Tag Archive for 'ločenost'

Živeti za prihodnost ali za sedanjost?

bald eagle

Live not for battles won. Live not for the end of the song. Live in the along.
Gwendolyn Brooks

Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Ali če pogledamo podjetja. Zgleda tako, kot da jih zanima le to, da bodo več prodali, se razširili, zaposlili več ljudi, da bodo na koncu več zaslužili. Kakšen smoter vidijo v tem si težko predstavljam, če sploh kakšnega. Mogoče mislijo, da več ljudi, ko bo imelo njihov izdelek, srečnejši bodo – zato je potrebno čim hitreje, čim večim ljudem prodati izdelke, da bo čim prej končno ta opevani mir na Zemlji.

Življenje za prihodnost le to uničuje

Večino časa živimo torej za prihodnost (hitimo na cilj, oddih), medtem ko je zgolj sedanjost nujno zlo na poti do tja. Na prvi pogled je to zelo logično, kajti družba od nas zahteva, da nekaj damo v zameno. In ko bomo dovolj dali, bomo lahko na starost počeli to, kar smo si vedno želeli – saj so naše želje egoistične, nikomur ne koristijo, sploh pa ne družbi.

Vse lepo in prav v teoriji, vendar v praksi to ne deluje. Na starost ne bo sicer ne čas, ne denarja, ne energije. Ker smo si v vseh teh letih uničili telo, bomo večino časa preživeli pri zdravnikih in imeli vedno pri roki vsaj 5 škatlic tablet. Tudi ogromno denarja in energije bo šlo v ta namen. Kakšen smisel je torej vse to imelo? “Da. Žrtvovali smo se za družbo, kajti ta je sedaj boljša kot je bila prejšnja, in tako bodo lahko naši otroci imeli boljšo prihodnost.”

Je pa potrebno le malenkost zdrave pameti, da uvidimo, da v prihodnosti ne bo pitne vode, svežega zraka, zdrave hrane, pozitivnih človeških odnosov,… No, tega že sedaj v nekaterih predelih ni. ZDA so proizvedle 30 milijard litrov ustekleničene vode letu 2006 – preračunajte, koliko je to denarja za surovino, ki jo je v naravi v izobilju, a smo jo s svojim načinom življenja zastrupili.. Tako hitimo in tako močno si želimo prihodnosti in izpolnitve, ki nas tam čaka, da zanemarjamo sedanjost in s tem Življenje. Na osebnem nivoju se to odraža na zdravju telesa & psihe, na globalnem na zdravju našega malega planeta & družbe.

Ironično, ampak tako je, življenje za prihodnost le to uničuje. Z vsem tem odrekanjem, pod pretvezo, da delamo boljšo prihodnost za svoje otroke, smo le to še bolj uničili. Večina spoznava, da kmalu ne bo (oz. je že ni) prihodnosti, za katero bi bilo smiselno živeti… Kar pa še zdaleč od tega, da bi bilo to slabo, kajti s tem, ko ne bomo živeli za prihodnost, bomo lahko končno več časa posvetili sedanjosti.

Živali kot zgled

Zanimivo je, da vsi ostali prebivalci na tem planetu brez problema živijo v sedanjosti. Minerali, rastline, živali – na videz nenehno počno eno in isto, a so kljub vsemu temu videti izjemno mirni. Če se spomnite kakšne oddaje o življenju živali, lahko vidite, da večino časa počivajo ali pa se igrajo, sploh kakšni levi. Vedo kje imajo hrano, in ko je čas gredo na lov, sem pa tja se malo stepejo, in to je njihovo življenje. Če nimajo hrane, jo sicer malo bolj vneto iščejo, vendar brez kakršenga koli strasa in nemira. Oz. lahko pogledamo ptice okoli sebe, srne, metulje,…

Vse živali, ki živijo svobodno, dajejo neverjeten občutek miru, živijo popolnoma v sedanjosti. Vzamejo toliko kot je potrebujejo za svoje življenje, ostalo pustijo na miru; ne glede na to, da morda čez nekaj časa ne bo več hrane na tem mestu. Zdi se, da občutijo svojo povezanost z okoljem okoli sebe in dosti bolj kot človek razumejo svojo odvisnost od okolja. Razumejo tudi, da ne smejo preveč na enkrat vzeti, kajti sicer se okolje ne bo moglo več obnoviti. Težko si predstavljam leva v savani s človeškim umom. Že v prvem mesecu bi verjetno pobil in dal v ozimnico večino svojega plena, potem bi se pa čudil, kako to, da je zmanjkalo vse hrane, ta ki je bila za ozimnico je pa zgnila, kati nič ne traja večno. Torej s tem, ko živali živijo v sedanjosti, si zagotovijo tudi varno in preskrbljeno prihodnost.

Živimo v sedanjosti in si zagotovimo stabilno prihodnost

Morda bi lahko tudi ljudje živeli bolj za/v sedanjosti, če bi le malo razčistili svoja prepričanja. Na prvi pogled se sicer pojavi vprašanje: “Če bom živel za sedanjost, bom ves denar porabil že prvi dan in tako mi ga bo zmanjkalo za preostale dni v mesecu. Na ta način ne bo nobene odgovornosti.”

To bi celo držalo, vendar vse to temelji na predpostavki, da smo ljudje zlobna bitja. Briga nas le lastno zadovoljstvo, svojih potreb pa nikoli ni možno zadovoljiti,… Po drugi strani, pa smo lahko zelo hitro srečni in izpolnjeni; pogled na lepote narave (vključno z ženskami), otroški smeh, iskren pogled, dobra gesta sočloveka, opazovanje živali pri igri,.. in lahko vidimo, da ni problem narediti kakšno stvar za drugega človeka, da ni problem nekaj dati/podariti nekomu, če je le prisotna Ljubezen, naklonjenost, spoštovanje.

Torej je vse le vprašanje pogleda na svet ter lastnega miru, lastne izpolnjenosti, kar pa lahko vedno najdemo le v sedanjosti. Nekaj čisto preprostih načinov – boljše počutje zagotovljeno:

  • HVALEŽNOST; preden gremo spat in/ali ko vstanemo, v poseben blokec/zvezek hvaležnosti napišemo vse stvari, za kar smo hvaležni v tem trenutku.
  • Opazimo LEPOTO in OBILJE okoli sebe; oblaki, meglice, živali, drevesa, jesenske barve, otroški smeh, ptice,… obilje miru v naravi, obilje zraka, vode, toplote, življenja, igrivosti,..
  • Vprašajmo se: “Kakšen je problem v tem trenutku?” Ne v preteklosti, ne v prihodnosti, vendar v tem trenutku. Sem živ, diham, imam za obleči, topel dom, hrano, vesolje me podpira (zrak, voda, toplota, hrana),… Na mizi je sicer položnica, ki še ne vem, kako jo bom plačal.. vendar v tem trenutku to ni problem. Problem nastane, če si v glavi vrtim scenarije, kaj vse mi lahko neplačana položnica prinese. Dostikrat pa so te projekcije dosti hujše, kot se potem stvari dejansko razrešijo.

Takoj ko smo sposobni zaznati te stvari, se že nekaj odpre v nas. Kajti zunaj sebe lahko zaznamo le stvari, ki so nam blizu. Zafrustriran človek ne more videti lepote okoli sebe in takoj, ko jo vidi, že ni več tako zelo slabe volje.
 

Lahko smo videli, kako je naša pogojena zdrava pamet odtujena in obrnjena na glavo. S tem, ko živimo za prihodnost, le to uničujemo – namesto da bi živeli za sedanjost, bili veliko bolj notranje mirni, in si tako zagotovili tudi veliko bolj stabilno prihodnost.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo delati načrtov. Načrti so izjemno koristni, dajo osredotočenost, in lahko celo pomagajo, da smo bolj prisotni v sedanjosti – vendar primaren fokus naj bo sedanjost. Bodimo torej prisotni pri tem kar počnemo, in naj ne bo to delo le sredstvo za dosego cilja, vendar cilj sam po sebi – končni izdelek je tedaj le še pika na i.

Yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. That is why it is called the present.
Master Oogway (Kung Fu Panda)

Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža.
Jezus, Matej 6:34

Vir slike: sherseydc

Je človek res ločen od ostalega vesolja?

To zmotno neraziskano prepričanje postane absurdno, ko primerjamo življenje človeka z ostalimi prebivalci planeta.

Rastline in predvsem drevesa so zelo očitno močno povezane z Zemljo, njihove korenine segajo globoko vanjo, od katere dobijo večino hranljivih snovi. Novo življenje zraste iz Zemlje (in zemlje), je že od vsega začetka povezano z njo. Niti za delček ne pomisli, da bi bil ločen od česarkoli. Ravno tako se rastlinsko življenje prilagodi vremenskemu dogajanju v okolju (temperaturi, vlagi, oblačnosti, strukturi zraka..); znani so podnebni pasovi, ki se še delijo na posamezne dele. Že v naši mali državi najdemo ob morju, v notranjosti in v gorskem svetu precej različne rastline.

Podobno je z živalim. Živali in rastline zelo veliko sodelujejo skupaj (čebele), manjše živali pomagajo pri obdelovanju zemlje (krti). Živali svojo barvo in konstrukcijo prilagodijo rastlinam in podnebju, zato nekatere živalske vrste najdemo le v določenih predelih. Celo pri istih živalskih vrstah je razlika; medved v naših gozdovih in medved na severnem polu se precej razlikujeta. Živali ne pridejo iz zemlje, vendar so kljub temu močno povezane z okoljem v katerem živijo, kajti razvile so se skupaj z njim in v drugačnem okolju ne bi bile sposobne preživeti. Kako bi se znašel lev v naših gozdovih?

Primitivna ljudstva” so ravno tako živela v sožitju z okoljem, ga močno spoštovala, se čutila del njega. Iz okolja so dobili vse za preživetje. Reke in potoki so jim dajali vodo, drevesa in gozdovi zatočišče, živali hrano. Večina teh “primitivcev” je imelo za simbol svojega ljudstva žival, katera jim je dajala hrano, katero so največkrat ubili. Močno spoštovanje je bilo prisotno med njimi. In ravno tako kot živali, niso prišli iz zemlje, a so se kljub vsemu počutili povezani z Zemljo.

Kaj pa moderni človek? Ta si je zgradil tako mogočno tehnologijo, da mu narava ne more do živega. Nevihta, ploha, dež, sneg, Sonce,.. pred vsem tem smo varni v svojih hiškah. Naša dnevna opravila potekajo (v večini služb) neodvisno od vremenskih pojavov. Za preživetje rabimo zgolj denar in dostop do trgovine. Kakšna narava, kakšna Zemlja, vse za preživetje zraste na trgovinskih policah.

“Ne rodim se iz zemlje, nimam stika z naravo, zato sem zgubil občutek za svojo okolico – iz nekje sem vržen v to življenje, v to vesolje..” Le moderni človek je sposoben takega absurdnega razmišljanja. Pa vendar, mar niso rastline del vesolja, mar niso živali del vesolja, mar ni, navsezadnje, moja mati del vesolja, mar ni moja mati del Vesolja?

Kako sem lahko potem ločen od česarkoli? Kako sem lahko potem ločen od Vesolja? Kako sem lahko potem ločen od Življenja samega?

Pravi pomen (izvirnega) greha

Greh danes standardno pomeni nekaj hudo narobe narediti, toliko hudo narobe narediti, da se je potrebno takoj spovedati najbližjemu duhovniku, sicer lahko za celo večnost pristaneš v peklu. Ampak to je napačna interpretacija, kajti staro-grški izraz za greh je veliko bližje izrazu zgrešiti bistvo, tako kot lokostrelec zgreši tarčo.

Torej nič hudega, le zgrešil si bistvo, bistvo svojega obstoja, bistvo življenja na Zemlji. Zgrešeno bistvo pomeni živeti v strahu in poželenju, neskončna psihološka lakota po več, delitev na moje in tvoje, ločevanje na naše in njihove, nenehno pritoževanje in godrnjanje, identifikacija s stvarmi, telesom, vlogami, mislimi. Lahko rečemo, da se to med drugim kaže v sedmih smrtnih grehih: napuhu, pohlepu, pohoti jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi. Seveda pa se kaže še v marsičem drugem, recimo potreba po (pre)moči, strah da bom nadvladan in potreba po nadvladi drugih. Če povemo bolj strokovno, zgrešeno bistvo življenja pomeni živeti pod diktaturo ega.

To ni neka znanost, kajti če vsak sam pogleda vase, vidi, da mu tak način bivanja ne prinaša nič dobrega, da v notranjosti v resnici trpi. A le redki so dosti pogumni, da si to priznajo in se odločijo iskati rešitve – oziroma so v to primorani. Drugi pa so na žalost navajeni potrpeti, navajeni prenašati muke celo življenje, brez da bi iskali rešitve. Konec koncev bodo za to nagrajeni v nekem oddaljenem prostoru, nebesih.

Izvirni greh

Živeti pod diktaturo ega je izvirni greh. V bibliji piše, da sta Adam in Eva jedla iz drevesa spoznanja (genesis 3:5), spoznala sta “dobro in hudo.” Z drugimi besedami povedano, rodilo se je razmišljanje in verjetno zelo kmalu, sta se identificirala s tem glasom v glavi ter tako pozabila na svojo pravo neskončno naravo. Rodil se je ego z vsemi svojimi posledicami.

Česarkoli se bomo lotili, če se ne bomo rešil izvirnega greha, bom vedno ustvarjal isto zlo, iste probleme, isto zgrešeno delovanje. Zato tudi rek, “pot v pekel je posejana z dobrimi nameni.” Religije, so mogoče v začetku imele dober namen, potem pa se je to sprevrglo v grozodejstva (pokristjanjevanje, križarske vojne, inkvizicija). Ravno tako komunizem in danes neo-con (neo konzervativci; Bush, Chaney,…), počnejo grozne stvari po svetu pod krinko dobrega namena. Nekateri sicer vedo kaj delajo, a množica ki sledi, misli da dela dobro.

Znano je, če se z nasiljem in zlom borim proti zlu, sem zlo še povečal, kajti naselilo se je v meni in tako niti ni bistveno, katera stran bo zmagala. Zlo bo vedno ostalo. Zato so Martin Luther King, Gandi in vsi duhovni mojstri poudarjali in to še vedno počno, da je tak način boja obsojen na propad. Zato je edina prava revolucija revolucija duha. Nasilne revolucije, v srcih jezni in razočarani protestniki ter aktivisti bodo ustvarili le še več starega. Še kako so v njih prisotni uničujoči vzorci ega, med drugim tudi ločevanje z vso negativnostjo “na nas, ki sledimo spet nekim zapovedim, in na druge, ki jih je potrebno prepričati (tako ali drugače), da imamo mi prav.”

George Orwell to lepo opiše v Živalski farmi. Kjer se živali rešijo svojega nesposobnega in zapitega gospodarja. Nekaj časa gre sicer v redu, a ne traja dolgo, ko oblast prevzame moči željan prašič in kmalu postane celo hujši kot prejšnji gospodar. Živali se tako rekoč niso rešile izvirnega greha, niso se rešile ega, zato so ustvarile isto oziroma še hujše zlo kot je bilo pred tem. In če pogledamo zgodovino človeštva, še posebej zadnjih 100 let, vidimo, da smo na enaki poti kot te živali. Ustvarjamo čedalje hujša grozodejstva, danes pa smo na pragu nove vojne, ki utegne imeti katastrofalne posledice..

Kako se tega torej rešiti, kako doseči odrešitev?

Ali kako jesti z “drevesa življenja” (genesis 3:22)? Več kot dva tisoč let zgodovine kaže, da s prepovedmi ne gre. Smejim se ko mi pravijo, da je človek inteligentno bitje, kajti če bi bilo, ne bi še vedno vztrajalo pri starih vzorcih/navadah/prepričanjih, ki nikakor ne delujejo. Na videz lahko sicer s prepovedmi naredimo kot nam je zapovedano, se delamo, kot da je vse v redu, se celo smehljamo, vendar v notranjosti nas razžira. Na zunaj lahko ubogamo vsa ta družbena pravila in versko policijo, ampak v notranjosti se ne počutimo v redu.

Prepoved in kazen lahko prisili učenca, da tiho posluša in posluša, ne more ga pa prisiliti k razmišljanju, k izražanju samega sebe, k iskrenosti. Prepoved izhoda v službi lahko zagotovi prisotnost delavcev, ne more pa zagotoviti večje učinkovitosti, večje zagnanosti. Prepoved hitre vožnje skozi naselje lahko prepreči divjanje v nekem kraju, ne more pa preprečiti divjanja po (nepreglednih) regionalnih cestah, kjer je tudi največ smrtnih nesreč.

Nezrelo je tudi reči, da greš zaradi greha v pekel, razen če se spoveš za to poklicanemu duhovniku, ki ima edini povezavo z bogom. Kajti to je tako, kot če vas jaz postavim v trgovino s porcelanom, ugasnem luč ter vam zapovem, da morate police preurediti ob tem pa če karkoli razbije, boste obsojeni na večen pekel – no, edino jaz vas lahko rešim, za ceno poslušnosti in denarja. Brezupno je, obsojeni ste na notranji propad in suženjstvo. Edini smiseln izhod iz tega je, da prižgete luč, da najdete stikalo, potem bo vse izjemno preprosto.

Jasno je, da je od zunaj vsiljena zakonodaja/grožnje/ustrahovanje le začasna in zelo slaba rešitev, ki kliče po korenitejših spremembah. Notranje stiske, samomori, porast farmacevtske industrije, rakavih obolenj, nespečnosti, stresa, živčnosti,.. je glasen alarm po revoluciji, ki bo predvsem na ravni človeške duhovnosti, ki bo odpravila izvirni greh in jedla z drevesa življenja. Ni to zgolj problem nekih posameznikov, ki so ponesrečeni primerki, pač pa je to problem čisto vsakega posameznika in zato temeljni problem družbe, o katerem bi se bilo potrebno več pogovarjati, več pogovarjati in poiskati rešitve, ki delujejo. Saj imamo strokovnjake na tem področju, ki je v končni fazi le duhovnost, imamo rešitve. Oprah je recimo pri tem z Eckhart Tolle-jem naredila izjemen korak in pokazala pot v pravo smer vsem medijem, ki hočejo narediti kaj dobrega za človeštvo.
 

Kako torej jesti z drevesa večnega življenja? Niti ni rešitev v umski manipulaciji ali kakršnem podobnem pranju možganov ali hipnozo, to ego le uspava/potlači – za nekaj časa. Sprememba mora biti korenita, segati v globine, preko uma/ega/misli – to pa je le globoko zakoreninjen sedanji trenutek, kajti to je tudi edino kar v življenju obstaja. Preteklost in prihodnost sta le v glavi in večinoma nepotrebni/ponavljalni, torej ego.

Preko ega gremo s postopnim branjem zbudise.net in podobnih strani, z branjem vrhunskih duhovnih knjig, s poslušanjem govorov in ODDAJ, z obiskom kakšnega kvalitetnega tečaja (Umetnost življenja) predvsem pa lastna angažiranost. Vi sami morate spoznati, da tako ne gre več naprej in vi sami ste tisti, ki morate narediti to spremembo – drugi so lahko le v pomoč, le dober kažipot, to je pa tudi vse. Torej vse te nauke je potrebno živeti v vsakodnevno, delati majhne a pomembne vaje vsak dan. Na začetku bo malo težje, potem pa čedalje lažje. Saj veste kako je z navadami: “Navade so trdovratne, a zagotovo odmrejo – če smo vztrajni, potem odmrejo.” S časoma se bo tudi pokazal učinek, tako kot je pri negi vrta.