske besed. Na primer, že v bolnici, ko je človek že vstopil v sobo, je zaznala energijo, in če energija ni bila pozitivna, temu človeku ni zaupala in jo je njena/njegova prisotnost močno vznemirjala.

In ravno zaradi tega je ta spisek zanimiv, kajti vse preveč smo navezani na masko besed in dejanj ter se ne zavedamo, da je energija zadaj veliko bolj pomembna. Bolni ljudje, pa tudi otroci, dojenčki, so veliko bolj občutljivi pri zaznavanju teh energij in se verjetno intuitivno zavedajo, kaj z negativno/neprijetno energijo povzročajo telesu.. mogoče zaradi tega dojenčki pri določenih ljudeh jokajo. Jill pravi, da njeno okrevanje v bolnici ne bi bilo mogoče, saj je bilo preveč vznemirjanja in preveč negativnih energij. Imela pa je to srečo, da ji je bila njena mama pripravljena brezpogojno pomagati in ji nuditi vse kar je rabila.

Bistvo tega je torej to, da je za okrevanje veliko bolj pomembna ljubezen, spoštovanje, veselje, torej pozitivna energija, kot pa neki mehanični obiski pri zdravniku in jemanje zdravil. Imejmo to v mislih pri stiku z bolnimi ljudmi.. oziroma z živimi bitji nasploh…. (Vse skupaj je še kako del (višje) logike in zdrave pameti in daleč od tega da so to le ene tuti-fruti besede.)
 

40 stvari, ki jih je Jill najbolj potrebovala:

1. Nisem neumna, ranjena sem. Spoštuj me prosim.
2. Pridi bliže, govori počasi in razločno izgovarjaj.
3. Ponavljaj se – predpostavljaj, da ne vem ničesar, in začenjaj od začetka, znova in znova.
4. Bodi enako potrpežljiv, ko me neko stvar učiš dvajsetič, kakor če bi jo učil prvič.
5. Pristopi z odprtim srcem in upočasni svojo energijo. Vzemi si čas.
6. Zavedaj se kaj mi sporočata tvoja telesna govorica in mimika.
7. Vzpostavi očesni kontakt z menoj. Tukaj sem – najdi me. Vzpodbujaj me.
8. Prosim, ne povzdiguj glasu – nisem gluha, ranjena sem.
9. Dotakni se me primerno in poveži se z menoj.
10. Spoštuj zdravilno moč spanca.
11. Varuj mojo energijo. Nič radia, televizorja ali živčnih obiskovalcev! Naj bodo obiski kratki (pet minut).
12. Vzpodbujaj moje možgane, ko imam energijo za učenje novih stvar, vendar vedi, da me lahko že majhna količina popolnoma izčrpa.
13. Ko me učiš, uporabljaj mojim sposobnostim primerne izobraževalne igrače in knjige.
14. Predstavi me svetu kinestetično. Dopusti mi občutiti vse stvari. (Sem kakor dojenček.)
15. Uči me po metodi: Janezek-vidi, Janezek-naredi.
16. Verjemi, da se trudim.. samo ne s tvojo spretnostjo ali po tvojem urniku.
17. Postavljaj mi vprašanja, na katere je možnih več odgovorov. Izogibaj se Da/Ne vprašanjem.
18. Postavljaj vprašanja s specifičnimi odgovori. Dopusti mi nekaj časa, da najdem pravi odgovor.
19. Ne ocenjuj mojih kognitivnih sposobnosti po tem, kako hitro razmišljam.
20. Bodi nežen z menoj, tako kot bi bil nežen z novorojencem.
21. Govori neposredno z menoj, ne govori z drugimi o meni.
22. Vzpodbujaj me. Pričakuj mojo popolno ozdravitev, četudi traja dvajset let!
23. Zaupaj, da le lahko moji možgani nenehno učijo.
24. Vsa dejanja razdeli na manjša opravila.
25. Poglej katere ovire mi prepričujejo uspeh pri nalogi.
26. Razjasni mi, kakšen je naslednji korak, da vem k čemu strmim.
27. Ne pozabi, da moram biti vešča na eni stopnji, preden grem lahko na naslednjo.
28. Praznuj vse moje male uspehe. Navdihujejo me.
29. Prosim ne dopolnjuj mojih stavkov in ne podtikaj besed, katerih se ne spomnim. Moram trenirati svoje možgane.
30. Če ne najdem neke stare datoteke (o dogodku), si naredi opomnik, da narediš novo.
31. Verjetno ti bom dala misliti, da razumem več, kakor dejansko razumem.
32. Osredotoči se na tisto, kar znam narediti, namesto da stokaš nad tistim, česar ne zmorem.
33. Predstavi me mojemu staremu življenju. A ne predpostavljaj, da zaradi tega, ker ne igram več tako kot sem včasih, ne uživam v glasbi ali igranju inštrumenta.
34. Ne pozabi, da sem v odsotnosti nekaterih funkcij pridobila druge zmožnosti.
35. Ohranjaj mi stike z družino, prijatelji in ljubečo podporo. Postavi kolaž, zid iz kart in fotografij, da jih lahko vidim. Označi jih tako, da jih lahko pregledujem.
36. Vpokliči enote! Vzpostavi zdravilno ekipo zame. Pošlji sporočilo vsem, da mi lahko pošiljajo ljubezen. Naj bodo obveščeni o mojem stanju in daj jim specifične naloge, ki mi pomagajo pri ozdravitvi – na primer, predstavljajte si me požirati z lahkoto ali da se brez problemov postavim v sedeč položaj.
37. Ljubi me tako kakršna sem danes. Ne drži starih predstav o meni. Sedaj imam drugačne možgane.
38. Bodi zaščitniški do mene, vendar mi ne bodi v napoto pri napredku.
39. Pokaži mi stare video posnetke, da se spomnim, kako sem včasih hodila, govorila, se obnašala in počela stvari.
40. Vedi, da me zdravila verjetno utrudijo, kakor tudi zastrejo mojo sposobnost spomina na to, kako je biti v lastni koži.

Več o tem:

 

Tematika se nadaljuje z znanstvenimi dokazi in še z nekaterimi primeri..

Smiselnost ideje Novega, boljšega sveta

Sprehajam se po Ljubljani in gledam vse te zasanjane ljudi, ter se sprašujem, če bo sploh kdaj mogoče imeti raj na Zemlji, nova doba in vso to sranje. Ali je to sploh mogoče imeti na tem svetu? Za malo časa me pomiri misel, da se kar precej ljudi ukvarja z duhovnostjo, 7% naj bi bila kritična masa (140 tisoč Slovenk in Slovencev), a me spet obda obup, ker je to zelo plitva duhovnost, še vedno močno pod vplivi ega.

Ob vsem tem se sprašujem ali je bilo sploh kdaj mišljeno, da bi imeli raj na Zemlji? Ali je to zgolj neka izmišljotina, ki si jo izmislili ljudje, ki lajšajo svoje bolečine. Namesto nebes po smrti so si izmislili boljši svet v prihodnosti, ter vsak po svoje deluje v tej smeri. Nekateri pri tem niti ne izbirajo sredstev.

Potem se pa spomnim vseh misli mojstrov modrosti v stilu; “vse v redu“, “vsi ljudje so v redu taki kot so“, “vsi ljudje smo enaki“, “nihče ni višji od drugega, ker smo konec koncev vsi izraz ene božanske energije.” Če torej obsojam katerega koli izmed teh ljudi, obsojam vso stvarstvo, obsojam to božansko ustvarjalno iskro.
 

In ravno to se mi zdi smisel vse te igrice, ki se ji reče življenje. Ne da bomo ustvarili popolni svet, kjer bo vsem luštno, vendar da preko vseh teh preizkušenj in pasti človek uspe najti svojo notranjo mirnost in posledično harmonijo z vsem okoljem. To pomeni ne tlačiti druge v drek, da uspeš, ne obsojati drugih, ne bežati od sveta v jame in gore, ne obupavati.

Karkoli človek že počne, naj ne bo smisel za dosego cilja, vendar izpolnjujoče že samo po sebi. Torej če vodim tečaje ali pišem tekste, to počnem zaradi sebe, ker me to izpolnjuje in ne zaradi nekoga drugega, da ko bo pa več takih bo pa srečnejši in boljši svet – karkoli že to pomeni. Če pa se kdo najde v tem pisanju, in je pripravljen prisluhniti je pa toliko bolje.

Vsa taka dejanja izvirajo iz centra, iz miru in ljubezni (je eno in isto), ne pa iz obupa in obsojanja. Šele takrat, ko dejanja izvirajo iz ljubezni, pa imajo moč da naredijo kakšno konkretno transformacijo pri posamezniku. Ampak spet, ta ni bistvena, ker je vse v redu takšno kot je, vse je manifestacija božanskega in problem je le v mojem umu, ki vidi vse stvari, ki niso v redu takšne kot so ter bi morale biti drugačne.

Je nekaj smisla v teh besedah. Kajti ko sem sam v svojem centru, me redko katera situacija vrže iz tira. Ko pa sem sam izgubljen, pa mislim (stara umska navada), da bi se morali drugi spremeniti, da bom lahko lepše in boljše živel. Vendar je vse odvisno od mene. Edina razlika med obupavanjem in mirnostjo je v tem, da človek zaupa življenju, četudi ne vidi izhoda iz trenutne situacije.

Obupavanje izhaja iz problemov za katere ne vidimo rešitve. Če obstaja nek problem in vem kako ga bom rešil, sem pomirjen. Iz tira me lahko vrže edino kakšna paranoja, da se bo kaj zalomilo. Če pa ne vidim izhoda iz problema, potem pa je tu obtoževanje in vsa ta negativna energija. V končni fazi je torej vsa razlika zgolj med tem, koliko močne luči imam (pogled v prihodnost, videti rešitev problema) ali med zaupanjem v življenje, da sicer ne vidim še trenutno rešitve, a zaupam, da se bo vse rešilo tako kot je za vse (ne samo zame) najboljše na dolgi rok.
 

Kdor torej si z ihto in obupavanjem prizadeva za boljši svet, ta bo v končni fazi naredil le več škode, samemu sebi in svoji okolici. Kdor dela stvari zgolj za druge in se sam ob tem ne počuti dobro, je škoda njegovega časa in energije, kot tudi časa in energije vseh ostalih. Kajti takšen človek ne deluje iz ljubezni, pot je posejana z obupavanjem. Ampak “pot je cilj,” kakršna energija je na poti, takšna je tudi na cilju.. Vendar so tudi ti ljudje manifestacija božanskega.

Če se vrnem na začetek, Novi svet gori ali doli, nauči se živeti v tem svetu pa ti bo vseeno ali pride ali ne. Nauči se živeti v miru v tem svetu, pa boš lahko sejal ljubezen, več takih ljudi bo, hitreje se bo širilo. Kdor pravi da se ne da, laže samemu sebi, kdor pravi da rabi čakati na druge, laže samemu sebi,. Kaj pa vsi ti trenutki sreče – na zunaj se ni čisto nič spremenilo, ter vsi ti učitelji modrosti, so lagali, govorili neumnosti ALI je bolj verjetno, da zgolj jaz trenutno narobe dojemam stvari, ker še nisem prodrl dovolj globoko, ker sem še vedno preveč v umu, v mehanizmih, v egu (ter zaradi tega premalo v miru, ljubezni)?

Zvezdništvo po domače

Čemu ravno zvezdništvo, zvezda? Zakaj ravno ta beseda, zakaj ne luništvo, sončništvo, gorastvo, rekastvo? Moja razlaga je da zato, ker je zvezda ne glede na ogromno razdaljo še vedno vidna s prostim očesom (kadar je jasna noč), tako velika je. Vidna pa je le PONOČI, vidna je le takrat, ko ni dneva.

“Zvezde vidimo le ponoči, takrat ko v našem življenju ni dneva, ko sami ne Živimo, ko mi sami le preživljamo, ko počasi umiramo, spimo Življenje.” To bi lahko bilo, ker če poslušate velike umetnike, niti ne poznajo vseh teh tako imenovanih (svetovnih/domačih) zvezd, ker jih bolj zanima njihovo področje, stvari s katerimi se sami ukvarjajo, saj imajo s tem veliko dela in še neizmerno jih zadovoljuje. Pred televizijo in radio sprejemniki verjetno ne preživijo dosti časa.

Zvezde nastanejo ravno zaradi tega, ker jim mi dajemo svojo moč, svoje spoštovanje, svoje občudovanje, namesto da bi to dali sebi. Mi jih dajemo status zvezde, status heroja. Glasbenik je lahko uspešen le, če ga ljudje gledajo, občudujejo. Seveda mora pri tem sam veliko naredit, sam mora pritegniti z nekim magnetom, vendar še vedno je na občinstvu ali to vzame ali zavrže.

Medtem ko smo včasih res imeli zvezde, ki so dejansko nekaj velikega naredile in same spravile občinstvo na stadione, so danes to vlogo prevzeli mediji. Mediji, še posebej televizija, lahko danes naredi zvezdo v trenutku, četudi na tem človeku ni nič posebnega, le dovolj pogosto jo je potrebno vrteti. In v trenutku jo lahko medij tudi strmoglavi in očrni. Britney recimo. Seveda so mediji tudi včasih imeli moč, vendar ne takšne kot danes.

In ravno mediji so tisti, ki nam v Sloveniji omogočijo, da častimo nekoga iz ZDA kot boga, sicer ga ne bi poznali. Mediji so tista povečava, ki naredi zvezdo vidno tudi pri nas. Tako da danes vse kar je potrebno za zvezdništvo je podpora medija. Mediji pa vemo kako delujejo, imajo skoraj magično moč na gledalca. Spet pa je vprašanje, kdo je odgovoren za to, da ima medij moč nad gledalcem? Medij ali speči gledalec?

Heroji, umetne zvezde, posnemanje

Zvezde v pravem pomenu besede niso nič drugega kot običajni ljudje, ki sledijo svojim sanjam, svojim vizijam ne glede na začasna polena pod nogami. To so pravi heroji, in ti so vredni občudovanja. Ob tem pa imejte vedno v mislih, da si še vedno morajo striči lase, še vedno potrebujejo hrano in pijačo, še vedno morajo to izločati odvečne strupe iz telesa (predstavljajte si jih pri tem), še vedno imajo potrebo po seksu, po njihovem telesu teče ravno tako rdeča kri. Čisto taki so kot mi, nič nadčloveškega ni v njih, razen to, da so šli preko svojih omejitev.

Prava zvezda dela tisto kar ga veseli in je ob tem uspešen. Zvezdništvo je sekundaren pojav, pride spontano, brez napora. Danes pa bi rad vsak bil zvezda, vsak bi rad bil občudovan. Ljudi vabijo na avdicije s sloganom “želite postati zvezda.” Ali jim gre tako slabo, ali pa namerno zavajajo gledalca. “Pridite in naredili vas bomo zvezde, četudi to niste.” Razumem da ti hočejo imeti nekoga pred kamerami, a kaj je na človeku takega, da rine v to smer?

Kaj pomaga slava, zvezdništvo, če pa je človek prazen znotraj? To ne bo zapolnilo vaše praznine, sploh pa ne, če se boste spuščali v nekaj kar ni na vaši poti. Iščemo ljubezen, odobravanje – da, a v končni fazi tega ne bomo našli nikjer zunaj, sploh pa ne za dalj časa. In lahko postanete zvezda, lahko vas nekdo umetno potegne iz vodne gladine, a vas ni naučil plavati. Ko vas bo ta nekdo spustil iz svojih rok, boste padli še bolj globoko kot ste bili in padec bo močan šok.

Malo poglejte kaj se dogaja s temi umetnimi zvezdami. Večina je bolj ali manj psihična razvalina, če pa ne pa to še bodo, odvisni so od števila občudovalcev, če ti kopnijo, so potrebni škandali. Ali pa razni tabloidi, ki živijo le od takih novic, ne pustijo pri miru vašega življenja. Kakšna mora mora biti tako življenje. Tega pa nihče ne vidi. Ali pa da ne moreš stopiti na cesto, ne da bi te kdo prosil za avtogram – sploh v tujini.

Zvezdništvo kot spontana posledica, v redu, človek ima na ta način večji domet, zakaj ne. Umetno proizvedeno zvezdništvo, pa vam bo prinesel le glavobol. Če nimate sedaj nič od življenja, če sedaj niste zadovoljni s svojim življenjem, potem bo to zvezdništvo le neka umetno sproducirana samozavest. “Mami oči poglejta me, na televiziji sem. Končno sem postala “NEKDO”, končno sem začela živeti.” Seveda, zresni se, “get a life” bi nekateri rekli.

Čemu ne posnemamo zvezde v tem, ker so sledili svojim sanjam, so presegli svoje omejitve. Posnemajmo jih v tem, in tudi mi najdimo svoje sanje in jim sledimo, ne glede na ovire. Ne pa da hočemo postati kot oni na zunaj, jih kopirati. Hočemo postati pevci, voditelji, športniki,.. Tu gre za močno zavajanje in hudo zmotno interpretiranje s strani posameznika. Delajte kar imate radi, kar res imate radi, v čemur uživate zgolj zato da delate. Če bo to večji del vašega dneva, niti ne boste imeli potrebe postati zvezda, ker vas bo to že samo po sebi izpolnjevalo. Zvezda gor ali dol.

Zvezda le na svojem področju

Vsak je zvezda na svojem področju. Nekdo je zvezda med športniki, drugi med umetniki, tretji med znanstveniki. Vendar nekatere področja dosegajo večji domet v občinstvu, neka področja so bolj zanimiva druga manj. Ker občinstvo za seboj potegne medije, oziroma midiji vedo kaj imajo radi gledalci in jim to postavijo pred oči, ima določena panoga večji odmev tudi v širšem krogu. Televizor in radio ima že vsako gospodinjstvo, tako da kdor pride tu v ospredje, je večja zvezda kot drugi, ki ne pride.

Nogometaši in vozniki formule ena so večji zvezdniki kot Iztok Čop ali Petkovšek & Pegan. So kaj bolj uspešni v svojem poklicu, se več matrajo? Ne, le gledanost je večja, gledalcev je po defaultu več. Je tudi bolj zanimivo? Ni nujno. Potem imamo tu glasbenike in znanstvenike? Čemu znanstveniki nikoli niso zvezde, kljub temu da so slavni?

Nek malo bolj uspešen televizijski voditelj, ki naredi še kakšno dobro oddajo je lahko hitro zvezda, ker že dela na takem mediju, ki mu to omogoča. Vsaj slaven in prepoznan je lahko, če ne drugega.

Sedaj se postavlja pa vprašanje, če je lahko kdo zvezda za širše občinstvo izključno preko interneta. Za enkrat je ta odgovor absolutno NE, ker je internet preveč razcepljen, in še vedno – žalostno, a resnično – imajo velike medijske hiše največ obiskovalcev tudi na internetu. Kar je na prvi strani v poročilih, je na prvi strani na internetu.

Ko/če se bo internet skoncentriral na nekem področju stran od velikih medijskih hiš, potem imamo lahko zvezde tudi preko interneta. Postavlja pa se vprašanje, kdo pa bi bili najbolj primerni zvezdniki interneta? In ko se bo internet toliko razpasel, da ga bo spremljal VSAK, torej čez nekaj let, takrat bomo imeli zvezde oziroma slavne osebe tudi zgolj preko interneta. Spet pa vprašanje, kaj bodo ljudje s to slavo, s tem zvezdništvom počeli? Je to primarni cilj, ali bo nastal kot spontana posledica tega kar počnejo?

Zvezda in slavna oseba

Ob vsem tem pisanju me je najbolj begala ločnica med zvezdo in slavno osebnostjo. Mogoče bi lahko tako rekel, da prava zvezda le tisti, kateremu to uspe spontano, ki res nekaj naredi, ki presežejo svoje omejitve – heroj na nek način. Slavna osebnost pa tista, ki je veliko na očeh javnostih. Torej tisti, ki že imajo tak poklic, da je v soju žarometov, čeprav “ne naredi nič posebnega.” Le svoje delo opravlja, tako kot delavec v tovarni.

Če pogledam sebe, ni človeka, ki bi ga imel za neko zvezdo, za nekega idola. Je dosti ljudi, ki so deležni spoštovanja, statusa heroja celo, vendar da bi jih koval ne vem kako visoko in te neumnosti, za to pa ne vidim razloga.

Potrebno se je zavedati predvsem to, da so nekateri lahko zvezde le na določenem področju, na ostalih pa močno ozadaj; športniki, manekenke, igralci,.. Postavlja se vprašanje, ali želim biti taki kot oni, ali pa bi raje bil celosten, uravnotežen človek?
 

Vprašanje za milijon evrov: Čemu ne bi bil človek zvezda samemu sebi? Čemu je tako lažje svojo moč in odobravanje dajati drugim, sebe pa zanemarjati?

Super je tudi tale Jonas-ov prispevek.